Uporabnik:Tilen Krejačič

Študent slovenistike in rusistike na Filozofski Fakulteti.

Domače naloge

1. DOMAČA NALOGA: Korekture podlistka (8.10.2021)

2. DOMAČA NALOGA: Nekaj o utopičnem (15.10.2021)

Navodila za to nalogo so bolj prosta interpretaciji, zato sem se odločil našteti nekaj mojih najljubših del na temo utopije iz svetovne literature:

1. Jonathan Swift, Gulliverjeva potovanja:

Takojšni bestseler angleškego-irskega pisatelja Swifta iz leta 1726 opisuje fantazijska potovanja glavnega junaka Lemuela Gulliverja, ki odpotuje v štiri različne domišlijske svetove, med njimi najbolj zanimiv je bil svet, v katerem so imeli konji in ljudje zamenjane vloge. Gulliver družbo teh inteligentnih bitji vidi kot utopijo, veliko je pa tudi prepuščeno bralcu- slednji naj se sam odloči, ali je njihova družba popolno ali ne.

2. Sir Thomas More, Utopija:

Ta klasična knjiga iz davnega leta 1516 nam je praktično dala besedo 'utopija'- iz grške besede, ki pomeni 'brez kraja', obenem pa besedna igra na besedo eu-topos ('dober kraj), kar nakazuje da idealne družbe ni in ne more obstajati. More-ova knjiga je bila interpretirana kot iskren opis popolnega sveta ter prav tako kot satira, ki se norčuje iz svetovnih idealov. Glede na dogodke na utopičnem otoku (kot so suženjstvo in smrtne kazni) se lahko bralec vpraša, ali knjiga morda opisuje distopično družbo.

3. Platon, Republika:

Lahko bi se reklo, da se je celoten žanr utopije pričel prav s filozofom antične Grčije in z njegovim splošno poznanim delom. V Republiki Platon opiše idealno družbo po svojih načelih (kjer se umetnike izžene iz države), loteva se pa tudi strogo literarnih, političnih in filozofskih tematik, predstavlja različne teorije, jih ovrednoti in predstavi svoj pogled na našteto.

4. H. G. Wells, Sodobna utopija:

Wells je že zelo seznanjen avtor z utopičnimi tematikami, kar je razvidno že od njegovega prvega romana Časovni Stroj (1895). Deset let pozneje se vrne s Sodobno utopijo, v kateri se razkrije obstoj paralene Zemlje zelo podobne naši, kjer živijo enaki ljudje, le s to izjemo, da svetu vlada častni Samurajski red.

5. William Golding, Gospodar muh:

Za konec bi se dotaknil še čistemu nasprotju utopične literature- distopična literatura je po pomenu ravno obratno od utopičnega, saj namreč opisuje najbolj neidealno družbo, toda prav zaradi tega nasprotja na nek način pomaga definirati pojem utopije. Klasičen roman iz leta 1954, katerega je navdihnilo nasilije in grozote obeh svetovnih vojn, opisuje evakuacijo skupine mladih dečkov, ki zaradi strmoglavljenega letala ostanejo ujeti na samotnem otoku. Slednji je poln naravnih sredstev in dobrin, ki bi lahko bila popolna podlaga za ustanovitev utopične družbe, ampak zgodi se prav nasprotno. Roman ni le politična izjava ampak predvsem odgovor na vprašanje: ali smo ljudje zlobni, škodoželjni in uničujoči že po naravi, ali pa je to le posledica našega okolja in okoliščin?

