Uporabnik:Tinkarasto

Domače naloge

11. domača naloga

Rodila sem se 3. maja 2002. Tistega dne je bil na forumu SlovLit objavljen prispevek z naslovom Naj praznike popestri tudi tole pismo, ki ga je napisal Miran Hladnik.

10. domača naloga

Domačija Lokarje 28

Domačija Lokarje 28 (Pri Tavčarju)

Register kulturne dediščine

V Vodicah in okolici Vodic se nahajajo številni spomeniki in najdišča.

• Spominska plošča Prešernovemu očetu
• Pokopališka kapela
• Skupni grob padlih NOB na pokopališču
• Šola Škofjeloška 7
• Hiša Škofjeloška 5
• Vila Kamniška 2
• Hiša kopitarjev trg 2
• Cerkev sv. Marjete
• Spomenik zamolčanim žrtvam
• Celotno območje Vodic je označeno za arheološko najdišče.
• Spominska plošča Viktorju Heinu
• Domačija Lokarje 28
• Arheološko območje Mokote-jug

Lektura

presledek

Odstranila sem dvojne presledke, na enem mestu dodala končno ločilo, za številom dodala piko [1].

Geopedija

Moje slikanje dogajališč romanov, rojstnih krajev literatov in spomenikov v mojem domačem kraju ni bilo najbolj uspešno. Četudi se je v bližnjem kraju rodil Jernej Kopitar, kot kaže v Repnjah ni spomenika, ki bi to nakazoval, ali zgolj ni naveden v Geopediji. Kljub vsemu se prav v Repnjah dogaja roman Tite Kovač, z naslovom Slovenski Oratar dr. Janez Bleiweis, Komenda je dogajalni kraj povesti Pod krivo jelko, ki jo je napisal Peter Bohinjec. Najbližja literarna spomenika sta rojstna hiša Jakoba Aljaža v Zavrhu pod Šmarno goro in kip Janeza Krsnika v Mavčičah.

Opis wikipedijskega članka o slovenskem literarnem zgodovinarju

Za domačo nalogo sem raziskala članek liter ega zgodovinarja, komparativista in francista Toneta Smoleja. Na začetku članka so napisana področja na katerih deluje Tone Smolej in osnovni podatki. Enako je zapisano tudi v informacijskem oknu, kjer si po vrsti sledijo letnica njegovega rojstva, področje se katerim se ukvarja, mesto zaposlitve in ime mentorja njegove doktorske disertacije. Levo je naprej kazalo vsebine, nato pa se sledijo trije tamatki sklopi. Najprej je na kratko opisano življenje Toneta Smoleja. V tem delu je opisana njegova študijska pot, omenjeno je, da se je med drugim kot štipendist izpopolnjeval na Dunaju, zapisan je tudi naslov njegove doktorske disertacije in na kratko opisano zasebno življenje. Drugi razdelek pokriva Smolejevo delo. Zaposlen je na filozofski fakulteti, in sicer na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. V nadaljevanju so našteti njegove najodmevnejše strokovne objave, pri kateri zbornikih je sodeloval in imena avtorjev, ki jih je prevajal. V zadnjem delu razdelka so navedena še društva in revije pri katerih sodeluje. Zadnji razdelek je namenjen bibliografiji, pri pisanju katere je sodeloval Tone Smolej.

Cenzura poezije v 80. letih 20. stoletja. Pravni pogoji in praksa

Članek je bil objavljen v Slavistični reviji leta 2019, v četrti številki. Avtor članka je Wiktor Gardocki. V članku se avtor ukvarja s cenzuro, ki je zaznamovala poljsko objavljanje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Cenzura se ni nanašala zgolj na literaturo. Slednja predstavlja le majhen del cenzuriranih besedil. Cenzura je vplivala na objave o vseh področjih življenja: politika, gospodarstvo, ekonomija, informacije o tekočih področjih na Poljskem in po svetu. Številni cenzurirani teksti so bili uničeni, vendar po so kljub vsemu imeli cenzorji vpogled v ta besedila. Ob cenzuri književnega dela in dostopom do teh informacij, so lahko vplivali tudi na recepcijo dela, in sicer s posegom v intervjuje z avtorji ali s posegom v recenzijo del. V 80. letih so bili sestavljeni tudi napotki, kjer so bili zabeleženi primeri cenzuriranih besedil, sklopi posegov, informacije o posegih itd. Del so predstavljali tudi neutemeljeni posegi, ki so se jih imenovali “odvečni”.

Z vprašanjem kaj je zrelo za cenzuro, se je ukvarjal Stanislaw Branczak, ki je tedanjo poezijo združil pod terminom “Poezija pričevanja in upora”. Slednji termin se sicer nanaša zgolj na ozko politično interpretacijo. Vendar je takšno pojmovanje poezije enodimenzionalno. V splošnem bi lahko rekli, da je bila objava prepredena, če je bila tema vezana na situacijo tistega časa. Kljub cenzuri so mnoga dela izšla mimo nje na emigraciji. Na objave so lahko pozabili tudi nekateri avtorji, ki so bili izenačeni za “neugodne”, med katerimi so bili Wiktor Woroszylski, Stanisław Barańczak in Czesław Miłos. Pri zadnjem se je situacija obrnila po prejemu Nobelove nagrade.

Cenzorski pregledi so potekali enodimenzionalno neoziraje se na čas v katerem so besedila nastala. Če je besedilo vzbujalo sum prizadevanja za svobodo in besedilo označili kot grožnjo za državno varnost, je bilo besedilo prirejeno, oziroma je bila njegova objava preprečena. Za cenzuro je zadoščalo že to, da se je neko besedilo dalo brati na aktualen način. Primer takšne pesmi je bila I naprawdę nie wiedzieliśmy avtorja Ryszarda Krynickega. Najostreje je bil cenzuriran tednik Tygodnik Powszechny.

Pogosto se besedila, ki so bila cenzurirana lotevajo podobnih tem, kot so vojno stanje, ki je tedaj zavladalo na Poljskem (Adam Zagajewski: Żelazo), krika komunističnega sistema in človekovo spopadanje z njim, tematika podjarmljenosti (Polkowski) in zavzemanja za svobodo, strah in zavedanje neprestanega nadzora (Urszula Kozioł: To i owo), občutek ujetosti in mesijanizem itd.

Med najbolj cenzurirane avtorje bi lahko uvrstili Wiktorja Woroszylskega, katerega besedila so prestala številne cenzorske postopke. Kasneje je avtorja doletel “zaznamek”, s čimer je bilo objavljanje preprečeno že na podlagi njegovega priimka, na začetku vojnega stanja pa je bil pisatelj interniran.

Primer Kornela Filipowicza je nekoliko drugačen od vseh ostalih, saj je pisatelj sprva sodeloval pri izgradnji socialistične Poljske, vendar je kasneje v sistem podvomil, kar je izrazil v pesmi Życiorys. Pesem cenzure ni prestala, zato ni bila objavljena v tedniku Tygodnik Powszechny, temveč je leta 1984 izšla mimo cenzure.

Tema, ki je v tistem času vzbudila največ pozornosti je vprašanje pokola poljskih častnikov v Katinskem gozdu, ki se ji v pesmi Czarny oplatek posveti Tadeusz Urgacz. Odziv cenzorjev ni bil avtorju v prid, saj so mu očitali, da se teme ni lotil na pravi način, saj je jasno izpostavil narodnost krivca pokola.

Kljub preciznosti so ji nekatera dela spolzeli med prsti. Tovrsten primer je pesem Społeczeństwo, ki jo je napisal Jack Podsiadł. Delo je šlo skozi postopek cenzure in nekateri fragmenti pesmi so bili izpostavljeni. Nazadnje je bila pesem objavljena v necenzurirani obliki, četudi je govorila o družbi, kjer ljudje z vnaprej določenimi vlogami podpirajo vlado. Kot vzrok za objavo v prvotni obliki avtor navaja možnost, da je bila v odziv cenzuri napisana učinkovita pritožba.

