Uporabnik:Tinkara9999

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Moje domače naloge[uredi]

1. domača naloga:[uredi]

Rudolf Marn: Mož, ne sili v kuhinjo,ali zajec na magistratu.

2. domača naloga:[uredi]

Pred letošnjim začetkom študija na Filozofski fakulteti se nisem še srečala s Slavistično revijo, ki pa se mi zdi zelo zanimiva tako vsebinsko kot tudi na zunaj. Najbolj me je navdušilo dejstvo, da se v reviji pojavlja tudi drugačna pisava kot gajica ter so teksti pisani v drugem jeziku. Menim, da je slavistična revija dober vodnik po slovanskih jezikih.in je namenjena širši javnosti.

3. domača naloga:[uredi]

Tipkanje mi omogoča sodobno pisanje na spletu, poleg tega pa je hitrejše in jasnejše kot rokopis. Pri rokopisu se večkrat pojavljajo težave s težko oz. nejasno berljivostjo, ki so posledica različnih zapisov črk. Rokopisi so unikatni za vsakega posameznika, medtem ko je zapis na spletu univerzalen oz. za vse enak. Pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti sem spoznala ogromno hitrejših poti pri oblikovanju in kopiranju besedila, s tem pa sem se srečala še z nepoznanim besedilom in njegovo zanimivo vsebino.

4. domača naloga:[uredi]

V vsakdanjem življenju se veliko srečujem z književnostjo. Že samo v branih revijah večkrat opazim komentarje prebranih del ali morda kakšno prodajo knjig, poleg tega pa je del obvezne brane literature na moji študijski smeri. S književnostjo se večkrat srečam tudi ob gledanju kulturnih oddaj na televiziji, kjer se predstavljajo različni sodobni slovenski avtorji s svojimi najnovejšimi deli. Nazadnje sem gledala oddajo, v kateri je bila gostja Svetlana Makarovič, slovenska mladinska pisateljica, ki mi je kratkočasila veliko mladostniških dni, ko sem prebirala njene knjige. Letošnje leto je še posebej kulturno zaznamovano zaradi stoletnice Ivana Cankarja. Veliko oddaj je bilo že posvečenih v njegov spomin ter tudi v poročilih večkrat kaj poslušala o njem. Želela pa bi si ogledat eno izmed njegovih predstav, ki se odvijajo v letošnjem letu. V svojem prostem času nimam veliko časa za književnost, vendar je nekaj ur na teden le namenjenih temu področju. Največkrat prebiram romane in poezijo ob vožnji na mestnem ali medkrajinskim prevozom, saj si s tem tudi krajšam čas. Rada prebiram predvsem kriminalke, ki me s svojo napetostjo a hkrati prepletenostjo popolnoma prevzamejo. Agatha Christie je ena izmed mojih ljubših avtoric, ki me s svojim načinom pisanja in svojo nepredvidljivostjo povsem navdušuje. Zanimiva mi je tudi antična književnost ter njeni epi, saj je slog nenavaden, umetniški in zame še toliko bolj zanimiv.

5. domača naloga:[uredi]

SlovLit se mi zdi zelo zanimiva spletna stran s koristnimi informacijami, vendar mi povzroča veliko preglavic ob obisku, saj se na njej ne znajdem prav dobro. Je kot zbrana pošta na enem mestu, vendar zame manj pregledno, zato posledično raje pobrskam o podobnih področjih na drugih straneh, ki so mi bolj domače in poznane.

Slovarček:[uredi]

ekspertiza - izvedensko mnenje, poročilo paradigma

vademékum -a m (ẹ̑) knjiž. knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem

atavízem -zma m (ȋ) biol. ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih: premagovati atavizem; pojavi, znaki atavizma; pren. otresti se atavizmov preteklosti

anahronízem -zma m (ȋ) pojav ali dejstvo, ki ni v skladu s časom ali razmerami, v katerih nastopa

defetizem -mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje

ekfraza -lit. pesniško delo, ki opisuje slikarsko, kiparsko ali arhitekturno umetnino

sublimen -knjiž. vzvišen, plemenit

konotacija - +lit. pojav, da dobi beseda drug, zlasti čustveno, osebnostno obarvan pomen

analfabét -a m (ẹ̑) kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek

paradígma -e ž (ȋ) knjiž. vzorec

Nova pisarija[uredi]

Uvod[uredi]

- Dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik/ Šola strokovnega ubesedovanja - Pismenost v začetku 19. stoletja pomenila slovnico (v naslovu Vodnikove knjige) - Pismenost  prešla v izraz znanje branja in pisanja  danes znanje Wikimedijska spletišča z izjemo Wikivira namenjena gojenju skupnega avtorstva. (neposredni posegi, vpogled v hisotorjat nastajanja in princip sprotnega nastajanja – spodbujanje beročih k povratnim informacijam in dopolnjevanju. Wikiknjigeso razumljene kot rastoče knjige! - Naslov knjige naslanja na satirično pesnitev Franceta Prešerna z naslovom Kranjska pisarija, objavljena v 2. zvezku zbornika Kranjska Čbelica. - Monografije v slovenščini leta 1830 – 50 , leta 2010 pa 30.000

Pismenost[uredi]

Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo - v 18. stoletju z obvezni šolstvom začela pismenost spreminjati iz privilegija v nujnost - danes pismenost določa prag civiliziranost in se bliža št 100 - pismenost danes razumemo kot dvojno spretnost: sposobnost SPREJEMANJA IN RAZUMEVANJA zapisanih info. In sposobnost TVORJENJA IN POSREDOVANJA - Našteto so specialne pismenosti, to je sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Vsaka znanstvena disciplina ima svoj jezik, vsaka religija svoje izrazne formule - Samoumevna in obvezna je le splošna pismenost, ki vključuje spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji - Bralna oz. funkcionalna pismenost pomeni, da smo izurjeni za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo - Št. Publicistov v Slo – 16.000-18.000 , blogerjev 46.000

Informacijska družba[uredi]

Informacijska družba (informacijska doba, digitalna doba, računalniška družba) je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo (industrial society). Pojmovni repertorar za njeno utemeljevanje: - participativna kultura (participatory society), - družbeni mediji (social media), - družabna omrežja (social networks), - fanovska kultura, ki so v opoziciji s starejšimi koncepti Gutenbergove galaksije, knjižne kulture Tisk knjige postaja čedalje bolj nostalgičen, umika se informacijskim kanalom. Wikipedija in sestrska spletišča pod streho neprofitne organizacije Wikimedia so metafora nove družbene paradigme, poznane pod imenom informacijska družba (information society), sodobne pismenosti in pozitivne utopične vizije prihodnje družbe. Razlogi za predanost so: - dostopnost (prvi zadetek ob iskanju) - voluntarizem ( objavljanje in povezovanje z mislijo na ekonomski profit, ampak zgolj iz radovednosti in za pridobivanje znanja) - kooperativnost ( umikanje globalni nepovezanosti, individualnosti, strokovni samozadostnosti, avtorskemu napuhu) - tesnejši stik z realnostjo (jasno, jedrnato enciklopedično izražanje ) Slovenija na lestvici jezikov na 40. mestu glede na št člankov. Po Kornajevi kategorizaciji - spadamo v drugo skupino jezikov, v kateri je 83 jeziku – VITALNI JEZIK. Ostale kategorije: COMFORT ZONE, UMIRAJOČI/MRTVI JEZIKI, …

Wikipedija[uredi]

Wikipedija je nova družbena paradigma (informacijska družba).

-  Lahko dostopno 
-  Voluntarize (objave za pridobivanje znanja, pa za denar)
-  Kooperativnost 
-  Stik z realnostjo (jasnost in jedrnatost) 

Wikimedija (spletišče), wikipedija (popis strok, leposlovja, avtorjev, inštitucij, dogodkov), wikiviri (stara besedila v javni lasti), wikiknjige (besedila v javni lasti), wikiverzo (seminarji, projekti, predavanja), zbirko (slikovno gradivo), wikislovar. trdno jedro wikipedistvo v Sloveniji sestavlja 20 članov (3 ženske).

Jezik - vsak drugače gleda na svet in ga modelira, z več jeziki je več kulturnih izbir in možnosti za preživetje.

COMMONS  -  licenca ustvarjalnega ljudstva (ustvarjalna gmajna)
VILLAGE PUMP  - skupnost/občestvo 
COPYRIGHT  - avtorske pravice
OPEN DATA - odprti podatki 
OPEN ACCESS - prosti dostop 

Wikipedija se razlikuje od publikaciji, saj za njo ne stoji nobena država, ni zaposlenih, piscem ni do zaščite avtorskih pravic, prispeva lahko vsakkdo, samorefleksivnost...

Wiki in šola[uredi]

So močna pedagoška orodja.

Avtor[uredi]

Avtor je ustvarjalec, ki ustvarja umetnostna besedila/proizvode, tekst, poezijo, verze. Ni pomembno besedilo, temveč njegovo razmerje do bralca.

Motivacija in pisanje[uredi]

Motivacija je želja do pisanja, etika o predavanju znanja drugim, svojevrstna razlaga, množično oblikovanje mnenja. pomembno je na štirih področjih: vsakdanje sporazumevanje, leposlovje, strokovno in znanstveno, publicistično in novinarsko.