3. DOMAČA NALOGA: Popravljalci sveta (22.10.2021)

Vzpon interneta povzroči revolucijo v smislu dostopa do (zastonj) informacij, izpostavljena je bila spletna enciklopedija Wikipedija, ki vsak dan širi naše zmožnosti deljenja znanja po vsem svetu v več ducat jezikih v delčku sekunde.
Delitev ljudi na tiste, ki uživajo in so zadovoljni z življenjem kot je (carpe diem), in tisti, ki mislijo, da bi mogel Bog še v nedeljo delati.
Aktualizacija lika Veronike Zarnik iz romana Draga Jančarja To noč sem jo videl; Junakinja romana z nesrečnim koncem zajema življenje z veliko žlico in poizkuša v njem le uživati, za razliko od načel družbe, v kateri je obstajala.
Eden izmed (radikalnejših) načinov spreminjanja družbe: vojna. Slednja ni več uporabno sredstvo, še posebej za Slovence.
Prešeren izpostavil pomembnost odprtosti do raznih (literarnih) koncepotv izven meja naše države; sam je to počel s prevzemanjem različnih višjih pesniških form.
Večja kulturna izbira vodi v višjo kvaliteto življenja -> izpopolnjenost.
Slovenščina spada med velike jezike (jeziki z več kot milijon govorcev), česar se slovenci pogosto ne zavedamo.
Wikipedija nam ponuja unikatno zmožnost do vsega znanja sveta (nova kulturna paradigma).
Edinstvene in prej nepričakovane prednosti/odlike Wikipedije so v tem, da ni odvisna od nobene države, podjetja ali inštitucije, podatki se nanjo lahko nalagajo prosto in hitro, povrh vsega je še zastonj!
Problem vandalizma na Wikipediji; stran je pregledna in spremembe so jasno razvide, moderatorji pa pogosto aktivno popravljajo napake.
Problem nepravilnega citiranja oz. pozabljanja citiranja; slednje je kršenje avtorskih pravic, saj gre za plagiatorstvo in tako rekoč krajo (kot da bi kradli češplje na sosedovem vrtu).

Monolog je od začetka do konca poln navdušenja in pozitivne energije, predvsem ko je prestopil na temo Wikipedije in njenih zmožnosti. Izpostavijo se njene revolucionarne prednosti, pravtako pa njen demoniziran status v današnji družbi (po mojem mnenju še v šolstvu); mnogi namreč zatrjujejo, da je Wikipedija nezanesljiv spletni vir, saj lahko pod njene spletne zavihke svoje znanje deli vsak, tudi če je slednje pomankljivo, napačno ali celo žaljivo. Pogosto gre le za spletno norčevanje ('trolanje', ang. sleng: 'trolling') osebe iz navihane narave ali nedoraslosti, ne pa za zlonamerno škodovanje bralcev. Poleg tega se tako napravljene neresnice na poglavjih Wikipedije hitro odstranijo s pomočjo tehnično izurjenih moderatorjev.

Govor je ohranil isto stopnjo energije na temo slovenskega jezika; spada namreč med tri procente svetovnih jezikov, tako imenovanih 'velikih' jezikov, ki imajo več kot milijon govorcev. Na Wikipediji obstaja na tisoče objav v slovenščini, kar dokazuje da je naš jezik primerljiv z drugimi jeziki na svetovni ravni. Osebno mislim da so tej podatki nadvse vzpodbudni in bi Slovenci morali biti nadvse ponosni nanje.

4. DOMAČA NALOGA: Mnenje o podarjeni kopiji Slavistične Revije (29.10.2021)

(Izdaja: Slavistično društvo slovenije. Ljubljana. September-Oktober 2016, 64/3.)

