Uporabnik:Tanja Koštomaj

Študentka Bibliotekarstva in informatike ter Slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Domače naloge

Tipkanje

Miklavž

Domača naloga 1: Slavistična revija

Slavistična revija je osrednji slovenski znanstveni časopis, v katerem so objavljeni članki s področja jezika in literarne vede, ki se osredotočajo predvsem na raziskovanje slovenskega jezika in književnosti. Objavljeni članki so večinoma v slovenskem jeziku, izjemoma v katerem od drugih slovanskih ali svetovnih jezikov.

Izbrani članek

Izbrala sem si članek z naslovom Kriminalna uganka avtorice Alojzije Zupan Sosič. V Slavistični reviji je bil objavljen leta 2001, letnik 49, številka 1-2. [1]

Avtor članka

Alojzija Zupan Sosič je slovenska literarna zgodovinrka in literarna teoretičarka. Deluje kot profesorica slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Napisala je več knjig, prav tako je soavtorica večih knjig in šolskih učbenikov ter urednica zbornikov ter antologij. Njene razprave so objavljene v več jezikih.

Povzetek članka

Članek se začne z opredelitvijo slovenske kriminalke devetdesetih leti prejšnjega stoletja na klasično in sodobno kriminalko, ki se, kot avtorica članka razloži, ločita po tem, da je pri sodobni kriminalki poglobljena vloga uganke in je poleg vprašanja »kdo je morilec« pomembno tudi »kaj kriminalka je«. Kriminalke so v današnjem času bolj zapletene kot so bile nekoč – avtorica članka je pisala o tem, da je sama uganka postala veliko bolj zapletena ter da je razreševanje manj predvidljivo.

Pred desetletjem je bila kriminalka v Sloveniji necenjena literarna vrsta. Današnja kriminalka ima drugačno podobo kot jo je imela včasih.

Pomembno je, da se skozi kriminalko bralca odvrača od pravih razrešitev z namenom, da ostane osrednja uganka nerazrešena do konca kriminalke. V nasprotju z problematično kriminalno dejavnostjo pa imajo literarne osebe v zgodbi navadno preprostejše probleme.

Kriminalk ni bilo mogoče postaviti ne med visoko in ne med nizko literaturo, pridobila pa si je dosti naklonjenosti med bralci.

Avtorica v članku opiše klasično in sodobno slovensko kriminalko.

Klasična kriminalka se je razvila iz detektivke in posledično ima nekatere njene značilnosti. Pomembna vsebinska razlika med njima je, da se pri detektivskem romanu osredotočajo na razrešitev zločina, pri kriminalnem romanu pa na povzročitelje zločina, ki so nam velikokrat predstavljen že na začetku. V letih 1920–1940 je bila t. i. zlata doba kriminalk, kjer je večji poudarek dobivala socialna motivacija dogajalnega okolja. V članku je omenjena Agatha Christie, ki je uvedla kanonizacijo ženskih kriminalk.

V 70. letih 20. stoletja je postala priljubljena sodobna slovenska kriminalka in sicer z otroško/mladinsko kriminalko ter televizijskih serij. Avtorica izpostavi kriminalni roman Nekdo drug avtorja Branka Gradišnika, pri katerem je dialog tisti, ki je v kriminalko vnesel humor in ironijo. Deli zločina postajajo znani s perspektive prvoosebnega pripovedovanja domnevnega krivca. V romanu Nekdo drug gre za razklanost glavne osebe in njegovih psiholoških vzgibov, osebna uganka ostane nerazrešena. Maja Novak je napisala Cimre, kjer je uganka identitete razrešena skupaj z ugotovitvijo morilca.

Avtorica je na koncu članka zapisala, da je vzrok za boljšo sodobno slovensko kriminalko sinkretizem romanesknih struktur.

Mnenje o članku

Tema članka me je pritegnila, saj sama rada berem kriminalke. Zdi se mi, da je avtorica zelo dobro preučila in predstavila dela, ki jih je omenila v svojem članku ter razumljivo predstavila klasično in sodobno kriminalko.

Domača naloga 2: Literarnovedna razprava v drugih revijah

Slovenske literarnovedne revije so Slavistična revija, Primerjalna književnost in Jezik in slovstvo, ki so prosto dostopne na spletu.

Jezik in slovstvo je prvič izšla leta 1955. Vsebuje razprave o slovenskem jeziku in literaturi. Vsi članki morajo pred objavo skozi postopek recenzije. Revija izhaja šestkrat letno.

Izbrala in prebrla sem prispevek z naslovom Priredbe in skrajšave literarnih besedil, primerne za otroke z govorno-jezikovnimi motnjami, ki je izšla v letniku 62 (2017), št. 4. Razpravo je napisala Nika Vizjak Puškar. Temelji na literarnih priredbah besedil za osebe oz. otroke, ki imajo na področju jezika posebne potrebe. Ti ne zmorejo prebrati izvirnih literarnih besedil, če jih nekdo predhodno ne pripravi oz. brez dodatnih pojasnil. Literarne priredbe v slovenskem jeziku so v razpravi tudi navedene in predstavljene, npr. priredba Cankarjeve Visoške kronike, s pomočjo katere so izvedli tudi študijo primera.

Domača naloga 3: Ciproš (Janko Glazer)

"Ko ciproš zacveti" je začetek pesmi, ki smo jo za domačo nalogo morali poiskati. Ugotovila sem, da je naslov te pesmi Ciproš, njen avtor pa je Janko Glazer.

Ciproš

Ko ciproš zacveti,
so naše frate rdeče:
tako iz rane speče
kdaj se pokaže kri.

Kjer rastel, zelenel
je gozd dreves košatih
in ptic v njem – nád krilatih –
je zbor brezskrben pel;

kjer búčal je vihar
skoz veje in vrhove
in poln moči njegove
bil svet je, vsaka stvar –:

tam frata zdaj leži;
le ciproš cvete rdeče:
kakor iz rane speče
pokaže zdaj se kri.

Avtor

Janko Glazer je bil slovenski pesnik, literarni zgodovinar, knjižničar in urednik. Rodil se je 21. marca 1893 v Rušah, kjer je 2. februarja 1975 tudi umrl, star 82 let.

Rodil se je v kmečko družino, a so ga bolj zanimale knjige. Obiskoval je ljudsko šolo v Rušah, nato klasično gimnazijo v Mariboru. Svojo poezijo je začel objavljati v razrednem listu Bodočnost. Leta 1909 je bila njegova pesem Spomeniki objavljena v Ljubljanskem zvonu, pod njo pa se ni podpisal s svojim imenom temveč s psevdonimom Aleksij. Svoje izobraževanje je nadaljeval v Gradcu, kjer je študiral slavistiko in germanistiko. Leta 1922 je diplomiral in se zaposlil kot profesor slovenščine in nemščine na gimnaziji v Mariboru. Kasneje se je zaposlil v Študijski knjižnici v Mariboru, kjer je leta 1931 postal ravnatelj.

Poročen je bil z Marijo Robnik, s katero sta imela hčer Alenko in sina Matijo, ki je umrl v vojni.

Izdal je tri pesniške zbirke: Pohorske poti (1919), Čas-kovač (1929) in Ob jesenskem ekvinokciju (1946). Uredil je antologijo Slovenska narodna lirika (1920), izbor pesmi o ljubezni z naslovom Jaz in ti (1953) ter Sto pesmi za otroke (1947). Bil je urednik Časopisa za zgodovino in narodopisje in Novih obzorij. Leta 1968 je prejel Prešernovo nagrado.

Objave

Pesem Ciproš je nastala leta 1948.

Tema, ozadje

Pesem Ciproš je nastala zaradi bolečine ob izgubi sina Matije. Ta je bil študent kemije, ki je aprila 1945 padel v bojih pri Brčkem. V pesmi svojo izgubo primerja z brazgotino, ki se celi, vendar se vedno znova iz nje pocedi kri. Ciproš je sicer cvetoča trava, ki zraste na predelih, kjer je gozd posekan do golega. Zacveti v rdeči barvi in prekrije goloseke.

Uporaba, odmev

23. novembra 2015 so v Salonu uporabnih umetnosti Maribor s pomočjo članov igralskega ansambla mariborske Drame bralno uprizorili pesmi mariborskih pesnikov in pesnic. Uprizoritev so poimenovali Ko ciproš zacveti. Med drugimi so bralno uprizorili tudi pesem Ciproš Janka Glazerja.

Viri

• Obrazi slovenskih pokrajin, GLAZER, Janko
• Ognjišče, Janko Glazer
• O imenu ciproš
• Ko ciproš zacveti

Domača naloga 4: Slovlit

Da domačo nalogo smo si morali zbrati pogovor na forumu Slovlit. Na moj rojstni dan sam našla pogovor z naslovom Pojdi z menoj v toplice / boma lepa boma fit / jes bom dobo močne roke / ti pa malo manjšo rit (Mi2). Pogovor je bil objavljen 27. 6. 2001 ob 10:39:13, napisal pa ga je Miran Hladnik.

Besedilo govori o izletu na Malo Pišnico, kamor se je šlo že tretjič po vrsti. Seznanja, da je tam speljana izvirna Kekčeva pot, zaradi česar ima besedilo podnaslov Po Kekčevih sledeh. Bralca seznanja s podatki o izletu - zbirne ure, pohodne točke in priporočila, kaj vzeti s seboj na pohod. Sporoča tudi, da je list, na katerega se morajo udeleženci vpisati, v drugem nadstropju Filozofske fakultete.

Vir: Pojdi z menoj v toplice / boma lepa boma fit / jes bom dobo močne roke / ti pa malo manjšo rit (Mi2)

Domača naloga 5: Seznam slovenskih literarnih zgodovinarjev

Z zgoraj navedenega seznama slovenskih literarnih zgodovinarjev sem si izbrala Franceta Koblarja, ki je bil slovenski literarni zgodovinar, gledališki kritik, urednik in prevajalec.

Življenje

Rodil se je 29. 11. 1889 v Železnikih. Osnovno šolo in klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, nato pa je študiraj slavitiko in latinščino na Dunaju. Po doktoratu je deloval kot profesor na gimnaziji. Kasneje se je uveljavil kot književni kritik, esejist in prevajatelj iz nemščine, poljščine in hrvaščine. Pisal je tudi pesmi, ki jih je pod psevdonimom Ksaver objavljal v reviji Dom in svet, katere urednik je bil poleg Franceta Steleta tudi sam (1911-1925). Kasneje je postal glavni urednik (1933-1937). Bil je tudi predsednik Društva slovenskih književnikov. Leta 1945 je postal redni profesor za zgodovino dramatike, kar je ostal do upokojitve. Pri Slovenski matici je bil odbornik, podpredsednik, nato tudi predsednik. 1929-1932 je delal na Radiu Ljubljana. 1976 je postal prvi častni meščan Železnikov. Umrl je 11. 1. 1975 v Ljubljani.

Dela

Uredil je zbrana dela Cvelbarja, Ketteja, Gregorčiča, Stritarja, Bevka, Saleškega Finžgarja, Preglja in Cankarja ter jih dopolnil s kritičnimi komentarji. Leta 1962 je napisal biografsko monografijo o Simonu Gregorčiču. Napisal je tudi dramo Županova Micka v slovstvu in na odru ter spremno besedo k izdaji Kaplana Martina Čedermaca, ki pa je zaradi svoje smrti ni dokončal.

Nagrade

Koblar je v svojem življenju prejel dve Prešernovi nagradi - prvo leta 1951 za delo na področju gledališke kulture, literarne zgodovine in kritike, drugo pa leta 1969 za življenjsko delo na področju literarne umetnosti. Prejel je tudi Kidričevo nagrado za življenjsko delo s področja slovstvene zgodovine in teatrologije, in sicer leta 1975, ko je bil že pokojen.

Domača naloga 6: Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Zbrana dela svovenskih pesnikov in pisateljev je najtarejša in največja kontinuirana knjižna zbirka v slovenskem jeziku. Je knjižna zbirka slovenske leposlovne klasike, ki je urejena znanstvenokritično.

Uredniki

Pobudnik zbirke je bil Ivan Prijatelj. Prvi urednik ob začetku izhajanja zbirke leta 1946 je bil Anton Ocvirk, ki je to vlogo opravljal do svoje smrti leta 1980. Takrat je urejanje prevzel France Bernik. Leta 2011 pa je uredništvo prevzel Matija Ogrin.

Založbe

Od začetka pri založbi DZS je zbirka prešla k založbi Obzorja, leta 2002 pod mariborsko študentsko Založbo Litera in leta 2010 pod Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.

Obseg

V 60 letih izhajanja je bilo natisnjenih okoli 250 knjig 39 avtorjev in o njih 12 monografij. V času po osamosvojitvi je prišlo do upada nakalde.

Principi

Zbirko sestavljajo opusi vseh umetniško pomembnih pesnikov in pisateljev od Vodnika dalje. Vsebuje leposlovje, članke, študije, podlistke in korespondenco. Besedila spremljajo opombe, ki podajajo genezo posameznih del, vire in dokumente, ki so sodelovali pri nastanku umetnin, variante besedil in njihovo recepcijo. Besedila naj bodo natisnjena brez uredniških sprememb, posodablja naj se pomote, ki nastanejo pri avtorjevi nepazljivosti ali v tiskarni. Opuse avtorjev dopolnjujejo monografije o avtorjih.

Ženski delež

Izmed del, ki so izhajala v 60 letih, je med avtorji le ena ženska, in sicer Zofka Kveder (slovenska pisateljica in pulicistka).

Domača naloga 7: Literarni leksikon

Literarni leksikon je zbirka monografskih študij o glavnih vprašanjih literarne vede. V sodelovanju z DZS je od leta 1979 do 2001 izhajal na Inštuitutu za slovensko literaturo in literarne vede. Ima nadaljevanje, in sicer zbirka Studia litteraria.

Akademik Anton Ocvirk je dal glavno pobudo za nastanek Literarnega leksikona sredi šestdesetih let po zgledu nemškega Reallexikon der deutschen Literaturwissenschaft. Literarni leksikon je sestavljen iz samostojnih študij, ki so izhajale v tematsko zaokroženih zvezkih. Prvih deset je uredil Anton Ocvirk, nadaljeval pa je uredniški kolegij. Ta je izbiral avtorje študij, spremljal in usmerjal potek njihovih raziskav, pregledoval, ocenjeval in dopolnjeval izdelane rokopise...

Do leta 2001 je bilo izdanih 46 zvezkov. Sodelovalo je več avtorjev: Janko Kos, Miran Hladnik, Majda Stanovnik, Marjeta Vasič... Zbirko je zaključila Vlasta Pacheiner-Klander, ki je zvezek naslovila Staroindijske verzne oblike.

Obravnavani pojmi so prikazani z mednarodnih zgodovinskorazvojnih vidikov. Pomen gesel v Leksikonu je izražen z obsegom in poglobljenostjo obravnave - temeljna gesla obdelana izčrpno, manj pomembna gesla obravnavana krajše. Vsak zvezek prav tako vsebuje biografijo, stvarno kazalo in imensko kazalo.

