Uporabnik:Sara Stopar

Iz Wikiverza

Sara Stopar je v letu 2021/22 študentka 1. letnika dvopredmetne slovenistike-anglistike (na FF v Ljubljani).

Domače naloge[uredi]

DN 11: Arhiv Slovlita (17.12.2021)[uredi]

  • bibliografski podatki:
    • avtor: prof. Miran Hladnik
    • naslov obvestila, sporočilo: Zarota pod Triglavom
    • spletišče: SlovLit
    • datum objave: 25. avgust 2021
    • link na objavo: Zarota pod Triglavom
  • počitniško razburljiva zgodba: srečanje na Kredarici, nadaljevanje obvestila Vodnik na Triglavu
    • prof. Miran Hladnik - član "kolesarske bande" (na Novi 24 identificirali kot idejnega vodjo pohoda in srečanja)
    • protestniški vzpon na Triglav - odšli so na Vodnikovo 126. obletnico od njegovega odhoda (20. avgust 1795)
    • opisovanje poteka tega vzpona
    • presenetljivo: srečali so se tudi z ministrom Toninom, Janezom Janšo in Alešom Hojsom
    • zaupne informacije s pomočjo vohunskega programa Pegaz??, mogoče protestniška obveščevalna služba??
    • soočenje protestnikov z vlado: premierjeva pohvala za protestniški osvojeni vrh + da ni vedel da ima psihiatrična bolnišnica Polje dan odprtih vrat
    • Tea Jarc: prebrala del govora, protestniki smo jo podprli z vzkliki, kregajoč dogodek celo snemala - dvignil veliko prahu, vzburil javnost
    • prof. Hladnik večine pohodnikov na Triglav prej ni poznal - topli ljudje, ki jim je mar za našo skupno usodo, zavzemajo za obče dobro
    • nevarnost janšističnega totalitarizma, pokvarjenosti mimo: cveteli številni nazori, politike in kulture
    • stopnja javne blaginje: številnost izbir, ki so skupnosti na voljo
    • NE atavistična enost in enotnost (ein Volk, ein Führer ...)
  • nadaljevanje je še sledilo

DN 10: dodajanje fotografijo v Zbirko (10.12.2021)[uredi]

Slika je na desni.

Številka v Registru kulturne dediščine: 3610

cerkev Sv. Janeza Krstnika

DN 9: Register kulturne dediščine (3.12.2021)[uredi]

V bližini domačega kraja (Nova Gorica) si iz Registra kulturne dediščine izberi tiste kulturne spomenike, ki še niso vneseni na Wikistraneh.

Nova Gorica:

  • stanovanjski bloki ob Kidričevi ulici
  • stanovanjski bloki ob potoku Kornu
  • občinska palača
  • Laščakova vila (vila Rafut)
  • železniške delavnice (npr. kurilnica, popravljalnica ...)
  • vodni stolp
  • tiskarna Soča
  • arheološko najdišče Kekec

Solkan:

  • Villa Lenasi
  • zaporniške celice na Cesti IX. korpusa 98
  • arheološko najdišče Pri sejmišču
  • OŠ Solkan
  • Vila Bartolomej
  • arheološko najdišče Stari grad
  • arheološko najdišče Grajski vrt
  • arheološko najdišče Čahlni
  • graščinski vodni izvir in zbiralnik
  • vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne

Kromberk:

  • spominska plošča žrtvam vojnega nasilja
  • cerkev Sv. Trojice
  • cerkev Marije tolažnice žalostnih
  • spomenik Vinku Vodopivcu
  • arheološko najdišče Škabrijel
  • arheološko najdišče Doflek
  • arheološko območje Varda

Loke pri Gorici:

  • arheološko najdišče Pavlini
  • arheološko najdišče Kozaršče
  • vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne
  • spominska plošča Francu Hvaliču

Čepovan:

  • cerkev Sv. Janeza Krstnika
  • spomenik padlim borcem NOB in žrtvam vojnega nasilja
  • domačija: Čepovan 175
  • hiša: Čepovan 156
  • domačija pri Marožcu
  • hiša na domačiji Občna
  • klet na domačiji: Čepovan 26

itd.

DN 8: Članki, ki potrebujejo lekturo (26.11.2021)[uredi]

  • izbrala sem si članek Jane Fonda
  • v zgodovini/historiatu je bil članek že deležen popravljanja
  • 1. napaka: pravopisna napaka: v filmih Barbarella in Cat Ballou (brez vejice)
  • 2. napaka: pravopisna napaka: političnih vzrokov, argumentov, ciljev ... (presledek)
  • 3. napaka: pravopisna napaka: rodila v igralsko družino ter mami Frances Ford Seymour (brez vejice)
  • 4. napaka: pravopisna napaka: Njen mlajši brat Peter Fonda, rojen leta 1940, ter nečakinja Bridget Fonda (vejica)
  • 5. napaka: oblikovni popravki:
    • 1969:
      • Kansas City Film Critics Circle Award za najboljšo igralko
      • New York Film Critics Circle Award za najboljšo igralko
      • nominirana za nagrado Academy Award za najboljšo igralko
      • nominirana za BAFTA Award za najboljšo igralko za glavno vlogo
      • nominirana za Golden Globe Award za najboljšo igralko
    • 1971:
      • Academy Award za najboljšo igralko
      • Fotogramas de Plata za najboljšo tujo filmsko izvajalko
      • Golden Globe Award za najboljšo igralko
      • Kansas City Film Critics Circle Award za najboljšo igralko
      • National Society of Film Critics Award za najboljšo igralko
      • New York Film Critics Circle Award za najboljšo igralko
      • nominirana za BAFTA Award: za najboljšo igralko za glavno vlogo

Moji popravki članka Jane Fonda so prikazani v kodni obliki: Popravki

DN 7: Geopedija: bližina Nove Gorice (19.11.2021)[uredi]

v bližini Nove Gorice sem na Geopediji našla:

  • nagrobni spomenik Frana Erjavca ("stara Gorica" oz. Gorizia, v Italiji)
  • rojstna hiša Ludvika Zorzuta in Alojza Gradnika (Medana 51, Brda)
  • doprsni kip Frana Erjavca (kreator: Boris Kalin - na Erjavčevi ulici v Novi Gorici)
  • spominska plošča Ivana Roba (Ulica Andreja Gabrška 1, Šempeter pri Gorici)
  • rojstna hiša in doprsni spomenik Mateja Bora oz. Vladimirja Pavšiča (Grgar - tega na Geopediji ni bilo označenega!)

DN 6: literarni zgodovinar, priimek se začne na S (12.11.2021)[uredi]

Anton Slodnjak

  • rodil se je 13.6.1899 v Bodkovcih, umrl pa 13.3.1983 v Ljubljani
  • bil je slovenski literarni zgodovinar, kritik, pisatelj, prešenoslovec
  • bil je redni član SAZU-ja (od leta 1967) in dopisni član JAZU-ja (jugoslovanske akademije)
  • bil je izredni profesor na Univerzi v Zagrebu (do leta 1950)
  • bil je dekan Filozofske fakultete v Ljubljani, tudi profesor Slovenske književnosti 19.stoletja (zdaj jo poučuje prof. Bjelčevič)

Življenje:

  • rodil se je materi Marjeti in očetu Martinu, v premožni kmečki družini. Obiskoval je mariborsko gimnazijo, po maturi pa se vpisal na študij slavistike na ljubljanski univerzi (doktoriral je leta 1925 z disertacijo o Davorinu Trstenjaku)
  • poslušal je tudi predavanja iz germanistike, umetnostne zgodovine in narodne zgodovine, iz nemškega jezika s književnostjo in narodne zgodovine pa opravil tudi diplomski izpit
  • znanstveno izpopolnjevanje za akademskega učitelja poljske literature: Jagielonska univerza v Krakovu - deloval tudi kot lektor za slovenski jezik
  • po vrnitvi v Ljubljano je prevzel mesto profesorja slovenščine
  • med drugo svetovno vojno: sodeloval z OF, trikrat aretiran ter za daljši čas zaprt
  • leta 1947: postal profesor slovenske književnosti na Oddelku za slavistiko v Zagrebu
  • po smrti Franceta Kidriča (1950) postal redni profesor slovenske književnosti na FF LJ
  • leta 1959: sprejel delo interpreta slovenske, hrvaške in srbske književnosti na Goethejevi univerzi v Frankfurtu na Majni
  • vrnitev v domovino: leta 1965 ter se do smrti še naprej ukvarjal z znanstvenim delom
  • predsednik, od 1956 častni član Slavističnega društva Slovenije
  • leta 1948: prejel Prešernovo nagrado
  • leta 1982: prejel Kidričevo nagrado za celotno delo pri proučevanju Levstikovih del
  • Vseučilišče v Zagrebu: leta 1970 podelilo častni doktorat itd.

Delo:

  • ukvarjal se je z raziskovanjem slovenske književnosti
  • udeleževal se je mednarodnih slavističnih kongresov in sestankov na Dunaju, v Berlinu, Beogradu, Celovcu, Rimu, Varšavi, Moskvi ... (predstavljal je referate o slovenski romantiki in moderni)
  • v esejističnih razpravah: pisal o Primožu Trubarju, Stanku Vrazu, Janku Kersnikuin drugih)
  • bil eden prvih slovenskih literarnih zgodovinarjev, ki je s poljudnim načinom pisanja skušal približati slovensko književnost
  • prešernoslovec, sodeloval skoraj pri vseh povojnih književnih izdajah Prešerna ter napisal tudi pesnikov življenjepis
  • veliko je proučeval Ivana Cankarja in Frana Levstika
  • urejal je dela Frana Erjavca, Frana Miličinskega, Stanka Vraza ...
  • pisal je romane, dramski poskusi so ostali v rokopisih, nekaj črtic, najbolj znani: njegovi biografski romani o Francetu Prešernu (Neiztrohnjeno srce), Franu Levstiku (Pogine naj - pes!) in Ivanu Cankarju (Tujec)

DN 5: članek o leposlovju iz SR (5.11.2021)[uredi]

Slavistična revija, izdana leta 2019 (letnik 67/ številka 4), str. 537-658.

Wiktor Gardocki: CENZURA POEZIJE V 80. LETIH 20. STOLETJA. PRAVNI POGOJI IN PRAKSA (str. 631-646)

  • vsebina: cenzuriranje poezije na Poljskem v 80. letih 20. stoletja (poljska kriza - leto 1980/81 in še nekaj let po njej: "črna luknja" ali t.i. "medobdobje" v književnosti). V prvem delu opisuje književno ustvarjalnost, povezano z zapleteno pravno in politično situacijo + številne spremembe v zakonu o cenzuri. V nadaljevanju je predstavljena založniška zgodovina cenzuriranih ali zaseženih pesmi. Zaradi te krute in stroge cenzure so bili zaznamovani številni poljski pesniki: Afanasjew, Baranczak, Filipowicz, Krynicki ...
  • o avtorju: Wiktor Gardocki (avtor članka) je profesor na oddelku za primerjalne raziskave in urejanje ter na oddelku za filološke raziskave cenzure na Filološki fakulteti - Univerza v Białystoku. Za pisanje članka je obširno poizvedoval po varšavskem Arhivu novih spisov.

spletni link članka: Wiktor Gardocki: CENZURA POEZIJE V 80. LETIH 20. STOLETJA. PRAVNI POGOJI IN PRAKSA

DN 4: komentar o SR (29.10.2021)[uredi]

V petek, 29.10, smo študenti slovenistike pri profesorju Hladniku, kot darilo dobili Slavistične revije. Sama sem dobila revijo, izdano leta 2019 (letnik 67/ številka 4), s stranmi od 537 do 658.

Razdeljena je na sedem znanstvenih razprav in dve oceni oz. zapiska oz. poročili. Kar me je pri tej reviji izjemno presenetilo je, da članki niso napisani samo v slovenščini, ampak tudi v ruščini, češčini in poljščini. Članki so za branje še kar zahtevni (imajo zahtevno jezikoslovno terminologijo). Vsak, ki ni iz tega “foha” jo zagotovo ne more razumeti in potrebuje pomoč SSKJ-ja, leksikonov ...

Revijo sestavljajo:

  • prva razprava (v slovenščini): Tatjana Marvin, Saba Battelino, Samo Beguš, Jure Derganc: Porazdelitev fonemov v slovenščini in izdelava matričnega testa za govorno avdiometrijo (od str. 537 do str. 550)

V tem članku je predstavljen postopek izbire besed za stavkovni test z matrično strukturo, ki je bila razvita za slovenščino. Raziskave so pomembne s kliničnega in jezikovnega vidika.

  • druga razprava (v slovenščini): Tanja Fajfar, Mojca Žagar Karer: Analiza kratic v terminoloških slovarjih (od str. 551 do str. 568)

V tem članku so analizirali kratice v štirinajstih terminoloških slovarjih, ki so bile v skladu s Terminološko sekcijo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Pri izvajanju analize so jih zanimale tri stvari: 1) količina okrajšav v slovarjih 2) način predstavitve okrajšav in 3) jezik izrazov, iz katerih se oblikujejo okrajšave.

  • tretja razprava (v ruščini): Yana Penkova: Bom, bom, bom, bom: Korpusno raziskovanje perifraz, prihodnji čas v srednjeruskem pisanju (do str. 569 do str. 586)

Prispevek opisuje sistem zloženih glagolskih oblik za prihodnjik in njihov razvoj v zgodovini ruskega slovstva (med 15. in 17. stoletjem - "srednjerusko obdobje")

  • četrta razprava (v slovenščini): Boštjan Udovič, Monika Kalin Golob: Med navdušenjem in razočaranjem: analiza poročanja treh slovenskih tiskanih dnevnikov o odločbi arbitražnega sodišč (od str. 587 do str. 604)

Članek analizira jezik in slog poročanja o razglasitvi odločbe o mejni arbitraži s Hrvaško. Namen prispevka je preučiti odnos med subjektivizacijo in objektivizacijo v medijskem poročanju.

  • peta razprava (v ruščini): Tatjana Peredrienko, Ekaterina Istomina: Leksikalne vzporednice na splošno, znanstveni besednjak ruskega in angleškega jezika (od str. 605 do str. 614)

Avtorici sta analizirali leksikalne paralele v splošnem znanstvenem jeziku v ruščini in angleščini. Kot gradivo je bila uporabljena leksika iz Academic Word List (2000 besed približno) - seznam je bil sestavljen na univerzi Victoria v Wellingtonu na Novi Zelandiji.

  • šesta razprava (v slovenščini in nekaj malega tudi v češčini): Lucija Mandić: Med žlindro in svitlo mavro: recepciji Krsta pri Savici in Maja v času narodnih preporodov (od str. 615 do str. 630)

Prispevek primerja dve narodnih pesmi, Krst pri Savici (Franceta Prešerna) in Maj (Karl Hynek Mach). Obe sta bili prvič objavljeni leta 1836 in sta do konca 19. stoletja veljali za največji pesnitvi v svoji nacionalni književnosti.

  • sedma razprava (v slovenščini in poljščini): Wiktor Gardocki: Cenzura poezije v 80. letih 20. stoletja. Pravni pogoj in praksa (od str. 631 do str. 646)

Članek je razdeljen na dva glavna dela. Uvod vsebuje opis arhivov, ki jih je avtor pregledal med svojim raziskovanjem, in med drugim vključuje informacije o pravnih in institucionalnih spremembah v nadzoru govora na Poljskem v 80. letih prejšnjega stoletja. Drugi del je posvečen cenzuri leposlovnih besedil. Obravnava najzanimivejše primere cenzure poljske poezije v osemdesetih letih (Afanasjew, Baranczak, Filipowicz, Krynicki ...). Namen članka je predvsem prikazati proces cenzure poljske literature na primerih konkretnih del.

