Uporabnik:Selma Skenderović

O meni

Sem Selma Skenderović, študiram slovenistiko ter primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Rada berem, ukvarjam pa se tudi s pisanjem.

Test za test

--Selma Skenderović (pogovor) 07:47, 15. januar 2021 (CET) Aaron se je zavzemal, da ne bi bilo internetne cenzure.

--Selma Skenderović (pogovor) 07:49, 15. januar 2021 (CET)

Domače naloge

Prva domača naloga

Prebrala sem članek iz Slavistične revije Telo kot kulturna vrednota: opazke k zgodovini ideje in ideji zgodovine v Bahtinovih spisih, ki ga je napisal Galin Tihanov. Avtor deluje kot profesor primerjalne književnosti v Londonu. Je avtor številnih člankov in štirih knjig, ki so bile prevedene v mnoge jezike, med drugim tudi v nemščino, španščino, ruščino, francoščino, kitajščino, madžarščino, angleščino, slovenščino… Rodil se je v Bolgariji, študiral je na Univerzi v Sofiji. V članku raziskuje dinamiko Bahtinove ideje čoveškega telesa kot kulturne vrednote od eseja Avtor in junak v estetski dejavnosti do Dela Françoisa Rabelaisa in ljudske kulture srednjega veka in renesanse. Začel je s kratko obravnavo Bahtinovega eseja Avtor in junak v estetski dejavnosti, napisanega v prvi polovici ali morda celo sredi 20. let 20. stol. V njem Bahtin prvič resno zastavlja problem kulturne vrednosti telesa. Bahtinova razprava analizira posameznikovo telo. Pri Bahtinu je telo razcepljeno na »notranje« in »zunanje« telo. Notranje telo je, kot pravi Bahtin, »moje telo kot moment mojega samozavedanja«. Predstavlja »celostnost notranjih organskih občutij, potreb in želja, združenih okrog notranjega središča« (AJ, 59). Zunanje telo je način obstoja naših teles, ki nam podeljuje občutek celosti [entirety]. Dovršene [complete] in združene v celoto se čutimo samo prek življenja naših zunanjih teles. Težava pa je v tem, da omenjenega občutka celostnosti nihče ne more proizvesti in izpolniti kar sam. Kot zapiše Bahtin, ima »vrednota moje zunanje osebnosti značaj posojenosti, sam jo oblikujem, vendar je neposredno ne doživljam« (AJ, 60). Bahtinova delitev telesa na notranje in zunanje izvira iz fenomenologije Maxa Schelerja. Scheler govori o živem telesu (Leib) in ’fizičnem’ telesu (Körper), s čimer podobno kot Bahtin opozarja, da je občutek naklonjenosti, ki jo mojemu fizičnemu telesu nakloni nekdo drug, tisto, kar mi daje občutek edinstva [unity] in prijetno doživljanje meja svojega telesa kot celote [whole]. Bahtinov izraz »sočuvstvie« je natančna ustreznica Schelerjevi Sympathie V 30. letih 20. stol. se je Bahtin usmeril k drugačni ideji človeškega telesa. Do nje je prišel delno prek vpliva sodobne fiziologije in biologije, in sicer prek predavanj Uhtomskega ter prijateljevanja s Kanajevom. Bahtin v svoji knjigi o Rabelaisu, napisani v poznih 30. in v 40. letih, analizira skupinsko telo, katerega identitete ne oblikuje več vlečenje mejne črte med jazom in drugim, temveč transgresivna zbranost skupaj [transgressive togetherness]. Lahko bi rekli, da se cela knjiga o Rabelaisu vrti okrog problema, katere so tiste človeške poteze, ki se, čeprav so izključno človeške, manifestirajo, ne da bi človeka tragično ločevale od totalitete vesolja ali pa mu trgale vezi z naravo.

Dajalec in prejemnik blagoslovljenega občutenja celosti sta pri Bahtinu ločena, ta ločenost pa postane prvi pogoj za zaželeno človeško bivanje, v katerem bi telo dobilo kulturno vrednost. Mnoga Bahtinova sklicevanja na svojevoljnost dejanja oblikovanja [form-bestowing act], kakor tudi njegovo tolmačenje tega kot ’daru’ drugega razodevajo poudarek na etični harmoniji med dajalcem in prejemnikom oziroma med oblikovalcem in oblikovanim – v procesu estetske dejavnosti. Niti praksa filozofiranja niti spolna ljubezen ali religiozna komunikacija ne morejo zanesljivo ustvariti tega daru. Bahtin v izrecno asketskem duhu – skladnem tudi z njegovim življenjskim slogom, kakor ga je v svojih spominih upodobil Georgij Gačev – smatra, da je umetnost edina človekova dejavnost, v kateri se lahko popolnoma uresniči radodarno ustvarjanje občutka celostnosti za drugega. Potemtakem je Bahtinova razprava posvečena temu, kako etično in estetsko končno sovpadata v domišljijskem dejanju umetniškega ustvarjanja. Omenjeno dejanje je zaradi svoje ločenosti od življenja sumljivo čisto; v umetnosti umetnik drugega nima pred sabo na isti nepremostljivi način kakor v življenju, tj. v vsej nazorni navzočnosti; sadovi ustvarjalne domišljije nimajo posebnih možnosti, da bi ustvarjalca ogrožali z odporom.

Za Bahtina je smeh organska mešanica telesnosti in duha, torej dokaz za bistveno enotnost narave in kulture. Bahtinova knjiga o Rabelaisu marsikaj dolguje Nietzschejevemu Rojstvu tragedije in novokantovskemu izročilu teoretiziranja o smehu, močno navezanemu tudi na eksperimentalno psihologijo; Bahtin je v Rabelaisu prepričan, da smeh kot telesni proizvod poraja kulturne vrednote (npr. pogum ob misli na neizogibno smrt), pri čemer pa ohranja očitno fiziološko istovetnost. Prav nakazani pogled na smeh kot na vrsto simbolne oblike, ki lebdi med telesnimi izviri in položajem kulturne oblike, Bahtinu omogoči, da v Rabelaisu poskusi z zgodovino smeha kot oblike Weltanschauung. Če Bahtinovo pojmovanje smeha upravičeno opisujemo kot smeh, ki se poraja na presečišču med Duhom in telesom, potem bi morala zgodovina smeha in telesa podvajati nepovratno, vzpenjajoče se gibanje Duha. Vendar pa česa takega v Rabelaisu ni mogoče najti. Bahtinova zgodovina smeha in telesa uteleša dvojno perspektivo rasti in propada, napredka in razkroja. Značilno je, da se izroditev smeha v porenesančni kulturi meri s tem, da se je smeh spustil na raven obravnave zasebnih napak, namesto da bi sporočal obče veljavne poglede. Smeh ni več povezan s kolektivnimi utelešenji Duha: nič več v njih ne izvira, pa tudi njihove čilosti ne krepi. Sklicujoč se na »občo individualnost«, enega od ključnih pojmov Heglove Fenomenologije, Bahtin resignirano sklepa: »Zgodovinsko obča individualnost preneha biti predmet smeha.« (R, 115).

V sklepu avtor poudari, da Bahtinovi pomembni deli Avtor in junak ter Rabelais, ki ju sicer povezuje osrednja vloga telesa kot filozofskega problema, zastopata dvoje razhajajočih se stališčo: zgodnejši spis išče meje zasebnosti in identitete v menjavi z drugimi, poznejši pa ceni ukinitev teh meja, odstranitev sleherne ločnice, ki eno človeško telo ločuje od drugega. Ta dva spremenljiva loka Bahtinove misli, pa tudi njegovo strastno iskanje kulturnih vrednot prvinskega, organskega in naravnega delno pojasnjujejo očarljivo bogastvo in prožnost njegovega razmišljanja. Razkrivajo pa tudi njegovo dramatično nihanje med radostno presojo zgodovinskega detajla in posameznosti na eni strani in, na drugi strani, esencialističnim prepričanjem o nespremenljivosti človekove narave.

Članek sem prebrala dvakrat, saj ga po prvem branju nisem najboljše razumela. Avtor je uporabil določene besede, ki jih nisem poznala. Ravno tako prej nisem bila seznanjena s to temo. Morala sem se malo pozanimati o sami temi, da sem lahko sledila članku. Vsekakor pa se mi je zdel avtorjev slog zanimiv, morda niti ne tako zapleten in težaven za razumevanje. Pravzaprav je poskušal na kratko ponazoriti vse skupaj, kar mu je po mojem mnenju tudi uspelo. Ob koncu branja sem izvedela kar nekaj novih stvari.

Druga domača naloga

Za drugo domačo nalogo sem si izbrala članek, ki ga je napisal Marko Pavliha. Nosi naslov O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi. Objavljen je bil v reviji za književnost in kulturo, ki je znana po imenu Sodobnost, in sicer leta 2017. Posvečen je pravnikoma, Mirku Ilešiču in Dušanu Skoku. V uvodu članka avtor pojasni, kaj nas žene k potovanju. Po besedah Tal Ben-Šahara gibanje povzroča čustva in nas pripelje do motivov, ki so počelo naših dejanj. Vse tri besede, emotions (čustva), motion (gibanje) in motivations (motivi) imajo skupen izvor iz latinske besede moveo, kar bi pomenilo gibati se oziroma migati. V nadaljevanju piše o sirijskem pesniku Ali Ahmadu Said Esberju, znanim tudi pod psevdonimom Adonis ali Adonus. (V drugi polovici dvajsetega stoletja je vodil modernistično revolucijo, ki je potresno vplivala na arabsko poezijo. Napisal je dvajset zvezkov poezije in trinajst kritik. Je največji, še živeči, arabski pesnik). V življenju naj bi ga zaznamovali besedi oditi in potovati, odhod naj bi bil oblika ustvarjanja, potovanje pa naj bi pomenilo prerojenje. Omenja tudi Pascala, ki je trdil, da je naša narava gibanje, mirovanje pa je smrt. V zadnjem delu pojasni, da je prišel na idejo, da bi pisal o tem med potepanjem od Dragonje do otoka Iža na Hrvaškem. Članek se mi je sicer zdel zelo zanimiv, ampak presenetljivo kratek, kot bi šlo zgolj za neko napoved ali uverturo v nadaljnje pisanje. Omenjeno nadaljevanje sem skušala najti v drugih številkah Sodobnosti, a vse kaže na to, da nadaljevanja v bistvu ni.

