Uporabnik:TamaraSterk

Ob Novi pisariji

Uvod

Učbenik Nova pisarija je neke vrste nadaljevanje priročnika Praktični spisovnik (izhajal 1990-2002), ustvarjen in pomemben predvsem zaradi stalnega spreminjanja, razvijanja in bogatenja jezika. Navdih za ta naslov je seveda nihče drug kot naš največji pesnik France Prešeren.

Pismenost se dandanes ne povezuje več le z branjem in pisanjem, pač pa z našim znanjem in sposobnostmi v širšem pomenu besede.

Velik plus tako imenovanih wikiknjig je sprotno širjenje in posodabljanje, saj pri dodajanju in urejanju informacij sodeluje več avtorjev - lahko celo mi sami. So neke vrste rastoče knjige.

Kam z avtorjem

Dilema o navajanju avtorja in o tem, kam bi avtor moral vtisniti svoj pečat, je bila seveda lahko pričakovana, saj z že prej omenjenimi wikiknjigami posegamo po neznanem in pišemo nova poglavja v svetu knjig in književnosti, smo neke vrste pionirji. Nikakor ne gre zanemariti tudi težav, ki jih avtor že sam omenja, tj. težave pri knjižnem opisu in navajanju najustreznejših informacij o letu izdaje, ponatisih,... To so težave, ki se bodo pojavljale, ki so neizbežne, a hkrati potrebne za razvoj in napredek na tem področju.

Prešernova Nova pisarija

Današnji čas in čas pesnika Franceta Prešerna se vsaj v smislu pisanja začuda ne razlikujeta prav dosti. Prešeren in njegovi somišljeniki so zgroženi in zasmehujejo dejstvo, da se ima vse več in več ljudi vredne za pisanje vsakršnih leposlovnih tekstov, brez upoštevanja začrtanih slovničnih in pravopisnih smernic tistega časa. Pesnik svojo opazko poda v obliki satirične pesnitve Nova pisarija, objavljene v II. zborniku Krajnske čbelce.

Tudi danes bi skoraj lahko rekli, da velja neka splošna ideja, da piše pač lahko vsak.

Pismenost

Do druge polovice 18. stoletja in uvedbe obveznega šolanja je pismenost veljala za privilegij elite, manjše skupine izobražencev (ponavadi duhovnikov). To je povsem v nasprotju z današnjim prepričanjem, da pismenost določa prag civiliziranosti. Razumevanje pismenosti se je od takrat do danes seveda zelo spremenilo.

Pismenost po tradiciji razumemo kot dvojno sposobnost, to je sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja. Zdi se mi, da ta poved lepo povzame bistvo, ko gre za razlago besede pismenost. Torej zelo osnovnošolsko, pismenost je sposobnost komunikacije na različnih področjih.

Vloga bralca/poslušalca/gledalca je vse manj pasivna. Spodbujeni smo, da sodelujemo (objavljanje člankov in komentarjev v časopisih, sooblikovanje spletnih mest...). Dejstvo je, da smo vse bolj pismeni kar se tiče t.i. e-pismenosti, na žalost pa vse manj delamo na svoji t.i. bralni pismenosti.

Zmotno je prepričanje, da bodo računalniki kmalu vse naredili namesto nas. V resnici je stvar taka, da se nam z novimi spoznanji vsakodnevno odpirajo tudi nove možnosti, ki nas potem spet polno zaposlijo in nam ne podarjajo nič več prostega časa.

V razvitem svetu se večina držav lahko pohvali s skoraj stoodstotno pismenostjo. Je pa treba ločiti med osnovno pismenostjo in pa višjo obliko pismenosti, ki vključuje tvorjenje besedil in širjenje le-teh v javnosti - če upoštevamo slednji kriterij kot kriterij pismenosti, je odstotek pismenih seveda precej nižji. Aktivno pismeni so v manjšini. Torej izjava, da dandanes piše že vsakdo, ne drži!

Delo pisca je sicer cenjeno, a med ljudmi nikakor ne velja za enakovredno fizičnemu delu.

Informacijska družba

Informacijska družba je ime za socialno paradigmo današnjega časa. V zvezi z elektronsko knjigo se pojavljajo številni (neutemeljeni!) stereotipi.