V zaključku avtor izpostavi, da je bila večina besedil necenzuriranih. Pot do objave pa je bila dolga, saj so preverjali avtorjev življenjepis, vsebino umetniškega dela, aktualno politično dogajanje in iskali pravno podlago za preprečitev objave, če je bilo besedilo prepoznavno kot neprimerno ali sumljivo. V primeru preprečitve objave so imeli avtorji dve možnosti: objava besedila na emigraciji ali molk.

Slavistična revija

Slavistična revija izhaja štirikrat letno. Podnaslov Slavistične revije je Časopis za jezikoslovje in literarne vede. V reviji so objavljeni znanstveni in strokovni članki s področja slavistične ga in slovenističnega jezikoslovja in literature. Poleg tega so v njej objavljene tudi biografije jezikoslovcev, članki s področja etnografije, članke o rokopisih, članke o delovanju slavističnega društva itd. Izhajati je začela leta 1948. Sprva jo je izdajalo Slavistična društvo Ljubljana, nato sta pri izdajanju sodelovala tudi Inštitut za slovenski jezik in Inštitutj za literaturo SAZU. Leta 1967 je izdajanje popolnoma prevzelo Slavistična društvo Slovenije.

Prvi urednik Slavistične revije je bil Anton Ocvirk, ki je bil kritičen do tedanjega raziskovanja slovenskega jezika. Menil je, da se je pojavila potreba po tem, da se končno ustvari pregleden in dognan oris novejšega slovenskega slovstva. Poleg tega je izpostavljal pomembnost sintetičnega in analitičnega preučevanja slovenskega jezika. Pri tem je stanje primerjalne slovenske književnosti primerjal s stanjem slednje pri ostalih narodih in opazil veliko verzel, ki se pojavlja na tem področju. Revija je bila tako ustvarjena z namenom, da bi jezikovno tradicijo dograjevali z izsledki sedanjosti.

Antona Ocvirka je nasledil Tine logar ter nato Jože Toporišič, ki je poleg nekaterih fizičnih sprememb vpeljal tudi nova navodila avtorjem:

• jezik razprav je slovenščina, izjemoma se lahko članki pišejo v drugih slovanskih jezikih, nemščini, italijanščini in angleščini
• dolečena je bila dolžina razprav, kritik in poročil
• določen je bil način citiranja, povzemanja, pravila sprotnega navajanja opomb.
• dodan sinopsis, izvleček, članek mora vsebovati 3-5 ključnih besed, poleg imena avtorja mora biti zapisana ustanova, kjer je zaposlen.

Leta 1981 se je uredništvo razdelilo glede na rubrike. Trenutno je glavni urednik revije Miran Hladnik.

Popravljalci sveta

Predavanje se mi je zdelo zanimivo. Menim, da je grajenje boljšega sveta nujno. Načinov za to je mnogo in najbrž se večina ljudi tega zaveda. Vendar je običajno težava motivacija. Slednja se večinoma nanaša na plačilo ali pa vsaj neke vrste neposredno korist, ki jo želijo v zameno za opravljeno delo. Kot je rečeno v posnetku nas ravno tega uči Wikipedia, ki je popolnoma prostovoljna ter pisci in popravljalci besedil za svoje delo ne zahtevajo plačila. Prostovoljno delo na žalost zamira. Malokdo se ga loti. Zlasti v moji generaciji ima danes negativen prizvok. Poletno delo brez plačila žanje pohvale in vzbuja občudovanje, v marsikateri glavi pa se sočasno oblikuje vprašanje o smislu takšnega dela.

Danes je učna pomoč brez plačila je prava redkost, saj ni veliko ljudi pripravljenih žrtvovati svojega prostega časa, da bi pomagal mlajšim učencem ali sošolcem. Ker je ena od bistvenih značilnosti Wikipedije prostovoljnost, kar je najbrž tudi vzrok za relativno majhno število rednih piscov Wikipedije v Sloveniji. Vendar ustvarjanje za Wikipedijo nosi v sebi dvojno vrednost. Kot prvo širi znanje, ki je prosto dostopno na spletu, zato ga lahko dandanes preko nje pridobi praktično vsak. Poleg tega širi zavest, da je že samo zanimanje za neko temo in novo znanje, ki ga človek pridobi med preučevanjem, neke vrste plačilo. Kot pa sem že omenila na začetku, je Wikipedia ena od številnih možnosti za ustvarjanje boljšega sveta. Že na področju izobraževanja je načinov, kako prispevati k svetu, veliko. Lahko pišemo blog ali snemamo podkaste. Vendar je kljub vsemu Wikipedija dobro mesto za objavo, saj, kot pravi avtor učbenika Nova pisarija Miran Hladnik, je ustvarjanje strani preprosto, prispevek pa doseže večje število ljudi v primerjavi z blogom, ki se mora najprej uveljaviti preden doseže veliko število bralcev.

Nekaj o utopičnem

Fran nam za besedo utopija v SSKJ2 ponuja dve razlagi.

• Načrt, zamisel idealne družbene ureditve ali družbene ureditve v prihodnosti, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv.
• Predstava, podoba česa, ki ni osnovana na resničnosti.

Besedo je ustvaril pisatelj Thomas More, ki je z njo naslovil svoj roman iz leta 1516. Na osnovi besede so se oblikovale različne skovanke in besedne zveze, med katerimi so antiutopija oz. distopija, ki pomeni različico utopije, ki za človeštvo predstavlja grozo. Filozofi so oblikovali besedno zvezo utopični socializem, ki pomeni družbeno stvarnost kot idealno rešitev posledic, ki jih je prinesla modernizacija.

Korektura podlistka

Kinematograf

Študij Nove pisarije

UVOD

• dopolnjuje literarnovedni priročnik Praktični spisovnik
• pismenost se je v 19. stoletju nanašala na poznavanje slovnice
• v današnjem času pismenost pomeni poznavanje nečesa
• namen Wikimedije je gojenje skupnega avtorstva

Posebnosti objav v Wikijih:

• neposredni posegi
• historiat nastajanja
• bralce spodbudi k sooblikovanju (popravljanje, dopolnjevanje), rastoča knjiga

Kam z avtorjem

• odgovornost za knjigo nosi glavni avtor Miran Hladnik
• omenjanje avtorja na strani ni potrebno (vse spremembe vidne v historiatu)
• v primeru kontraproduktivnih sprememb odgovornost nosi avtor
• dileme se pojavljajo tudi pri določanju datuma izdaje

Prešernova Nova pisarija

• sprva objavljena v Kranjski čbelci
• objava v Poezijah 1847
• pesem je kritika nekontroliranih, količinsko neobvladljivih objav

PISMENOST

Nekoč

• elita, ki je znala oblikovati in razalagati napisane stvari
• z obveznim šolajem pismenost postane standard, danes pomeni prag civiliziranosti
• pismenost v preteklosti večinoma enosmerna

Danes

• za današnji čas je značilna interaktivnost
• več pismenosti (vsaka storoka ima svoj jezik)
• bralna oz. funkcijska pismenost: pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo
• pismenost spreminja s porastom uporabe računalnikov
• zaskrbljujoče je izogibanje sodobni tehnologiji (zlasti zaskrbljujoče med šolniki)
• tehnologija odpira nove možnosti
• cilj priročnikv za opismenjevanje: sposobnost tvorjenja besedil in širjenja besedil v javnosti
• kljub dostopnosti in enostavnemu objavljanu, malo ljudi piše
• pisanje ni tako cenjeno kot fizična dela
• pisane informacije so manj cenjene kot ustne
• zvišanje kriterijev pismenosti: pismenost ohranja privilegiran položaj
• zaostrovanje habilitacijskih kriterijev (Wikipedija odstranjuje manj kompetentne pisce)

Informacijska družba

• nasledila industrijsko revolucijo
• parcipativna kultura, družbeni medij, družabna omrežja, fanovska kultura
• umik tiskane knjige (nostalgičen in fetišističen pogled na knjigo)
• pomislek enostavnega brisanja (nekoč zažigali knjige)
• težavno je ohranjanje tiska s ciljem lastnega preživetja
• zaradi digitalizacije so družbenoemancipacijske priložnosti številnejšene

WIKIJI

Prednosti Wikipedije:

• lahka dostopnost
• volontarizem
• kooperativnost
• enciklopedično (jasno, jedernato) izražanje
• možnost primerjanja gradiva v različnih jezikih
• večji dostop do znanstvenih informacij
• historiat
• trajna (zasebna mesta pogosto izginejo)
• pogovorna stran (omogoča komentiranje člankov)

Wikiji so vir informacij in prostor, kjer lahko oblikujemo in objavljamo ter sodelujemo z drugimi. Wikiji so tudi vmesniki nekaterih drugih spletišč (npr. Butalopedia, Koropedija) in prostor nekaterih oddelkov. Uvrščamo jih v tehnologijo 2. generacije, saj jo uporabnik lahko posega v informacije. Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002 in trenutno obsega 150.000 gesel. Obiskovanje strani na Wikipediji se spreminja glede na dogajanje v svetu. Zaradi Wikipedije se spreminja odnos do strokovne verodostojnosti, ki temelji na argumentiranih stališčih. Verodostojnost podarkov preverjajo zavzeti posamezniki, ki napake in vandalizem hitro odprvijo.