Tretja domača naloga

Pesem Ciproš je napisal Janko Glazer. Rodil se je v Rušah pod Pohorjem v kmečki družini. Po štirih razredih ljudske šole v domačem kraju je Janko obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru. Že v drugem razredu je s prijatelji začel izdajati rokopisni dijaški list, kot četrtošolec pa je videl v Ljubljanskem zvonu natisnjeno svojo prvo pesem Spomenik (psevdonim Aleksij). Leta 1913 je začel študirati slavistiko, germanistiko in filozofijo v Gradcu in se takoj zelo uspešno vključil v seminarsko delo pri profesorju Matiji Murku. A na splošno s študijem slavistike ni bil zadovoljen, zato se je leta 1914 v letnem semestru prepisal na prirodoslovje na Dunaju, naslednje študijsko leto pa se je vrnil v Gradec in prirodoslovju dodal kemijo. Po prvi svetovni vojni se je spet posvetil študiju slavistike in germanistike. K temu ga je spodbudil profesor Đuro Šurmin, nekdanji dekan Filozofske fakultete v Zagrebu, kjer je Glazer študiral leta 1919, od konca 1919 pa je študij nadaljeval na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani. Tam je leta 1922 diplomiral. Leta 1917 se je poročil z Marijo Robnik, kmečkim dekletom in študentko, doma s Čandrove domačije na Pohorju. Do smrti je vzorno skrbela za njun dom in družino, hkrati pa bila kot šolana ženska z izbrušenim občutkom za poezijo njegova prva literarna sogovornica in intelektualna opora. Rodila sta se jima sin Matija leta 1917 in hčerka Alenka 1926. Do druge svetovne vojne so živeli v Mariboru. Jeseni 1920 je začel poučevati slovenščino in nemščino na mariborski klasični gimnaziji, najprej kot suplent, dve leti zatem kot stalni profesor. Bil je tudi mentor mladih literatov. 1. oktobra 1926 so ga na priporočilo prelata Franca Kovačiča, ki je zelo cenil Glazerjevo ustvarjanje, zaposlili v mariborski Študijski knjižnici. V letih od 1931 do 1941 je bil njen ravnatelj. Ko se je leta 1945 vrnil iz Srbije, kamor so ga z družino izgnali nemški okupatorji, je spet prevzel ravnateljstvo in z izjemnim čutom za knjižničarstvo ter pomen literature za umetniško in znanstveno ustvarjanje postavil trdne temelje za današnjo Univerzitetno knjižnico v Mariboru. Leta 1959 se je upokojil, a je ostal zvest knjižničarskemu delu, saj je poslej honorarno urejal rokopisni oddelek. Zadnjič je bil na svojem delovnem mestu 4. januarja 1975, torej manj kot mesec dni pred smrtjo.

Globoko rano mu je zasekala v srce smrt sina Matija, študenta kemije, ki je aprila 1945 padel v bojih pri Brčkem. Svojo bolečino je izpovedal v pesmi Ciproš, kjer to izgubo primerja z brazgotino, ki se sicer zaceli, a vedno znova se iz nje pocedi kri - kakor se pohorske trate vsako leto znova pokrijejo z rdečkastim cvetjem ciproša. Tema pesmi je torej smrt njegovega sina, ozadje pesmi pa zajema grozote, ki so se dogajale med drugo svetovno vojno. Ne zgolj smrt enega človeka oziroma smrt posameznika, temveč mnoge smrti nedolžnih ljudi, kar v pesmi simbolizira tudi rdeča barva. Poleg tega pesem bogatijo številna slogovna sredstva, na primer okrasni pridevki, oklepajoča rima, ponavljanje, inverzija, metafore, stopnjevanje ...

23. novebra 2015 je Drama SNG Maribor v koprodukciji z revijo Dialogi Maribor priredila bralno uprizoritev Ko ciproš zacveti. Pod okriljem dramaturga in prirejevalca izbora pesmi Vilija Ravnjaka so nastopali Milada Kalezić, Irena Varga, Peter Boštjančič in Bojan Maroševič ob glasbeni spremljavi Žive Krajnc. Predstavili so pesmi mariborskih pesnic in pesnikov od začetka 20. stoletja do danes, ki so leta 2014 izšle pod naslovom Antologija mariborskih pesnikov. V pesniškem večeru je med mnogimi drugimi avtorji bil seveda predstavljen tudi Janko Glazer, po katerem je prireditev tudi nosila naslov.

Viri

• SNG Maribor: Ko ciproš zacveti
• Ognjišče, Janko Glazer
• Kamra, Bralna uprizoritev "Ko ciproš zacveti"
• Ciril Stani. Janko Glazer, pesmi. Sodobnost 42/6/7 (1944). 593-594.

Četrta domača naloga

Skuta ali kajmak

Prispevek je 6.6.2001 napisal Aleš Bjelčevič. Tema sporočila je glasovanje za predlog, kam bi se odpravili v okviru Kekčevih poti. Avtor obvešča bralce, da sta možni dve izbiri, in sicer odhod na Skuto ali na Mangart. Na Skuto bi se odpravili popoldne, medtem ko bi na Mangart odšli že zjutraj. V nadaljevanju je opisan še sam potek obeh od morebitnih pohodov. Prispevek bi žanrsko opredelila kot vabilo ali oznanilo. Izbrala sem si ga, ker me je pritegnil šaljiv naslov. Poleg tega pa je bil objavljen nekaj dni pred mojim rojstnim dnevom.

Peta domača naloga

Igor Saksida

Profesor Igor Saksida je ugleden raziskovalec mladinske književnosti srednje generacije, ki v svojih delih nova dognanja in spoznanja predhodnikov združuje s sodobnimi teoretskimi izhodišči. Za diplomsko delo iz književnosti je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani prejel študentsko Prešernovo nagrado in se kot mladi raziskovalec posvetil preučevanju različnih literarnih zvrsti. V magistrski nalogi se je ukvarjal s poezijo (Komunikacijski modeli v slovenski mladinski poeziji, 1992), v doktorski disertaciji pa je obravnaval dramska dela (Umeščenost mladinske dramatike v slovensko književnost, 1996). Ne ukvarja pa se le z zgodovino in teorijo mladinske književnosti, ampak tudi z didaktiko književnosti. Je avtor številnih del o literaturi in poučevanju (med njimi so Mladinska književnost med literarno vedo in književno didaktiko, Slovenska mladinska dramatika in Bralni izzivi mladinske književnosti). Je dolgoletni predavatelj na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in Kopru.

Pri pedagoškem delu se zaveda, da ustaljeni načini spodbujanja branja pri mladih očitno ne delujejo najbolje. V družbi, kjer bralne navade niso več vrednota, išče načine, kako bi mladim v duhu časa približali literaturo in tudi kritično razmišljanje ter vplivali na njihovo razgledanost, predvsem pa na osredotočeno razmišljanje, kakršno se v dobi interneta zaradi razpršene pozornosti zdi vedno težje dosegljivo. V najnovejši knjigi Kla kla klasika, ki jo je izdal v sodelovanju z raperjem Rokom Terkajem - Trkajem, si klasično slovensko književnost prizadeva promovirati s hiphopom.

Izbira avtorja je upravičena, saj je ravno Trkajev rap blizu najmlajšemu občinstvu. Dr. Saksida je pesmim dodal izvirne navedke iz številnih raperskih komadov, za katere meni, da imajo kljub različnemu slogu in duhu časa podobno sporočilnost kot klasična besedila. Knjigi je priložen CD, na katerem lahko prisluhnemo Trkajevim raperskim priredbam izbranih vrhuncev slovenske klasične poezije.

