Uporabnik:Taja Pavlin

Sem Taja Pavlin, študentka prvega letnika slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

O Novi pisariji

Uvod

Nova pisarija je dopolnjeno nadaljevanje šestih natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, še posebej za predmet Uvod v študij slovenske književnosti
Na začetku 19. stoletja je bila pismenost pojem za slovnico, danes pa pomeni znanje branja in pisanja.
Wikipisanje nam omogoča pogled v zgodovino nastjajanja, popravljanja in spreminjanja besedila. Za nazaj si lahko ogledamo kakšne spremembe je besedilo doživelo in kdo jih je izvajal. Besedila so vedno na voljo za dodatno izpopolnjevanje.

Kam z avtorjem

Glavni avtor knjige je Miran Hladnik. Objava avtorskega izdelka na javnem mestu je lahko nevarna, saj vanj lahko posega vsakdo, vendar so takšna dejanja relativno redka in tudi izsledljiva. Saj lahko pri wikipisanju nadzorujemo spremembe besedila.

Prešernova Nova pisarija

V Kranjski čbelci je bila leta 1831 objavljena pesnitev Kranjska pisarija, Franceta Prešerna, ki je bila kasneje v Poezijah 1847 natisnjena kot pesnitev z naslovom Nova pisarija. Naslov knjige se sklicuje nanjo, saj se podobno kot novodobne kulturne kritike začne z zaskrbljenostjo o nekontroliranem in neobvladljivem porastu pisanja.

Pismenost

Pismenosti v preteklosti ni imela takšnega pomena kakor danes, saj je do konca 18. stoletja ta pripadala le določeni eliti. Do uvedbe obveznega osnovnošolskega šolanja velika večina ni znala brati in pisati ali se celo podpisati. To so bili časi ko so se nemalokateri podpisovali s križcem. Danes je drugače, tisti, ki ne znajo brati oziroma pisati so v večini označeni kot neprištevni. Pomen pismenosti danes ne zajema le pisanja in branja ter kritičnega presojanja, dojemanja in razmišljanja o prebranem, temveč tudi novodobno elektronsko pismenost. Ta je v današnjem času nuja, saj velik del komunikacije in obveščanja poteka ravno preko spletnih medijev in aplikacij. V preteklosti je pisanje potekalo ročno, danes pa le redko v roke primemo pisalp. Izjema so učenci, dijaki in študentje, ki pa prav tako v veliki meri in kolikor je to le možno, uporabijo računalnik ali mobilnik. Pismenost po tradiciji razumemo kot sposobnost sprejemanja in na drugi strani tvorjenja ter posredovanja informacij, ki pa ni možna brez aktivne komunikacije. V sodobnem času tako ne moremo govoriti o eni sami pismenosti, saj ta od nas zahteva tudi ponotranjenje specialne pismenosti. To pomeni, da nismo sposobni le branja in pisanja črk, temveč znamo brati note, komponirati, se orientirati po zemljevidu, uporabljati računalnik in drugo. Vsi seveda nismo vešči vsega naštetega in tega tudi ne moremo privzeti kot obvezno ali samoumevno, kot je to v današnjem času značilno za branje in pisanje. Pojem pismenosti pa se bo v prihodnosti zagotovo spreminjal in nekega dne ne bo več nujno povezan z ročnimi spretnostmi. Elektronska komunikacija je že danes velik del našega življenja, zato postaja zaskrbljujoče, če se do nje (zlasti humanistični izobraženci) vedejo ignorantsko. Tehnologijo je treba obrniti sebi v prid. Visoka pismenost je rezultat obveznega osnovnega šolanja in eden od dokumentov civiliziranosti, zato je smiselno, da nas zanimajo višje oblike pismenosti, ki temeljijo na sposobnosti tvorjenja sporočil in njihovemu razširjanju v javnosti. V tem smislu je zato pismenosti v kulturnem svetu precej manj, pa tudi vsi publicisti niso zabeleženi. Vsaka objava ni bibliografsko zabeležena in ne dobi svojega mesta v aplikaciji Cobiss, ki jih beleži. Pisanja se v splošnem loti malo ljudi, četudi je lažje kot v preteklosti, na voljo je več orodja, brezplačnega prostora za pisanje in nenazadnje tudi dobrega zaslužka. Zakaj je temu tako? Pišočega ljudje hitro označijo kot čudaškega, prav tako se njihovaga dela ne ceni dovolj in se mu pripisujejo nižjo vrednost. Pisanje in objavljanje bi se morali bolj spodbujati.