Kopija revije je bila prijetno obarvana, fizična kopija je imela zelo očarljiv videz, ki je zlahka pritegnila bralca kot mene. Revijo sem prebral v celoti, in njena notranja urejenost in sestava sta precej presenetili. Okrašena je s številnimi slikami in primeri, ki natančno in nazorno okrepljujejo teme v člankih. Že ob prvem listanju sem opazil dva članka v ruski cirilici, kar me je kot študenta rusistike zelo povleklo in očaralo. Članek odlično ponazarja povezanost in podobnost slovenščine in ruščine kot dveh slovanskih jezikov. V člankih je prav tako mogoče zaslediti angleške povzetke in ključne besede, ki razumljivost članka omogočajo tudi ne-slovensko govorečim bralcem. Vsebina je strokovno napisana in prikazana na jasen in zanimiv način, kar je v današnji dobi vselej pomembno; mladi, ki niso zainteresirani v jezikoslovne vsebine se slavnistične revije, ki bi bila monotono napisana ali urejena ne bi sploh dotikali, kar predstavlja velik problem za splošno razgledanost in kvalitetno informiranost slovenskega naroda v svojem maternem jeziku. Teme člankov so relevantne, raznolike, obsegajo tudi področja literarne zgodovine in teorije, slovnice in podobnih vsebin. Sem mnenja, da Slavnistična revija izpolnjuje svoj namen, v tem da predstavlja prostor, kjer strokovnjaki delijo rezultate svojih raziskav in spoznanj, in kjer se njeni naročniki lahko izobražujejo in informirajo gelde le-teh.

5. DOMAČA NALOGA: Opis članka iz Slavistične revije (5.11.2021)

(Izdaja: Slavistično društvo slovenije. Ljubljana. September-Oktober 2016, 64/3.)

Izbral sem si prvi članek iz moje številke revije, 'Zgodbe Prešernovih rokopisov' Mirana Hladnika. Članek ima 22 strani, razdeljen je na uvod in tri dodatne dele, v katerih se tematsko porazdeli vsebina članka. V prvem delu se avtor fokusira na sledi, ki so jih puščali Prešernovi orignalni rokopisi; potovali so med različnimi literati, zbiratelji in potomci Prešerna ter skozi različne kraje in obdobja. V tem delu je natančno opisana zgodovinska pot slehernega rokopisa, kako so nastali in kje so sedaj hranjeni. V tem delu me je najbolj pritegnilo dejstvo, da so številni rokopisi kočali izven meja Slovenije, bodisi v Nemčiji ali v Argentini in ZDA. V drugem delu se avtor posveti poizkusom različnih posameznikov v ponarejevanje bodisi Prešernovih podpisov in posvetil do celotnih pesmi in zvezkov. Sestavek je pravtako, za lažjo ponazoritev, opremljen s fotografijami le-teh. Zadnji oz. tretji sestavek je sklep članka, ki povzame prešnja dva dela in nadane besedilu zaključek. Sledijo mu viri in literatura, na koncu pa je še za manj izkušene govorce slovenščine oz. tujce prevod Sklepa v angleščini.

Članek je zelo natančen, opis poti rokopisov je dosleden in pregleden. Zgodbe posameznikov o temu, kako so v roke dobili rokopise, in njih pozneje predali naprej so izredno zanimivi, na nekaterih točkah naravnost neverjetni, in pokažejo presunljivo sliko sledi naše kulturne dediščine skozi čas in prostor. Sam sem bil presunjen nad dejstvom, da lahko tako pomembno kulturno zapuščino našega naroda najdemo tudi na drugem koncu sveta v Ameriki in Argentini.

Miran Hladnik, avtor opisanega članka, je avtor mnogih jezikoslovnih knjig, člankov in besedil ter profesor slovenske književnosti na Filozofski Fakulteti v Ljubljani.

6. DOMAČA NALOGA: Predstavitev izbranega literarnega zgodovinarja (12.11.2021)

(Literarni zgodovinar: Taras Kermauner)