  • ocene - priporočila - zapiski - gradivo (v ruščini): Dimitrij Sičinava (od str. 647 do str. 654)
  • ocene - priporočila - zapiski - gradivo (v slovenščini): Mija Michelizza, Nina Ledinek: Mednarodni dan slovarjev 2019 (od str. 655 do str.657)

DN 3: Popravljalci sveta (22.10.2021)[uredi]

  • trenutno je okrog 7 milijard ljudi na svetu
  • ko hočemo to preveriti, podatek pogooglamo (pogosto uporabimo kar Wikipedijo
  • ljudi delimo: ženski vs. moški, stari vs. mladi, levi vs. desni (oz. rdeči vs. beli), z življenjem zadovoljne (uživanje življenja, Carpe diem) vs. z življenjem nezadovoljne (nergači, nezadovoljneži)
  • veliko je takih, ki verjamejo, da bi se dalo na tem svetu še marsikaj popraviti na boljše: Popravljalci sveta (taki naj bi bili tudi predavatelji)
  • načini za popravljanje sveta:
  1. vojna (zaradi konfliktov)
  2. prevzemanje oz. adaptiranje tujega in ga vnesti v svojo kulturo (to je zagovarjal Prešeren)
  3. popravljanje svojega materialnega stanja na boljše (sicer nespodobno, nikoli se ne neha, ker vedno hočemo več in več)
  4. vedno bolj prihaja v ospredje, da popravljamo svet na kulturnem področju (imeti čimveč kulturne izbire na razpolago)

Kako jezik pripomore k kulturnemu blagostanju, k popravljanju sveta?

  • jezikov je okoli 7000 (slovenščina spada med velike jezike - več kot milijon govorcev)
  • slovenščina spada v skupino vitalnih jezikov (jih ni treba toliko skrbeti za obstoj)
  • jezikovna razvitost jezika se kaže tudi število člankov na Wikipediji in njihova kvaliteta
  • Wikipedija ni samo vir informacij, ampak tudi prostor, kamor informacije dajemo - za našo civilizacijo se dogaja nekaj prelomnega - nova kulturna paradigma ... WIKIPEDIJA JE KREATIVNO POSEGANJE V SVET
  • Wikipedija ni odvisna ne od ideologij, ne od držav, ni prisesana na noben državni sesek, je popolnoma zastonj (zanjo delamo zastonj) - ne pa tako kot v Prešernovi pesmi/kritiki Elegija svojim rojakom: Kranjc, ti le dobička iščeš ...
  • Wikipedijo lahko piše kdorkoli - na žalost se dogaja tudi vandalizem (ki pa ga hitro odpravijo) - 1min do 2min
  • več kot je avtorjev pri članku, boljša je kvaliteta
  • informacije so na Wikipediji takoj narodno primerljive (dostopne v več jezikih)
  • Wikipedija ima visoko stopnjo samorefleksije, redakcije (vse napake so dokumentirane)
  • ropotanje proti Wikipediji je odveč (sploh v šolstvu)
  • otroci naj ne samo črpajo podatke iz Wikipedije (navesti morajo vire!), ampak naj jo tudi pišejo, ustvarjajo

DN 2: Utopija in distopija (15.10.2021)[uredi]

"Utopija"? Izraz se uporablja predvsem v različnih le na svetuposlovnih delih. Poleg literarnega žanra utopijo lahko razumemo tudi kot način razmišljanja = idealna ureditev družbe, ki je tako popolna, da je preprosto nedosegljiva in neuresničjiva. Prvič se je izraz uporabil leta 1516 v istoimenskem delu angleškega renesančnega politika in humanista Thomasa Mora. V svoji socio-politični satiri predstavi fantastični otok, kjer so vsi ljudje enaki med seboj (kar je seveda v resničnem svetu nerealno). Kasneje je izraz prišel v javno rabo vse do danes.

Utopija bo na svetu obstajala tako dolgo, dokler vidimo številne napake in pomanjkljivosti, ter želimo, da se jih odpravi. To je eden od glavnih razlogov za napredek in razvoj človeških družb.

Utopiji nasprotje je "distopija". Njen trend je postal zelo priljubljen po prvi svetovni vojni. V ospredju sta groza in gnus. Pogosto ta žanr služi kot sarkazma oz. negativno posmehovanje v zvezi z idejo idealnega, popolnega življenja. Ni treba posebej poudarjati, da so takšne pobude prinesle le negativne posledice, množične revolucije, vojne in smrt. V distopičnih delih je predstavljena ideja, da ni dobre pobude, katerih cilj je spreminjanje življenja vseh ljudi, saj ima vsak posameznik svojo interpretacijo o popolnem svetovnem redu.

Utopija in distopija, izredno ustrezata sedanji situaciji. Mnogi ljudje so zaskrbljeni zaradi hitrih sprememb v svetu. Človeška domišljija pa gre naprej. Pogosto sta glavni tematiki resnih filozofskih razmišljanj, ki nas (bralce) spodbudijo k razmišljanju o krutosti življenja in prihodnosti človeštva.

Znana dela napisana na temo utopije: La città del Sole/Civitas Solis (Tomasso Campanella), Micromégas (Voltaire), New Atlantis (Francis Bacon)

Znana dela napisana na temo distopije: 1984 (George Orwell), The Lord of the Flies (William Golding), Mi (Yevgeny Zamyatin), A Clockwork Orange (Anthony Burgess), The Begum's Fortune/Les Cinq cents millions de la Bégum (Jules Verne) ...

Povzeto po: Kaj je utopija in distopija?

DN 1: Korekture podlistkov (8.10.2021)[uredi]

Moja korektura: Slavko Premelj: S kraljem na lovu

Študij Nove pisarije[uredi]

Uvod[uredi]

Nova pisarija ["rastoča knjiga"]:

  • nadaljuje in dopolnjuje šest natisov Praktičnega spisovnika (izhajali med letom 1990 in 2002)
  • standardiziranje strokovnega znanja slovenistov, literarnih zgodovinarjev, humanistov ...
  • spremembe (od zadnjega natisa) – prehod od papirja na zaslon –, kličejo po radikalnejši prenovi priročnika
  • sprva v načrtu naslov: Nova pismenost (asociativno navezovati na pionirska gramatikalna podjetja Valentina Vodnika)
  • pismenost je v Vodnikovih knjigah na začetku 19. stol. pomenila slovnico
  • zdaj pismenost:'znanje branja in pisanja'
  • počasi razširja v: 'znanje, poznavanje česa sploh'(digitalna, informacijska, medijska, ekološka, prometna, kartografska, plavalna, funkcionalna, finančna, čustvena, matematična ali številčna, bralna, kulturna, politična)
  • pridevnik nova namiguje: novi mediji; ! ampak navezava na tradicionalne oblike pismenosti ! (skoraj nič ukvarjanja z zvokom, videom in večpredstavnostjo)
  • v igri je bil tudi izraz: "zaslonska pismenost" (manjkala mu je dodatna asociativna teža, ki lepšajo druge domače izraze - npr. ustvarjalna gmajna, spletne dveri ...)

Kam z avtorjem?[uredi]

  • glavni avtor: Miran Hladnik
  • izpostavljanje avtorskega izdelka na javnem mestu je nevarno (vanj se lahko vtakne vsakdo)
  • v praksi ne (pričakovanje konstruktivnih posegov in pripomb)
  • morebitni vandalizem bo odpravljen

Prešernova Nova pisarija[uredi]

  • naslov knjige parazitira na naslovu njegove satirične pesnitve (s prvotnim naslovom Kranjska pisarija) Krajnska čbelica
  • gre za pogovor med učencem, ki sprašuje, in učiteljem (pisarjem), ki odgovarja.
  • z nesimpatičnim pisarjevim stališčem je Prešeren ironiziral nasprotnike svoje poetike (Jerneja Kopitarja Franca Serafina Metelka, Matevža Ravnikarja in Jurija Pauška).
  • spomin na pesnitev: začne se enako kot novodobne kulturpesimistične tožbe vseh, ki so zaskrbljeni zaradi nekontroliranega in količinsko neobvladljivega porasta pisanja)
  • čas okoli 1830 je primerljiv s tistim okrog 2010, čeprav sta delež pismenosti in njun značaj zelo zelo drugačna

Pismenost[uredi]

  • biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo
  • v zgodovini: pismeni (za razliko od večino, ki so se sporazumevali ustno) so znali oblikovati in razlagati napisane reči
  • z uvedbo obveznega šolanja (pri nas: v zadnji četrtini 18. stoletja) je pismenost začela izgubljati status priviligiranosti
  • danes je biti nepismen ali polpismen sramotno (pismeni ljudje so suvereni, z njimi je težje manipulirati)
  • spremembe komunikacijskih navad so pripeljale do konfliktov (starejši očitajo mlajšim, da se ne znajo izražati, v nasprotju pa pravijo, da so nepismeni starejši, ker ne obvladajo osnov sodobne komunikacije)
  • to dokazuje tudi to, da se slovenski šolarji ne odrežejo pri bralni (funkcionalni) pismenosti, nadpovprečni pa so rezultati e-pismenosti

Pismenost razumemo kot dvojno sposobnost, to je sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja. Pismenosti ni brez aktivne udeležbe v komunikaciji. Pojem pismenosti se bo v prihodnje gotovo še zelo spreminjal. Napoveduje ga brisanje meje med pisanjem, tipkanjem in narekovanjem v komunikacijske naprave. Prav mogoče je, da nekega dne pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi, kot to počnemo še danes.

Informacijska družba[uredi]

  • računalniška doba, ki nadomeča staro industrijsko družbo
  • razmišljanje o novih kulturnih paradigmah: skrb za izumiranje tiskane knjige
  • rivalstvo med tiskano knjigo in elektronsko knjigo
  • velika večina po knjigah posega preko elektronskih virov - knjige v fizični obliki postajajo butični estetski objekti in zbirateljski artikli za bibliofile
  • kljub velikemu tehnološkemu napredku tiskana knjiga ne bo izumrla (tudi ob izumu avtomobila nismo nehali uporabljati nog in koles)
  • obliko tiskane knjige zagovarjajo predvsem ljudje, ki od nje živijo oz. dobijo zaslužek (založniki, tiskarji, knjigarnarji itd.) - ne gre jim toliko za vrednosti, ki jih knjige razširjajo, temveč bolj za denar in preživetje na knjižnem trgu (npr. še vedno imamo avtomobile na diesel in bencin, čeprav so izumili že čistejše tehnologije) ... tu ni vprašanje človeške dobrobiti

Wikiji[uredi]

  • razlog predanosti Wikipediji in podobnim spletiščem: lahka in hitra dostopnost do informacij (wikiwiki pomeni po havajsko "res hitro"), voluntarizem, kooperativnost in tesnejši stik z realnostjo
  • Wikimedija vključuje: Wikipedijo (pojmovnik strok, popis leposlovnih in strokovnih avtorjev, inštitucij itd.), Wikivir (stara besedila), Wikiknjige (knjige in priročniki), Wikiverzo (seminsarji, predavanja, projekti), Zbirko (slikovno gradivo) in Wikislovar
  • k Wikipediji se ne zatekamo samo po informacije, tja gremo tudi, da bi kaj prispevali - nagovarja nas k sodelovanju
  • Wikipedija je nekakšen ljudski muzej znanja, repozitorij vsega, kar se zdi vredno spomina

Wikiji in šola[uredi]

  • Wikimedija (zlasti Wikiverza) je močno pedagoško orodje
  • v uporabi (za fakultetno delo) je tam od leta 2005
  • Wikipedija ni nadomestilo za spletno učilnico - to je kvečjemu lahko Wikiverza (lahko jo razumemo kot peskovnik ali pripravljalnico za vstop v zahtevnejšo Wikipedijo)
  • obstajajo tudi druga orodja za delo na daljavo, a Wikiverza ne zahteva montaže programa na inštitucionalni strežnik
  • pretiranih negativnih izkušenj s študentskim delom na Wikiverzi nimajo, a če slučajno pride do vandalizma, se to takoj odpravi!

Avtor[uredi]

  • v skladu s časom literarni zgodovinarji namenjajo pozornost enemu, drugič drugemu členu komunikacije
  • v 60. letih je bila večina pozornosti usmerjena k avtorju
  • naslednja generacija se je osredotočila na besedilo ("kaj je avtor hotel s tem povedati?")
  • v 80. so pozornost usmerili k bralcu, njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju - trivialna literatura oz. literatura za bralca
  • meje med naštetimi fazami (kaj je prav) niso ostro začrtane

Motivacija za pisanje[uredi]

  • pišemo v glavnem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja ali zaradi samega sebe, ali pa "za narodov blagor" (težko je razlikovati med temi motivacijami)
  • pri vsem tem se pojavi etična problematika (avtorski napuh - samopoveličevanje, hlastanje po znanstvenem prestižu in celo hotene/nehotene znanstvene prevare)
  • ZNANOST: iskanje primerne teorije, ki naj bi pripomogla k razumevanju delovanja nekega segmentnega sveta (znanstvenik na tej podlagi oblikuje predvidevanja, ki jih z eksperimentiranjem in opazovanjem preveri) NE SMEMO ZANEMARITI GRADIV IN METOD, KI BI UTEGNILI PRIKAZATI NASPROTNI REZULTAT OD NAŠE ZASTAVLJENE HIPOTEZE
  • narobe je tudi če ne delimo gradiva za obdelavo in speljemo temo kolegu, ki je tik pred objavo članka in ga tretiramo kot svojega
  • leposlovje – poudarek na načinu, kako je sporočeno!, ne na sporočilu - bralec skuša razumeti kaj bere in ponavadi misli, da je sam kriv, če besedila ne razume
  • problem: interpretacija vs. kar je avtor navedel
  • pismenost:
    • vsakdanje sporazumevanje
    • leposlovno
    • strokovno (znanstvena spoznanja se prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo - učbeniki, enciklopedije, leksikoni, slovarji ...) in znanstveno (revije, zborniki, knjige s statusom znanstvenih publikacij)
    • novinarsko oz. publicistično (objave v dnevnem časopisu, zabavni periodiki, blogi avtorjev brez strokovnih referenc ...)

