Uporabnik:Tajalipnikurana

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Domače naloge[uredi]

Moj stik s Slavistično revijo[uredi]

Dobila sem to kar sem pričakovala. Teme člankov so me pretignile (kakšne bolj, kakšne manj), veliko stvari nisem razumela, ker sem ali prvič naletela na kakšen izraz ali pa se je avtor skliceval na besedilo, ki ga nisem (še) prebrala. Članki so sicer lahko berljivi in nudijo preobilico novih vprašanj o pojmovanju razne literature. Bi pa omenila, da se mi je zdelo, da pri nekaterih člankih, avtorji besedila prav poskušajo uporabiti določeno število nepotrebno kompliciranih besed. Verjetno je to le osebna težava, saj je revija vendarle namenjena slovenistom in ni potrebno da bi bila poljudnoznanstvena (če lahko tu uporabim to besedo).

Kaj sem izvedela pri tipkanju[uredi]

Ko sem na urniku prvič zagledala predmet Uvod v študij slovenske književnosti si sploh nisem znala predstavljati kaj točno bomo tu počeli. Na misel mi ni prišlo, da bom vržena v informatiko in se posvečala wikijem. Na prvem predavanju sem opazovala kaj vse je delal profesor in proces urejanja se mi je zdel pretirano zapleten, predvsem zaradi vseh znakov s katerimi je bilo potrebno okrasiti besedila—znakov za katere sploh nisem vedela, kje jih najti. A ob tipkanju prve naloge sem ugotovila, da se da veliko doseči s kopiranjem formata že ustvarjenih strani. Potrebovala sem precej dolgo časa, da sem se spravila obdelovati moje izbrano besedilo, toda priznam, da me je čez čas kar pritegnilo in sem se celo nekako zabavala med delom.

Zelo mi je všeč, da te spletni portali dajejo besedila v komunistično rabo in že s tem, da sem uredila eno besedilo sem se počutila bolj koristno družbi.

Literatura[uredi]

Odkar sem študentka in preživim pet dni v tednu v Ljubljani sem veliko bolj izpostavljena raznim kulturnim dogodkom (od predstav do razstav). Že cel mesec se pripravljam, da bi obiskala razstavo o Cankarju, a nikoli ne najdem časa.

Literaturi sem v srednji šoli posvečala precejšen del mojega prostega časa, če ne kar večinski. Toda takrat sem brala skoraj izključno v angleščini. Približno na koncu tretjega letnika pa sem se, preko šole, seznanila s Cankarjevo dramo Hlapci. Delo me je navdušilo in zagreto sem začela prebirati še njegova druga dela. Nasploh je to delo v meni vzbudilo zanimanje tudi za druge slovenske avtorje in avtorice ter interes do slovenskega jezika. Po maturi se je v mojem prostem času branje popolnoma prenehalo. Na začetku tega šolskega leta mi je uspelo prebrati eno knjigo, sicer se pa trenutno bolj posvečam obvezni študijski literaturi. Branju se vsekakor nameravam zopet posvečati, saj me doma čaka vsaj sedem polnih polic neprebranih knjig.

Razmerje med varnostjo in svobodo[uredi]

Imam zelo paranoičen odnos do vseh novih ukrepov glede varovanja človekove zasebnosti. Počutim se kot da se približujemo kakšni distopiji, kjer smo vsi le številke. To da je zdaj prepovedano upravljati z imeni drugih oseb npr. da profesorji ne smejo objavljati seznamov z imeni študentov, temveč morajo uporabiti naše vpisne številke, se mi zdi kot brezvezno kompliciranje in dokaj nečloveško.

Slovlit[uredi]

Primerjanje portala Slovlit in Wikiverze je podobno, kot če bi želela primerjati knjigo z jamsko sliko. Stran je zelo arhaično urejena oziroma, da se lepše izrazim se mi zdi neposodobljena. Font ni najlepši in besedila so popolnoma stisnjena v levi rob ekrana, kar ne omogoči najažjega branja. Nekatere teme so presenetljivo zanimive, od vprašanj, kot ali naj bo „Youtuber“ beseda v Franu, do obvestil o kulturnih dogodkih. Bistvo obstoja strani se mi zdi dokaj plemenito in lepo, čeprav sama dvomim, da bom redna bralka.