Taras Kermauner je bil slovenski literarni zgodovinar, filozof, esejist, kritik, dramaturg.
Rodil se je 13. Aprila 1930 v Ljubljani in umrl 11. junija 2008 v Ljubljani.
Sin zgodovinarja in predvojnega politika Dušana Kermaunerja.
V času vojne je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, po maturi pa se je vpisal na Filozofsko Fakulteto, kjer je v smeri filozofije diplomiral leta 1954.
Objavljati je začel leta 1946 v Mladinski reviji, s kritiko 'Pred sončnim vzhodom'.
Postal je eden vodilnih piscev t.i. kritične generacije; zavzemal se je za svobodo mišljenja ter novejše in avantgardne smeri v umetnosti in književnosti.
Uveljavil se je kot pomembni dramaturg v vseh slovenskih gledališčih, režiral in so-režiral je več dram; Otroka reke, Afera, Dialogi...
Leta 1985 je prejel nagrado Prešernovega sklada, vendar jo je zavrnil, kakor (istega leta) tudi nagrado za scenarij kratkega filma o Edvardu Kocbeku.
Pisal veliko člankov o filmu, glasbi, slikarstvu, kulturi, politiki, filozofske razprave, razprave o liriki, prozi in predvsem dramatiki, največ pa se je ukvarjal z literarno zgodovino, literarno teorijo in literarno kritiko ter esejistiko, v revijah kot so Beseda, Revija 57, Perspektive...
Njegova poglavitna tema je bila analiza sveta in človeka skozi slovensko literaturo, zlasti skozi slovensko dramatiko, o čemer je napisal več kot 100 knjig (pod skupnim naslovom Rekonstrukcija in reinterpretacija slovenske dramatike).

7. DOMAČA NALOGA: Kulturni in zgodovinski spomeniki ter pisatelji iz mojega domačega kraja (19.11.2021)

Prihajam iz primorskega konca Slovenije in sicer iz Lucije, mesteca v občini Piran. Lucija nikakor ni polna spomenikov, na Geopediji mi je uspelo najti le dva kulturno-zgodovinska spomenika in sicer Spomenik žrtvam nacifašizma Serabotu in Dobrilli ter Spomenik padlim za svobodo 1941-1945. V okolici Lucije (Portorožu, Piranu, Strunjanu, Sečovljah) je mogoče najti še več kot ducat tovrstnih spomenikov. Pri pesnikih oziroma pisateljih sem imel več težav, našel sem le seznam pesnikov in pisateljev, ki so ustvarjali in prebivali na Primorskem, a se tam niso rodili ali odraščali. Naštel bom najpomembnejše oz. najbolj poznane med njimi in na kratko opisal njihovo delovanje na Primorskem:

TONE PAVČEK -- Čeprav rojen na Dolenjskem je zadnja leta svojega življenja in ustvarjanja preživel na Seči.
IVAN BIZJAK -- Pisatelj, urednik, prejemnik Schwentnerjeve nagrade za življenjsko delo, ki je večino svojega dela opravil v Ljubljani, kasneje se je preselil v

Piran.

IGOR BIZJAN -- Večino svojega življenja je živel in delal v Piranu, kjer je leta 1998 ustanovil Društvo Obzorje za svetovanje ljudem v stiski. Med leti 1999 in 2008 je v sodelovanju z Mestno knjižnico Piran organizaciral Odprta branja, večerne dogodke, namenjene povezovanju ljudi v lokalni skupnosti.
CIRIL KOSMAČ -- Pisatelj, prevajalec, scenarist, zaradi čigar dela je po njem poimenovana osnovna šola v Piranu - OŠ Cirila Kosmača.
FRANJO FRANČIČ- Rojen v Ljubljani, a se leta 1987 odloči preseliti iz Ljubljane na slovensko Istro, najprej v Piran, nato v Padno.
PAVLE ZIDAR (pravo ime Zdravko Slamnik) -- Pisatelj in pesnik rojen v okolici Jesenic. Živel je v Piranu in Luciji, pokopan pa je na piranskem pokopališču. Za Piran pomemben tudi zato, ker je nekaj časa služboval kot ravnatelj tamkajšnje osnovne šole.

8. DOMAČA NALOGA: Članki, ki potrebujejo lekturo (26.11.2021)

Članek potreben lekture, ki sem si ga izbral, je Minecraft. Opomba: ker sem popravljal le manjše napake, sem se odločil, da jih bom popravil več kot pet.