Izbira jezika (za pisanje)[uredi]

  • pisanje za globalno javnost: angleščina - lingua franca
  • pisanje za domačo javnost: slovenščina
  • strah, da bi se slovenistična znanost v prihodnje dogajala v tujih jezikih (npr. angleščini) je odveč
  • zadeve slovenskega jezika in literature žal težko vzbudijo tuje zanimanje, a na nas je da se trudimo to širiti "beyond borders"

Izbira teme (za pisanje)[uredi]

  • razvitost sistema se kaže po številu izbirnih možnosti
  • življenjske izkušnje smo pridobili v času omejenih izbir (včasih: samo ena možnost, ali pa izbira med dvema popolnoma radikalno različnima možnostma (npr. levo-desno, revščina-bogastvo, odrekanje-užitek ...)
  • sedaj število možnih izbir narašča (temelj kapitalističnega modernega ekonomskega sveta) - naraščanje števila pisočih, knjižnih izdaj, oblikovanje novih publikacijskih kanalov (npr. spletne diskusije, blogi, spletne konference itd.)
  • marsikoga ta pretirana možnost izbire žalosti in obremenjuje, saj je navajen na svet omejenih izbir (levo ali desno, revščina ali bogastvo, odrekanje ali užitek, dom ali pot ... skratka zdaj ni več prepričan, ali je posegel po optimalni izbiri, zmeden je, ne ve komu/čemu naj verjame)
  • nezadovoljstvo številnih izbir izvira iz tega, da imajo pravo vrednost za nas samo realizirane, konzumirane izbire
  • NE OBSTAJAJO DOBRE ali SLABE TEME - naklonjenost neki temi nikakor ni nujno izhodišče dobrega raziskovalnega dela, praviloma se ljubezen do izbrane teme rodi ob intenzivnem ukvarjanju z njo in je posledica raziskovanj
  • žalostno pa je, da bo financiranje oz. finančna pomoč prej zagotovljena tistim, ki pišejo "bolj pomembne teme" od drugih (objektizma tukaj seveda ni)

Vaje za pisanje[uredi]

  • pisanje je veščina, ki se jo je potrebno naučiti
  • pisec se more navaditi na orodje (včasih so nas na začetku šolanja učili držati v rokah svinčnik, malo pozneje pero, in vleči z njim tanke in debele črte po papirju, danes bi v prvih razredih v šoli morali učiti tudi in najprej uporabo tipkovnice)
  • kljub vsej tehnologiji moramo biti še vedno navajeni na "navadno pisalo", ker se preko ročnih spretnosti razvija tudi naša inteligenca (pisanje z roko bolj pomaga pri pomnejenju črk, kakor tipkovnica - sicer pa oba načina spadata pod tipalne izkušnje, ki so razvojno pomembne
  • po zaslugi čitalnikov in OCR (optičnega prepoznavanja črk) nam besedil ni več treba v celoti pretipkavati, ampak le popravljamo za strojem
  • besedila, ki pripadajo nacionalni literarni preteklosti bi bilo treba digitalizirati, ker bi sicer čez desetletja ne bila več dosegljiva in berljiva - sama digitalizacija in korektura nista dovolj, biti morajo tudi javno dostopna (zato: Wikiwir, Wikiverza, dLib itd.)
  • napotki (krajšnice): selitev iz okna na okno: (Alt + Tab), kopiranje: (Ctrl + c), lepljenje: (Ctrl + v), redakcija tiskarskih napak: popravljena beseda, povezave na drugo stran: (Dom > Dom) itd. - več na spletni strani Nove pisarije

Usoda avtorstva[uredi]

  • avtorji imajo svojo zakonodajo
  • avtorji se združujejo v močne skupnosti (npr. Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorsko agencijo)
  • bralci imajo le bralske krožke in forume (npr. Knjižni molji)
  • biti avtor/avtorica je včasih nekaj pomenilo, prinašalo je ugled itd.
  • nekateri avtorji želijo razpolagati s tekstom tudi, ko so zanj že odstopili pravice drugim - to je problematično, ko želijo preprečiti objavljenemu besedilu obtok med publiko; to dosežejo z navito ceno, s preprečitvijo ponatisa

Soavtorstvo[uredi]

  • tujih posegov v besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, ampak kot sodelovanje
  • na Wikiknjigah gre za individualno avtorstvo, saj običajno knjigo napiše le en človek
  • pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah niso določena
  • pisec, ki se zna uskladiti z drugimi, ne prakticira več pisanja za to, da bi tako potrdil in dokazal svojo odličnost, svojo večvrednost, temveč zato, ker bi s pisanjem rad prispeval k skupni dobrobiti
  • s spodbujanjem soavtorstva preganjamo napuh, ki dostikrat povzroči, da se nam vse ponesreči

Objavljanje[uredi]

  • koncept avtorstva je povezan z objavljanjem in ne toliko s pisanjem (pri klasikih je sicer pomembno tudi tisto pisanje, ki ni prišlo med bralce, je le v rokopisih)
  • do objave je dolga pot!
  • stroški tiska so vse manjši, zato si to lahko privošči vsak, objavljanje na spletu je še lažje

potencialna ovira za pisanje in objavljanje je obvladovanje orodij

  • nekdaj so besedila postavili stavci v tiskarni (tj. pretipkali iz rokopisov v stavni stroj)
  • postavljena besedila le redko niso prišla med bralce (npr. če je bilo besedilo cenzurirano--> oblast ga je zaplenila, to se je dogajalo v politično napetih obdobjih)
  • danes »postaviti besedilo« pomeni naložiti (»uploadati«) besedilo na splet - če je to mesto poznano kot občilo, potem postaviti pomeni hkrati tudi objaviti
  • če je besedilo le postavljeno na splet, potem ni objavljeno in ga je težko najti
  • v spletnem okolju objaviti besedilo pomeni postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi
  • za prvo objavo se je treba potruditi (imamo podjetja, ki skrbijo za to, da so objave njihovih klientov na prvih mestih)
  • vidnost objave dosežemo: če besedilo postavimo na močno obiskovano mesto, pomagajo hiperpovezave v besedilu
  • avtorjeva intenca odloča o tem, ali ima besedilo status objave ali ne

Množični um ali pametna množica[uredi]

  • obstaja vrsta izrazov za poimenovanje različnih kombinacij množice in pameti (množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest itd.)
  • znanje mora biti za razliko od materialnih dobrin zastonj (sv. Avguštin)
  • splošno znanje je produkt dialoga med posamezniki
  • veliko govorimo o »pravični« razporeditvi materialnih dobrin, malo pa o pravični porazdelitvi znanj
  • v enciklopedijah so bile informacije razporejene po abecedi ali drevesno--> osvoboditev od hierarhičnega dojemanja znanja
  • v Wikipediji abecedna razporeditev ni več potrebna
  • množični um je kritiziral ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier (»digitalni maoizem«) to, da lahko sodelujemo pri oblikovanju informacij, pomeni grožnjo zahodni civilizacij, ki temelji na intelektualnih dosežkih posameznih osebnosti Wikipedija je zanj »vladavine drhali« - nekateri očitki držijo!
  • množica se je pojavila (kot relevantna socialna kategorija) šele v demokratizacijskih prizadevanjih v 18. in 19. stoletju - izrodilo se je v totalitarizem (fašizem, nacizem, komunizem) in birokratizem
  • masovnost je nevarna; ves čas išče (masovna množica) avtoriteto, močnega voditelja, da se mu podredi
  • intelektualci energijo množic razumejo kot patološko, kot moderno obliko divjaštva
  • postliberalno-demokratično stališče do množice je mnogo bolj zaupljivo kot pa zgoraj opisano stališče razsvetljenstva
  • množica ima v sodobni socialni teoriji pozitivno konotacijo
  • Wikipedija dokazuje trditev teoretikov, da v določenih situacijah množica opravi naloge in rešuje probleme bolje kot njeni posamezni člani

Avtorske licence[uredi]

  • rezultat pisanja je besedilo; različne stroke ga definirajo različno (za jezikoslovje je oblika jezikovne komunikacije, za literarno vedo nekaj berljivega, iz pravnega zornega kota pa je tekst intelektualna lastnina - copyright oz. avtorske pravice)
  • pravni koncept si prizadeva za ozaveščanje o posebnih pravicah, ki jih izdelki človeškega uma prinašajo kreatorjem, in za realizacijo oz. izkoriščanje teh pravic

Creative commons[uredi]

  • prevod = 'ustvarjalna gmajna', pojem je uveljavil Lawrence Lessig
  • je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja (permissions culture), v kateri temelji copyright, izhaja iz svobodne kulture (free culture)
  • namenjena lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov
  • več vrst licenc cc (glej Novo pisarijo)
  • najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license, globalna veljavnost - dela so prosto dostopna, pod pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja; kako ustvariti to licenco za svoje delo (glej Novo pisarijo)

Copy right[uredi]

  • pri nas je to Zakon o avtorski in sorodnih pravicah
  • ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju
  • zloraba = nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljena javna izvedba ali predelava dela in objava takega izvedenega dela
  • zakonodaja ne prepreči dostopa do objav del avtorjev in založb - če pridobimo neko avtorsko delo, lahko v zasebni sferi z njim počnemo karkoli (lahko kopiramo, predelujemo kjige itd., le v javnosti se to ne sme znajti)
  • avtorska zakonodaja preganja kršitve materialnih avtorskih pravic (to je takrat, kadar lastniki utrpijo zaradi početja kršitelja finančno škodo)
  • očitek, da izhaja iz 3 neustreznih konceptov (pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja njihovega tvorca (avtorstvo); ni kompatibilna z informacijsko družbo; intelektualne proizvode obravnava kot lastnino, ne vidi jih videla kot javno dobrino)
  • v ZDA se je avtorska zakonodaja spreminjala
  • copyright ne upošteva specifične lastnosti produktov človeškega uma tj. nematerialna dimenzija
  • lastnina je običajno materialna in zato pripada le enemu, ne more biti dosegljiva dvema hkrati; pri informacijah je to drugače - z naraščanjem števila uporabnikov ni informacije nič manj
  • ni kar vsaka fotografija predmet avtorske zaščite!; potrebna je vsaj neka mera kreativnosti - nezaščitene so amaterske fotografije, preslikave predmetov, portreti za dokumente, nezapisani verzi itd.
  • kraja ideje za knjigo je neetično dejanje, ni pa kaznivo!
  • zaščita traja, da je od avtorjeve smrti minilo 70 let
  • lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi
  • lastništvo pripada inštituciji, če nekdo ustvari neko delo v okviru svojih službenih obveznosti
  • za objavo seminarskih, diplomskih nalog ... šole pridobijo študentovo izrecno soglasje
  • pri skupinskem delu se morajo z objavo strinjati vsi avtorji
  • za javne predstavitve in razstave ni potrebno prositi dovoljena, dokler je javna prezentacija v prostorih zakonitega lastnika kopije avtorskega dela in dokler je sprejemnik fizično prisoten; pri učenju na daljavo je dovoljenje potrebno!
  • izvedena dela (npr. film po romanu, elektronska izdaja učbenika itd.) so največji problem v avtorskem pravu
  • izvedeno delo, če je nastalo z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic prvotnega dela, ima status originalnega in avtorsko zaščitenega dela
  • delo razmnožujemo s tiskanjem, fotokopiranjem, prepisovanjem, citiranjem, digitaliziranjem, nalaganjem s strežnika na svoj računalnik
  • kadar delo damo na razpolago v razredu, na spletni strani, ko posodimo komu knjigo, govorimo o razpečevanju ali distribuciji
  • prodaja dela ni isto kot prodaja avtorskih pravic! (če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju)
  • založbe želijo z delom odkupiti tudi avtorske pravice, če avtor tega ne želi, mora sam dodati člen v pogodbo, da jih lahko zadrži
  • bralec ima še manj svobode pri razpolaganju z delom, ki ga je kupil-->nakup knjige ne pomeni, da lahko z njo počnemo kar želimo!
  • razmnoževanje avtorskih učbenikov in strokovnih knjig za potrebe študentov brez dovoljenja avtorja velja za kršenje avtorskih pravic
  • napačna je domneva, da je vse kar je na spletu, prosto uporabno!

Bralec[uredi]

Prost dostop[uredi]

  • zahteva po prosti dostopnosti informacij, predvsem mora biti zastonj znanje, ki ga pridobimo v šolah (primer: so zastonj učbeniki)
  • pred internetom so bile knjige zunaj šole le redko zastonj
  • v Jugoslaviji je bilo treba vse drago plačat; zgled ˝zastonjkarstva˝ so nam bile države na Zahodu
  • zunaj šole prosta dostopnost znanja ni samoumevna (plačamo za vstop v muzej, članarine v knjižnicah itd.)
  • internet je razširil prost dostop do informacij
  • država z inštitucijami in zakonodajo prej ovira dostop do znanja, kot pa ga omogoča
  • internet ukinja tradicionalno slo. misel, da moramo biti nezaupljivi do vsega kar pride od zunaj
  • še vedno prisoten strah pred globalnim zastonjkarstvom
  • nezaupljivost do informacijske družbe, ki ni naš izum, je krivična in neutemeljena
  • vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija so najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanja
  • ˝besedna umetnost˝ je dostopna pod pogojem plačila (za knjigo, članarino), vstopnine za gledališko predstavo itd. - ko gre za šolsko, učbeniško berilo je dostopnejša, ko je avtor mrtev že vsaj 70 let ali če avtorji besedilo opremijo z ustrezno cc-licenco
  • znanstvene in strokovne objave so bile kupljive; zdaj založbe ne dajejo več honorarja piscem strokovnih objav - to so lahko storili, ker imajo avtorji znanstvenih revij/besedil večinoma še akademske službe, medtem ko so literarni pisci večinoma odvisni od honorarja
  • znanstvena revija mora biti spletno dostopna, še bolje je, če je tudi zastonj
  • EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena!; za promocijo proste dostopnosti umetnosti pa se ni odločila - zakaj ne????
  • prosta/odprta dostopnost - diseminacija znanstvenih informacij; prosta dostopnost ni isto kot prosta vsebina!(prosto vsebino lahko poljubno spreminjamo, prost dostop pa tega ne dovoljuje)
  • odprti podatki, vsebina, prost dostop, prosto znanje, odprta koda itd. (glej Novo pisarijo) - Kopiranje je dovoljeno, a moramo povedati od koga smo prekopirali!
  • Slovenci ne vemo točno kako bi ločevali med besedama prost in odprt
  • projekt Open Access Slovenia razlikuje; prosti dostop-->brezplačna dostopnost besedila, za katero je avtor materialne pravice prenesel na založbo in je opremljeno z licenco ©, na spletu, odprti dostop pa brezplačno dostopnost besedila na spletu, pri čemer je avtor obdržal materialne pravice, besedilo pa je opremljeno z eno od licenc creative commons, ki jih v primeru revijalne objave določi revija
  • prosti dostop v praksi pomeni, da do besedil lahko dostopa kdor koli, kadar koli in kjer koli-->ponekod se moramo le registrirati in prijaviti
  • za prosto dostopnost znanstvenih objav se zavzemajo akademski učitelji in raziskovalci, univerzitetne knjižnice in znanstvena ministrstva držav (EU npr. od vodij projektov, ki jih financira, zahteva takojšnjo prosto dostopnost rezultatov na spletu); ovirajo jo založniške hiše, ker imajo od tega dobiček
  • plenilske oz. izkoriščevalske založbe (založbe, ki svoje storitve drago zaračunavajo avtorjem ALI založbe, ki za majhen denar objavljajo vse, tudi prispevke sumljive vrednosti)

Založbe[uredi]