Kultura tiskane knjige se umika informacijskim kanalom. Digitalna informacija ni nujno ranljivejša od pismene, poleg tega je v mnogih pogledih bolj praktična (posodabljanje informacij ob novih znanjih, spoznanjih).

Strah pred "preobiljem informacij" je še vedno velik, veliko je nezaupanja v tehnološke spremembe.

Wikiji

Izvor imena: wikiwiki = havaj. res hitro

Ime Wikipedija in njena sesterska spletišča (delujejo po okvirom org. Wikimedia) povezujemo s pojmom informacijska družba. Wikiji so lahko dostopni, ekonomsko neprofitni in kar je najpomembneje, povezujejo uporabnike/avtorje med seboj na spletni ravni. Vodilno geslo je "spodbujanje kreativnosti in enotnosti".

WIKIMEDIJINA SPLETIŠČA:

Wikipedija
Wikivir
Wikiknjige
Wikiverza
Wikislovar
Zbirka
druga spletišča

S pomočjo wikimedijinih spletišč se dandanes meri tudi vitalnost jezika ter njegova sposobnost preživetja (v preteklosti merila: Biblija, epska pesnitev, program Windows ...).

Raznolikost in množičnost jezikov je zelo pomembna, saj vsak jezik po svoje gleda na svet in ga sooblikuje. Večja raznovrstnost poveča tudi preživetvene zmožnosti. Slovenija se je Wikipediji pridružila leta 2002, do danes je v slovenščini objavljenih več kot 150.000 gesel (v angleščini cca. 5 milijonov).

Licenca člankov je cc (creative commons), čemur bi po naše lahko rekli tudi "ustvarjalna gmajna". Zelo pomembna pri pisanju je nepristranskost (NPOV).

Wikipedija je neke vrste ljudski muzej znanja. Objave na strani so neposredno mednarodno primerljive. Hkrati so wikimedijina spletišča dobra za nas, saj pozitivno vplivajo na nekatere naše nacionalne poteze (nevoščljivost, egoizem, nepotrpežljivost ...). Vzbuja nam upanje v uresničljivost človekovih socialnih aspiracij.

Wikiji in šola

Študentski wikiprojekti nastajajo v povezavi z Wikiji od leta 2007 naprej. Ideja o vpeljavi Wikipedije na šole in fakultete je sicer zelo obetavna, a je marsikje naletela na odpor ali gluha ušesa. Mladi niso pripravljeni spustiti svoje stvaritve na prostost, kjer vanjo posegajo drugi. Prav tako jih je groza misli, da bi delo ostalo na internetu, v vpogled njim in vsem drugim.

Wikipedija pa ne more služiti kot spletna učilnica predvsem zaradi svoje odprtosti.

Čeprav se nam zdi zelo možno, da bi kdo izrabljal to popolno odprtost spletišča in se to tudi sem in tja res zgodi, vandali ponavadi kaj hitro odnehajo, ko se naveličajo tega sizifovega početja - kontaminiran članek je namreč zelo lahko popraviti s preprostim klikom na obnovitev stare redakcije v historiatu strani.

Avtor

Literarni zgodovinarji niso enotni v naklonjenosti različnim členom komunikacije. Sprva je bila pozotnost usmerjena k avtorju, kasneje k besedilu, nazadnje pa je bila preusmerjena k bralcu (kulturni interesi, potrebe, obzorje). Zato besedilo samo po sebi nima več take vrednosti kot njegovo razmerje z bralcem (predvsem zaradi sprememb v zvezi z demokratičnimi procesi).

Motivacija za pisanje

Ob začetku pisanja imamo lahko več različnih motivacij. Največji sovražnik literarnega duha je avtorski napuh - to je neetična motivacija.

Za raziskovanje nekega segmenta sveta je pomembno raziskovanje - postavljanje teze, izvajanje eksperimenta, preučevanje rezultatov. Upoštevati moramo vsa gradiva rezultate, tudi če ti zanikajo pravilnost naše hipoteze.