Informacijska družba

Informacijska družba je v sodobnem svetu nasledila industrijsko družbo in zajema različne koncepte, kot so družbeni mediji, družabna omrežja, fanovska kultura in participativna kultura. Nove kulturne paradigme so s seboj prinesle tudi razmišljanje, ki se je dogajalo ob skrbi za tiskano knjigo. Kultura tiskane knjige se umika drugačnim informacijskim kanalom in ima na eni strani njene nasprotnike na drugi pa zagovornike. Mnogi menijo, da je tiskana knjiga nepotrebna, saj se je vse preselilo na splet. Njim v prid govorijo tudi podatki, da si obvezno šolsko berilo izposodi le še ena tretjina dijakov, dve tretjini pa si jo poišče na spletu, če zanemarimo dejstvo, da jo nekateri (velika večina) niti ne prebere. Na drugi strani pa imamo stališče, da je digitalna informacija ranljivejša od natisnjene. Ta od nas zahteva več kot le papir, hkrati pa dopušča možnost brisanja informacij. Ob tem se porajajo pomisleki, saj so tudi v preteklosti že poznali metodo brisanja. Izpostaviti pa moramo tudi tiste, ki jih v ohranitev tiska vodi zaslužek, kar pa s stališča ohranjanja kulturne vrednosti ni relevantno.

Wikiji

Wikipedija delujeje pod okriljem neprofitne organizacije Wikimedia. Wikiji (havajsko wikiwiki 'res hitro') so se pojavili leta 2001, razlog za njihovo prednost pa so lahka dostopnost, volontarizem, kooperativnost in tesnejši stisk z realnostjo.
Wikimedijina spletišča zajemajo:
- Wikipedijo
- Wikivir
- Wikiknjige
- Wikiverzo
- Zbirko
- Wikislovar
Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002 in je leta 2016 obsegala že preko 150.000 gesel ter 125.000 registriranih uporabnikov. Pogosto se sprašujemo o verodostojnosti njenih člankov in njihovih virov, a je treba poudariti, da jih nadzorujejo zavzeti posamezniki, ki tvorijo wikiskupnost hkrati pa za njih jamčijo tudi učitelji, ki nadzorujejo gesla svojih učencev.

Avtor

V začetku 60. letih 20. stoletja so bili v ospredju avtorji, avtobiografije so bile pomemben žanr. Naslednje generacije pa so v ospredje postavile besedilo in njegovo sporočilo. V 80. letih pa se pozornost preusmeri na bralca in njegove interese. Takšno prehajanje in pisanje ni strogo pogojeno z določenim obdobjem in se ga lahko poslužuje kdorkoli, prav tako pa lahko isti literarni zgodovinar piše v okviru več različnih paradigem.

Motivacija za pisanje

Pisanja se običajno lotimo, ko nas predmet raziskovanja resnično zanima, je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe ali pripadnosti določeni socialni skupini. Etično sprejemljivo je samo tisto pisanje, ki izvira iz zanimanja za določeno temo in v ozadju nima skritega namena kot je samopromocija, manipulacija rezultatov in publike. Problem pisanja pa je tudi avtorski napuh, ki se kaže v samopoveličevanju, hlastanju po znanstvenem prestižu in prevarah. Prav tako pa je neetično, če zbranih podatkov in gradiva ne ponudimo v obdelavo drugim ali pa ga ukrademo. Pomembno je, da se avtor v svojem pisanju ozira tudi na publiko in ji ponudi razumljiva besedila, saj je misel na bralca pogoj ta to, da sporočilo doseže svoj cilj. V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno, znanstveno ter publicistično oz. novinarsko.

Izbira jezika

Globalno javnost bomo nagovorili v angleščini, za domačo publiko pa pišemo v slovenščini. Vednost o slovenističnih rečeh je potrebno razširjati tudi preko nacionalnih meja, kljub temu pa ne smemo gojiti pretiranih iluzij o vplivnosti tujejezične slovenistike. Angleščina nas danes spremlja na vsakem koraku, vse več pa je tudi angleške literature in novic, vendar pa je treba opozoriti, da je pretiran strah, da bi se slovenistična znanost dogajala v tujih jezik, odveč. Izvlečki in povzetki v tujih jezikih so spremljali domače literarnovedne publikacije že od nekdaj, Slavistična revija je objavljala tujejezične povzetke od leta 1950.