  • vse kar napišemo v spletno enciklopedijo takoj postane javna last
  • založbe in knjigarne knjige obravnavajo kot tržno blago; založba je segment kulturne industrije (bralec je potrošnik kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lasti)
  • zahtevati informacijo zastonj je vedno bolj normalno, biti informiran je ena izmed osnovnih človekovih pravic!
  • založbe znajo prodajati le knjige, zato težijo k objavljanju v knjižni obliki - ciljna publika so otroci, ki ne znajo z računalniki in pa starejši ljudje
  • "založba" pomeni, da so bile finančno in organizacijsko udeležene pri produkciji publikacij, za nastanek publikacij so založile denar, v izdaje so investirale in potem živele iz profita, ki ga je prinesla prodaja
  • avtorji imajo iluzijo, da jim bodo založbe pomagale do bralcev, zato se še vedno obračajo k njim - v znanstvenem tisku ta iluzija ni upravičena
  • znanstvene knjige potrebujejo dobre urednike, in ne založb
  • Slavistična revija je primer revije, ki nima založbe
  • v civilizacijskem smislu je aktualno založniško preferiranje knjižnih izdaj v takih primerih, kot so šolski učbeniki, atlasi, slovarji in podobne publikacije kontraproduktivno
  • založbe menijo, da knjižnice uničujejo slovenski knjižni trg - NI RES!!!! (v 19. stol so bile izposojne knjižnice običajen način širjenja popularnih knjig)
  • avtorji se radi postavijo na stran založb!
  • pojav ˝predatorskih služb˝ ponuja nove izbirne možnosti znanstvenim piscem

Repozitoriji[uredi]

  • najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja so številke o citiranosti (če nekdo citira, pomeni, da mu je določen članek prišel prav); pomembne tudi številke o branosti objave (to se meri s številom dostopov na stran in dodatno lahko tudi s številom klikov na objavi)
  • prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu (upoštevanosti, citiranosti) objav, bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji
  • odprta družba komercializacijo znanstvenega objavljanja zavrača, ker se ne strinja s predpostavko, da je vredno in trajno samo tisto znanje, za katerega se je treba potruditi in ga plačati
  • slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti
  • glavni namen repozitorijev je za zdaj arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov
  • vse slovenske literarnovedne revije (Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost) so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju

Varovanje zasebnosti[uredi]

  • nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja - nekatere je strah velikosti teh podjetij, druge moti njihov izvor (so iz Amerike), premočna konkurenca domačim podjetjem, strah pred digit. tehnologijami nasploh; simbolni sovražnik=Google-nevarnost
  • najnevarnejša je politična zloraba osebnih podatkov

Kredibilnost[uredi]

  • manj ovir za objavljanje kot v preteklosti (ovire nastopijo samo, kadar imamo ambicijo objaviti na t. i. osrednjih mestih, npr. v dnevnem časopisju, strokovnih revijah, nastopiti v osrednjih informativnih oddajah na TV ipd., kjer uredniki izbirajo in odločajo med informacijsko ponudbo)
  • vsak lahko praktično objavi vse (objavljanje brez uredniškega filtra vzbuja skrbi glede njihove kredibilnosti oz. zanesljivosti, pa tudi urednikom ni 100% za zaupat!)
  • za kredibilnost moramo preveriti avtorja, inštitucijo/medij, starost dokumenta (če niso prišli že novejši ven, s posodobljenimi informacijami), odmev v javnosti, dejstva in avtorje na katere se sklicuje ...
  • o avtorju se je treba dobro pozanimati! - načeloma mu smemo zaupati, če velja za uveljavljenega strokovnjaka le na svojem področju (trezno sklepa, podaja neko razumno sporočilo, ni pristaš samovoljnih fantastičnih konstruktov resničnosti) - njegov status preverimo v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris), ponavadi so starejši avtorji še bolj verodostojni - imajo več izkušenj, a so mlajši po drugi strani bolj teoretično podkovani in lažje najdejo info. na spletu itd.
  • Alan Sokal: Sokalova potegavščina - poznan in ugleden fizik in matematik: long story short - pisal je neke članke, ki niso bili iz njegovega področja (mislim, da so bili na bazi humanistike) - vsi so mu verjeli, na koncu pa je izpadlo, da se je samo zafrkaval in je bilo vse "fake"

Aktivizem[uredi]

  • v svinčenih 70. letih so slovenske humaniste vzgajali v humboldtovski veri
  • v 80. letih so iz Amerike prišle ideje: tak znanstveni larpurlartizem je prevelik luksuz, treba se je zgledovati pri družboslovju, ki je radovednost vpreglo za dosego plemenitih socialnih ciljev, tj. za človeško dostojno, pravično in kvalitetno življenje
  • sprememba v dojemanju znanosti (objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče, saj ga vedno znova zmoti raziskovalčev interes in je zato v končni fazi manipulativno) - od tod je mogoče razumeti močno ideologiziranost literarnovednih šol (feministične, črnske, marksistične, dekonstruktivistične, lacanovske, derridajevske, novohistoricistične), ki so si priznale, da je njihova glavna naloga zunaj njihovega predmeta: v kritiki konkurenčnih ideologij in v spreminjanju sveta
  • tradicionalni humanisti so izurjeni za odkrivanje napak v navidezno urejenem svetu, za bistro zaznavanje problemov tam, kjer jih drugi ne vidijo, ne pa za njihovo reševanje, saj naj bi to ne bila naloga znanosti, ampak drugih družbenih sistemov
  • aktivist: 'kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju'
  • beseda aktivizem ne nujno pomeni, da imamo opraviti z naprednimi družbenimi gibanji
  • civilni aktivizem je ok, v znanosti pa ne; za nekoga, ki mu gre za objektivno spoznanje je neuporaben, saj tak človek sledi svojemu interesu in ne želi slišati drugih argumentov in pomislekov
  • aktivizem vzame le del dejstva, ki ga zanima ostalo pa izpusti, češ to bi škodilo našemu interesu; ne mara niti statistike (ker jo je mogoče zlorabiti)
  • ne enačiti kritične refleksije z aktivističnim diskurzom; refleksija pomeni odmik od predmeta raziskovanja, česar pa si aktivizem ne sme privoščiti
  • kritična distanca nas odpira za stališča in interese drugih
  • kritična refleksija nujna za naše delo (drugače ne bi bilo humanistike...)
  • Christian Fuchs kritično mišljenje definira kot mišljenje, ki ga zanima predvsem vprašanje socialne moči oz. kdo nadzira vire, informacije, javno mnenje, vrednote itd. in ima od tega korist
  • kritična teorija nezaupljiva tudi do nove tehnologije, ki rojeva nove oblike komunikacije
  • biti kritičen pomeni isto kot biti nezaupljiv
  • izobraževanje je zapisano oblikovanju kritične zavesti

Avtorstvo[uredi]

  • inštitucije po eni strani avtorjevim objavam podeljujejo legitimiteto, po drugi strani pa velikokrat ovirajo objavo pomembnih teorij, novitet, zato se včasih pojavijo alternativni kanali za objavljanje - teh je na strokovnem področju manj, kot na leposlovnem: revija Problemi, Slovenski kongres, IHS ...
  • s pojavom digitalnega tiska na zahtevo postaja samozaložba(nobena "ugledna" založba avtorja ne spusti pod svojo streho) običajna oblika objave in z množičnostjo izgublja slabšalni prizvok - pri branju le-teh previden je treba biti previden, saj ne gredo skozi uredniški ali recenzijski postopek
  • upravičeno smo kot bralci sumničavi, kadar za objavo ne stoji nobena inštitucija, ni pa to avtomatsko znak slabe kvalitete objavljenih informacij
  • tudi starost dokumentov ima dobre in slabe strani; po eni strani domnevamo, da ker so že tako stari so verjetno že prestali kritično presojo in so zato verodostojni, po drugi strani pa je ravno nekritično prepisovanje takih virov napačno, saj lahko vsebujejo kakšne napake, ki se potem ves čas obnavljajo (tudi možno je da obstajajo že novejše, spremenjene info.)
  • stare dokumente je zato nujno primerjati s tistimi objavami, kjer informacijo lahko ves čas ažuriramo, to pa je seveda informacija na spletu, zlasti na Wikipediji
  • tudi preveri mesto objave in takoj ti bo jasno, koliko je informacija zanesljiva (npr. rumeni tisk)
  • včasih ni lahko odkriti ponaredkov
  • Cankar je bil umorjen? - kako preverimo, ali je to verodostojna informacija (glej Pisarijo)
  • Prešeren na angleški Wikipediji - kranjski pesnik????

Strokovno recenziranje - peer reviewing[uredi]

  • = znanstveno utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih (aktualno v zadnjih desetletjih)
  • podvrženi so mu avtorji, ki pošljejo razpravo za objavo v strokovni reviji, referenti, ki prijavljajo prispevke na znanstveni konferenci, pisci poglavij v znanstvene zbornike in avtorji znanstvenih monografij, raziskovalci, ki prosijo za sofinanciranje projektov ali za mentorstvo mlademu raziskovalnemu kadru, pisci razprav za pridobitev akademske časti (diplomanti, magistranti, doktorandi) itd.
  • formaliziran recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije
  • o objavi odloča urednik, ne recenzent
  • recenziranje naj bi preprečevalo objavo nepreverjenih objav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov, vendar lahko pride tudi do napačnih in krivičnih presoj
  • alternativa krivičnemu in pristranskemu strokovnemu recenziranju: javno recenziranje oz. open peer review
  • slepa recenzija (avtor ne ve, kdo je njegov recenzent)
  • dvojna slepa recenzija (ne avtor, ne recenzent ne vesta drug za drugega)
  • v majhnih znan. skupnostih je to nepotrebno, saj se avtorja prepozna že po izbrani temi in slogu pisanja, recenzenta pa po tipu pripomb
  • kako anonimiziramo besedilo? - glej Pisarijo (Besedilo anonimiziramo tako, da gremo ...)
  • revije so dolžne svojo recenzijsko politiko in postopek objaviti na svojih spletnih straneh
  • avtorji morajo tudi vedeti, koliko časa bodo čakali od oddaje članka do uredniške odločitve, da se v primeru zavrnitve obrnejo na drugo uredništvo
  • recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem

Pravopis[uredi]

  • dvomimo lahko v kredibilnost objave, če vidimo, da se avtor ne zna dobro izražati oz. ne pozna pravopisnih pravil

Ločila[uredi]

kazalec piščeve kompetence je:

  • če loči med vezajem, pomišljajem in dolgim pomišljajem + kdaj jih zapisujemo stično, ali nestično (vezaj imamo že na tipkovnici, pomišljaj pa dobimo na zaslon s kombinacijo tipk <Ctrl> in <->, dolgi pomišljaj dobimo s kombinacijo tipk <Ctrl> + <Alt> + <->)
  • zaimek le-ta značilen za pisna besedila, raje uporabljajmo zaimek TALE
  • dolgi pomišljaj pride v poštev redko, npr. za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali ne smemo razbiti na manjše (stoji le med povedmi, ne pa znotraj povedi)
  • razlikovanje med temi tremi črticami se laiku zdi le podrobnost, strokovnjak pa mora med njimi razločevati
  • slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih (vsak se uporablja za določeno stvar - glej Pisarijo: Slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«)...)
  • še bolj pismen (in s tem verodostojen) se izkaže tisti, ki ve, da se pri enojnih narekovajih varianta zgoraj/zgoraj uporablja samo za označevanje pomenov besed, npr. angl. default (slov. 'privzeto').
  • postavljanje citatov, ki jih v besedilu postavimo v narekovaje, v ležeči tisk je odveč
  • dvopičje je levostično ločilo
  • pred naštevanjem je dvopičje odveč
  • tripičje ali tropičje se razume kot alternativa vezniku itd. (...) - pred njim ni vejice!!, je nestično ločilo!!
  • vprašajev in klicajev naj bo v strokovnem besedilu manj kot v vsakdanjem izražanju, umetnostnih besedilih ...
  • podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica pa prešibka
  • pravopis se spreminja, zato po njegovi rabi lahko sklepamo na starost pisca

Velike začetnice[uredi]

Kako bomo pisali naslove kolon ali vrstic v tabelah: z veliko ali z malo začetnico? Priporočilo gre v smer velike začetnice (npr. Januar | Februar | Marec ... ali Protagonist | Antagonist | Stranske osebe). Celice znotraj tabele bodo praviloma z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena. V alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo. Vendar morajo biti potem take vse alineje. V nasprotnem primeru, kadar je stavčne narave samo posamezna alineja, se iz zadrege rešujemo z uporabo podpičij med povedmi, namesto da bi uporabili piko. Nereflektirano krši pravopis pisava filozofskih terminov z veliko začetnico, npr. živalski Drugi; nič nismo popravili, če smo termin dali v narekovaje (živalski »drugi«), raje ga uporabimo pravopisno sprejemljivi obliki z malo: živalski drugi.

Digitalna pismenost[uredi]

  • avtor mora znati besedilo od začetka do konca pripraviti sam

Formati besedil[uredi]

  • pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil (prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov)
  • txt: golo besedilo
  • doc, docx, rtf: obogateno besedilo
  • htm ali html: spletno besedilo
  • pdf: natisljivo, pripravljeno besedilo
  • besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic

Besedilo v Wikijih[uredi]

  • glej Novo pisarijo za navodila, kako pisati (funkcije) v Wikijih

Vaje v Wikijih[uredi]

  • glej Novo pisarijo za pridružitev pišoči wikimnožici

Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

  • uredniki, mentorji, recenzenti in drugi bralci avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni, v opombah svojih besedil ipd.) ali pa kar neposredno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo
  • naloga lektorja, urednika ali mentorja je, da svoje posege v besedilo jasno označijo, tako da so sledljivi, pisec pa se je dolžan nanje odzvati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katere ne

Navajanje[uredi]

Čemu sploh citiramo?[uredi]

  • strokovni pisec/govorec brez sklicevanja na druge ne more - besedilo se dojema bolj prepričljivo, strokovno
  • ljudje bolj verjamemo stališčem, za katerimi stoji več ljudi
  • pogoj za znanstveno besedilo: prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti (kar je do takrat že napisano)
  • sklicevanje na že poznano: manjša možnost nerazumevanja/napačnega razumevanja
  • informacija o avtorju je pomembna!
  • priznavanja avtorstva posameznikom je ena najobčutljivejših točk naše civilizacije
  • odpor do skupinskega/anonimnega objavljanja
  • v 80. letih 20. stoletja so avtorska dela prehajala v javno last 50 let po avtorjevi smrti
  • 70-letna zapora: za tista dela, ki (od 29. aprila 1995 - strožji zakon) še niso bila v javni lasti
  • v Avstro-Ogrski je zaščita del trajala 30 let po avtorjevi smrti
  • citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, če je delež velik: plačljivo
  • v akademskem pisanju velja: delež citatov (iz leposlovja) ne večji od 20 %
  • avtorji, ki si stalno citirajo tuje citate postanejo nekredibilni
  • pretirano citiranje: strokovno in etično sporno + pravno vprašljivo, ni pa kaznivo

Prepisovanje[uredi]

  • plagiat: tuje znanje se uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave
  • tako početje se v družbi graja in smatra kot moralno zavrženo (nima vedno pravnih posledic)
  • pravno kaznivo: kršenje avtorske zakonodaje (kadar avtorjev tekst še ni v javni lasti)
  • mogoče bo v prihodnosti prišlo do sprememb strokovnega bontona (praksa skupinskega in anonimnega pisanja utegne razrahljati potrebo po sklicevanju na strokovne avtoritete)
  • "pozabljanje" na sklicevanje je zelo pogosto iz tekstov na Wikipediji (administratorji prekopiran tekst v študentovi diplomski nalogi velikokrat opazijo hitreje kot njegovi mentorji - prekopirano besedilo izbrišejo, študentu pa zagrozijo izključitev iz wikiskupnosti
  • plagiatorji so preleni, da bi plonkali iz natisnjenih knjig – udobneje jim je kopipejstati s spleta – preleni, so tudi, da bi najbolj zaznamovane besede (arhaizme, avtorsko specifične izraze) zamenjali z drugimi
  • plonkanje ni samo oblika lenobe, ampak načrtna strategija - dogaja med akademskimi kolegi (intelektualna kleptomanija): to je težko dokazljivo, saj parafrazirajo
  • najdejo se pisci, ki očitajo svojim pisateljskim kolegom, da so si pri njih sposodili naslov ali da jih slogovno posnemajo
  • očitek plagiatorstva zlorabijo predvsem tisti, ki želijo diskvalificirati svojega strokovnega kolega.
  • plagiatorstvo: težko dokazljivo - očitki se razširjajo v obliki govoric, kot pa v argumentirani razpravi.