Igor Saksida je leta 2019 prejel nagrado za izjemne dosežke na področju visokega šolstva, saj je velik spodbujevalec branja in bralne kulture, piše pa tudi učbenike in priročnike. Ves čas svojega raziskovalnega in strokovnega delovanja kot član različnih društev in komisij, tudi Državne komisije za splošno maturo, razvija nove metode pouka književnosti. Tako je bil eden ključnih avtorjev pri uvajanju komunikacijskega pouka književnosti v devetletko, v zadnjem času pa se posveča predvsem spremembi maturitetnega preverjanja znanja, kar že kaže pozitivne rezultate s pomikom k problemskemu vrednotenju besedil. V enem intervjuju je povedal, da je esej na maturi močno oddaljen od prave esejistike: "Na maturi iz slovenščine nikoli nismo imeli pravega eseja, o tem je bilo od nastanka mature v 90. letih napisanega že veliko. Esej je izrazito subjektivna in inovativna obdelava določenega problema, naj bo to literarni, filozofski ali konec koncev šolski esej. Slovenski maturitetni esej pa sankcionira subjektivno mnenje. Zato se dijaki, ujeti v past programiranega pisanja o literaturi, subjektivnemu mnenju izognejo, saj dobijo navodila, da je pomembno edino, da se držijo navodil. Lahko je esej po formatu in strukturi podoben pravemu eseju, po vsebini pa vsekakor ni. V tem trenutku imamo na maturi vodeno obnovo literarnih besedil. Toliko moramo biti korektni in omeniti, da je predmetna komisija, ki pripravlja maturitetne preizkuse za slovenščino, v zadnjem času le naredila vsaj nekaj premikov v osebno vrednotenje. To je dober prvi dober korak v pravo smer, a je še vedno premalo. Esejske naslove bi morali oblikovati tako, da bi v prvi vrsti spodbujali zavzeto inovativno osebno reševanje zahtevne bralne naloge. Sprememba v to smer je nujna." V omenjenem intervjuju je na opazko, da v današnji družbi ni preveč zaželeno, da ljudje izrazijo svoje mnenje pripomnil: "Česa si želimo? Mase, ki ne razmišlja, klika po telefonih in dela selfije v nakupovalnih centrih, ali si vendarle želimo celotno populacijo vzgajati h kritični pismenosti? Pismenost ne pomeni le znati brati in pisati ter ni vezana le na zmožnost dela z besedili, ampak je širši koncept. Razvita bralna pismenost je povezana s človekovo zmožnostjo delovanja v družbi. Zagovarjanje vrhunskosti v pismenosti, kar zajema tudi kritično mišljenje in vrednotenje, iskanje posrednih sporočil. Ta odprtost uma, ustvarjalnost na področju branja in pisanja, je temelj na konkurenci temelječe svetovne družbe gospodarstva v prihodnje. To, da mi ne vzgajamo kritičnih posameznikov, pomeni, da Sloveniji delamo neverjetno škodo, ker ne bomo imeli inovacij. Ni naključje, da se je gospodarska zbornica začela spraševati, kaj se da narediti, da se pismenost med odraslimi poveča. Sami so opazili, da ne moreš pričakovati visoke dodane vrednosti, če imaš ljudi, ki so neustvarjalni, ki pritiskajo na gumb v tovarni od jutra do večera ter razmišljajo o telenovelah, ki jih bodo gledali popoldne. Zagovarjanje visokih pričakovanj pri delu z mladimi po celotni vertikali vključno z univerzo in razvijanje kritičnega mišljenja z razvijanjem kompleksne pismenosti je med naložbami v njihovo življenjsko in delovno uspešnost."

Pred dobrima dvema letoma sem profesorja spoznala v koprskem gledališču, ko sta s Trkajem občinstvu predstvila svoje sodelovanje. Na srečanje je prišel v elegantnih oblačilih, ki se izrazito razlikujejo od siceršnje profesorske mode. Vedno, ko ga srečam med hojo po Čevljarski ulici izstopa. V določeni meri me pri profesorju tudi to navdušuje, poleg njegovega odnosa do otrok, dijakov in študentov ter razmišljanja o samem poučevanju. Pred tem si nisem predstavljala profesorja, pri katerem bi namesto prepisovanja z Wikipedie za seminarsko nalogo študenti snemali videe, on pa bi izza katedra rapal. Posnetek profesorjeve in Trkajeve izvedbe Prešernove Glose ima na Facebooku že skoraj 40 000 ogledov! Mislim, da bo v višjih letnikih Igor Saksida tudi moj profesor, česar se vsekakor veselim.

Šesta domača naloga

Leto 1946 je bilo rojstno leto temeljnega narodnega knjižnega in s tem tudi kulturnega projekta Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Pripravo z znanstvenokritičnim aparatom opremljenih zbranih spisov so sprejeli tedaj najuglednejši literarni zgodovinarji, slovenisti in drugi vrhunski poznavalci slovstvene narodne dediščine. Ob akademiku Antonu Ocvirku, ki je bil ustanovitelj in 35 let tudi glavni urednik zbirke, še Mirko Rupel, Janez Logar, Marja Boršnik, Dušan Moravec, France Koblar, France Bernik, Anton Slodnjak, Alfonz Gspan, Joža Mahnič, Janko Kos idr. Leta 1946 so začeli izhajati spisi Josipa Jurčiča, Janeza Trdine, Antona Aškerca in Srečka Kosovela. Od smrti prvih dveh je minilo že dovolj časa, da so knjige izhajale brez posebnih pretresov. Pri Aškerčevem Zbranem delu so se izmenjali štirje uredniki, zgodba Zbranega dela Srečka Kosovela pa je bila in je še vedno zelo posebna. Njegov urednik Anton Ocvirk je Kosovelove pesmi, prozo in druge spise iz zapuščine objavljal in dopolnjeval z večletnimi časovnimi presledki vse do leta 1977, pa še po tem je izšlo nekaj izdaj s Kosovelovimi pesmimi in korespondenco, ki v zbranem delu niso bile upoštevane.

Iz različnih razlogov se je zatikalo tudi pri objavljanju nekaterih drugih opusov, največje pretrese pa je zbirka doživljala ob menjavah založnikov oziroma izdajateljev. V burnem obdobju lastninjenja državnih podjetij, ki ni obšlo niti založništva, je Zbrana dela do leta 2002 izdajala mariborska Založba Obzorja. Naslednjih osem let je zbirka formalno še ostala v Mariboru, pri študentski založbi Litera je izšlo kar 20 knjig, dokler ni leta 2010 agonije končala odločitev Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, da jo sprejme pod svoje okrilje. Založnik je z naslednjim letom postal Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, glavni urednik – po tem, ko je to delo trideset let, tudi v obdobju največjih institucionalnih pretresov, opravljal akademik France Bernik – pa dr. Matija Ogrin, višji znanstveni sodelavec na tem inštitutu in docent za slovensko književnost na Podiplomski šoli ZRC SAZU.

Ob 70-letnici je izšla brošura Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev 1946–2016, ki je v formatu pdf tudi prosto dostopna prek spleta. Zbirka je doživela tudi likovno prenovo. Oblikovalec Jurij Jančič je na 32. Slovenskem knjižnem sejmu (2016) za svoje delo dobil nagrado za najbolje oblikovano leposlovno zbirko.

Sedma domača naloga

Zbirka Literarni leksikon je zbirka monografskih študij o literarni vedi. Od 1979 do 2001 jo je izdajal Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU v sodelovanju z DZS. Izhajala je v okviru zbirke Studia litteraria. Literarni leksikon sestavljajo samostojne študije, ki so izhajale v tematsko zaokroženih zvezkih. Prvi zvezki so izšli na začetku leta 1979 (z letnico 1978). Izdanih je bilo 46 zvezkov in zbirka je bila okvirno zaključena leta 2001. Pobudo za nastanek zbirke je dal Anton Ocvirk sredi šestdesetih let. Zasnoval je edicijo, sestavil geslovnik in zbral sodelavce. Leksikon si je zamislil kot znanstveno delo. Literarni leksikon sestavljajo samostojne študije iz različnih področij in iz več tematskih skupin, kot so: splošni literarni pojmi, dobe, gibanja, vrste, zvrsti, oblike, poetika .. Prvih 5 zvezkov, ki jih je uredil Ocvirk, je izšlo na začetku leta 1979. Po Ocvirkovi smrti je uredništvo prevzel kolegij literarnoteoretične sekcije Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede. Temeljna ideja se je v nadaljevanju ohranila, preoblikoval pa se je način njene izvedbe. Pri pisanju leksikona so sodelovali številni avtorji in avtorice, med njimi tudi Anton Ocvirk, Janko Kos, Miran Hladnik, Vera Troha in mnogi drugi.

Osma domača naloga: Kulturna znamenitost

Nekaj ulic nad mojim blokom je ulica Vena Pilona. Odločila sem se, da jo bom fotografirala. Pa ne samo zaradi tega, ker je bil Veno Pilon slovenski slikar, grafik in fotograf, temveč zaradi čudovitega pogleda na morje in pa zaradi tega, ker se vsak dan vsaj enkrat sprehodim po njej. V okolici je veliko blokov, nekaj metrov naprej pa je tudi Mercator, nato pošta, pekarna ...

Povezava: Ulica_Vena_Pilona._jpg.jpg

Deveta domača naloga

Deveta domača naloga je bila na poljubno temo, zato sem se odločila, da raziščem delo svojega profesorja na primerjalni književnosti, profesorja Janeza Vrečka, ki je strokovnjak vsaj za dvoje področij. Za pesnika Srečka Kosovela in za atiški ep ter tragedijo. Po maturi se je vpisal na Filozofsko fakulteto na Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo FF v Ljubljani, dve leti pozneje pa še na Akademijo za gledališče v Ljubljani. Iz primerjalne književnosti je diplomiral 1974 in za diplomsko nalogo prejel Prešernovo nagrado, vpisal magisterij, odšel z enoletno štipendijo DAAD v München in magistriral 1978, doktoriral pa 1985. Od leta 1978 je zaposlen na Filozofski fakulteti. 1991 je bil imenovan za docenta, 1997 za izrednega profesorja, 2002 pa za rednega profesorja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Dvakrat je dobil trimesečno štipendijo DAAD (leta 1984 in 2001) za uveljavljene znanstvenike in raziskovalno deloval v Münchnu. 1999 je kot štipendist Avstrijskega inštituta dva meseca raziskoval na Dunaju. Več kot dve leti je študijsko in kot gostujoči profesor prebil na tujih univerzah (München, Salzburg, Bruselj, Dunaj, Katowice). Od leta 1989 honorarno predava še na mariborski Pedagoški fakulteti. V letih 2004 in 2005 je predaval tudi na univerzah v Kopru in Novi Gorici. V domačem in tujem, tudi mednarodno citiranem znanstvenem in strokovnem tisku je objavil več kot 220 naslovov in sodeloval na številnih domačih in tujih simpozijih. Bil je med ustanovitelji Slovenskega društva za estetiko, je član Slovenskega društva za primerjalno književnost, član ICLA (Mednarodna zveza za primerjalno književnost). V letih 2003–2005 je bil predstojnik Oddelka, član Senata FF, član prostorske komisije FF, je član Habilitacijske komisije FF. Leta 1974 je prejel Prešernovo nagrado za študente, leta 1994 »zlato plaketo Univerze v Ljubljani« za izjemne in pomembne dosežke na področju pedagoškega in znanstvenoraziskovalnega dela, leta 2005 pa veliko priznanje Filozofske fakultete.

