Uporabnik:Tia Kovačič

Študentka slovenistike in primerjalne književnosti

Test 29. 1. 2021

--[Tia Kovačič] (pogovor) 08:25, 29. januar 2021 (CET)

1. Slovenska naratologa sta Taras Kermavner in Miran Štuhec.

Bolj po domače bi naratologom lahko rekli strokovnjaki s področja pripovedovanja oziroma pripovedništva.

2. Ne. V zbirko Wikimedija Commons ne smemo objaviti fotografije kipa. Fotografije kipa ne smemo objaviti, saj je avtor kipa umrl leta 1986, kar pomeni, da od njegove smrti še ni minilo 70 let. Delo ali umetnina v javno rabo pride, ko je od avtorjeve smrti minilo več kot 7o let.

3. na papirju: Urška Perenič. Beatin dnevnik Luize Pesjak : dogajalni prostor romana. Slavistična revija 66/3 (2018). 251–263. dLib

slavistična revija je v kurzivi

--[Tia Kovačič] (pogovor) 08:36, 29. januar 2021 (CET)

--[Tia Kovačič] (pogovor) 08:43, 29. januar 2021 (CET) --[Tia Kovačič] (pogovor) 08:45, 29. januar 2021 (CET)

Test za test

--[Tia Kovačič] (pogovor) 08:00, 15. januar 2021 (CET)

1. Aaron Swartz je omogocil zastonj dostop do člankov. Svoje življenje je končal s samomorom.

--[Tia Kovačič] (pogovor) 08:00, 15. januar 2021 (CET)

Domače naloge

1. Zapiski o članku iz Slavistične revije

France Bernik. Kulturna identiteta v obdobju globalizacije, Nevarnosti in perspektive. Slavistična revija 51 (2003). 3-10

Zapiski

Identiteta je dinamika skladnosti, ki je pripeta na temeljna/trajna izhodišča. Temelji na zgodovini nacije in njene kulture. Kultura pomeni vsoto vseh vrednot, vseh pridovitev razsvetljevanja, izobraževanja, umetnosti, znanosti, relihije, pomeni vs stremljenja po odkrivanju "višje narave" v človeku, po utrjevanju bolj raznitih, bolj plemenitih oblik človekove eksistence. Globalizacija pomeni v bistvu, množenje in poglabljanje nadnacionalnih v pravem pomenu svetovnih interakcij, ki vedno bolj povezujejo nacionalne družbe in nacionalne države.

Povzetek

Zametke nacionalne zavesti, katere plod je tudi naša država, lahko izsledimo v čas med 7. in 9. stoletjem. Krščanstvo, osrednja duhovna sila Slovencev, nas je povezovala z evropsko kulturo in krepila jezikovno stabilnost.Vse od osvoboditve jezikovne nadvlade nemščine, do države jezikovno sorodnih narodov- Jugoslavije, identiteta Slovencev zares vzcveti šele po letu 1991 ob pojavu lastne države. Osrednjo vlogo pri ohranjanju kulturne identitete do takrat pa je imela predvsem književnost. katere temelj pa je seveda lasten jezik, ki je najbolj neposreden izraz kulture nekega naroda. Vplivi globalizacije, tako imenovanega poglabljanja in množenja svetovnih interakcij, z razvojem informacijske dobe rezultirajo v nenehni dinamiki med različnimi kulturami. Nevarnost izbrisa nacionalne kulture zaradi globalizacije, je verjetna zgolj v dveh skrajnih primerih. Prvo skrajnost predstavlja popolno zlitje/poistovetenje nacionalne kulture z drugo kulturo, drugo pa popolna izolacija nacionalne kulture, kar bi prekinilo interaktivni, vzajemni razvoj in bi v tem smislu delovalo samomorilno. Rešitev je in ta ni izolacija, vendar strpno reševanje neizbežnih kulturno povzročenih zdrah in istočasno ohranjanje temeljev nacionalne kulture. Identiteta nacionalnih kultur ni odvisna le od upravljanja države vendar predvsem, od moči kulture, torej posameznikov, ki nosimo njeno izročilo.

Vtis

S pojavom in hitrim razvojem informacijske tehnologije, smo v kombinaciji z anonimnostjo na internetu priča surovega obračunavanja, ki v osnovi temeljijo na strahu. Soobstoj strpnosti in ohranitev trdnih temeljev nacionalne kulture je težavna naloga, če ne celo, ne mogoča.

Citat

"Nacionalna kultura, ki se hoče v obdobju glovalizacije obdržati in ohraniti lastno verodostorjnost, ne bi smela niti podleči zunanjim skušnjavam, niti se ne bi smela osamiti od njih in se odpovedati soočanju z izzivi časa." (Bernik 2003, 7)

O avtorju

France Bernik je bil slovenski literarni zgodovinar, pisatelj in akademik. Leta 1951 je diplomiral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je bil nato asistent za slovensko literarno zgodovino na Oddelku za slovanske jezike in književnosti (pri prof. Antonu Slodnjaku) do leta 1957, ko je bil izključen iz univerze iz političnih razlogov in za tri leta in pol ostal brez zaposlitve. Bil je tajnik Slovenske matice, kasneje pa tudi urednik založbe.

Slog

Besedilo je členjeno z odstavki.

Razumljivost

Članek je bil težje razumljiv, zaradi dolžine povedi. Večkrat sem se morala vrniti na začetek odstavka in ga ponovno prebrati, da sem lahko sledila vsebini.

2. Zapiski o članku iz revije Sodobnost

Blažič, Milena. Boris A. Novak: Oblike duha. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2016.. Sodobnost letnik 81. številka 5 (2017). 651-654

Zapiski

Književnost je sestavljena iz šestih elementov (avtor/proizvajalec, ustanove, trg, repertoar, knjige/produkti, bralci/konzumerji). Novaka definiramo kot sistemskega avtorja, ker v slovenskem literarnem sistemu opravlja več kot tri funkcije. Je avtor (dramatik, pesmik, pisatelj); visokošolski predavatelj, urednik, kritičen intelektualec; na trgu so njegova dela dostopna v knjižni in neknjižni obliki; med naborom slovenske književnosti pa je prisoten kot eden izmed vrhunskih piscev, vpetih v evropski oziroma svetovni literarni sistem. Njegovi bralci pa pripadajo mlajšim in starejšim generacijam ter tudi profesionalnim bralcem. Oblike duha so magna karta slovenske književnosti v svetovnem kontekstu. So kulturni spomin hkrati pa predstavljajo medij kulturnega spomina. V delo je avtor vključil 220 pesniških oblik, del teh je iz prejšnjih izdaj, del njih pa je upesnjen povsem na novo. Pesmarica pesniških oblik je leksikon slovenskih in svetovnih avtorjev, hkrati pa predstavlja enciklopedijo literarnoteoretskih terminov in temelji na slovenski in svetovni tradiciji. Na slogovni ravni Novak uporabi različne kvalifikatorje, pomenske, terminološke in stilno-zvrstne besede, hkrati pa tudi nižjepogovorne in vulgarne izraze. Značilni so tudi neologizmi.Delo odlikuje didaktični princip diferenciacije ali nivojskega pouka. Večji font je namenjen mlajšim bralcem, manjši pa bralcem univerzitetnega nivoja. Novak z metodo razlage definira pesniške oblike ter jih z metodo demostriranja ponazori z lastnimi, avtorskimi primeri. Najpodrobneje so predstavljene oblike balada, ep in sonet.

Vtis

Na izbiro članka je vplivalo dejstvo, da je avtorica bila moja profesorica književnosti na oddelku za razredni pouk Pedagoške fakultete, v članku pa je predstavljeno delo profesorja, pri katerem letos obiskujem predmet primerjalna verzologija, zato me je takoj pritegnil. Članek na bralcu prijazen način obravnava vsebino dela Oblike duha. Ker sem omenjeno delo tudi sama že začela brati, sem članek brala z velikim zanimanjem.

Citat

" Če avtor v začetku zapiše “Moj namen z Oblikami pa je nazorno pokazati, da so pesniške oblike sad ustvarjalne igre,” lahko ob koncu v slogu didaktike rečemo, da je namen knjige uresničen, in to na najvišji ravni, saj so Oblike duha prava poetična enciklopedija." (Blažič 2017, 654)

O avtorju

Milena Mileva Blažič je slovenska literarna zgodovinarka, univerzitetna učiteljica in političarka. Leta 1985 je diplomirala na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Trenutno je zaposlena na Pedagoški fakulteti. Leta 1992 je izdala knjigo Kreativno pisanje: priporočnik vesele znanosti od besede do besedila, nato so v letih 1995, 1996 in 1997 izšli trije delovni zvezki z istim naslovom. Leta 2012 je prejela Trubarjevo priznanje za ohranjanje kulturne pisne dediščine.

Slog in razumljivost

Besedilo članka je členjeno z odstavki, stil pisanja je nekompliciran in posledično je vsebina lahko berljiva in zanimiva.

3. Ko ciproš zacveti

"Ko ciproš zacveti" je začetek neke pesmi. Razišči: avtor, objave, tema, odmev, uporaba, ozadje, interpretacija ... Na dnu svojega izdelka po alinejah nanizaj najdene vire, natisnjene in spletne.

Ko ciproš zacveti je začetek pesmi Ciproš, avtorja Janka Glazerja.

Janko Glazer: Ciproš

(Spominu sina):

Ko ciproš zacveti,

so naše frate rdeče:

tako iz rane speče

kdaj se pokaže kri.

Kjer rastel, zelenel

je gozd dreves košatih

in ptic v njem - nad krilatih -

je zbor brezskrben pel;

kjer bučal je vihar

skoz veje in vrhove

in poln moči njegove

bil svet je, vsaka stvar - :

tam frata zdaj leži;

le ciproš cvete rdeče:

kakor iz rane speče

pokaže kdaj se kri.