Domača naloga 8: Nalaganje fotografije na Wikimedia Commons

Fotografirala sem nagrobni spomenik Antona Novačana. Bil je slovenski politik, dramatik in novelist, ki se je rodil v Zadobrovi. Šolal se je v Celju in Pragi. Veliko se je selil, zadnja leta svojega življenja pa je preživel v Argentini, kjer je tudi umrl. Žena je ugodila njegovi želji, da ga pokopljejo doma, in tako sedaj počiva v Vojniku. Fotografija njegovega nagrobnega spomenika je na voljo na tej povezavi.

O Novi pisariji

Nova pisarija

Uvod

• Nadaljuje in dopolnjuje literarnovedni priročnik Praktični spisovnik.
• Pismenost je na začetku 19. stoletja imela drugačen pomen - slovnica.
• Sodobnejši pomen za 'znanje branja in pisanja' se zamenjuje s pomenom 'znanje, poznavanje česa sploh'.
• Wikiknjige - gre za proces "rastoče knjige".

Kam z avtorjem

• Glavni avtor je Miran Hladnik.

Prešernova Nova pisarija

• Naslov dela paratizira satirično pesnitev Franceta Prešerna z naslovom Nova pisarija.

Pismenost

• Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo.
• Sam pojem se je oblikoval z namenom odlikovanja posameznikov, ki so za razliko od večine znali razlagati tudi tekste.
• V zadnji četrtini 18. stoletja se je uvedlo obvezno šolanje, s čimer je pismenost postala nuja za vsakega posameznika in ne le privilegij posameznikov.
• Danes ljudje, ki so nepismeni, veljajo za nerazvite.
• Spreminjanja se razumevanje pismenosti - nekoč pisanje z roko, s pomočjo tipkovnice so pisali le strokovnjaki, danes redko kdo piše z roko.
• Pismenost razumemo kot dvojno sposobnost, sposobnost sprejemanja zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja.
• Pismenosti je več (glasbena pismenost, kartografska pismenost, računalniška pismenost...).
• Specialna pismenost je sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah.
• Bralna oz. funkcionalna pismenost pomeni, da smo izurjeni za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo.
• Novodobna elektronska pismenost je nujni sestavni del splošne pismenosti in bolj kot tradicionalna pismenost širi polje demokratičnega.
• Visoka pismenost je rezultat obveznega osnovnega šolanja in eden od dokumentov civiliziranosti.

Informacijska družba

• Gre za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo.
• Vsebuje različne koncepte: participativna kultura, družbeni mediji, družabna omrežja, fanovska kultura, potrošniške kulture...
• Kultura tiskane knjige umika drugačnim informacijskim kanalom.

Wikiji

• Wikipedija in sestrska spletišča so metafora nove družbene paradigme, poznane pod imenom informacijska družba (information society), sodobne pismenosti in pozitivne utopične vizije prihodnje družbe.
• Razlogi za predanost spletiščem so lahka dostopnost, voluntarizem, kooperativnost in tesnejši stik z realnostjo.
• Wikiji so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Gre za prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami na svojo pobudo, brez želje po zaslužku, v sodelovanju z drugimi in zunaj inštitucij.
• Wikimedijina spletišča zajemajo: Wikipedijo, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverzo, Zbirko, Wikislovar...
• Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002.
• Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc), kar pomeni licenca ustvarjalnega ljudstva, za katero se upa, da bo nekoč nadomestila tradicionalno avtorsko zakonodajo copyright.
• Objavljanje na prosto dostopnih wikispletiščih ne zahteva veliko tehnične spretnosti. Na vrhu vsake strani so štirje zavihki: Članek (Stran, Preberi), Pogovor (diskusija o uredniških dilemah), Uredi oz. Uredi kodo, Zgodovina.
• Objave na Wikipediji so maksimalno vidne, saj se znajdejo med zadetki čisto na vrhu strani.
• Wikipedija je nastala zaradi želje po svobodnem objavljanju in prostem dostopu do informacij.
• Verodostojnost znanstvenih objav zagotavljajo utečeni recenzijski postopki.
• Pisci si prizadevajo za nevtralno stališče.
• Wikipedija se od ostalih publikacijskih možnosti razlikuje, ker za njo ne stoji ne država ne mednarodne profitne družbe, piscem ni za zaščito svojih avtorskih pravic, prispeva lahko vsakdo, uveljavlja sodelovanje, so objave neposredno mednarodno primerljive in je samorefleksivna.

Wikiji in šola

• Wikipedija in sestrska spletišča, posebno Wikiverza, so močno pedagoško orodje.
• Razloga za zavračanje dela na Wikipediji: profilirani pisci nočejo, da bi bilo njihovo delo izpostavljeno tujim posegom, pričakovanje, da študentje spremljajo svoj izdelek.
• V primerih vandalizma preko IP-ja računalnika izsledili lokacijo. Primeri vandalizma se v roku parih minut popravijo.

Avtor

• Do nastopa interpretacijske šole v 60. letih 20. stoletja je bila veda večidel usmerjena k avtorju.
• Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev je pozornost z avtorja preusmerila k besedilu.
• V 80. letih se je pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju.
• Meje med temi fazami niso ostro začrtane; isti literarni zgodovinar piše zdaj v okviru ene literarnozgodovinske paradigme, drugič v okviru druge.

Moivacija za pisanje

• Pisanja se lotimo zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe ali za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo.
• Etična problematika - avtorski napuh: samopoveličevanje, hlastanje po znanstvenem prestižu, znanstvene prevare.
• V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko.
• Za znanstvene se štejejo objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij.
• Za strokovne objave veljajo objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo. To je v šoli, enciklopedijah, leksikonih in slovarjih.
• Med publicistična besedila štejemo objave v dnevnem časopisju in zabavni periodiki, v blogih avtorjev brez ustreznih strokovnih referenc.

Izbira jezika

• Če pišemo za globalno javnost, jo bomo nagovorili v lingui franci angleščini, če pišemo za domačo publiko, potem v slovenščini.
• Za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina.
• Angleščine je vedno več.
• Angleške objave so v znanstvenem svetu v privilegiranem položaju.
• Slovenska Wikipedija je zaživela z namenom, da se vanjo pretočijo strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini, hkrati pa je omogočila primerjavo tega znanja s tistim v drugih jezikih in spodbudila k vzajemnemu poseganju.

Izbira teme

• V akademskem okolju izbiro teme narekujejo študentom asistenti in učitelji, diplomantom mentorji, organizatorjem konferenc strokovni jubileji (obletnice rojstev ali smrti velikih predhodnikov, izidi pomembnih knjig), prijaviteljem projektov nacionalne, regionalne ali globalne smernice oz. moda.
• Učenec, dijak, študent naj si izbere temo, ki mu najbolj ustreza, do katere ima pozitiven čustveni odnos.

Vaje v pisanju

• Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti.
• Po zaslugi čitalnikov in OCR (optičnega prepoznavanja črk) nam besedil ni več treba v celoti pretipkavati, ampak le popravljamo za strojem, ki je namesto nas opravil mukotrpno delo.
• Sama digitalizacija in korektura nista dovolj, biti morajo tudi javno dostopna.
• Wikivir smo dobili leta 2006 in od takrat je postalo zajetno skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti.
• V urejevalni način vstopiš s klikom na zavihek Uredi stran, ko končaš, čisto spodaj levo klikneš gumb Shrani stran.
• Besede postanejo klikljive, če so v dvojnih oglatih oklepajih.
• Predponi :s:sl: pomenita slovenski Wikisource.
• Na računalniku odpri še eno okno z besedilom, na katerega kaže povezava na koncu alineje (z dLiba ali s spletišča Internet Archive); med tem oknom in Wikivirovim oknom se seliš s kombinacijo tipk <Alt> + <Tab>.
• Tekst označi z miško, s <Ctrl> + <c> ga spraviš v spomin, na Wikivir ga odložiš s <Ctrl> + <v>.
• Odpri še tretje okno s kakim lepo urejenim besedilom na Wikiviru, klikni zavihek Uredi in prekopiraj iz njega v svoj tekst glavo; podatke zamenjaj s tistimi, ki spadajo k pravemu delu.
• Nato popravi napake, ki jih je zagrešil stroj (OCR) v prekopiranem besedilu.
• Ne smeš popraviti avtorjevih morebitnih pravopisnih ali slogovnih napak, saj to ni lektura, ampak korektura.
• Kadar naletiš v predlogi na očitno tiskarsko napako, jo popraviš takole: Predloga:Popravljena beseda.
• Na dnu dodaj kategorije, npr.,, kategorijo z imenom avtorja (če je poznan), žanrom (npr. potopis), temo (npr. Borovnica).

Usoda avtorstva

• Biti avtor/avtorica je včasih nekaj pomenilo. Avtorji so z deli konstituirali in kulturno emancipirali skupnost, iz katere so zrasli, in legitimirali zahteve po njeni samostojni kulturni eksistenci.
• K omejevanju avtorskega napuha in samovolje bomo prispevali tako, da ne bomo kupovali, ponatiskovali in propagirali predragih knjig, ne bomo posegali po izvirnih besedilih in prevodih, ki jih ponujajo pod omejitvenimi pogoji, ampak raje po takih v prostem dostopu ali napisali in prevedli svoja.

Soavtorstvo

• Izkušnja z wikiji in drugimi oblikami kolektivnega pisanja pomaga preseči vase zagledano občutljivost in pisce odpreti za sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja. Tujih posegov v besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, ampak kot sodelovanje.
• Wikiknjige deklarativno odpirajo prostor skupinskemu avtorstvu, sodelovanju avtorjev za skupni cilj, in se z vprašanjem avtorske lastnine nočejo ubadati.

• Pravila, ki jih moramo upoštevati, če hočemo tekst oblikovati skupaj z drugimi:

1. vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj
2. bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov
3. zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvarí same
4. zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre
5. soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo
6. ne poizveduj za avtorjem posega; ni namreč važno, kdo je prispeval spremembo, važna je presoja, ali koristi spisu

• Teksti skupinskega avtorstva so pogosteje kot individualna avtorska besedila opremljena z licenco cc, ki takega atavističnega odnosa do intelektualnih proizvodov ne podpira.

Objavljanje

• Stroški tiska so danes vedno manjši in si jih lahko privošči skoraj vsak.
• Objavljanje na spletu je še lažje (ovira: obvladovanje orodij za pisanje in objavljanje).
• Z internetom se je rodil nov pomen izraza »postaviti besedilo«. Včasih so besedila postavili stavci v tiskarni (pretipkali so jih iz rokopisov v stavni stroj, sledilo je tisk in nato so šla naprej med bralce.
• Danes »postaviti besedilo« pomeni naložiti (»uploadati«) besedilo na kak strežnik oz. na kako spletno mesto. Če je to mesto poznano kot občilo, kot medij, ki je zainteresiran, da postavljeno pride pred oči čim več bralcem, potem postaviti pomeni hkrati tudi objaviti.
• Ali ima besedilo na spletu status objave ali ne odloča v prvi vrsti avtorjeva intenca. Če je bilo tja postavljeno z namenom, da bi ga prebralo čim več ljudi, in je tudi ustrezno opremljeno (s ključnimi besedami v glavi, z linki, vključenostjo v kazala, reklamiranjem na forumih in v iskalnikih), potem gre nedvomno za objavo. Če pa takega namena ni bilo in smo nanj naleteli povsem naključno ali celo z nelegalnim vdorom na strežnik ali se je v javnem obtoku znašlo po avtorjevi nespretnosti, potem je bilo na splet samo postavljeno, ne pa tudi objavljeno.

Množični um ali pametna množica

• Znanje, pri katerega produkciji sodelujejo neposvečeni in pogosto anonimni posamezniki, ki je javno dostopno in ki se stalno izpopolnjuje.
• Wikipedija je po eni strani metafora novodobne, nikoli prej videne organizacije vednosti, po drugi strani pa jo lahko razumemo le kot zadnje v vrsti prizadevanj človeštva za enciklopedični, globalni, totalni zajem človeškega znanja.
• Metafora babilonskega stolpa govori o nemožnosti doseganja takih veličastnih načrtov in kot razlog navaja komunikacijske težave, ki so posledica množice udeleženih jezikov. Wikipedija z 290 jeziki spominja na babilonski stolp, s to razliko od bibličnega, da je prvič v zgodovini v njej zagotovljena primerljivost znanja in da orodje kliče k njegovi izmenjavi, tj. prevajanju in prirejanju kvalitetnih gesel v druge jezike.
• Množica ima v sodobni socialni teoriji pozitivno konotacijo.
• Wikipedija izrablja pamet množice in je tako oblika proizvodnega procesa, ki se mu v angleščini pravi crowdsourcing, v slovenščini bi mu ustrezal neologizem množičenje, pri kateri množica posameznikov, vsak s svojim drobnim prispevkom, deluje v korist skupnosti.

Avtorske licence: Creatice commons, Copyright

• Rezultat pisanja je besedilo.
• Besedilo definirajo ali opisujejo stroke različno. Za jezikoslovje je oblika jezikovne komunikacije, za literarno vedo nekaj berljivega, iz pravnega zornega kota pa je tekst intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, poznana pod imenom copyright oz. avtorske pravice.
• Creative commons ('ustvarjalna gmajna') je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja, v kateri temelji copyright, izhaja iz svobodne kulture. Ta ni toliko na preži proti morebitnim zlorabam, kot je namenjena lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov.
• Copyright bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse druge rabe pa mu prepoveduje in mu grozi s sankcijami, če ne bo ubogal, creative commons pa mu tekste najprej ponuja in šele potem dodaja, pod kakšnimi pogoji.
• Avtorska zakonodaja, poznana po svetu pod imenom copyright (pri nas Zakon o avtorski in sorodnih pravicah) ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna (sem spadajo tudi računalniški programi), glasbena, dramska, filmska, arhitekturna itd. Ščiti jih pred zlorabo, ki jo definira kot nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela. Posameznim avtorjem ali založbam se zdi, da jim avtorska zakonodaja dovoljuje tudi preprečiti dostop do njihovih objav, kar pa ni res. Bralec ali kateri koli drug uporabnik lahko z avtorskim delom, ki ga je pridobil, počne marsikaj, pod pogojem, da je to početje zasebno.
• Mirno lahko kopiramo koledarje, merske tabele, cenike ipd. Kadar gre za izdelke, ki jih je naročila vlada ali podobna javna inštitucija, so lahko zunaj avtorske zaščite, ni pa to nujno. Zakon velja tudi za dela, ki niso izrecno opremljena z znakom avtorske zaščite ©. Zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let. Anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi. Neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena. Izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi.
• Digitalna knjižnica Slovenije za gradivo, ki še ni v javni lasti, omejuje uporabo tako, da je dostopno samo z računalnikov znotraj inštitucije.
• Ločiti je treba prodajo dela od prodaje avtorskih pravic. Če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju. Založbe želijo praviloma z delom odkupiti tudi avtorske pravice (pravico do razmnoževanja, razpečavanja, izdelave izvedenih del, razstavljanja in javne izvedbe dela) in avtor, ki je zainteresiran za ohranitev pravic, mora v pogodbo sam dodati člen, da avtorske pravice zadrži pri sebi; njegov honorar zna biti tedaj seveda nižji.