Wikimedijina spletišča:

• Wikipedija
• Wikivir
• Wikiknjige
• Wikiverza
• Zbirka
• Wikislovar

Wikiji in šola

Wikiji so prostor nekaterih oddelkov. Kljub temu ne služijo kot sletna učilnica, saj zaradi odprtosti niso primerni za ocenjevanje. Študentom pogosto ni všeč, da so njihovi izdelki spremenjlivi. Nekatere moti tudi obveza, ki sili avtorja k nenehnemu spremljanju svojega besedila, kar večinoma ni običajna praksa v izobraževalnih ustanovah.

Avtor

V 60. Letih 20. Stoletja je biografija veljala za eminenten literarnovedni žanr. V povezavi s tem je bilo pri branju tekstov pomembno vprašanje “kaj je hotel avtor s tem povedati?” Slednje vprašanje je skoraj popolnoma izgubilo pomen s naslednjo generacijo, ki je svojo pozornost usmerjala k avtonomnosti besedili. V tretjem obdobju se pozornost znova preusmeri. Tokrat se preusmeri k bralcu (njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju). Težo besedila se določa v ratzmerju do bralca.

Motivacija za pisanje

• Pisanje za katero od socialnih skupin ali zase.
• Pišemo o predmetu, ki je vreden ubesedovanja.
• Znanost je iskanje primerne teorije, ki nam pomaga razumeti delovanje nekega segmenta sveta. Znanstvenik oblikuje predvidevanja, ki jih nato preveri (opazovanje, eksperiment). V primeru zmote pri predvidevanju, mora raziskovalec premisliti in popisati, kako je do nesporazuma prišlo.
• Neetično je speljati temo in objavljanje članka, ki temelji na gradivu, ki ga je izbral nekdo drug. Znanstveno pisanje predpostavlja močen interes pisca besedila za predmet, o katerem piše (in skuša zatreti moteče druge pobude za pisanje?).
• Pri leposlovju je poudarek na načinu opisovanja nečesa in ne toliko na vsebini poročila. Poleg tega ni natančno določen krog bralcev (razen izjemoma).
• Pri znanstvenih besedilih so bralci pripadniki ožjega kroga strokovnjakov.
• Pomembno je, da se pisec besedila ozira na ciljnega bralca, saj le tako sporočilo doseže svoj cilj.

Pismeni smo lahko na štirih področjih (v skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika):

• vsakdanje sporazumevanje,
• leposlovno,
• strokovno in znanstveno,
• publicistično.

• Znanstvene objave: objavljeno v revijah, zbornikih, spletiščih, ki imajo status znanstvene publikacije.
• Strokovno: Znanstvene objave popularizirajo (objave v leksikonih, slovarjih, enciklopedijah).

Izbira jezika

• Pomembno je širiti spoznanja in vednosti o slovenističnih rečeh preko meja, vendar obstaja nevarnost izkoriščanja s strani tujih založb.
• Strah pred izginjanjem slovenščine je odveč; angleščine je sicer vedno več, vendar s procentualnega vidika narašča sorazmerno z drugimi jeziki.
• Tujejezični izvlečki so norma za državno financiranje. Kljub temu, da so se sprva izvlečki in povzetki pogosto pisali tudi v ruskem in nemškem jeziku, se zadnjih nekaj let večinoma pišejo v angleščini.
• Slavistična revija v mednarodnem prostoru ni več del zbirke AHCI, saj ni bila opažena ali citirana.

Vzroki za nevidnost objav v tujini:

• nezadostna promocija,
• povzetki niso v angleščini,
• avtorji člankov ne poskrbijo, da bi se članki pojavili v kazalih tujejezičnih publikacij.

Poleg omenjenega bi moral avtorji svoje izdelke širiti s povabilom tujih akterjev na domačo sceno, prijavo na različne mednarodne konference in se potruditi za objavo v tujih revijah. Objavljanje v tujih jezikih je finančni zalogaj, vendar je širjenje olajšano s spletišči kot je Wikipedij, ki omogoča vnašanje sklicev, spreminjanje besedil, primerjanje gesel v različnih jezikih. Vzrok za izginjanje je lahko jezikovna in kulturna ignoranca.

Izbira teme

• V akademskem okolju pogosto narekovana.
• V šolstvu učenci pogosto sami izbirajo temo. Slednje je obremenjujoče, saj znanstvenih tem večinoma ne poznajo. Resno zanimanje se razvije šele po raziskovanju teme. Slednje se občasno zdijo na prvi pogled dolgočasne, po nekajdnevnem raziskovanju pa v njih uvidimo dodano vrednost.
• Kadar temo izbiramo sami, se pogosto odločimo za poznane teme, ki so nemalokrat povezane z našimi začetnimi bralniki izkušnjami. Teme se med mladimi zato pogosto ponavljajo.
• Pomembna izbira teme. V vsakem obdobju so nekatere teme bolj zaželjene (trenutno so to ženske teme, moti na perspektiva, žanrska perspektiva idr.
• Javno mnenje vedno izpostavlja določene teme, vendar s tem ob strani pušča ostale pomembne teme. Že zako so te teme poudarjene ob npr. Kulturnih praznikih.

Vaje v pisanju

Pisanja se moramo naučiti. Navaditi se na orodja itd. Pomembna je digitalizacija besedil, nato pa tudi dostopnost teh besedil na internetu. Da bi bilo na internetu dostopnih čim več besedil, se pri predmetu študenti posvečajo digitalizacijo nekaterih besedil. Avtor v učbeniku navaja tudi to kako začeti s pisanjem.

Usoda avtorstva

• Včasih je avtorstvo pomenilo vstop v izobraženo elito.
• Avtorstvo je ključ do nedotakljivosti besedila.

Soavtorstvo

• Ne gre za kritiko besedila, ampak za sodelovanje.
• Pri Wikiknjigah avtorjev relativno malo, zato so večinoma napisani na začetku besedila.

Pravila soavtorstva:

• zasluge ya delo so postavljene v oklepaj,
• bodi odprt ya spremembe in usklajevanje načrtov,
• zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvari same,
• zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi,
• soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo,
• ne poizveduj za avtorjem posega, saj slednji ni pomemben, pomembna je vsebina.

Soavtorstvo preprečuje napuh. Večinoma so opremljeni z licenco cc.

Objavljanje

Edina dela, ki štejejo so objave. Štejejo ne niti objave, ki so namenjene le objemu krogu ljudi, saj se lahko slednje razširijo le če uidejo iz nadzora. Danes je objavljanje v književni obliki dostopnejše za vse pisce, še enostavnejše pa je objavljanje na spletu. Nov izraz: “postaviti besedilo”, kar pomeni naložiti besedilo (oz. Uploadati). Če gre za objavo na strani, ki služi kot občilo, govorimo tudi o objavi (zadošča že uvrstitev besedila v razna kazala). Glej navodila za skrivanje člankov (str.: 56) Wikiverza je namenjena lokalni, razredni rabi. Postavitev (ni enako kot objava): nanj naletimo naključno ali celo z vdorom na strežnik. Sivo polje so objave na socialnih omrežjih, ki so načeloma namenjena ožjemu krogu sledilcev, vendar občasno doživijo prodor v javnost.