O avtorju

Janko Glazer je bil slovenski pesnik, literarni zgodovinar, knjižničar in urednik. Rojen je bil 21. marec 1893, umrl pa je v Rušah, 2. februar 1975. Študiral je slavistiko in germanistiko, v Ljubljani je leta 1922 diplomiral. Poučeval je na mariborski klasični gimnaziji, nato je bil knjižničar, kasneje tudi ravnatelj knjižnice. Glazer je bil mediativni, impresionistični pesnik Pohorja, razpoloženjskih slik, razmišljanj o življenju in neurejenosti sveta ter bolečine zaradi sinove smrti med vojno je izdal po vojni pesniški knjigi Ob jesenskem ekvinokciju (1946) in Pesmi in napisi (1953). Uredil pa je tudi več antologij:Slovenska narodna lirika (1920); Prešernove nemške poezije (1950); Župančičeve Izbrane pesmi (1948), Jaz in ti (1952), Pesmi za otroke (1963) in Sto pesmi za otroke (1974). Janko Glazer je bil tudi urednik Časopisa za zgodovino in narodopisje in Novih obzorij. Leta 1968 je prejel Prešernovo nagrado.

O pesmi

Pesem je avtor zapisal, ko je izgubil svojega sina med boji pri Bričkem, leta 1945. Objavljena je bila v antologiji mariborskih pesnikov po izboru Roberta Titana Felixa Ko ciproš zacveti (2014). Pesem je sestavljena iz štirih kitic in je lirska. Avtor v njej izpoveduje trpljenje ob izgubi sina. Izgubo avtor primerja z brazgotino, ki se sicer zaceli (speča rana), a se iz nje kdaj pocedi kri. V pesmi je poudarjena romantična motivika človekove minljivosti ter vsemogočne narave.

Viri

• Daša Zobec. Glazer (Glaser) Janko. 18.1.2019. [1]
• Janko Glazer. Wikipedija 14. maj. 2016.
• Študentski net, GRADIVO: PROSOJNICE PREDAVANJ 2012/2013

4. naloga: Forum Slovlit

Ker se na forumu z datumi nisem najbolj znašla, sem usodo prepustila slepemu kliku, ki me je privedel do spodaj navedenih sporočil. (Za analizo sem izbrala tri). Antika in tretje tisočletje slovenscina na Dunaju Dvopredmetnost v humanističnem študiju

Komentar

Pri prvem sporočilu ni kaj dosti za povzemati, omenim lahko le dejstvo da gre za vabilo na posvetovanje. Drugo in tretje sporočilo pa sta vsebinsko k sreči bili obsežnejši.

Slovenscina na Dunaju, sporočilo Eve Tesar priča o ukinitvi slovenističnega študija na Dunaju, ob katerem naj bi vzniknila študija bolgarščine in ukrajinščine. Avtorica sporočila pojasni vzrok za ukinitev, ki ga predstavlja premajhno število učencev, a se hkrati sprašuje, kje tiči vzrok za tem. Poroča, da studijski svetovalci od slovenističnega študija odvračajo, saj naj bi ta veljal za neperspektivno smer, ob tem pa je vredno omeniti tudi dejstvo, da je sama študijska smer slabo podprta (slabo založena študijska knjižnica, skromen izbor predavanj). Avtorica sporočila izrazi svojo podporo mnjenju g. Osolnika, da je treba pripraviti ukrepe v okviru Univerze v Ljubljani, a se boji, da ne bodo zadoščali. Sporočilo pa zaključi z mislijo, da si želi, da bi se slovenska politika zdramila in intervenirala na najvišji ravni. To sporočilo bi žanrsko uvrstila kot polemiko.

Sporočilo o dvopredmetnosti v humanističnem študiju je zapisal Igor Kramberger, ki svoje mnenje podaja na podlagi prebranega zapisa s komentarji, prebliski in domislicami Bogomirja Mihevca. Najprej poda mnenje, da so v povprečju enopredmetni (tisti, ki niso uspeli priti na dvopredmetni študij) študentje manj zagnani od dvopredmetnih. Pokomenira vpis študijskega leta 2000/2001, katerega naj bi zaznamovale po njegovih besedah "utrgane" kombinacije študijev, za katere sam ni prepričanj ali so vredne občudovanja ali zgražanja. Sporočilo bi uvrstila pod kategorijo univerzitetno izobraževanje, saj je v sporočilu jasno obravnavan problem izbire študija. Prebrana tematika se mi zdi aktualna tudi danes, saj poznam veliko študentov, ki so se ob neuspelem vpisu na željeno fakulteto zadovoljili z drugo izbiro, ki jih pravzaprav ni zanimala. Na tej točki se mi omembe vredna zdi problematika nemotiviranosti študentov, ki pa zlasti v današnjih časih, ko pouk poteka preko zaslonov močno peša, saj je v domačem okolju prisotnih veliko distrakcij, ki mimogrede in neopazno ukradejo našo pozornost, ki bi morala biti namenjena predavanjem.

5. naloga: Seznam slovenskih literarnih zgodovinarjev

Na seznamu sem si v skladu z navodili začetne črke priimka izbrala slovenskega literarnega in gledališkega kritika, teatrologa, dramaturga, urednika in prevajalca Lada Kralja.

Življenje

Leta 1956 je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter angleškega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Univerza v Ljubljani in tam tudi doktoriral. Zaposlen je bil kot novinar RTV Slovenija, bil pa je tudi asistent dramaturgije na AGRFT v Ljubljani. Bil je soustanovitelj Gledališča Glej, kasneje pa je ustanovil še gledališče Pekarna. Deloval je kot umetniški vodja Ljubljanske Drame, kasneje pa kot svobodni kulturni delavec. Od leta 1987 je bil zaposlen na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1992 postal izredni profesor primerjalne knjižvenosti in literarne teorije. Od leta 2005 je v pokoju.

Delo

Kralj se tematsko osredotoča na dramatiko v svetovni literaturi od antike do danes ter liriko in prozo v svetovni literaturi od začetka 19. stoletja do druge svetovne vojne, s poudarkom na slovenskih besedilih. V svojih raziskovalnih delih se osredotoča na dve smeri: literarnozgodovinsko in literarno teoretsko. Za svoje delo, ki je bilo razglašeno kot prvenec z naslovom Kosec koso brusi je leta 2011 prejel Dnevnikovo fabulo. Marca 2020 je prejel priznanje Vladimirja Kralja za življenjsko delo.

Viri

• Wikipedija [Kralj]

6. naloga: Zbirka Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je osrednja znanstvenokritično urejena knjižna zbirka slovenske leposlovne klasike. Zbirka je izhajala 60 let, izhajanje je vodil Anton Ocvirk. Natisnjenih je bilo okoli 250 knjig izpod peres 39 avtorjev ter duat monografij o njih. Pobudo za zbirko je dal Ivan Prijatelj, ki je s svojima izdajama postal vzorec uredništva. Po času osamosvojitve je bilo naklade manj, upadlo pa je tudi založniško zanimanje za zbirko. Od založbe DZS je založništvo prevzela založba Obzorja, za njimi mariborska študentska založba Litera in leta 2010 je prišla pod okrilje Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.

• zbirko sestavljajo opusi vseh pomembnih pesnikov od Vodnika naprej.
• zajema leposlovje, članke, študije, podlistke in korespondenco.
• Besedila spremljajo opombe, ki nadomeščajo uvod.
• Besedila modernizirajo samo pravopis, natisnjena so v avtorjevi zadnji redakciji, brez uredniških sprememb.

Ob pregledu zbirke in avtorjev je razvidno, da najobsežnejši opus 30 del pripada Ivanu Cankarju, medtem ko imajo drugi avtorji (Valentin vodnik, France Balantič, Ivan Hribovšek in Anton Tomaž Linhart) le en zvezek. Omembe vredno je dejstvo, ki ob pregledu avtorjev takoj pade v oko in sicer, da je med navedenimi avtorji le ena avtorica, Zofka Kveder.

Viri

https://sl.wikipedia.org/wiki/Zbrana_dela_slovenskih_pesnikov_in_pisateljev

• Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

[[2]]

7. naloga: Zbirka Literarni leksikon

Zvezki Literarnega leksikona so izhajali od leta 1979 do 2001 v okviru zbirke Studia litteraria, izdajal jih je Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU v sodelovanju z DZS. Vsebuje 46 monografskih študij, katerih tematika so vprašanja literarne vede.

Vsak izmed avtorjev je bil specialist za določeno področje, ki ga je ubesedil v zvezku. Zbirka je bila leta 2001 zaključena, štela pa je 46 zvezkov. Ob obravnavi pojmov so se avtorji podrobno osredotočili na njihov sprejem, preobrazbo in vlogo v slovenski literaturi, pojmi pa so prikazani z mednarodnih zgodovinskorazvojnih vidikov.

Študije bi lahko po tematiki razdelili na:

• splošne literarne pojme, metode
• dobe, gibanja, smeri
• vrste, zvrsti, oblike, področja
• poetika, stil, verz

Da imajo v Leksikonu obravnavana geslarazličen pomen, se odraža v njihovih različnih obsegih in poglobljenosti vanje. Tako so pomembnejša/bolj temeljna, obdelana bolj izčrpno, kot tista, katerih pomen je manjši. Posledično je včasih več gesel združenih v eno samo študijo. K vsakemu izmed zvezkov so dodane tudi:

• bibliografija (navedena relevantna tuja in slovenska dela)
• stvarno kazalo (obravnava v študiji obravnavane termine)
• imensko kazalo (zajema vse, v študiji obravnavane avtorje)

Doprinos posameznih avtorjev k zbirki Literarnega leksikona

• Anton Ocvirk: 5
• Drago Bajt: 1
• Aleš Berger: 1
• Katarina Bogataj-Gradišnik: 2
• Darko Dolinar: 2
• Kajetan Gantar: 3
• Miran Hladnik: 2
• Andrej Inkret: 1
• Marko Juvan: 1
• Lado Kralj: 2
• Metka Kordigel: 1
• Janko Kos: 9
• Niko Kuret: 1
• Dušan Ludvik: 2
• Jože Munda: 1
• Vlasta Pacheiner-Klander: 2
• Dušan Pirjevec: 1
• Denis Poniž: 3
• Dimitrij Rupel: 1
• Majda Stanovnik: 1
• Marko Terseglav: 1
• Vera Troha: 1
• Marjeta Vasič: 1

Komentar in viri

Glavni pobudnik za nastanek založbe in avtor prvega zvezka je bil Anton Ocvirk. Največ zvezkov je zbirki prispeval Janko Kos, veliko avtorjev je prispevalo le po en zvezek. Delež ženskih avtoric je precej nizek, tj. 6 od 23.