	Priznanje avtorstva (attribution – BY)	Delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja; dovoljena je izdelava izpeljanih (derivativnih) del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno.
	Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA)	Derivativno delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega dela (copyleft).
	Nekomercialno (non-commercial – NC)	Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave (derivacije) le za nekomercialni namen; Wikipedija takih del ne sprejema.
	Brez predelav (no derivative works – ND)	Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.

Bralec

Prosti dostop: Založbe, Repozitoriji

• Prosto dostopno osnovno znanje, ki si ga pridobimo v šoli, torej zastonj osnovno, srednje in visoko šolstvo.
• EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, in po tem zgledu se ravnajo tudi države, ki sestavljajo EU. Za promocijo proste dostopnosti umetnosti pa se EU ni odločila.
• Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) je geslo današnjega časa in od 90. let 20. stoletja dalje pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij. Zadeva vse oblike informacije: revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke in večpredstavno gradivo.
• Razlikovati moramo med prostim dostopom in prosto vsebino. Vsebino, ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, medtem ko zgolj prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje.
• Moduse razpoložljivosti besedila in njegove manipulabilnosti definirajo licence cc.
• Prosti dostop (free OA) pomeni brezplačno dostopnost besedila, za katero je avtor materialne pravice prenesel na založbo in je opremljeno z licenco ©.
• Odprti dostop (libre OA) pomeni brezplačno dostopnost besedila na spletu, pri čemer je avtor obdržal materialne pravice, besedilo pa je opremljeno z eno od licenc creative commons, ki jih v primeru revijalne objave določi revija.
• Za licence cc se previdni slovenski založniki neradi odločajo, bolj posegajo po njih samozaložniki.
• Objave na Wikimedijinih spletiščih so vse dostopne na način, kot ga opisujeta licenci CC-BY-SA 3.0 in GFDL, torej gre za pravi prosti dostop.
• Prosti dostop pomeni v praksi časovno in krajevno neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost, kar pomeni, da do informacije lahko pristopi kdor koli kjer koli in kadar koli.
• Dokument izgubi status proste dostopnosti, če moramo za njegovo uporabo plačati.
• Zlati prosti dostop - prosti dostop zagotovi založnik; običajno recenzirani revijalni članki.
• Zeleni prosti dostop - za prosti dostop poskrbi avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij; običajno recenzirane predobjave (članki pred recenziranjem) ali poobjave.
• Sivi dostop - spletna dosegljivost publikacij, do katerih je sicer težko priti (diplom, doktoratov, konferenčnih poročil in izvlečkov).
• Hibridni dostop - poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije; večinoma velja to za humanistične in družboslovne monografije, ki jim z aložnik z vzporedno spletno objavo skuša povečati uporabnost.
• Zakasnjeni prosti dostop - objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga, recimo v zamiku enega leta po objavi.
• Platinasti prosti dostop - označuje publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji (inštitucija, država, mecen).
• Pobudniki proste dostopnosti znanstvenih objav so akademski učitelji in raziskovalci, univerzitetne knjižnice in znanstvena ministrstva držav, ovirajo pa ga akterji, ki imajo od trenutne trgovine z znanstvenimi besedili največ koristi (založniške hiše, ki izdajajo revije in z dodano vrednostjo, s citatnim indeksom ponujajo uporaben servis za vrednotenje znanstvenih objav).
• Aaron Swartz je z univerzitetnih strežnikov snel skladišče plačljivih znanstvenih člankov in omogočil zastonj dostop do njih, so mladega entuziasta pritirale v stisko, ki se je končala s samomorom. Šele tak dogodek je ozavestil družbo o nuji, da znanje obravnava kot javno dobro in ne kot privatno lastnino.
• Vse, kar napišemo v spletno enciklopedijo, takoj postane javna last.
• Založbe so segment kulturne industrije, ki obravnava bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lásti, kar je daleč od vloge bralca kot kreativnega in sodelovalno razpoloženega udeleženca v množični kulturi sodobne informacijske družbe.
• Da lahko kvaliteten znanstveni tisk izhaja brez založbe, dokazujejo znanstvene revije, ki jih izdajajo društva in so se založniškega posredništva znebile že pred desetletji, Slavistična revija npr. leta 1991.
• Zahtevati informacijo zastonj je vedno bolj normalno, biti informiran je ena izmed osnovnih človekovih pravic.
• Založbe forsirajo objavljanje v knjižni obliki, ker edino knjige znajo prodajati, in ovirajo prehod objavljenih informacij na zastonjski splet.
• Bibliotekar Jeffrey Beall je založbo uvrstil na svoj privatni seznam predatorskih založb, ki naj bi v prizadevanju za zaslužek kršila osnovna pravila akademskega obnašanja z objavo slabo ali nič recenziranih člankov in znanstvenih potegavščin, z nekorektnim zaračunavanjem objav, z navajanjem uglednih znanstvenih osebnosti med uredniki brez njihove vednosti in pristanka, z navajanjem lažnih faktorjev vpliva, s posnemanjem videza renomiranih revij, z netransparentnim impresumom ipd.
• O relevantnosti objavljenih informacij se je treba odločati ob vsakem članku posebej, ne glede na to, kje je bil objavljen.
• Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti. Če je moj članek kdo citiral, pomeni, da mu je prišel prav, da je vplival, da ima odmev.
• Manj pomembne so, nikakor pa ne zanemarljive, številke o branosti objave. Branost se meri s številom dostopov na stran in dodatno lahko tudi s številom klikov na objavi.
• Podatki o citiranosti se lahko zelo razlikujejo od podatkov o branosti.
• Repozitoriji imajo funkcijo štetja ogledov objav že vgrajeno.
• Meriti se da obisk vsake spletne strani. V ta namen vgradimo vanjo katerega od zastonjskih števcev dostopa, če pa smo zahtevnejši, vgradimo vanjo skript za Googlovo analizo obiska.
• Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu (upoštevanosti, citiranosti) objav, bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji.
• Slovenski literarni zgodovinarji lahko naložijo svoje akademske spise na Pedagoški fakulteti v Ljubljani (PeFprints), na Univerzi v Mariboru (Digitalna knjižnica UM) in na univerzi v Novi Gorici.
• Slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti.
• Glavni namen repozitorijev je za zdaj arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov.
• Avtorji, ki bi želeli prestopiti ozke okvire svoje stroke, imajo od pojava spleta sredi 90. let 20. stoletja dalje možnost postavljati svoje tekste na svojo osebno stran, v svojo spletno bibliografijo, bodisi v okviru svoje inštitucije, svojega internetnega ponudnika (Siol, Arnes, Gmail) ali na drugih zastonjskih popularnih lokacijah, vendar se za to odločajo redki.
• Indvidualne spletne objave avtorji opremljajo z licenco creative commons (cc), ki jo dopisujejo pod vsako spletno objavo, pod tekste in fotografije in po možnosti tudi v impresum knjižnih objav.
• Licenca zahteva priznavanje avtorstva (BY) in za izvedena dela uporabo iste licence (SA share-alike).
• Nekateri avtorji dodajo tudi prepoved komercialne uporabe besedila (NC non commercial).
• Vse tri slovenske literarnovedne revije, Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost, so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju, retrospektivno pa vse od začetka izhajanja. Korigirano digitalno verzijo v formatu pdf priskrbi tiskarna, starejše letnike pa je z državno podporo skenirala in postavila na splet Digitalna knjižnica Slovenije.
• Bralci vedno bolj posegajo po zastonj elektronskem formatu revije na spletu in odpovedujejo naročnino.
• Odprtega značaja je spletni forum SlovLit (1999-), ki z blizu 800 informacijami letno in enim sporočilom dnevno kontinuirano skrbi za strokovno komunikacijo v 1650-članski slovenski literarnovedni in jezikoslovni skupnosti.
• Objavljanje na Wikipediji in sestrskih spletiščih zagotavlja maksimalno odprtost in dostopnost.

Varovanje zasebnosti

• Na dveh pravnih področjih je sabotaža sodobne informacijske družbe še posebej boleča, to sta slovenska avtorska zakonodaja in zakon o varstvu osebnih podatkov.
• Kot javno razbiramo samo tisto, kar nam dopovedujejo in postavljajo pred oči mediji (RTV, estrada, žurnalizem). Šele na fakulteti ugotovimo, da poleg splošno javnega obstaja še posebno ali strokovno javno, ki se artikulira preko specialnih publikacij (revij in knjig), strokovnih inštitucij, društev in forumov, kar ima neprimerljivo manjši odmev, vendar ni zaradi tega nič manj pomembno.
• S prepovedjo iskanja po imenih in priimkih je urad pohabil besedilni korpus Nova beseda. Iskanje niza Fran Levec je preprečeno, da se ne bi razkrili morebitni zasebni podatki katerega od morebitnih danes živečih Franov Levcev.
• Leta 2013 preganjanje rentgenskih posnetkov na Wikimedia Commons, češ da gre za poseg v zasebnost slikanih ljudi.

Kredibilnost

• Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana in za katerega domnevamo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev.
• Do mlajših avtorjev smo praviloma bolj nezaupljivi, včasih tudi neupravičeno.
• Koristno je, če se bralec o avtorju natančneje pozanima. V njegovi bibliografiji bo razbral, za katera področja je najbolj kompetenten, katera tema ga najbolj obseda, v njegovi biografiji pa bo mogoče našel razlago za ideološko premost sporočil in s tem signal, kje naj jih jemlje s previdnostjo.

Aktivizem

• Se baha s kritično refleksijo, ki pomeni odmik od predmeta opazovanja; tega si aktivizem ne sme privoščiti.
• Kritična distanca nas odpira za stališča in interese drugega in blokira akcijo, ki je mogoča le iz prepričanosti v svoj prav.

Avtorstvo

• Inštitucionalna vezanost avtorja je podatek z dvojno valenco. Po eni strani inštitucija podeljuje legitimiteto njegovim objavam, saj domnevamo, da inštitucionalni okvir omejuje avtorjevo samovoljo: inštitucije namreč ne zaposlijo kar vsakega, ampak samo tiste, ki so se s svojim delom, kooperativnostjo, lojalnostjo in podobnimi krepostmi že izkazali. Po drugi strani pa inštitucije rade zavirajo objavo prelomnih odkritij, novitet, ki se ne vklapljajo v pedagoške in raziskovalne rutine in ki ogrožajo delovanje utečenih poslovnih modelov.
• Samozaložbe - avtorji se za to odločijo, kadar jih nobena od t. i. uglednih založb ne želi objaviti; s pojavom digitalnega tiska na zahtevo postaja samozaložba običajna oblika objave; besedilo ni šlo skozi uredniški ali recenzijski postopek, zato je treba biti previden in njihovo zanesljivost preverjati na drugih ravneh.
• Starost dokumenta ima svoje dobre in slabe strani. Za dobro uležane spise domnevamo, da so že prestali kritične presoje in je zato njihova informacija zanesljiva. Stare dokumente moramo primerjati s tistimi objavami, kjer informacijo lahko ves čas ažuriramo (splet, Wikipedija).

Strokovno recenziranje

• Strokovno recenziranje (peer reviewing) je v znanosti postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih.
• Recenzenti so strokovnjaki, ki imajo kompetenco za področje recenziranja in uživajo ugled. Pogosto so uredniki časopisov, zbornikov in knjig.
• Delo, ki je predmet strokovne strokovne ekspertize ali ocene, recenzenti sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo pod pogojem, če avtor popravi problematična mesta v skladu s pripombami.
• Nevtralno in pravično presojo skušajo zagotoviti z anonimizacijo postopka. Neodvisni ocenjevalci naj bi jamčili, da ne bi prihajalo do nepotizma, tj. preferiranja. Če so recenzenti različnih mnenj, če je recenzent pristranski ali površen ali če urednik zasleduje cilje, ki presegajo strokovne okvire, bo naročil še dodatno oceno ali se bo odločil na podlagi lastne presoje.
• Besedilo anonimiziramo tako, da gremo na ime datoteke v seznamu, s klikom na desno miškino tipko odpremo lastnosti dokumenta in tam izberemo možnost Briši lastnosti dokumenta.
• Recenzenti svoja stališča vpisujejo v standardni obrazec. Predvideno je, da: določijo tip članka in tematsko področje, presodijo ustreznost naslova, poročajo o obsegu članka, ugotovijo, ali manjka kakšen nujni del članka, odločajo, ali bodo objavljeni v tujem jeziku ali v prevodu, označijo jezikovno plat članka in v tekstu po možnosti nakažejo potrebne popravke, presodijo slog članka, se izrečejo o primernosti terminologije, pregledajo tehnično plat članka, se izrečejo o izbiri teme(aktualna ali obrobna), o metodi(tradicionalna, modna), naštejejo napačne trditve, kompozicijske, argumentativne in sporočilne nedoslednosti...
• Na koncu recenzent obkroži eno ponujeno možnost: članek je primeren za takojšnjo objavo | članek je primeren za objavo, vendar ob preobilju ponudbe lahko počaka na eno izmed naslednjih številk | članek je pogojno primeren za objavo (pod pogojem, da avtor upošteva recenzentske pripombe) | članek ni primeren za objavo. Uredništvo takoj po odločitvi sporoči avtorju svoj sklep in pripombe.

Pravopis

• Dvom v kredibilnost informacije se najprej porodi, če se pisec ne zna dobro izražati oz. se že na prvi pogled vidi, da ne pozna pravopisa.

Ločila

• Indikator piščeve pravopisne kompetence je, ali pozna razliko med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—) in če ve, kdaj jih zapisovati stično in kdaj nestično. Na tipkovnici je najlažje dosegljiv vezaj, zato pravopisno nerazgledani pisci uporabljajo samo tega.
• Dolgi pomišljaj pride v poštev le za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali ne smemo razbiti na manjše. To se zgodi v opombah, ki ne smejo biti odstavčno členjene. Nestični dolgi pomišljaj stoji samo med povedmi, ne pa znotraj povedi.
• Pravopisno idilo najraje razdirajo filozofi z ekscesno rabo velikih začetnic, narekovajev o pomenski niansiranosti uporabljenih besed, in z vezaji (u-biti), ki osvežijo pozabljeno etimologijo – vse troje skuša sporočilu dodati vrednost presežnega, drugačnega, zapletenega, skritega.
• Drugi tak indikator so narekovaji. Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih.

Srednji narekovaji (»«), narekovaj enak za začetno in končno pozicijo ("), najboljše je uporabljati slovenske („unarekovajena beseda“). Pri enojnih narekovajih varianta zgoraj/zgoraj uporablja samo za označevanje pomenov besed, npr. angl. default (slov. 'privzeto'). Tuji citatni stili zahtevajo narekovaje za označevanje naslovov člankov, kar se zdi odveč, saj status publikacije razberemo že iz zaporedja enot v bibliografski navedbi in ker so naslovi revij in zbornikov postavljeni ležeče. Odvečno je postavljanje citatov, ki jih v besedilu označimo z narekovaji, v ležeči tisk.