Množični um ali pametna množica

• Način organizacije znanja v informacijski družbi, ki ga je mogoče opaziti v novi pismenosti. Znanje je javno dostopno, besedila pa lahko izpopolnjujejo anonimni posamezniki (primer: Wikipedija). Wikipedija je nekakšna naslednica tradicionalne želje po združitvi vsega znanja sveta, kar je bila v preteklosti intenca številnih piscev. Wikipedija celo presega jezikovne ovire, saj je članke mogoče ED seboj primerjati.
• Danes so gesla urejena preko dveh poglavji: kategorizacija Kategorija (hierarhična umestitev), Glej tudi (asociativni princip).
• Množica v sodobni družbi pomeni konstruktivno kreativno silo. Na Wikipediji vzpostavlja repozitorji vsega človeškega znanja in je pismena v kreativnem pomenu besede.
• Crowdsourcing (množičenje): posameznik deluje v skupno korist

Avtorske licence

Razlike v pojmovanju besedila. S pravnega vidika je tekst intelektualna lastnina okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, poznana pod imenom Copyright.

Creative commons

• izhaja iz svobodne kulture
• namenjena lajšanju dostopa domintelektualnih proizvodov
• Creative commons contribution: edini pogoj uporabe je navajanje avtorja
• glej str. 63 za navodila za ustvarjanja cc

Copyright

Težave Copyright-a:

• preveč poudarja tvorca dela,
• slabo prilagajanje ne pisnim medijem,
• intelelektulni proizvod v prvi vrsti lastnina in ne javna dobrina.

Danes dostopnost informacij večja kot nekoč, vendar se zdi, da je zaradi zakonodaje pretok informacij manj pomemben, kot navajanje avtorja ali plačila za informacije. Nekoč je bil pretok informacij drugačen, saj so bile informacije zgolj v knjižni obliki, zato je bila izposoja omejena na število izvodov. Na spletu pa lahko do njih dostopa na tisoče uporabnikov hkrati.

Nosilec avtorskih pravic je načeloma avtor, dokler jih ne proda. Če je nekaj izdelano v sklopu inštitucije je nosilka avtorskih pravic ta inštitucija. Distribucija dela je, kadar delo damo na razpolago v razredu, na spletni strani … Vse to je dovoljeno, če gre za pošteno uporabo oz. fair use.

Založbe skušajo kupiti avtorske pravice. Če jih avtor želi obdržati mora sam dodati člen v pogodbo. Bralec kot kupec knjige tudi ne sme reproducirati dela, niti ga ne sme uporabiti kot osrednjo os pri svojem delu s tem, da se na kupljeno knjigo naslanja. Poštena raba je neprofitna raba. Dovoljeni so le kratki citati kot del znanstvene razprave.

Slike, ki jih avtorji uporabijo v delu je smiselno uporabiti tiste, pri katerih ni več veljavnih avtorskih pravic (so bo javni lasti), ali takšne, ki jih avtorji opremijo z licenco proste dostopnosti.

Bralec

Prosti dostop

Danes države težijo k temu, da bi imele čim bolj izobraženo prebivalstvo. Prvi korak k temu so zastonj in prosto dostopni učbeniki. Vse kar je brezplačno torej dokazuje, da je tistemu, ki nam to brezplačno nudi do teg, da nas o neki stvari izobrazi. Tako je bilo v 80. po hotelih mogoče brati sveto pismo, ki je bilo povsod na voljo, v ZDA so bili povsod priročniki za vožnjo, dnevnoinformativne oddaje je mogoče gledati brezplačno itd. Glede vsega tega so bile sprva zgled razvite države na zahodu. Danes je nemalokrat treba plačevati za izobraževanje, ki je izven šolskih inštitucij (članarina z knjižnico, vstopnina za galerijo, kino, gledališko predstavo itd.), četudi pogosto s pridobljenim znanjem blagodejno vplivamo na skupnost.

Internet je prostor, kjer se informacije širijo brezplačno. Pred googlovimi zemljevidi je Geodetski inštitut Slovenije zaračunaval za karte, četudi so bili narejeni z davkoplačevalskim denarjem. Vendar so bila vsa civilizacijsko prelomna dejanja narejena brez pomoči državne blagajne, saj so jo brez zahteve po plačilu omogočile druge korporacije (npr. prevod operacijskega sistema Okna, vsi Wikipedijski prispevki itd.)

Prosta dostopnost informacij ruši staro slovensko izkušnjo o nezaupljivosti do vsega kar prihaja od zunaj. Pri tem avtor poudarja, da velike korporacije kot je na primer Google, slovenščine ne izključujejo. Slednje dokazujejo Googlovi dudli.

Pogosto so prisotni očitki o tem, da danes nič več ni brezplačno in se nedvomno nekje nahaja zanka, kjer bo vsaka brezplačna stvar postala plačljiva. Slednje se res potrjuje skozi nekatere lokalne prakse (npr. dLib, ki je omejil, sklicujoč se na avtorsko zakonodajo, zaračunavanje časopisnih novic in nedosotop do nepremičninskih podatkov). Vendar so tovrstna ravnanja obsojena na propad. Plačljiva Britanica je propadla, sorodna brezplačna Wikipedija živi.

• Googlove digital. knjige so dostopne na spletnih mestih: Digital Public Library of America in HathiTrust. V evropi je soroden vir Europeana.
• Številne koristne dobrine in stvari so prišli k nam iz tujine (npr. krompir), zato je nezaupanje v tuje vire odveč. Ljudje bi morali odvrniti prepričanje, da je domače večvredno, ker je domače in bi morali posegati po tistih inf., servisih, ki bodo lažje dostopni.
• Informacije si lahko deli več ljudi, ne da bi s tem kdo od njih bil na slabšem.
• Besedna umetnost je zadržana glede dostopnosti. Večinoma so knjige na spletu plačljive (vsaj članarina za knjižnice je in in prvih 70 let po avtorjevi smrti; tedaj dobijo licenco cc), prav tako vstopnice za predstave itd.
• Znanstvene objave nekoč večinoma plačljive, saj se je avtorjem s tem plačal honorar. Ker pa ima dandanes večina atorjev akademsko kariero in so plačani na projekt je trend plačevanja honorarjev zamrl. Kljub vsemu številne objave plačljive. Tega bi se lahko otresli le tako, da bi članke nehali kupovati.
• EU zahteva prost dostop znanstvenim objavam umetniškim pa ne. Zakaj? Umetnost le razvedrilo? Tega si mora državljan plačati sam. Manj vredna od znan. objav?
• PROST DOSTOP: Poseganje v vsebino ni dovoljeno.
• PROSTA VSEBINA: Vsak lahko posega tudi v vsebino.
• ODPRTI PODATKI: Podatki na internetu, podrejeni restriktivnemu copyrightu.
• ODPRT DOSTOP: Kako doseči svobodno dosegljivost znanstvenih informacij.
• PROSTA VSEBINA: Kako doseči splošno dosegljivost virov.
• PROSTO ZNANJE: Podobno kot odprti podatki, vendar širše.
• PROSTO IZOBRAŽEVANJE
• ODPRTA KODA: Nanaša programsko opremo in takšno licenciranje, ki omogoča prosto širjenje.
• ODPRTO RAZISKOVANJE
• ODPRTA ZNANOST: Poleg podatkov vsebuje tudi metode in orodja.
• Razpoložljivost besedila in njegovo manipulabilnost definira licenca cc.
• Ločevanje prost in odprt. S tem ukvarja Open Access Slovenia. Prost dostop pomeni brezplačno dostopnost besedila, avtor materialne pravice preda založbi, opremljeno z licenco copyright. Prost dostop pomeni, da so inf. odstopne kjerkoli in kadarli komurkoli. Odprt dostop pomeni, da ima materialne pravice avtor, besedilo opremljeno z licenco creative commons, v primeru objave v reviji slednje omeji revija.
• Oviranje dostopa: zahteva, da se bralec prijavi, onemogočeno kopiranje inf. (npr.: fotografije strani ipd.).
• Zlati prosti dostop: Dostop zagotovi založba.
• Zeleni prosti dostop: Dostop zagotovi avtor ali inštitucija pri kateri je avtor zaposlen.
• Sivi prosti dostop: Dostop do težko dosegljivega gradiva (doktorske disertacije, diplome ipd.)
• Hibridni dostop: Dostopno tako v tiskani različici kot tudi spletni. Slednja je ustvarjena s ciljem večje uporabnosti.
• Zakasnjeni prosti dostop: Objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga.
• Platinasti dostop: Publikacije s katerimi avtor nima stroškov, saj jih je kril nekdo tretji.
• Prost dostop znanstvenih objav je v interesu akademikov, izobr. inš., ne pa tudi založb, ki s plačljivim dostopom in arhiviranje besedil avtorjev dobro služijo, četudi so stroški, čas in znanje za vse to minimalni.
• Revije prosto dostpne v Directory of Open Access Journals, Googlovega Učenjaka.
• Težava prostega dostopa: spletna mesta storitve zaračunavajo avtorjem, so izkoriščevalske. Zanje uporablja izraz: ad hoc založbe.

