Uporabnik:Tjaž Mihelič

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Domače naloge[uredi]

1. naloga: članek iz Slavistične revije[uredi]

Slavistična revija: letnik 49, št. 1-2 (2001): članek Alojzije Zupan Sosič (Kriminalna uganka)

Povzetek članka: Glavni predmet razprave je sodobna slovenska kriminalka, ki jo avtorica razdeli na klasično in neklasično, pri slednji gre za to, da njen glavni namen ni le zakriti identiteto storilca, temveč to dopolnjuje z iskanjem lastnih pripovednih indicev. V sodobnem romanu se pojavlja žanrska hibridnost, s tem se več tipov romanov meša med seboj. Posebnost današnjih kriminalk avtorica vidi v premišljeni zgrajeni zgodbi, med drugim opaža, da tudi drugi romani devetdesetih let vsebujejo elemente kriminalkine prvine (Feri Lainšček, Namesto koga roža cveti), predvsem suspenz. Sodobna kriminalka se razlikuje od klasične, kar še opravičuje njeno žanrsko oznako je identitetna uganka, ki je tako vsebinsko kot strukturno jedro. Osnovno detektivsko shemo pa zapolni z razkrinkanjem indicev (imenuje jo razkrinkovalno pripoved), ta »razvije razmerje med različnimi prepričljivimi in bolj ali manj enakovredno verjetnimi – a protislovnimi razlagami« (Zupan Sosič 2001: 3). Pomembno je tudi t.i. besedno zapeljevanje, saj daje občutek, da se vse da razrešiti. Dosti časa je veljala kriminalka za trivialno branje, v zadnjem času pa je pridobila na obsežnosti bralnega kroga. Sodobna kriminalka velja za zmes detektivke, kriminalke, trde kriminalke, raznih različic vohunski, policijskih romanov … Največji preobrat detektivka/kriminalka doživi v svojem zlatem obdobju 1920-1940 – socialna motivacija dogajalnega okolja. Slovenska kriminalka je doživela razvoj v sedemdesetih letih 20. stoletja s pojavom otroške kriminalke, njena posodobljenost pa pride z Brankom Gradišnikom in njegovim romanom Nekdo drug (1990), vnese humor in ironijo z »dosledno in obsežno izbiro komičnih dialoških odlomkov ter izvirnim zapisom« (Zupan Sosič 2001: 5). Drugi romani tistega časa so Cimre (M. Novak), Vrata skozi (G. Gluvić) … ki ta žanr dopolnijo v raznih smereh (feminizacija detektiva, ljubezenske zgodbe …). Sodobne slovenske kriminalke storilca ne zasledujejo več, identitetna uganka se ne razreši, pride do prekršitve žanrskih dogovorov, kar kriminalko literarizira. Sodobno slovensko kriminalko najbolj dopolni sinkretizem romanesknih struktur. Članek se mi je dopadel, predvsem primerjave in razvoj sodobe slovenske kriminalke. Kar se mi zdi pri kriminalki na splošno pomembno izpostaviti je to, kako se je bil ta žanr zmožen izkopati iz trivialnosti in postati eden izmed, še posebno danes, bolj branih. Literarna zgodovina bi morala tem žanrom nameniti več pozornosti, morda se ravno v njih skrivajo globlje ugotovitve, kakor zgolj isaknje strilca, predvsem v mešanici kriminalnega in psihološkega romana lahko zaznamo marsikatero globokoumno misel.

2. naloga: članek iz revije Jezik in slovstvo[uredi]

Jezik in slovstvo: letnik 56, št. 1-2 (2011): članek Irene Novak Popov (Rastlinsko in živalsko podobje v poeziji Svetlane Makarovič)

Avtorica razdeli že v samem začetku, kaj ponazarja rastlinsko in živalsko podobje v njenih zgodnjih zbirkah (ponazarja razpoloženja lirskega subjekta in atmosfero) in kaj v njenih kasnejših (emocije, medčloveške odnose, prekrške in zločine nad šibkejšimi bitji). V vseh pa je prepoznati specifični zbor vrst. Živalsko in rastlinsko podobje usklajuje s naravnimi ciklusi odmiranja, združevanja, razhajanja … Ugotavlja, da se v njeni poeziji pojavlja 46 živalski imen, te živeli niso urejene glede na svojo biološko podobo, temveč življenjsko okolje (gozdno – negozdno, zračno – zemeljsko). V zbirkah Kresna noč in Volčje jagode pa je opazna kompleksnejša simbolizacija. V rastlinstvo preseneča predvsem široka pestrost nabora, pojavljajo se tako zdravilne kot strupene rastline, opaziti gre ljudsko simboliko. Preko živalski in rastlinskih podobji razmišlja o položajo človeka v svetu. Po avtoričino v poeziji Makarovičeve človek boj z naravo dobiva, vendar ostaja moralni poraženec (ekopoetika).