Podatki so vzeti s strani: Zbirka Literarni leksikon

8. naloga: Nalaganje fotografije na spletišče Wikimedia Commons

Za domačo nalogo sem za objavo izbrala ulico, v bližini svojega doma, poimenovano po Luizi Pesjak. Ulica Luize Pesjak

9. naloga: Luiza Pesjak

V neposredni bližini mojega doma se nahaja ulice Luize Pesjak, katero sem v skladu z navodili prejšnje naloge objavila na spletišču Wikimedia Commons. Zanjo sem prvič slišala pri pouku umetnostne zgodovine, kjer mi je v spominu ostal njen portret, kot avtorico, pa je do letos nisem poznala dobro. Ker je vsebina te domače naloge izbirna, se mi to zdi odlična priložnost, da o avtorici izvem kaj več, svoje ugotovitve pa zapišem na tole spletišče.

O Luizi Pesjak

Luiza Pesjak ali Lujiza Pesjakova je živela in ustvarjala med letoma 1828 in 1898. Bila je slovenska pesnica, pisateljica in prevajalka. Šolala se je na zasebnem zavodu, učila se je deklišče vzgoje, pesništva, deležna je bila pouka v romanskih jezikih. Poznala je Franceta Prešerna, ki je nanjo kot pesnik vplival.Najprej je pesnila v nemščini. Poleg Prešerna se je avtorica seznanila tudi z Franom Levstikom in Josipom Stritarjem. Prvi ji je podal negativno kritiko prevodov Prešernovih pesmi, ki je letela na slog in neustrezne prevode nemških besed. Drugi pa je v njenih spisih popravljal jezikovne pomanjkljivosti in jo spodbujal k sodelovanju v Zvonu. Najbolj pa si je Pesjakova dopisovala s svojim svetovalcem in prijateljem Josipom Cimpermanom. Po poroki se je avtorica posvetila družini, ob prihodu slovenskega učitelja na njihov dom pa se je tudi sama posvetila slovenščini in se tako navdušila za čitalniško gibanje.

Dela

Sama sem se letos pri pouku slovenske književnosti 19. stoletja seznanila z Beatinim dnevnikom, če odmislim težje razumljiv slog, se mi je (verjetno, da ravno zaradi narave ženskega romana) zdela zgodba ena izmed najlažje in najhitreje berljivih. Ker pa je to edino delo, ki ga poznam, se mi zdi prav, da izvem še kaj o njenem ustvarjanju.

• Pesjakova je pisati začela že zelo zgodaj, a je bil jezik njenega pisanja na začetku izključno nemščina, ker ji je bila najbolj blizu. Da pa je bila ves čas v stiku s slovenščino kažejo njeni prevodi Prešerna. Pogosto je pisala za Bleiweisove novice, Slovenski glasnik in dunajski Zvon (urejal Stritar). Kasneje je pisala pri Kresu, Besedniku, Zori in Ljubljanskem zvonu.

Najpomembnejša dela:

• Dragotin (domoljubna povest)
• Moja zvezdica (avtobiografska izpoved)
• Iz mojega detinstva (del avtobiografije, ki je ni dokončala)
• Izvirna novelica« Rahela
• Beatin dnevnik (prvi ženski roman)

Zaključek in viri

Zapisala sem informacije, ki so se mi pri prebiranju o avtorici najbolj vtisnile v spomin. V veliko veselje mi je bilo, da je ta domača naloga bila izbirna in da sem več izvedela o nosilki imena bližnje ulice.

Luiza Pesjak Luiza Pesjak

O novi pisariji

Uvod

Pismenost ni od nekdaj pomenila tega, kar si predstavljamo pod angleškim izrazom literacy, v naslovu Vodnikovih knjig na začetku 19. stoletja pomeni slovnico. Na prvem mestu pomeni znanje branja in pisanja, ki pa se tudi že umika širšemu izrazu znanje. V tem smislu danes govorimo o digitalni, informacijski, medijski, ekološki, ... pismenosti.

Prešernova Nova pisarija

Je med daljšimi Prešernovimi pesnitvami, obsega 47 tercin (141 + 1 verz). V njej gre za pogovor med učencem, ki sprašuje in učiteljem (pisarjem), ki odgovarja.

Pismenost

Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Z uvedbo obveznega šolanja (pri nas v zadnji četrtini 18. stoletja), je pismenost začela izgubljati status spretnosti priviligirane manjšine in pričenjala postajati nuja za vsakega posameznika. Pismenost po tradiciji razumemo kot dvojno sposobnost. To je sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja. Pismenosti (specialnih) je več, obvladovanje večih sporazumevalnih kodov predstavlja prednost.

Informacijska družba

Je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo.

Wikiji

Wikipedija in sestrska spletišča pod streho neprofitne organizacije Wikimedia so metafora nove družbene paradigme, poznane pod imenom informacijska družba, sodobne pismenosti in pozitivne utopične vizije prihodnje družbe. Razlogi za predanost wikijem: - lahka dostopnost - voluntarizem - kooperativnost - tesnejši stik z realnostjo Wikiji so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z wikipedijo v jedru pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Slovenščina je na lestvici jezikov po številu in kvaliteti čplankov nekje okoli 40. mesta. Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002. Kredibilnost (verodostojnost) znanstvenih objav zagotavljajo utečeni recenzjiski postopki. Objave na Wikipediji kontrolirajo zavzeti posamezniki, ki tvorijo wikiskupnost in niso nujno eksperti za kontrolirana področja.

Wikiji in šola

Wikipedija in sestrska spletišča, zlasti Wikiverza, so močno pedagoško orodje, a vendarle niso nadomestek za spletno učilnico.

Avtor

Literarni zgodovinarji svojo pozornost skozi čas namenjajo različnim členom komunikacije. do 60. let 20. stoletja je bil večji del pozornosti namenjen avtorju. Naslednja generaija literarnih zgodovinarjev je pozornost namenila besedilu. V 80. letih pa se pozornost spet preusmeri (v skladu z novo generacijo) nazaj k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam. Potrebno je poudariti tudi dejstvo, da meje med fazami niso ostro začrtane.

Motivacija za pisanje

Pisanja se lotimo zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi sebe oz. katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo. Med motivacijami včasih težko razlikujemo. Etično sprejemljivo je samo tisto pisanje, ki izvira iz zanimanja za témo sámo. Etična problematika v pisanju obstaja v zaskrbljujoči količini in je skorajda samoumevni spremljevalec vse naše strokovne dejavnosti. V splošnem (tudi leposlovju) velja, da je pisanje, ki se ne ozira na sposobnosti dojemanja, interese in želje publike, neprofesionalno in nepotrebno. S tem je z verovanjem v svojo lastno veličino in nezmotljivost, žaljivo do bralca. Zaradi vedno strožjega praga aktivne pismenosti delež tisith, ki objavljajo ne raste. Po teoriji funkcijskih zvrsti smo pismeni lahko na štirih področjih - za vsakdanje sporazumevanje - leposlovno - strokovno - znanstveno ter publicistično oz. novinarsko

Izbira jezika

V kolikor pišemo za javnost, jo nagovorimo v angleščini, če pa pišemo za domačo publiko, bomo uporabili slovenščino. Izvlečki in povzetki v tujih jezikih so spremljevalci domačih literarnovednih publikacij že od nekdaj, še preden je to postalo kriterij za financiranje s strani države. Angleščina kmalu prevlada nad deležen ruščine in nemščine in je danes skoraj edini jezik v teh dveh rubrikah. Angleške objave so v znanstvenem svetu dandanes v priviligiranem položaju, zaradi tega dostikrat gotovo spregledamo kakšno (bolj) kakovostno objavo v drugem jeziku. Kakor je hvalevreno, vzoredno dvojeznično objavljanje stane ter požira čas avtorjem, obenem oa tudi uredništvu povroča frustracije. Jezikovne zadrege v znanosti pa niso le slovenska značilnost. V zadnjih 50 letih se je delež nemščine kot razpravnega jezika skrčil na tretjino.

Izbira teme

Število možnosti izbire je pokazatelj razvitosti sistema družbe, za človeka pa kaže življensjki standard. Število izbir v današnjem svetu narašča, kar dokazuje naraščanje števila piscev in ob tem knjižnih izdaj ter oblikovanje novih publikacijskih kanalov. Naklonjenost temi ne pomeni nujno izhodišča za dobro raziskovalno delo. Praviloma naj bi se ljubezen do teme rodila ob intenzivnem ukvarjanju z njo in bi bila posledica raziskovanja. Problem pa anstaja tudi pri samostojnem izbiranju tem za seminarske, diplomske, magistrske ipd. naloge, saj se študenje praviloma zagrebejo za vedno iste naslove, ki so v skladu z njihovimi interesi - pogostokrat povezane z zgodnjo bralsko izkušnjo. V vsakdanjem življenju stroke je kot najbolj relevantna označena literatura, ki je pomembna v nacionalnem smislu. Ker se pomembnost določa v mednarodnem okolju, dobijo status večje pomembnosti teme, okrog katerih se zbira več piscev, česar pa za izrazito slovenske teme ni pričakovati. Izbirnih možnosti je tudi v literarni zgodovini vedno več, tako med temami, kot orodnji.

Vaje v pisanju

Pisanje je veščina, ki se je moramo naučiti. Priročniki za pisanje navadno začenjajo z najtežjim - kako si zamislimo teom in koncipiramo besedilo. Kljub prevladujoči uporabi tipkovice je pomembno, da že otroke navajamo k rokopisu, saj se preko ročne spretnosti krepi otrokova inteligenca, pisanje z roko pa bolj kot tipkanje pripomore k pomnenju črk.