Nova pisarija

Uvod

Učbenik Nova pisarija je v grobem nadaljevanje in dopolnitev priročnika Praktični spisovnik. Le-ta je skrbel za standardizacijo strokovnega pisanja, ki je od zadnjega natisa doživelo kar nekaj sprememb, povezanih s prehodom posredovanja informacij s papirja na zaslon. Učbenik so avtorji sprva želeli poimenovati Nova pismenost, kar je v Vodnikovem času pomenilo slovnica, danes pa ta izraz povezujemo z znanjem branja in pisanja. Poleg tega pa poznamo več vrst pismenosti, na primer digitalno pismenost, čustveno, medijsko, informacijsko...

Kam z avtorjem

Na Wikijevih portalih ni mogoče vpisati avtorjevega imena na 'naslovnico', kakor je to v navadi pri tradicionalno natisnjenih knjigah. Kljub temu, da lahko vsakdo poseže v avtorski izdelek Mirana Hladnika, pa avtor zaradi tega ni zaskrbljen. Pričakuje namreč predvsem konstruktivne pripombe. Poleg tega se zadrege pojavljajo tudi pri datumu izdaje.

Prešernova Nova pisarija

S svojo satirično pesnitvijo je Prešeren karikiral prepričanje tistega časa, da sta ljudski jezik ter nabožno utilitarno pisanje primerna podlaga za slovensko besedno umetnost. Obenem je pesnik ironiziral nasprotnike svoje poetike, na primer Jerneja Kopitarja, Franca Serafina Metelka, Jurija Pavška...

Pismenost

Pismenost je zmožnost obvladovanja znakovnega sistema za komunikacijo. V preteklosti se je temu izrazu pripisoval negativen pomen, saj so bili pismeni le redki. Danes se dogaja ravno obratno, saj je v današnjem času nepismenost tista, ki jo doživljamo kot nekaj negativnega. Družba, v kateri je nepismenost izrazita, velja namreč za nerazvito. Medtem ko so nekoč pisali ročno s peresom in je bilo tipkanje rezervirano le za strojepiske, publiciste in znanstvene pisce, pa je danes ročno pisanje pravzaprav redkost. Namesto tega se je uveljavila komunikacija preko mobilnih telefonov in računalnikov, ki jo določeni posamezniki ignorirajo oziroma zavračajo. Čeprav elektronska pismenost širi demokratičnost (delež ženskih blogerk je izenačen s številom moških) in čeprav je pisanje postalo lažje in cenejše kot kadarkoli prej, znaša delež aktivnih piscev zgolj štiri procente. Širša javnost namreč dojema to delo kot manjvredno v primerjavi s fizičnim delom.

Informacijska družba

Informacijska družba nadomešča starejšo industrijsko družbo. Tako pri natisnjenih kot tudi pri spletnih knjigah obstaja veliko predsodkov in obsojanj. Tiskanje knjige recimo onesnažujejo okolje. Kultura tiskane knjige se umika drugačnim informacijskim kanalom, ljubitelji pa upajo, da knjiga vendarle ne bo nikoli umrla.

Wikiji

Med prednostmi Wikipedije so lahka dostopnost, saj z iskanjem informacij ne izgubljamo časa, prostovoljstvo, sodelovanje in vključevanje ter upoštevanje sprejemnika ter njegovih interesov. Skupek teh spletišč so torej vzorčna oblika sodobne pismenosti, kjer informacije oblikujejo, objavljajo in vanje posegajo posamezniki splošnega ljudstva. Wikipedia zajema različne platforme, npr: Wikipedija - enciklopedija; Wikivir - portal za elektronske knjige in priročnike; Wikiverza - portal za seminarje, projekte in predavanja, ter Zbirko, portal za slikovno gradivo. Obstaja pa tudi Wikislovar.

Wikipedija je povečala dostopnost znanstvenih informacij. Za delo na Wikipediji ni nobene nagrade.

S kvaliteto člankov se meri sposobnost preživetja določenega jezika. Na svetu je veliko jezikov, ki izginjajo. Sklepanje, da bi bilo življenje lažje s samo enim jezikom, je napačno, saj vsak jezik po svoje razlaga oziroma dojema svet.

Wikiji in šola

Wikipedija ni nadomestek za spletno učilnico, čeprav predstavlja velik izziv šoli s svojo maksimalno odprtostjo. Ob uporabi Wikipedije v šoli pomeni izstopiti iz nekega varnega zavetja šole v realni svet. Prej kot Wikipedija bi lahko bila nadomestek šole Wikiverza, ki bi jo lahko označili kot vedno zahtevnejšo Wikipedijo.

Na angleški Wikipediji je povprečni čas trajanja vandalskih posegov dobri dve minuti. Takšno početje je brez pomena, saj lahko z nekaj kliki rešiš vse težave, ki jih je nekdo naredil zaradi svoje koristi.

Avtor

V šestdesetih letih 20.stoletja (do interpretacijske šole) je bila veda usmerjena k avtorju, naslednja generacija literarnih zgodovinarjev pa se je preusmerila k besedilu. V 80. letih se je pozornost ponovno usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom. Meje med naštetimi fazami niso ostro začrtane.

Motivacija za pisanje

Pisanja se lotimo zaradi različnim namenov, npr. zaradi samega sebe, socialnih skupin, ki jim pripadamo, tudi za nacionalno skupnost, ali za narodov blagor, kot bi rekel Ivan Cankar. Pri neetični motivaciji gre za to, da je za pisanje tako imenovana obsesija s pisanjem (skribomanija, grafomanija).

Izbira jezika

Če pišemo za javnost, bomo pisali v angleščini (ta je kmalu prevladala nad ruščino in nemščino), če pa pišemo za domače občinstvo, pa to storimo v slovenščini. Pojavlja se strah, da bi slovenski jezik zamrl, oz. da se bi slovenistična znanost v prihodnje dogajala v tujih jezikih, npr. v angleščini. Te je resda vedno več, vendar procentualno njen delež skupaj z deležem drugih tujih jezikov npr. nemščino prav nič ne raste, kar lepo dokumentira jezikovna izbira literarnovednih disertacij.

Izbira teme

Ni dobrih in slabih tem, seveda pa bodo finance namenjene "pomembnejšim" temam. Ljudje smo preprosto taki, da bolj cenimo svoje izbire v katere smo vložili več časa in energije. Ostale izbire katerim ne posvečamo naše pozornosti, tako očrnimo z očitki in tako pridemo do pojma spregledanih in prezrtih izbir.

Vaje v pisanju

Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti. Namen pisanja je preprostejši in sicer je na začetku potrebno pisca navaditi na orodje. S tem pa se naučimo ročne spretnosti, ki krepi inteligenco. Pisanje z roko pomaga tudi pri pomnjenju črk, tako smo v osnovnih šolah s prepisovanjem besed v zvezek iz nekega besedila, pomnili črke in se jih sproti še boljše naučili. Čitalnik OCR nam danes ponuja možnost, da nam več ni treba v celoti pretipkavati, ampak le popravimo za strojem, ki je namesto nas opravil mukotrpno delo. Slovenščina pa je trenutno eden od 114 jezikov s to spletno digitalno knjižnico – Wikivir.

Usoda avtorstva

Včasih je nekaj pomenilo, da si bil avtor ali avtorica, ti so pripadali ustvarjalni eliti, kreativni skupnosti. Avtorji in avtorice so bile tudi na dobrem glasu v družbi, kar jim je vlivalo veliko osebnega zadovoljstva. Omejevanju avtorskega napuha bomo prispevali tako, da ne bomo kupovali predragih knjig.

Avtorji s premočnim egom svojih besedil ne želijo predati za objavo na Wikiviru.

Soavtorstvo

Tujih posegov v naše besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, temveč kot sodelovanje, kar obenem prežene tudi napuh. Ravno zaradi napuha imajo avtorji občutek, da je delo njihova osebna lastnina. Dela skupnega avtorstva imajo po navadi licenco cc.

Objavljanje

Koncept avtorstva je povezan z objavljanjem, večinoma štejejo le objave. Dandanes je zelo enostavno objavljanje na spletu, edina ovira, ki nas pričaka na poti je obvladovanje orodij za pisanje in objavljanje, pa še ta je po navadi problem le starejšim generacijam oz. elektronsko nepismenim članom na spletu. V preteklosti so besedila postavili stavci v pisarni, torej so pretipkali iz rokopisov v stavni stroj, od tam se je začelo širjenje naprej med bralce.

Jožef Žemlja leta 1842 ni želel plačati za tisk svoje knjige, saj je stavec napravil preveč napak. Njegovo knjigo so nato uničili.