1. napaka: pravopisna napaka: Neustrezno število besedne zveze 'osebni računalnik'. ...12 milijonov izvodov za osebni računalnik in skupno...
2. napaka: pravopisna napaka: Neustrezna postavitev vejice. V obdobju Alpha verzije, je cena za nakup...
3. napaka: tiskarski škrat: Najverjetneje ponesreči vstavljena črka 'm'. mZanimivo dejstvo je...
4. napaka: neformalni izraz: Namesto glagolske oblike 'daje' je uporabljena neformala oblika 'deva'. ...uničuje in jih deva v inventorij.
5. napaka: pravopisna napaka: Pomanjkanje velike začetnice. na delovni mizi...
6. napaka: tiskarski škrat: Vejica namesto presledka. ...(ang. crafting table),lahko igralec...
7. napaka: tiskarski škrat: Pomanjkanje presledka. ...blaze rode,dokler le ta ne umre...

9. DOMAČA NALOGA: Državni register kulturne dediščine (3.12.2021)

Na Državnem registru kulturne dediščine sem si izbral Spominsko ploščo padlim borcem NOB, internirancem in talcem, ki se nahaja v mojem domačem mestu Luciji, v občini Piran.

KRATEK OPIS: Plošča je narejena iz sivo-belega marmorja in pritrjena na steno z železnimi vijaki. Na njej so vklesana imena padlih borcev Narodnoosvobodilnega Boja, umrlih v internaciji, ustreljenih talcev ter posvetilo. Odkrita je bila 4.7.1962, na trenutno lokacijo pa prenesena leta 1970.

Plošča je bila prvotno vzidana na pročelju Ljudskega doma (Lucija 46), danes je pritrjena na zunanjo steno vhodne veže hiše Obala 105, kjer je tudi sedež KS Lucija.

10. DOMAČA NALOGA: Objava izbrane slike spomenika iz RKD v Zbirko (10.12.2021)

Spominska plošča padlim borcem NOB, internirancem in talcem

11. DOMAČA NALOGA: Opis besedila iz Slovlita (17.12.2022)

V objavi na strali Slovlit sem našel troje besedil pod objavo, ki je nastala 9. julija 2018 ob približno osmi uri zjutraj.

Prvo besedilo je nastalo 6. julija 2018 ob približno sedmi uri zvečer, uporabnica Slovlita Jolka Milič pa je v le-tem prosila ostale uporabnike, naj ji pomagajo najti avtorja in naslov nekega spisa oz. pesmi, ki se pričenja s stavkom: Mamica, kaj je to biti Slovenec? Mamica odgovori: Moram dobro premisliti.... Avtorica besedila že nekaj časa poizkuša pridobiti podatke o tem lit. delu že več časa, a na Slovlit se obrača kot na svoje zadnje upanje.

Drugo besedilo je obvestilo (oz. popravek obvestila), ki je prav tako nastalo 6. julija 2018 ob devetih zvečer, njegova avtorica pa obvešča, da se bo 12. julija, ob 17.00, v državni knjižnici Stelio Crise Trst, odvijalo dvojezično srečanje, posvečeno pesnici Ljubki Šorli.

Tretje besedilo je javno vabilo, morda objavljeno celo kot časopisni članek, ki je nastalo 9. julija 2018 ob treh ponoči, v katerem avtorica Vesna Mikolič vabi ljudi na 25. Poletni tečaji slovenskega jezika na Slovenski obali »Halo, tukaj slovenski Mediteran!«, ki poteka v sklopu Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem in Znanstveno-raziskovalnega središča Koper. Vodilna tema tečajev je bila Ivan Cankar kot slovenska kulturna dediščina.

Študij Nove Pisarije

Uvod

Nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik.
Pismenost je za časa Vodnika (19. stoletje) pomenila slovenico, pozneje pa prešla v pomen 'znanje pisanja in branja'.
Wikiknjige so oz. morajo biti razumljene kot rastoče knjige, namenjena so gojenju avtorstva kot skupnega.
Naslov knjige prevzet od satirične pesnitve Franceta Prešerna z naslovom 'Kranjska Pisarija', ki je bila objavljena v drugem zvezku 'Kranjske čbelce'.
S pisarjevega stališča Prešeren ironizira svoje nasprotnike (Kopitarja, Metelka, Pauška...).