Nekateri avtorji trpijo tudi za grafomanijo in skribomanijo, torej so njihova motivacija oni sami, pišejo zaradi samih sebe. Pri pisanju se je treba ozirati na sposobnost dojemanja, splošne interese in želje publike. Če pišemo na bralcu nerazumljiv način, ga s tem pravzaprav žalimo.

Naš socialni ideal, seveda utopični, je družba kreativnih posameznikov, ki kreativnost izražajo tudi s pisanjem - nenehno potrebujemo/želimo nekaj novega.

V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih:

- za vsakdanje sporazumevanje

- leposlovno

- strokovno in znanstveno

- publicistično oz. novinarsko

Izbira jezika

Izbira jezika, v katerem bomo pisali, je odvisna od naše ciljne publike (globalna javnost --> angleščina; domača publika --> slovenščina).

Spoznanja in vednost o jeziku je treba širiti izven meja države. Pomembno je, da smo vključeni v mednarodno izmenjavo znanja. (a vse ima svoje meje!-ne pustimo se izkoristiti).

Angleščine (ki je trenutno lingua franca) je res vedno več, a njen delež v primerjavi z drugimi jeziki ne narašča - strah pred popolno prevlado angleščine je (vsaj trenutno) neupravičen.

Slavistična revija je primer publikacije z izvlečki in povzetki v tujih jezikih. A čeprav se s tem trudi približati delo mednarodni javnosti, le-ta ne kaže pretiranega zanimanja zanj.

Angleške razprave so v znanstvenem svetu trenutno v privilegiranem položaju (razlogi: malomarnost bralcev, nezadostna promocija ...). K lastni promociji bi pripomogli z objavljanjem izvlečkov, povzetkov v angleščini. Pomembno je, da si prizadevamo za vključitev v mednarodno izmenjavo informacij (vsaj na lastnem strokovnem področju) - tako doma kot v tujini.

V slovenščini je Wikipedija zaživela in se še naprej vsakodnevno razvija.

Izbira teme

Vsak dan se nam ponuja večja izbira raznolikih tem za pisanje (dokaz: naraščanje števila pišočih, izdaj, publikacijskih kanalov). Pogosto imamo občutek, da so vse te izbire le navidezne (a niso). Ta ogromna množica različnih izbir nas plaši, zaradi nje se počutimo nelagodno. Včasih sta bili na voljo le "pravilna" in "napačna izbira", ki sta usodno vplivali na tvoje življenje, danes pa tega ni več. Vsakodnevno se odločamo, mnogim stvarem se odrečemo, pa te posamezne izbire v glavnem bistveno ne spreminjajo naše eksistence.

Na našo izbiro teme pogosto nekdo vpliva (v šolah učitelji, pri diplomi mentorji ...) Izbiro temo vedno utemeljujemo glede na čas in okolje, v katerem živimo. Za izbiro teme ni nujno potreben ljubeč odnos do le-te (pogosto o temi predhodno ne vemo veliko, šele kasneje se ob pisanju o njej poučimo in nam potem "priraste k srcu").

Posameznik postane osebnost, ko najde svoje mesto v skupnosti, se z njo uskladi.

Ni dobrih in slabih tem. Večinoma se nam teme, ki se nam sprva zdijo odvečne in nepotrebne, s časom približajo in šele takrat začutimo njihov dejanski pomen. Za npr. seminarske ali diplomske naloge je včasih dobro, da so teme v naprej ponujene in ne izbrane po lastni izbiri, saj se hitro začnemo nagibati k tistemu, kar nam je poznano in zanemarjamo ostalo.

Za najpomembnejšo literaturo pogosto jemljemo tisto, ki je pomembna v nacionalnem smislu (prvi pesniki, prvi romanopisci ...). Dandanes se zaradi globalizacije pomembnost določa v mednarodnem okolju, zato izrazito slovenske teme ne veljajo za pretirano relevantne (se jih poslužujejo v glavnem le Slovenci). A za pridobivanje na relativnosti je pomembna izbira teme in gradiva.

Ni potrebno, da se lotevamo le perečih situacij v tem trenutku (v globalnem smislu), saj se s tem dovolj ukvarjajo že mediji.