Množični um ali pametna množica

Ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier je ostro kritiziral koncept Wikipedije. Trdi, da je Wikipedija vladavina drhali in napada anonimne urednike, ki naj bi se norčevali iz resnih strokovnjakov. Veliko ljudi verjame, da je tudi Wikipedija vir potrošništva. Beseda množica ima pozitivno konotacijo. Wikipedija je namreč dokaz, da včasih množica deluje boljše kot posameznik.

Avtorske licence

Copyright je nastal zaradi pravne definicije besedila, saj ga razumejo kot intelektualno lastnino. Avtorske pravice povzročajo težave v glasbi, filmu, fotografiji, arhitekturi in besedilih. Alternativna možnost je koncept znan kot creative commons.

Creative commons

To je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture. V slovenščino se prevaja kot ustvarjalna gmajna. Če avtorji uporabljajo licenco cc 4.0 spada njihovo delo v svobodno kulturo, a se mu vseeno priznavajo avtorske pravice.

Copyright

Ščiti avtorska dela v katerem koli mediju. Knjige se lahko kopira, vendar se te kopije ne smejo znajti v javnosti. Avtor je lastnik avtorskih pravic dokler jih ne proda ali odstopi tudi na spletu ni vse prosto uporabno.

Bralec

Prosti dostop

Zunaj šole je prosta dostopnost znanja manj samoumevna. Najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanja so vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija. Znanstvene objave so v zadnjem desetletju 20. stoletja nehali honorirati zaradi drugačnega socialnega statusa avtorjev: literarni avtorji so honorar potrebovali za preživetje, znanstveni avtorji pa so imeli večinoma akademske službe. EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena. Prosti dostop - poseganje v besedilo, informacijo ni dovoljeno (časovno in krajevno neomejena in brezpogojna spletna dostopnost).Prosta vsebina (free content) - poljubno spreminjanje besedila, informacije je dovoljeno. Zlati prosti dostop (angl. gold access) - prosti dostop zagotovi založnik; v njem običajno recenzirani revijalni članki. Zeleni prosti dostop (green OA) - za prosti dostop je poskrbel avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij; v njem običajno predobjave ali poobjave. Sivi dostop (nem. grauer Weg) - poimenuje spletno dosegljivost publikacij, do katerih je sicer težko priti (diplome, doktorati...).Hibridni dostop - pomeni, da poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije. Zakasnjeni prosti dostop - je ime za objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga, recimo v zamiku enega leta po objavi. Platinasti prosti dostop - označuje publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo drug (inštitucija, država...).

Založbe

So del kulturne industrije, ki obravnava bralca kot potrošnika. Forsirajo objavljanje v knjižni obliki, ker jim te prinašajo zaslužek (znajo jih prodajati). Ciljna publika založb so otroci v prvih letih starosti (ne znajo še opravljati z računalnikom) in upokojenci. Pisci znanstvenih razprav poznajo potencialne bralce svojega področja, zato za posrednika ne potrebujejo založb, vendar pa se nekateri zanje odločajo zaradi njihovega ugleda. »Predatorske založbe«  v perspektivi ogrožajo ali celo ukinjajo monopol založniških korporacij.

Repozitoriji

Branost objave se meri s številom dostopov na stran, dodatno lahko tudi s številom klikov na objavo. Repozitoriji imajo funkcijo štetja ogledov objav že vgrajeno. Kanadski projekt PKP (public knowledge project), v okviru katerega delujejo odprtokodni program OJS (open journal system) za izdajanje serijskih publikacij, OCS (open conference system) za organiziranje konferenc, OMP (open monograph press) za izdajanje monografij in OHS (open harvester system) za indeksiranje vsega naštetega in drugih spletnih virov. Slovenski literarni zgodovinarji lahko naložijo svoje akademske spise na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, na Univerzi v Mariboru in na Univerzi v Novi Gorici. Slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti. Objavljanje na spletu do neke mere spreminja slog pisanja.

Varovanje zasebnosti

Občutek in občutljivost za obstoj posameznika je znak civilizacijske razvitosti. Zlorabe nagovarjajo k pravni regulaciji zbiranja podatkov in previdnosti pri njihovem posredovanju. Zbiranje in obdelava podatkov sta nujno izhodišče za vse znanosti o človeku in za povečanje kvalitete našega bivanja.

Kredibilnost

Danes smo primorani samostojneje presojati o verodostojnosti objav. Avtorju lahko zaupamo, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana in za katerega domnevamo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev. Status oisca preverimo v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris. Pri starejših avtorjih predpostavljamo večjo stopnjo modrosti ali vsaj previdnosti pri tvorjenju izjav; pri mlajših avtorjih smo manj zaupljivi. Amater, diletant - pisec, ki v neki stroki ni doma na profesionalen način.

Aktivizem

Je socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist. Aktivist - kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju. Aktivizem ne pomeni nujno, da imamo opraviti z naprednimi družbenimi gibanji. Kritična refleksija pomeni odmik od predmeta opazovanja. Kritična distanca nas odpira za stališča in interese drugega ter blokira akcijo, ki je mogoča le iz prepričanosti v svoj prav. Kritično mišljenje dvomi v človekovo naturno zmožnost in pripravljenost za popravljanje sveta na boljše.

Avtorstvo

Inštitucije ne zaposlijo kar vsakega, ampak samo tiste, ki so se s svojim delom, kooperativnostjo, lojalnostjo in podobnimi krepostmi že izkazali. Govorimo o samozaložbah, za katere se avtorji odločijo, ko jih nobena od t. i. uglednih založb ne vzame pod streho. Dva konkretna primera preverjanja in filtriranja literarnovednih informacij: zaupanje vzbuja relativno obsežen seznam literature na koncu in pregledno ter všečno urejeno spletišče z vrsto resnih rubrik, kot so Zgodovina, Slovenski jezik, Mitologija itd.

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih.Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja in ki v skupnosti uživajo ugled.Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov, vendar ni imuno pred napačnimi in krivičnimi presojami.Besedilo anonimiziramo tako, da gremo na ime datoteke v seznamu, s klikom na desno miškino tipko odpremo lastnosti dokumenta in tam izberemo možnost Briši lastnosti dokumenta. Anonimizacija recenziranih prispevkov obvaruje recenzente pred jezo užaljenih avtorjev, ki so prepričani v svoj prav in v nekompetenco ali zlonamernost ocenjevalcev. Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem.

Pravopis

Ločila

Razlika med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—); kdaj jih zapisovati stično in kdaj nestično.Slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«). Svojo pravopisno ozaveščenost bomo pokazali, če poskrbimo za pravilno stavo narekovajev, to je za slovenske („unarekovajena beseda“) namesto angleških (“unarekovajena beseda”).Pred naštevalnim nizom je dvopičje večinoma odveč.Tripičje ali tropičje se razume kot alternativa vezniku itd. Pred tropičjem ni vejice! Tropičje je nestično ločilo.

Velike začetnice

Naslove kolon ali vrstic v tabelah pišemo z veliko začetnico, celice znotraj tabele z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena. V alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo.

Digitalna pismenost

Formati besedil

Razlike med računalniškimi formati besedil: txt pomeni golo besedilo; doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo: htm ali html je spletno besedilo; pdf je natisljivo besedilo. Besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic

Besedilo v wikijih

Za odstavek pustimo eno vrsto prazno. Enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*). Naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.). Ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’. Povezave napravimo z oglatimi oklepaji Ljubljana. Sliko vstavimo preko menija

Vaje v wikijih

Besedila v wikijih se znajdejo v privzetem formatu (vsi odstavki dobijo enako obliko).Kadar pišemo v urejevalniku, se moramo izogibati odstavkov, ki so videti zgolj kot prehod v novo vrsto.

Sporočanje popravkov in komentarjev

Uredniki, mentorji, recenzenti in drugi bralci avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni, v opombah svojih besedil ipd.) ali pa kar neposredno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo.

Navajanje

Čemu sploh citiramo

Najbolj zaleže navajanje izjav splošno poznanih in cenjenih avtoritet, toliko bolj, če so retorično všečne, zapomnljive, pregnantne.Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno vprašljivo oz. kaznivo pa ni.

Prepisovanje

O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Ne plonkanje, ignoranca je najhujša hiba domačega strokovnega angažmaja.

Citatni indeksi

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih. Na Slovenskem upoštevajo splošna citatna indeksa Scopus in Web of Science. Zastonj je na spletu na razpolago citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka.

Faktor vpliva

Faktor vpliva je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije.Številko dobijo tako, da število citatov, ki so jih bili članki iz revije deležni v drugih pomembnih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih, delijo s številom objavljenih člankov v tem času, in pomeni povprečje citiranosti na članek. Merijo tudi odzivnost na članek, povprečno starost citiranih virov in povprečno starost člankov iz revije, ki so bili citirani v drugih revijah. Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske.

Slovenske znanstvene revije

Domači avtorji: Primerjalna književnost, Slavistična revija, Dve domovini, Jezik in slovstvo, Razprave SAZU, Slavia Centralis (Maribor) … Tuji avtorji: Slovene Studies (ZDA), Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana), Slavia Meridionales (Varšava) …

Citatni slogi

APA (psihologija, vzgoja, družbene vede), MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika), AMA (medicina, biologija),čikaški (naravoslovje, splošno), wikipedijski

Tehnika citiranja

Dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek. Vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali; kazalka je lahko v obliki opombe, kratkega sklica ali neposredne povezave na vir.

Opombe

Svojčas so opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka oz. poglavja služile v glavnem navajanju literature, na katero se je pisec skliceval. Postopna prevlada čikaškega sloga, ki je uvedel kratke sklice v oklepajih, ti pa so zahtevali seznam referenc na koncu razprave, je postavila eksistenco opomb z bibliografsko vsebino pod vprašaj.