Založbe

• Težava Wikipedije je, da je veliko ljudi (npr. študentov) ne prepoznava kot vira, ki bi ga bilo vredno zapisati. Avtor upa, da v prihodnosti intelektualnih kraj ne bo, ker znanje ne bo več lastina fizičnih oseb, ampak javno dobro.
• Zahtevati inf. zastonj je vedno bolj normalno, biti informiran je ena izmed osnovnih človekovih pravic. Plačljivost kvalitetnih informacij ni več samoumevno in nam zgolj oteži dostop do inf. ter vzbuja nejevoljo.
• Zakaj objavljanje preko založb? Založbe pripomorejo k poti do bralcev (resnica pri leposlovju), predsodki do samozaložbe, založbe imajo renome za katerega avtorji mislijo, da jim bo pomagal pri širjenju njihovega besedila.
• Založbe pogosto promovirajo prodajo atlasov, zemljevidov ipd., tj. publikacij, ki so veliko bolj primerne za na zaslon, zato je njihovo ravnanje kontraproduktivno.
• Predatorske založbe (npr. Science Publishing Goroup) so založbe, ki objavljajo znanstvene članke, ki so za bralca brezplačni, stroške objave pa krije avtor članka. Avtorje založba privabi z nizko ceno za objavo in dejstvom, da se ta besedila pojavljajo na številnih spletnih mestih, ter so tako bolj brana. Na uredniška mesta tovrstne založbe vabijo renomirane znanstvene pisce in jim v zameno za njihovo sodelovanje ponuja dve brezplačni objavi letno. Reklame na straneh vzbujajo dvom o verodostojnost (vendar te strani pač zgolj niso subvencionirane s strani države), nekatere moti slaba angleščina, ki se občasno pojavlja (ali je objava na takšnem mestu sploh smiselna).

Repozitoriji

• O kvaliteti članka priča njegova citiranost, saj nakazuje na njegovo uporabnost. Slednje je pomembno zlasti za pisce, ki se z objavami vzpenjajo po akademski lestvici. Pri pismih, katerih cilj je velik vpliv na skupnost, je pa dober pokazatelj branost članka.
• str. 82 (preberi zadnji odstavek)
• Akademske spise je možno naložiti na Pedagoški fakulteti UL (PeFprints), na Univerzi v Mariboru (Digitalna knjižnica UM) in na univerzi v Novi Gorici.
• Slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti.
• Primer mednarodnega repozitorija je DRYAD.
• Z založniki pogosto dogovor, da lahko avtor znanstvene objave članek objavi tudi v svoji spletni bibliografiji. Nekoč je to pomenilo, da je na svojo stran zgolj objavil link spletnega arhiva, v katerem se članek nahaja v digitalni odl., danes pa zaradi plačljivosti virov to ni več mogoče. S časom bodo časopisi v obliki, kot jo poznamo izginili. Objave se bodo preselile na splet, tiskana različica pa bo izšla le po potrebi po principu tiska na zahtevo (print on demand).
• S selitvijo na splet se bo spremenil tudi slog, ki bo postal poljudnejši in s tem vzdrževal bralčev interes.
• Individuane spletne objave so pod licenco creative commons.
• Nižanje honorarjev avtorjev, ki mnogokrat celo krijejo tisk.
• Slavistična revija, Primerjalna književnost in Jezik in slovstvo dostopne na spletu: dLib, Slavistična revija tudi na ProQuest.
• SlovLit je portal odprtega značaja, kjer so objavljene napovedi dogodkov, kazala novih izvodov revij in knjig. Goji princip skupnega dela in komunikacije.
• Dostopnost in odprtost tudi na Wikipediji.

Varovanje zasebnosti

• Težava je nezaupanje v tehnologijo. Nujno je zavedanje, da nam tehnologija lajša vsakdan, omogoča kvalitetno osnovno izobrazbo, zmanjšuje neenakost med spoloma, se zavzema za zmanjševanje revščine ipd.
• Nezaupanje v tehnologijo ni v sozvočju s siceršnjim poveličevanjem višjega sloja v litaraturi (v ospredju so izobraženi liki, ki se potegujejo za večjo blaginjo: Učitelj v Hlapcih, duhovnik pri Preglju. Lit. 19. stoletja je celo osredotočena na večanje blaginje posameznikov in okolja.
• Za javno dobro lahko pogosto posameznik naredi več od inštitucij.
• Strah pred izgubo osebne svobode, ki pa ni stvar dejanskih podatkovnih zbirk, temveč pravne ureditve.
• Javno: mediji in strokovno javno (objavljeno v specijalnih publikacijah, strukovnih institucija, društev, forumov).
• Zbiranje podatkov lajša naše življenje, zato je čas za prilagoditev zakonodaje.
• Zakon o varovanju osobnih podatkov: onemogočal Googlov Street View, zahteva zabrisanem obrazov na spletni strani Burger.si, ki je skoraj propadel.
• Prepoved iskanja po imenih in priimkih: pohabili korpus Nova beseda.
• Privatizacija gre v nasprotno smer kot civilizacijski cilji, ki so nagnjeni proti čim lažji dostopnosti informacij.

KREDIBILNOST

• Danes lažje objavljanje.
• Vsak lahko brez (večjih) finančnih stroškov prosto objavlja.
• Možno objavljanje brez predhodnih recenzij, vendar v takšne objave običajno podvomimo.

Kaj preverjamo?

• avtor
• inštitucija oz. medij znotraj katerega je informacija objavljena
• starost dokumenta
• odmev v javnosti
• dejstva
• avtorji, teksti, na katere se sklicuje

Avtor

• najbolj zaupamo uveljaljenemu strokovnjaku, čigar stališča so v javnosti poznana
• status pisca lahko preverimo na spletišču Sicris
• Pozorni smo, na katerem področju deluje pisec. Včasih izkušeni pisci, ki vrsto let delujejo na nekem področju, s pišejo objavo o temi, ki jim ni domača.
• Če pisec v stroki, o kateri piše, ni doma, mu pravimo amater ali diletant.
• mljaši avtorji so bolje teoretično podkovani, znajo učinkoviteje priti do informacij
• Piscem, ki so vključeni v raznih aktivističnih skupin, ne moremo pripisovati objektivnosti, saj jim gre za socialni aktivizem, čemur podredijo celotno besedilo.