Citatna industrija[uredi]

Citatni indeksi[uredi]

  • citiranost: mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki
  • "Citation index": bibliografska podatkovna zbirka - iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave (namen: dobiti pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificiranje pomembnejših objav od manj pomembnih)
  • za znanstvena področja: ločeni citatni indeksi, začelo leta 1960 s SCI, sledili so SSCI in AHCI.
  • Sloveniji upoštevajo splošna citatna indeksa Scopus in Web of Science (WoS)
  • zastonj je na spletu na razpolago citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka (Google Scholar) - uradniki na znanstvenem ministrstvu ga (še) ne upoštevajo
  • tradicionalna humanistika: ni najbolj naklonjena kvantifikaciji, merjenju, številkam itd. (vztrajno izreka kritike na račun bibliometrično pridobljenih kazalcev uspešnosti in vplivnosti)
  • kljub jezi, ki jo povzročajo nedomišljeni algoritmi bi bilo merjenju nasprotovati nespametno (znanost = merjenje)
  • odpoved merjenja: vrnitev subjektivnih osebnih preferenc (oblikujejo jih: lokalna, nacionalna, generacijska, spolna ... usmerjenost)
  • znanstvene revije: zainteresirane za indeksiranje, prizadevajo si izpolnjevati kriterije za uvrstitev v podatkovne zbirke (recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost itd.)
  • na podlagi podatkov iz citatnih indeksov se vsako leto računa faktor vpliva za posamezno revijo (da bi bil ta čim višji: revije spodbujajo vzajemno citiranje)

Faktor vpliva[uredi]

  • faktor vpliva ali "impact factor" (IF): številka, ki kaže stopnjo uglednosti oz. vplivnosti znanstvene revije
  • velike indeksirne hiše imajo vsaka svoj način izračunavanja vplivnosti revij (prvi in najbolj poznan: bibliografski servis Thomson Reuters, ki izračunava IF v svojih dveh citatnih indeksih - naravoslovnem SCI in družboslovnem SSCI)
  • višji kot je revijin faktor vpliva, več je vredna objava in višje se vrednoti znanstveni ugled avtorjev, ki tam objavljajo (merijo tudi tudi še druge faktorje: odzivnost na članek, povprečno starost citiranih virov in povprečno starost člankov iz revije, ki so bili citirani v drugih revijah)
  • slaba stran meritev je: kulturna pristranskost - skoraj vse revije so z angleškega govornega območja (S Amerika, Evropa, Avstralija, povrhu pa ne razlikuje med izvirnimi znanstvenimi članki in znanstvenimi recenzijami)
  • citiranje: v vsaki disciplini drugačno - primerjamo lahko samo dosežke znotraj posamezne discipline
  • faktor vplivnosti revije: ponekod se je uporabljal kot merilo kvalitete člankov v reviji (taka širitev merila se v Evropi odsvetuje, saj kvaliteta člankov niha)
  • znanstvena komunikacija: prej - fokusirana na kvaliteto revij, zdaj: fokus k raziskovalcem (spremembo težišča naj bi podpiral ORCID)
  • moralno sporno: uredniško pogojevanje objave z zahtevo, da avtor citira predhodne članke v reviji
  • prisilno citiranje: v nekaterih disciplinah močno razpaslo (take manipulacije pogostejše pri mlajših revijah in v drugih jezikih npr. angleščina, uredništva s takim obnašanjem tvegajo izbris s seznama indeksiranih revij) - seveda pa ni povsod tako
  • znanstvena skupnost, zlasti uredniki in založniki: zavzemajo za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela (npr. IF - bil je vpeljan s čisto drugačnim namenom: knjižnicam pokazati najbolj odmevne revije v različnih strokah)
  • dvomi v IF kot merilo kvalitete člankov: pripeljali do predloga zamenjave z Googlovim algoritmom za rangiranje strani oz. s kombinacijo obeh algoritmov

Slovenske znanstvene revije[uredi]

Domači strokovnjaki so jih navedli kot najkvalitetnejše (tukaj objavljajo slovenski literarni zgodovinarji):

  • Primerjalna književnost
  • Slavistična revija
  • Dve domovini
  • Jezik in slovstvo
  • Razprave SAZU
  • Studia mythologica Slavica
  • Knjižnica
  • Phainomena
  • Acta Neophilologica
  • Traditiones
  • Slavia Centralis (Maribor)
  • Verba Hispanica
  • Otrok in knjiga
  • Sodobnost
  • Dialogi ...

Od tujcev lahko razprave o slovenski književnosti najdemo v:

  • Slovene Studies (ZDA)
  • Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
  • Slavia Meridionales (Varšava)
  • Slavica tergestina
  • Slavistika (Beograd)
  • Pamiętnik Słowiański
  • Wiener Slavistisches Jahrbuch
  • Slavistična revija je bila npr. v naslednjih bibliografskih zbirkah: Arts and Humanities Citation Index (AHCI), Social Sciences Citation Index (SSCI) itd.

Citatni slogi[uredi]

  • znanstvene discipline uporabljajo več citatnih slogov/stilov:
    • APA (pshilogija, vzgoja, disciplina)
    • MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
    • AMA (medicina, biologija)
    • čikaški (naravoslovje, splošno) - neroden: kadar publikacija nima avtorja, ali pa kadar je delo izhajalo skozi več let v več zvezkih
    • wikipedijski
    • ostali: Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver (kratki sklici v obliki zaporednih številk v oglatih oklepajih), Turabian, MHRA itd.
  • humanisti - pisci in uredniki: odločajo med čikaškim in MLA-jevim slogom
  • čikaški = letnico porine takoj za avtorjevo ime
  • MLA = letnico porine po naslovih del v kratkih sklicih (razlike med tema dvema slogoma niso niti tako bistvene, niti moteče - več in bolj natančno v Novi pisariji)
  • oba sloga (čikaški in MLA) forsirata rabo narekovajev
  • vsak citatni stil ima svoje dobre in slabe lastnosti - največja težava: inertnost, tj. tendenca oz. vztrajanje pri sprejetih pravilih, tudi če so se razmere na referenčnem trgu spremenile, da jim pravila ne ustrezajo več najbolje (primer: bibliografski navedek zse mora začeti z avtorjevim priimkom namesto z imenom - da jih v seznamu lažje najdemo).
  • trije razlogi proti navedenemu primeru: 1. v kratkih seznamih literature se enako dobro znajdemo, tudi če enote niso razporejene po abecedi in tudi če je ime avtorja na prvem mestu, 2. prav nič ni težko se naučiti abecedno razporejene enote v seznamu po priimku, marsikdaj je tudi poudarjen 3. v digitalnem besedilu ne iščemo več z listanjem, uporabimo kar miškin klik ali pa ukaz "išči" (ctrl + f)
  • slovenske humanistične revije: vsaka svoj način citiranja (Primerjalna književnost: zvesta MLA-ju, Slovenistična revija: čikaški slog)
  • za potrebe literarnovednega pisanja (ne glede na to kateri citatni stil) potrebno navesti le:
    • avtorja
    • naslov
    • glede na okoliščine:
      • ime spletišča in datum pri spletni objavi (spletni viri)
      • kraj, založba, zbirka (knjiga)
      • naslov zbornika, kraj, založba, letnica in strani (članek v zborniku)
      • naslov revije, letnik, številko, letnico in strani (članek v reviji)
      • naslov časnika, datum in strani (članek v časniku)
  • Slovence pogosto bremeni nezaupanje v lastno zmožnost trezne presoje (sklicujejo se na "mednarodna" pravila obnašanja) - zavedati se je treba relativnosti teh mednarodnih standardov!!
  • gre za pravila vplivnih inštitucij iz angleško govorečega dela sveta (take so zaradi svoje tehnološke razvitosti in jezikovne dominantnosti)
  • kritično distanco do teh standardov (čikaški, MLA, APA ...) krepi že dejstvo, da je teh standardov več - vsaka boljša univerza ima svojo varianto katerega od njih + spreminjajo se in niha tudi njihova vplivnost.

Tehnika citiranja[uredi]

  • citat/navedek: dva dela (iz navedenega besedila in iz navedbe vira citata)
    • dobesedni navedek citiranega besedila pisec loči od lastnega: z narekovaji ali postavitev v samostojen, grafično drugačen odstavek
    • vir citata: v celoti naveden v oklepaju (na koncu citiranega besedila) ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira
    • kazalka je lahko v obliki:
      • opombe (bralca usmerja k polnim bibliografskim podatkom pod črto na dnu strani)
      • kratkega sklica (oklepaj z avtorjevim priimkom, letnico in stranjo objave bralca usmerja v seznam literature na koncu besedila)
      • neposredne povezave na vir (bralca neposredno pripelje v besedilo, iz katerega je bilo citirano)

Opombe[uredi]

  • opombe: pod črto na dnu strani ali na koncu članka, poglavja (navajanje sklicevane literature)
  • prevlada čikaškega sloga: uvedel kratke sklice v oklepajih, ti pa so zahtevali seznam referenc na koncu razprave

Zakaj bi imel članek dve vrsti navajanja literature, v kratkih sklicih in v opombah?

  • smiselno: v opombah sklicujemo na literaturo, ki je v seznamu ne želimo navajati
  • citiranje poenostavimo: opombe prihranimo za nebibliografske informacije (primeri različnih opomb: v Novi pisariji)
  • enciklopedični članki poopombljanja in dobesednega navajanja izjav ne potrebujejo (glavno: povzeti, strniti predhodno vednost na pregleden način - potrebna je samo navedba uporabljene literature na dnu gesla)
  • v opombah: navedena dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave
  • seznam referenc: dela, ki so za obravnavano področje pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano.
  • Novi pisariji: opombe čisto na koncu (standardno mesto v vseh wikijih).
  • tiskana Nova pisarija: opombe na koncu besedila - ročno spremeniti v sprotne

Kratki sklici[uredi]

  • Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)

Nekateri avtorji in časopisi se najbrž iz strahu, da bi avtomatsko preštevanje citatov tak sklic spregledalo, odločajo za redundantno in nerodno podvajanje:

  • Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (Koblar 1984: 15)

Pri kratkih sklicih včasih nekoliko odstopamo od pravopisa. V naslednjem primeru bi bila pravopisno brezhibna rešitev takale:

  • »Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85.) ali takale:
  • »Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje« (Žnideršič 1999: 85).

V praksi pa se je uveljavilo izpuščanje končne pike znotraj oklepaja:

  • »Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)

Avtorji pred oddajo razprave uredništvu poenotijo sklicevanje v skladu z navodili v tiskanem izvodu ali na spletni strani (tako je publikacija videti urejena in vredna zaupanja).

Označevanje navedkov[uredi]

  • narekovaji
  • odstavek in drugačen črkovni rez
  • izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje
  • več informacij: Praktični spisovnik

npr. Prešernovo besedilo: De zdéj – ko že na Kranjskem vsak pisari, že bukve vsak šušmar daje med ljúdi, ta v prozi, úni v verzih se slepari –

Citat iz Prešernovega besedila: »[K]o že na Kranjskem vsak pisari,« naj tudi mene muza z inspiracijo obdari.

Od kod vse citiramo?[uredi]

    • knjige
    • poglavja iz knjig
    • iz razprave v zborniku
    • iz članka v reviji
    • iz gesla v enciklopediji
    • s spletne strani
    • iz bloga
    • iz videa na spletu ...
  • največkrat: sklicujemo na besedilo, tudi sliko, tabelo, grafikon, zvočni posnetek, rokopis
  • med viri citatov: najuglednejša - tiskana knjiga, nato razprave v recenziranih časopisih
  • namen citiranja tudi: bralcu omogočiti preverjanje prepisanih info. (prednost tistim, ki so javno objavljene
  • pogosto: viri hkrati v tiskani in v digitalni obliki (najprej navesti tiskani in potem digitalni vir)
  • citiranje citatov: le v sili! (kadar prvotni vir ni dosegljiv)
  • iz tujega jezika citiramo: v izvirniku in s prevodom v opombi

Viri in literatura[uredi]

  • nesmiselno: ločeno navajanje virov (posebej iz arhivov, posebej iz natisov in posebej s splet)
  • z dostopnostjo vseh virov preko klikljivih povezav: je seznam strokovnih referenc sploh še smiselen?
  • DA - pomaga razumeti piščevo referenčno obzorje
  • delitev na vire in literaturo: smiselna pri dolgih seznamih. (viri: gradivo, ki je predmet raziskave, literatura: orodja za raziskavo) * kratkih seznamov s sklici ni smiselno deliti na ta dva dela (razen kadar želimo pokazati, da med obojim znamo ločevati)
  • znanosti: spodobi citirati samo iz tekstov, ki smo jih držali v rokah (primarni vir)
  • odsvetovano: citiranje iz druge roke (sekundarni viri) - razen: ko nam primarni ni dostopen
  • ***primer: kot je ugotovil Kidrič leta 1947 (Koruza 1980: 115)

Zaslon in papir[uredi]

  • slovenski literarni zgodovinar piše večinoma na zaslon, z mislijo na tiskano objavo (drugače se obnaša: ko prispeva informacije za spletni strokovni forum, piše za spletne časopise in leksikone)
  • enako počnejo študentje: za pisanje diplomskih nalog/magisterijev in doktoratov (oddati jih morajo v trdo vezanem iztisu)
  • strokovni časopisi: selijo se na splet (usmeritev podpira gibanje Open Access in vlade prosvetljenih držav)
  • naročniki zaradi spletne dostopnosti časopisov odpovedujejo naročnino na strokovne časopise (njihove naklade se manjšajo in tiskarne se postopoma usmerjajo samo v postavljanje besedil in v tiskanje majhnega števila arhivskih izvodov)
  • Nova pisarija: spodbuja pisanje, ki bo prebirano na zaslonu
  • še vedno ceníjo: tiskarske storitve (prehod od tiska na zaslon ni tako zelo samoumeven in hiter)
  • tehnologijo CTF (computer to film) je nadomestila tehnologija CTP (computer to plate) - z izdelavo tiskarske plošče na računalniku (brez posredništva filma) skrajšala in pocenila
  • spletne strani so zelo drugačne od natisnjenih strani (natisnjena stran: omejen obseg, spletna: nima)
  • v začetku spleta 90. leta je bil ideal spletne strani identičen formatu računalniškega zaslona
  • strani, ki niso šle v celoti na en zaslon in se je njihova vsebina raztezala »pod spodnji rob zaslona«, so bile označene kot neprimerne
  • Internet Archive, Read Online: knjiga na zaslonu, kot bi listal po fizični knjigi
  • Calaméo: na ogled knjige Slavističnega društva Slovenije
  • branje na zaslonu in možnost klikanja po besedilu vpliva prav na citiranje in navajanje virov (prednost: neposredne povezave na sklicovane avtorje, fakte, objave ...
  • Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot: polni, ISBD, COMARC

več: preberi si v Novi pisariji

Zgledi[uredi]

Cobbiss oblike zapisov bibliografskih enot (polni, ISBD, Comarc) so preobširni, ne sledijo slovenskemu pravopisu. Pri MLA navedbah ne dodajamo pojasnila za katero datoteko gre, kadar je to logično razvidno.