Pismenost

Biti pismen v današnjem času pomeni obvladovati znakovni sistem za pisno komunikacijo.
S prva bili pismeni le tisti, ki so si izobrazbo lahko privoščili, z uvedbo obveznega šolstva v 18. stoletju pa je postala nuja.
Biti nepismen v današnjem dnevu pomenu neciviliziranost in je nepogosta.
Pismenost danes razumljena kakor dvojna spretnost: sposobnost sprejemanja oz. razumevanja zapisanih informacij in sposobnost tvorjenja oz. posredovanja.
Specialne pismenosti so sposobnosti uporabljanja pismenosti znotraj neke zaokrožene skupine ali posebne situacije (branje not, razumevanje računalniških tipk...).
Bralna oz. funkcionalna pomeni razumevanje sporočil kulture, katere del smo sami.
Skeptičnost glede ravni pismenost; ali bi se moral prag zvišati?
Ljudje, ki podpirajo opismenjevanje (učitelji, profesoriji, literati...) zlahka ignorirajo elektrosko komunikacijo, kar je seveda narobe.

Informacijska Družba

Informacijska družba (ime za socialno koncepcijo današnje dobe) nadomešča starejšo industrijsko družbo.
Tiskanje knjig postaja vse bolj zastarelo, celo nostalgično, saj digitalne knjige počasi nadomeščajo tiskane.
Wikipedija (in sestrska spletišča) kot metafora nove družbene paradigme, znane kot informacijska družba, sodobne in standardizirane družbe, ter utopične vizije prihodnjih družb.
Razlogi za predanost so voluntarizem, kooperativnost in preprosta dostopnost.
Wikipedija se razlikuje od drugih publikacijskih spletišč zaradi nekaj razlogov: za njo ne stojijo države ali profitne organizacije, piscem ne gre za zaščito avtorskih pravic ali dobiček, uveljavljajo sodelovanje namesto tekmovalnosti, prispeva lahko kdorkoli,...

Wikiji

Wikipedija in druga sestrska spletišča so metafora nove družbene paradigme, ki jo danes poimenujemo informacijska družba (zaradi neizmernega pretoka zastonj informacij). Spletišča temeljijo na že prej omenjenih odlikah kot so voluntarizem, kooperativnost, svoboda objavljana itd...
Na splet so prišla leta 2001 in so danes vzorec oblike sodobne pismenosti.
Članki na Wikipediji kot merilo vitalnosti in relevantnosti posamičnih jezikov, njihove sposobnosti preživetja. V 16. stoletju je bil znak relevantnosti, uporabe in samega nivoja govorjenega jezika obstoj prevoda Biblije iz latinščine (Dalmatin), v 19. stoletju nujna epska pesnitev (kot na primer pri Prešernu), danes je pa obstoj člankov na Wikipediji v določenem jeziku.
Kornaijeva kategorizacija pozna 3 skupine jezikov:

1. skupina: Comfort zone (jezikom se ni treba bati za preživetje),

2. skupina: Vitalni jeziki (digitalna orodja, ki jim zagotavljajo nadaljnjo eksistenco)

3. skupina= Border line (nejasna prihodnost; umirajoči oz. mrtvi jeziki)

Wikipedija danes vsebuje 325 različnih jezikov.
Teorija, da bi bilo bolje, če bi vsi govorili isti jezik, je napačna. Danes globalna večjezičnost pripomore k raznolikosti kulture.
Wikipedija igra veliko vlogo pri širjenju in dostopu inforamacij, ki bi bile sicer le na voljo skozi strokovno literaturo ter pri spreminjanju odnosa družbe do strokovne verodostojnosti.
Pomembno razlikovanje WIkipedije od drugih publikacijskih platform; nevtralnost, neodvisnosti, neprofitnost, samorefleksija so le začetek pozitivnih principov, ki naredijo to spletišče tako drugačno in unikatno.