Izbira jezika[uredi]

če pišemo za globalno javnost uporabimo angleščino, če le za domačo publiko pa slovenščino.

Izbira teme[uredi]

Nešteto možnosti kaže na visoko razvitost in visok življenski standard. Ne obstajajo slabe teme, le tisto, ki izberemo se nam zdi najpomembnejša , saj vanjo vlagamo največ truda.

Pojem spregledanih tem – zaradi omejenosti človeških spominskih kapacitet nima možnosti za enakopravno usmeritev. Spremebe na lestvici relativnih tem so spolni filter, žanrstvo(humor), motivna perspektiva.

Pisanje[uredi]

Osnovno orodje za pisanje sta miška in tipkovnica. Pisanje z roko bolj pripomore k pomnjenju črk in krepi inteligenco, kot pa tipkanje.

Avtorstvo[uredi]

Avtor je pomenilo pripadati ustvarjalni etiki, kreativni skupnosti in osebno zadovosljstvo. Pravila soavtorstva:

-	Vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj
-	Bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov
-	Zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvari same
-	Zaupaj sodelavcem 
-	Soavtor pravico veta za vsebine, s katerimi se ne strinjajo 
-	Ne išči soavtorja, važno je kake spremembe prispeva

AVTORSKI NAPUH – avtorji razmišljajo prvo o zasebni lastnini napisanega (dostop le uradnim osebam in plačnikom)

Objave[uredi]

POSTAVITI BESEDILO - naložiti besedilo na strežnik oz. spletno mesto (če je to mesto del medijev je to tudi objava)

DIRECTORY LITING - indeksiranje map

WEB CRAWLERS - spletni roboti

Dostopnost besedila s hiperpovezavami (vpeto v ključne besede), močno obiskovano mesto (spletni časopisi), blog, forum. Status objave določa avtor, v objavi z določenimi ključnimi besedami v glavi, linki, vključenost kazala, reklamiranje na forumu.

Množični um - pametna množica (collective consciousness/intelligence) organizacija znanja v informacijski družbi, proti hierarhiji na javno dostopnih mestih.

Sv. Avguštin – skupnost znanja je pomen javne dobrine

Verbalne in vizualne informacije so v geslih vključene v kategorijah (določa mesto v hierarhiji znanja) in glej tudi (naniza sorodna gesla po asociativnem principu)

Digitalni maoizem (Jairon Lanier) je možnost za dostop do spletnih informacij ogroža razvoj zahodnih civilizacij.

Crawdsourcing - množičenje (delovanje v korist skupnosti)

Avtorske licence[uredi]

Besedilo definirajo in opisujejo stroke različno: Jezikoslovje z jezikoslovnimi komunikacijami in leposlovje z berljivostjo. Pravno pa je tekst intelektualna lastnina – copyright.

Creative commons (ustvarjalna gmajna) je avtorska licenca, ki se za razliko od kulturnega delovanja, ki temelji na avtorskih pravicah izhaja iz svobodne kulture.

Free culture – kutlura dovoljevanja

Permissions culture – svoboda kulture

Vrste licence so:

-	Priznavanje avtorstva delo se lahko kopira, izvaja, razširja, izdelava del, če je navedeno avtorstvo izhodišča. (attribution – BY)
-	Deljenje pod istimi pogoji (shere-alike-SA)
-	Nekomercialno (non-commercial-NC) 
-	Brez predelav (no derivative works-ND)

Copyright[uredi]

Avtorske pravice so avtorska zakonodaja pri nas zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, ki ščiti izvirna avtorska dela pred zlorabo. (nepooblaščeno razmnoževanje) Trije ne ustrezni koncepti so pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja avtor, zrasla iz primera tiskanja ali obravnava kot lastnino in ne javno dobrino.

Bralec prosti dostop[uredi]

Praktično pričakovanje o zastojno z prosto dostopnih informacijah za osnovno znanje, ki ga dobimo v OŠ,srednji in višji šoli (zastonj učbeniki,…) – Digital public library of America, HathiZtrust, European - digitalizirane googlove knjige v javni lasti OA open acces - prosta dostopnost

Free content – prosta vsebina

Open data – odprti podatki

Open Knowledge - prosto znanje

Open Education – prosto izobraževanje

Open source - odprta koda

Open research - odprto raziskovanje

Open science - odprta znanost

Založbe[uredi]

Založbe so segment kulturne industrije. Bralec je potrošnik kulturnih dobrin, ki pridobiva informacije zastonj kot osnovno človekovo pravico. Založbam je sta ciljni skupini otroci in starejši, ki niso vešči internetnega iskanja. Pripravljajo publikacijo in distribucijo. Tisk poteka, ko avtor zagotovi sredstva, leposlovja so zanimiva.

Izposojne knjižnice so sredina med založbami in knjižnicami (lending library) Predatory open access publishing – predatorske založbe ukinjajo monopol založniških koropracij - Elsevier, Thomsor Reuters.

Repozitorji[uredi]

Vrednost članka je ocenjen po številu citiranja. Branost se meri po številu dostopa na strani in klikov na objavi. Google Analytics – google analizia profila s prosto dostopnpstjo do večjih vplivov in izmenjave spoznanj. Odprta družba je proti komercializaciji znanstvenih objav. Slovenska literarna zgodovina objavlja na Pedagoški fakulteti (PeF prints) univerza MB (digitalna knjižnica UM) univerza NG, repozitorji univerze v LJ. Vsi ti so združeni na Nacionalnem portalu odprte znanosti z nalogo arhiviranja diplom, magistratov in referatov. Tisk – avtor mora v pogodbo z založnikom vpisati člen - dovoljenje spletnega objavljanja - print o demand (tisk na zahtevo) Objave – za bralčev interes, slog in poljubnejši slog.

Slovenske spletne strani, revije,časopisi...[uredi]

Slovenske literarnovedne revije: - Slavistična revija, - Jezik in slovstvo - Primerjalna književnost Kazala vseh objav so na revijinih spletiščih. Na splet jih postavlja dLib, bibliografski servis PrQuest (ta jih zaračunava). SlovLit (1999) – spletni forum, ki objavi 800 informacij letno – skrb za strokovno komunikacijo. Ima 1650 članov slovenske literarnovedne in jezikoslovne skupnosti. - Objave (napovedi dogodkov, kazala novih izvodov revij in knjig, komentarje, polemike itd.) prispevajo prijavljeni ali neprijavljeni pošiljatelji zastonj, volonterska je tudi redakcija (izbor, združevanje, krajšanje in preformatiranje) sporočil. Forum goji princip skupnostnega dela in komunikacije. - Lociran na strežniku raziskovalnega inštituta Jožefa Štefana

Varovanje zasebnosti[uredi]

1. Slovenska avtorska zakonodaja 2. Zakon o varstvu osebnih podatkov

Kredibilnost[uredi]

Pred objavo preverimo: – ne glede na to, ali gre za objavo na papirju ali na spletu - Preverjamo avtorja, - inštitucijo/medij, v okviru katerega je informacija objavljena, - starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, - dejstva, - avtorje in tekste, na katere se sklicuje


Aktivizem[uredi]

Aktivizem povezujemo z levimi in liberalnimi nazori in gibanji in spregledujemo, da tudi nezanemarljiv delež konservativno usmerjene populacije posega po aktivističnih vzorcih obnašanja. Aktivizem skratka ne pomeni nujno, da imamo opraviti z naprednimi družbenimi gibanji. Aktivizem se baha s kritično refleksijo, ki da jo vnaša v akademsko rutino, toda pozor: ne enačiti kritične refleksije z aktivističnim diskurzom! Kritična refleksija pomeni odmik od predmeta opazovanja, to pa je ravno tisto, česar si aktivizem ne sme privoščiti. Cristian Fuchs definira kritično mišljenje kot mišljenje, ki ga zanima predvsem vprašanje socialne moči oz. kdo nadzira vire, info, javno mnenje, vrednote,… - Simpatična razsežnost kritične teorije (to je tista oblika kritičnega mišljenja, ki se sklicuje na Karla Marxa) je njeno zavzemanje za pravično družbo - Biti kritičen pomeni biti nezaupljiv, mišljenje je pesimistično in dvomi v človeške zmožnosti in izboljšave.

Avtorstvo[uredi]

Znanstveno verodostojne so le tiste informacije, ki so bile v znanstveni srenji preverjene. Prevedba se dogaja v uredništvih znanstvenih časopisov v obliki recenzij ekspertov in v obliki znanstvene polemike v znanstvenih revijah, zbornikih, na konferencah in forumih. Wikiji so namreč prostor, ki akademski prostor, na katerega se tule sklicujemo kot na merilo zanesljivosti, razpirajo v smer javnega preverjanja in prav je tako, saj se akademska srenja zaradi svoje inertnosti pogosto res prepočasi odziva na alternativne interpretacije.