Izbira teme

Možnosti pisanja iv današnjem svetu naraščajo, dokaz tega so visoke številke pišočih, knjižnih izdaj, oblikovanje novih publikacijskih kanalov kot so spletne diskusije, blogi in spletne konference. V preteklosti je velikokrat prevladovala izbira tipa ali-ali, saj so se odločali med dvema radikalno različnima možnostma, naprimer revščina-bogastvo, odrekanje-užitek, dom-pot. Nezadovoljstvo pa izvira iz tega, da imajo pravo vrednost za nas samo realizirane, konzumirane teme. V akademskem okolju izbiro teme narekujejo študentom asistenti in učitelji, diplomantom mentorji, organizatorjem konferenc strokovni jubileji, prijaviteljem projektov nacionalne, regionalne ali globalne smernice oziroma moda. Prav tako pa velja prizadevanje, da si učenci, dijaki, študentje sami izberejo temo, ki jim najbolj ustreza in do katere imajo pozitiven čustveni odnos. To seveda lahko privede do uveljavljanja cone udobja, saj si le redki izberejo temo, ki jim ni poznana. S tem načeloma ni nič narobe, a je treba poudariti, da se praviloma ljubezen do izbrane teme rodi šele ob intenzivnem ukvarjanju z njo in je tako posledica zavzetega raziskovanja. Ravno zato je zaželena odprtost za predmete in teme, o katerih se nam prej ni niti sanjalo. Ozavestiti pa bi morali tudi to, da ni dobrih in slabih tem, saj nam prav vsaka ponuja določene prednosti in hkrati tudi slabosti. V okviru tega smo prišli do novega pojma t. i . spregledanih, prezrtih, zamolčanih, zanemarjenih, potlačenih tem, za katere pa bi bilo prav, da se jih obravnava. Podobno je tudi z literaturo in pisatelji, saj so nekateri zamolčani, poznani le na lokalni ravni. V vsakdanjem življenju stroke je z maksimalno relevantnostjo označena literatura, ki je pomembna v nacionalnem smislu, nekatera druga dela pa so tako zapostavljena.

Vaje v pisanju

V življenju se moramo naučiti določenih veščin in spretnosti, to velja tudi za pisanje. Tega nas v zgodnjih letih običajno učijo že starši, še kasneje pa osnovnošolski učitelji ali pred tem celo vzgojitelji. V današnjem času pa je pomembno tudi, da nas seznanijo z uporabo tipkovnice in miške, saj je to pomembno orodje, ki je v veliki meri že nasledilo pisalo. Za vajo tako na tem mestu prepisujemo besedila, ki pripadajo nacionalni literarni preteklosti in jih je potrebno digitalizirati, da se ne izgubijo.
Nekaj napotkov za pisanje:
- registracija in prijava z izbranim imenom ter geslom
- izbira besedila za korekturo
- tekst iz spleta (najpogosteje dLiba ali s spletišča Internet Archive) odložiš na Wikivir
- iz kakšnega drugega že objavljenega besedila prekopiraš glavo in jo urediš, tako da je primerna za izbrano besedilo
- lotiš se popravljanja napak
- na dnu dodaš kategorije

Usoda avtorstva

Avtorji imajo, za razliko od bralcev, svojo zakonodajo in se združujejo v skupnosti, kot so Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorsko agencijo, medtem ko imajo bralci za sabo le bralske krožke in forume. V preteklosti je biti avtor pomenilo, da pripadaš ustvarjalni eliti, imaš družbeni ugled in osebno zadovoljstvo. Danes pa se visok ugled avtorjev izraža skozi njihove zahteve, da lektorji in uredniki ne posegajo (pretirano) vanje. Nekateri avtorji pa so do svojih del (pre)zaščitniški in želijo z njimi razpolagati tudi, ko so pravice že prodali/odstopili. To pa želijo doseči tudi z navito ceno publikacije, s prepovedjo razširjanja po spletu ali s preprečevanjem ponatisa v učbenikih.

