Uporabnik:Stefano Coren

Ime mi je Stefano Coren, prihajam iz Italije in sem študent enopredmetnega študija slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Doma sem iz Benečije (Beneška Slovenija), ki se nahaja na vzhodu Furlanije Julijske Krajine na meji s Slovenijo.

Strokovno pisanje

ChatGPT

V soboto 1. aprila 2023 sem potreboval nekaj nasvetov glede ene teme in sem se odločil, da bom izkoristil ChatGPT. Poskusil sem vztopiti in se mi je prikazalo sporočilo "You are banned". A sem vprašal nekaj, kar je prizadelo aplikacijo? Sploh ne: italijanski nacionalni organ za varstvo podatkov je trenutno prepovedal ChatGPT zaradi kršitev zasebnosti.

Uvod v študij slovenske književnosti

11. Domača naloga

Na arhivu Slovlita sem poiskal obvestilo, razposlano na svoj rojstni dan in prebral Ženske in moški. Avtor tega obvestila je Miran Hladnik, objavil pa ga je 13. junija 2002. Povezava do obvestila: Ženske in moški. Iz prvega dela tega članka lahko razberemo podatke, ki nam pokažejo prisotnost fantov in deklet v šoli. Podatki so iz revije Deutschalnd in iz njih razumemo, da je prisotnost žensk med profesorji nižja. Pojavil se je predlog, da bi se v Diplomskem redu dubletne formulacije poenostavila v korist ženskega spola, toda prav ženske so temu nasprotovale.

10. Domača naloga

Drevored v Kobaridu

9. Domača naloga

Na Registru kulturne dediščine sem preveril katere zanimive objekte bi lahko najdel v bližini svojih krajev. Jaz živim v Italiji, v Furlaniji Julijski Krajini in sicer v majhni vasi (Petjag) blizu Špetra, ki se nahaja v videmski pokrajini. Glede na to, da Register kulturne dediščine vsebuje samo objekte v območju RS, sem se omejil na zanimive stvari na meji z Italijo ali v njeni bližini, seveda blizu mojih krajev. Tukaj sem najdel naslednje objekte:

● Hiša Robidišče 13, ki je stara hiša iz 19. stoletja (1872) v Robediščah, ki je vas blizu Kobarida. Ta profana stavba, z glavno fasado orientirano na glavni trg, gre za spomenik lokalnega pomena. Objekt ni evidentiran na Wikipediji, v Wikipodatkih in v Zbirki.

● Napoleonov most. Ta je kamniti stopničast ločni most nad reko Nadižo, ki je bil zgrajen leta 1812. Leta 1990 je bil razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena Slovenije. S prelepo barvo Nadiže predstavlja tudi važno letovišče. Objekt je že evidentiran na Wikipediji, v Wikipodatkih in v Zbirki.

● Drevored med Kobaridom in Robičem, ki je dvostranski drevored in gre za krajinsko arhitekturo. Razsteza se za približno 4 km in po svoji poti sreča naslednje vasi: Kobarid, Kred, Potoki, Staro Selo in Robič. Te lipe so postavili v drugi četrtini 20. stoletja pod fašistično vlado in sprva se je razstezal do Mostu/Ponte san Quirino, ki se nahaja v Italiji, v Beneški Sloveniji. Objekt ni evidentiran na Wikipediji, v Wikipodatkih in v Zbirki.

● Arheološko najdišče Robič-Molida. Tukaj gre za dokazan naselbinski depozit iz obdobja rismke dobe. Ljudsko izročilo govori tudi o stari vasi v Molidi. Objekt ni evidentiran na Wikipediji, v Wikipodatkih in v Zbirki.

● Mejni kamni. Na meji med Italijo in Slovenijo lahko srečamo mnogo mejnih kamnov, ki so razpršeni po gozdovih, travnikih, idr. Ti pričajo o bivši meji med Avstrijo in Italijo. Važnejši so označeni tudi na Wikipediji, v Wikipodatkih in v Zbirki, ostali pa ne

8. Domača naloga

7. Domača naloga

V Geopediji sem poiskal zanimivosti v okolici svojega domače kraja, torej v okoli Petjaga (Špetra). v Dolenjem Barnasu, ki je oddaljen 1 km od Špetra, sem dobil kratko prozo Božja planina, ki jo je napisal Metod Turnšek. Prva izdaja je izšla leta 1965 in poglavitni temi sta Svete Višarje in Božja pot.