Vaje v pisanju

Pisanje je spretnosti, ki jo je treba z vajo pridobiti in jo nadgrajevati. Dandanes sta najpogostejši orodji za pisanje miška in tipkovnica (papirja in svinčnika skorajda ne uporabljamo več). Vadimo s "pretipkavanjem". K sreči nam optični tiskalniki pri tem pomagajo.

Usoda avtorstva

Avtorji imajo svojo lastno zakonodajo (ni povezana s pravno). V primerjavi z bralci so v prednosti glede vplivnosti, imajo več močnih združenj in društev.

Biti avtor je včasih imelo svoj izrazit pomen - poseben krog ljudi, prevzemajo odgovornost za obnašanje vseh. Tudi dandanes avtorji ne pustijo, da se posega v njihova dela (niti urednikom, lektorjem), dela so njihove nedotakljive "svetinje". Posledično mnogi ne želijo ponatisa svojega dela v učbenikih, objave na internetu - zmotno so prepričani, da bo to dejanje bralce pritegnilo k nakupu, v resnici pa jih do tega odvrača. Prej namreč posežemo po lažje dostopnem delu na internetu kot pa da bi ga za "navito" ceno kupili v knjigarni.

Soavtorstvo

Sodelovanje in soobjavljanje na wikijih nam pomaga sprejeti te nove oblike kolektivnega pisanja, sodelovanja med pisci. Sploh v primeru Wikiknjig se nam odpira neko novo področje, saj smo navajeni, da so knjige ponavadi plod enega samega avtorja.

Sodelovanje, soustvarjanje in usklajevanje je del temeljnega wikijevskega duha. Seveda se moramo vseeno držati nekaterih pravil soustvarjanja (bodi odprt za spremembe, zatri svoj ego, zaupaj drugim ...).

S spodbujanjem soavtorstva preganjamo napuh (ki je eden od smrtnih grehov!) - pišemo, da prispevamo k skupni dobrobiti in ne zaradi lastnega dokazovanja ali lastnega dobička.

Objavljanje

Koncept avtorstva je bolj povezan z objavljanjem kot pisanjem (danes lažje kot včasih). Objavljanje na spletu je praktično vsem dostopno, edini pogoj je obvladovanje spletnih orodij za pisanje.

Danes "postavljanje besedila" pogosto (ne vedno!) lahko izenačimo z objavljanjem - včasih to sploh ni držalo (besedilo so postavilo v tiskarni, vmes je lahko posegala še cenzura preden je prišlo do dejanskega objavljanja). Seveda pa danes znamo stvar zastaviti tudi tako, da nekaj "uploadamo" na splet, a potem to na spreten način zakodiramo in naredimo dostopno le za izbrano publiko. A dejstvo je, da to ni namen spletnega objavljanja.

V splet objavljamo z namenom, da to najde in prebere čim večji krog ljudi. Da je objava čimbolj vidna, jo postavimo na čimbolj oblikovano mesto (spletni časopis, blog ...), ustvarimo čim več povezav do tega mesta. Wikipadija in Wikivir se pogosto znajdeta med prvimi zadetki iskanja, namenjena sta res širši javnosti. Medtem ko naprimer do Wikiverze sicer lahko dostopamo, ampak je v prvi vrsti namenjena uporabi v razredu, znotraj izobraževalne ustanove.

Kriteriji za določanje statusa objave: avtor je besedilo postavil na splet z namenom da ga najde in prebere čim več ljudi, besedilo je ustrezno opremljeno, ima glavo, linke, je reklamirano v forumih in iskalnikih.

Dejstvo je, da ne moremo potegniti ozke meje med objavo in besedilom, postavljenim na splet. So besedila, ki spadajo v neko sivo območje vmes (na Facebooku, Tweeterju ...). Zato smo tudi začeli uporabljati izraz "javno objaviti", ki je sicer rahlo nesmiseln, a najbolj točno opiše tiste "objave" v pravem pomenu besede.

Množični um ali pametna množica

"Virtualna množica" (še veliko drugih poimenovanj) skrbi za organizacijo znanja posameznih avtorjev v informacijski družbi (ki delujejo kot kolektiv in se dopolnjujejo). To znanje je koristno za vsakega člana skupnosti.