WIkiji in šola

Wikipedija in ostale konkurenčna ali sestrska spletišča so v zadnjih nekaj letih postala tudi (precej močno) pedagoško orodje.
Upor študentov proti delu na Wiki straneh, saj je še vedno prisotna stigma iz zgodnejših izobraževalnih obdobji o temu, da tovrstnim spletiščem ne gre zaupati (možnosti spletnega vandalizma in kraje/uničenja dela).
Tovrstne miti oz. pretiravanja so že naučena v osnovnošolskih klopeh; splošno nezadovoljstvo učiteljev in profesorjev ob uporabi Wikipedije za seminarske naloge in predstavitve.
Vandalizem na Wikipedije sploh ni zelo prisoten- če se pa le pojavi, pa je preprosto in hitro odpravljiv.

Avtor

Uporaba različnih načinov komunikacije s strani literarnih zgodovinarjev, ki pa je odvisna od časa, v katerem ustvarjajo in od dostopnih sredstev.
V 60. letih 20. stoletja (v času interpretacijske šole) je bila veda večinoma usmerjena k avtorju; Ivan Prijatelj, Anton Ocvirk, zbirka Znameniti Slovenci...
Naslednja generacija se je fokusirala na besedila, pomembna postane avtonomnost umetniškega besedila, ne pa vsebina/sporočilo; Knjiga Lirika, epika, dramatika.
V 80. letih se pozornost preusmeri k bralcu, njegovim kulturnim potrebam, interesu in razgledanosti, nastaja trivialna literatura (literatura za bralca), empirične soc. raziskave; beseilo samo ni več pomembno, njegova teža se določa v razmerju do bralca oz. bralca do besedila.
Opomin: meje teh obdobji niso jasno začrtane, mavreč so dokaj abstraktne.

Motivacija za pisanje

Pogosto težavno razikovanje med motivacijami.
Pisanja se največkrat lotimo zaradi osebnih interesov ali pa socialne skupine, kateri pripadamo.
Poizkušamo se izogibati etičnim temam, a še vedno velja, da je etično sprejemljivo le tisto pisanje, ki izhaja iz interesa do neke določene stvari kot take, ne pa raziskovanje in pisanje s ciljem samopromocije avtorja, vplivanja na rezultate ali manipulacije in zlorabe zainteresiranih bralcev.
Etična problematika je velika, še posebej ko gre za avtorski napuh... To lahko pomeni vse od tega, da kot avtor ne deliš zbranega gradiva, ali pa da spelješ temo pisanja so-avtorju potem, ko je le-ta zbral vse potrebno gradivo in se pripravlja na objavo nekega dela ipd...
Bolezenske motivancije za pisanje (npr. skribomanija) ne opredeljujemo kot neetično.
Bralci leposlovja so bolj zapleteni kot znanstveni bralci, so težje razumljeni in opisljivi.
Visoka kultura opredeljuje pisanje za vsakodnevne običajne bralce kot nekaj slabega.
V splošnem velja, da je pisanje, ki se ne ozira za publiko (t.i. svoje bralce) neprofesionalo, nepotrebno in brezciljno. Občasno si to privoščijo t.i. veliki avtorji.
Bralci niso sami krivi, če ne razumejo določenega besedila, čeprav nekateri tako morda mislijo.
Socialni ampak vsekakor utopični ideal je družba kreativnih posameznikov.
Pismenost je mogoča na več področjih: leposlovno, strokovno, znanstveno, novinarsko oz. publicistično ter za vsakdanje sporazumevanje. Meja med le-temi včasih ni najbolj jasna (besedilo je lahko novinarsko in znanstveno hkrati).
Znanstvene so objave v , knjigah, revijah zbornikih in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij.
Strokovne objave so tiste, ki prenašajo znanstvena spoznanja k širšemu uporabniku in jih popularizirajo (t.i. sporočijo na enostavnejši način). To so učbeniki, leksikoni, enciklopedije...
Publicistična besedila so besedila v zabavni periodiki, dnevnem časopisju, blogi avtorjev brez ustreznih referenc...