Soavtorstvo

Tuje poseganje v besedilo moramo razumeti kot sodelovanje. Avtorska pravila na Wikijinih spletiščih niso točno določena, velja pa določen konsenz. Upoštevati moramo nekaj pravil za soustvarjanje, med drugimi tudi odprtost za spremembe in usklajevanje načrtov, zaupanje v sodelavce. Pisec, ki se zna uskladiti z drugimi pa prispeva tudi k skupni dobrobiti. Teksti skupnega avtorstva so pogosteje opremljena z licenco cc.

Objavljanje

V preteklosti je bilo objavljanje težje dostopno. Potencialni avtor je moral pozornost največkrat pritegniti skozi poznanstva in prijateljska omizja, krožke in klube, ki so mu pomagali do mecenov, založnikov in urednikov, ki so bili zadnji člen na poti do tiskarne. Danes pa je ta pot precej lažja, saj so stroški tiska nizki in lahko dostopni komur koli. Še lažje pa je objavljanje na spletu, za katerega se uporablja izraz "postaviti besedilo". Nekdaj je bilo to delo tiskarjev, ki so besedila iz rokopisov pretipkali v stavni stroj, od koder so šla v tisk. Besedila le redko niso prišla med bralce, največkrat tista, ki so bila cenzurirana. Danes pa ga je potrebno le naložiti na kak strežnik oziroma spletno mesto, a kljub temu ne moremo takoj govoriti o objavi. Do nje pride takrat, ko je besedilo lahko dostopno oziroma izsledljivo, kar pa največkrat pomeni, da je postavljeno med znana občila. V spletnem okolju zato objaviti besedilo pomeni postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi. Podobno je tudi z besedili na Wiki spletiščih z izjemo Wikiverze, ki pa je namenjena lokalni, razredni rabi.

Množični um ali pametna množica

Obstaja vrsta izrazov, ki poimenujejo različne kombinacije množice in pameti: množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest, množična zavest, pametna drhal in virtualna množica. Vsem pa gre za način organizacije znanja v informacijski družbi, katere cilj je korist za vsakega člana skupnosti. Znanje je javna dobrina, ki mora biti po besedah sv. Avguština "za razliko od materialnih dobrin zastonj". Wikipedija je primer izrabljanja pameti množice, pri kateri posamezniki, vsak s svojim prispevkom, delujejo v korsit skupnosti.

Avtorske licence

Besedilo je rezultat pisanja, ki pa ga stroke različno definirajo. Za jezikoslovje je oblika jezikovne komunikacije, za literarno vedo nekaj berljivega, iz pravnega zornega kota pa je tekst intelektualna lastnina, okrog katere se je izoblikovala specifična zakonodaja, znana pod imenom copyright oziroma avtorske pravice.

Creative commons

Creative commons ali termin, ki ga v slovenščini prevajamo z 'ustvarjalna gmajna', je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture. Namenjena je predvsem lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov. Bralcu besedila najprej ponuja, šele potem dodaja pod kakšnimi pogoji.
Vrste licenc cc: priznanje avtorstva, deljenje pod istimi pogoji, nekomercialno, brez predelav.
Licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco tudi spremeni. Redno jo uporablja medijska hiša Al Jazeera, PLOS, Bela hiša, pri nas spletišča Videolectures, Culture.si. Najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 Intrenational license in ima globalno veljavnost. Dela, opremljena z njo, so dostopna pod pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja. Za avtorje, ki objavljajo pod licenco cc 4.0, je na voljo avtorska pogodba, da je pri uporabi besedila potrebno citiranje. Avtorji tako ohranijo t. i . moralne avtorske pravice.

Copyright

Avtorska zakonodaja, poznana pod imenom copyright ali v slovenščini Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna, glasbena, dramska, filmska, arhitekturna itd. Ščiti jih pred zlorabo, ki jo definira kot nepooblaščeno razmnoževanje in dsitribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela. Kljub temu pa bralec lahko z delom počne marsikaj, a le če to počne zasebno. Zakonodaja se je z leti precej spreminjala, v ZDA pa je bilo na začetku 20. stoletja obdobje zaščite avtorskih del povprečno 15 let, na koncu 20. stoletja pa kar 89 let po njihovem nastanku. Pri nas zaščita traja za časa življenja tvorca in 70 let po njegovi smrti. Anonimna in psevdonimna dela pa stopijo v veljavo 70 let po objavi. Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler jih ne proda ali odstopi. Če pa delo ustvari nekdo v okviru službenih obveznosti, enako velja tudi za študente, pa lastništvo pripada inštituciji oziroma je za objavo na spletnih straneh potrebno izrecno študentovo soglasje. Najtežji problem v avtorskem pravu pa so izvedena dela, npr. filmi po romanu, elektronska verzija knjige, učbenika, kazalo knjige itd. Delo ima status originalnega in avtorsko zaščitenega dela, če je nastalo z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic prvotnega dela.