Znanje je javna dobrina in mora biti dostopna vsem. Wikipedija je neke vrste naslednica vseh knjižnih enciklopedij in drugih oblik zbiranja in zapisovanja znanja človeštva. Ljudje ponavadi zavidamo in razpravljamo o delitvi materialnih dobrin, le redko pa komu zavidamo njegovo znanje.

Wikipedija se od tradicionalnih enciklopedij razlikuje tudi po tem, da na Wikipediji gesla niso razvrščena po abecedi, pač pa jih iščemo s pomočjo iskalnika. Lahko si pomagamo s Kategorijami, prav pa nam pridejo tudi navedene povezave v poglavju Glej tudi.

Jaron Lanier: "digitalni maoizem" je grožnja za zahodno civilizacijo (ki temelji na intelektualnih dosežkih posameznikov, polit. na reprezentativni demokraciji); Wikipedija zanj "vladavina drhali" (mob rule), idejo pametne množice ima za neumno, gre le za organizacijo obstoječega znanja - criticism of Wikipedia

Uporabniki dejansko pravzaprav niso anonimni. Delajo pa za javno dobro. Mnoge zmoti princip prostovoljnega, neplačanega, kooperativnega dela - prav ti posamezniki težko zaupajo v množico (drhal, mob, crowd) in v dejstvo, da le-ta lahko spreminja svet.

Množica se začne oblikovati v 18., 19. stol (demokratizacija), oblikovanje totalitarizma in birokratizma pokvari njeno prvotno idejo - (20. stol. ->) množica velja za nesposobno vladati sami sebi. Posameznik > del množice (višje na civilizacijski lestvici)

Avtorske licence

Rezultat pisanja = besedilo;

besedilo = oblika jez. komunikacije (jezikoslovje) / nekaj berljivega (lit. veda) / intelekt. lastnica (pravništvo) / ...

copyright oz. avtorske pravice - posebne pravice, ki jih izdelki prinašajo kreatorjem

Creative commons

Creative commons (= ustvarjalna gmajna) je avtorska licenca, namenjena lajšanju dostopa do tekstov (najprej ponudi dostop, potem navede pogoje).

	Priznanje avtorstva (attribution – BY)	Delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja; dovoljena je izdelava izpeljanih (derivativnih) del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno.
	Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA)	Derivativno delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega dela (copyleft).
	Nekomercialno (non-commercial – NC)	Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave (derivacije) le za nekomercialni namen; Wikipedija takih del ne sprejema.
	Brez predelav (no derivative works – ND)	Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.

Licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco svojega dela tudi spremeni.

Licence cc redno uporablja medijska hiša Al Jazeera, PLOS (Public Library of Science), Bela hiša, Videolectures, Culture.si, tudi Nova pisarija in Slavistična revija.

Najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno veljavnost (potrebno je samo navesti avtorja). Nameščanje te licence je enostavno. Lahko celo izberemo, ali lahko uporabniki preurejajo prvotno delo in ali je lahko delo uporabljeno za komercialne namene (moramo se sprijazniti, da se temu težko izognemo, če dovolimo, da je naše delo objavljeno npr. na Wikipediji).

Copyright

Copyright = dovoljuje le določeno rabo, ostale rabe prepoveduje, grozi s sankcijami (uporabnik lahko z delom sicer počne kar želi, vendar ne javno). Avtorska zakonodaja preganja tiste, ki povzročijo materialno škodo avtorjem (finančno), ne pa moralno škodo.

Licenca Copyright ima nekaj negativnih strani: preveč poudarja avtorstvo, ni kompatibilna z današnjo informacijsko družbo (beri Internet), proizvodov ne vidi kot javno dobro ampak kot privatno lastnino.

Nima smisla, da omejujemo uporabo - informacije niso omejene na materialno, zato zanje ne morejo veljati enaki zakoni kot za materialno lastnino. Iste informacije ima lahko več ljudi, pa zato njihova uporaba ni nič bolj omejena, nič manj dosegljiva (primer čevelj - eknjiga). Treba bi bilo bolj skrbeti za to, da se tovrstna znanja nemoteno širijo in so dostopna (namesto da se nadzoruje, če je vsak pridobil dovoljenje za uporabo oz. plačal za to).