Knjiga[uredi]

  • na zaslonu: Ime Priimek. Naslov publikacije. Kraj: Založba, leto. Cobiss povezava
  • za tisk: Ime priimek. Naslov Publikacije. Kraj: Založba, leto.
  • iz Cobiss zapisa izpustimo glavo in podrobnosti, zamenjamo lebdeča dvopičja z levostičnimi, Cobiss povezave za tisk ne prepisujemo
  • za digitalizirane verzije naredimo dodatno povezavo
  • lahko dodamo kodo DOI (večinoma za publikacije v angleškem jeziku)
Knjiga na bralniku[uredi]
  • raje iščemo po dLibu in Wikiviru, ki imajo podatke o natisu
  • Ime Priimek. Naslov. Kraj: Založba, leto. Ime bralnika.
  • ob besedilih, ki so šla skozi več ponatisov, dodamo stavčno pojasnilo.

Članek v zborniku[uredi]

  • dvojni zapis: o članku in o zborniku
  • Ime Priimek. Naslov članka. Naslov zbornika. Kraj: Založba, leto. strani.
  • velja tudi za članke v obliki videoposnetkov

Poglavje[uredi]

  • problem pri knjigi več avtorjev - podobno kot pri zborniku
  • Ime Priimek. Naslov poglavja. Naslov publikacije. Kraj: Založba, leto.

Razprava v reviji[uredi]

  • Ime Priimek. Naslov razprave. Ime revije letnik/ številka (leto). strani. Cobiss povezava
  • kratico revije lahko uporabimo, če vemo, da nas bodo bralci razumeli.
  • navajanje mora biti konsistentno v celotnem članku

Članek v časniku[uredi]

  • npr. dnevni časopis Delo, Slovenske novice
  • ne zapisujemo letnika in številke, temveč datum in stran.
  • Ime Priimek. Naslov članka. Ime časopisa datum. stran.

Članek na dLibu[uredi]

  • dodamo povezavo na avtorsko objavo (urejeni metapodatki), ali na celotno številko
  • članek ni vpisan v Cobiss, zato podatke poiščemo iz kombiniranih virov

Enciklopedijsko geslo[uredi]

  • viri brez urejenih metapodatkov
  • Wikipedija
    • nekvalitetna wikipedijska gesla: škrbine
    • ni navajanja avtorstva (pri wikipediji)
    • nujni podatki: naslov gesla, naslov spletišča, datum citiranja
    • navedbo, da gre za spletni vir zahteva le slog MLA
    • ne dodajamo URL- jev
    • meni → orodja → trajna povezava → preklop v hiperpovezavo → (oldid za naslovom gesla)
    • Naslov gesla. Wikipedija datum
    • Slovenski biografski leksikon (1925–1991), Primorski slovenski biografski leksikon (1974–1994), Novi slovenski biografski leksikon (2013)
    • orientiramo se po abecedni gesel (kratica s.v.), ne po straneh v knjigi
    • avtorji podpisani tudi s kraticami (npr. Jem, Martin Jevnikar), avtorja lahko tudi izpustimo
    • Avtor(ji). Naslov gesla. (P)SBL. Slovenska biografija
    • leksikon Slovenska književnost, poiščemo razvezavo okratičenega avtorja
    • leksikon Literatura, avtorjev ne navajamo
    • serije leksikonov Cankarjeve družbe - leksikon napisan le na platnicah (oglati oklepaj)
    • naslove gesel pišemo z malo začetnico, razen če so lastna imena ali v seznamu literature

Forum[uredi]

  • MedOverNet: razen pri spletnih objavah, moramo pri navajanju dodati, da gre za spletni vir
  • SlovLit:
    • sporočila v sistematičnem arhivu
    • različni uredniški in avtorjev naslov
    • Avtor. Naslov razprave. SlovLit datum.

Spletni tečaj[uredi]

  • Izvajalec. Naslov tečaja [Spletni tečaj ...]. ustanova. Ogled datum.

Blog[uredi]

  • Avtor. Naslov. (datum) ni nujen. spletna stran.

Članek na spletišču[uredi]

  • znanstveni članki večinoma dočakajo tiskano verzijo (na spletu izjemoma objavljeni v predobjavi)
  • obvezna navedba spletišča (razen če osebno spletišče nima imena)
  • zvesto repreduciranje naslova (ne posegamo v izvirni naslov, niti ločila in velike začetnice)
  • pri komentarjih k člankom v oglatem oklepaju dodamo, da gre za komentar in pripišemo naslov članka

Zapis v podatkovni zbirki[uredi]

  • naslovu dodamo tudi urednike za naslovom (podobno kot pri urednikih zbornikov)
  • zbirke se spreminjajo, zato nujno navedemo datum (damo ga v oglati oklepaj, če zanj nismo izvedeli iz spleta)

Diplomska naloga[uredi]

  • iščemo po Cobissu, lahko navedmo tudi več diplomskih nalog hkrati (problem zaradi različnih naslovov spletišč)
  • če je naloga vpisana v Cobiss, dodamo tudi povezavo
  • da gre za diplomsko nalogo, zapišemo v oglatem oklepaju.
  • navedemo podatek o mentorju, tudi ustanovi

Prosojnice, video predavanja, animacije[uredi]

  • podatek o lokaciji navedemo ob drugih podatkih
  • ne razkrivamo identitete za vzdevki

Zemljevid[uredi]

  • opremljenost s podatki o virih, avtorja ne navajamo (običajno gre za produkt institucionalnega kolektivnega dela)
  • različni uporabniški formati (Lite, Pro)
  • navedemo: naslov uporabljene verzije zemljevida, lokacijo objave, datum kreacije (datum dostopa izpustimo)
  • Wikipedia Commons kot vir slike - vprašljivo? Smiselno ohraniti navedbo spletišča
  • ob kliku na sličico, prispemo na naslov vira
  • slika → uredi → polje Description → slovenski prevod

Fotografija[uredi]

  • navajamo neposredno pod fotografijo (Slika 1, slika 2)
  • v tiskanih publikacijah dodamo seznam fotografij s številkami strani
  • podobno navajamo tudi grafikone in tabele
  • problem avtorstva (potrebno ga je navesti): prost dostop, licenca cc
  • ne navajamo avtorja reprodukcij (ampak avtorje fotografiranih storitev): posnetki zaslona, dokumentatorji naslovnic knjig, strani v knjigi, informacijskih tabel, slik, kipov, arhitekturnih objektov
  • foto tainta: tradicionalna oblika navajanja avtorja (za presojo, ali je delo res avtorsko, se obrnemo na avtorjev družbeni položaj)
  • vzdevke in anonimna imena izpuščamo
  • ne moremo objaviti vsega, kar najdemo na spletu, temveč le tisto, kar je v javni lasti
  • Slovenska Wikipedia: dovoljene fotografije, ki jih posnamemo sami, izdelki označeni kot javna last (freeware: Flicker, Instagram, Panoramio, Wikipedia Commons)
  • fotografija iz dLiba: navedemo stran publikacije, kjer smo sliko našli
  • fotografija iz osebnega fotoalbuma: podatke prepišemo iz kazala po vzorcu poglavja v knjigi, ime tvorca postavimo na prvo mesto
  • fotografija več tvorcev: začnemo z naslovom in podnaslovom spletne strani
  • fotografske reprodukcije umetnostnih del/izvedena del: poudarjeni podatki o izvirnem delu
  • fotografija iz Wikimedijinih spletišč
  • ločevanje med imenom slikovne datoteke in imenom slike
  • imena prevedemo v slovenščino
  • fotografijo prevzamemo iz centralnega, ne pa lokalnega skladišča
  • fotografija stare grafike: najdemo izvirno delo, od kod je slika vzeta (najdemo v Cobissu)
  • zanemarimo podatke o tem, kdo je sliko objavil (zaslonski posnetki iz dLiba)
  • slovenski opis v oglati oklepaj (raziskovanje okolice)
  • fotografija umetniškega dela: napišemo umetnikovo ime in naslov dela, fotografa in podatke o lokaciji
  • težave pri navajanju virov fotografij:
    • pomanjkanje podatkov, pomanjkljivi standardi popisovanja
    • digitalizacija (če jo izvede muzej, ne navajamo konkretnih oseb)
    • netrajen značaj spletnih virov (http-ji), navajanje datuma ni nujno
    • navedemo čim več dostopnih informacij

Risba[uredi]

  • predolg opis → pojasnilo vsebine v oglatem oklepaju
  • kot avtorja upoštevamo prvega, ki je risbo postavil na Wikipedijo.
  • ne navajamo datuma dostopa!!

Glasbeno delo[uredi]

  • naslove glasbenih klasik poslovenimo

Radijska, televizijska oddaja in film[uredi]

  • prehitro, manjkajoče ali odvečno pojavljanje podatkov o tvorcih (pomoč: napovedniki programa, digitalni posnetki)
  • poudarimo tiste, ki so imeli pri oddaji večjo vlogo (če je v ospredju novinar, navedemo njega)
  • Urednik. Naslov oddaje. Naslov serije. Kateri del oddaje. Mesto in datum predvajanja. Spletno lokacijo.
  • povezave na film (You Tube)
  • lahko dodamo podatke o dolžini, imena glavnih igralcev, avtorjih glasbe (režiserja lahko na prvem mestu izpustimo)
  • naslov filma zapišemo ležeče

Napake pri citiranju[uredi]

  • nepoznavanje temeljnih referenc (v enem jeziku, znotraj ene šole)
  • vključevanje svojih nerelevantnih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference
  • navajanje konkurenčnih avotrjev
  • sklicevanje po nepotrebnem za javno dostopne podatke
  • URL-ji (brez podatkov o avtoju, naslovu ...)
  • iskanje tiskaih verzij virov, dostopnih na spletu
  • navajanje leksikona brez naslova gesla

Navajanje na Wikipediji[uredi]

  • ne navajamo drugih člankov na Wikipediji (naredimo linke)
  • prepovedano lastno raziskovanje in sklicevanje nanj
  • upoštevanje enotnega standarda za sklicevanje v posameznem članku
  • slovenska posebnost: navajanje založbe pred krajem

Žanri[uredi]

  • vsakdanje sporazumevanje, publicistični, umetnostni, strokovni, znanstveni žanri
  • toleranca do manj pričakovanih žanrov se veča
  • najuglednejši status imajo knjige (lahko tudi nenatisnjene): znanstvene, strokovne, univerzitetni učbeniki, polski učbeniki, učno gradivo, pripomočki ipd. (diplome, magisterije, disertacije (z mislijo na širšo publiko))
  • poljudno:
    • najpreprostejši članki
    • namen popularizacije, družbenega osmišljanja raziskovalnih spoznanj med najširšo publiko
  • strokovno:
    • ne dosega visokih kriterijev znanstvenega, ni recenzirano, nima UDK-vrstilca, tujejezičnega povzetka, seznama literature in sklicevanj
    • že objavljeno spoznanje z mislijo na uporabnost in promocijo
    • podatkovna zbirka
    • poročila o dogodku, povzetek
    • članek (nagovor, spremna beseda, ljubilejni zapis, komentar, glosa, intervju, dnevniški zapis, pismo, forum, blog)
    • kritika (polemika, strokovna ocena)
    • enciklopedično geslo
    • esej, predavanje (ppt)
    • kritična izdaja (uredništvo, redakcija)
    • učbeniki, priročniki, navodila
    • razprava (pregledna znanstvena, izvirna znanstvena)
    • strokovna recenzija
  • znanstveno:
    • prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji (npr. Primerjalna književnost)
    • zahtevnejši slog in prilagojenost bralcu
    • kategorizacija znanstvenih prispevkov za hirearizacijo in točkovanje po izvedenih delih (npr. vabljeno predavanje, prispevki na konferenci, povzetek konferenčnega prispevka, poglavje v monografiji, geslo v enciklopediji ali slovarju, strokovna ocena ... )
    • pomembne za plezanje po akademski lestvici → promocija svojih raziskovalnih rezultatov
  • Wikipedična gesla:
    • škrbine: do 10.000 znakov (1500 besed)
    • standardni članki: do 25.000 znakov (3700 besed)
    • zaželeni, odlikovani, najvišje ocenjeni, znanstveni: 30.000 znakov (4400 besed)
    • bledi predstava o strokovnem značaju Wikipedije (še zmeraj poudarek na jedrnatem izražanju)

Šolsko pisanje[uredi]

  • strokovno: referat, esej, diplomska naloga, magisterij, doktorat
  • namen: izpolnitev študijskih obveznosti, pridobitev ocene, dosega naziva
  • usmerjanje piščevega pisanja, potrebno izpolnjevanje mentorjevih pričakovanj, dokazovanje o preštudiranem gradivu
  • strokovno ali znanstveno pisanje, kadar se pisec osredotoča na predmet raziskave in opisovanja ter tvori kompozicijo razprave
  • problem interdisciplinarnih diplomskih nalog: merjenje moči med mentorji
  • vsiljevanje avtoritete povzroča izgubljanje ugleda in verodostojnosti mentorja.