• Za dvopičje ne bi bila potrebna posebna pojasnila. Pomembna je stičnost. Pred naštevalnim nizom je dvopičje večinoma odveč.
• Tripičje ali tropičje se razume kot alternativa vezniku itd. Pred tropičjem ni vejice! Tropičje je nestično ločilo!
• Vprašajev in klicajev naj bo v strokovnem besedilu manj kot v vsakdanjem sporočanju.
• Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica pa prešibka.
• Pri piki ni velikih dilem. Manj je ustaljena raba pike na koncu podnapisov k slikam, tabelam ali grafikonom.

Velike začetnice

• Naslove kolon ali vrstic v tabelah pišemo z veliko začetnico(priporočil).
• Celice znotraj tabele bodo praviloma z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena.
• V alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo.

Drugo

• Spol se po pravilu veže na osebek.
• Če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka: To mesto so Jesenice.
• V dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša.

Digitalna pismenost

• Besedila smo se naučili obvladati pravopisno, obvladati jih moramo še po tehnični plati.
• Danes mora znati besedilo do konca pripraviti avtor sam. To pomeni, da brez računalnika ne bo šlo.

Formati besedil

• Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil po končnicah v naslovih dokumentov: txt pomeni golo besedilo, doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo, htm ali html je spletno besedilo, pdf je natisljivo besedilo, besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu...
• Ozaveščeni uredniki naročajo avtorjem, naj tekste oddajajo v formatu rtf ali odt, ki je nekomercialna različica formata doc ali docx.
• Avtorji, ki se bojijo, da jim bo kdo besedilo v Wordu spremenil in zlorabil, se radi odločajo za format pdf, ki je namenjen oddaji v tiskarno.
• Popravke vnašamo neposredno v doc, docx ali rtf-format, in šele ko smo prepričani, da popravkov ne bo več, lahko tekst spravimo in odpošljemo v formatu pdf (pri zapisu Wordovega besedila na disk izberemo opcijo Shrani kot in tu med izbirnimi možnostmi najdemo pdf).
• Neodpustljiv je digitalni analfabetizem - razpošiljanje besedil (recimo na oglasnem plakatu) v slikovnem formatu.

Besedilo v wikijih

• Pišemo neposredno v okno, ki se odpre s pritiskom na zavihek Uredi.
• V wikijih lahko delamo tabele, uporabljamo matematične formule, rišemo grafe, vstavljamo slike.
• Vedeti je treba, da:

- za odstavek pustimo eno vrsto prazno, - enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica, - naslove obdamo z dvema enačajema (podnaslove s tremi), - ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma, krepkega s tremi, - povezave napravimo z oglatimi oklepaji; modre povezave pripeljejo na že obstoječa gesla, v rdečem so takrat, ko gesla še ni; kadar beseda ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, in drugič, za navpičnico, v ustrezni skladenjski obliki. - sliko vstavimo preko menija, - v dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev, - oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami, - presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom, - v wikijih delujejo tudi ukazi za format html: za prelom vrstice, za vodoravno črto.

• Najbolj preprosto se je oblikovanja besedil na wikijih učiti ob zgledih.

Vaje v wikijih

• Napotki za pridružitev pišoči wikimnožici: prijavi se na Wikipedijo, preglej Zgodovino strani, Pogovorno stran, povezave na druge Wikipedije in kategorije na dnu članka, ugotovi, kako je pisec posegel v geslo, popravi pravopis in slog v naključnem članku, označi potencialna gesla, dodaj povezave v Cobiss, popravi članek, ki je označen kot škrbina oz. kot potreben popravljanja, napiši samostojen članek na temo, ki jo poznaš...
• Opozorila začetnikom na Wikipediji: preintenzivno členjenje na odstavke, mašila, prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom.
• Besedila v wikijih se znajdejo v privzetem formatu.
• Zgodi se, da neuki začetnik pobriše obstoječe informacije in jih nadomesti s svojim besedilom, namesto da bi obstoječi članek samo dopolnil oz. popravil.

Sporočanje popravkov in komentarjev

• Uredniki, mentorji, recenzenti in drugi avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu ali neposredno v besedilu. Urejevalniki in ogledovalniki imajo funkcijo komentiranja. Besedilo označimo z miško, potem z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb.
• Posegov v besedila, ki so na spletu izpostavljena skupinskemu urejanju (npr. Drive), ni treba posebej označevati, ker se popravki arhivirajo samodejno in si jih je mogoče ogledati.
• Naloga lektorja, urednika ali mentorja je, da svoje posege v besedilo jasno označijo.
• Za vnos popravkov formata pdf, ker ne omogoča udobnega popravljanja besedil in tudi možnosti samodejnega upoštevanja popravkov nima.
• V wikibesedila popravke vnašamo neposredno, za komentiranje pa so naslednje možnosti: na pogovorni strani besedila, na pogovorni strani avtorja, za besedilo, ki nastaja v univerzitetnem seminarju, lahko za diskusijo o njem odpremo na Wikiverzi samostojno stran, znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden, s predlogo.

Navajanje

• Citiranje je ob povzemanju in parafraziranju osrednja oblika kulturnega spominjanja in glavna strategija za reprezentacijo tega spomina. (Dubravka Oraić Tolić. Akademsko pismo. Zagreb, 2011. 435)

Čemu sploh citiramo

• Strokovni pisec ali govorec brez sklicevanja na druge skoraj ne more. Z njim avtor izkazuje svojo načitanost, poznavalstvo, svojo intelektualno superiornost, in umešča svoje sporočilo v kontekst, ki naj olajša razumevanje in poveča njegov učinek.
• Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti. Če besedilo ne prinaša novega znanja, ne spada v znanost, ampak v kakšno drugo funkcijsko zvrst.
• Romanopisci tega ne počnejo, v publicistiki je manj pogosto in veliko manj formalizirano, v vsakdanji govorici, zlasti v zvrsti opravljanja, je sklicevanja sicer veliko, vendar so sklici nedokumentirani (relata refero).
• Odpor do skupinskega in bolj ali manj anonimnega objavljanja je obremenjen z dvoličnostjo.
• Princip proste dostopnosti znanja, ki ga vedno bolj podjetno zagovarjajo univerze, prevzela pa ga je tudi EU za raziskovalne projekte, je v načelni opreki z veljavno avtorsko zakonodajo, poznano pod imenom copyright, ki je fokusirana na avtorja in pazi na to, da se kdo ne izmuzne plačilu za uporabo avtorskega izdelka. Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del.
• Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno vprašljivo oz. kaznivo pa ni...

Prepisovanje

• O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Táko početje se v naši kulturi graja kot moralno zavrženo, nima pa vedno pravnih posledic.
• Ker je plagiatorstvo težko dokazljivo, se očitki razširjajo v obliki govoric namesto v argumentirani razpravi.

Citatna industrija: Citatni indeksi, Faktor vpliva, Slovenske znanstvene revije

• Citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki.
• Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih.
• Za znanstvena področja obstajajo ločeni citatni indeksi.
• Zastonj je na spletu citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka (Google Scholar), ki zajema iz veliko več virov, vendar zbirki, ki tako kot prvi dve nastaja avtomatsko, očitajo nekonsistentnost in upoštevanje obskurnih objav. Čeprav ponuja kompleksnejši pogled na znanstveno publiciranje, saj registrira tudi znanstveno relevantna spletna mesta, izpisuje neakademske publikacije in dokumentira dejanski vpliv publikacij v javnosti, ga uradniki na znanstvenem ministrstvu (še) ne upoštevajo. Učenjakov iskalnik zajema iz milijonov knjig iz Googlove digitalizacije globalne natisnjene dediščine v zalogah knjižnic in iz revij, ki jih samostojno skenira.
• Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije. Velike indeksirne hiše imajo vsaka svoj način izračunavanja vplivnosti revij, prvi in najbolj poznan pa je bibliografski servis Thomson Reuters, ki IF izračunava za omejeno število revij v svojih dveh citatnih indeksih, naravoslovnem SCI in družboslovnem SSCI, ne pa tudi v humanističnem AHCI.
• Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske. Znanstvena skupnost, zlasti uredniki in založniki, se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je IF, ki je bil vpeljan s čisto drugačnim namenom, tj. knjižnicam pokazati na najbolj odmevne revije v strokah.
• S seznamov slovenskih znanstvenih revij, ki so jih domači strokovnjaki navedli kot najkvalitetnejše in v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji: Primerjalna književnost, Slavistična revija, Dve domovini, Jezik in slovstvo, Razprave SAZU, Studia mythologica Slavica, Knjižnica, Phainomena, Acta Neophilologica, Traditiones, Slavia Centralis, Verba Hispanica.
• Od tujih je razprave o slovenski književnosti najti v: Slovene Studies (ZDA), Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana), Slavia Meridionales (Varšava), Slavica tergestina, Slavistika (Beograd), Pamiętnik Słowiański, Wiener Slavistisches Jahrbuch.

Citatni slogi

• Znanstvene discipline po svetu uporabljajo različne citatne standarde, tudi humanistika nima samo enega.
• Glavni citatni stili naj bi bili: APA (psihologija, vzgoja, družbene vede), MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika), AMA (medicina, biologija), čikaški (naravoslovje, splošno), wikipedijski, Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver, Turabian, MHRA...
• Vsak citatni stil ima svoje dobre in slabe lastnosti.
• Za razliko od obsežnega polnega zapisa v bibliografski podatkovni zbirki, ki vsebuje množico vseh mogočih podatkov, je za potrebe literarnovednega pisanja, dovolj navesti samo najpomembnejše dele bibliografske enote: avtor, naslov. Potem pa glede na vrsto objave še: ime spletišča in datum pri spletni objavi; kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi; naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku; naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji; naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku.
• Vsak citatni stil ima svoje dobre in slabe lastnosti. Največja težava vseh pa je tendenca, da vztrajajo pri sprejetih pravilih, tudi če so se razmere na referenčnem trgu medtem tako spremenile, da jim pravila ne ustrezajo več najbolje.

Tehnika citiranja: Opomba, Kratki sklici, Viri in literartura, Zaslon in papir

• Citat ali navedek je iz dveh delov, iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata.
• Dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek.
• Vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali; kazalka je lahko v obliki opombe, kratkega sklica, neposredne povezave na vir.

Opomba

• Bralca usmerja k polnim bibliografskim podatkom pod črto na dnu strani, oklepaj z avtorjevim priimkom, letnico in stranjo usmerja v seznam literature na koncu besedila, medbesedilna povezava pa bralca pripelje neposredno v besedilo, iz katerega je bilo citirano. Svojčas so opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka oz. poglavja služile v glavnem navajanju literature, na katero se je pisec skliceval. Postopna prevlada čikaškega sloga s kratkimi sklici v oklepajih in seznamom referenc na koncu razprave je postavila eksistenco opomb z bibliografsko vsebino pod vprašaj.
• V Novi pisariji so opombe čisto na koncu; tam je njihovo standardno mesto v vseh wikijih. Za tiskano obliko Nove pisarije je bilo treba opombe na koncu besedila ročno spremeniti v sprotne.

Kratki sklici

• Pisci so se nekdaj izogibali ponavljanju avtorjevega priimka v kratkih sklicih z besedami ibidem, prav tam, op. cit., n. d. 'navedeno delo'. Odkar se za potrebe citatnih indeksov sklici avtomatsko preštevajo, to prakso opuščamo in priimek, letnico in stran vira ponovimo.
• Avtorji pred oddajo razprave uredništvu poenotijo sklicevanje v skladu z navodili v tiskanem izvodu ali na spletni strani revije.
• Označevanje navedkov: narekovaji, odstavek in drugačen črkovni rez, izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje.
• Citiramo iz vseh mogočih virov: iz knjige, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, z lokacije na Geopediji, iz arhiva, iz TV-oddaje, iz zasebne korespondence, iz javne ali zasebne diskusije ...
• Največkrat se sklicujemo na besedilo oz. del besedila, pa tudi na sliko, tabelo, grafikon, zvočni posnetek, rokopis.

Viri in literatura

• Nesmiselno je ločeno navajanje virov, tj. posebej iz arhivov, posebej iz natisov in posebej s spleta.
• Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih.
• Pri citiranju naletimo na opozicijo primarni : sekundarni, ki se enkrat nanaša na materialno podlago virov, drugič pa na način dostopa.
• V znanosti spodobi citirati samo iz tekstov, ki smo jih držali v rokah, čemur se tudi reče primarni vir, odsvetovano pa je citiranje iz druge roke, torej preko sekundarnega vira, razen v tistih izjemnih situacijah, ko nam je primarni vir nedostopen.

Zaslon in papir

• Trenutno slovenski literarni zgodovinar piše večinoma na zaslon, vendar z mislijo na tiskano objavo.
• Spletne strani so zelo drugačne od natisnjenih strani.
• Spletne strani niso paginirane, zato oprema citata s podatkom o kolikor toliko natančni lokaciji, za kar smo pri tiskanih publikacijah poskrbeli z navedbo strani, ni mogoča.
• Branje na zaslonu in možnost klikanja po besedilu v največji meri vpliva prav na citiranje in navajanje virov.
• Navzven se enote na spletnem seznamu literature razlikujejo od natisnjenih po uporabi alinej.

Zgledi

• Podatke o publikacijah, ki smo jih navajali, smo nekoč prepisovali z naslovnic (ne s platnic!) in iz kolofona. Manj napak zagrešimo, če podatke vzamemo iz Cobissa in na naslovnici oz. v kolofonu samo preverimo, če je res vse tako, kot hočemo.
• Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot: polni, ISBD, COMARC.
• Vsi so za naše potrebe preobširni in prenatančni, tudi raba ločil je drugačna. Še najkrajši je zapis v formatu ISBD, iz katerega brez velikih težav napravimo takega, kot ustreza seznamu literature.

Žanri

• Na internetu je možnosti za oblikovanje pisnih sporočil in za pisno komunikacijo nasploh veliko, njihov zvrstni repertoar pa je podoben kot v tisku. Odločamo se med vsakdanjim sporazumevanjem, publicističnimi, umetnostnimi in strokovnimi/znanstvenimi žanri. Meje med njimi niso vedno ostre in pogosteje prihaja do nesporazumov v komunikaciji zato, ker jih pisci mešajo.
• Razrešimo še dileme zaporedja znanstveno (temeljno ali izvirno, aplikativno ali uporabno, pregledno), strokovno in poljudnoznanstveno pisanje. Strokovni ima dva pomena. Kadar ga uporabimo v pomenu 'disciplina', poimenuje posamezna znanstvena področja. V akademskem svetu pa se izraz strokovni uporablja večinoma v vrednostno razlikovalnem smislu kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega.
• Za izvirni znanstveni članek šteje prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji, pregledni znanstveni članek pa sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči. Bibliotekarji poznajo še kategorijo nekoliko nižje točkovanih kratkih znanstvenih prispevkov. Strokovni članek predstavlja že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo.
• V humanistiki imajo najuglednejši status monografske publikacije, po domače knjige. Po podobnih kriterijih kot članki se ločijo na znanstvene in strokovne knjige, univerzitetne učbenike, druge šolske učbenike, učno gradivo, priročnike ipd. Med monografskimi publikacijami Cobiss našteva tudi diplome, magisterije in disertacije. V principu gre pri vseh za inovativno, torej znanstveno delo, čeprav diplome, zlasti bolonjske, spadajo bolj v kategorijo (kratkih) strokovnih prispevkov.
• Status strokovnega pisanja imajo naslednji žanri: podatkovna zbirka, poročilo o dogodku, povzetek, članek, kritika, enciklopedijsko geslo, esej, predavanje, kritična izdaja, učbenik, priročnik, navodila, razprava, pregledna znanstvena razprava, izvirna znanstvena razprava, strokovna recenzija.