Kratki sklici

Kratki sklici se prilagajajo sobesedilu takole: Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15).Pisci so se nekdaj izogibali ponavljanju avtorjevega priimka v kratkih sklicih z besedami ibidem, prav tam, op. cit., n. d. 'navedeno delo'. Odkar se za potrebe citatnih indeksov sklici avtomatsko preštevajo, to staro humanistično prakso opuščamo in priimek, letnico in stran vira ponovimo …

Označevanje navedkov

Narekovaji, odstavek in drugačen črkovni rez, izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje, odstavčno ločenega navedka, ki je povrhu v drobnejšem tisku ali postavljen z umikom, ni treba opremljati z narekovaji.

Od kod vse citiramo

Citiramo iz vseh mogočih virov: iz knjige, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu ... Sklicujemo se lahko tudi na sliko, tabelo, grafikon, zvočni posnetek, rokopis. V humanistiki je imela med viri citatov najuglednejše mesto tiskana knjiga.

Viri in literatura

Nesmiselno je ločeno navajanje virov, tj. posebej iz arhivov, posebej iz natisov in posebej s spleta. Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke (orodja) za raziskavo.

Zaslon in papir

Strokovni časopisi se selijo na splet, najprej vzporedno s tiskano verzijo, v perspektivi pa celo samo na splet. Usmeritev podpira gibanje Open Access in vlade prosvetljenih držav. Natisnjena stran ima omejen obseg, medtem ko je dolžinski razpon spletnih strani neprimerno večji. Razlike so tudi med navedbo knjige (vira) na zaslonu in na papirju. Ne na zaslonu ne na papirju navajanje celotnih URL-jev ne pride v poštev!

Zgledi

Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot: polni, ISBD, COMARC. Vsi so za naše potrebe preobširni in prenatančni, v njih pa moti tudi uporaba ločil, ki se ne ravna po slovenskem pravopisu.

Knjiga

Če je knjiga v celoti dostopna na spletu, napravimo povezavo na digitalizirano verzijo ali na več njih, če smo jih uporabili.

Knjiga na bralniku

Knjige beremo tudi na bralnikih in iz njih citiramo, tako je pač uporabnikom najbolj udobno, čeprav izdaja, iz katere je bil vzet tekst za bralnik, največkrat ni zapisana. To je razlog za priporočilo, da citirajmo raje z dLiba ali Wikivira kot s Kindla ali drugih bralnikov

Članek v zborniku

Pri člankih v zbornikih bo treba v Cobissu odpreti dva zapisa, zapis o članku in zapis o zborniku, kamor nas prinese klik na povezavo Glej publikacijo na dnu zapisa o članku.

Poglavje

Potreba po citiranju poglavja iz knjige nastopi pravzaprav samo takrat, kadar je avtorjev knjige več.

Razprava v reviji

Če želimo izpostaviti dejstvo, da je bil članek arhiviran tudi na dLib, povezavo s pojasnilom dodamo na konec navedbe. Pri revijah smo uporabili enkrat polni naslov drugič uveljavljeno kratico revije: če računamo na bralce iz stroke, ki so jim kratice domače, potem ni ovir za njihovo uporabo, če pa gre za kakšno drugo publiko, npr. v tujini, ali za kakšno manj poznano periodiko, potem raje zapišemo polni naslov

Članek v časniku

Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran. Namesto dvopičja bi med naslovoma lahko napravili tudi pomišljaj. Pred datumom ni ločil. Nadnaslov smo zapisali za naslovom, kot da gre za podnaslov.

Članek na dLibu

Na dLibu obstajata dve vrsti zapisov: taki na posamično avtorsko objavo (imajo urejene metapodatke) in taki na célo številko v časopisu (nimajo urejenih metapodatkov in je treba posamezna avtorska besedila v številki šele najti). Za članek, ki v Digitalni knjižnici nima samostojnega zapisa in ga je treba tam šele poiskati s paberkovanjem po zaporednih številkah časopisa, je primerneje dodati povezavo na konkretno številko ali na celoten letnik revije. Spletnega naslova ne prekopiramo iz ukazne vrstice, ker se tam radi znajdejo še kakšni drugi nizi in je naslov predolg, zlasti pa neuporaben. Najenostavneje ga dobimo tako, da v vrstici URN kliknemo na povezavo z desno miškino tipko in izberemo Kopiraj mesto povezave. S + potem odložimo skopirano mesto v našo pisarijo.

Enciklopedijsko geslo

S poglavjem o navajanju enciklopedijskih gesel prehajamo k virom, ki jih v Cobissu ali na dLibu večinoma ni, kar pomeni, da gre za vire brez urejenih metapodatkov. Avtorstva ne bomo navajali, tudi če v zgodovini strani najdemo koga, ki je zaslužen za članek v večji meri kot vsi drugi, ker ga lahko že jutri kdo drug močno dopolni ali spremeni. Datum pri citiranju znotraj wikijev ni potreben, zunaj wikijev pa je datacija včasih potrebna. Zabeležena je na dnu članka. V naslov lahko vgradimo standardno povezavo. V Wikipediji naslovi gesel samodejno dobijo veliko začetnico, sklicujemo pa se nanje z veliko začetnico samo v seznamih literature (tako kot na druge članke), v linkih vzdolž besedila pa z malo začetnico.

Forum

• Med.Over.Net

• Slov.Lit

Spletni tečaj

Courseri podobno spletišče z (deloma) prosto dostopnimi predavanji je edX.

Blog

Blogi so zahtevni za citiranje včasih zato, ker manjka ime avtorja, drugič zaradi ugnezdenih sporočil in naslovov rubrik. Datum ogleda ni potreben, če je stran sama datirana in ni verjetno, da bi se spreminjala.

Članek na spletišču

Gre za predobjave, ki slej ko prej dobijo svojo natisnjeno verzijo ali pa so, redigirani, postavljeni na spletno stran revije. Med naslovom in podnaslovom napravimo dvopičje, sicer pa ohranimo ločila, kot jih je postavil urednik spletišča. Prav tako ohranjamo velike začetnice, kot jih je postavil avtor. Ker prispevek nima naslova, smo v oglatem oklepaju, ki označuje naše intervencije v citirano besedilo, pojasnili, za kaj gre. Če v tisku ne bi bilo popolnoma jasno, da gre za navedbo spletnega vira, dodamo na koncu še Na spletu.

Zapis v podatkovni zbirki

Urednike strani dopišemo za naslov zbirke

Diplomska naloga

Če je diplomska naloga že na Cobissu, dodamo še sklic nanj. Dodamo tudi avtorja in da je delo shranjeno v knjižnici Oddelka za slovenistiko.

Prosojnice, video predavanja, animacije

Kadar prosojnice spremljajo objavljena predavanja ali video, podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih. Povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice ipd.

Zemljevid

Zemljevidi so podobno kot slike opremljeni s podatki o viru neposredno pod zemljevidom. Avtorjev ali urednikov ne navajamo.

Fotografija

Za razliko od navedb običajnih bibliografskih podatkov v seznamu literature vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1:, Slika 2: itd., v natisnjenih monografijah pa je na koncu neredko objavljen še seznam fotografij s podatkom o strani v knjigi. Podoben status kot fotografije imajo grafikoni ali tabele. Tudi virov teh ne navajamo v seznamu literature, ampak neposredno pod njimi. Fotografovo ime navajamo v tradicionalni obliki Foto tainta, če imamo občutek, da je fotografija avtorski izdelek. Pri tekstih na Wikipediji ali v Wikislovarju avtorstva nikoli nihče ne navaja, tudi kadar je avtor izjemoma en sam in se je podpisal s pravim imenom, pri tekstih na Wikiviru in Wikiknjigah ter fotografijah v Zbirki pa. V svoje spletno besedilo smemo vključiti le tiste posnetke, ki so izrecno označeni kot javna last, in tiste posnetke, ki sicer nimajo take oznake, vendar smo prepričani, da z objavo nikomur ne povzročamo škode. Na slovenski Wikipediji smemo objaviti zgolj fotografije, ki smo jih sami posneli in tiste, ki so izrecno označene kot javna last.

Risba

Opis slike je predolg, da bi ga v celoti navajali, če bi se zdelo potrebno kratko slovensko pojasnilo vsebine, bi ga dodali v oglatem oklepaju takoj za naslovom.

Glasbeno delo

Naslove glasbene klasike torej slovenimo, tako kot slovenimo naslove del klasičnega slikarstva.

Radijska, televizijska oddaja in film

Znajti se moramo s podatki, ki se pojavljajo v napovedih programa ali v spletnem arhivu medijskih hiš ali pa jih razberemo z digitalnih posnetkov.

Napake pri citiranju

Nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo, samocitiranje, citiranje zaradi citiranja samega, navajanje http-jev (zlasti dolgih), navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu …

Navajanje na Wikipediji

Wikipedija nima svojega »hišnega stila« citiranja, sprejema vse obstoječe standarde, vendar si prizadeva, da je citiranje znotraj posameznega članka kolikor mogoče poenoteno.

Žanri

Poznamo vsakdanje sporazumevanje, publicistične, umetnostne in strokovne/znanstvene žanre. Status strokovnega pisanja imajo naslednji žanri: podatkovna zbirka poročilo o dogodku povzetek članek, kritika, enciklopedijsko geslo, esej, predavanje, kritična izdaja, učbenik, priročnik, navodila in razprava.