Strokovno recenziranje[uredi]

Strokovno recenziranje (angl. peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih.  je oblika samoregulacie znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standardne kvalitete. Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja in ki v skupnosti uživajo ugled. Pogosto so to uredniki časopisov, zbornikov in knjig, lahko pa so uredniki samo zadolženi za to, da v znanstveni skupnosti najdejo ustrezne ocenjevalce in jih zaprosijo za recenzijo prispelih prispevkov. Prvi pogoj za pridobitev status znanstvene revije je FORMALIZIRAN RECENZIJSKI POSTOPEK. - Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov, vendar ni imuno pred napačnimi in krivičnimi presojami - Znanstvena skupnost išče strokovne recenzorije, ki ne bi delali nehotenih napak  strokovno recenziranje ( tu sodi javno recenziranje – open review, open peer review, anonimus peer review)

O slepi recenziji govorimo, kadar avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka, o dvojno slepi recenziji, kadar tudi recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave, ki jo ocenjuje.


Besedilo anonimiziramo tako, da gremo na ime datoteke v seznamu, s klikom na desno miškino tipko odpremo lastnosti dokumenta in tam izberemo možnost Briši lastnosti dokumenta. - Recenzentske popravke in komentarje v besedilu anonimizira urednik tako, da besedilo shrani v formatu rtf, ga odpre kot golo besedilo v editorju, poišče moteča osebna imena recenzentov in jih nadomesti z nevtralnimi - namen je ohraniti takó zaupanje podjetnega avtorja kot pripravljenost recenzenta za nadaljnje ocenjevanje in zraven vzdrževati zahtevnostno raven in konceptualno usmerjenost revije

Revije so dolžne svojo recenzijsko politiko in postopek objaviti na svojih spletnih straneh. Tam razložijo tudi merila za presojo: - stopnjo inovativnosti gradiva, - metode ali spoznanj, - pomembnost teme, - metodološko neoporečnost, - mednarodno primerljivost Recenzijski postopek ima tri možne izide: - sprejem članka, - njegovo zavrnitev - pogojni sprejem (avtorju sporočijo recenzentske pripombe, popravke, dopolnila in komentarje in ga prosijo, če jih upošteva) Nekatera uredništva so formalizirala recenzijski postopek tako, da recenzenti svoja stališča vpisujejo v obrazec. Tu je predvideno, da:

- določijo tip članka (izvirna ali pregledna razprava, kratka strokovna ocena, poglobljena strokovna ocena, gradivski članek, polemika, poročilo) - njegovo tematsko področje (v Slavistični reviji je npr. pomembno vedeti, ali je razprava slovenistična, slavistična, jezikoslovna, literarnovedna, kulturnozgodovinska ali drugačna) - presodijo ustreznost naslova (dolžina, skladnost z vsebino, terminologija) - poročajo o obsegu članka v znakih (skupaj s presledki, opombami, seznamom literature, ključnimi besedami, izvlečkom v jeziku razprave in v tujem jeziku) in predlagajo njegovo krajšanje, če presega uredniško določeno zgornjo mejo - ugotovijo, ali manjka kakšen nujni del članka (avtorjevo ime in inštitucija, e-naslov, izvleček, povzetek, ključne besede, prevodi izvlečka, povzetka in ključnih besed, seznam literature) - pri člankih v tujih jezikih se glede na uredniško politiko in značaj besedila odločajo, ali naj bodo objavljeni v tujem jeziku ali v prevodu - označijo jezikovno plat članka (korektna, potrebna drobne lekture, potrebna obsežnejše lekture, jezikovno nesprejemljiva) in v tekstu po možnosti nakažejo potrebne popravke - presodijo slog članka (členitev na odstavke in poglavja, naslavljanje poglavij, jedrnatost, jasnost) - se izrečejo o primernosti terminologije - pregledajo članek po tehnični plati (ali so citati in reference po navodilih, uporaba narekovajev, pomišljajev, kapitelk, ležečega in krepkega tiska, odstavkov ipd.) - se izrečejo o izbiri teme, ki je lahko pereča (aktualna) ali v danem trenutku obrobna - se izrečejo o metodi, ki je lahko tradicionalna, modna, včasih pa članek preizkuša nove pristope in je metodološko inovativen - recenzenti skrbno pregledajo reference (na katere objave se avtor sklicuje, se drži samo ene avtoritete in je zato pristranski ali je razgledan tudi po alternativnih referencah) - naštejejo morebitne napačne trditve, kompozicijske, argumentativne in sporočilne nedoslednosti KONEC: obkroži eno izmed recenzentskih možnosti - članek je primeren za takojšnjo objavo - članek je primeren za objavo, vendar ob preobilju ponudbe počaka za eno izmed naslednjih številk - članek je pogojno primeren (upošteva recenzentske pripombe) - članek ni primeren za objavo

Ločila[uredi]

Indikator piščeve pravopisne kompetence je, ali pozna razliko med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—) in če ve, kdaj jih zapisovati stično in kdaj nestično. - Vezaj ( je že na tipkovnici) – med dvema priimkoma, med imenom avtorja in psevdonimom (nestični) - Pomišljaj (<ctrl> in <->) - Dolgi pomišljaj (<ctrl> <alt> in <-> ) – za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne smemo razbiti na manjše (nestični je samo med povedmi ne znotraj povedi) • Uporabljamo vezaj na numeričnem delu tipkovnice Narekovaji - Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih. Slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«), ki jih je treba najti v orodjarni med simboli. (ali enak za začetno in končno pozicijo . - slovenske („unarekovajena beseda“) namesto angleških (“unarekovajena beseda”). - V wikipediji uporabljamo srednje narekovaje

Dvopičje - Ločila v zadnjih desetletjih zakompliciral Cobiss, ki dvopičje uporablja kot separator med polji bibliografskega kataložnega zapisa in ga stavi nestično za razliko od pravopisa, ki uči, da je dvopičje levostično ločilo. Zato preprosto kopiranje bibliografske enote iz Cobissa ni dovolj, zamenjati moramo vsaj nestična dvopičja z levostičnimi:

- Kranj : Gorenjski tisk, 1999 > Kranj: Gorenjski tisk, 1999 Tropičje - Je alternativni veznik za itd. - Je nestično ločilo - Pred tropičjem ni vejice Podpičje - Pred pojasnjevalnim delom povedi, ko je pika premočna vejica pa prešibka

Velika začetnica Naslovi kolon ali vrstic v tabelah? - Priporočilo je z VZ (npr. Januar |) - Celice znotraj tabele navadno z MZ – razen ko so celi stavki ali imena - V alinejah pri naštevanju navadno MZ, izjema ko so stavčno oblikovane v besedilo ( če niso vse v povedih se rešujemo z uporabo podpičja na koncu in MZ )

Formati besedila[uredi]

Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil. Prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov: - txt pomeni golo besedilo (pri pošiljanju pošte na forum, pisanje računalniških programov, koga spetne strani) - docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo (objava za urednike, v tem formatu spreminjamo in popravljamo besedilo) - htm ali html je spletno besedilo - pdf je natisljivo besedilo (ko imamo strah za spremembe in zlorabo besedila) - besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic

Besedilo v Wikijih[uredi]

-pišemo na prostor v wikiju (pod tipko uredi)

-v urejevalnik in ga nato prenesemo na wikistran

Osnovno oblikovanje: -za odstavek pustimo eno vrsto prazno

-enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)

-naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.)

-ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’

Vaje v wikijih[uredi]

- preglej Zgodovino strani, Pogovorno stran (najprej se prijaviš na Wikipedijo)

- na Zgodovini strani klikni na možnost prej na začetku posamezne redakcije in ugotovi, kako je pisec posegel v geslo

- popravi pravopis in slog v naključnem članku

- s [[ ]] označi potencialna gesla (osebnosti, inštitucije, pojme), dodaj povezave v Cobiss

- napiši samostojen članek na temo, ki jo poznaš, npr. o prebrani knjigi

Najpogostejša opozorila začetnikom na Wikipediji[uredi]

• preintenzivno členjenje na odstavke • mašila • prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom • dobesedno prevajanje iz drugih jezikov • vsi odstavki v wikijih naj imajo enako obliko.

Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

Uredniki, drugi bralci avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni, v opombah svojih besedil) ali neposredno v besedilu. Urejevalniki in ogledovalniki imajo funkcijo komentiranja. Besedilo, ki ga želimo komentirati, označimo z miško, potem pa z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb. Avtor se nato sam odloči ali bo popravek upošteval ali ne. Posege v besedilo je potrebno jasno označiti, pisec pa se mora na to odzvazi tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval. Popravljene verzije besedila, ki ga sestavljamo na domačem stroju, preimenujmo, npr. Tekst1 > Tekst2 > Tekst3. Če v naslov dokumenta, v katerem smo kot recenzenti puščali svoje sledove, dodamo kratice svojega imena (npr. Hladnikov članek za SSJLK_UP.docx za članek, v katerem so pripombe U[rške] P[erenič]), bomo pomagali uredniku, da se lažje znajde med verzijami dveh ali treh recenzentov, ki jih mora združiti. V mapi jih razporedimo po datumih nastanka in izberemo zadnjo.