Ni vsako izvirno delo avtorsko zaščiteno (družinske fotografije, ledene skulpture, fotografije iz avtomatov ...). Zakon pa lahko velja tudi za dela, ki niso izrecno zaščitena z zaščito ©.

Zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let. Anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi. Neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena. Izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi.

Lastnik avtorskih pravic je avtor (razen če proda/odstopi). Če delo ustvari nekdo v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji. Za seminarske/diplomske si šola pridobi dovoljenje študenta. Pri skupinskem delu avtorje ponavadi veže pogodba (vsi uporabljajo, za objavo se morajo vsi strinjati). Za javne predstavitve ni potrebno dovoljenje, če je tudi sprejemnik v istem prostoru (torej ne velja za učenje na daljavo). Pri dLibu lahko do dela, ki še ni v javni lasti, dostopamo le preko računalnikov znotraj inštitucije.

Problem so izvedena dela (film po romanu, skrajšana verzija, eknjiga ...). Če je avtor originalnega dela dovolil nastanek izvedenega dela, potem tudi za slednje veljajo originalne avtorske pravice.

Avtor lahko skupaj z delom proda tudi avtorske pravice, ni pa nujno.

Izjemoma je bralcu lahko dovoljena tudi omejena raba avtorskih del brez soglasja avtorja, v koliko je to popolnoma neprofitno dejanje (avtor nima materialne škode). Dovoljeni so na primer krajši tuji citati v znanstvenih članki. Dovoljeno (v neki meri) tudi na ravni izobraževanja (šole, fakultete ...).

Smešno je, da se avtorji tako izogibajo objave na spletu, saj bi na ta način še spodbudili zanimanje.

Bralec

Prosti dostop

Logo prostega dostopa

Vedno bolj se pojavlja želja oz. zahteva po prosti dostopnosti informacij iz različnih področij. Skupnost je zainteresirana za čim višjo izobrazbo svojih članov (saj to vodi k kvalitetnemu življenju).

Včasih so bile zunaj šolskih ustanov knjige redko prosto dostopne (oz. so bile zelo drage). Še danes je treba plačevati članarino za knjižnice, vstopnino za muzeje in razstave ... Na srečo nam je od prihoda interneta vse več znanja prosto dostopnega in brezplačnega (zemljevidi, slovarji ...)

Problem je pogosto država, ki s svojimi inštitucijami in zakonodajo na marsikaterem področju prej ovira dostop do znanja, kot ga omogoča (Wikipedija je primer, kako lahko pride do civilizacijsko prelomnega dejanja brez finančne podpore države). Vseeno pa se znanje počasi odpira.

Slovarček neznanih besed

A - D

ARTIKULAICJA - lingv. oblikovanje glasov z govorilnimi organi; izgovorjava

ANALFABET - kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek

APEL - javen klic, poziv

APRIOREN - dan neodvisno od izkustva (brez utemeljitve, preverjanja)

AVTODIDAKT - samouk

DARVINIST - pristaš darvinizma --> DARVINIZEM - teorija, po kateri je naravni izbor glavni tvorec novih vrst

DEFETIZEM - mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo oz. prizadevanje brezuspešno; malodušje

E - I

EKSAMINATOR - izpraševalec (pri izpitu)

EKLATANTEN - očiten, jasen, prepričljiv

ETATIZEM - sistem, v katerem si država lasti monopol odločanja v vsem družbenem življenju

FANTAZMA - podoba, privid, ki nastane iz pretirane fantazije; fantazmagorija

FAMULUS - služabnik, pomočnik, zlasti pri kakem znanstveniku

FLUIDNOST - spremenljivost, nestalnost

FELJTON - živahno, duhovito pisan literarni sestavek, navadno grafično ločen od drugega gradiva; podlistek

GRAFOMANIJA - obsesivno pisanje oz. rezultat takega pisanja.