Popravljanje[uredi]

  • oblikovanje strokovnih spisov
  • strokovni pisci se večinoma ukvarjajo z že napisanimi besedili: popravljanje, urejanje, preoblikovanje, ocenjevanje, prezentacija, promoviranje
  • Wikipedija, metafora sodobne strokovne pisne udeležbe
  • Wikivir: strojno prebrano besedilo, postavljanje, popravljanje, opremljanje,uvrstitev
  • lektoriranje:
    • popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno
    • odpravljanje zatipkanin, pravopisnih napak, slogovnih pomanjkljivosti
    • potrebno opraviti pred objavo (na spletu sproti)
    • zaposlitve: založbe, uredništva časopisov, knjig, spletišč
    • Copy editing v angleščini: skrb za format, členjenje, oblikovanje naslovov, poenotenje opomb, tehnični opravki, ni pa vsebinskih posegov
    • literarni programi, ki kritizirajo lektoriranje in uvajajo svoja pravila: pravopisna samovolja, pačenje sloga, niveiziranje, ukalupjlanje
    • namen strokovnih piscev: razumljivost in prepričljivost (lektor popravlja v prid sporočilnosti in ne avtorjevega ugleda)
  • korigiranje:
    • odpravljanje napak, ki so jih povzročili drugi (stavec, strojni branje)
    • prepleta se z lekturo, izgublja svoj pomen
    • "rdeči svinčnik", nekoč rokopisno popravljanje, danes dodajanje komentarjev in sledenje spremembam
    • uporaba pdf formata, da bi avtorje odvrnili od nadaljnjega spreminjanja besedila
  • uredništvo
    • prvi pogleda besedilo in se odloči o njegovi ustreznosti: dolžina, kompenzacijska ureditev, vsebinske spremembe, upoštevanje slogovnih, pravopisnih in tehničnih pripomb
    • strokovna zahtevnost, teža znanstvene dejavnosti

Komunikacija v stroki[uredi]

E-pošta[uredi]

  • dokumenti, vabila, dnevni redi, delovni načrti, zapisniki, pisemske oblike
  • razvade:
    • neodzivnost na pošto (ignoriranje dovoljeno le pri reklamni pošti, spamu, sumljivi pošti, nesramnih pošiljkah)
    • izpustitev zahvale, kot povratnega potrdila o prejeti pošiljki
    • pozabimo na pošto, na katero ne odgovorimo takoj
    • uporaba standardne slovenščine
    • predhodna sporočila skrijemo za 3 pike
    • iz več poštnih naslovov, pošto usmerimo na en naslov
    • priponke v splošno razširjenih formatih: doc, jpg, pdf, xlsx
    • golobesedilni format poštnih sporočil (arhiviramo v formatu txt)
    • zaradi pomanjkanja komunikacije, prihajado nesporazumov in konfliktov
    • profesorjeva komunikacija s študenti (težave): neobveščanje, bombandiranje
    • problematična prevelika samozadostnost in občutek, da ne potrebuješ integracije s strokovnimi kolegi
    • egalitarizem: piščevo demokratično naziranje → uporaba le male začetnice (problem, kadar od kod kopiramo besedilo, nastane nehomogenost)
    • v vrstico to (za) ne vpisujemo vseh, ki jim bomo sporočilo poslali, ampak jih damo pod kategorijo skrita kopija
    • upoštevanje možnosti odgovori in odgovori vsem
    • pred pošiljanjem odpravimo spremembe, ki so nastale zaradi kopiranja iz urejevalnika
    • odločitev za vikanje (+priimek) ali tikanje (+ime) - poudarja enakopravnost
  • nagovori:
    • Dragi kolega, Spoštovani kolega (najbolje začeti brez nagovornih formul, ampak s temo)
    • Spoštovani gospod/prof. dr. profesor/priimek, Cenjeni kolega
    • Spoštovana kolegica, dragi kolega (nevtralna zveza, kadar nič drugo ni primerno)
    • Dragi Marjan (vrstniki v stroki)
    • Pozdravljeni (problem pri končnem pozdravu)
    • uporaba vejice ali klicaja, poseben odstavek/naslov, ali v vrstici z besedilom
  • zaključek:
    • S spoštovanjem (osebno ime dodamo, če ne želimo poudarjati komunikacijske distance)
    • Lepo vas pozdravljam, Lepo te pozdravljam, z lepimi pozdravi, Lp. (ni dilem pri vikanju, tikanju)
    • Pozdrav, S pozdravi (suho, nekateri občutljivi
    • Kraj in datum nista potrebna, razen, če napišemo kraj delovanja ustanove, v imenu katere pišemo.
  • podpis:
    • Ime (in Priimek pri vikanju)
    • na Wikipediji: ikona svinčnika, <Alt> +<126>
    • lastnoročni podpis: dodamo sliko svojega podpisa (manj avtentično)
    • pomenljiv in specifičen naslov
    • Google groups → olajšana komunikacija
    • upoštevanje dolžine (nekoč en list) pri sestavljanju obrazcev
    • naslavljanje dokumentov v priponki: kratko, pomenljivo, enolično, brez strešic, velikih črk, številčenje variant, spodnja črta namesto presledka
    • pomoč pri prevodih v tuje jezike: besedno zvezo vnesemo v Google iskalni niz
    • izbira jezika: pragmatična, spontana ali vnaprej dogovorjena

Socialna omrežja[uredi]

  • način družabne komunikacije v informacijski družbi med producentom in porabnikom informacij
  • pozitivno: kooperativnost, kolaboracija, množičenje
  • negativno: ekspolatacija, komercializacija, nadzor, izguba zasebnosti
  • funkcije:
    • zasebna komunikacija, vzdrževanje skupnosti: Facebook, Linkedln
    • izmenjava vsebin: YouTube
    • pisanje dnevnikov: Blogspot, WordPress
    • prispevanje k skupnemu znanju: Wikiji
  • imajo kratko življenjsko dobo
  • nova strokovna praksa, laični interes, demokratičnost, digitalna orodja
  • Facebook:
    • promocija znanstvenoraziskovalnih in strokovnih, pedagoških, drugih akademskih informacij
    • nastal na ideji povezovanja študentov
    • nevarnosti: mitizacija (konstruiranje razlag z všečno podobo za javnost), digitalizacija nekoč zanemarjenih del, laiki izpostavljeni pristranskosti, ne gre za uravnoteženo sodbo
    • javni aganžma ne prinaša točk na akademski lestvici (zato se aktivirajo predvsem laiki)
    • profesionalci bi se lahko vključili kot pomočniki (ne pa avtoritete)
Tvit[uredi]
  • oblika bloga (mikrobloganje), SMS interneta, omejenost na 140 znakov
  • v ospredju zabava, politika, všečkanje, komentiranje (profitna organizacija)
  • kratko besedilo, formalne omejitve, uporabljanje v literarne namene
  • ozaveščeni humanisti (status javnega intelektualca) širijo svoj vplivni krog
  • promocija in diseminacija, besedila, povezave, slike, citati iz drugih tvitov
  • citiramo v celoti, vir zapišemo takoj za citatom
  • obvezna promocijska spremljava pomembnih strokovnih dogodkov in objav
Drugo[uredi]
  • Linkedln:
    • razpisi za akademske službe in projekte
    • zli sloves: sovražni, žaljivi in vulgarni govor anonimnih prispevkov
  • Amazon:
    • v komentatorskih rubrikah spletišč: prave recenzije knjig

Zagovor[uredi]

  • akademski spisi, referati, seminarske naloge, diplome, magisteriji, doktorati
  • bledi glavni smisel dogodka, glavno besedo ima najuglednejši ali najstarejši član, mentor le brani pred morebitno kritiko
  • potek:
    • pozdrav prisotnih, predstavitev članov komisije, vzrok, potek dogajanja
    • predstavitev kandidata
    • povzetek ocen disertacij
    • predstavitev izdelka (ppt, izroček)
    • vsak v komisiji največ 3 vprašanja (kandidat se odloči, ali potrebuje čas za premislek)
    • vprašanja lahko postavi tudi publika
    • odločitev o končni oceni
    • slovesna razglasitev rezultatov, čestitke

Literarna kritika[uredi]

  • demokratični sistem
  • upoštevanje beroče publike (presečišče znanstvenega in publicističnega)
  • subjektivna kritika
  • reklamno pisanje ni resna kritika
  • netrajnost kritike (vezanost na čas)
  • jasnost, prepričljivost, poučnost, (zabavnost), ozaveščanje bralcev
  • sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev
  • literarna (rubrike dnevnega tiska, literarne, kulturne revije) in strokovna kritika (strokovne revije, dnevni tisk)
  • spletna objava kritike rahlja žanrska pravila in prispeva k deležu nesporazumov
  • parodičnost in polemičnost kritik

Enciklopedični članek[uredi]

  • zahteva po jedrnatosti, konciznosti
  • vzorčna oblika današnjega strokovnega pisanja
  • strokovni žanri, odpovedovanje anekdotičnosti
  • soglasnost, sodelovanje, strpnost, upoštevanje drugih
  • vrednostna nevtralnost

Biografski članek[uredi]

vsa podrobna navodila in postopki so opisani v Novi pisariji

Članek o knjigi[uredi]

vsa podrobna navodila in postopki so opisani v Novi pisariji

Učbenik[uredi]

  • raziskovanje in objavljanje znanstvenih razprav, vprašanje o smiselnosti izobraževanja v slovenščini
  • specifike učbeniškega pisanja:
    • dialoškost: format DZ, prostor za bralčevo interaktivnost, vprašanja, nagovori
    • povzemanje, ponavljanje: povzetki, utrjevanja, uvodi
    • poenostavljanje: kratke, zapomljive definicije, naštevanja
    • privlačna tipografija
    • skupno avtorstvo
    • povezovanje v serije
  • selekcija, uveljavljanje osebnega interesa v učbeniku
  • hlastanje po prvenstvu v založniški dejavnosti (nadpovprečni honorarji)
  • nezaupanje, zaradi pomanjkljivi vrednosti v znanstvenem pogledu
  • očitki na račun učbenika:
    • izvor v pripravah na predavanja (manj premišljeno oblikovanje teksta)
    • pomanjšana, poenostavljena oblika znanstvene monografije, neupoštevanje namembnosti
    • zapomljive definicije, poudarek na reprodukciji in recikliranju znanja pri preizkusih
    • faktografska naštevalnost
    • stereotipne, prežvečene, zdavnaj presežene opredelitve
    • nereflektorirane šolske fraze: velja za, najpomembnejši predstavniki so, delimo na, prevladuje, poznamo, ločimo, razdelimo, uvrščamo, štejemo, umeščamo, je značilno, opazne so, pojavlja se, pomemben, predvsem, poglavitni, najbolj
  • Nova pisarija: spletni format, drugačen slog, nazornost, poučnost, vzpodbuja k dodatnemu raziskovanju in poglabljanju v temo.

Strokovni blog[uredi]

  • blog = spletnik/ spletni dnevnik
    • oblikovanje osebnega spletnega profila
    • področni blogi, blogi na določeno temo, politična diskusija, publicistično udejstvovanje, javni intelektualci, javne osebnosti
    • WordPress, Google Blogger, Siolov Blogos itd.
    • slovenisti pri blogih niso posebno dejavni (edini Aljoša Harlamov)
    • posrast objavljanj po 1997 (nastanek bloga)
    • žurnalistični žanr
    • ritem izhajanj (instantnost, ažurnost)
    • odsotnost selekcije (objavi, nato filtriraj)
    • oddaljevanje od znanosti: anonimnost, narcizem, obsedenost z mediji, slog, poudarek na izrazju
    • izmenjava neobjavljenih znanstvenih spoznanj, dialog med znansteniki, možnost povratnih informacij
    • zasvojljivost, permanentno konferenčno komuniciranje, primerljivo s predavanji
    • nima znanstvenega statusa
    • širša razumljivost sporočila, vidnost
    • povezanost in večja živost znanstvenih skupnosti
    • akademsko delo: kuratorji, uredniki, recenzenti: zbiranje, organiziranje in kategoriziranje informacij
  • znanost:
    • potrebno stalno objavljanje, sledljivost virov
    • filtriraj, potem objavi: v poštev pridejo le ozke ekspertne skupnosti

Spletni forum[uredi]

  • spletni forum = internet forum
  • orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne/ znanstvene skupnosti
  • strokovna sporočila, vprašanja, odgovori, nasveti, komentarji, ugovori, polemike, vabila, oglasi
  • določanje vitalnosti: strokovni forumi, število naročnikov
  • promocija lastne dejavnosti za skupnost, ki se uveljavlja
  • elektronska oglasna deska (bulletin board sistem, BBS)
  • poštni seznam (electronic mailing list): kombinacija e-pošte in spletnega arhiva
  • arhiviranje sporočil (razlika od spletnih klepetalnic)
  • golobesedilni format z linki, nitkanje, threading
  • nemodernizirani: izpostavljenost spletnemu aktivizmu, politiziranju (odvrača od branja)
  • modernizirani: strožje in bolje organizirani, spominjajo na spletni časopis
  • specifika: vsebino foruma določajo prispevki naročnikov
  • začetek foruma: osebna želja posameznika po javnem aganžmaju
  • Humanist: elektronski seminar v obliki poštnega seznama: Willard Mc Carty, 1987
  • SlovLit:
    • oblikovanje: 1999, 1650 naročnikov
    • prilagoditev interesni sferi začetnih naročnikov: literarna zgodovina in jezikoslovje
    • 800 sporočil letno
    • osrednja informacijska točka za ta področja

Slog[uredi]

  • družabna omrežja: spreminjajo se temeljni pisni standardi in usmerjenost besedila
  • nekoč: na predhodne dele besedila pripenjali novi deli (celota brala od zgoraj navzdol)
  • zdaj: sveža sporočila se postavljajo pred predhodna (pred oči pridejo bralcu sveže informacije, listanje navzdol ga seznani s historiatom)
  • sporočila na spletnem forumu SlovLit: sledijo od zgoraj dol, njihova letna kazala pa od spodaj gor
  • prej: besedilo - natisnjeno na papir
  • zdaj: besedilo na zaslonih - na telefonu, tablici, računalniku, televiziji, reklamnih panojih
  • na papirju: stran pokončna, na zaslonu: stran besedila praviloma ležeča (panoramska)
  • zaslonsko besedilo - menijske izbire in povezave: precej praznega prostora (zapolnijo ga kazala, reklamame, komentarji ali belina)
  • na zaslonu v eni vrstici: 120 do 150 znakov – preveč za gladko branje, optimalno je tam do 65 znakov
  • kombinacija tipk <Ctrl> in <+>: povečava, a hkrati lahko podre strukturo strani
  • Wikivir: emulacija knjižnega formata besedila - {{proza|besedilo}}
  • html: z nizom tik za kodo <body>: <div style="width:800px"> in seveda </div> na dnu dokumenta.
  • Brskalnik Firefox: "Odpri bralni pogled" (spletne strani pretvarja v udoben pokončni format)

Sestavni deli[uredi]

Kompozicijski elementi strokovnih besedil (npr. v SR):

  • avtorjevo ime
  • naslov
  • izvleček
  • ključne besede
  • povezave
  • kazalo
  • telo besedila
  • uvod
  • teorija/metoda
  • gradivo
  • analiza
  • sklep
  • literatura
  • priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Za lažje pomnjenje kompozicije znanstvenega prispevka je po svetu v uporabi kratica IMRAD (introduction, methods, results and discussion), ki bi jo za naše potrebe lahko prevedli z UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep)

  • pisanje doktorskih dispozicij: Naslov, Izvleček, Hipoteze (namen), Utemeljitev, Metode, Rezultati, Literatura
  • IMRAD je v veljavi za eksperimentalne vede, t. i. deskriptivna področja (literarna zgodovina, tej kompoziciji ne sledi)
  • besedila: začnejo s pregledovanjem in povzemanjem, kar je bilo že napisano
  • potem: avtorji določijo in zamejijo gradivo, s katerim se bodo ukvarjali
  • nato: lotijo njegovega popisa in analize => evidentiranje novih faktov (najdeni rokopis, nepoznana feljtonska objava, avtorjev dnevnik) to zadošča.
  • literarni zgodovini dejstva v glavnem poznana: inovativnost drugačen zorni kot (v naslovih jih nakazujejo izrazi v luči, s stališča, iz vidika) ali s spremembo pomena/vloge/vrednosti pojava

O Pavlini Pajk so vsak po svoje pisali Anton Slodnjak, Miran Hladnik in Katja Mihurko Poniž (vsak v skladu s svojimi metodološkimi izhodišči)

  • v revijalnih člankih se ob avtorjevem imenu pojavlja:
    • ime inštitucije (na kateri je avtor zaposlen),
    • njegov e-naslov
    • včasih: univerzalna številka raziskovalca (ORCID) ali piščeva osebna stran
  • ti podatki krepijo bralčev občutek: avtorju lahko zaupa
  • humanistični članki se ločijo od drugih: večkrat izdelek enega avtorja
  • nekateri krajši strokovni revijalni članki: avtorjevo ime na dnu, kjer je običajno prostor tudi za morebitno prevajalčevo ime
  • Wikipedija: nima avtorjevega imena (imena, vzdevke avtorjev in delež njihovega avtorstva razberemo v zgodovini članka)

Naslov[uredi]

  • prva točka stika strokovne informacije z bralcem
  • najbolj radikalni povzetek teksta (poskus skrčenja celotne vsebine na nekaj besed)
  • jedrnat tudi: seznam ključnih besed
  • naslov od ključnih besed razlikuje: besede v naslovu so povezane v sklenjeno sporočilo, ključne besede le nanizane druga zraven druge.
  • naslov je zelo pomemben - Nomen est omen ('ime je pomenljivo')
  • strokovno pisanje si ne more privoščiti poljubnih naslovov (ta svoboda je rezervirana za umetnostna besedila, pa še tam jo malokrat izrabijo)
  • naslov mora:
    • izražati temo natančno in jedrnato (največ 10 besed)
    • biti pravopisno brezhiben
    • ne vsebovati krajšav
    • NE v obliki stavka ali vprašanja
    • biti stvaren (prednost pred metaforičnim ali citatnim)
    • NE vsebovati narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena
    • NE zapisan z velikimi tiskanimi črkami
    • če je potreben podnaslov (od naslova ločen z dvopičjem, začne z veliko začetnico)
    • podnaslov: naj ne ponavlja izrazov iz naslova
  • prevodi naslovov v angleščino: ravnajo po angleškem pravopisu in tipografskih navadah
  • polnopomenske besede: vse z veliko, ali pa ne (pri izbiri moramo biti dosledni!)
  • težave: drugačna raba ločil, dolžina in stičnost pomišljajev, narekovaji, vejice ...