Navajanje[uredi]

Čemu sploh citiramo - strokovni pisec ali govorec brez sklicevanja na druge skoraj ne more - garniranje besedil z referencami na druge pisce oblikuje referenčne kroge, ki se razlikujejo glede na stroko, temo, generacijo, »šolo« znotraj stroke, avtorjevo osebno obzorje (z njim avtor izkazuje svojo načitanost, poznavalstvo, s tem tudi svojo intelektualno superiornost) - pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti -> če besedilo ne prinaša novega znanja, ne spada v znanost, ampak v kakšno drugo funkcijsko zvrst - sklicevanje na druge pisce je na daleč prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja. Romanopisci tega ne počnejo, v publicistiki je manj pogosto in veliko manj formalizirano, v vsakdanji govorici, zlasti v zvrsti opravljanja, je sklicevanja sicer veliko, vendar so sklici nedokumentirani (relata refero) - v strokovnih spisih: sklici grafično poudarjeni z narekovaji ali so celo v samostojnem odstavku + pospremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oziroma v opombi na dnu strani. Viri so urejeni po priimkih avtorjev, priimki citiranih avtorjev so neredko poudarjeni z razprtim tiskom ali s kapitelkami (tako na daleč signalizirajo, za kakšno besedilo gre) - v preteklosti novo znanje producirali in ga z zapisovanjem prenašali naprej le redki posamezniki. Danes svoj glas lahko uveljavljamo na komentatorskih straneh časopisov, blogov, na spletnih forumih. - vedno jasneje stopa v zavest spoznanje (najprej pri računalniških programih, izumih v naravoslovnih vedah in patentih v tehničnih strokah), da človeški napredek ni stvar genialnih posameznikov, ampak stvar zavzetih množic oziroma anonimnih posameznikov iz množic. - odpor do skupinskega in bolj ali manj anonimnega objavljanja je obremenjen z dvoličnostjo - v 80. letih letih 20. stoletja so avtorska dela prehajala v javno last 50 let po avtorjevi smrti - leta 2014 smo proslavljali odprtje opusa Josipa Vandota (1884–1944) za javni dostop, 70 let po avtorjevi smrti - princip proste dostopnosti znanja je v načelni opreki z veljavno avtorsko zakonodajo, poznano pod imenom copyright, ki je fokusirana na avtorja prvi vrsti pazi na to, da se kdo ne izmuzne plačilu za uporabo avtorskega izdelka) - citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del - neplačljiva zato, ker uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda in ne celega - v akademskem pisanju velja, naj delež citatov iz leposlovja ne bo večji od 20 %. V zadregi se je že znašel urednik strokovne publikacije, ki je citiral celotno pesem, in sodno je bila preganjana avtorica, ki je dobesedno prepisala celotno poglavje iz knjige drugega avtorja. - pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno vprašljivo oz. kaznivo pa ni - razkrije se pri preverbi citiranih lokacij: avtor npr. ni navedel strani iz citiranega dela, ni se mu zdelo preveriti izpiskov in se je pri navedbi strani zmotil ali pa je po svoje zasukal celo citirano izjavo. Tak avtor pri natančnem bralcu vzbuja sum, da se le igra znanost (poglavje govori o prevelikem in premajhnem deležu sklicevanja na tuje znanje)

Prepisovanje - plagiat -> takrat, ko se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave - plagiat ima posledice le, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje (kadar tekst še ni v javni lasti) - manifest digitalne humanistike se leta 2009 zaklinja, da »kopijo ceni bolj kot original, pač v skladu z etimološkim pomenom besede copia 'obilje', 'blagostanje'.« - ne plonkanje, ignoranca je najhujša hiba domačega strokovnega angažmaja - zahteva po izvirnosti ne velja samo v literarni vedi, temveč bremeni tudi odnose na literarni sceni - očitek plagiatorstva ima v naši kulturi težo, zato se zgodi, da ga zlorabijo ljudje, ki želijo diskvalificirati svojega strokovnega kolega. Ker je plagiatorstvo težko dokazljivo, se očitki razširjajo v obliki govoric namesto v argumentirani razpravi.

Citatni indeksi - citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki - Citation index = bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše objave od manj pomembnih - za znanstvena področja obstajajo ločeni citatni indeksi, začelo je naravoslovje leta 1960 s SCI (Science Citation Index), sledili so SSCI (Social Sciences Citation Index, ki temelji na citatih iz 3000 revij) in AHCI (Arts and Humanities Citation Index; ta izpisuje iz 1700 revij) - na Slovenskem upoštevajo splošna citatna indeksa Scopus (ki pokriva več kot 20.000 akademskih časopisov) in Web of Science (WoS, ki ga trži multinacionalna korporacija Thomson Reuters) - citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka (Google Scholar) -> uporabniku ponuja pregled nad citiranostjo njegovih člankov, objavljenih po letu 2008, izračuna mu h-indeks (razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov) in i10-indeks (število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane) - pomisleke rojeva komercialni status inštitucij, ki izvajajo meritve (zlasti je grajan Elsevier zaradi oderuških naročnin, zaradi katerih so se univerze in posamezniki odločili za njegov bojkot, orjaški Thomson Reuters je stalno pod nadzorom zaradi nevarnosti prevzema tržnega monopola), njihova anglocentričnost (AHCI npr. indeksira komaj kaj revij v slovanskih jezikih in komaj kaj bolje se obnese primerjava indeksiranih revij iz evropskega prostora v primerjavi z angleško-ameriškimi) - odpor do merjenja je pravzaprav odpor do znanstvenega pristopa nasploh, saj kaj pa je znanost drugega kot merjenje - odpoved merjenju bi pomenila vrnitev neobjektivnih kriterijev osebnih preferenc, kot jih oblikujejo lokalna, nacionalna, rodovna, generacijska, spolna, ... pripadnost in solidarnost - znanstvene revije so zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke (med te kriterije spadajo: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo...) - na podlagi podatkov iz citatnih indeksov se vsako leto računa faktor vpliva za posamezno revijo -> bi bil ta čim višji, revije spodbujajo vzajemno citiranje, spretnejši med raziskovalci pa se tako lahko znajdejo na seznamih višje, kot je njihovo dejansko mesto v stroki - vse to prispeva k manipulativni konstrukciji podobe znanstvene relevance - Slavistična revija je zaradi necitiranosti (beri: nezanimanja anglocentrične humanistike za probleme slovenskega jezika in literature) izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI, s tem nezasluženo izgubila na svojem strokovnem ugledu

Faktor vpliva - (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti (vplivnost znanstvene revije) - najbolj poznan je bibliografski servis Thomson Reuters, ki IF izračunava za omejeno število revij v svojih dveh citatnih indeksih, naravoslovnem SCI (6166 naslovov) in družboslovnem SSCI (1768 naslovov) - številko dobijo tako, da število citatov, ki so jih bili članki iz revije deležni v drugih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih, delijo s številom objavljenih člankov v tem času, in pomeni povprečje citiranosti na članek - višji ko je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in višje se vrednoti znanstveni ugled avtorjev - slaba stran meritev: so kulturno pristranske - skoraj vse revije, ki jih zajema, so z angleškega govornega območja in ne razlikuje med izvirnimi znanstvenimi članki in znanstvenimi recenzijami - znanstvena skupnost se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je IF (knjižnicam pokazati na najbolj odmevne revije v strokah) - algoritem PageRank rangira spletne strani glede na število povezav nanje in glede na kvaliteto teh povezav, štetje povezav je avtomatsko, opravlja ga Googlov spletni pajek (webspider) - zdaj že vemo, da sl v ukaznem nizu pomeni 'slovenski', v 'Wikiverza', b 'Wikiknjige', s 'Wikivir'

Slovenske znanstvene revije - s seznamov slovenskih znanstvenih revij, ki so jih strokovnjaki navedli kot najkvalitetnejše, prepisujem tiste, v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji: • Primerjalna književnost, Slavistična revija, Dve domovini, Jezik in slovstvo, Razprave SAZU, Studia mythologica Slavica, Knjižnica, Phainomena, Acta Neophilologica, Traditiones, Slavia Centralis (Maribor), Verba Hispanica Od tujih je razprave o slovenski književnosti najti v: Slovene Studies (ZDA), Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana), Slavia Meridionales (Varšava), Slavistika (Beograd) ... • Slavistična revija je bila npr. v naslednjih bibliografskih zbirkah: Arts and Humanities Citation Index (AHCI), Social Sciences Citation Index (SSCI), Directory of Open Access Journals (DOAJ), Digitalna knjižnica Slovenije (dLib) itd.