Aktivizem

• objektivno znanstveno pisanje ni mogoče, saj ga zmoti raziskovalčev interes
• aktivist priznavajo da je njihov cilj kritika konkurenčnih ideologij: prepoznamo po piscih, ki delajo na drugih strokah
• tradicionalni humanisti so izurjeni za odkrivanje napak ne pa tudi za njihovo reševanje; sledje je naloga drugih družbenih sistemov in ne znanosti
• kljub običajnemu prepričanju aktivizem ni povezan le z levo usmerjenimi nazori, temveč je aktivizem prisoten tudi med tistimi, ki so desno usmerjeni; torej aktivizem ni nujno napreden
• težava aktivistov: egoistično sledijo parcialnemu interesu in ne upoštevajo pomislekov, naslanja se na čustva in ne na razum, posploševanje dejstev, ne mara statističnih podatkov, saj jih je mogoče prirediti
• zato je pri znanosti pomembno vzpostaviti kritično distanco in ne biti slepo zaverovan v svoje prepričanje
• kritično mišljenje: Christian Fuchs -- mišljenje, ki ga zanima predvsem vprašanje socialne moči
• kritično mišljenje se lahko hitro sprevrže v ohranjanje trenutnega stanja, s čemer pa ne prispevamo k razvoju (primer so socialna omrežja, ki načeloma vzpostavljajo večjo demokratičnost, ljudje pa jim očitajo idealizem in utopizem
• skrb za nedotakljivost lastnega dela je socialna zavist, ki jo je mogoče zaznati tudi pri socialnem aktivizmu

Avtorstvo

• vezanost avtorja na inštitucijo: manj samovolje, manjša odprtost za nove pristope, hkrati mu daje kredibilnost
• samozaložba: ne gre skozi recenzijski postopek, zato je podatke treba preveriti
• zanesljivost že dolgo obstoječih spisov, lahko novejši podatki, zato preverjamo njihovo veljavo na straneh, ki se nenehno obnavljajo, npr. Wikipedija (na takih mestih so veljavne, saj so nastale na tiskanih podatkih, in so bile ob primerjav virov že preverjene)
• letnica nastanka usmerja bralčevo branje, saj so vsako obd. zaznamovali neki drugi dogodki, npr. politično dogajanje
• nepravilna in senzacionalna odkritja večinoma lahko izločimo že s pregledom mesta objave, poleg tega se večinoma tovrstne objave večinoma ne sklicujejo na literarne zgodovinarje; oziroma se noben od njih ni oglasil
• Wikiji: javno preverjanje, ki je učinkovitejše od akadenske srenje, ki se na alternativne interpretacije odziva počasi
• težava so teorije zarote, npr. prepričanje, da želijo lititerni zgodovinarji in zgodovinarji ljudje zavajati. Ni smiselno; zakaj bi želeli manipulirati s preteklostjo.
• informacije lahko širimo tako, da objavljamo na mestih, kjer vsi iščejo informacije in tako širimo vednost; primer je Wikipedija
• sum vzbujajo pravopisne napake
• naj vsak piše o temah s tistega področja na katerem je strokovnjak

Strokovno recenziranje

• selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih
• vzdržuje standarde kvalitete
• recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije
• preprečevanje objavljanja nepravilnih in nedomišljenih razprav, oz. takšnih, ki ne dosegajo srokovnih standardov
• Postopek ni imun na nepravilne presoje, zato se iščejo alterantive strokovnemu presojanju, primer je javno recenziranje oz. javno strokovno presojanje, kakršnega zasledimo pri Wikipediji.
• smiselno je tudi nevtralno recenziranje, tj. zagotovitev anonimizacijo postopka
• slepa recenzija: avtor ne ve, kdo ocenjuje izdelek
• dvojna slepa recenzija: tudi recenzent ne ve, kdo je avtor članka; če je znanstvena skupnost majhna, lahko to razbere glede na izbrano temo, slog pisanja itd.
• če so recenzenti različnih mnenj ali če je recenzent pristranski, mora urednik priskrbeti dodatno preverjanje oz. odloči na podlagi lastne ocene
• glavna vloga recenzije: pomagati spisom do oblike, ki je sprejemliva za objavo

Kako anomiziramo dokument? Desni klik, lastnosti dokumenta, Briši lastnosti dokumenta. Recenzijske popravke anonimiziramo tako, da besedilo shranimo v formatu rtf. Če komentarje vnaša več recenzentov in so posamezni komentarji različnih barv, to storimo tako, da izbišemo določila desno od nizov atnid in atnautor.

• recenzenti: strokovnjaki, ki jim je bila priznana kompetenca recenziranje
• merila za presojo: stopnja inovativnosti gradiva, metode ali spoznanj, pomembnost teme, metodološka neoporečnost, mednarodna primerljivost.
• trije možni izidi: sprejem članka, zavrnitev, pogojni sprejem.
• občasno revije od avtorja zahtevajo zagotovilo, da je članek v recenziji le pri njih
• članek popravijo in avtor, v primeru, da se s popravki strinja, popravljno različico pošlje nazaj, če na popravke ne pristane, članek umakne.
• obrazci za fomuliranje recenzijskega postopka (glej učbenik)

Pravopis

Nepravilno izražanje in slabo poznavanje pravopisa vzbuja dvom.

Ločila

• razlika med vezajem, pomišljajem in dolgim polišlajem (za členitev dolgih odstavkov, med povedmi in ne znotraj njih)
• dolgi pomišljaj dobimo z ukazom: <Ctrl> + <Alt> + <->
• zamenjava besede tale z le-ta, ki je primeren zgolj za pisna besedila, s čimer večamo razpoko med pisnim in govorjenim besedilom
• filozofi: ekscesna raba velike začetnice, vezjev, s čimer opozarjajo na pozabljeno etimologijo, raba narekovajev, ki priča o pomenski niansiranosti uporabljenih besed
• narekovaji: slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev
• dvojni narekovaji zgoraj: v Wikijih uporabljamo za opremljanje povezav na zunanja spletna mesta
• narekovaj spodaj zgotraj so značilni za tradicionalne tiske in nemški pravopis
• enojni narekovaji: označevanje pomenov besed
• tuji citatni stili: narekovaj za označevanje naslovov člankov (odveč, saj so zapisani ležeče)
• odveč tudi podvajanje označevanja citatov (ležeče in v narekovajih)
• dvopičje: v Cobissu je nestično ločilo, pred naštevanje je odveč
• odve je sočasna raba npr. in itd., ipd.
• tropičj je elternativa vezniku itd., pred njim ni vejice
• vprašajev in klicajev je v strokovnem pisanju manj
• podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, nekoč so ga postavljali na koncu alineje, vendar danes so ločila na tem mestu odsvetovana
• kratki podnapisi k slikam, grafom in tabelam nimajo pik, daljši podnapisi jo imajo
• pravopis se spreminja in kaže na strost pisca

Velika začetnica

• naslovi kolon in vrstic se pišejo z veliko začetnico, celice z malo
• velike začenice pri alinejah, kadar te obsegajo dalje besedilo

Drugo

• spol veže na osebek
• množinski samostalnik določi obliko povedka (npr. To mesto so Jesenice.)

• garnirati: okraševati (kulinarika)

Digitalna pismenost

Formati besedil

• txt pomeni golo besedilo (forumi, ki zahtevajo tako obliko, npr. Slovlit, pisanje računalniških programov)
• doc, docx, rtf, odt slednja dva uredniki pogosto želijo prejeti članke
• htm, html je spletno besedilo
• pdf: ni možnosti spreminjanja in zlorabe besedila, namenjen oddajo v tiskarno, v fazi recenziranja je ta format odsvetovan
• besdila na raznih spletiščih (Wikiji, Academia.edu itd. nimajo končnic)
• slikovni format je nedopustljiv, saj onemogoča označevanje z miško

Besedilo v wikijih

• zavihek Uredi
• za odstavek pustimo vrstico
• z zvezdico (*) označimo alinejo
• naslovi, podnaslovi se zapisujejo med enačaji
• ležeči tisk: dva apostorfa
• krepki tisk: trije apostrofi
• povezava: oglati oklepaji
• slika: preko menija
• Cobissova številka: COBISS
• okvirček za avtorja: Predloga:Infopolje pisec
• okvirček za knjigo s predlogo: Predloga:Infopolje knjiga
• razprti tisk: Predloga:Razprto
• oštevilčeni seznami začnejo z (#)
• okvirček z besedilom: presledek na začetku vrstice
• prelom vrstice, vodoravna črta, cntriranje besedila, pesniško besedilo (glej učbenik)