Šolsko pisanje

• Med šolsko strokovno pisanje spadajo: referat, esej, diplomska naloga (magisterij, doktorat).
• Njegov prvi namen izpolniti študijske obveznosti, za oceno in za dosego naziva, kar prepoznavno usmerja piščevo obnašanje: zelo je zainteresiran, da ugodi mentorjevim pričakovanjem, držati se mora njegovih navodil.
• Potrebni pa so napotki, kako naj se pisec referata, diplomant, magistrant ali doktorand obnaša, kadar piše kombinirano (interdisciplinarno) diplomsko nalogo, nad katero bdita dva mentorja, vsak iz svoje stroke. Upoštevamo, kateri citatni slog naj upošteva kandidat, kateri del diplome pripada kateri stroki, kdaj in v čigavem seminarju naj bo predstavitev diplome, kakšna bo ocena itd.

Popravljanje

• Večino časa se ukvarjamo z že napisanimi besedili, svojimi in tujimi, ki jih popravljamo, urejamo, preoblikujemo, ocenjujemo, prezentiramo in promoviramo. * Vzpostavitev reda je eden od pogojev za delovno učinkovitost, urejena besedila pa so pogoj za njihovo optimalno funkcioniranje.
• Popravljanje je zbirni izraz za dve različni strokovni dejavnosti, za lektoriranje in korigiranje.
• Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno. Za dosego tega cilja mora lektor v besedilu odpraviti zatipkanine, pravopisne napake in slogovne pomanjkljivosti, ki utegnejo ovirati sporočilo ali celo povzročiti komunikacijski nesporazum. Skozi lekturo so šla besedila običajno pred objavo, pri neposrednem pisanju na splet pa se lektura dogaja sproti. Lektorje zaposlujejo založbe, uredništva časopisov, knjig in spletišč.
• Zadrega s prevajanjem besed lektoriranje in lektor v druge jezike razkrije slovensko specifiko teh izrazov in dejavnosti, ki jih poimenujejo. Najbližji prevod v angleščino, copy editing, namreč poimenuje dejavnost uredníka, ki v besedilo ne namerava več vsebinsko posegati, ampak ga samo pripravlja za objavo, kar danes pomeni skrb za njegov format, členjenje, oblikovanje naslovov, poenotenje opomb itd., skratka tehnične opravke z besedilom, medtem ko si pod slovenskim lektorjem predstavljamo poseben poklic, slovenista jezikoslovca, ki skrbi za pravopisno ustreznost besedila.
• Korektura ali korigiranje (proofreading) je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje. Korigirajo se besedila, pripravljena za objavo. Korektor v principu ne bi smel popravljati nič drugega kot druge posege v avtorsko besedilo. Pazil naj bi samo na to, da bo po njegovih intervencijah besedilo čim bolj ustrezalo tistemu, kar je avtor dal iz rok.
• Na Wikiviru je korektorjeva naloga primerjati fotografijo besedila s tekstom, kakor ga je razpoznal OCR-program, in popraviti napake, ki jih je program zagrešil, tako da je rezultat njegovega dela čim bolj podoben izvirniku. Formulacije, ki ne ustrezajo današnjemu pravopisu, pusti pri miru. Ohranja celo tiskarske napake, ki jih kvečjemu označi s skrito kodo.
• Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi. Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Sprejme lahko takega, kot je bilo oddano, lahko pa avtorju za objavo postavi pogoje: skrajšanje, kompozicijsko preureditev, vsebinske spremembe, upoštevanje slogovnih, pravopisnih in tehničnih pripomb.

Komunikacija v stroki

E-pošta

• Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov. Izumili so jo za potrebe znanstvene komunikacije na MIT leta 1961, za globalno dopisovanje pa je postala uporabna od 80. let dalje.
• Nekaj priporočil: neodzivanje na pošto je nedopustno tako v zasebni komunikaciji kot v stroki; izjema so okrožnice, serijska pošta, vabila za večje število prejemnikov, reklamna pošta, spam, sumljiva pošta, zmedene in nesramne pošiljke; nevljudno je, če se na odgovor, ki smo ga prejeli, ne zahvalimo; na pošto je priporočljivo odgovarjati takoj; za strokovno komunikacijo bomo uporabljali standardno slovenščino; uporaba samih velikih črk je nezaželena; izogibajmo se obsežnim priponkam tako; datoteke v priponkah naj bodo v splošno poznanih in razširjenih formatih (doc, jpg, pdf, xlsx ipd.); ne onesnažujemo in prepošiljamo pisem; smo jasni, nežaljivi, spoštujemo naslovnika...

Socialna omrežja

• Je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma, tj. informacijska družba s svojo participativno kulturo. Enosmerno komunikacijo med producentom informacij k njihovemu porabniku spreminja v dvosmerno, tako da uporabnik informacij postaja njihov producent in je tako v vedno enakopravnejšem komunikacijskem odnosu. Ključne besede socialnih omrežij s pozitivnim socialnim nabojem so skupnost, kooperativnost in kolaboracija, množičenje, kar vse omogočajo šele računalniki, kritična teorija pa jih uporablja tudi v zvezi s pojmi z negativno konotacijo, kot so eksploatacija, komercializacija, nadzor, izguba zasebnosti.
• Socialna omrežja se razlikujejo v funkcijah: Facebook in LinkedIn služita zasebni komunikaciji in vzdrževanju skupnosti, YouTube spada v skupino spletišč za izmenjavo vsebin, Blogspot in WordPress sta za pisanje dnevnikov, wikiji za tiste, ki bi radi prispevali k skupnemu znanju. Socialna omrežja na različne načine kombinirajo internetne tehnologije pošto, spletne strani, slike, video, kramljanje, spominsko knjigo, iskanje in adresarje.
• Sem spadajo Facebook, YouTube, Twitter, Instagram itd.

Zagovor

• Med »dramske« oblike strokovnega pogovarjanja spadajo zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov, ki imajo status iniciacijskega obreda, ki spremlja strokovnjakov vstop v stanovsko družbo, v strokovni ceh, in mu podeli licenco za opravljanje ustreznih strokovnih dejavnosti. Včasih je bil protokol predviden samo za magisterije in doktorate, zdaj pa se do nesimpatičnih razsežnosti regulira tudi na nižjih izobrazbenih stopnjah.
• Zagovor disertacije naj ne traja več kot dve uri, zagovori končnih izdelkov na nižjih akademskih stopnjah ustrezno manj.
• Scenarij zagovora: predsednik komisije pozdravi, predstavi prisotne in razloži potek dogajanja, predstavi kandidata, mu preda besedo za povzetek svojega izdelka, člani komisije zastavijo kandidatu vprašanja oziroma komentirajo disertacijo; zlasti tiste točke, ki niso našle mesta v povzetku ocen, kandidat se pripravi na zagovor, komisija zapusti prostor in se dogovori za oceno in sporoči, kakšen naslov si je pridobil kandidat, dogodek zaključijo čestitke in morebitna obdarovanja.

Literarna kritika

• Lastnosti kritike:

Inštitucijo poznajo samo demokratični sistemi. Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča. Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni. Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike. Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost. Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna. Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna. Kritika naj tudi zabava. Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča. Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

• Poudariti velja razliko med literarno in strokovno kritiko. Predmet prve je literarno delo (pesniška zbirka, roman), predmet druge pa strokovno ali znanstveno delo (literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije). Literarne kritike imajo status publicističnih besedil, strokovne kritike pa status strokovnih besedil, kadar so poglobljene in ustrezno obsežne, jih uvrstijo lahko celo v kategorijo znanstvenih besedil.

Enciklopedični članek

• Se od drugih vrst strokovnega pisanja razlikujejo najprej po zahtevi za večjo jedrnatost oz. konciznost. Ker je pisanje vzorčna oblika današnjega strokovnega pisanja, enciklopedično jedrnatost pričakujemo in princip leksikonskega sloga uveljavljamo tudi v strokovnih žanrih, kjer je bila toleranca do slogovno manj ekonomičnega izražanja doslej večja, tj. v razpravah in referatih.
• Se odpovedujejo anekdotičnosti, izpuščajo prepodrobne informacije, ki se nanašajo na druga kulturna okolja, ker jih zainteresirani lahko najde v lokalnih Wikipedijah, črtajo se ponavljanja, fraze z nizko informativno vrednostjo in retorične figure.
• Poudarjeno se za Wikipedijo zahteva upoštevanje naslednjih načel: soglasnost, sodelovanje, strpnost, upoštevanje drugih piscev, vrednostna nevtralnost.

Biografski članek

• Pravila za pisanje gesel o osebah so dokaj jasna in ne odpirajo toliko dilem kot gesla o pojmih. Literarnovedne narave so gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, literarnih zgodovinarjih, mecenih in drugih akterjih v literarnem sistemu. Kriteriji, koga izbrati za vpis, se s časom spreminjajo.
• Zgodnejši cilj spletnih enciklopedij je bil popis osebnosti, ki so bile že vključene v tiskane leksikone in enciklopedije, ko pa so ti v grobem pokriti, napoči potreba po vključevanju mlajših kreativnih osebnosti, ki jih leksikografska produkcija še ni utegnila zajeti, in osebnosti, ki jih svojčas zaradi tega, ker so jih imeli za marginalne, niso predvideli za enciklopedični popis.
• Pri izbiri novih slovenskih literarnih zgodovinarjev za vpis v Wikipedijo sta imela težo zlasti dva kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca, ki jo jamči doktorski naziv; v posameznih primerih je bil manjkajoči kriterij nadomeščen s kakšnim drugim pomembnim razlogom: splošni kulturni pomen ali dejavnost na sosednjem področju.
• Za enciklopedični vpis najprej kandidirajo tiste osebe, ki se pogosto pojavljajo v drugih geslih, bodisi v navadnem besedilu bodisi kot slepa hiperpovezava, predvidena za geslo. Prepriča tudi njihova uvrstitev na različne sezname, npr. prešernoslovcev, verzologov, didaktikov ipd. Povprečni obseg biografskih gesel raste, gesla se izpopolnjujejo s podatki, ki ob zametku še niso bili dosegljivi, in opremljajo s povezavami, ki so šele z razrastom Wikipedije postale smiselne.

Članek o knjigi

• Na Wikipediji teče projekt popisa knjig z nekoliko preozkim naslovom Romani. Tam se postopoma oblikujejo predstave o zglednem geslu te vrste. Podatki o knjigah so formalizirani v infopolju knjiga, glavne zahteve za članke o knjigah pa so razložene v navodilih.
• Razgledati se je treba po drugih geslih na Wikipediji, ki omenjajo roman, in te omembe povezati z našim člankom, če to ni slučajno storil že kdo pred nami. Strani spet najdemo v Naprednem pogledu, potem ko vtipkamo naslov romana, vendar tokrat v privzetem iskanju po osnovnem prostoru.

Učbenik

• Napotki v priročnikih strokovnega pisanja izhajajo iz ideala znanstvenega članka, kot da bi bila večinska strokovna usoda in kreativna udeležba v stroki raziskovanje in objavljanje znanstvenih razprav.
• Specifike učbeniškega pisanja so: dialoškost, ki se kaže v poglavjih Vaje ali Naloge, v formatu delovnega zvezka oz. prostoru za bralčevo interaktivnost, z vprašanji in nagovornimi formami, povzemanje in ponavljanje, poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov, privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadja, ilustracije, skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu, povezovanje učbenikov v serije.
• Priročnik Nova pisarija ima status učbenika. Namenjen je v prvi vrsti študentom na ljubljanski slovenistiki pa tudi študentom na drugih univerzitetnih slovenistikah, študentom in učiteljem literarnih predmetov, po izkušnji s predhodnim učbenikom Praktičnim spisovnikom pa bo lahko koristil tudi drugim pišočim humanistom in humanistično zainteresiranim iz drugih strok. Standardni primerek učbenika sicer ni, ker ugovarja nekaterim zgoraj naštetim tipičnim značilnostim učbenikov in ker odstopa s svojim spletnim formatom in slogom, želi pa biti učbeniško nazoren in »poučen«, kljub načelnim dvomom v učinkovitost nazorno predstavljenih informacij.

Strokovni blog

• Blog (spletnik) je skrajšana oblika angleške besede weblog 'spletni dnevnik'.
• Programi za spletne dnevnike so primerni tudi za oblikovanje osebnega spletnega profila oz. za osebno spletno stran ali za spletno stran šolskega predmeta.
• Od številnih vsebinskih možnosti so za strokovni namen vabljivi področni blog (npr. o slovenski literarni zgodovini), blog na določeno temo (npr. o zgodovinskem romanu), lahko pa tudi osebni blog humanista, raziskovalca ali pedagoga, ki svoje izkušnje in nasvete sporoča strokovni skupnosti.
• Poznana blogarska orodja, po katerih najpogosteje posegajo blogarska spletišča, so WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos.
• Blog je primerna zvrst za politično diskusijo, za publiciste, ki oblikujejo javno mnenje ali spadajo med javne intelektualce, estradnike in druge vidnejše javne osebnosti.
• Med potezami, ki bloganje oddaljujejo od znanosti, navajajo pogosto anonimnost objav, avtorjev narcizem, njegovo obsedenost z medijem, postavljanje s slogom oziroma prevelik poudarek na izrazu. Ne bi pa smelo biti moteče, da blogi lahko računajo na precej širšo publiko, kot so ozki strokovni krogi, in pomirjujoče je, da tudi za bloge velja avtorska zaščita, torej da je avtorje blogov treba citirati z imenom in priimkom, če se le niso preveč dobro skrili.
• Glavni dosežek blogov in podobnih komunikacijskih možnosti je večja povezanost in večja živost znanstvene skupnosti. Nasploh je splet prispeval k premiku težišča akademskega dela: to ni več izključno v produkciji in publiciranju znanstvenih informacij, ampak so literarni zgodovinarji vedno pogosteje v vlogi kuratorjev, urednikov in recenzentov, ki informacije zbirajo, organizirajo, filtrirajo in kategorizirajo.