3. naloga: Janko Glazer, Ciproš[uredi]

O avtorju[uredi]

Janko Glazer je bil slovenski pesnik, literarni zgodovinar, knjižničar, profesor. Rodil se je 21. marca 1893 in umrl 2. februarja 1975. Svojo življenjsko pot je začel ter končal v svojem rojstnem kraju. Študiral je slavistiko in germanistiko. Poučeval je na mariborski klasični gimnaziji, bil je knjižničar v Študijski knjižnici. Med vojno je bil pregnan v Srbijo. Bil je oče pesnice, literarne zgodovinarke Alenke Glazer. Bil je impresionistični pesnik Pohorja. Izdal je tri pesniške zbirke: Pohorske poti (1919), Čas - kovač (1929) in Ob jesenskem ekvinokciju (1946). Uredil pa je tudi več antologij: Slovenska narodna lirika (1920); Prešernove nemške poezije (1950); Župančičeve Izbrane pesmi (1948), Jaz in ti (1952), Pesmi za otroke (1963) in Sto pesmi za otroke (1974). Bil tudi urednik Časopisa za zgodovino in narodopisje in Novih obzorij. Leta 1968 je prejel Prešernovo nagrado.

Tema in motivi pesmi[uredi]

Poglavitna tema je zagotovo sinova smrt, kakor avtor sam nakaže, zakaj je pesem napisal. Poleg te je izrazita tema bolečine, ki je tudi vodilni motiv. Motivi so bolečina, ciproš, kri.

Pesniška sredstva[uredi]

  • rima je v vseh štirih kiticah oklepajoča (ABBA)
  • inverzije (je zbor brezskrben pel)
  • okrasni pridevki (frate rdeče)
  • ponavljanje (gl. prva in zadnja kitica)
  • metafora (ciproš - bolečina, spomin na sina)
  • stopnjevanje (kjer bučal je vihar ...)
  • primera (kakor iz rane speče)

Interpretacija[uredi]

Pesem bi lahko interpretirali dobesedno, s tem bi se seveda sam pomen in sporočilo spremenila, kar bi bilo že v celosti nesmiselno, saj nas na globlji pomen napeljuje avtor sam v podnaslovu pesmi. Skozi prikazovanje narave nam avtor razodeva svoje notranje občutje. V prvi kitici imamo ciproš, ki vzcveti po zimskem času, je rdeče barve, barve krvi, takrat se tudi v lirskem subjektu prebudi bolečina. Nato sledi v drugi ter tretji kitici podoba gozda, ki je stal tam, kjer zdaj cveti ciproš, podoba gozda je vesela, pozitivna, radoživa in vihar, ki je šel skozi gozd, je bil močan, prodoren. Tega »veselega gozda in močnega viharja«, ki sta podoba sina, ni več, zdaj je tam prazna ravan, cvete samo še krvavo rdeči ciproš. Ne cveti čez celo leto, tako kot rana, bolečina v njej ne boli vedno, a venomer ostaja, to je ta krvavo rdeča roža, ki vzcveti. Avtor je o simboliki v pesmi povedal: »Ciproš, ki s svojim rdečim cvetjem spominja na kri, je v pesmi simbol: spomin na sina, ki je padel in je po njem ostala samo še skrita rana - kakor posekajo gozd in na njegovem mestu vzcveti samo ciproš, rdeč kot kri.«

Viri in literatura[uredi]

4. domača naloga[uredi]

Povzetek sporočil na SlovLitu 22. novembra 2001

Prvo sporočilo je od Mirana Hladnika in sicer oznanilo o Metinih stezicah (osnovne informacije o odhodu …). Drugo je od Bogomirja Mihevca, in sicer naproša uporabnike portala naj preberejo članek Bože Krakar o študiju slovenistike in njegovi kvaliteti. Vse povabi na pogovore Slovenskega društva za visokošolsko didaktiko in jih prosi naj mu pošljejo poročilo o samoevalvaciji. Datum mojega rojstva obsega malo sporočil, kar kaže, da je bil program takrat še v povojih in so se uporabniki šele privajali na sistem dela.

5. domača naloga[uredi]

Povzetek wikipedijskega članka o Mileni Milevi Blažić

Leta 1985 je diplomirala na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 1997 magistrirala na oddelku za slovanske jezike in književnost in 2001 zagovarjala doktorsko disertacijo Vloga in pomen ustvarjalnega pisanja pri pouku književnosti v osnovni šoli. Sedaj je zaposlena na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Je redna profesorica didaktike književnosti, izredna profesorica slovenske književnosti, predava pa tudi na Oddelku za predšolsko vzgojo. Njeno področje znanstvenega raziskovanja zajema še mladinsko književnost, večkulturno mladinsko književnost in teorijo mladinske književnosti. Vodi številne pedagoške seminarje za učitelje slovenščine in mentorje literarnih krožkov ter knjižničarje. Je urednica številnih antologij in osnovnošolskega berila Svet iz besed 7. Sodeluje pri raznih projektih EU, ki vključujejo mladinsko književnost. Zelo so mi bile všeč analize pravljic Svetlane Makarovič in to, da je ob njeni osemdeset letnici dejala, da bi morala biti sprejeta v SAZU in osrednja figura na knjižnih sejmih in celo predlagana za Nobelovo nagrado za književnost.

Nova pisarija[uredi]

Slovarček neznanih besed[uredi]