Usoda avtorstva

Pri avtorstvu gre, razvojno gledano za enega od starejših konceptov. Besedila nimajo zakonskega poglavja, ki bi urejalo sankcioniranje z njimi. Biti avtor/ica je včasih pomenilo pripadnost k ustvarjalni eliti, kreativnem vrhu, prinašalo je družbeni ugled in s tem osebno zadovoljstvo. Avtorji so z deli konstituirali in kulturno emancipirali skupnost, iz katere so zrasli, in legitimizirali zahteve po njeni samostojni kulturni eksistenci. Težja dosegljivost publikacij le redko prispeva k njeni večji zaželenosti in vrednosti.

Soavtorstvo

Tuji posegi v delo ne smejo biti razumljeni kot kritika, ampak kot sodelovanje. Na Wikipediji so pravila obnašanja soavtorjev kar utrjena, pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah pa niso določena. Besedila skupinskega avtorstva so pogosteje opremljena s linenco cc kot individualna avtorska besedila.

Objavljanje

Koncept avtorstva ni povezan toliko s priložnostjo za pisanje, kot je z objavljanjem. Pri klasikih je seveda pomembno pisanje, ki je ostalo v rokopisu in ni prišlo med bralce, drugače pa štejejo le objave, saj je pot do objave dolga in naporna. Danes se pot do objave v reviji in knjigi razlikuje le v stroških objave (možnost objave besedila na splet).

Množični um ali pametna množica

V socialni teoriji obstaja več izrazov za poimenovanje različnih kombinacij množice in pameti, nekateri imajo status terminov, drugi so zgolj v sinonimni rabi. Cilj je korist za vsakega člana skupnosti. Koncept skupnosti znanja je del spremenjenega koncepta javnega, ki obuja pomen znanja kot javne dobrine (znanje mora biti za razliko od materialnih dobrin zastojn). Množični um je hudo kritiziral ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier (množice krojijo znanje - slabosti vidne tudi na slovenski Wikipediji). Množica ima v sodobni teoriji pozitivno konotacijo, saj pomeni konstruktivno in kreativno silo in ni več sinonim surovi in neobvladljivi sili, neumnosti, pomanjkanju refleksije in odgovornosti. Wikipedija pamet množice izrablja in je tako oblika proizvodnega procesa, ki se mu v angleščini reče crowdsourcing, čemur ustreza slovenski neologizem množičenje.

Avtorske licence

Rezultat pisanja je besedilo. Za jezikoslovje besedilo predstavlja obliko jezikovne komunikacije, za literarno vedo nekaj berljivega, iz pravnega zornega kota pa je intelektualna lastnina, okrog katere se oblikuje specifična zakonodaja, imenovana copyright oz. avtorske pravice.

Creative commons

Termin v slovenščino prevajamo kot ustvarjalno gmajno. Je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja, izhaja iz svobodne kulture. Vrste licenc so naslednje. - Priznanje avtorstva - Deljenje pod istimi pogoji - Nekomercialno - Brez predelav Licence so spremenljive, avtor licenco, s katero je opremil svoje delo lahko spremeni.

Copyriht

Ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju. Prepoznamo problematiičnost na treh nivojih: 1. pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja njihovega tvorca, 2. zrasla iz izkušnje s tiskanimi objavami in se drugim medijem slabše prilega, najslabše internetu - ni kompatibilna z informacijsko družbo, 3. intelektualne proizvode obravnava v prvi vrsti kot lastnino, namesto da bi jih videla kot javno dobrino.

Bralec

Prosti dostop

V ospredju bralčevo pričakovanje, zahteva po prosti dostopnosti informacij z različnih področij. Sem najprej uvrščamo prepričanje, da mora biti osnovno znanje prosto dostopno. Knjige, ki so bile do nastopa interneta glavni vir znanja, so bile zunaj šole redko prosto dostopne - zastonj. Zunaj šole je prosta dostopnost manj samoumevna. Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti. Najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanje so vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija. Prosti dostop pomeni v praksi časovno in krajevno neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost, kar pomeni, da do informacije lahko pristopi kdorkoli, kjerkoli in kadarkli.

Založbe

Založbe in knjigarne ne znajo knjige obravnavati drugače kot tržnega blaga, zato se v njihovem okviru ni mogoče nadejati alternativnih in civilizacijsko perspektivnejših rešitev. So segment kulturne industrije, ki bralca obravnava kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lasti, kar je daleč od vloge bralca kot kreativnega in sodelovalno razpoloženega udeleženca v množični kulturi sodobne informacijske družbe.

Repozitoriji

Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti. Če je članek kdo citiral, to pomeni, da mu je prišel prav, da je vplival, ima odmev. Manj pomembne, a ne zanemarljive pa so številke o branosti objave. Ta se meri s številom dostopov na stran in dodatno lahko tudi s številom klikov na objavi.

Varovanje zasebnosti

Sabotaža informacijske družbe je na dveh področjih posebej boleča. To sta slovenska avtorska zakonodaja in zakon o varstvu osebnih podatkov. Razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja so raznovrstni. Nekatere je strah njihove velikosti, drugim ni všeč, da prihajajo iz Amerike, tretji pa se bojijo digitalnih tehnologij. Vsem je skupno nezaupanje v dobre namere takega početja.

Kredibilnost

Danes je za objavljanje neprimerno manj ovir kot v preteklosti in to velja tako za tiskane kot spletne objave. Za samozaložniški natis je še vedno treba seči v žep, za objavo na spletu pa niti to ni potrebno. Ovire nastopijo le, ko imamo ambicijo objavljati na t.i. osrednjih mestih (časopis, strokovne revije, ...), saj tam uredniki izbirajo in odločajo med informacijsko ponudbno. Avtorju smemo zaupati, v kolikor gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana in za katerega domnevamo, da si zavajanja bralcev ne more privoščiti. Lahko se z njim ne strinjamo, vendar mu verjamemo, da piše z najboljšim namenom, da preverja informacije, iz katerih gradi sporočilo, trezno sklepa, da ni pristaš samovoljnih fantastičnih konstruktov resničnosti. Piščev staus preverimo v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris. Do mlajših avtojev smo včasih neupravičeno bolj nezaupljivi. Sicer imajo manj izkušenj, a so teoretično bolje podkovani in znajo učinkoviteje priti do informacij na spletiščih.

Aktivizem

V sedemdesetih letih so humaniste vzgajali v veri, da je izvir akademskega dela znanstvena radovednost, tešenje radovednosti pa njegov smoter. V 80. letih pa so iz Amerike začele prihajati drugačne ideje: tak znanstveni larpurlatizem je prevelik luksuz in treba se je zgledovati po družboslovju, ki je radovednost vpreglo za dosego plemenitih socialnih ciljev. K spremembi v dojemanju znanosti je pripeljalo prepričanje, da objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče, saj ga vedno znova zmoti raziskovalčev interes in je zato v končni fazi manipulativno. Za človeka, ki mu gre v prvi vrsti za objektivno spoznanje, je aktivizem neuporaben, ker egoistično sledi samo svojemu parcialnemu interesu in je gluh in slep za pomisleke in nasprotne argumente.Aktivizem pograbi posamezen fakt, ga posploši in izpusti vsa tista dejstva, ki ne ustrezajo njegovi intenci. Ne mara statističnih podatkov, saj je statistiko vedno možno zlorabiti. V resnici pa statistike ne mara, ker ta vnaša črno-belo aktivistično podobo sveta zoprne sivine, ki odslikavajo svet v njegovi kompleksnosti, in hromijo akcijo. Baha se s kritično refleksijo, ki da jo vnaša v akademsko rutino, toda pozor: ne enači kritične refleksije z aktivističnim diskurzom! Kritična refleksija pomeni odmik od predmeta opazovanja, to pa je ravno tisto, čsar si aktivizem ne sme privoščiti. Kritična distanca nas odpira za stališča in interese drugega in blokira akcijo, ki je mogoča le iz prepričanosti v svoj prav. Kritična refleksija je a naše delo nujna. Izobraževanje je deklarativno zapisano oblikovanju kritične zavesti. Treba je misliti s svojo glavo.

Avtorstvo

Objave legitimnost dobijo s strani inštitucij, zaradi domnev, da njihov okvir omejuje samovoljo avtorja. Po drugi strani pa inštitucije včasih zavirajo objave prelomnih odkritij, ki niso vklopljene v pedagoške in raziskovalne rutine ter ogrožajo delovanje že utečenih poslovnih modelov. Samostojno objavljanje je pogostejše za leposlovna dela kot za strokovne objave. Tu gre za samozaložbe, po katerih avtorji posežejo iz različnih razlogov. Starost dokumenta ima dve plati. Starejša publikacija ne enači vedno bolj verodostojne, tudi te je treba primerjati s sodobnejšimi objavami. Pomembno je da znamo tudi sami presoditi o verodostojnosti objav, saj dandanes z širokim naborom možnosti objavljanja hitro pride do objave napačnih oz. zavajujočih informacij. Znanstveno verodostojne so tiste informacije, ki so preverjene v znanstveni srenji, preverjajo pa jih recenzisti v uredništvih.

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje je postopek selekcioniranja kredibilnih informacij od nekredibilnih in je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti s katero se vzdržuje standard kvalitete. Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja. Delo, ki je predmet presoje recenzent sprejme, zavrne ali sprejme pod pogojem, da avtor popravi problematična mesta v skladu z njegovimi pripombami. Tako naj bi recenzija bila oblika preprečevanja nepreverjenih in nedomišljenih razprav ter razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov. Problem nastane, ko recenzenti z novejših področij spregledajo kakšen prispevek mlajših raziskovalcev, ali pa zavrnejo kakšen kvaliteten članek in obratno, jim čez prste uide kakšen članek z lažnimi informacijami. Ravno zato se je kot alternativa uveljavljati začelo javno recenziranje. Z anonimizacijo postopka recenzije se zagotavlja nevtralna in pravična presoja. Poznamo slepo recenzijo (avtor ne ve za ocenjevalca) in dvojno slepo recenzijo, pri kateri tudi recenzent ne ve, kogaršno delo ocenjuje. O objavi oz. neobjavi članka odloča urednik, ki presodi, ali bo upošteval oz. v kolikšni meri bo upošteval naročeno recenzijo.