6. Domača naloga

Kot slovenskega literarnega zgodovinarja sem obravnaval Bartolomeja Calvia, ki se je rodil v Italiji. Doktoriral je iz klasične folologije in je poučveal v Tolminu. Bil je lektor za slovenistiko v Torinu in za nekaj časa je celo predaval na univerzi v Ljubljani. Raziskoval je slovensko skladnjo in pisal o slovenski književnosti. Prevajal je zlasti Cankarja in je tudi primerjal določena slovenska dela z italijanskimi.

4. Slavistična revija

Profesor Miran Hladnik je vsem nam študentom prvega letnika slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani ob jutranjih petkovih urah podaril Slavistično revijo. Ta je revija, ki sprejema predvsem članke iz slovenističnega, slavističnega jezikoslovja in literarne vede. V tej izdaji iz leta 2016 sem naletel na mnogo zanimivih člankov, ki so pritegnili mojo pozornost iz več zornih kotov.

3. Popravjalci sveta

Predavanje profesorja Mirana Hladnika o Popravljalcih sveta je zelo zanimivo in nas lahko opozori na določene stvari, ki bi jih sami verjetno ne opazili. Kar me je največ nasmejalo, toda istočasno me je pripeljalo k razmišlajnju, je bilo, ko je Miran Hladnik pozival učitelje in profesorje, naj dovolijo učencem in dijakom rabo Wikipedije za domače naloge, raziskave, seminarske naloge. V osnovni in v srednji šoli sem doživel iste probleme, ko so določeni/e moji/e učitelji/ce in profesorji/ice slabo gledali na vire, ki sem jih črpal iz Wikipedije. V resnici je Wikepedija eden izmed najbolj zanesljivih in lažjih dostopnih virov, ki jih imamo na razpolago. Res je, da kdorkoli lahko vanjo dodaja svoje tekste, kar vsekakor ne pomeni, da niso nikoli zanesljivi. Kdor prispeva k širjenju tega spletišča, to počne brezplačno, toda ustvarja nekaj, kar bo v korist celotni družbi. Wikipedija nam lahko konkretno pomagajo v našem vsakdanu, način ustvarjanja wikipedijskega spletišča nam pa pomaga pri razumevanju kako se moramo obnašati v družbi in v odnosu do drugih. Kar želim poudarjati je, da v življenju moramo storiti stvari, ki bodo pomagale ostalim, ne da bi čakali nečesa v zameno. Isto velja za Wikipedijo, kjer vsakdo bi moral zastonj sodelovati za dobro skupnosti.

2. Kaj o utopičnem...

Skozi celo našo zgodovino in tudi do današnjih časov, so se ljudje vedno spraševali o utopičnem. Kaj pa nam zares predstavlja ta pojem? Če si ga etimološko razlagamo, bomo doganli, da ta beseda izvira in grške sestavljenke "οὐ" (kar pomeni "ne") in τόπος (kar pomeni kraj). Ta termin torej enostavno simbolizira nek kraj, ki ne obstaja na našem Globusu. Iz tega se mi spontano pojavi vprašanje: a je zares smiselno govoriti o nekem kraju, ki ne obstaja? Tisti, ki so se v preteklosti najbolj ukvarjali z utopičnimi razpravami so bili prav filozofi. Npr. eden izmed glavnih, ki je razmišljal o tem je bil Thomas More, ko je napisal knjigo Utopijo, kjer opisuje neko utopično državo. V določenih primerih, razmišljanje o nečem utopičnega nam lahko pomaga pri reševanju vsakdanjih problemov iz svojega življenja. Posameznik si lahko ustvari neko utopično idejo o nečem in preko te lahko razume katera je najboljša rešitev. Iz tega lahko razumemo, da utopija je zares neka ideja, ki na zemlji konrektno ne obstaja, toda indirektno lahko vpliva na naše življenje. Utopične ideje pa lahko obstajajo v literaturi, saj so tesno povezana z njo. Posameznik lahko ustvarja neko delo kot svet, kakor si ga je on zamislil. Ideja o utopiji od vedno ustvarja mnogo težav in nesoglasij, toda to izvira prav iz njene etimološke opredelitve. Vsak dan razmišljamo o nekem utopičnem svetu, kjer naj bi vsi imeli iste pravice in isto možnost do dostopa materialnih dobrin; vsi naj bi živeli v miru in bi zdravo uživali svoje življenje. Toda prav to, je utopično razmišljanje.