Bralec

Prosti dostop

Bralčevo pričakovanje in prepričanje, da mora biti osnovno znanje prosto dostopno je zelo pomembno. K temu spada prosta dostopnost šolskega znanja in zastonj učbenik. V preteklosti so bile knjige, ki so bile zunaj šole redko "prosto dostopne" in tudi težko dobljive. Prosta dostopnost zunaj šole je manj samoumevna, saj je veliko storitev treba plačevati na primer članarino v knjižnici, vstopnice za muzej, gledališče, za časnike in revije pa plačujemo naročnine. Tako ne plačujemo samo informacij, ki so nam v zabavo temveč tudi tiste, ki so del splošne razgledanosti. Internet pa je nekoliko razširil prostor svobodnega pretoka informacij, zato imamo danes bistveno več možnosti brezplačnega dostopa do informacij. Država s svojimi inštitucijami in zakonodajo na marsikaterem področju prej ovira dostop znanja, kot ga omogoča. Zavest o nuji digitalizacije slovenske literarne dediščine se je rodila zunaj Slovenije, prav tako hramba besedil in enciklopedičnih informacij je tam, npr. na Wikipediji ali Wikiviru, zanesljivejša kot na strežnikih domačih institucij. Googlove digitalizirane knjige, tiste ki so v javni lasti, ponujata ameriška nekomercialna organizacija Digital Public Library Of America (DPLA) in HathiTrust Digital Library zastonj, za evropske knjižnice pa to počne Europeana. Tudi znanstvene in strokovne objave s področja literarne vede so bile praviloma kupljive, kar v veliki meri velja še danes, saj jih raje kupujemo, kot pa da bi si jih zagotovili z alternativnega mesta - internet. EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, in po tem zgledu se ravnajo tudi njene članice. Za promocijo proste dostopnosti umetnosti pa se EU ni odločila, kar poraja vprašanja, ali ima umetnost manjši pomen kot znanost. Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) je geslo današnjega časa. Zadeva vse oblike informacije: revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke in večpredstavno gradivo. Razlikovati je treba med prostim dostopom in prosto vsebino (free content). Vsebino, ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, medtem ko zgolj prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje. Odprti podatki (open data) so večinoma podatki na internetu, ki niso podrejeni copyrightu, odprti dostop (open access) pa želi doseči svobodno dosegljivost znanstvenih publikacij in podatkov na spletu. Prosta vsebina (open content) želi doseči svobodno dosegljivost virov (literature, videa, fotografije), ki zanimajo splošno publiko. Pri projektu Open Access Slovenia poskušajo razlikovati prosti dostop (free OA), ki pomeni brezplačno dostopnost besedila, za katero je avtor materialne pravice prenesel na založbo in je opremljena z licenco © ter na spletu odprti dostop (libre OA), ki pomeni brezplačno dostopnost besedila na spletu, pri čemer je avtor obdržal materialne pravice, besedilo pa je opremljeno z eno od licenc creative commons, ki jih v primeru revijalne objave določi revija. Prosti dostop pomeni v praksi časovno in krajevno neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost, kar pomeni, da do informacije lahko pristopi kdor koli kjer koli in kadar koli. Oblika oviranja poti je lahko zahteva po registraciji in prijavi ali pa slabo narejen vmesnik, ki upočasni ali celo onemogoči pot do dolgih dokumentov in omeji njegovo uporabnost. Dokument izgubi status proste dostopnosti, če moramo za njegovo uporabo plačati. O zlatem prostem dostopu (gold access) govorimo, kadar prosti dostop zagotovi založnik, o zelenem (green OA) pa, kadar je zanj poskrbel avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij. Sivi dostop (grauer Weg) poimenuje spletno dosegljivost publikacij, do katerih je sicer težko priti: diplom, doktoratov, konferenčnih poročil in izvlečkov. Hibridni dostop pomeni, da poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije; večinoma velja to za humanistične in družboslovne monografije, ki jim založnik z vzporedno spletno objavo skuša povečati uporabnost. Platinasti prosti dostop pa označuje publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji: inštitucija, država, mecen.