Najpogostejša opozorila začetnikom:

• preveč odstavkov
• mašila
• prehajanje med tretjo in prvo osebo ter preteklikom in sedanjikom
• dobesedno prevajanje iz drugih jezikov
• težave z odstavki (glej slikovno gradivo)
• brisanje podatkov in nadomeščanje izbrsanih s svojimi podatki
• pisanje v wikijev je v skupinsko

Sporočanje popravkov in komentarjev

• najbolj enostavno je v urejevalnikih, ki omogočajo komentiranje
• del, ki ga želimo komentirati označimo z miško, z desnim klikom pridemo do okvirčka za vnos pripomb
• Sledi spremembam: sledenje dopolnikom, zamenjavam, črtanju
• skupno urejanje (npr. Google Drive): označevanje popravkov ni potrebno, saj se spremembe arhivirajo samodejno in si jih lahko ogledamo: Datoteka > Prikaži zgodovino različic
• popravljene različice preimenujemo
• pdf ne omogoča udobnega popravljanja besedil

Popravljanje v wikijih:

• pogovorna stran besedila
• pogovorna stran avtorja
• diskurzi na Wikiverzi (seminarji)
• besedila v obliki teksta (glej označo)
• predloga za komeniranje (glej ukaz)

Navajanje

Čemu sploh citiramo

• Sklicevanje na druge pisce je ena klavnih značilnosti strokovnega pisanja, saj s tem izkazuje svojo intelektualno superiornost. Hkrati s sklicevanjem olajša razumevanje besedila in pridobi bralčevo zaupljivost. Iz referenc je razvidno, kateri stroki pripada besedilo, tema, generacija avtorja, "šola" znotraj stroke in avtorjevo osebno obzorje.
• Temelj znanstvenega besedila je novo spoznanje.
• Sklicevanja je v drugih strokah malo (v novinarstvu so sklici nedokumentirani; relata refero).V strokovnem pisanju je navajanje poudarjeno z narekovaji ali je zapisan v novem odstavku. Sklic identificiramo po imenu avtorja, ki je zapisano v oklepaju na koncu sklica ali v opombah na dnu strani. Viri so urejeni po abecednem redu priimkov avtorjev.
• Podatek o avtorju je pomemben, saj so v preteklosti le redki pisali in objavljali besedila. Danes je uveljavljanje lastne misli veliko bolj dosegljivo in je omogočeno vsakomur. Eno od možnih mest objave Wikipedija, kjer ni poudarka na avtojevem prisvajanju besedila, saj besedilo nenehno spreminjajo in dopolnjujejo drugi pisci.
• Wikipedija in podobna spletišča rahljajo avtorjevo individualno avtoriteto in dokazujejo, da znanje ni last enega posameznika temveč stvar zavzetih (anonimnih) posameznikov. Zasluge, za zapis avtorjevega imena v zgodovino, nosijo njegovi predhdniki. Če ne bi bilo znanja, na katerega se sklicujejo avtorji, tudi besedila ne bi bilo.
• Individualno avtorstvo omogoči vtorju družbeni prestiž in mu daje socialne privilegije. Četudi se je avtoriteta skozi zgodovino (npr. povzročitelji vojn) izkazalo za problematčno, ji je posameznik naklonjen dokler ima od podpore avtoriteti koristi. Poleg tega s tm prelaga odgovornost na vodnike. Z avtoriteto so anonimni posamezniki pasivizirani. Smiselno bi bilo, če skupnost oblikovale dejavnosti posameznikov in ne voditeljske ikone.
• Cilj civilizacije je načeloma oblikovati skupnost informiranih, kompetetntnih, družbeno odgovornih ... posameznikov. Dvom se pojavi, ko se takšni posamezniki v družbi dejansko pojavijo. Kreativnost ima pomembno vlogo v posameznikovem razvoju in se ne razvije, če vzgajamo zgolj občutljive bralce.
• V 80. letih 20. stol. je delo v javno last prešlo po 50 letih po avtorjevi smrti, danes pride po 70 letih. Zakon je v veljavo stopil 1995 in je veljal za vsa dela, ki še niso bila v javni lasti.
• primer Menartve poezije
• Copyright, ki poudarja indtividualno avtorstvo, je v konfliktu z javno rabo, ki jo vedno bolj zagovarjajo na univerzah. Prosti dosot je prevzela tudi EU za raziskovaln projekte, ki jih financira. Citiranje ni plačljivo, vendar ni določena meja, kjer uporaba postane plačljiva, zato pisci ne morejo vedeti, kdaj je ta meja presežena. Delež citatov v posamednem besedilu, naj ne bi presegal 20 %. Četudi tega nihče ne meri, prevelika količina citatov vzbuja nezaupanje v tvorca besedila in je strokovno in etično sporno, vendar ne tudi kaznivo.
• Citiranje mora biti dosledno, saj v nasprotnem primeru vzbija v bralcu nezaupanje. Pomembno je, da navedemo vse podatke o citatu (npr. naslov dela in stran na kateri se nahaja citat) in citat natančno navedemo.

Prepisovanje

• Plagiat: kadar uporabimo zanje kot lastnino, ne da bi navedli, od kod smo prepisali oz. povzeli.
• Za plagita, ki je kazensko preganjan, velja le citiranje besedil, ki so niso v javni lasti, če pa je avtor že dlej kot 70 let mrtev, njegove misli sicer smemo uporabiti kot lastne, venad je takšno ravnanje neetično.
• Prepisovanje brez uporabe navednic je problematično ne glede na obseg, ki se pri študentu zaključi z negativno oceno ali odvzemom akademeskega naziva.
• V zadnjem času prihaja do rahljanja pravil glede doslednjega navajanja, za kar je večkrat obtožena Wikipedija. Ob tem pa se mnogi ne zavedajo, da nad pisci wiki člankov bdijo ljudje, ki nenehno preprečujejo prepisovanje in prepisane dele tudi izbrišejo ter o nekorektnosti pisca s tem opozorijo.
• Plagiate v pisnih izdelkih ni težko odkriti, saj od tistega, ki preverja, zahteva zgolj vpis sumljivih besed (obda jih z narekovaji) v iskalnik.
• V akademskih krogih se občasno pojavlja intelektualna kleptomanija, kjer tvorci besedil parafraziajo zapisana besedila in jih dopolnijo. Sporno, vendar ne prepovedano, je tudi prevzemanje naslovov, na katerem morda dela drug avtor.
• Plagiatorstvo se pogosto pojavi tedaj, ko skušajo pisci diskvaligicirati drugega pisca.
• Težko identificirati, zato se očitki le redko del argumetiranih razprav.

Citatni indeksi

• citiranje je vzrok za oblikovanje hierarhije v stroki
• Citation index: podatkovna zbirka, kjer so zapisani sklici na predhodne objave, s čimer dobimo vpogled na bolj in manj citirane objave.
• Drugi citatni indeksi: Science Citation Index, Social SCI, Arts and Himanities CI in na slovenskem: Scopus, Web of Science (trži ga korporacija Thomson Reuters) in je del Web of Knowledge.
• SSCI, AHCI najpomembnejši za humanistične vede.
• Izvlečki so zbrani v oddelku imenovanem Intellectual Property & Science.
• Googlov Učenjak: črpa iz številnih spletnih mest, očitajo nekonsistentnost in upoštevanje obskurnih objav. Zaradi širokega opusa, ki ga zajema preverja tudi rabo besedil v neakademskih objavah (vpliv na dejansko javnost). Preverja citiranost v objavah po 2008. Težava je, da nekatere objave niso dostopne na klik, razlikuje se tudi kvaliteta.
• h-indeks: razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov.
• i10-indeks: št. objav, ki so bile citirane vsaj desetkrat)

Humanistika ni naklonjena meritvam glede uspešnoti in vpliva člankov. Pomisleki se pojavljajo v komercialnem statusu inštitucij, v anglocentričnosti in omejitev na novejše publikacije (WoS do 1945, Scopus do 1995, oz. p drugih podatki do 1966)

Kriteriji za razvrščanje v podatkovne zbirke:

• recenzentski postopki,
• mednarodno uredništvo,
• mednarodno naročništvo,
• spletna dostopnost.