Šolsko pisanje

Šolsko strokovno pisanje: referat, esej, diplomska naloga (magisterij, doktorat). Šolsko ali akademsko pisanje se od »zaresnega« razlikuje v tem, da je njegov prvi namen izpolniti študijske obveznosti, za oceno in za dosego naziva, kar prepoznavno usmerja piščevo obnašanje: zelo je zainteresiran, da ugodi mentorjevim pričakovanjem, držati se mora njegovih navodil.

Popravljanje

Popravljanje je zbirni izraz za dve različni strokovni dejavnosti, za lektoriranje in korigiranje. Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno. Korektura ali korigiranje je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje. Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne.

Komunikacija v stroki

Pošta

Ta spremna komunikacija se dogaja v živo (sestanki) ali pa v pisemski obliki. Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov.

Socialna omrežja

Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma, tj. informacijska družba s svojo participativno kulturo. Socialna omrežja se razlikujejo v funkcijah: Facebook in LinkedIn služita zasebni komunikaciji in vzdrževanju skupnosti, YouTube spada v skupino spletišč za izmenjavo vsebin, Blogspot in WordPress sta za pisanje dnevnikov, wikiji za tiste, ki bi radi prispevali k skupnemu znanju. Najpopularnejše omrežje je z 1,2 milijarde uporabnikov Facebook, sledi YouTube z eno milijardo, Google+, Twitter, Instagram itd.

Tvit

Tvit je sporočilo v socialnem omrežju Twitter, ki je zaživelo leta 2006. Omejeno je na 140 znakov in jo imamo za obliko bloganja, mikrobloganje, reče se mu tudi »SMS interneta«.

Drugo

Daljša strokovna sporočila najdemo na družabnem omrežju LinkedIn (razpisi za akademske službe in projekte).

Zagovor

Med »dramske« oblike strokovnega pogovarjanja spadajo zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov, ki imajo status iniciacijskega obreda, ki spremlja strokovnjakov vstop v stanovsko družbo, v strokovni ceh, in mu podeli licenco za opravljanje ustreznih strokovnih dejavnosti.

Literarna kritika

Razlika med literarno in strokovno kritiko: predmet prve je literarno delo (pesniška zbirka, roman), predmet druge pa strokovno ali znanstveno delo (npr. literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije).

Enciklopedični članek

Enciklopedični članki se od drugih vrst strokovnega pisanja razlikujejo najprej po zahtevi za večjo jedrnatost oz. konciznost. Poudarjeno se za Wikipedijo zahteva upoštevanje naslednjih načel: soglasnost, sodelovanje, strpnost, vrednostna nevtralnost

Biografski članek

Zgodnejši cilj spletnih enciklopedij je bil popis osebnosti, ki so bile že vključene v tiskane leksikone in enciklopedije. Pri izbiri novih slovenskih literarnih zgodovinarjev za vpis v Wikipedijo sta imela težo zlasti dva kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca.

Članek o knjigi

Prej bodo prišle na vrsto knjige izpod peresa avtorjev, ki so napisali več knjig, so poznani in imajo na Wikipediji že svoj biografski članek, ki so bili ponatiskovani, prevajani, predmet kritik, polemik, šolskih obravnav, predelav, prestavitev v druge medije ipd., ne more pa to biti edini kriterij za izbiro.

Učbenik

Pisanje študij prakticirajo izbrani posamezniki, večji del stremljive strokovne populacije pa doletijo druge vrste pisne udeležbe, med katerimi je nezanemarljivo pisanje učbenikov. Prav ob učbenikih se je v kranjskem deželnem zboru 12. februarja 1866 odprlo vprašanje smiselnosti izobraževanja v slovenščini in s tem smiselnosti samostojne slovenske kulturne eksistence.

Strokovni blog

Blog (spletnik) je skrajšana oblika angleške besede weblog 'spletni dnevnik'.

Spletni forum

Spletni forumi (internet forum) na strokovno ali znanstveno tematiko so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti. Gre za kombinacijo e-pošte in spletnega arhiva.

Spletni forum

Poimenujmo kompozicijske elemente strokovnih besedil, recimo z mislijo na kakšen članek v Slavistični reviji: avtorjevo ime, naslov, izvleček, ključne besede, povezave, kazalo, telo besedila (uvod, teorija/metoda, gradivo, analiza, sklep), literatura, priloge (slike, tabele, grafikoni, opombe).

Naslov

Naslov je prva točka stika strokovne informacije z bralcem in zato dokaj občutljiva točka. V bistvu gre za najbolj radikalni povzetek teksta, poskus skrčenja celotne vsebine na nekaj besed.

Izvleček

Izvleček v glavi članka je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo. Naštevajo štiri sestavne dele izvlečkov, ki v grobem ustrezajo kompozicijskim enotam članka: predmet raziskave, metode, rezultati, sklep oz. implikacije. Vse to mora avtor spraviti v največ 10 vrstic (100–500 besed).

Ključne besede

Izbira ključnih besed, s katerimi je avtor dolžan opremiti razpravo, je postopek, ki nekoliko spominja na izbiro kategorij, s katerimi opremljamo članke na Wikipediji. Pri kategorijah iščemo širša predmetna področja, kamor uvrstimo članek, s ključnimi besedami pa poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek.

Kazalo vsebine

Kazalo oblikuje program za pisanje sam, če le ustrezno označimo tiste dele besedila, ki imajo status naslovov in podnaslovov poglavij.

Povezave

Povezave (klikljivi deli besedila) so tisti ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu oz. tekst od hiperteksta. V wikijih povezave v izvirni kodi označujejo oglati oklepaji: dvojni oglati oklepaji oklepajo besede, pod katerimi je na wikijih že samostojen članek ali naj bi ga imele nekoč v prihodnosti. Enojni oglati oklepaji so za povezovanje na spletne lokacije zunaj wikijev.

Napake

Poglavitne hibe humanističnega pisanja so gostobesednost, nerazumljivost, pomanjkanje konteksta, slogovni manierizem, slogovna puščobnost, pristranskost, nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca, skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom, mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost.

Gostobesednost

Brez škode lahko črtamo odvečne besede, kot so tudi, še, pa, lahko, svoj, prim., takratni, prav tako, poleg tega, potem, nato, nedvomno, zagotovo, brez vsakega dvoma, seveda, pravzaprav, specifičen, posamezen, sam, razni, različni …

Nerazumljivost

Zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka.

Pomanjkanje konteksta

Napako je mogoče popraviti z naknadno umestitvijo obdelanega gradiva v kontekst drugih avtorjevih del, literarne produkcije istega časa v slovenščini ali širše, predhodnih in poznejših del istega žanra in podobno.

Manierizem

Koristno slogovno vodilo je, naj bo besedilo sklenjeno, naj se stavki lepo in neprisiljeno vežejo drug na drugega in delajo besedilo kompaktno. Manieristična drža hitro zapelje v željo po hiperkorektnosti.

Slogovna ubornost

Nasprotna skrajnost, ki utegne vanjo pasti pisec začetnik, je pretirano ponavljanje posameznih izrazov.

Pristranskost

Pristranskost ima izvor v piščevi zaljubljenosti v temo.

Terminologizacija

Akademske stroke se posebej v svojih konstitutivnih začetkih, ko še niso utrjene v splošni zavesti, nesorazmerno veliko ukvarjajo s svojim nazivom oz. z imeni svojih področij. Imena in termini so lahko jezikovno ustreznejši ali manj ustrezni, ne morejo pa biti vnaprej pravi ali napačni.

Spol in število

Nekdaj je veljalo, da je takrat, ko mislimo na oba spola, običajna uporaba moškega spola. Spolnemu opredeljevanju se včasih uspe izogniti z izbiro množine ali s pretvorbo v sedanjik. Kadar poročamo o svojih raziskovalnih rezultatih, se zdi najpravičnejša uporaba prve osebe ednine, ki pa zna pri bralcu vzbuditi občutek, da se hvalimo in si pripisujemo vse zasluge, in tako postati moteča. Nič bolj nevtralna ni izbira prve osebe množine, čeprav je v strokovnih besedilih na voljo prav zaradi potrebe po ohranjanju občutka nevtralnosti. Tretja oseba ednine vskoči, kadar ne pride v poštev nobena od obeh predhodnih možnosti.

Mentalno brambovstvo in servilnost

Poglavje se dotika občutljivega razmerja med domačim (svojim, tradicionalnim) in tujim (prevzetim) na več nivojih strokovnega pisanja. Gre za vprašanja, iz katerih virov in literature bomo črpali, po katerih metodoloških vzorcih se bomo ravnali, bomo uporabljali domačo terminologijo ali raje prevzeto.

Govorna prezentacija

Standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje, najpogosteje v strokovnih časopisih, monografijah in zbornikih, redkeje na radiu in televiziji ali samo na spletu. Govorne predstavitve: predavanje v razredu, javno predavanje, predavanje v okviru kluba, društva ali kakšne druge organizacije, študentsko predstavitev referata, seminarske naloge, diplome, magisterija, doktorata ipd. Govorec se mora na predavanje seveda pripravit, ni pa se ga priporočljivo naučiti na pamet (monotonost).

Prosojnice

Prosojnice pridejo prav tudi njemu samemu: najprej mu pomagajo pri prevajanju objavljenega članka v predavanjsko obliko, pomagajo mu retorično zaokrožiti in povzeti njegove glavne točke in sporočilo, ob izvedbi pa ga disciplinirajo, da ne zaide v stranske teme in da v predvidenem času pripelje predavanje do konca. Predavatelja lahko zavedejo, da predavanje postane samo prebiranje alinej na prosojnicah, prav tako pa tudi poslušalci namesto da bi sledili govorni izvedbi, sledijo tekstu na prosojnicah in pozabijo beležiti predavateljevo izvajanje.