• Revije na svojih spletnih straneh objavijo svojo recenzijsko politiko in postopek, kjer razložijo tudi merila za presojo.

Recenzijski postopek se konča na tri različne načine. Članek je lahko sprejet, zavrnjen ali pogojno sprejet, kar pomeni, da so avtorju sporočene recenzijske pripombe in popravki s prošnjo, da jih upošteva.

Pravopis

Poznanje pravil pravopisa je v današnji družbi izredno pomembno, saj neustrezno izražanje in slovnične pomankljivosti v pisavi že na prvi pogled pričajo o nestrokovnosti, ter tako se napisano ne jemlje z resnostjo. Tudi v kolikor so navedene informacije verodostojne, bo vsak bralec ob pravopisnih napakah ob njihovi navedbi takoj podvomil v njihovo resničnost.

Ločila

Pomemben pokazatelj znanja pravopisa je pravilna raba vseh izmed spodaj naštetih ločil

• Vezaj, pomišljaj in dolgi pomišljaj

Raba dolgega pomišljaja je redka, uporabimo ga ko členimo dolge odstavke, ki jih ne želimo ali ne smemo razbiti na manjše. Nestični dolgi pomišljaj stoji torej samo pred povedmi, ne znotraj njih.

• Narekovaji

V slovenskem pravopisu poznamo tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih, slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«), vse obstoječe pa najdemo med orodji, natančneje med simboli.

• Dvopičje

Cobiss dvopičje uporablja kot separator med polji bibliografskega kataložnega zapisa, uporablja ga nestično. V pravopisu je zapisano, da je dvopičje levostično ločilo. Pred naštevalnim nizom je dvopičje odveč.

• Tropičje

Uporabljamo ga kot alternativo veznka itd., pred tropičjem ni vejice in je nestično ločilo.

• Podpičje

Uporabljamo ga pred delom povedi, ki je pojasnjevalen, ko se pika zdi premočno, vejica pa prešibko ločilo.

• Pika

Velike začetnice

Naslove kolon ali vrstic v tabelah pišemo z veliko začetnico. Celice znotraj tabele pa ohranjajo uporabo male začetnice, razen ob uporabi imen ali celih stavkov. V alinejah ob navpičenm naštevanju, veliko začetnico uporabimo takrat, ko alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo (take morajo biti vse alineje, v nasprotnem primeru namesto pike uporabimo podpičje med povedmi.

Drugo

Kjer je bil osrednja figura moški : Kjer je bila osrednja figura moški

Spol je praviloma vezan na osebek, pri tem primeru pa je določitev osebka dvoumna.

Digitalna pismenost

Da bo naše pisajne prepričljivo, moramo pred objavo upoštevati pripombe in tehnične parametre, ki jih narekujejo uredniki, če želimo, da bo naše besedilo z njihove strani brano oz. objavljeno. Besedilo pripravi avtor sam.

Formati besedil

Format besedila prepoznamo po končnici v naslovu dokumenta. Pisec mora razlike med formati dobro poznati

• txt je golo besedilo (pisanje računalniških programov, pošiljanje pošte na forum, ki tako obliko zahteva)
• doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo (v teh formatih avtorji oddajo besedila urednikom)
• htm ali html je spletno besedilo
• pdf je natisljivo besedilo (format, namenjen oddaji v tiskarno)
• besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še katera nimajo končnic

Besedilo v wikijih

Za objavo besedila v wikijih imamo dve možnosti. Besedilo lahok zapisujemo direktno v zavihek uredi, lahko pa ga sestavimo v kakšnem drugem urejevalniku ter na wikistran prekopiramo.

• za odstavek eno vrstico pustimo prazno
• (*) napove enoto v seznamu na začetku vrstice
• ob naslovih zapišemo dva enačaja
• ležeči tisk naredimo z dvema apostrofoma, krepki ležeči tisk pa s tremi
• povezavo naredimo z oglatimi oklepaji (dvema)
• sliko lahko vstavimo v meniju
• z grabljicami začnemo oštevilčene sezname
• s presledkom na začetku vrstice naredi okvirček z besedilom

Vaje v wikijih

Najpogostejše napake začetnikov na Wikipediji.

• preintenzivno členjenje na odstavke
• uporaba mašila
• prehajanje med prvo in tretjo osebo in med sedanjikom ter preteklikom
• dobesedno prevajanje iz tujih jezikov

Sporočanje popravkov in komentarjev

Popravke opravljajo uredniki, mentroji, recenzenti in drugi bralci. Avtorju sporočijo pripombe v ustni obliki ali v samostojnem besedilu. Naloga lektorja, urednika ali mentorja je, da svoje posege v besedilo jasno označijo, tako da so sledljivi, pisec pa se nanje odzove tako, da je vidmo katere popravke upošteva in katerih ne.
Format pdf ne omogoča udobnega popravljanja besedil. V wikije popravke vnesemo neposredno, za komentiranje pa je več različnih možnosti.

Navajanje

Čemu sploh citiramo

Strokovni pisci in govorci skorajda ne morejo brez sklicevanja na druge, saj s tem besedilo naredijo bolj prepričljivo. Pogoj, da besedilo označimo za znanstveno je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti. Sklicevanje na že znano manjša možnost napačne interpretacijeo oz. razumevanja, ki jo večinokrat s sabo prinašajo inovativnejša besedila in je znamenje strokovnega pisanja. Avtorji, ki si ves čas pomagajo s tujimi citati, postanejo nekredibilni in bralci začnemo dvomiti v njihovo mentalno samostojnost. Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno vprašljivo, kaznjivo pa ne.

Prepisovanje

O plagiranju govorimo, ko se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi bilo ob tem navedeno od kod je prepisano ali povzeto. Pravno se sankcionira le ko gre za kršenje avtorske zakonodaje, kadar tekst še ni v javni lasti. Možen je preobrat strokovnega bontona, saj se manifest digitalne humanistike leta 2009 zaklinja, da kopijo ceni bolj, kot original. Na Wikipediji so na prepisovanje zelo pozorni, administratorji prekopirano besedilo brez zadržkov izbrišejo. Huje je ko do prepisovanja prihaja med akademskimi kolegi, saj te tujega znanja ne uporabijo dobesedno, ampak v parafrazah, zraven pa dodajo še svoje mišljenje in je zato te težje prepoznati oz. dokazati.

Citatna idnustrija

Citatni indeksi

Citatnost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki,Citation index je podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše objave od manj pomembnih. Brezplačno je na spletu na razpolago citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka, ki zajema veliko več virov, vendar zbirki, ki tako kot prvi dve nastaja avtomatsko, očitajo nekonsistentnost in upoštevanje obskurnih objav. Znanstvene revije so zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke. Med te kriterije spadajo: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost ipd. Na podlagi podatkov iz citatnih indeksov se vsako leto računa faktor vpliva za posamezno revijo.

Faktor vpliva

Faktor vpliva (impact factor)je številka, ki kaže stopnjo uglednosti znanstvene revije. Obstaja več načinov izračunavanja vplivnosti revij, najbolj poznan in prvi je bibliografski servis Thompson Reuters, ki IF izračunava za omejeno število revij v svojih dveh citatnihindeksih, naravoslovnem in družboslovnem, ne pa tudi v humanističnem.

Slovenske znanstvene revije

• Primerjalna književnost
• Slavistična revija
• Dve domovini
• Jezik in slovstvo
• Razpreve SAZU
• Studia mythologica Slavica
• Knjižnica
• Phainomena
• Acta Neophilologica
• Traditiones
• Slavia Centralis
• Verba Hispanica

Razprave o slovenski književnost v tujih revijah najdemo v

• Slovene Studies (ZDA)
• Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
• Slavia Meridionales (Varšava)
• Slavica tergestina
• Pamietnik Slowianski
• Wiener Slavistisches Jahrbuch

Citatni slogi

• APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
• MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
• AMA (medicina, biologija)
• čikaški (naravoslovje, splošno)
• wikipedijski

Tehnika citiranja

Citat ali navedek je sestavljen iz dveh delov, iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata.

Opombe

Opomba bralca usmeri pod črto, na dno strani, kjer se nahajajo polni bibliografski podatki. Oklepaj z avtorjevim priimkom, letnico in stranjo usmerja v seznam literature na koncu besedila, medbesedilna povezav pa bralca pripelje neposredno v besedilo, iz katerega je bilo citirano.

Kratki sklici

Prilaganje kratkega sklica k besedilu izgleda takole: Kakor smo lahko pribrali pri Koblarju (1984: 15) Nekateri avtorji se odločajo za ponavljanje, ki je nerodno, saj smo avtorja že omenili.

Označevanje navedkov

• narekovaji
• odstavek in drugačen črkovni rez
• izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje

Od kod vse citiramo

Citiramo iz različnih virov. Največkrat se sklicujemo na besedilo oz. del besedila, sliko, tabelo, grafikon, zvočni posnetek, rokopis. V humanistiki je imela med viri citatov najuglednejše mesto tiskana knjiga, sledile so razprave v recenziranih časopisih. Ker se publikacijske navade in dostop do objavljenh virov spreminja, marsikje med referencami danes prevladujejo spletne. Ker je namen citiranja tudi, da bralcu omogoči preverjanje prepisanih informacij, imajo prednost tiste, ki so javno dostopne in s tem preverljive, pri tistih iz ustnih pogovorov ali iz zasebne korespondence pa je treba piscu verjeti na besedo.

Viri in literatura

Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološkke pripomočke (orodja za raziskavo). Pri citiranju naletimo na opozicijo primarni : sekundarni, ki se nanaša na materialno odlago virov, drugič pa na način dostopa. Primarni naj bi bili rokopisni, tipkopisni ali tiskani, ki so shranjeni v arhivih, sekundarni pa tisti v elektronski obliki, ker gre za preslikano arhivsko gradivo. Taki delitvi se odpovedujemo.