Založbe

Vse, zapisano v spletno enciklopedijo takoj postane javna last. Plačevanje izobraževanja, informacije in znanja je ovira na poti k socialnemu idealu prihodnosti, to je družbi samostojnih kreativnih posameznikov. Založbe in knjigarne knjigo obravnavajo kot tržno blago, zato tudi agresivno nastopajo proti knjižnicam, ki jim "kradejo" dobiček. Založbe so segment kulturne industrije, ki obravnava bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lasti, kar je daleč od vloge bralca kot kreativnega in sodelovalno razpoloženega udeleženca v množični kulturi sodobne informacijske družbe. Zahtevati brezplačno informacijo je vedno bolj normalno, plačljiva informacija pa ni več samodejno boljša od tiste zastonj. Avtorji se k založbam največkrat zatekajo zaradi domnevnega ugleda, ki ga sodelovanje prinaša.

Repozitoriji

Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti in o branosti objave. Branost se meri s številom dostopov na strani in dodatno tudi s številom klikov na objavi. Meriti se da obisk vsake spletne strani, tako da si vgradimo skript za Googlovo analizo obiska. Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu objav, bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji. Slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti. Glavni namen repozitorijev je za zdaj arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov. Indvidualne spletne objave avtorji opremljajo z licenco creative commons (cc), ki jo dopisujejo pod vsako spletno objavo, pod tekste in fotografije in po možnosti tudi v impresum knjižnih objav: licenca zahteva priznavanje avtorstva (BY) in za izvedena dela uporabo iste licence (SA share-alike). Nekateri avtorji dodajo tudi prepoved komercialne uporabe besedila (NC non commercial), vendar slednje onemogoči uporabo na Wikipediji, zaradi česar se je temu dodatku, če nam gre za prisotnost na Wikipediji, treba izogniti. Vse tri slovenske literarnovedne revije, Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost, so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju, retrospektivno pa vse od začetka izhajanja. Korigirano digitalno verzijo v formatu pdf priskrbi tiskarna, starejše letnike pa je z državno podporo skenirala in postavila na splet Digitalna knjižnica Slovenije. Bralci vedno bolj posegajo po zastonj elektronskem formatu revije na spletu in odpovedujejo naročnino. Maksimalno odprtost in dostopnost zagotavlja objavljanje na Wikipediji in sestrskih spletiščih.

Varovanje zasebnosti

Zakon o varovanju zasebnosti temelji na dveh pravnih področjih, in sicer slovenska avtorska zakonodaja in zakon o varstvu osebnih podatkov. Internetni skeptiki svarijo pred Googlom, ki naj bi predstavljal enako nevarnost kot jedrske elektrarne, in pred veliko ceno, ki jo bo nazadnje treba plačati za digitalne informacije. Ozaveščenega posameznika ne zanimajo lastna nedotakljivost, varovanje zasebnosti pred javnostjo in uresničevanje samovoljnih želja, ampak je zainteresiran za skupno blaginjo. Kot javno razbiramo sprva samo tisto, kar nam dopovedujejo in postavljajo pred oči mediji (RTV, estrada, žurnalizem). Poleg splošno javnega obstaja še posebno ali strokovno javno, ki se artikulira preko specialnih publikacij (revij in knjig), strokovnih inštitucij, društev in forumov. Najbolj nevarna je politična zloraba osebnih podatkov, ki si jo včasih privoščijo državni organi, ko silijo komunikacijske velikane v izročitev podatkovnih zbirk. Privatizacija informacij, za kakršno si prizadevajo slovenski uradniki, gre v nasprotno smer od civilizacijskih perspektiv, ki so mogoče samo ob čim večji, hitrejši in lažji dostopnosti informacij. Namesto da bi pospeševal pretok informacij, kar bi lahko naivno sklepali iz njegovega imena, urad ovira njihov promet, sklicujoč se na atavistično interpretacijo tistega dela zakonodaje, ki ščiti človekovo zasebnost.