Na osnovi citatnih indeksov se izračuna vpliv posamezne revije. Težava je spodbjanje vzajemnega citiranja med revijami, zaradi česar se nekateri avtorji pojavijo višje kot bi si v resnici zaslužili. Naslednji probljem je izpad revij iz citatnih indeksov zaradi necitiranosti. Primer slednjega je slavistična revija.

• FAKTOR VPLIVA (imp at factor) - stopnja pomembnosti znanstvene revije
• indeksirne hiše imajo vsaka svoj način izračunavanja; najbolj znan je bibliografski servis Thomas Reuters, ki pa indeksa ne zaračunava za humanistične revije
• Izračun: število citatov iz člankov revije, ki so bili deležni citiranja v drugih pomembnih revijah v zadnjih dveh letih delijo s številom objavljenih člankov v tem času = povprečje citiranosti na članek
• višji kot je IF, pomembnejša je revija, več ugleda ima revija
• Scopus: SJR (primerjava med sorodnimi revijami) in SNIP (vpliv v kontekstu celotnega števila citatov na določenem področju)

Slabe strani meritev:

• skoraj vse revije so z angleškega govornega območja
• ni razlikovanj med izvirnimi znanstvenimi članki in znanstvenimi recenzijami

• uporaba IF za merjenje kvalitete člankov ni smiselna; članki v revijah po kvaliteti močno varirajo (bolj smiselno je presojanje na osnovi tvorca članka)

Kako uredništva povečujejo IF svojih revij?

• pisanje preglednih znanstvenih člankov in recenzij; tovrstna besedila so večkrat citirana
• odvzem izvlečka in seznama literature z zmanjšanjem števila “citabilnih” člankov
• objave v začetku leta; poveča letno citiranost
• citiranje drugih člankov iz iste revije

Znanstvena skupnost se zavzema za prosti dostop člankov na spletu, ki ne bi bili omejeni glede dolžine članka, števila slik, prilog. Poleg tega skuša vpeljati upoštevanje citiranja starejših člankov, ki so nastali preden so se razvile indeksirane revije.

Open Citation Corpus: nastajajoči akademski citatni indeks

• o priljubljenosti objave priča tudi branost članka (audience measurement)
• na Wikipediji ta podatek dobimo med Podatki o branosti, za druge Wikimedijine članke pa z modifikacijo povezave: …grok.se7sl.v (za članke na Wikiverzi), … 7sl.s (objave na Wikiviru)

7sl.b (objave na Wikiknjigi).

Seznam slovenskih revij

Kje objavljajo slovenski literarni zgodovinarji?

• Primerjalna književnost
• Slavistična revija
• Dve domovini
• Jezik in slovstvo
• Razprave SAZU
• Studia mythologica Slavica
• Knjižnica

. . . Tudi Otrok in knjiga, Sodobnost, Dialogi (relevantne za posamezna področja).

V katerih tujih revijah? …

Citatni slogi

• humanistični pisci in uredniki večinoma uporabljajo čikaški slog ali MLA-slog

Kako prepoznamo čikaški slog? Letnica takoj za avtorjevim priimkom. Težava: kadar publikacija nima avtorja, kadar delo izhaja več let, raba narekovajev, ki jih uporabimo tudi na drugih mestih. Uporabljata ga Slavistična revija in Jezik in slovstvo (v nekoliko modificiranih oblikah).

Kako prepoznamo MLA-slog? Naslovi del v kratkih sklicih. Težava: prva beseda naslova v kratkem sklicu, raba narekovajev, ki jih uporabimo tudi na drugih mestih. Uporablja ga Primerjalna književnost.

Težava: vztrajanje pri sprejetih pravilih, četudi niso smiselna; npr. razporejanje po priimkih, da bi lažje našli vir.

Kako iščemo besede na spletni strani? Ctrl + f.

Ne glede na slog citiranja navedemo:

• avtorja
• naslov

Glede na vrsto objave še:

• ime spl. str, datum objave
• knjiga: kraj, založba, letnica, knjižna zbirka
• zbornik: naslov zbornika, kraj, založba, letnica, stran, kjer se nahaja članek
• revija: naslov revije, letnik, številka, letnica, stran, kjer je članek objavljen
• časnik: naslov časnika, datum, stran.

Tehnika citiranja

Citat je iz dveh delov:

• dobesedni navedek (ločen z narekovaji, grafično drugačen odstavek)
• vir (na koncu besedila je samo kazalka, ki je v obl. opombe kratkega sklica ali neposredno napisan vir)
• nekoč opombe na dnu strani namenjene navajanju literarture, danes razširjeni klici, ki imajo na koncu napisan seznam literature. Danes to smiselno le kadar vir iz različnih razlogov ni naveden v zadnjem delu
• glej opomba, kratki sklic v uč.
• enciklopedični članki poopmbljanja ne potrebujejo; naloga je strniti, kompilirati predhodno vednost
• v opombah le tista dela iz katerih vzete izjave
• alinejske pike uvajajo seznam lit., priimki na prvem mestu
• opombe uvajajo zaporedne številke, imena so pred priimki

Prepoved pri opomba:

• da bi zaporedje opomb mešale nižje ali višje številke
• eno mesto več opomb

Kratki sklici

• primer:

Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)

• primer rabe v praksi, ki ni popolnoma v skladu s pravopisom:

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)

• avtorjev priimek lahko nadomestimo z besedami ibidem, prav tam, op. cit., n. d. ‘navedeno delo’

Označevanje navedkov

• narekovaji, odstavek in drugačen črkovni rez, izpuščanje navedkov in vrivanje svojega teksta vanje
• namesto tripičja lahko napišemo prvo črko stavka v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka (glej primer uč.)

Od kod vse citiramo

• knjige, revije, z zavihka knjižnega ovitka …
• lahko sklicujemo tudi na sliko, tabelo, grafikon, zvočni posnetek …
• če so neki viri dostopni na spletu in v knjižnih izdajah imajo prednost tiste, ki so dostopne na spletu

Viri in literatura

• seznam literature je smiseln, saj z njim preverjamo piščevo referenčno obzorje
• viri so predmet raziskave
• literatura so teoretični ali metodološki pripomočki
• primarni viri: rokopisi, tipkopisi; so tiskani
• sekundarni rokopisi: elektronsak oblika

Zaslon in papir

• tiskana različica pomambna za raziskovalce, saj prinaša akademske točke
• strokovni časopisi se selijo na splet
• usmeritev na splet podpira gibanje Open Acess
• ceneje
• domneva: sčasoma bo spletni vir obveljal za primarnega

• ctrl + f za iskanje besed na strani
• glej navajanje zaslon papir v NP
• očitna, glavna razlika: viri na spletu zapisani po alinejah, saj je splet na splošno naklonjen naštevanju
• če je možnost dostopa, opremimo s povezavo na polno besedilo
• navajanje celotnih url-jev ne pride v poštev
• glej primerjavo navajanja url-jev na zalonu in papirju v NP

Nove besede

arbitra

atavizem - ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih

defetizem - mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje

diseminacija — širjenje oziroma razrast informacij

ekspertiza - izvedensko mnenje, poročilo

fantazma - knjiž. privid

habilitacija - pridobitev pravice predavati na visoki šoli

humoboldtovska vera

inferiornost - knjiž. manjvrednost

konzum — poraba

korifeja - veličina

manipulabilnost — (Plačljivost?? Nekaj kar je mogoče ustvariti na način, da je plačljivo??)

paginiran - spletne strani so paginirane; označene številke (strani?)

paradigma - vzorec, primer

pismouštvo - učenjaštvo, znanost

postulat - zahteva, nujnost

sintagma - besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena

uzurpacija - knjiž. nezakonita, nasilna prilastitev

vademekum - knjiž. knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem; priročnik, vodič