Citatni slogi - znanstvene discipline po svetu uporabljajo različne citatne standarde, pisci in uredniki se odločajo med čikaškim in MLA-jevim (iščejo poti vmes) - glavni citatni stili: • APA (psihologija, vzgoja, družbene vede) • MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika) -> prepoznaven po naslovih del v kratkih sklicih • AMA (medicina, biologija) • čikaški (naravoslovje, splošno) -> prepoznaven: letnico porine takoj za avtorjevo ime, uvedel kratke sklice v oklepajih • wikipedijski Primer: MLA-slog: Perenič, Urška in Miran Hladnik. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55.3–4 (2010): 5–15. Tisk. Čikaški slog: Perenič, Urška in Miran Hladnik. 2010. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55 (3–4): 5–15. Kratki sklic: MLA-slog : (Perenič in Hladnik, »Branje Jamnice« 7) Čikaški slog: (Perenič in Hladnik 2010, 7) - težava je inertnost, tj. tendenca, da vztrajajo pri sprejetih pravilih, tudi če so se razmere na referenčnem trgu medtem tako spremenile, da jim pravila ne ustrezajo več najbolje (npr., da se bibliografski navedek začne z avtorjevim priimkom namesto z imenom, kakor bi moralo biti po večini evropskih pravopisov - čikaški citatni stil postane neroden, kadar publikacija nima avtorja, kadar je delo izhajalo skozi več let v več zvezkih (moramo se odločiti, ali bomo v kratkem sklicu v besedilu namesto avtorja navedli urednika ali prvo besedo naslova, katero izmed letnic in kako bomo označili zvezek) - revija Primerjalna književnost je zvesta MLA-ju, Slavistična revija in Jezik in slovstvo pa sta bližje čikaškemu slogu - dovolj je navesti samo najpomembnejše dele bibliografske enote: • avtor • naslov - potem na vrsto objave še: • ime spletišča in datum pri spletni objavi • kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi • naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku • naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji • naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku - Slovence bremeni nezaupanje v lastno zmožnost trezne presoje, se radi sklicujejo na pravila obnašanja z mednarodno veljavo (gre za pravila vplivnih inštitucij iz angleško govorečega dela sveta) - prav popravljanju te izkušnje je namenjena Nova pisarija, ki lovi srednjo pot med navdušenim forsiranjem novih možnosti strokovnega izražanja in upoštevanjem domačih in tujih pisnih navad

Tehnika citiranja Citat ali navedek je iz dveh delov, iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata: • dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek • vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali; kazalka je lahko v obliki i) opombe ii) kratkega sklica (avtorjev priimek z letnico in stranjo objave v oklepaju) iii) neposredne povezave na vir - OPOMBA bralca usmerja k polnim bibliografskim podatkom pod črto na dnu strani, oklepaj z avtorjevim priimkom, letnico in stranjo usmerja v seznam literature na koncu besedila, medbesedilna povezava pa bralca pripelje neposredno v besedilo, iz katerega je bilo citirano. - sprva so opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka služile navajanju literature, na katero se je pisec skliceval - kolikor spadajo enciklopedični članki v strokovno pisanje, poopombljanja in dobesednega navajanja izjav ne potrebujejo - naloga enciklopedičnih zapisov je: povzeti, strniti, kompilirati predhodno vednost na pregleden način in za take potrebe zadošča samo navedba uporabljene literature na dnu geslo - dobra wikipedijska gesla zaključujejo s poglavji Opombe in Seznam referenc - v opombah so navedena samo tista dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave, v seznamu referenc pa tista, ki so za predmetno področje, ki ga članek obravnava, pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano - slog navajanja je vsakokrat drugačen: 1) seznam literature uvajajo alinejske pike, priimki avtorjev so na prvem mestu 2) opombe pa uvajajo zaporedne številke, ker ne gre za abecedno zaporedje, so imena pred priimki, letnice proti koncu navedbe in med enotami navedbe naj bi bile vejice - v Novi pisariji so opombe čisto na koncu (tam je njihovo standardno mesto v vseh wikijih) - na opombo nas prinese klik na zaporedno številko opombe v besedilu, klik na strešico na začetku opombe pa bralca vrne nazaj na mesto, kjer mu je opomba prekinila branje - težave napočijo pri odločitvi za tisk tako poopombljenega dolgega besedila: listanje od mesta opombe na konec knjige in nazaj je nerodno, primernejše bi bile v tem primeru vsaj opombe na koncu poglavij, če se že ni mogoče odločiti za take na dnu strani (za tiskano obliko Nove pisarije je bilo treba opombe na koncu besedila ročno spremeniti v sprotne) - Kratki sklici: se prilagajajo sobesedilu takole: Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15) - Označevanje navedkov • narekovaji • odstavek in drugačen črkovni rez • izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje - navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami. Namesto začetnega tripičja začnemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka - Od kod vse citiramo • iz vseh mogočih virov (iz knjige, poglavja v knjigi, zavihka knjižnega ovitka, razprave v zborniku, iz članka v reviji, članka v časniku, gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz javne ali zasebne diskusije ...) • največkrat se sklicujemo na besedilo oz. del besedila, pa tudi na sliko, tabelo, grafikon, zvočni posnetek, rokopis • vedno pogosteje imamo opraviti z viri v različnih vzporednih formatih in v različnih verzijah, tj. v različnih ponatisih oz. različnih digitalizacijah • kadar je mogoče med viri izbirati, posežemo po izvirnikih, prvih objavah ali kritičnih izdajah, navedemo tisto izdajo oz. digitalno verzijo, iz katere smo prekopirali besedilo • citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov je neprimerno - Viri in literatura • delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke (orodja) za raziskavo • (s konkretnim primerom: v razpravi o Prešernovi Novi pisariji bomo med viri navedli vse variante te pesmi (cenzurni rokopis, tiskarski rokopis, natis v Poezijah 1847 in morebiti tudi poznejše redakcije), med literaturo pa dosedanje razprave na to temo in druge razprave, ki so nam prišle prav pri delu, npr. Kidričeve, Slodnjakove, Paternujeve študije) • pri citiranju naletimo na opozicijo primarni (rokopisni, tiskani) : sekundarni (v elektronski obliki) - enkrat nanaša na materialno podlago virov, drugič pa na način dostopa. Odpovedali se bomo taki delitvi virov na primarne in sekundarne - Zaslon in papir • tehniko citiranja po inerciji določa tradicija, ki se je oblikovala ob natisnjenih izdelkih • zahteva po takojšnji, lahki in zastonj dostopnosti objav z možnostmi komentiranja in popravljanja (strokovni časopisi se selijo na splet). Nova pisarija spodbuja pisanje, ki bo prebirano na zaslonu. • tehnologijo CTF (computer to film) je nadomestila tehnologija CTP (computer to plate) Uporabnik si npr. na Wikipediji označi družino gesel, program mu jih pomaga vkomponirati v knjižno obliko in poceni narejena knjiga ga čez nekaj dni čaka v poštnem nabiralniku • natisnjena stran ima omejen obseg, medtem ko je dolžinski razpon spletnih strani neprimerno večji: praznih strani, tako kot npr. v knjigi na koncu poglavja, na spletu ni, sicer pa obsegajo od nekaj besed v primeru kakšnega kazala do več 100.000 besed v primeru kakšnega romana • na Internet Archive možnost Read Online prikliče na zaslon knjigo, po kateri bralec lista, kot bi listal po fizični knjigi, enako tudi prostodostopni program Calaméo, preko katerega so na ogled knjige Slavističnega društva Slovenije v zbirki Slavistična knjižnica • spletne strani niso paginirane (zato oprema citata s podatkom o kolikor toliko natančni lokaciji, za kar smo pri tiskanih publikacijah poskrbeli z navedbo strani, ni mogoča) • obstaja ukaz išči (<Ctrl> + <f>), ki je hitrejši od iskanja citata na natisnjeni strani • pri razporejanju bibliografskih enot v spletni objavi ni potrebno nerodno postavljanje priimka pred ime, ki zahteva uporabo vejice, če noče grešiti proti pravopisu. Tudi abecednemu zaporedju avtorjev ni treba slediti, saj enote ne iščemo več z listanjem po seznamu, ampak z uporabo tipk <Ctrl> + <f> • Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot: polni, ISBD, COMARC

Knjiga Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. (glej citiranje pri Ježu) (za wikikodo: *Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS ) • lebdeča dvopičja smo, kjer so ostala, po slovenskem pravopisu popravili v levostična • cobissov zapis smo dopolnili z ležečim tiskom za naslov samostojne publikacije (- če je knjiga v celoti dostopna na spletu, napravimo povezavo na digitalizirano verzijo ali na več njih, če smo jih uporabili: Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). (COBISS) Wikivir. Internet Archive. ) - kodo DOI (Digital object identifier) vpišemo, če obstaja; tovrstna oprema spletnih objav za področje književnosti pri nas še ni v navadi, s kodo DOI so opremljene objave v publikacijah zunaj Slovenije, seveda v angleščini (na papirju bo navedek brez alinejske začetne pike in brez povezav; namesto njih bo samo oznaka, da je knjiga dostopna tudi na spletu)

Knjiga na bralniku - knjige beremo tudi na bralnikih in iz njih citiramo - ker elektronske izdaje zajemajo iz tiskanih, je nujno navesti tudi podatke o natisu, ki je bil predloga elektronski izdaji, če so le poznani - pri citiranju iz knjig na elektronskih napravah ali na Wikiviru podatka o straneh ne navajamo - če smo Kostanjevca brali na Kindlu, bi bila celotna bibliografska navedba nekako taka: Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.


Članek v zborniku - pri člankih v zbornikih bo treba v Cobissu odpreti dva zapisa, zapis o članku in zapis o zborniku, kamor nas prinese klik na povezavo Glej publikacijo na dnu zapisa o članku. - povezavo na spletno objavo članka v zborniku bi bilo mogoče dodati tudi na koncu, tako kot smo to storili pri knjigi v predhodnem poglavju in kot kaže naslednja varianta, vendar je prejšnja rešitev ustreznejša, ker je v skladu z dogovorom na Wikipediji - Miran Hladnik. Iz kakšnega testa so slovenski junaki. Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: Zbornik predavanj. 45. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: FF, 2009. 61–72.