Zaslon in papir

Tiskarske storitve so cenjene, zato prehod od tiska na zaslon ni tako samoumeven in hiter.

Zgledi

Podatke o publikacijah vzemamo iz Cobissa, na naslovnici oz. v kolofonu samo preverimo, če je vse tako, kot hočemo, saj s tem zagrešimo manj napak. Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot:

• polni
• ISBD
• COMARC

Knjiga

• Če je knjiga v celoti dostopna na spletu, napravimo povezavo na digitalizirano verzijo, ali več njih, če smo jih uporabili.

Knjiga na bralniku

• Citirajmo raje iz dLiba ali Wikivira kot s Kindla ali drugih bralnikov.
• Ker elektronske izdaje zajemajo iz natisnjenih, je nujno navesti podatke o natisu, če so poznani.

Članek v zborniku

• V Cobissu odpremo dva zapisa, zapis o članku in zapis o zborniku (Glej publikacijo)
• Povezavo na spletno objavo članka je možno dodati na koncu, vendar je zgornja rešitev ustreznejša, saj je v skladu z dogovorom na Wikipediji.

Poglavje

Zgled za citiranje poglavja iz knjige najdemo v Praktičnem spisovniku, manjka pa pojasnilo, da potreba po citiranju poglavja iz knjige nastopi takrat, kadar je avtorjev knjige več.

• Navajanje poglavja enega od avtorjev je enako navajanju članka v zborniku.

Spremna beseda

• Nenaslovljeno urednikovo spremno besedilo navedemo naa zavihku romana.

Razprava v reviji

• Če želimo izpostaviti dejstvo, da je bil članake arhiviran tudi na dLib, povezavno s pojasnilom dodamo na konec navedbe.
• Pri revijah lahko uporabimo enkrat polni naslov revije, drugič pa uveljavljeno kratico revije.

Članek v časniku

• Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran.

Članek na dLibu

• Na dLibu obstajata dve vrsti zapisov. Taki na posamično avtorsko objavo in taki na celo številko v časopisju.
• Spletno lokacijo bi lahko postavili tudi v naslov članka ali na stran v reviji.
• Za članek, ki v Digitalni knjižnici nima samostojnega zapisa je primerneje dodati povezavo na konkretno številko ali na celoten letnik revije.
• Cobissovo ID številko izpustimo, saj se nanaša na celo revijo, ne na članek.

Zadetki na dLibu desno spodaj ponujajo dva samostojno generirana citatna sloga, ki nista dosta uporabna, saj manjka obvezni podatek o straneh.

Enciklopedijsko geslo

• Gre za vire brez urejenih metapodatkov.
• Najlažji je sklic na geslo, kadar pišemo kak drug članek za Wikipedijo, saj zadoščajo oglati oklepaji okrog naslova, ki ga postavimo v imenovalnik.
• Zglede za sklicevanje zunaj Wikipedije najdemo na Wikipediji sami, če kliknemo na izbiro Navedba članka v stolpcu levo od članka. Ralikujejo se v rabi narekovajev in drugih ločil, podčrtav, v zaporedju podatkov, navajanju avtorstva, datuma dostopa in podobnih podrobnostih, s katerimi se ni vredno obremenjevati.
• Bibliografski članki bodo združeni na portalu Slovenska biografija, ki ga urejajo pri ZRC SAZU, v prihodnosti se bomo sklicevali samo nanj.
• Gesla iz leksikonov Slovenska književnost in Literatura, ki so krajša od gesel v naštetih virih navajamo samo, kadar obsežnejše informacije drugod nenajdemo.

Blog

Blogi so lahko zahtevni za citiranje, saj včasih manjka ime avtorja težave pa lhako delajo tudi ugnezdena sporočila in naslovi rubrik. Če je stran sama datirana in ni verjetno, da bi se spreminjala, datum ogleda ni potreben.

Članek na spletišču

Članki, ki so objavljeni zgolj na spletu, so redkost, saj slej ko prej dobijo svojo natisnjeno verzijo. Tedaj navedbo dopolnemo s svežimi podatki o natisu. Če pride do spremem med predobjavo in dokončanim člankom in so te velike, to v opombi pojasnimo.

Zapis v podatkovni zbirki

Če na strani z zadetkom ni imena, na dnu pa je podatek o urednikih, njuni imeni dodamo za naslov zbirke (kot to počnemo z imeni urednikov zbornikov). Ker se zbirke spreminjajo, na koncu navedemo tudi datum dostopa.

Diplomska naloga

Sklic na vse zadetke naenkrat? Če je diplomska naloga vpisana v Cobiss, dodamo sklic nanj. Če iz opisa ni razvidno, ali es delo nahaja na platnicah, je vrstna oznaka Diplomsko delo v oklepaju. Če obstaja v fizični obliki, oklepaji niso potrebni. Podatek o mentroju je včasih potreben, zato ga navedemo.

Prosojnice, video predavanja, animacija

Kadar so ob prosojnicah objavljena predavanja ali video, podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih. Povezavo na prosojnice opremimo s ppt, pptx, prosojnice ipd., ki bralcu pove vrsto dokumenta.

Zemljevid

Podobno kot slike, so opremljeni s podatki o viru neposredno pod zemljevidom. Včasih so veljali za avtorsko delo, zadnje čase pa so produkt inštitucionalnega kolektivnega dela, pri katerem ne navajamo avtorjev ali urednikov. Na te lahko naletimo le pri posameznih slojih na zemljevidu.

Fotografija

Vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1:, Slika 2: itd., v natisnjenih monografijah pa je na koncu neredko objavljen še seznam fotografij s podatkom o strani v knjigi. Podoben status kot fotografije imajo tudi grafikoni in tabele. Če imamo občutek, da je fotografija avtorski izdelek, fotografovo ime navajamo v tradicionalni obliki Foto tainta. Bolj zapleteno je navajanje fotografskih reprodukcij umetnostnih del, ki so, tehnično gledano, izvedena dela.

Glasbeno delo

Nalove glasbene klasike slovenimo, tako kot pri delih klasičnega slikarstva.

Radijska, televizijska oddaja in film

Podatki o tvorcih oddaj se pojavijo prehitro, da bi si jih lahko zapisali. Znajti se moramo s podatki, ki jih najdemo v napovedniku programa ali v spletnem arhivu medijskih hiš ali ps jih razberemo z digitalnih posnetkov.

Napake pri citiranju

• nepoznavanje temeljnih referenc
• poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene šole
• vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentrojev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni.
• nenavajanje konkurenčnih avtorjev, ali avtorjev, ki jih ne maramo
• samocitiranje
• citiranje zaradi citiranja samega
• navajanje http-jev, zlasti dolgih (je odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij)
• še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
• za vsak vir, dostopen na spletu, je treba preveriti (Cobiss, dLib), ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke o tiskani izdaji
• navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov in avtorjev gesel

Navajanje na Wikipediji

Specifične zahteve spletišča:

• da se med viri ne navajajo drugi članki z Wikipedije
• lastno raziskovanje in sklicevanje nanj je prepovedano
• Wikipedija sprejema vse standarde citiranja, prizadeva si le, da je citiranje znotraj posameznega članka poenoteno

Žanri

• vsakdanje sporazumevanje
• publicistični
• umetnostni
• strokovni/znanstveni žanr

Meje med njimi niso ostre, pisci jih pogosto mešajo.

• dva pomena izraza stroka (kot disciplina, v vrednostno raziskovalnem smislu)

Šolsko pisanje

Med žanre šolskega pisanja spadajo:

• referat
• esej
• diplomska naloga (magisterij, doktorat)

Od akademskega pisanja se razlikuje v namenu pisanja (izpolniti študijske obveznosti).

• Vnos v označenem seznamu

Popravljanje

Popravljanje je izbirni izraz za lektoriranje in korigiranje. Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno. Korektura ali korigiranje je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil nekdo drug, ponavadi stavec ali strojno braje. Korigirajo se besedila, ki so pripravljena za objavo. Uredništvo ali urednikovanje je ime za kompleksna opravila z besedila, ki so jih napisali drugi. Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo, in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne.

Komunikacija v stroki

E-pošta

• ena izmed najpogostejših rab rčunalnika
• izumili so jo za potrebe znanstvene komunikacije na MIT leta 1961, za globalno dopisovanje pa je postala uporabna od 80. let dalje.

Socialna omrežja

Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova sociana paradigma, tj.ninformacijska družba s svojo participativno kulturo. Socialna omrežja se razlikujejo v funkcijah, na različne načine kombinirajo internetne tehnologije pošto, spletne strani, slike, video, kramljanje, spominsko knjigo, iskanje in adresarje. Niso medij, ki bi bil na kožo pisan strokovnim in znanstvenim prizadevanjem, ampak so namenjena potrebam po druženju in vsakdanji komunikaciji.

Tvit

Tvit je sporočilo v socialnem omrežju Twitter. Sporočilo je omejeno na 140 znakov, smatramo pa ga za obliko bloganja. Vsebinsko je namenjen zabavi, resne tematike je manj. Velika je količina retvitov in komentarjev.

Drugo

• LinkedIn (za daljša strokovna sporočila, tam so objavljeni razpisi za akademske službe in projekte)

Komentatorske rubrike, ki jih odpirajo časopisi pod članki na spletu ne spadajov strokovno pisanje in večinoma tudi ne v publicistično.

Literarna kritika

Praktični spisovnik

• razlika med literarno in strokovno kritiko

Enciklopedični članek

Od drugih vrst strokovnega pisanja se razlikujejo po zahtevi za večjo jedrnatost oz. konciznost. Wikipedija zahteva upoštevanje načel:

• soglasnosti, sodevanja, tj. upoštevanja drugih piscev
• vrednostne nevtralnosti

Biografski članek

• zgodnejši cilj spletnih enciklopedij je bil popis oseb, ki so že bile vključene v tiskane leksikone in enciklopedije
• za enciklopedični vpis najprej kandidirajo osebe, ki se pogosto pojavljajo v drugih geslih

Članek o knjigi

• na Wikipediji teeče projekt popisa knjig z naslovom Romani.