Spletni forum

• Internet forum na strokovno ali znanstveno tematiko so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti. Člani skupnosti na forumu objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje, ugovore, polemike, vabila, oglase itd.
• Po številu strokovnih forumov, številu naročnikov, pogostosti sporočil presojamo stopnjo vitalnosti določene strokovne skupnosti.
• Spletna oglasna deska je pojav druge polovice 90. let 20. stoletja in nadaljuje tradicijo forumskega strokovnega pogovarjanja, ki je bilo pred spletom poznano pod imenom elektronska oglasna deska (bulletin board system, BBS) ali poštni seznam (electronic mailing list). Gre za kombinacijo e-pošte in spletnega arhiva (v času pred spletom pa za kombinacijo e-pošte in novičarskega arhiva). Arhiviranje sporočil je pomembna funkcija, ki spletne forume loči od spletnih klepetalnic (chat room). Prav zaradi enostavnosti arhiviranja se nekateri forumi konservativno oklepajo golobesedilnega formata sporočil, čeprav ni nobenih tehnoloških ovir za vključevanje oblikovanega besedila, slikovnih in zvočnih priponk ter videa.
• Komunikacijo je mogoče na različne načine regulirati. Nekateri zahtevajo od tistih, ki hočejo pokukati v debato, predhodno prijavo, druge zahtevajo registracijo samo od tistih, ki bi želeli v debati sodelovati, tretji pa dostopa ne omejujejo, se pa lahko namesto tega ugnezdi na vratarski sedež moderator, ki od sporočila do sporočila presoja, ali je objava za forum primerna ali ne.

Slog

• Spletna družabna omrežja s svojo dnevniško naravo spreminjajo tako temeljni pisni standard, kot je usmerjenost besedila. V knjižni kulturi so se novi deli besedila pripenjali na predhodne dele besedila tako, da se je celota brala od zgoraj navzdol, zdaj prihaja v navado, da se sveža sporočila postavljajo pred predhodna, tako da pridejo bralcu najprej pred oči sveže informacije, listanje navzdol po strani pa ga seznani s historiatom. Tisk takega razporejanja »po aktualnosti« ni omogočal, na spletu pa tehnološko ni problematičen in se uveljavlja tudi zunaj socialnih omrežij, čeprav ne čisto sistematično.
• Pred desetletji je izraz besedilo prizival v zavest besedilo, natisnjeno na papir. Današnja izkušnja besedilo povezuje z zasloni: na mobiju, tablici, računalniku, televiziji, reklamnih panojih. Zaslon vse pogosteje narekuje besedilu obliko. Stran besedila na papirju je pokončna, stran besedila na zaslonu pa je večinoma ležeča (panoramska). Ožje zrcalo tiskanega besedila je primernejše za gladko branje, zato se zaslonsko besedilo pri njem pogosto zgleduje, tako da levo in desno od zrcala ostane precej praznega prostora, ki ga zapolnijo okviri z drugimi informacijami (kazali, reklamami, komentarji) ali belina.

Sestavni deli

• Cilj tegale strokovnega opismenjevanja ni usposobiti bralca za pisanje kompozicijsko pravilnih znanstvenih študij, saj akademska služba, v okviru katere ljudje študije pišejo, doleti le zelo redke med študenti.
• Sestavni deli so: avtorjevo ime, naslov, izvleček, ključne besede, povezave, kazalo, telo besedila, uvod, teorija/metoda, gradivo, analiza, sklep, literatura, priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe.
• Za lažje pomnjenje kompozicije znanstvenega prispevka je po svetu v uporabi kratica IMRAD (introduction, methods, results and discussion), ki bi jo za naše potrebe lahko prevedli z UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep). V navodilih za pisanje doktorskih dispozicij je predvidena nekoliko drugačna kompozicija: Naslov, Izvleček, Hipoteze (namen), Utemeljitev, Metode, Rezultati, Literatura. Nimajo vse vrste strokovnega pisanja vseh naštetih delov, kratki članki katerega od elementov lahko tudi pogrešajo. IMRAD je v veljavi za eksperimentalne vede, t. i. deskriptivna področja, kamor spada tudi največji del literarne zgodovine, pa tej kompoziciji ne sledijo.

Naslov

• Naslov je prva točka stika strokovne informacije z bralcem in zato dokaj občutljiva točka. V bistvu gre za najbolj radikalni povzetek teksta, poskus skrčenja celotne vsebine na nekaj besed. Podobno jedrnat želi biti seznam ključnih besed, vendar se naslov od seznama ključnih besed razlikuje v tem, da so besede v njem med seboj povezane v sklenjeno sporočilo, medtem ko so ključne besede le nanizane druga zraven druge.
• Naslov naj: izraža temo natančno in jedrnato; priporočena dolžina je največ deset besed s terminološko težo, je pravopisno brezhiben, ne vsebuje krajšav, ni v obliki stavka ali vprašanja, stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim, ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena, ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami, podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico, naj ne ponavlja izrazov iz naslova.
• K naslovu spada UD-klasifikacija, ki jo članku priskrbijo bibliotekarji na urednikovo prošnjo.
• Naslove prevajamo v angleščino. Prevodi naj se ravnajo po angleškem pravopisu in tipografskih navadah. Polnopomenske besede so lahko v naslovu vse z veliko, lahko pa tudi ne; pri izbiri ene ali druge možnosti moramo biti dosledni. Težave nam dela drugačna raba ločil, zlasti dolžina in stičnost pomišljajev, narekovaji, vejice.

Izvleček

• Izvleček (tudi sinopsis ali abstrakt, angl. abstract) v glavi članka je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo. Revije bralcem ponudijo na spletnih straneh izvlečke razprav, ob katerih naj ta presodi, če ga razprava res zanima in se mu jo splača naročiti in plačati. V Praktičnem spisovniku stoji napotek, prepisan iz starejše literature, naj sinopsis v korist jedrnatosti poroča samo o rezultatih razprave, seznam uporabljenih metod in razlago teme pa naj prepusti daljšemu povzetku, današnja globalna praksa pa je pisanje povzetkov opustila in s tem tudi táko razlikovanje med obojim.
• Sestavni deli izvlečkov, ki v grobem ustrezajo kompozicijskim enotam članka: predmet raziskave, metode, rezultati, sklep oz. implikacije.
• Obsega največ 10 vrstic (100–500 besed). Taka dolžina ni primerna za odstavčno členjenje, izvlečki tudi ne vsebujejo kratkih sklicev in opomb.
• Organizatorji konferenc pred pripravo zbornika z referati tiskajo brošuro z izvlečki ali sploh samo brošuro z izvlečki. Avtorji prijavljajo udeležbo na konferencah z izvlečkom načrtovanega prispevka. Izvleček jim je torej nekakšno vodilo pri pisanju razprave.
• Glavna hiba izvlečkov je dolgoveznost, še posebej so moteči stereotipni uvodi.

Ključne besede

• Izbira ključnih besed, s katerimi je avtor dolžan opremiti razpravo, je postopek, ki nekoliko spominja na izbiro kategorij, s katerimi opremljamo članke na Wikipediji. Pri kategorijah iščemo širša predmetna področja, kamor uvrstimo članek, s ključnimi besedami pa poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek.
• Pri izbiri ključnih besed nismo svobodni. Paziti je treba, da so izrazi frekventni in da imajo terminološko težo. Večinoma gre za utrjene têrmine, v redkem primeru novih metodoloških pristopov pa je med ključnimi besedami lahko tudi kak neologizem. Utrjenost terminov bomo preverili v enciklopedijah in leksikonih.

Kazalo vsebine

• Kazalo oblikuje program za pisanje sam, če le ustrezno označimo tiste dele besedila, ki imajo status naslovov in podnaslovov poglavij. Nekateri programi so dovolj pametni, da verzalke v naslovu v kazalu samodejno spremenijo v male črke, saj bi bile verzalke v kazalu okorne in diletantske.
• Priporočila: naslovi in podnaslovi poglavij naj bodo kratki; pri standardiziranih žanrih, kot so npr. biografska gesla, naj se ravnajo po vzorcu; kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja; poglavje iz ene same povedi ali alineje ni smiselno; dolga poglavja naj bodo razčlenjena v podpoglavja.
• Trud za smiselno strukturirano kazalo se obrestuje s preglednejšo razporeditvijo snovi. Pri oblikovanju kazala še zadnjič premečemo poglavja tako, da si sledijo v logičnem zaporedju: strnemo kratka in podobna, predolga razbijemo, hierarhiziramo tista, ki niso v prirednem odnosu. Kazalo, ki se razteza čez več strani, je nepregledno. Strnemo ga tako, da upoštevamo samo poglavja prvih treh nivojev.

Povezave

• Povezave (klikljivi deli besedila) so tisti ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu oz. tekst od hiperteksta. V veliki meri nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih knjigah, iz samih povezav je sestavljeno kazalo vsebine in brez njih ne gre niti v seznamu literature. V spletnem formatu html povezave prepoznamo običajno po modri barvi in podčrtanosti.
• Povezave vnašamo v besedilo v vsakem formatu besedila in v vsakem urejevalniku nekoliko drugače, v splošnem pa podobno. Z levo miškino tipko označimo del besedila, za katerega želimo, da postane klikljiv, torej da nekam pripelje, potem kliknemo na označeno polje z desno miškino tipko in iz menija, ki se pojavi, izberemo vnos hiperpovezave. Spletno lokacijo, kamor naj pripelje klik, prekopiramo iz ukazne vrstice citirane strani v okence, ki se nam je odprlo na zaslonu.
• Povezave so oblika sklicevanja.

Napake

• Poglavitne hibe humanističnega pisanja so:

gostobesednost (dolgoveznost, epskost, ponavljanje, tavtološko izražanje), nerazumljivost (zapletenost, enigmatičnost sporočila), pomanjkanje konteksta, slogovni manierizem (uporaba arhaizmov, literarno markiranje sloga, duhovičenje, demonstracija »dobrega sloga«), slogovna puščobnost, pristranskost (pretirano poudarjanje svojega stališča, odvisnost od jezika obravnavanega literata, ideologizacija sporočila), nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca, skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom, mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost.

Gostobesednost

• Velik del lektorskih opravkov je črtanje odvečnih besed in besednih zvez. Seveda nič v besedilu ni čisto odveč. Za kakšen drug namen jih sploh ne bi bilo treba odpravljati, odveč so samo glede na zapovedano jedrnatost strokovnih besedil. Ko črtamo manj informativne pasuse, besedilo pravzaprav »prevajamo« v strokovni jezik, saj nekatere druge funkcijske zvrsti z gostobesednostjo dobro shajajo.
• V strokovnem besedilu črtanje manj informativnih delov ni priporočljivo, kadar je besedilo namenjeno govorni izvedbi, saj ponavljanja in mašila poslušalcu, ki se ne more tako kot bralec vračati na težje pasuse, lajšajo razumevanje.
• Brez škode lahko črtamo besede: tudi, še, pa, lahko, svoj, prim., takratni, prav tako, poleg tega, potem, nato, izpostaviti, poudariti, naglasiti, predvsem, večinoma, v glavnem, največkrat, običajno, praviloma, načeloma, prav gotovo, nedvomno, zagotovo, brez vsakega dvoma, seveda, pravzaprav, razmeroma, relativno, dokaj, precej, malo, bolj ali manj, povsem, približno, okrog, okoli, določen, specifičen, posamezen, sam, razni, različni.
• Z izbrisanimi izrazi ni pravzaprav nič narobe, njihova slaba lastnost je samo ta, da jih nehote radi kopičimo, pri čemer se razkrije sporočilna pogrešljivost.

Nerazumljivost

• Nerazumljivost ni samo posledica površnosti pri pisanju. Neredko je naravnost hotena. Zapletena sintaksa, intenzivna raba terminologije ozkega raziskovalnega področja, iskani izraz in sporočilna dvoumnost so za marsikoga odlika, zaradi katere rad strokovno komunicira.
• Pogosto jo opravičujemo z »zapletenostjo problematike«, ki nanjo ves čas opozarja, tako da mu je alibi za sporočilno meglenost.
• Opise in definicije se niansira z izrazi toda, vendar, ampak, bolj ali manj, praviloma, večinoma, okrog...

Pomanjkanje konteksta

• Celo izkušeni strokovni pisec včasih v trenutku, ko sestavlja izvleček pravkar dokončanega besedila, ugotovi, da je pozabil na tezo. Nič novega ni odkril, nobene stare trditve popravil, do nobene posplošitve se ni dokopal, članek nima rdeče niti.
• Še večja in pogostejša napaka je v humanističnih strokah nasilno posploševanje. Pisec si samovoljno izbere tri avtorje ali tekste, ki jim določi status reprezentativnosti, popiše njihove stične točke in špekulativno sklene, da gre za tipološke značilnosti literarne smeri, obdobja ali žanra.
• Odsvetovana je nereflektirana in nekomentirana raba vrednostnih izrazov celó, kar, samó, ki izražajo piščevo presenečenje nad dejstvi, ki v eno ali drugo smer odstopajo od njegovih pričakovanj in so znak njegovega vrednotenja stvari.

Manierizem

• Koristno slogovno vodilo je, naj bo besedilo sklenjeno, naj se stavki lepo in neprisiljeno vežejo drug na drugega in delajo besedilo kompaktno. Obstaja pa tudi potreba po tekstih, kjer taka povezanost ni ravno nujna, npr. seznami ali naštevalni opisi. Kompaktna besedila se zdijo lepša, zato pisci včasih preradi posegajo po retoričnih sredstvih, ki lepijo izjave med seboj in ukinjajo videz njihove fragmentarnosti.
• Izrecno sklicevanje na uglednost reference je strokovno nesprejemljiva oblika argumentiranja.
• Strokovni pisec bo lektorju hvaležen, kadar bo ta pokazal na njegova vpadljiva slogovna sredstva.
• Pisci občasno zapadejo sintaktičnim obsesijam. Pod kožo jim zleze npr.: izraz hkrati ali obenem, pretirana raba sintaktičnega vzorca ne samo, ampak tudi, odvečnih tudijev, zaporednih kijev, povsem...

Slogovna ubornost

• Nasprotna skrajnost, ki utegne vanjo pasti pisec začetnik, je pretirano ponavljanje posameznih izrazov. To se zgodi pri povzemanju prebranih strokovnih del, kjer bodejo v oči formulacije, da avtor ugotavlja, poudarja, opozarja, trdi, navaja, citira, vztraja.
• Moteče so ponavljajoče se strukture tipa Iz grafikona lahko razberemo, da, Iz pregleda vidimo, da, Iz analize se da sklepati, da. Mirno jih izpustimo, ne da bi izgubili kaj informacije, saj je iz konteksta jasno, da so grafikoni, preglednice, opisi izhodišče za nadaljnje trditve.
• V pisni izraz neredko zaidejo razvade ustnega izražanja. Ponavljajoči se besedi, s katero na vseh mogočih in nemogočih mestih prešpikamo svoje govorjenje, rečemo mašilo, npr. in sicer, pravzaprav, seveda, povsem, bojda, ne samo, ampak tudi, in tako dalje, in tako naprej, za ta del, v bistvu.
• V literarnovednem pisanju je moteče razširjena uporaba besed predstavljati in predstavnik.