HISTORIAT - potek, opis kakega dogajanja

HERMETIZEM - lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi

HIVE MIND - množična pamet

IMPRESUM - tisk. podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu; kolofon

INERTNOST - lenobnost, nedelavnost

INFERIORNOST - manjvrednost

INTENCA - težnja, nagnjenje, usmerjenost

J - N

KONCIPIRATI - napraviti, sestaviti koncept, osnutek

KONZUMENT - potrošnik, porabnik

KORIFEJA - prvak, veličina

KONFISCIRATI - odvzeti pravico razpečavanja določenih tiskanih stvari, prepovedati razširjanje; zaseči

MALIKOVALEC - kdor ima kaj za najvišji vzor, ideal

O - Š

PARADIGMA - vzorec, primer

SKEPSA - odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa; dvom

SKRIBOMANIJA - neutolažljiva strast do pisanja, velika pisateljska plodnost

SUBLIMEN - žlahten, vzvišen, plemenit

SINTAGMA - lingv. besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena

T - Ž

TAVTOLOGIJA - lit. opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena; istorečje

VADEMEKUM - knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem; priročnik, vodič

Tipkarska naloga Povodni mož

Ena od nalog, ki smo jo opravljali pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti, je bila tudi t.i. tipkarska naloga. Na stran Wikivir smo postavili leposlovne članke iz podlistkov časnika Slovenski narod. Sama sem si izbrala podlistek z naslovom Povodni mož avtorja Rada Murnika.

Zgodba, napisana v tem podlistku, je sicer zelo kratka, a zabavna. Objavljena je bila v 200. številki SN, l. 1906. [1]

Slavistična revija

Prvi vtis

Vizualno revija izgleda vabljivo, manjši format je priročen, presenetila me je tudi "debelina", torej obseg, kajti mislila bi si, da bo tovrstna revija tanjša. Všeč mi je, da v reviji ne najdemo le slovenskih člankov, ampak tudi članke v drugih jezikih (hrvaščina, angleščina). Mogoče bi si želela malce več slikovnega gradiva, čeprav si predstavljam, da je le-tega včasih težko umestiti v revijo z jezikoslovno tematiko.

Branja revije se bom z veseljem lotila, saj sem radovedna, kakšni članki me čakajo notri.

O izbranem članku

Pri prelistavanju me je najbolj pritegnil članek V spomin akademiku Olegu Nikolajeviču Trubačovu, saj se mi je ime avtorja zdelo znano.

Iz članka sem izvedela, da je bil Trubačov priznan filolog ruskega rodu. Ukvarjal se je predvsem z etimologijo. Znal je govoriti 50 jezikov. Napisal je delo Etnogeneza in kultura starih Slovanov, v katerem zagovarja svoja stališča o zgodovini Slovanskih narodov in njihovih povezav z drugimi ljudstvi (zlasti italskimi). Navajal je svoje domneve in prepričanja, da domovina Praslovanov prvotno ni bilo območje ob Odri in Visli, pač pa ob Donavi. Prevedel je etimološki slovar ruskega jezika iz nemščine. Ustvaril je etimološko šolo v Moskvi. Želel je rekonstruirati jezikovne relikte indoevropske naselitve ob Azovskem morju (delo: Indoarica). Hotel je postaviti nove meje na sedaj razdeljeno območje iz časa indoevropskih jezikov. Njegova opažanja in dognanja so zelo pomembna za samospoznavanje ruskega naroda. V letu 1988 se je sprožil poskus izdaje večjezikovne Rusje enciklopedije (mesto predsednika bi imel Trubačov), a projekt ni bil uspešen. Trubačov je bil je bil mnenja, da globalizacija ni primerna, niti potrebna. Bil je tudi proti odpravi cirilice in uvedbi latinice.

Brskanje po arhivu Slovlita

Na moj rojstni dan, 3. septembra leta 2011, je bilo poslano sporočilo z naslovom [SlovLit] Javno pismo Javni agenciji za knjigo -- Španska vas. Ta tematika se mi zdi literarnovedna, zato sem se odločila za branje tega sporočila in priloženega članka. Le-tega žal nisem popolnoma razumela, govori pa o tem, da izdaja knjig ni dovolj financirana s strani države ter o omejitvi projektnih razpisov, kar je seveda velika škoda za ljudstvo in tudi ustvarjalce.

Članek je napisala Emica Antončič, direktorica in urednica Založbe Aristej.