Učbenik

Specifike učbeniškega pisanja:

• dialoškost (vaje, naloge)
• povzemanje, ponavljanje
• poenostavljanje, kratke definicije, ki si jih je lahko zapomniti
• privlačno natisnjeno besedilo
• skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu
• povezovanje učbenikov v serije

Pisec učbenika se mora držati didaktične usmerjenosti gradiva in izbora relevantnih tekstov.

Strokovni blog

Spletnik ali blog je skrajšana oblika besede 'spletni dnevnik'. Blogi, ki so primerni za strokovno pisanje so:

• področni blog
• blog na določeno temo
• osebni blog (humanista, raziskovalca, pedagoga)

Spletišča, ki se jih pisci blogov poslužujejo so WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos. Blogi so pomembno prispevali k intenziteti objavljanja in deležu manj formaliziranih objav. Žanrsko so publicistični in žurnalistični. Objave niajo znanstvenega statusa, ker niso deležne intenzivne argumentacije in citiranja ter niso deležne recenzije. Za bloge velja avtorska zaščita, torej je njihove avtorje, v kolikor so znani potrebno citirati z imenom in priimkom.

Spletni forum

Pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti. Člani foruma lahko objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje, ugovore, polemike, vabila, oglase, itd. Stopnjo vitalnosti določene strokovne skupnosti spremljamo po številu strokovnih forumov, številu naročnikov in pogostosti objav.

• pojav druge polovice 20. stoletja (pred spletom elektronska oglasna deska)
• forume od klepetalnic ločuje arhiviranje sporočil
• možnost sledenja temi (nitkanje)
• možnost reguliranja komunikacije (predhodna prijava)
• forum Humanist (zgled foruma SlovLit)

Slog

• dnevniška narava družabnih omrežij (novejša sporočila vidna pred starejšimi)
• izraz besedilo (včasih povezano s papirjem in tiskom, danes ga povezujemo bolj z zasloni)
• zaslonska besedila (120 do 150 znakov, poznano po menijskih izbirah)

Sestavni deli

Kompozicijski elementi strokovnih besedil:

• avtor (ime)
• naslov
• izvleček
• ključne besede
• povezave
• kazalo
• telo besedila (uvod, teorija/metoda, gradivo, analiza, sklep)
• literatura
• priloge (slike, tabele, grafikoni, opombe)

Naslov

Prvi stik strokovne informacije z bralcem (predstavlja radikalni povzetek teksta).

• temo izraža natančno in jedrnato
• pravopisna brezhibnost
• brez krajšav
• ni v stavčni ali vprašalni obliki
• stvarnost pred metaforičnostjo
• ne vsebuje narekovajev za označevanje posebnega pomena
• ne zapisujemo ga z velikimi tiskanimi črkami
• podnaslov je pd naslova ločen z dvopičjem, začne se z veliko začetnico
• podnaslov ne ponavlja izrazov naslova
• UD-klasifikacija (spada k naslovu)
• prevajamo v angleščino

Izvleček

• sinopsis, abstrakt
• krajša oblika povzetka (sklepa objavo)
• ob njih bralec lahko presodi, ali ga objava zanima
• sestavni deli: predmet raziskave, metode, rezultati, sklep oz. imlikacije
• največ 10 vrstic (100-500 besed), ne členimo odstvčno
• prijava udeležbe na onferencah z izvlečkom prispevka

Ključne besede

• sestavni del razprave
• spominja na kategorije, s katerimi opremljamo Wikipedijo
• ožja premetna področja, ki sestavljajo članek
• pomembno, da razlikujemo med ključnimi besedami in kategorijami (širša predmetna področja)
• pri izbiri nismo svobodni (terminološka teža)

Kazalo vsebine

• oblikuje ga program za pisanje (ob pogoju, da ustrezno označimo dele besedila, ki predstavljajo naslove in podnaslove poglavij)
• v wikijih na vrhu besedila, samodejno, ko besedilo doseže štiri poglavja
• naslovi in podnaslovi naj bodo kratki
• Kratka besedila naj ne bodo prekomerno členjena na poglavja
• dolga poglavja členimo na podpoglavja

Povezave

• deli spletnega besedila, ki imajo možnost, da nanje kliknemo in nas pripeljejo na drugo spletno stran
• nadomeščajo stvarna in imenska kazala v tiskanih virih
• prepoznamo jih po modri obarvanosti, miška se spremeni v ikono dlani, rdeča obarvanost pomeni, da gesla še ni.

Napake

Gostobesednost

Odvečne besede in besedne zveze se lektorirajo, to pripomore k strokovnosti. Mirne volje lahko črtamo:

• tudi, še, pa, lahko, svoj, prav tako, poleg tega, potem, nato
• izpostaviti, poudariti, naglasiti
• predvsem, vačinoma, v glavnem, največkrat, običajno, praviloma, načeloma
• prav gotovo, nedvomno, zagotovo, brez dvoma, seveda, pravzaprav, za ta del
• nedoločne količine
• določen, speifičen, sam, razni, različni

Nerazumljivost

Ni le posledica površnosti pri pisanju, pogosto si pisatelj želi zapletene sintakse in intenzivne rabe terminologije nekega raziskovalnega področja.

Pomanjkanje konteksta

• pozaba teze
• izrazi celó, kar, samó izražajo piščevo presenečenje nad dejstvi so odsvetovani (znak vrednotenja)

Manierizem

• umetnostni slog med renesanso in barokom, likovno izražanje z elementi tega sloga
• besedilo naj bo sklenjeno in kompaktno (stavki naj se vežejo en na drugega in delajo besedilo kompaktno)
• hitro preide v željo hiperkorektnosti
• uporaba arhaizmov in paprinatih izrazom, katerih se v spontanem govoru ne bi posluževali

Slogovna ubornost

• revnost, siromašnost
• pretirano ponavljanje izrazov
• spremenimo/variiramo izraze, spremenimo stavčno skladnjo tako, da izrazi niso več potrebni
• pisec naj večkrat prebere besedilo, da opazi slogovno puščovnost
• uporaba besed predstavljati, predstavnik (moteča)

Pristranskost

Pisanje je priložnost, da pisec uveljavi osebni interes. Pisec do ljubljenega predmeta razvije zaščitniški odnos in poudarja kreposti in literrno kvaliteto avtorja, razvojno perspektivnost literarnega stila ali žanra.

Terminologizacija

• obvladanje terminologije je pogoj za sodeloanje v ekskluzivnih razprvnih krogih
• predava strokovnemu žargonu je nevarna (ne sme postati glavni cilj in nadomestiti želje po objektivnem dojetju pojavnosti)
• terminologizacija v osnovnošolskem učbeniku
• moteča je ignoracija terminologije in nasilna terminologizacija
• moteče slovenjenje terminologizacije (ne)

Spol in število

• običajna uporaba moškega spola, ko govorimo o obeh
• feminizem zahteva popravljanje spolno krivičnega jezika
• vzporedna uporaba ženske in moške oblike je neekonomična, nenaravna
• drugi jeziki, ki imajo tak problem, ga lažje odpravljajo
• odpravljamo z rabo množinske oblike

Mentalno brambovstvo in servilnost

• razmerje med domačim (tradicionalnim) in tujim (prevzetim) na več nivojih strokovnega pisanja
• iz katerih virov/literature bomo črpali
• ali bomo uporabljali domačo ali prevzeto terminologijo

Govorna prezentacija

• standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje

Govorne predstavitve za bolj ali manj zaključeno publiko nimajo vedno statusa objave. Dobijo ga le, če so posneti in shranjeni ter vpisani v Cobiss ali kako drugo javno dostopno bibliografijo.

• branje predhodno napisanega predavanja je odsvetovano
• pisna besedila niso najbolj primerna za govorno reprodukcijo
• zverzirani predavatelj začne s kakšno anekdoto, šalo, citatom
• poslušatelj si lažje zapomne anekdote, s katerimi je predavatelj le poskušal pridobiti pozornost, vsebino predavanja hitro pozabi
• govorec naj se na predavanje pripravi in ga zaključi ko poslušateljem upade pozornost

Prosojnice

• pomagajo retorično zaokrožiti in povzeti govorčeve glavne točke in sporočilo
• ob izvedbi prezentacije so vodilo, da govorec ne zaide v stranske teme in da se predavanje konča v predvidenem času
• Power point (Microsoft), Google slides, Prezi, Google Docs, Impress (Libre Office)
• slaba plat: predavatelja lahko zavedejo (prebiranje alinej, poslušalci namesto sledenja govorni prezentaciji, sledijo besedilu na prosojnicah)
• seznamsko podajanje informacij

Vizualizacija

• prosojnice so ena izmed oblik vizualizacije (vizualizacija govorjenega)
• alternativne prezentacijske oblike strokovnih informacij, ki jim besedilni popis ne zadošča več
• na prosojnicah z besedilom avnamo drugače kot v objavah na spletu (barva, dodamo slikovno gradivo, zemljevide, tabele, grafikone, zvok in video)

Fotografije

• za razmah fotografije je zaslužna digitalizacija (telefon, prenosnik, tablica, fotoaparat)
• avtomatsko opremljanje fotografij z oznako motivov
• licenci (c) in(cc) zahtevata navedbo avtorja fotografije
• kadar se avtor fotografije podpiše z vzdevkom, lahko njegovo ime pri citiranju izpustimo
• v literarnoteoretičnih knjigah ni fotografij
• Wikimedijina Zbirka (Commons), od tu zajemajo gradivo vsa druga Wikimedijina spletišča

Licenciranje fotografij

• na Wikimedijinih spletiščih mora objava ustrezati slovenski in ameriški zakonodaji
• zakonodaja v Sloveniji ne dovoljuje objave kiparskih in slikarskih upodobitev avtorjev, knjižnih ilustracij (razen v primerih, ko je od smrti avtorja minilo več kot 70 let)
• fotografije umetnostnih izdelkov so za Wikipedijo problematične, objavljamo jih na alternativna mesta, na Wikipediji pa objavimo povezavo nanje