Poglavje - potreba po citiranju poglavja iz knjige nastopi pravzaprav samo takrat, kadar je avtorjev knjige več - navajanje poglavja enega od avtorjev je enako navajanju članka v zborniku - bolj zapleteno je navajanje dela večknjižne in večavtorske izdaje, kakršne so običajno slovenske literarne zgodovine - Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964. ALI: - Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Spremna beseda - Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. 427–429. Podobno navedemo nenaslovljeno urednikovo spremno besedilo na zavihku romana: - Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977.

Razprava v reviji - Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–82. - Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). - za wikikodo: *Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. COBISS dLib - pri revijah smo uporabili enkrat polni naslov drugič uveljavljeno kratico revije. Odločitev se zgodi glede na bralca (če računamo na bralce iz stroke, ki so jim kratice domače, če pa gre za kakšno drugo publiko, npr. v tujini, potem raje zapišemo polni naslov)

Članek v časniku - kodo si lahko ogledamo vsak trenutek, treba je klikniti samo na zavihek Uredi - Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. - pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran - namesto dvopičja bi med naslovoma lahko napravili tudi pomišljaj - pred datumom ni ločil! - nadnaslov smo zapisali za naslovom, kot da gre za podnaslov

Članek na dLibu - na dLibu obstajata dve vrsti zapisov: taki na posamično avtorsko objavo in taki na célo številko v časopisu (prvi imajo urejene metapodatke, drugi pa jih nimajo in je treba posamezna avtorska besedila v številki šele najti) - Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. (na wikijih se na koncu doda še link spletne strani dLib) - za članek, ki v Digitalni knjižnici nima samostojnega zapisa in ga je treba tam šele poiskati po zaporednih številkah časopisa, je primerneje dodati povezavo na konkretno številko ali na celoten letnik revije (kadar se objava vleče iz številke v številko) takole: Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92. dLib -> povezava - na dLibu ima članek samostojen vpis z metapodatki, v Cobissu ga pa ni, ker revija še ni bila bibliografsko popisana - spletnega naslova ne prekopiramo iz ukazne vrstice, ker se tam radi znajdejo še kakšni drugi nizi in je naslov predolg, zlasti pa neuporaben -> najenostavneje ga dobimo tako, da v vrstici URN kliknemo na povezavo z desno miškino tipko in izberemo Kopiraj mesto povezave. S <Ctrl> + <v> potem odložimo skopirano mesto v našo pisarijo - če bi se odpovedali povezovanju na številke strani 555–57, bi izgubili podatek, da gre za povezavo samo na ta članek, ne pa kar na celotno številko

Enciklopedijsko geslo - s poglavjem o navajanju enciklopedijskih gesel prehajamo k virom, ki jih v Cobissu ali na dLibu večinoma ni, kar pomeni, da gre za vire brez urejenih metapodatkov - vzemimo geslo planinska povest: najlažji je sklic na geslo, kadar pišemo kak drug članek za Wikipedijo. Zadoščajo oglati oklepaji okrog naslova, ki smo ga prej postavili v imenovalnik, in sklic je narejen. Sklicevanje na slovensko planinsko povest iz drugih nacionalnih Wikipedij ali iz drugih Wikimedijinih spletišč zahteva pred naslovom v oglatih oklepajih še predpono :w:sl:, kakor smo pravkar storili: planinsko povest - avtorstva se ne navaja, tudi če v zgodovini strani najdemo koga, ki je zaslužen za članek v večji meri kot vsi drugi, ker ga lahko že jutri kdo drug močno dopolni ali spremeni - nujni podatki so samo naslov gesla, naslov spletišča in datum (datum pri citiranju znotraj wikijev ni potreben, saj lahko iz zgodovine strani do minute natančno razberemo, kdaj je citat nastal in na katero verzijo članka se je skliceval, - v zadregi smo edino glede naslova spletišča, ki je zapisan na dva načina: v stolpcu levo od članka »WikipedijA: Prosta enciklopedija«, pod naslovom članka pa »Iz Wikipedije, proste enciklopedije.« Eno ali drugo je prav, nič pa ni narobe, kadar gre za domače teme, tudi brez podnaslova, torej zgolj »Wikipedija« - odveč je navajanje spletne lokacije (http://sl.wikipedia ...) - Na papirju hiperpovezave ni, možni pa so, tako kot na spletu, različni zapisi spletišča: • Planinska povest. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 10. jan. 2012. • Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012. • Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012. - najbolj preprosto bi bilo, da v naslov vgradimo standardno povezavo http://sl.wikipedia.org/wiki/Planinska_povest, ki kaže na najbolj svežo varianto gesla. Povezavo nanjo dobimo tako, da v zgodovini članka kliknemo na datum želene verzije (npr. 10. maja 2010) in potem povezavo iz ukazne vrstice vgradimo pod naslov gesla v našem spisu: https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Planinska_povest&oldid=2273031. (enostavneje: z menija na levem robu članka med Orodji izberemo Trajno povezavo na verzijo članka, ki si ga pravkar ogledujemo, in jo iz ukazne vrstice prekopiramo v hiperpovezavo; prepoznavna je po repku oldid za naslovom gesla) Do nedavnega smo za biografske članke posegali po treh pomembnih virih, na papirju in zadnja leta na zaslonu: v Slovenski biografski leksikon, ki je izhajal med leti 1925 in 1991 v Ljubljani, Primorski slovenski biografski leksikon (Gorica, 1974–1994) in v Novi slovenski biografski leksikon (2013). Zdaj bodo združeni na portalu Slovenska biografija, ki ga urejajo pri ZRC SAZU, in se bomo sklicevali samo nanj. - gesla iz leksikonov Slovenska književnost in Literatura, ki so krajša od gesel v naštetih virih, navajamo samo takrat, kadar obsežnejše informacije drugod ne najdemo. Nikakor ni dovolj v seznamu literature navesti samo naslov leksikona, vedno se citat začne z avtorjem in naslovom gesla. Zoltan Jan. Bogataj-Gradišnik, Katarina. Slovenska književnost. Ljubljana: CZ, 1996 (Sopotnik) [Leksikoni]. - če ne gre za lastna imena, so v slovarjih in tudi v enciklopedijah gesla zapisana z malo začetnico (v Wikipediji naslovi gesel samodejno dobijo veliko začetnico, sklicujemo pa se nanje z veliko začetnico samo v seznamih literature (tako kot na druge članke), v linkih vzdolž besedila pa z malo začetnico)

Forum - sporočilo v rubriki Knjižni molji na forumu MedOverNet: Katja 10. Re: Kresnik 2013. Knjižni molji. Med.Over.Net 10. dec. 2012. (za 2013 je direktna povezava na spletno mesto) - rubrika knjižni molji na Med.Over.Net ni tako zelo poznana kot Wikipedija in bi kdo utegnil to spletno lokacijo imeti za časopis. Ta nevarnost obstaja le, kadar spletišče navajamo v tisku, zato takrat navedku dodamo na koncu še podatek Splet. Kadar spletišče navajamo v spletni objavi, ta dodatek ni potreben, ker je že iz obstoja povezave v navedku jasno, da gre za splet, saj povezava kam drugam kot na splet ne more kazati. - pomemben vir slovenističnih informacij je forum SlovLit. Sporočilo poiščemo v arhivu, če ne gre drugače, v komprimirani datoteki za vsa leta - Na prikazano SlovLitovo sporočilo se sklicujemo takole: Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013.

Spletni tečaj - J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014. - izvajalca tečaja smo razbrali iz opisa predavanj. Courseri podobno spletišče z (deloma) prosto dostopnimi predavanji je edX

Blog - Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos. - blogi so zahtevni za citiranje včasih zato, ker manjka ime avtorja (kadar vemo zanj iz drugih virov, ga postavimo na začetek v oglati oklepaj), drugič zaradi ugnezdenih sporočil in naslovov rubrik. Taka avtorska rubrika ima v zgornjem primeru naslov Za narodov blogor. Datum ogleda ni potreben, če je stran sama datirana in ni verjetno, da bi se spreminjala

Članek na spletišču - gre za predobjave, ki slej ko prej dobijo svojo natisnjeno verzijo ali pa so, redigirani, postavljeni na spletno stran revije. Tedaj navedbo naknadno dopolnimo s svežimi podatki o natisu (če so spremembe med predobjavo in dokončanim člankom velike, to v opombi pojasnimo) - Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82. - primer je iz osebnega spletišča, ki nima svojega imena. Nadaljnji primeri pa so s poznanih spletišč in je navedba njihovih imen obvezna - Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007. - primer ni najbolj enostaven, ker se ob naslovu kopičijo še podnaslovi (ker gre za alternativo, smo mednju vtaknili desno poševnico) in naslov rubrike Četrtkova zgodba. Naslov spletišča smo reproducirali zvesto emblemu z malimi črkami in vezajem. Ni bilo mogoče nikjer v navedbi razkriti, kateri jubilant se skriva za skrivnostno krajšavo Vlado H., in smo to lahko storili šele tule - v tisku: Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007. - Kako pa bi navedli komentar k temu članku, ki ga je napisala neka ANKA? ANKA. [Komentar k članku Barbare Leban Srečna, ker sem ženska]. LUD Literatura 28. jan. 2014. Ker prispevek nima naslova, smo v oglatem oklepaju, ki označuje naše intervencije v citirano besedilo, pojasnili, za kaj gre. Če v tisku ne bi bilo popolnoma jasno, da gre za navedbo spletnega vira, dodamo na koncu še Na spletu.