Kredibilnost

Objavljanje je danes enostavnejše, kar velja tako za tisk kot spletne objave. Velik del teh je brezplačen, razen če gre za samozaložniški tisk. Navajeni smo sveta, v katerem so bolj ali manj kompetentni uredniki in recenzenti prefiltrirali informacije pred objavo, zato nam objavljanje brez uredniškega filtra vzbuja skrbi glede njihove kredibilnosti. Zato smo danes prisiljeni sami presojati o stopnji verodostojnosti objav. Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana in za katerega domnevamo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev. Če je nekdo mojster za eno področje, to še ne pomeni, da je kvalificiran za zaupanje vredne izjave na drugem področju. Za pisca, ki v stroki ni doma na profesionalen način, rečemo, da je amater ali diletant. Do mlajših avtorjev smo praviloma bolj nezaupljivi, saj imajo manj življenjskih izkušenj, a so po drugi strani tudi bolj teoretično podkovani in znajo učinkoviteje priti do informacij na spletu. Vsekakor pa je koristno, če se bralec o avtorju natančneje pozanima.

Aktivizem

Z večdesetletnim zamikom se ameriška ideologizacija naseljuje tudi v slovenskem akademskem prostoru. V blagi obliki se kaže v aktivističnem slogu kakšne diplomske naloge. Aktivizem je socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist. Med drugo vojno pa so aktivist rekli političnim delavcem OF na terenu. Splošni pomen 'kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju' velja tudi za današnje aktiviste: feministične, ekološke, mirovnike, humanitarce, politične alternativce, lokalne skupnosti, ki nastopajo proti vsemu »od zunaj« in »od zgoraj« itd. Aktivizem ne pomeni, da imamo nujno opraviti z naprednimi družbenimi gibanji. Aktivizem kritičnih mislecev gre v smer politizacije vsega in išče in razkriva oblike kapitalistične dominacije in izkorišča tudi tam, kjer jih z zdravo pametjo ni videti.

Popravki na Wikipediji

https://sl.wikipedia.org/wiki/Opravljivka

O Slavistični reviji

Slavistična revija je časopis za jezikoslovje in literarne vede, idaja jo Slavistično društvo Slovenije. Najdemo pa jo lahko najdemo tudi na dLibu. Revija vsebuje strokovne članke s področja jezikoslovja in literarnih ved.