Vizualizacija

Prosojnice so že ena od oblik vizualizacije strokovnih informacij, gre za vizualizacijo govorjenega. Z barvo poudarjamo njegove dele, pogumneje dodajamo slikovno gradivo, tabele, grafikone, zemljevide, včasih tudi zvok in video.

Fotografije

Današnja kultura premika težišče z verbalnega sporočanja v slikovno, kakršno je bilo značilno za čase pred obveznim opismenjevanjem. Obe licenci, (c) in (cc), zahtevata navedbo avtorja fotografije, česar pa vsaj za »avtorstvo« zaslonskih posnetkov ne bomo počeli. Najuporabnejše so fotografije v Wikimedijini Zbirki (Commons). To je skladišče, od koder zajemajo večpredstavnostno gradivo vsa druga Wikimedijina spletišča, ne glede na jezik.

Licenciranje fotografij

Pravna regulativa komplicira uporabnost fotografij na spletu, na Wikimedijinih spletiščih toliko bolj kot kje drugje, ker mora objava ustrezati tako slovenski zakonodaji kot, zaradi lokacije strežnikov v ZDA, tudi ameriški. Prepovedana je objava fotografij stavb ali kamnoseško obdelanih nagrobnikov, katerih avtorji (arhitekti oz. kamnoseki) še niso 70 let mrtvi.

Fotografiranje kulturne dediščine

Na Wikipediji imamo vse svetovne znamenitosti od Eifflovega stolpa dalje, ne smemo pa Slovenci v Zbirko postaviti fotografij baročnih hiš v Ljubljani, Aljaževega stolpa na Triglavu ali cerkve na blejskem otoku. Zakon, ki tako varuje kulturno dediščino pred dediči, namesto da bi dedičem, tj. javnosti, zagotavljal prosti dostop do nje, je diskriminatoren in kulturno škodljiv.

Nalaganje na Wikije

Zdaj se skoraj vse nalaganje fotografij dogaja na Zbirki, treba je le izpolniti obrazec. Pametno je sliko opremiti s ključnimi besedami oz. kategorijami in jo dobro opisati.

Infografika

Informacijska grafika je oblika vizualizacije podatkov, tj. vizualna prezentacija podatkov, informacij in znanja sploh, ki izrablja sposobnosti človeškega vida za hitro in jasnejše dojetje vzorcev ali trendov v kompleksnih podatkovnih nizih.

Tabele

Včasih zadošča, če so podatki iz podatkovne zbirke predstavljeni v obliki tabele, kjer so podatki razporejeni po celicah na preseku med stolpci in vrsticami. Za oblikovanje tabel obstaja posebna vrsta računalniškega programja, razpredelnice (v MS-Pisarni Spreadsheet).

Grafikoni

Da bi grafično predstavitev razumeli, je potrebna legenda, kjer je razloženo, kaj pomeni posamezna barva, črta ali lik. Obstaja več klasifikacij grafičnih predstavitev podatkov: grafikon, diagram, kartogram, shema, piktogram.

Zemljevidi

V slovenski literarni vedi je menda prva začutila potrebo po zemljevidu Marja Boršnik. V prvi knjigi Tavčarjevega Zbranega dela (1952) je objavila Načrt Poljan v drugi polovici XIX. stol. in leto pozneje v tretji knjigi zemljevid Poljanske doline in Loškega pogorja.

Besedni oblak

Omrežno orodje Wordle na zaslon izriše besedni oblak teksta, ki smo mu ga dali v obdelavo, Voyant tools pa zraven oblaka besed, ki očitno vsebuje tudi klitike, pove o besedilu še marsikaj drugega statistično zanimivega.

Iskanje

Iskanje je med mentalnimi dejavnostmi, pri katerih nam pomaga računalnik, na visokem mestu. Na začetku so se trudili obvladati iskanje po skrbno grajenih podatkovnih zbirkah, po bibliografijah, kakršne so MLA, Cobiss ipd.

UDK

Številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija), ki spremlja objave, nasprotno od enkratnih številk ISBN, ISSN ipd. poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti. Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije pozna sedmero področij: naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika, interdisciplinarne raziskave. Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti postavlja med petimi področji humanistične vede na prvo mesto, sledijo pa družboslovje, naravoslovno-matematične vede, biomedicinske, tehnološke vede.

DOI

DOI je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti. Koda DOI je takele oblike: doi:10.7771/1481-4374.2064. Številka pred poševnico pomeni založnika, številka za poševnico pa je številka publikacije. Ko kodo vnesemo v iskalnik na spletni strani organizacije, se nam pokažejo bibliografski podatki za publikacijo.

COBBIS ID

Na Slovenskem je za identifikacijo publikacij uporabna številka COBISS, s katero je opremljena vsaka pri nas registrirana objava, ne glede na medij, tudi tiste pred nastopom kodirnega sistema ISBN.

Podatki in podatkovne zbirke

V SSKJ piše, da je podatek »dejstvo, ki o določeni stvari kaj pove ali se nanjo nanaša«, v množini in s pridevnikom pa »določeno dejstvo, ki omogoča določeno stvar spoznati ali o njej sklepati«. Namesto izraza podatek (data) se nekateri zavzemajo za izraz zajemek (capta).

Iskanje po dLibu

Iskanje po dLibu, zbirki besedil, slik in večpredstavnostnega gradiva usmerimo z nekaj natančnejšimi navodili:

- kadar nimamo sreče z iskanjem po avtorju ali naslovu dela, takrat pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu

- kadar je zadetkov preveč, iskanje omejimo z vtipkanjem dodatnih izrazov, za katere vemo, da jih tekst vsebuje, ali pa postavimo niz besed, za katere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje

- pri neuspešnem poizvedovanju je treba poizkusiti s kakšnim drugačnim nizom, saj strojno branje pri težje berljivih predlogah ni bilo vedno zanesljivo in iskalnik zato niza ne bo našel, tudi če ga tekst vsebuje

- preštevilne zadetke redčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu

Seznami

Lepi seznami skupaj z napovednim stavkom tvorijo eno samo poved in njegove alineje niso daljše od ene vrstice. Na koncu take alineje sicer lahko napravimo vejico ali, kadar je vrstica sama iz naštevalnih elementov, podpičje, ni pa nujno potrebno.Tudi kazala (vsebine, slik, oseb, naslovov, pojmov) so seznami, literatura na dnu članka je navedena v obliki seznama, zadetki pri iskanju na zaslonu so nanizani v obliki seznama.

Digitalna humanistika

Literarnovednemu segmentu znotraj digitalne humanistike ustreza podpodročje empirične literarne vede, jezikoslovnemu segmentu pa podpodročje računalniškega jezikoslovja. Digitalno humanistiko lahko razumemo kot področje stika dveh kultur (two cultures), znanosti, ki jo v sintagmi zastopa pridevnik digitalna. Zajema tudi novo vedo kulturomiko. Osnovno orodje kulturomike je Googlov Ngram Viewer.Seznam raziskovalnih dejavnosti in predmetov raziskave na področju digitalne humanistike našteva naslednja ravnanja s podatki: zajem, obogatitev, analiza, interpretacija, razpečevanje in hranjenje, kolaboracija, meta DH-dejavnosti.

Empirične podobe

Izraz empiričen pomeni, da so bili podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom. V naravoslovju drugačnih podatkov ni, vsi dokazi so empirični, zato je izraz empiričen sinonim znanstvenosti. Pod empiričnostjo razumemo pridobivanje materialnih dokazov z eksperimentiranjem in opazovanjem, merjenje podatkov in preverljivost meritev.

Programi

Našteti so samo nekateri zastonj in povečini spletni programi z zelo obsežnega seznama TAPoR s stotinami programov.

Analiza besedil in drugih podatkov (Gephi, Bookworm, Wordle …), anketiranje, bibliografija, blog, cititranje …

Projekti, revije

OpenLibrary, European, German historical novel …

Računalniško jezikoslovje

Utrjenega termina za računalniško ukvarjanje z literaturo ni, ima pa terminološko težo izraz za uporabo računalnika v jezikoslovju. Računalniška lingvistika je za literarno vedo interesantna, kadar se ukvarja z naslednjimi rečmi: iskanje po leposlovju, povzemanje zgodb …

Orodja in korpusi

Prevajalni sistem Amebis Presis, Slovnični pregledovalnik Amebis BesAna, Sintetizator govora Amebis Govorec, Pregibnik podjetja Amebis, Avtomatska lektorica podjetja Amebis, Gigafida, Gos, Lektor

Slovarček neznanih besed

• anahronizem - pojav ali dejstvo, ki ni v skladu s časom ali razmerami, v katerih nastopa
• atavizem - ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih
• bralna in funkcionalna pismenost- pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo
• cvetnik - antologija (zbornik najboljših stvaritev, zlasti leposlovnih)
• defetizem - mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno
• diletantizem - nestrokovno, površno opravljanje kakega dela
• filologija - veda o jeziku, književnosti in kulturi skupine narodov
• feljton - živahno, duhovito pisan literarni sestavek, navadno grafično ločen od drugega gradiva, podlistek
• grafomanija - bolezensko nagnjenje k čezmernemu pisanju
• intertnost - lenobnost, nedelavnost
• koncizen - jasen, natančno izoblikovan
• kompilirati - izdelovati, sestavljati knjižna dela, razprave po tujih ugotovitvah, dognanjih
• lamentacija - tožba, tarnanje
• pedant - zelo natančen človek
• pasant - mimoidoči