Zapis v podatkovni zbirki - Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012. - na strani z zadetkom ni nobenega imena, na dnu začetne strani zbirke pa je podatek, da sta jo uredila Miran Hladnik in Primož Jakopin. Njuni imeni zato dodamo za naslov zbirke, tako kot počnemo z imeni urednikov zbornikov - datacijo strani se da včasih sicer razbrati iz izvirne kode, ki jo prikličemo na zaslon preko menija v brskalniku ali pod desnim miškinim kazalcem - pedant nam prišepetava, naj jo damo v oglati oklepaj, ki nakazuje, da podatka nismo pobrali s spletne strani, ampak smo ga pridobili drugače. Ker pa so oglati oklepaji pri pisanju za wikije rezervirani tudi za druge reči, se jim tu raje odpovemo

Diplomska naloga - bogato nahajališče informacij katalog diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF v Lj - ko v iskalnik vtipkamo npr. ime pisatelja Ivana Potrča, postreže z naslovi 19 diplomskih nalog - vsake posebej ne bomo navajali, privoščimo si torej kar sklic na vseh 19 zadetkov naenkrat: Izid iskanja po zbirki 2031 diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF, 1950–2008: ivan potrč (19). Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. - odločimo se za eno od naštetih diplom: Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Ljubljana, 1992. - če bi bila diplomska naloga vpisana v Cobiss, bi dodali še sklic nanj - vrstna oznaka Diplomsko delo je v oklepaju, ker iz vpisa ni razvidno, da bi se nahajala na platnicah. Če se (kar preverimo v fizičnem izvodu), oklepaji niso potrebni - podatek o mentorju je včasih pomemben, zato ne bo nič narobe, če navedemo tudi njegovo ime, in ker gre za unikat, shranjen v knjižnici Oddelka za slovenistiko, tudi ta podatek: Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

Prosojnice, video predavanja, animacija - kadar prosojnice spremljajo objavljena predavanja ali video, podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih - povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice ipd., ki bralca pred klikom opozori, za kakšne vrste dokument gre Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx Anubis Animation (Ancient Egypt). Youtube 21. maja 2012. (video iz je naložil neki smcmahon92, ki na Youtubu ne razkriva svoje identitete, zato ga izpustimo)

Zemljevid - zemljevidi so podobno kot slike opremljeni s podatki o viru neposredno pod zemljevidom - svojčas so bili avtorsko delo (npr. Kozlerjev zemljevid slovenskih dežel), v zadnjem času pa so produkt inštitucionalnega (državnega ali komercialnega) kolektivnega dela, pri katerem navajanje avtorjev ali urednikov ne pride v poštev - če bi na vso silo želeli podatke o zemljevidu navesti v seznamu literature med drugimi referencami, bi to storili takole: • Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014. • Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ogled 5. feb. 2014. - datum ogleda navedemo zato, ker ni nikjer podatka o tem, kdaj je zbirka nastala oz. kdaj je bila nazadnje ažurirana - za potrebe seznama literature, kadar zemljevida nismo objavili in je to edini način za dokumentiranje vira: • Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Topografski pogled. Ogled 5. feb. 2014. • Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ortofoto. Ogled 5. feb. 2014. - majhne razlike v hiperpovezavah so enkrat za prikaz topografskega, drugič za prikaz ortofoto pogleda - ime avtorja zapisa smo, kot je bilo napovedano, izpustili, čeprav se je podpisal na dnu dokumenta (že jutri namreč lahko v zapis poseže drug avtor) - za pravo ime avtorja običajno niti ne vemo, zato tudi tu navedemo le naslov uporabljene verzije zemljevida, lokacijo, kjer interesent dobi tudi vse druge podatke, in datum kreacije ter zadnje spremembe, ki stoji čisto na dnu strani; datum dostopa je po vseh teh časovnih podatkih odveč - če na zemljevid v Zbirki pripelje klik na sličico, tako kot je navada na wikijih, potem dodatna povezava v napisu pod zemljevidom, kakršno smo uporabili v prejšnjem primeru, ni potrebna - naslov slike, ki je v zbirki v angleški, francoski in arabski varianti prevedemo v slovenščino: Zemljevid 6: Ortografska karta Afrike. Wikimedia Commons 2009, zadnja sprememba 4. aprila 2013. - morebitne ugovore, da podnapis ne more biti v slovenščini, ker je slovenjenje nasilje nad originalnim poimenovanjem, nevtraliziramo z eno nonšalantno potezo: v Zbirki kliknemo pri sliki na zavihek uredi in v polje Description dodamo slovenski prevod Predloga:Sl ter si zemljevid na ta način jezikovno prisvojimo

Fotografija - v seznamu literature vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1:, Slika 2: itd. - v natisnjenih monografijah je na koncu neredko objavljen še seznam fotografij s podatkom o strani v knjigi - v Novi pisariji v skladu s prakso objav na wikijih teh predpon ne bo; wikiji slik namreč ne številčijo samodejno, tako kot znajo številčiti naslove ali alineje - podoben status kot fotografije imajo grafikoni ali tabele, tudi virov teh ne navajamo v seznamu literature, ampak neposredno pod njimi - izpuščamo imena ljudi, ki s pritiskom na sprožilec dokumentirajo naslovnice knjig, strani v knjigi, informacijskih tabel, slik, kipov, arhitekturnih objektov ipd., v takih primerih je neprimerno bolj važno navesti avtorje fotografij - fotografovo ime navajamo v tradicionalni obliki Foto tainta, če imamo občutek, da je fotografija avtorski izdelek - fotografije poznanih avtorjev (in tistih, ki se pod svoje fotografije dosledno podpisujejo) korektno opremimo z imeni - ime fotografa izpustimo, kadar se ta podpiše z vzdevkom - čeprav je licenca cc, s katero so opremljeni intelektualni proizvodi na Wikimedijinih spletiščih, enotna, je praksa navajanja avtorjev, ki jo licenca zahteva, različna: pri tekstih na Wikipediji ali v Wikislovarju avtorstva nikoli nihče ne navaja (tudi kadar je avtor izjemoma en sam in se je podpisal s pravim imenom) pri tekstih na Wikiviru in Wikiknjigah ter fotografijah v Zbirki pa - v svoje spletno besedilo smemo vključiti le tiste posnetke, ki so izrecno označeni kot javna last in tiste za katere smo prepričani, da z objavo nikomur ne povzročamo škode - na slo. Wikipediji smemo objaviti zgolj fotografije, ki smo jih sami posneli in tiste, ki so izrecno označene kot javna last - fotografije, ki so jih avtorji dali v javno last in spadajo med freeware (brezplačne stvari), se nahajajo na spletiščih Flickr, Instagram itd. - Slika 4: Fotoalbum 171: Srne pa jelen. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012. • podatek, da gre za 171. stran Fotoalbuma, smo prepisali iz kazala, kamor vodi klik na ikono v glavi. - zgled fotografij na Wikimedijinih spletiščih: • Slika 7: Rajko Korošec (File:Rajko Korošec.jpg). Foto Miran Hladnik 28. jun. 2007. Wikimedia Commons. • ločevati moramo med imenom slikovne datoteke in imenom slike - Slika 8: Andrej Trost. Auersberg Mit Seinen Geographischen Prospect. Atlas Austriacus: Österreichischer Reichskreis: Krain 2. Bakrorez, med 1660 in 1673. Kartensammlung Moll. • v wikipedijskem članku Slovene historical fiction smo našli posnetek bitke s Turki, jo uporabili v svojem članku in jo moramo opremiti s podnapisom - ko je predmet fotografije umetniško delo, navedemo najprej umetnikovo ime in naslov dela, potem pa še ime fotografa in podatke o lokaciji: Slika 12: Vasilij Ćetković – Vasko. Alma Karlin. Foto Miran Hladnik. Galeri220 -- Alma Karlin. Fotoalbum 220: In s tem neminljiv spomenik slovenstva ... postavila. 8. maja 2014. - avtorje umetnin navajamo v obliki, ki smo je v našem prostoru navajeni in jo regulira tudi pravopis - za fotografije na spletiščih, ki jim pripisujemo trajnejši značaj, na katerih se vsebina ne spreminja, datum dostopa ni potreben - splošno priporočilo je, da navedemo čim več dostopnih informacij in da jih, kadar smo v zadregi, oblikujemo kar opisno

- paziti moramo, da ne citiramo lokacije slike na lokalni Wikipediji, ampak njeno lokacijo v centralnem skladišču, tj. v Wikimedijini zbirki

Risba - opis slike je predolg, da bi ga v celoti navajali - sliko je s podatki opremljalo še devet wikipedistov, vendar je avtorstvo prvega, ki jo je postavil, neproblematično - Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.