===1. domača naloga

237

===2. domača naloga

Popravljalci sveta

Popravljalci sveta je predavanje profesorja dr. Mirana Hladnika. Naj povem, da se predavanj omenjenega udeležujem tudi sama. Posnetek je nastal pod okriljem TEDx dogodkov, kjer posamezniki delujo svoje izkušnje. Dr. Hladnik postavi vprašanje, kam se ljudje obrnemo ko potrebujemo informacije. Odgovor je preprost, redko kdo posega po tiskanih oblikah vira in se raje posluži spletnega iskanja. Že ko vtipkamo iskano geslo, se pokaže ogromno zadetkov. Profesor dr. Hladnik je mnenja, da je delo nas vseh, da se trudimo napraviti ta svet, vsaj za kanec boljši kot je bil včeraj. S humorno pripombo, da če bi Bog delal tudi v nedeljo, nam ne bi bilo treba toliko porpavljati za njim nasmeje publiko. Velikokrat slišimo kako Wikipedija ni zanesljiv vir podatkov in naj raje iščemo drugje. Moram dodati, da se takšnega mišljenja najbolj spomnem iz osnovne šole, ko so nam učiteljo kratkomalo prepovedali uporabo Wikipedije. Še posebej v nižjih razredih osnovne šole, ko angleščine še nisem obvladala, se je nemalokrat zgodilo, da je bila Wikipedija edin vir podatkov v slovenščini. Natančnega pojasnila, zakaj je Wikipedija tako hudičevo lažniv vir informacij pa nisem dobila nikoli, vendar to ni preprečilo, da se mi omenjena spletna stran ne bi vtisnila v podzavest z negativnim prizvokom. V nadaljevanju nam dr. Hladnik razjasni ideje o načinih popravljanja sveta. Povdari pa, da se je v preteklosti to dogajalo zlasti z vojnami. Profesor nam da misliti, koliko je nasprotujočih si mnenj in želji kako izboljšati svet. Ljudje ob nestrinjanjih pogosto radi napovemo vojno stanje, saj nasprotnike želimo "premagati". Doktor Hladnik omenja Prešerna kot primer posvojitelja tujega, saj je prevzel zapletenejše pesemske forme in s tem porinil slovensko književnost navzgor na evropsko raven in nas postavil na kulturni zemljevid sveta. Sami sebe povečini želimo dograditi tako, da si na voljo postavimo kolikor je mogoče veliko kulturne izbire. V današnjem svetu se zavedamo, da je izpopolnjevanje in popravljanje proces brez konca. Doktor nadaljuje s ponovitvijo, da je na svetu sedem miljard ljudi in sedem tisoč jezikov. Slovenščina je statistično gledano postavljena med velike jezike, kar meni pa tudi poslušalcem na video posnetku vzbudi veselje in ponos, saj je poleg naše materinščine tega naziva deležnega je 3.5% vseh jezikov. Slovenščina z dovolj velikim številom člankov kaže svojo razvitost. Wikipedija je mesto dostim člankom, saj predstavlja širok vir informacij. Wikipedija pa počne tudi nekaj prelomnega, prvič v zgodovini nam ponuja tudi prostor za kreativno udeležbo, v preteklosti je bil ta privilegij danle redkim. Wikipedija nam torej ne daje samo podatkov, ampak nas tudi poziva, da svoje informacije delimo zdrugimi. Tako je Wikipedija zaživela v nekakšni simbiozi z uporabniki. Ob takšni novici se hitro pojavijo vprašanja o verodostojnosti in varnosti podatkov in spreminjanju člankov z namenom zavajanja, a je potrebno poudariti, da so vsi članki in vsak nov vnos nadzorovani. Čeprav na Wikipediji lahko piše kdorkoli, so izkušnje povečini pozitivne in le redko kdaj pride do zlorab. Če pa se te že zgodijo, so odpravljene zelo hitro, v Sloveniji v približno minuti, zato ne ogrožajo verodostojnosti članka. Najljubše geslo mladih spletnih vandalov je France Prešeren, njegovo geslo se pogosto spreminja, objektivni podatki se v trenutku zamenjajo z žalivkami. Na srečo obstajajo ljubje, ki kljub nepoznavanju jezika spretno odpravljajo takšne potegavščine. Prav tako pa Wikipedija ni promovirana s strani države, niti ni "uslužbenka" kakšnih ideologij, vse to pa omogoča še lažje poseganje vanjo. Kot že predhodno omenjeno, k izpopolnjevanju podatkov lahko pripomore kdorkoli, za to nista potrebna ne prijava in ne razkritje identitete. K sodelovanju spodbuja tudi dr. Hladnik, ki pove zabavno anekdoto o Domenu. Aktivno sodelovanje na Wikipediji je pomemben dejavnik, ki ohranja Wikipedijo živo. Brez sodelujpče skupnosti Wikipedija namreč ne bi mogla biti vsem na voljo brez plačila. Pisanje na Wikipedijo se nam še ne zdi naravno, zato se zanj tudi redko odločimo. Marsikdo tudi ne ve, da sploh obstaja ta možnost. Sama dolgo nisem vedela kako naj se obnašam v zvezi z Wikipedijo, spomnem se prvega letnika gimnazije ko smo podrobno razpredali Hamleta. Na Wikipediji pa je takrat še vedno napak pisalo, da ima naslovni junak monolog z lobanjo. Kljub temu, da smo se pri dramaturgiji učili, da je to pravzaprav dialog, si v Wikipedijo nisem upala posegati, kaj pa jaz vem. Na koncu dr. Hladnik poudari, da naj prenehamo s pritoževanjem in naj napake popravimo in se tako aktivno udeležimo k nastanku Wiki zgodbe. Dejstvo, da se kvaliteta wikipedije meri glede na kvantiteto avtorjev, bi nas moglo spodbuditi k pogostejši aktivnosti na tej platformi. Predavatelj poslušalcem ponovno pove, da so vse spremembe na Wikipediji beležene in se tako zagotavlja verodostojnost podanih informacij. Prav transparentnost Wikipedije je njena vrlina. Kljub temu, daso članki dostopni za spreminjanje to ne pomeni, da lahko malopridneži kar malo tako z šalo neopaženo spreminjajo informacije. Dr. Hladnik naprosi učiteljice in učitelje, naj učencem dovolijo uporabo Wikipedije, seveda z navedbo vira, brez tega je uporaba članka enaka kraji. Pojasni pa da je še pomembneje, da mlade spodbudijo k pisanju na Wikipedijo. Moram dodati, da se počutim prav dobro, da sedaj tudi sama prispevam k življenju in razvijanju naše slovenske Wikipedije.