Pristrnskost

• Pisanje je priložnost za uveljavljanje osebnega interesa, tudi strokovno pisanje, vendar bi bilo strinjanje s stališčem, da je pač vsa človekova dejavnost na tak ali drugačen način kontaminirana z njegovimi interesi, vulgarnomaterialistična, cinična in nespodobna. Znanost nam pomaga preseči biologizme in oblikovati kolikor mogoče objektivne, nepristranske sodbe, ki jih ne narekujejo preživitvena nuja, osebni prestiž ali osebnostne kaprice.

Terminologizacija

• Terminološke diskusije so lahko alibi za to, da se s pojavom samim ni treba ukvarjati. So v bistvu izraz nepripravljenosti za soočenje s predmetom in razkrivajo razpoko med literarno realnostjo in njeno skonstruirano podobo v naši zavesti.
• Obvladanje terminologije kake teorije, razlagalne smeri ali »šole« (feministične, družbenokritične, lacanovske, sistemskoteoretične) je seveda pogoj za sodelovanje v ekskluzivnih razpravnih krogih, vendar je predaja kateremu od strokovnih žargonov nevarna.
• Tako kot moti nasilna terminologizacija zadev, ki se dajo brez izgube informacije ali brez nevarnosti nesporazuma povedati z vsakdanjim izrazjem, moti tudi piščeva ignoranca terminologije. Če nameče v besedilo izraze dramski/dramatski/dramatični, vrsta/zvrst/žanr, okrasni pridevnik / ukrasni pridevnik, junak/lik/glavna oseba/protagonist itd., kakor mu slučajno boljše zveni, vzbudi pri bralcu nezaupanje v svojo literarnovedno kompetenco. Tudi če med izrazi pogosto ni bistvenih pomenskih razlik, naj vendarle poenoti njihovo rabo ali pa kje v opombi na kratko pojasni svoje stališče do terminoloških alternativ.

Spol in število

• Nekdaj je veljalo, da je takrat, ko mislimo na oba spola, običajna uporaba moškega spola, tako da slovničarjem ni bilo težko moškemu spolu pripisati statusa nevtralnega spola. Feminizem pa je prinesel zahtevo po popravljanju spolno krivičnega jezika.
• Odločitev o tem, v kateri osebi bo naša razprava, v prvi osebi ednine ali v prvi osebi množine, ni vedno lahka. Kadar poročamo o svojih raziskovalnih rezultatih, se zdi najpravičnejša uporaba prve osebe ednine, ki pa zna pri bralcu vzbuditi občutek, da se hvalimo in si pripisujemo vse zasluge, in tako postati moteča. Komplicirana zna postati tudi uporaba dvojine, kadar nastopi potreba, da se loči avtorstvo ene izjave od avtorstva druge izjave.
• Nič bolj nevtralna ni izbira prve osebe množine, čeprav je v strokovnih besedilih na voljo prav zaradi potrebe po ohranjanju občutka nevtralnosti. Deluje potujevalno in objektivizirajoče. Tretja oseba ednine vskoči, kadar ne pride v poštev nobena od obeh predhodnih možnosti.

Mentalno brambovstvo in servilnost

• Poglavje se dotika občutljivega razmerja med domačim (svojim, tradicionalnim) in tujim (prevzetim) na več nivojih strokovnega pisanja in je pravzaprav nazorskega značaja. Gre za vprašanja, iz katerih virov in literature bomo črpali, po katerih metodoloških vzorcih se bomo ravnali, bomo uporabljali domačo terminologijo ali raje prevzeto, bomo pri citirani knjigi zapisali kraj izdaje Wien ali Dunaj, bomo dokazovali avtohtonost slovenske literature in literarne vede ali njeno vpetost v globalno sceno.

Govorna prezentacija

• Mislimo na govorne predstavitve za bolj ali manj zaključeno publiko: predavanje v razredu, javno predavanje, predavanje v okviru kluba, društva ali kakšne druge organizacije, študentsko predstavitev referata, seminarske naloge, diplome, magisterija, doktorata, predstavitev referata na konferenci, predavanje v okviru spletnega seminarja, na video konferenci, v okviru spletnih tečajev ipd.
• Pisna besedila niso najbolj primerna za zvesto govorno reprodukcijo. Pri branju motijo opombe, bibliografske navedbe, citati, izziv predstavljajo slike, tabele, grafikoni. Predavatelj, ki upošteva specifiko govorjenega jezika, bo iz pisne predloge za predavanje dobesedno prebral samo kakšen citat, sicer pa bo predavanje oblikoval po svoje. Stavki bodo krajši kot v zapisanem besedilu, manj bo zapletene sintakse, več ponavljanja, dovolil si bo ekskurze, komentarje in namige na aktualne družbene teme, na konkretno situacijo v predavalnici, na odzive (ali neodzivanje) publike, česar tekst ne vsebuje in vanj tudi ne spada.
• Govorec se mora na predavanje seveda pripraviti. Pisna predloga pride še kako prav. Govorci se bojijo, da ne bodo zapolnili predvidenega časa, vendar ga po pravilu prekoračijo.

Prosojnice

• Prosojnice so velika pomoč, govorniku pomagajo pri prevajanju objavljenega članka v predavanjsko obliko, pomagajo mu retorično zaokrožiti in povzeti njegove glavne točke in sporočilo, ob izvedbi pa ga disciplinirajo, da ne zaide v stranske teme in da v predvidenem času pripelje predavanje do konca.
• Prezentacijski programi imajo tudi svoje slabe plati. Predavatelja lahko zavedejo, da predavanje postane samo prebiranje alinej na prosojnicah, poslušalca pa zavedejo v poenostavljeno predstavo, da je svet organiziran kot alineje na prosojnicah. Namesto da bi poslušalci sledili govorni izvedbi, sledijo tekstu na prosojnicah in pozabijo beležiti predavateljevo izvajanje.
• Prosojnice so koncipirane za seznamsko podajanje informacij, saj sestavljavcu ponudijo seznam kot privzeto obliko besedila, za vnos običajnega besedila pa se mora v meniju posebej potruditi. Na eno prosojnico se z zmanjševanjem črk sicer da spraviti precej dolge naštevalne verige, pametno pa to ni.
• Pogumnejši naj postavijo izdelano prezentacijo na javno mesto in omogočijo uporabnikom komentiranje, popravljanje in dopolnjevanje. Za postavitev prezentacije na splet priporočajo njeno predhodno pretvorbo v format pdf.
• Predavatelj naj prezentacijo za spletni seminar postavi v okno za gradivo tako, da so ob njej vidna še druga okna, preko katerih ohranja kontrolo nad dogajanjem v virtualnem razredu, in se lahko sproti odziva na morebitna vprašanja.

Vizualizacija

• Prosojnice so ena od oblik vizualizacije strokovnih informacij, gre za vizualizacijo govorjenega. Na prosojnicah ravnamo z besedilom drugače kot v spletnih objavah in še bolj drugače kot v tiskanih objavah. Z barvo poudarjamo njegove dele, pogumneje dodajamo slikovno gradivo, tabele, grafikone, zemljevide, včasih tudi zvok in video.
• Nasploh je besedilo na spletu slikovitejše od natisnjenih besedil. Na papirju je slikovitost stala: dražji papir, barve. Vse to je na spletu zastonj in članki so na spletu lahko z njimi razkošneje opremljeni.

Fotografije: Licenciranje fotografij, Fotografije kulturne dediščine, Nalaganje na wikije

• Za razmah fotografije je zaslužna digitalizacija. Ni več treba imeti fotografskega aparata, ker slikamo z mobijem, s tablico ali prenosnikom.
• Licenca creative commons, ki naj bi bila alternativa copyrightu, ohranja trdoživo kategorijo individualnega avtorstva z atributom by, ki ga morajo upoštevati vsi uporabniki fotografij na spletu. Atribut by zahteva, da pri uporabi izdelka v prostem dostopu vedno navedemo ime njegovega tvorca, oz. da mu »priznamo avtorstvo«. Zaradi individualnega avtorstva je pri fotografiji to enostavno, pri sodobnih besedilih, ki so plod skupinskega prizadevanja, pa je zahteva po priznavanju avtorstva težko uresničljiva in jo praksa ignorira. Tudi če se v redkem primeru zgodi, da je avtor gesla en sam, ga v praksi ne navajamo. V bistvu z izpuščanjem avtorjevega imena kršimo anahrono zahtevo licence cc. Fotografije imajo res enega samega avtorja, ki pa se pod fotografijo noče vedno podpisati ali pa z vzdevkom skrije svojo pravo identiteto. Obe licenci, (c) in (cc), zahtevata navedbo avtorja fotografije, česar pa vsaj za »avtorstvo« zaslonskih posnetkov ne bomo počeli; navajanje imena takega »fotografa« bi bilo res legalistično. Ime fotografa lahko izpustimo, kadar se ta podpiše z vzdevkom, posebej če gre za obrtniške posnetke, kot je naslovnica knjige ali stran v knjigi, informacijska tabla, slika na steni, kip v parku, arhitekturni objekt ipd. V takih primerih je neprimerno bolj važno navesti avtorje fotografiranih stvaritev.
• Trenutno je zanesljivo mesto za hrambo posameznikovih fotografij z javno namembnostjo katero od globalnih spletišč, neprofitnih ali komercialnih, ki zastonj ponujajo svoje kapacitete ljudem: Picasa Web Albums, Yahoojev Flickr, Facebookov Instagram, Googlovi Zemljevidi, Microsoftov OneDrive, slovenski Shrani.si.
• Googlovo iskanje fotografij prikliče na zaslon velike količine uporabnega gradiva, vendar vsa ta roba večinoma nima licence proste dostopnosti, zato jo lahko uporabimo le v zasebne namene, ne pa za svojo objavo. Enako je s fotografijami na slovenski Geopediji. Zbirka fotografij, zanimivih za domačo kulturno zgodovino in večinoma v prostem dostopu, je v Digitalni knjižnici Slovenije.
• Najuporabnejše so fotografije v Wikimedijini Zbirki, od koder zajemajo večpredstavnostno gradivo vsa druga Wikimedijina spletišča (Wikivir, Wikipedija, Wikiverza, Wikiknjige...), ne glede na jezik. Ker so opremljene z licenco cc, so prosto uporabne tudi za potrebe naših objav. Ko sliko naložimo v Zbirko, ji najprej določimo povedno ime, dodamo opis v slovenščini ali še v kakšnem drugem jeziku, jo kategoriziramo ter po možnosti takoj vključimo v geslo na Wikipediji. Z licenco proste uporabnosti cc so opremljene privzeto že z našo odločitvijo, da jih postavimo na tem mestu.
• Pravna regulativa komplicira uporabnost fotografij na spletu, na Wikimedijinih spletiščih mora objava ustrezati tako slovenski zakonodaji kot tudi ameriški.
• Posnetki platnic, ki so avtorsko delo in sicer niso v javni lasti do zakonitega izteka avtorskih pravic, naj bi bili v omejeni ločljivosti. Enako velja za naslovne strani revij, ovitke cedejk in igrice ter za zaslonske posnetke.
• Ker so fotografije umetnostnih izdelkov za Wikimedijo problematične, jih nalagamo na alternativna mesta in na Wikipediji objavimo zgolj povezavo nanje. Na Geopedijo tako naložimo npr. posnetke kipov na javnih prostorih in informacijske table. Tam so prosto dostopne, če odkljukamo to možnost, žal pa nimajo statusa proste uporabnosti, niti niso z licenco cc opremljeni zemljevidi in zračni posnetki ozemlja na Geopediji.
• Na Wikiverzo in Wikiknjige se sedaj skoraj vse nalaganje fotografij dogaja na Zbirki. Treba je izpolniti obrazec. Pametno je sliko opremiti s ključnimi besedami oz. kategorijami in jo dobro opisati. Enako velja, kadar nalagamo sliko samó na slovensko Wikipedijo.

Infografika: Tabele, Grafikoni, Zemljevidi, Besedni oblak

• Informacijska grafika (infographic) je oblika vizualizacije podatkov, tj. vizualna prezentacija podatkov, informacij in znanja sploh, ki izrablja sposobnosti človeškega vida za hitro in jasnejše dojetje vzorcev ali trendov v kompleksnih podatkovnih nizih. Zanimanje so spodbudila popularna prostodostopna računalniška orodja. Navadili smo se uporabljati spletne zemljevide (Geopedija, Google Earth, Google Maps, Street View) in jih prilagajati svojim potrebam, razpredelnice nam lajšajo risanje grafov, med osnove spretnosti elektronsko pismenih spada postavljanje fotografij in njihovo obdelovanje, socialna omrežja, iskalniki in inštitucionalna spletišča in socialna omrežja vgrajujejo grafične prikaze rabe (Sicris, Slovenska biografija, Ngram Viewer, Academia.edu, LinkedIn, Wikipedija ...).
• Včasih so podatki iz podatkovne zbirke predstavljeni v obliki tabele, kjer so podatki razporejeni po celicah na preseku med stolpci in vrsticami. Z nekaj truda se naučimo tudi ukazov za tabele v html-kodi in v wikijih. Besedilo v okencih tabele naj ne bo obojestransko poravnano, ker to povzroča grde praznine med besedami. Naslovna okenca na vodoravni ali navpični osi naj se po možnosti začenjajo z veliko začetnico.
• Da bi grafično predstavitev razumeli, je potrebna legenda posamezne barve, črt ali likov. Od vseh človeških čutov prinaša vid največ informacij. Polovica možganov se ukvarja z njimi in slike možgani procesirajo hitreje kot besedila.
• Obstaja več klasifikacij grafičnih predstavitev podatkov: grafikon (histogram, črtni, stolpčni, palični, tortni, graf raztrosa, statistična distribucija, graf funkcije), diagram (časovni ali kronološki, drevesni, omrežni, organizacijski, diagram poteka, genealoški Vennov), kartogram, shema, piktogram.
• Večjo in sistematično rabo doživlja zemljevid od vznika interaktivnih kart na spletu dalje.
• Omrežno orodje Wordle na zaslon izriše besedni oblak teksta, ki smo mu ga dali v obdelavo, Voyant tools pa zraven oblaka besed, ki očitno vsebuje tudi klitike, pove o besedilu še marsikaj drugega statistično zanimivega.