Izbira jezika

Globalno javnost po navadi nagovarjamu v angleščini (lingua franca), domačo javnost pa v slovenščini.
Strah pred izgubo slovenščine kot take prevladuje, ampak je pretiran.
Naši domači literarnovedni, jezikoslovni...ipd... članki so pogosto opremljeni z izvlečki v angleškem ali katerem drugem tujem jeziku. Tovrstno objavljane stane avtorje bodisi časa ali denarja.
Angleščina je kot jezik uporabljen vse pogosteje, še posebej v vlogi skupnega jezika; to omogoči angleškim govorcem poseben privilegij, ki vodi v jezikovno in kulturno ignoranco le-teh. Posledično se drugi jeziki uporabljajo manj po svetu.
Vključitev v mednarodno strokovno sceno bi bilo omogočeno tudi s povabili tujih avtorjev na predavanja, razprave ipd., in se sami tudi udeležiti tovrstnih dogodkov na tujem, ne pa le s tolmačenjem slovenskih člankov.

Izbira teme

Število možnih izbir raste, še posebej zaradi naraščanja števila pismenih in pisočih, števila izdaj, oblikovanja novih publicijskih kanalov (blogi, časopisni komentarji...)
Na žalost velja, da ko realiziramo eno možnost, smo se v večini primerov prisiljeni odpovedati drugi(m); nasprotja levi-desni, revščina-bogastvo... Vse več vrednosti pripisujemo realiziranim izbiram (to poslednično vodi v nezadovoljstvo s svetom).
Slovenija spada med države z najvišjo stopnjo blagostanja (kriteriji so globalni civilizacijski kazalci kot so BDP, razvitost gospodarstva, stopnja revščine, kvaliteta življenja, pismenost...)
V akademskem okolju izbiro teme diktirajo učitelji in profesorji,... če ne poznamo znanosti, nimamo veliko izbire.
Kdaj pa kdaj je potrebno izbiro teme utemeljevati v načelu enakosti; včasih z nacionalnostjo, danes z internacionalnostjo...

Vaje pri pisanju

Pisec se dandanes s pomočjo miške in tipkovnice odloča med opcijami, ki mu jih ponuja program za oblikovanje besedila.
Tipkanje in pisanje spadata med t. i. haptične oz. tipalne izkušnje, ki so razvojno zelo pomembne.
OCR - optično prepoznavanje črk; posegati moramo le, kjer se stroj zmoti.
V prihodnosti bo nujna digitalizacija tekstov, ki ne bodo več berljiva. Potrebna bo tudi splošna javna dostopnost do teh tekstov.
Wikivir je odlični primer teh ciljev, saj vsebuje številna besedila slovenskih klasik.
:s:s/ - oznaka za slovenski Wikisource.

Slovarček

A

ALTRUIZEM... ravnanje, nazor, pri katerem človek upošteva koristi drugih, nesebičnost
APRIORNEGA oz. APRIOREN... dan neodvisno od izkustva
ATAVISTIČEN... glej ATAVIZEM... ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih

B

C

Č

D

DILENTANTIZEM... nestrokovno, površno opravljanje kakega dela
DEFENTIZEM... mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje

E

EMINENTEN... zaradi izjemih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, odličen, znamenit
EGALITARISTIČNA... glej EGALITARIZEM... nazor, da so ljudje enaki, enakopravni

F

G

H

HERMENTIZEM... lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi

I

IMPONIRATI... vzbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določenih lastnosti, vedenja

J

K

KAPRICIOZNOST... lastnost, značilnost muhastega človeka; muhavost

L

LUMPENPROLETARIAT... propadli ljudje iz različnih družbenih razredov in slojev

M

N

O

P

PREGNANTNOST... jedrnatost, zgoščenost

R

S

Š

T

TAVTOLOŠKA... glej TAVTOLOGIJA... 1. opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena, istorečje, 2. sodba, v kateri ima predikat isti pomen kot subjekt