Glasbeno delo - pri navajanju podatkov o glasbenih delih se bomo ravnali po tem, kako to že dolgo počno na radiu: Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen. - naslove glasbene klasike slovenimo (tako kot slovenimo naslove del klasičnega slikarstva)

Radijska, televizijska oddaja in film - težava pri radijskih in televizijskih oddajah je, da se podatki o njihovih tvorcih pred poslušalcem ali gledalcem pojavijo prehitro, da bi si jih lahko zapisal - znajti se moramo s podatki, ki se pojavljajo v napovedih programa ali pa jih razberemo z digitalnih posnetkov - iz navedenega bomo izbrali podatke tako, da bodo primerljivi z drugimi citiranimi viri, podobno kot pri filmih - ker nam manjkajo informacije, ampak zdi se nam prav, da kot tvorca oddaje navedemo urednico, ki tudi ves čas nastopa v oddaji, potem naslov oddaje, naslov serije, katere del je oddaja, mesto in datum predvajanja in spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana: Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC. - pri oddajah, kjer je v ospredju novinar, njegovo besedilo ter uredništvo, zraven pa vemo, da je urednik napisan bolj po službeni dolžnosti, izberemo namesto urednikovega novinarjevo ime: • prvi slovenski celovečerni film Triglavske strmine bomo citirali z režiserjem na prvem mestu: Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932. - (ni mogoče napraviti povezave na film, ker so ga kulturni atavisti zaradi »zaščite avtorskih pravic« ponovno zbrisali z Youtuba) Če bi se nam zdelo potrebno, bi lahko navedli še podatke o njegovi dolžini v urah in minutah predvajanja, imena glavnih igralcev, avtorja glasbe ipd. - film je primerljiv s knjižno monografijo zato bomo naslov zapisali ležeče (pri filmih, ki niso prepoznavno »avtorski« ime režiserja na prvem mestu mirno izpustimo in ga navedemo v najboljšem primeru med ostalimi sodelavci za naslovom) - če iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za enigmatičnimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar ipd.

5 Napake pri citiranju • nepoznavanje temeljnih referenc • poznavanje referenc zgolj v enem jeziku • vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni • nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo • samocitiranje (včasih je potrebno znižuje raven verodostojnosti članka) • citiranje zaradi citiranja samega (npr. Dragica Haramija (2003: 113) piše, da na leto izide okrog sto slovenskih romanov. > Na leto izide okrog 100 slovenskih romanov.) —

Sklicevanje je nepotrebno, ker ne gre za avtorsko izjavo oz. odkritje citiranega avtorja, ampak za javno dostopne podatke • navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij • narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu • za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji • navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča

6 Navajanje na Wikipediji - statistika strani Navajanje virov kaže, da se je z oblikovanjem pravil citiranja ukvarjalo 26 slovenskih wikipedistov (od leta 2004 dalje) - zgled: obsežen, več kot dve avtorski poli dolg članek v angleščini, pri katerem je sodelovalo 2000 avtorjev s 5500 redakcijami in ima 85.000 ogledov na mesec - specifične zahteve Wikipedije: • da se med viri ne navajajo drugi članki z Wikipedije • poudarjena je prepoved lastnega raziskovanja oz. sklicevanja nanj • Wikipedija nima svojega »hišnega stila« citiranja, sprejema vse obstoječe standarde, vendar si prizadeva, da je citiranje znotraj posameznega članka kolikor mogoče poenoteno

Žanri[uredi]

- odločamo se med vsakdanjim sporazumevanjem, publicističnimi, umetnostnimi in strokovnimi/znanstvenimi žanri

- z množičnim pisanjem se toleranca do manj pričakovanih izbir zvrsti sporočanja veča

- razrešimo še dileme zaporedja znanstveno (temeljno ali izvirno, aplikativno ali uporabno, pregledno), strokovno in poljudnoznanstveno pisanje

- izraz stroka, strokovni: kadar ga uporabimo v pomenu 'disciplina' poimenuje posamezna znanstvena področja. V akademskem svetu pa se izraz strokovni uporablja večinoma v vrednostno razlikovalnem smislu: strokovno je tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega

- za izvirni znanstveni članek šteje prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji, pregledni znanstveni članek pa sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči

- strokovni članek predstavlja že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo, objavljeni so v strokovni ali znanstveni reviji

- poljudni članek: njegov namen je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj

- v humanistiki imajo najuglednejši status monografske publikacije (knjige)

- knjige se po podobnih kriterijih kot članki ločijo na znanstvene in strokovne knjige, univerzitetne učbenike, druge šolske učbenike, učno gradivo, priročnike ipd.

- med akademskimi pisci vlada dvom v smiselnost pisanja za Wikipedijo (tudi zaradi predsodka, da spadajo gesla v Wikipediji povprek med strokovne članke)

- članki na Wikipediji nimajo vsi enakega statusa; razlikujejo se že po dolžini: najmanj štejejo (v internem vrednotenju eno točko) škrbine v obsegu do 10.000 znakov oziroma 1500 besed, standardni članki štejejo do 25.000 znakov ali 3700 besed in so vredni štiri točke, med zaželene in odlikovane ter najvišje ocenjene (z devetimi točkami) pa spadajo članki v obsegu nad eno avtorsko polo (30.000 znakov ali 4400 besed). Takim člankom pogosto brez zadreg pripišemo status preglednih znanstvenih razprav

- Status strokovnega pisanja imajo naslednji žanri: • podatkovna zbirka • poročilo o dogodku • povzetek • članek • kritikaenciklopedijsko geslo • esej • predavanje (prosojnice) • kritična izdaja (uredništvo, redakcija) • učbenik itd.

Šolsko pisanje – referat, esej, diplomska naloga - njegov prvi namen izpolniti študijske obveznosti - potrebni so napotki, kako naj se pisec referata kadar piše kombinirano (interdisciplinarno) diplomsko nalogo

Popravljanje - zbirni izraz za dve različni strokovni dejavnosti, za lektoriranje in korigiranje - popravljanje je prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti - lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno - korektura / korigiranje (proofreading) je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug - korektura in lektura se včasih pomešata - sintagma »rdeči svinčnik« nekdanje lektorjevo delovno orodje, danes lektoriramo besedila v urejevalniku s funkcijo Sledi spremembam - uredništvo je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi - urednik: oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne

Komunikacija v stroki[uredi]

1. E-pošta

- klasično dopisovanje je mrtvo, nanj spominja samo še ikona pisemske ovojnice na zaslonu (Aiga mail.svg), ki zdaj pomeni e-pošto

- pomanjkanje komunikacije je eden glavnih razlogov za nesporazume konflikte med ljudmi

- v vrstico Za: (To:) v glavi pošte vnesemo naslovnikov poštni naslov, v vrstico Kp: ('kopija', angl. Cc: 'carbon copy' ) vse tiste, ki jih v pismu ne nagovarjamo neposredno, ampak jim pošiljamo samo v vednost, v vrstico Skp: ('skrita kopija', angl. Bcc: 'blind carbon copy' ) pa prejemnike, ki jih želimo obvestiti tako, da jih drugi ne vidijo na seznamu prejemnikov

- daljša pisma koncipiramo v urejevalniku in jih nato prekopiramo v okno za novo pošto

- ko kopiramo iz poštnega sporočila v urejevalnik, pa se namesto odstavkov znajdejo na zaslonu samo prelomi vrstice; s preprosto serijsko zamenjavo znaka za prelom vrstice (^|) s presledkom in dveh zaporednih prelomov vrstice z znakom za odstavek (^p) rešimo težavo

2. Socialna omrežja

- socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma (informacijska družba s svojo participativno kulturo)

- ključne besede socialnih omrežij s pozitivnim socialnim nabojem so skupnost, kooperativnost in kolaboracija, množičenje, kar vse omogočajo šele računalniki (CSCW Computer-supported cooperative work)

- Dunbarjevo število (Dunbar's number), tj. maksimalno število stabilnih socialnih odnosov, ki jih lahko vzdržuje posameznik

3. Tvit

- omejeno je na 140 znakov in jo imamo za obliko bloganja

4.Zagovor

- med »dramske« oblike strokovnega pogovarjanja spadajo zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov, ki imajo status iniciacijskega obreda, ki spremlja strokovnjakov vstop v stanovsko družbo

5. Literarna kritika

- razlika med literarno in strokovno kritiko: predmet prve je literarno delo (pesniška zbirka, roman), predmet druge pa strokovno ali znanstveno delo (npr. literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije). Po inerciji imajo literarne kritike status publicističnih besedil, strokovne kritike pa status strokovnih besedil

6. Enciklopedični članek

- od drugih vrst strokovnega pisanja se razlikujejo najprej po zahtevi za večjo jedrnatost oz. konciznost (pisanje enciklopedičnih člankov vzorčna oblika današnjega strokovnega pisanja)

- poudarjeno se za Wikipedijo zahteva upoštevanje naslednjih načel:

• soglasnost, sodelovanje, strpnost, tj. upoštevanje drugih piscev • vrednostna nevtralnost (zato je prepovedano pisanje gesel o samem sebi in so odveč opredeljevanje, zavzemanje ali aktivizem)

7. Biografski članek

- za enciklopedični vpis najprej kandidirajo tiste osebe, ki se pogosto pojavljajo v drugih geslih (v navadnem besedilu bodisi kot slepa hiperpovezava, predvidena za geslo)