1. Domača naloga

Križev pot Ivana Albrechta

1. Ivan Albreht: Križev pot

Nekdaj so ljudje hodili v cerkve molit križev pot pobožno, od postaje do postaje, s prošnjami in vzdihi so molili in premišljevali trpljenje Kristovo. Gotovo hodijo mnogi še dandanes: pobožno, od postaje do postaje, s prošnjami in vzdihi molijo in premišljujejo trpljenje Kristovo. Med njimi so vsi tisti, ki lastnega trpljenja nimajo, ga ne poznajo ali pa nočejo poznati. Blagor jim!

Drugi molijo svoj križev pot drugje. Ti drugi — Ljubljana jih premore danes prav znaten odstotek — romajo v Prečno ulico, kjer bel napis s črnega polja naznanja romarjem, da tam kraljuje bede in nadlog predzadnja postaja, mestna zastavljalnica.

Romarjev je vedno dovolj. Prihajajo ženice, izsušene in vele, kakor da so se splašile iz groba. Te gredo brezbrižno s svojim bremenom, če se jim ne umakneš s hodnika, godrnjajo nad teboj in ti postrežejo s prav kočljivoljubeznivimi priimki. Vmes so pijančki, ljudje vesele volje in dobrih sklepov. Kar imajo odveč, nego »spravit«, ker so trdno sklenili, da bodo o prvi priliki spet vse »rešili«. Tudi otroci so med romarji. To je zanemarjena deca, ki jo ubija beda. Lica so pepelnata in temu in onemu je na obrazu zapisana prezgodnja smrt. Tudi oni neprijetni dih predmestij veje s teh obrazov, ona sajasta usoda, ki tira najlepše cvetje v blato. Vendar je deca vesela in se smeje na svojem žalostnem potu. Kakor, da so pobegnili iz strašne ječe, taki so ti otroci! Še pravkar jih je trla groza. Oče je v pijanosti vihtel palico nad njimi, mati jih je klela v obupu! Zdaj so svobodni in solnce se jim smeji. Ko odlože breme, se približajo kruhu. Oče jih bo gladil in mati jih bo vesela...

Zadnji med romarji, nekaka elita, to je slavni srednji stan. Udove in žene uradnikov, ki so v spominu na nekdanje boljše čase še vse plahe in sramežljive Z gibkostjo, prisiljenim smehljanjem in s gladkimi kretnjami skušajo zakriti beračijo. Po cesti se plaho ozirajo na desno in levo, če jih morda ne vidi srečnejši znanec, ki bi jih utegnil — kaj?... Nihče ne ve, kaj, le sramežljiva rdečica mu ob taki misli razpeli lica.

Joj, te karavane, joj, te romarice! Mož sedi v istem času v pisarni, veličastno sedi in rešuje akte. Mogočen je in stotero sre trepeče v upu nanj. Žena, — žena je ponižna In potrti in roma s svoiimi najboljšimi zakladi na križev pot, skrivaj in po ovinkih v Prečno ulico, kjer kraljuje mestna zastavljalnica. Kakor vidra šine v vežo, v urad in razkaže svoje premoženje. Včasih so zlati uhani, včasih verižica, ura, včasih broša, spomin na mater, babico, spomin, ki ga ne bi dala za nobeno ceno. Ali preko vseh spominov grozi lačen želodec, raztrgani otroci in nevarnost za možev ugled. Kako ne bi! Že blizu svetnika je mož, pa naj nosi zakrpane hlače!?

Vsa zardela stopi gospa pred cenilca.

Gospod gleda, tehta in pove. Znesek ne predstavlja niti desetine predvojne vrednosti.

Gospa se zdrzne. V hipu ji s polno jasnostjo plane v dušo zavest ponižanja in osramočenja. Najraje bi planila, pograbila svoje stvari in zbežala, toda beda je močnejša od ponosa.

»Ali ne bi mogli več?« zaprosi gospa s plahim glasom.

Cenilec, gospod, ki je rejen in vajen sličnih prošenj, se nasmehne in primakne par dinarjev. Gospa pogleda kakor v hipnozi. Nič ne reče, le glavo sklone in plaho prikima.

Njej sledi druga, tretja, nebroj.