Fotografije kulturne dediščine

• Zakon o varstvu kulturne dediščine v 44. členu za uporabo podobe in imena spomenika zahteva soglasje lastnika

Nalaganje na wikije

• včasih potekalo preko menijskih izbir, privzeta (cc) licenca
• nalaganje fotografij danes na Zbirki
• sliko opremimo s ključnimi besedami, kategorijami in jo dobro opišemo

Infografika

• oblika vizualizacije podatkov, informacij in znanja
• temelji na človekovem vidu (hitro in jasnejše dojemanje vzorcev ali trendov v kompleksnih podatkovnih nizih
• zanimanje za infografiko naraste s popularnimi prostodostopnimi računalnškimi orodji
• prikaz velike količine podatkov na preprost in pregleden način

Tabele

• podatki razporejeni po celicah na preseku med stolpci in vrsticami
• besedilo v okencih tabele naj ne bo obojestransko poravnano
• naslovna okenca naj se začnejo z veliko začetnico

Grafikoni

• legenda (da grafično ponazoritev razumemo)
• slike možgani procesirajo hitreje kot besedila
• klasifikacije grafičnih predstavitev podatkov: grafikon, diagram, kartogram (shema, piktogram)
• naslov grafikona lahko vnesemo v sam grafikon

Zemljevidi

• potrebo po zemljevidu prvič začuti Marja Boršnik (V Zbranem delu Tavčarja je objavila Načrt Poljan
• pozneje se zevljevidi za namene literarne vede rišejo sporadično (od časa do časa)
• večje rabe so zemljevidi deležni na spletu (interaktivne karte)

Besedni oblak

• orodje Wordle (besedni oblak besedila, ki mu ga damo v obdelavo)
• Voyant tools (oblak besedil + statistične zainmivosti o besedilu)

Iskanje

• mentalna dejavnost
• pomoč računalnika (drastična sprememba načina dostopa do informacij)
• isklaniki se razvijaj z naraščanjem števila informacij
• na Cobissu vsakega avtorja označuje identifikacijska koda, da ne prihaja do zamenjav med avtorji
• identifikaciji knjižnih objav služi ISBN številka (podeli nacionalna bibliografska inštitucija, 10-mestna oznaka (pred letom 2007 + predpona 978)
• ISSN številka je namenjena identifikaciji periodike
• DOI služi identifikaciji spletnih objav
• tudi na Wikimedijinih spletiščih si pomagajo z identifikacijskimi oznakami

UDK

• univerzalna decimalna klasifikacija, spremlja objave
• poskrbi za umeščenost objave na strokovno področje oz. eno od področij človeške dejavnosti
• UD-klasifikator ali vrstilec najdemo tako, da pogledamo v seznam gesel (najdemo pri knjižničarju), lahko v Spletni splošni slovenski geslovnik

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibiotekarstvo. Institucije. Publikacije

1 Filozofija. Psihologija

2 Verstva. Teologija

3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje

5 Matematika. Naravoslovje

6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika

7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport

8 Jezik. Književnost

9 Geografija. Bibliografija. Zgodovina

DOI

• standard za označevanje spletnih objav
• lažji in trajnejši dostop do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti
• sledljivost dokumenta
• številka pred / pomeni založnika, za / pa je številka publikacije

COBISS ID

• številka za identifikacijo publikacij
• pri nas je z njo opremljena vsaka registrirana objava, ne glede na medij
• COBISSOVA začetna stran poleg iskalnega okenca ponuja klasificirane osebne bibliografije raziskovalcev, serijskih publikacij, povezavo na podatke o citiranosti, seznam najbolj branih knjig, knjižnično nadomestilo (letna statistika izposoje po knjigah)

Podatki in podatkovne zbirke

• podatek je destvo, ki o določeni stvari kaj pove, ali se nanjo nanaša
• namesto izraza podatek (nekaj danega), izraz zajemek (nekaj zajetega, vzetega)
• dve vrsti informacij: dokumenti 8fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco) in podatki (osnovni element informacije, pridobljeni večinoma z meritvami in prikazani v formatiranih zapisih v podatkovni zbirki ali obliki tabel in grafov)
• običajno je bilo do podatkov težko priti
• število podatkovnih zbirk narašča

Iskanje po dLibu

• dLib je zbrka besedil, slik in večpredstavnostnega gradiva, brez katere humanističnemu študentu in razikovalcu ni ogoče strokovno preživeti
• iskanje po metapodatkih ali išči tudi po celotnem besedilu
• če je zadetkov preveč, vtipkamo dodatne izraze
• niz besed, ki se nahajajo v besedilu postavimo skupaj, med narekovaje
• če je iskanje neuspešno poskusimo z drugim nizom
• če je zadetkov preveč, omejimo vire v levem stolpcu

Seznami

Tudi sama sem se nekje na polovici pisanja študijskega dnevnika odločila za uporabo seznamske oblike, saj ugotavljam, da so mi tako podatki mnogo bolj pregledni in pri delanju zapiskov ne dolgovezim.

• členitev besedila
• ena sama poved, alineje niso daljše od ene vrstice
• na koncu alineje (lahko) naredimo vejico ali podpičje (kadar vrstica sestavlja naštevalne elemente), ni pa nujno, da je na koncu alineje ločilo,
• daljše alineje zahtevajo uporabo velike začetnice in pike (končnega ločila)
• alineje pisca prisilijo pisca v disciplino pri naštevanju in k premisleku o morebitni hierarhiji med naštetimi elementi
• seznamske oblike: literatura na dnu članka, kazala, zadetki pri iskanju na zaslonu
• Umberto Eco Vrtinec seznamov

Digitalna humanistika

• izraz prvič uporabljen leta 1997
• v področje digitalne humanistike uvrščamo Novo pisarijo
• empirična literarna veda (s pomočjo računalnika)
• računalniška obdelava humanističnih podatkov
• področje stika dveh kultur, znanosti (digitalna) in humanistike
• veda kulturomika
• digitalnohumanistično problematiko organizirajo univerzitetni učni načrti
• temleji na konstrukciji in uporabi podatkovnih zbirk, njene rezultate prepoznamo po vizualni privlačnosti
• digitalni humanisti med seboj sodelujejo na globalni ravni
• ADHO (globalna)
• EADH (Evropa)
• DHD(Nemčija)
• na Slovenskem ni podobne organizacije, je pa vklučena v mednarodne projekte
• vitalno razvijajoče se znanstveno področje z mrežo akademskih inštitucij, p rojektov, štipendij, služb, publikacij in spletišč.

Empirične metode

• empiričen (podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom
• sinonim znanstvenosti
• humanistika (ni eksperimentiranja, opazovanje, čutne izkušnje)
• pridobivanje mterialnih podatkov (empirično)
• merjenje podatkov (empirično)
• preveljivost meritev (empirično)
• količinski podatki, pridobljeni empirično, zavajajo
• empirične metode v literarni vedi od 2001 dalje

Programi

• seznam TAPoR
• arbitrarni

Računalniško jezikoslovje

• ni utrjenega termina za računalniško ukvarjanje z literaturo
• (CL) uporaba računanika v jezikoslovju

Slovarček

• fámulus -a in -la m (ȃ) knjiž. služabnik, pomočnik, zlasti pri kakem znanstveniku: moj famulus vam bo takoj odprl; profesor in njegov famulus

• fantázma -e ž (ȃ) knjiž., redko fantazmagorija: fantazme in halucinacije

• garníranje -a s (ȋ) glagolnik od garnirati: hrana je bila enolična in brez pravega garniranja

• inêrcija -e ž (é)

1. knjiž. stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost: boriti se proti inerciji; družbena, duhovna inercija 2. fiz. lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti; vztrajnost: zakon inercije; pren., knjiž. inercija stare miselnosti; njuna zveza je trajala samo še po zakonu inercije

• kolofón -a m (ọ̑)

tisk. podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu: kolofon v okvirčku; kazalo in kolofon / avtor je naveden v kolofonu

• koncíznost -i ž (ȋ) knjiž.

1. jasnost, natančna izoblikovanost: manjka mu predvsem stilistične konciznosti 2. jedrnatost, zgoščenost: pesnikova konciznost je največja v prvem sonetu

• konsénz -a m (ẹ̑) knjiž., redko soglasje, privolitev: konsenz strokovnjakov

• paradígma -e ž (ȋ) knjiž. vzorec, primer: paradigme za rekonstrukcijo dogodka / ekspr. njegova literatura je paradigma natančnosti

• pasánt -a m (ā á) knjiž. mimoidoči: opazoval je obraze pasantov

• redigírati -am nedov. in dov. (ȋ)

1. delati, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev; urejati: redigirati radijska poročila; redigirati zbornik 2. delati, da dobi kako besedilo vsebinsko, jezikovno ustreznejšo obliko; spreminjati, popravljati: redigirati govor, pogodbo; Prešeren je redigiral nekaj ljudskih pesmi / redigirati jezik, ločila

• metúzalem -a m (ū) ekspr. zelo star človek, zlasti moški: od tega metuzalema res ne moreš zahtevati takih naporov

// žival, ki živi zelo dolgo: želve so pravi metuzalemi

• nepotízem -zma m (ī) dajanje dobrih služb, družbenih položajev sorodnikom

• srénja -e ž (ẹ̑)

1. nekdaj skupnost upravičencev do skupnega premoženja ene ali več vasi: srenja je kajžarjem razdelila nekaj srenjskega sveta; zborovanje srenje / planinska srenja // sestanek te skupnosti: napovedati srenjo; razglasiti, kaj so sklenili na srenji 2. star. prebivalci kakega kraja in bližnjih krajev, ki so med seboj povezani: vsa srenja je šla na svatbo; govoriti zbrani srenji / vaška srenja 3. ekspr., s prilastkom ljudje, ki jih povezujejo skupni interesi, dejavnost, družbeni položaj

• vademékum -a m (ẹ̑) knjiž. knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem; priročnik, vodič: izdati, napisati vademekum / filmski, turistični vademekum; vademekum o zdravilih / ekspr. ta knjiga je vademekum za vsakega izobraženca

Opomba: vse definicije so vzete s spletnega portala Fran