Iskanje

• Iskanje je med mentalnimi dejavnostmi, pri katerih nam pomaga računalnik. Danes je način dostopa do informacij drugačen.
• Za red si z oblikovanjem standardov popisa in podeljevanjem edinstvenih številk za avtorje, založbe in posamezne objave prizadeva več inštitucij. Da ne bi prihajalo do zamenjav med avtorji, pri Cobissu poskrbi koda (številska identifikacija) vsakega avtorja.
• V mednarodnih okvirih je možnosti pripisovanja del napačnim avtorjem še več. Razločitvi pomenov naj bi pomagal prostodostopni sistem ORCID, ki deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo, kjer si zainteresirani posamezniki z registracijo zastonj pridobijo alfanumerično kodo in ročno izločijo izmed objav, ki se pokažejo pod njegovim imenom, tiste, ki mu ne pripadajo. ORCID je mednarodna, interdisciplinarna, odprta, neprofitna civilna organizacija, ki jo podpirajo založniki in akademske inštitucije, in znanstvenike ter njihove objave opremi z enkratno digitalno oznako in avtomatizira njihovo medsebojno sklicevanje. Posameznikova 16-mestna koda ima obliko http://orcid.org/0000-0003-2814-376X. ORCID je ena izmed oblik mednarodne standardne identifikacije imen, nekakšen »avtorski DOI«.
• Identifikaciji knjižnih objav je namenjena številka ISBN, identifikaciji periodike ISSN, identifikaciji spletnih objav pa DOI. ISBN podeli publikaciji osrednja nacionalna bibliografska inštitucija skupaj z drugimi podatki, potrebnimi za bibliografsko identifikacijo in registracijo publikacije, potem ko ji založba ali avtor, če je samozaložnik, pošlje svoje delo. 10-mestnim oznakam ISBN pred letom 2007 je treba dodati predpono 978, da ustrezajo današnjemu 13-mestnemu standardu. Nadaljnje cifre pomenijo državo oz. jezik (za slovenske knjige 961), založbo (npr. 237 za Znanstveno založbo FF), tri cifre označujejo knjigo znotraj založbe in zadnja je kontrolna cifra. Ta podatek je v obliki črtne kode EAN odtisnjen na hrbtni strani knjižnih platnic. ISSN je 8-mestna številka; elektronska varianta revije ima lahko samostojno ISS-številko. Oprema bibliografskih navedb v Wikipediji z ISBN-ji se v tem trenutku ne zdi potrebna, za slovenske knjige je veliko uporabnejša oprema s številko COBISS ID. Številko ISB ali ISS urejevalniki, tudi wikiji, samodejno napravijo klikljivo, klik nanjo pa slej ko prej pripelje do njenega zapisa v kateri od knjižnic. Številka je učinkovita tudi v ukaznem polju iskalnikov; če zraven zapišemo še Izum ali Cobiss, nas pripelje neposredno na katalogni listek v Cobissu.

UDK

• Številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija), ki spremlja objave, nasprotno od enkratnih številk ISBN, ISSN ipd. poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti.

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije 1 Filozofija. Psihologija 2 Teologija. Verstva 3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje 5 Matematika. Naravoslovje 6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika 7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport 8 Jezik. Književnost 9 Geografija. Biografija. Zgodovina

• Razporeditev človeških dejavnosti po UDK-ju je samo ena od obstoječih klasifikacij in ni povsod v uporabi. Slovenija z UD-vrstilcem opremi vsako bibliografsko enoto v nacionalni bibliografiji.
• Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije pozna sedmero področij: naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika, interdisciplinarne raziskave, ki so naprej členjena na 260 podpodročij.
• Slovenski Statistični urad uporablja za izobraževanje in usposabljanje klasifikacijski sistem KLASIUS. Humanistične discipline imajo tu karakteristično kodo 22: slovenski jezik s književnostjo npr. 2231, primerjalna književnost 2253.
• Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti (CERIF - CERCS) postavlja med petimi področji humanistične vede na prvo mesto, sledijo pa družboslovje, naravoslovno-matematične vede, biomedicinske, tehnološke vede. Področij in podpodročij je tu še več (550).
• Preglednejša je klasifikacija FOS 2007 s 47 področji: naravoslovne vede, inženirske in tehnološke vede, medicinske in zdravstvene vede, kmetijske vede, družbene vede, humanistične vede. Jeziki in književnost imajo znotraj humanistike šifro 6.2; zraven so še zgodovina in arheologija, filozofija, religija in etika, umetnost (umetnost, umetnostna zgodovina, izvajanje umetnosti, glasba) in druge humanistične vede.
• Bolj so zavesti enciklopedični klasifikaciji, ki delijo znanosti na dve veliki področji: družbene vede, ki raziskujejo človeka in družbo, in naravoslovje. Še drugačna je razdelitev na empirične (eksperimentalne) in formalne znanosti (matematika, logika). Pa delitev na temeljne in uporabne (aplikativne) znanosti.
• UD-klasifikator ali vrstilec najdemo tako, da pogledamo v seznam gesel, ki se ga da najti pri knjižničarju, in tu po abecedi poiščemo želeno.
• Univerzalno decimalno klasifikacijo obvladajo le izurjeni bibliografi, ki z vrstilci opremljajo vpise bibliografskih enot v Cobiss. Njihov nasvet, s katero številko UDK v Cobissu poiskati npr. slovenske literarne kritike, nam pride lahko zelo prav. Laičnemu uporabniku je seveda bližje intuitivno iskanje s ključnimi besedami.

DOI

• DOI (Digital Object Identifier 'digitalni identifikator objekta') je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti.
• URL-ji (spletni naslovi, ki se običajno začenjajo s http://) dokumentov se pogosto spreminjajo, pridobitev registracijske kode DOI pa poskrbi za sledljivost dokumenta, ki mu ob spremembi lokacije samodejno zamenja URL med metapodatki. Do tako opremljenega dokumenta lahko dostopa vsakdo. Kdor naleti na kodo DOI, lahko tudi zastonj poizve, na kateri dokument se nanaša, pridobitev kode pa ni zastonj, saj jih lahko izdajajo samo pooblaščene organizacije (t. i. registracijske agencije), ki so za to plačale članarino in za svoj servis tudi zaračunavajo. Glede na naraščajočo zmogljivost, prijaznost in zastonjskost spletnih iskalnikov se poraja vprašanje o smiselnosti kode DOI.
• Koda DOI je takele oblike: doi:10.7771/1481-4374.2064. Številka pred poševnico pomeni založnika, številka za poševnico pa je številka publikacije. Ko kodo vnesemo v iskalnik na spletni strani organizacije, se nam pokažejo bibliografski podatki za publikacijo.

COBISS ID

• Na Slovenskem je za identifikacijo publikacij uporabna številka COBISS, s katero je opremljena vsaka pri nas registrirana objava, ne glede na medij, tudi tiste pred nastopom kodirnega sistema ISBN. Citatni standardi ne predvidevajo navajanja teh številk (z izjemo DOI), praksa objavljanja na wikijih pa identifikacijsko številko COBISS zelo ceni, saj klik nanjo bralca pripelje neposredno na Cobissov bibliografski zapis o publikaciji. Bibliografske enote v seznamih literature in v opombah na Wikipediji se tako zaključujejo z nizom COBISS, medtem ko se na tem mestu drugod po svetu pojavi povezava na ISBN ali na kataložni zapis v nacionalni knjižnici.
• Cobissova začetna stran poleg iskalnega okenca, ki je od vseh servisov gotovo najbolj v uporabi, iščočemu ponuja klasificirane osebne bibliografije raziskovalcev (s povezavo na SICRIS), bibliografije serijskih publikacij, povezavo na podatke o citiranosti slovenskih raziskovalcev na Web of Science in na Scopusu itd.
• Za literarnega zgodovinarja sta zanimiva seznam najbolj branih knjig in baza podatkov z naslovom Knjižnično nadomestilo z letno statistiko izposoje aktualnih slovenskih avtorjev.

Podatki in podatkovne zbirke

• Informacije so dveh vrst: dokumenti in podatki. Dokument je fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo. V literarni vedi je dokument drugo ime za besedilo. Neobjavljenim besedilom se je včasih reklo rokopis, objavljena pa so imela obliko knjige ali članka. Danes dokument enačimo z računalniško datoteko, ki ima lahko besedilni, slikovni, zvočni ali filmski format. Podatki so osnovni elementi informacije, pridobljeni večinoma z meritvami in prikazani v formatiranih zapisih v podatkovni zbirki ali v obliki tabel in grafov. V praksi se obe vrsti informacij združujeta.
• V Digitalni knjižnici Slovenije dLib se iskalec najprej sreča z vrsto bibliografskih podatkov, ki ustrezajo njegovi poizvedbi. S klikom na izbrani podatek pa prikliče na zaslon celotni dokument.
• Običajno je bilo težko priti do podatkov, če jih nismo generirali sami pri svojih raziskavah. Treba se je boli potruditi in jih poiskati na mestih, kjer so bili dostopni za javno uporabo: besede v slovarjih ali kataložnih zbirkah, publikacije v objavljenih bibliografijah ali listkovnih katalogih knjižnic, avtorje in druga dejstva v leksikonih in enciklopedijah, bodisi natisnjenih bodisi v arhivirani obliki.
• Število javno dostopnih podatkovnih zbirk, iz katerih je mogoče poljubno črpati, včasih pa jim tudi kaj dodajati, narašča.

Iskanje po dLibu

• Iskanje po zbirki besedil (knjig, revij, časnikov, zbornikov, plakatov, rokopisov), slik in večpredstavnostnega gradiva.
• Uporabimo:

- kadar nimamo sreče z iskanjem po metapodatkih (avtorju ali naslovu dela), takrat pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu; - kadar je zadetkov preveč, iskanje omejimo z vtipkanjem dodatnih izrazov, za katere vemo, da jih tekst vsebuje; - postavimo niz besed, za katere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje; - pri neuspešnem poizvedovanju je treba poizkusiti s kakšnim drugačnim nizom, saj strojno branje pri težje berljivih predlogah ni bilo vedno zanesljivo in iskalnik zato niza ne bo našel; - preštevilne zadetke redčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu.

Seznami

• Namesto običajne odstavčne členjenosti uporabimo seznamske alíneje takrat, kadar želimo našteti serijo elementov na čim razločnejši način. Lepi seznami skupaj z napovednim stavkom tvorijo eno samo poved in njegove alineje niso daljše od ene vrstice. Na koncu take alineje sicer lahko napravimo vejico ali, kadar je vrstica sama iz naštevalnih elementov, podpičje, treba pa to ni.
• Dolge sezname s kratkimi alinejami radi stavimo v dveh ali več stolpcih.
• Vedno pogostejša raba seznamske organizacije informacij vodi k tezi, da je seznam naturna oblika informacij danes. Če to drži, potem je v konkurenčnem razmerju z zgodbo in sorodna podatkovnemu nizu.
• Na Wikipediji so seznami izhodišče za nadaljnje resno delo: seznam slovenskih pesnikov in pisateljev, mladinskih pisateljev, literarnih zgodovinarjev, literarnih likov, romanov, literarnih poti, literarnih nagrad itd. Gesla razvrščata v sezname tudi Wikipedija in Wikivir sama, kadar jih ustrezno kategoriziramo: delo, označeno npr. s kategorijo kmečka povest, se samodejno znajde na seznamu skupaj z drugimi enako kategoriziranimi teksti. Tako se po seznamih grupirajo avtorji, rojeni istega leta, knjige, izšle v istem letu, besedila istega avtorja, žanra ali slogovne pripadnosti, uredniki, prevajalci, tuji slovenisti...

Digitalna humanistika

• Literarnovednemu segmentu ustreza podpodročje empirične literarne vede, jezikoslovnemu segmentu pa podpodročje računalniškega jezikoslovja.
• Je empirična literarna veda s pomočjo računalnika, računalniška obdelava humanističnih podatkov (njihov zajem, ureditev v podatkovno zbirko, njihovo analizo in vizualizacijo oz. prezentacijo).
• Je področje stika dveh kultur, znanosti, ki jo v sintagmi zastopa pridevnik digitalna, in humanistike.
• Pojem literarna veda se izgublja in se nadomešča z izrazom literarne in kulturne študije ali z izrazom medijske kulturne študije.
• Organizirajo jo univerzitetni učni načrti. Študenta opremijo z znanji za zbiranje podatkov, njihovo pripravo za vpis v podatkovne zbirke, njihovo analizo, prezentacijo oz. vizualizacijo ter interaktivno manipulacijo s strani uporabnikov.
• Ponujajo se v obdelavo različne vrste predmetov (posamezna dela, korpusi, bibliografije, učni načrti, življenjepisi, slike, zvok, video, jezik, podatki in metapodatki, metode, standardi) ter raziskovalne tehnike (georeferenciranje, »poigričenje«, linkanje, fotografiranje, skeniranje).
• Prinesla bo javno dostopnost laikom prijaznih orodij za analizo besedil in besedilnih korpusov in njihovo rutinsko uporabo. Za jezikoslovno rabo so to konkordančnik, črkovalnik, prevajalnik in sintetizator govora, za literarno vedo pa program za določanje žanrov, motivov, tem in avtorstva, pomoč pri lociranju dogajališč, statistična orodja in programi za prezentacijo konstelacije oseb in dogajalnih shem.

Empirične metode

• So podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom.
• V humanistiki so na daleč prepoznavni zaradi opaznega deleža številčnih podatkov, predstavljenih v tabelah ali grafikonih.
• Empiričnemu pristopu stoji v opoziciji teoretični pristop: prvi izhaja iz faktov in je zato induktiven, drugi pa iz konceptov, zato je deduktiven.
• Pod empiričnostjo razumemo: pridobivanje materialnih dokazov (podatkov) z eksperimentiranjem in opazovanjem; merjenje podatkov (preštevanje, kvantifikacija); preverljivost meritev.

Programi

• Našteti so zastonj in povečini spletni programi z zelo obsežnega seznama TAPoR s stotinami programov.
• Njihova klasifikacija je arbitrarna, saj večina programov združuje več funkcionalnosti.

Projekti, revije

• Našteti so uporabni projekti in revije.

Računalniško jezikoslovje

• Utrjenega termina za računalniško ukvarjanje z literaturo ni.
• Terminološko težo ima izraz za uporabo računalnika v jezikoslovju (CL), ki se posveča tudi leposlovju.
• Računalniški jezikoslovci razumejo leposlovje kot posebno obliko podatkov, ki zaradi svoje specifične funkcije kličejo po ločeni obravnavi.
• Računalniška lingvistika je za literarno vedo interesantna, kadar se ukvarja z naslednjimi rečmi: iskanje po leposlovju, povzemanje zgodb, razlikovanje med literaturo in drugimi vrstami pisanja, identifikacija in analiza literarnih žanrov, slogovno razvrščanje besedil in pripisovanje avtorstva, analiza bralčevih čustvenih odzivov, konstelacije oseb, , računalniško modeliranje pripovedi, računalniška naratologija in folkloristika, generiranje literarnih pripovedi, dialoga oz. poezije, oblikovanje priporočilnih seznamov.

Slovarček

• paradigma = vzorec, primer
• sintagma = besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena
• uzurpacija = nezakonita, nasilna prilastitev
• servilnot = hlapčevstvo
• pasus = odlomek, del
• apelirati = sklicevati se na nekaj
• imponirati = vzbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določene lastnosti, vedenja
• legalizem = pismouštvo
• kalejdoskop = krpanka
• ohcet = med seboj pomešani znaki različnih naborov pisav
• kurziv = ležeči tisk
• pagina = oznaka strani
• špijonaža = vohunstvo na področju vojske in gospodarstva