Med zadnjimi je vitka dama. Da je ne izdaja ponošena obleka, bi jo človek štel med tiste sloje, ki ne poznajo skrbi za vsakdanji kruh. Ko razvezuje culo, se ji tresejo roke in v oči ji silijo solze. Iz svežnja izmota lepo damsko obleko, frak in še nekaj drugih oblačil.

»Štiristo dinarjev,« pove cenilec.

Vsa okolica se zgane, ko začuje tako vsoto, le gospa se prestraši:

»Samo?«

»Ni mogočo več!«

»Toda, pomislite –«

»Ni mogoče! Ne gre v denar!«

»Saj bom vendar rešila —«

»Že, že! Kakor vam je ljubo,« zamrmra cenilec in se ozre po drugih strankah. Ko odpravi dve, tri, se obrne k dami, ki še vedno stoji tamkaj.

»Vam je prav?«

»Ali bi bilo mogoče vsaj petsto?«

»Izključeno!«

»Saj je vendar vrednost –«

»Danes ne! Obžalujem!«

»Gospod!«

»Mi je res žal –«

Dama se zdrzne. Zaihti in omahne.

»Prosim« dahne plaho in si otira solze.

Cenilec sede, zapiše, potem pa dalje, dalje. Brez konca je procesija in brez kraja, brez podobe in brez razpela ta trpki križev pot.

Obnova Nove pisarije

Uvod

Na začetku je bil naslov Nova pismenost, kar bi spominjalo na delo Valentina Vodnika, toda je s tem izrazom mislil na slovnico. V tem primeru pa pisarija pomeni vse vrste pismenosti, izraz nova pa se navezuje na nove medije, zlasti z besedilom na zaslonu ali s sliko. Novo pisarijo lahko beremo preko Wikipedije, toda obstaja tudi v papirnati obliki.

Kam z avtorjem

Vpis avrorja bi ne bil potreben na Wikimedijalnih spletiščih, toda v tisaknih izdajah ja. Knjiga pa je na spletu vsekakor varna, saj kraja ali prevzem te nista mogoča. Prosta uporaba in adaptacija sta celo zaželeni.

Prešernova Nova pisarija

Naslov knjige izvira tudi iz Prešernove satirične pesnitve Kranjska pisarija.

Pismenost

Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem, da bi med seboj komunicirali. Z uvedbo obveznega šolanja je pismenost izgubila status priviligirane manjšine, danes biti nepismen je sramotno. Razumevanje pismenosti se spreminja, prej samo z roko, zdaj dosti digitalnega. Te spremembe so tudi peljale do konfliktov med sporazumevalnimi praksami. Pismenost je sposobnost sprejemanja in posredovanja informacij; danes pritisk na gumb nečesa lahko predstavlja tvorjenje sporočila. V današnji družbi je zelo važno, da poznamo več jezikov. Danes tipkamo največkrat v mobije. Bloge prebira 43% uporabnikov interneta, piše pa jih le 6%. To spominja na odstotke pismenosti pred uvedbo obveznega šolanja. Rašunalniki nam nalagajo vedno več dela, saj odpirajo nove možnosti. Elektronska pismenost širi, bolj kot tradicionalna, polje demokratičnega.

Informacijska družba

Danes informacijska družba nadomešča starejšo industrijsko družbo. Ni mogoče, da tiskane knjige se ne bodo obdržale, saj tudi starejša orodja obstajajo še kljub razvoju tehnologije.

Wikiji

Za Wikipedijo in sestrska spletišča so glavni trije pojmi: lahka dostopnost, voluntarizem in kooperativnost. Wikiji predstavljajo skupek spletišč z osrednjo Wikipedijo, ki delujejo od leta 2001. Wikipedija vabi vse k sodelovanju. Slovenščina na Wikipediji se nahaja na 40. mestu sveotvnih jezikov po kvaliteti: se ne nahaja med najboljšimi, toda niti med najslabšimi. Slovenska Wikipedija deluje od leta 2002, vsebuje okoli 150.000 gesel in šteje več kot 500 aktivnih uporabnikov. Na Wikimedijalnih spletiščih avtoriteta je simbol ovira kreativnosti. Wikpedijo sestavljajo zavihki članek, pogovor, uredi in zgodovina. To spletno mesto pa kot eden izmed glavnih principov ima nevtralnost in na tem spletnem spltišču "deluje" t.i. peer reviewing , ki se zavzema za verodostojnost posameznih objav.