Izvleček[uredi]

  • povzetek, izpisek nečesa
  • izvleček = sinopsis = abstrakt, angl. abstract)
  • v glavi članka: krajša oblika povzetka
  • revije (posbej tiste v neprostem dostopu): bralcem ponudijo na spletu izvlečke razprav (če ga zanima, se naroči in plača)
  • sinopsis naj poroča samo o rezultatih razprave in seznamu uporabljenih metod (razlaga teme: daljši povzetek)
  • današnja praksa: opuščanje pisanje povzetkov - razlikovanje med obojim
  • štiri sestavni dele izvlečkov:
    • predmet raziskave
    • metode
    • rezultati
    • sklep oz. implikacije
  • največ 10 vrstic (100–500 besed), ni odstavčnega členjenja!, ni kratkih sklicev in opomb!
  • naslov Sinopsis ali Abstrakt ni potreben (stoji takoj za naslovom, natisnjen je z manjšimi črkami in manjšim vrstičnim razmikom)
  • nekatere revije: izvlečke stavijo ležeče ali z umikom v desno
  • konference: izvleček načrtovanega prispevka (nekakšno vodilo pri pisanju razprave)
  • kadar raziskava zaide s planirane poti, avtor izvleček prilagodi končnemu izdelku
  • izvleček: ali bodo ljudje brali ali ne - posvečamo jim premalo pozornosti
  • hiba izvlečkov: dolgoveznost, moteči so stereotipni uvodi "V pričujočem prispevku si avtor prizadeva ..."
  • urednik malomarnemu avtorju črta polovico dolžine izvlečka - sploh ne trpi sporočilnost
  • informativni izvlečki (zgoraj opisano po alinejah), tudi deskriptivni izvlečki (samo naštevanje problemov, ni ugotovitev) - odsvetovano!

Ključne besede[uredi]

  • ključne besede: spominja na izbiro kategorij, opremljamo članke na Wikipediji
  • kategorije: iščemo širša predmetna področja, ključne besede: poimenujemo ožja predmetna področja!

Članek Slovensko-nemška medkulturnost v literarnem delu Petra Handkeja Silvije Borovnik je opremljen z naslednjim nizom ključnih besed: Peter Handke, slovensko-nemški odnosi, interkulturnost, slovenščina, nacionalna identiteta.

  • slovenska književnost ali nemška književnost: ne smiselno - zbirna termina za širše predmetno področje članka
  • slovenska literarna zgodovina ne pride v poštev (članek sicer spada prav na to področje)
  • med ožjim in širšim ni mogoče razlikovati (npr. nemško-slovenski odnosi): lahko umestimo med ključne besede (kot ime literarnega motiva), ali pa med kategorije (kot naslov širokega raziskovalnega področja)
  • pri izbiri ključnih besed nismo svobodni
  • frekventni izrazi, imajo terminološko težo
  • utrjeni têrmini - preveriš v leksikonih, v Novi besedi, Gigafidi ... (redko: kak neologizem)
  • Praktični spisovnik [1]: navodilo - izrazi iz naslova ne pridejo v poštev za ključne besede

Kazalo vsebine[uredi]

  • kazalo: oblikuje se samo (če ustrezno označimo status naslovov in podnaslovov poglavij)
  • nekateri pametni programi: verzalke v naslovu v kazalu samodejno spremenijo v male črke (izgledajo okorne in diletantske)
  • Wikiji: kazalo se na vrhu besedila pojavi samodejno: takoj ko to doseže štiri poglavja
  • če nas moti: s klikom na [Skrij] ga skrijemo
  • če ga nočemo: v glavo besedila zapišemo __NOTOC__
  • poleg dodatnih informacij v Praktičnem spisovniku, še:
    • naslovi in podnaslovi poglavij: kratki!
    • pri žanrih (npr. biografska gesla): ravnanje po vzorcu
    • kratka besedila: NE pretirano členjena na poglavja
    • dolga poglavja: razčlenjena v podpoglavja

Pri oblikovanju kazala Nove pisarije je prof. Hladnik:

  • naslovi v ednini (Diplomske naloge > Diplomska naloga) - izjema (Prosojnice)!
  • dilema: ponavljanje izraza, ki je skupen seriji poglavij - izogibanje: (Naslov članka, Izvleček članka, Ključne besede v članku > Naslov, Izvleček, Ključne besede), v drugih primerih NE (Licenciranje fotografij, Fotografije kulturne dediščine, Nalaganje (fotografij) na wikije)
  • oblikovanje kazala: poglavja si sledijo v logičnem zaporedju, strnemo kratka in podobna, predolga razbijemo itd.
  • kazalo na večih straneh je nepregledno, moramo ga strniti! (upoštevamo samo poglavja prvih treh nivojev, poglavja na nižjih nivojih iz kazala izpustimo ...)

Povezave[uredi]

  • povezave (klikljivi deli): ključni element (ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu)
  • nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih knjigah
  • iz povezav: sestavljeno kazalo vsebine, brez njih ne gre niti v seznamu literature!
  • v spletnem formatu html: povezave - modra barva in podčrtanost
  • kazalka se spremeni v ikono dlani: niz je klikljiv, nekam vodi
  • poklikane povezave: vijolične (vemo, da smo tam že bili)
  • na Wikijih: nekatere povezave rdeče (gesla tam še ni) - če kliknemo na tako, stoji poziv, naj geslo napišemo
  • povezave: v vsakem formatu besedila, urejevalniku (v Wordu, Libre Office, v PowerPointu, na dinamičnih spletnih straneh, v Wikipedijinem VisualEditorju idr.)
  • hiperpovezava: označimo del besedila, potem kliknemo na označeno polje z desno miškino tipko in iz menija izberemo vnos hiperpovezave
  • starejši uporabniki: navajeni na vpis povezav v izvirni kodi
V knjigi <a href="http://lit.ijs.si/spisovn.html"><i>Praktični spisovnik</i></a> je tudi poglavje o hipertekstu.
  • njen rezultat na zaslonu pa je tak:
V knjigi Praktični spisovnik je tudi poglavje o hipertekstu.
  • Wikiji: povezave v izvirni kodi: oglati oklepaji
  • enojni oglati oklepaji: povezovanje na splet zunaj wikijev
  • dvojni oglati oklepaji: samostojen članek (na zaslonu so te besede v modrem)
  • navajanje celotnih http naslovov: grdo, diletantsko in odsvetovano
  • gole zunanje povezave (enojni oklepaji) niso zaželene - naj bo znotraj oklepaja tudi kakšna beseda
  • povezave naj ne spadajo v naslove poglavij
  • apostrofe za ležeči tisk uporabimo neposredno ob naslovu monografije in ne skupaj s povezavo:
Narobe Prav
Praktični spisovnik[2] Praktični spisovnik
===[[Prosti dostop]]=== ===Prosti dostop===
''[http://lit.ijs.si/spisovn.html Praktični spisovnik]'' [http://lit.ijs.si/spisovn.html ''Praktični spisovnik'']
  • povezave: oblika sklicevanja

[Wikimedija: v stolpcu levo od članka kliknemo na vrstico Kaj se povezuje sem - odpre se seznam člankov, ki se s povezavami sklicujejo nanj]

Napake[uredi]

  • za enega napaka, za drugega slogovna poslastica
  • napaka: z množično rabo postane norma (izgubi status napake)
  • "jezikovni kotičkarji": jezikoslovci - opus gradili iz člankov (kaj je prav vs. narobe), v stroki niso uživali velikega ugleda
  • Nova pisarija: učbenik (pišoči morajo vedeti, kaj urednike, lektorje in bralce vedno znova zmoti)
  • poglavje bi moralo biti naslovljeno: Napake strokovnega pisanja - primerno izražanje: naučimo ob analizi napak
  • svojih napak ne ugledamo hitro, včasih celo ne priznamo
  • hibe humanističnega pisanja so:
    • gostobesednost (dolgoveznost, epskost, ponavljanje, tavtološko izražanje)
    • nerazumljivost (zapletenost, enigmatičnost sporočila)
    • pomanjkanje konteksta
    • slogovni manierizem (uporaba arhaizmov, literarno markiranje sloga, duhovičenje, demonstracija »dobrega sloga«)
    • slogovna puščobnost
    • pristranskost (pretirano poudarjanje svojega stališča, odvisnost od jezika obravnavanega literata, ideologizacija sporočila)
    • nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca
    • skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom
    • mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost

Gostobesednost[uredi]

  • črtanje odvečnih besed (ne prispevajo k tistemu, kar želimo sporočiti)
  • sporočilni v drugem smislu: namigujejo na situacijo, v kateri je besedilo nastalo (npr. za potrebe kakšnega predavanja), sporočajo o načinu avtorjevega razmišljanja in izražanja - odveč: samo za jedrnatost strokovnih besedil
  • sploh humanisti: porabimo preveč besed na dozo informacije
  • npr.brez škode lahko črtamo:
    • tudi, še, pa, lahko, svoj, prim., takratni, prav tako, poleg tega, potem, nato
    • izpostaviti, poudariti, naglasiti
    • predvsem, večinoma, v glavnem, največkrat, običajno, praviloma, načeloma
    • prav gotovo, nedvomno, zagotovo, brez vsakega dvoma, seveda, pravzaprav, za ta del
    • nedoločne količine: razmeroma, relativno, dokaj, precej, malo, bolj ali manj, povsem, približno, okrog, okoli
    • določen, specifičen, posamezen, sam, razni, različni (Pavle Zidar je objavljal v različnih revijah in knjižno. > Pavle Zidar je objavljal v revijah in knjižno.)
  • npr: v prvem odstavku je slavljenka zapisana z imenom in priimkom, v drugem odstavku je samo Krakarjeva, v tretjem raziskovalka, v četrtem naša kolegica, v petem didaktičarka, nato avtorica, sledi naša Boža itd. Kadar je predmet samo eden (v jubilejnih zapisih, biografskih geslih, pogrebnih nagovorih): varirani osebek izpustimo
  • dodatni primeri:
Sam naslov ne pove nič o vsebini romana. > Naslov ne pove nič o vsebini romana.
Pri tem je treba opozoriti, da ... > Opozoriti je treba, da ...
Če pogledamo v tabelo, vidimo, da se obseg s časom veča. > Obseg se s časom veča. (Tabela 1)
Preveč navezovanja: V nadaljevanju se razprava posveti obravnavi motivov. Prvi je lik Pepelke. > Pepelka je ...
Kakor pravi avtor, z avtorjevimi besedami nadomestimo z golim sklicem na avtorja za citatom: (Smolej 2014).
Na to smo opozorili v vrsti člankov. > (2000, 2003: 15, 2010: 224)
Zadravec v svoji literarni zgodovini piše, da ... > (Zadravec 1968: 12)

itd. (še več primerov: glej Novo pisarijo)

Nerazumljivost[uredi]

  • prvi letnik slovenistike - učiteljeva zahteva: študent naj oblikuje besedilo razumljivo!
  • študentov ugovor: "Na študij slovenistike sem se vpisal zato, ker se znam zapleteno izražati."
  • zapletanje enostavnih reči: slogovna napaka!!!, sporočilno nejasna besedila zavajajo!!!
  • primer zavajajočega časopisnega poročila iz Večera 2001:

Prve literarne objave je v Slovenskih goricah leta 1947 rojeni Tone Peršak doživel v Murski Soboti kot dijak, med drugim v glasilu, ki ga je urejal njegov predhodnik na mestu predsednika DSP Evald Flisar. Po študiju primerjalne književnosti in gledališke režije (že takrat je bil, očitno uspešno, na več mestih hkrati) se je posvečal bolj režiji, tako da je kmalu postal asistent za režijo na akademiji. Potem pa je nastopilo literarno desetletje, začelo se je s kratkimi zgodbami Novelete (1981), nadaljevalo z romani Prehod, Sledi, Vrh, potem znova zgodbe, Ljubljanske novele, za njimi leta 1988 zaenkrat zadnji roman, Smer Hamburg-Altona. V istem obdobju je napisal še kup radijskih in televizijskih iger, knjigo pogovorov z režiserji, monografijo o režiserju Jožetu Babiču. Za omenjeno delo je dobil kar nekaj nagrad. Pred leti si je časnik, ki ga pravkar berete, omislil nagrado za najboljši feljtonski roman; žal jo je podelil samo enkrat, toda – Tonetu Peršaku. Prav tako ga je za roman, ki je izšel v 24.000 izvodih, nagradila Prešernova družba, za gledališko publicistiko pa je prejel nagrado Borštnikovega srečanja.

  • nerazumljivost: ni samo posledica površnosti pri pisanju
  • zapletena sintaksa, intenzivna raba terminologije ozkega raziskovalnega področja ...: za marsikoga odlika
  • z obvladovanjem strokovnega jezika: vreden član združbe (zadostitev, da ga razumejo tisti, ki si to terminološko kompetenco edini zaslužijo, za širšega interesenta mu veliko mar)
  • težko razumljivost: upravičuje z »zapletenostjo problematike« - alibi za sporočilno meglenost

Pomanjkanje konteksta[uredi]

  • izkušeni strokovni pisec: včasih ugotovi, da je pozabil na tezo (članek nima rdeče niti)
  • napako je mogoče popraviti: naknadna umestitev obdelanega gradiva v kontekst drugih avtorjevih del, literarne produkcije istega časa v slovenščini ali širše itd.
  • ljudska perspektiva: strokvnjak - poznavalec, ki iz rokava stresa imena, datume in naslove
  • dejansko: ekspert - ve, kako priti do informacij + zna postaviti v kontekst
  • še večja humantistična napaka: nasilno posploševanje (mogoče le: ob zajemu statistično relevantne količine besedil)
  • na kratko: posploševanje - tvegano!
  • zgledi pomanjkanja konteksta v besedilu: npr. uporaba že in šele brez konkretnega pojasnila (mirno ju lahko izpustimo):
Že leta 1789 so Slovenci dobili prvo dramo v slovenščini. > Leta 1789 so Slovenci dobili prvo dramo v slovenščini.
  • izogibanje izrazov: celó, kar, samó ... (izražajo piščevo presenečenje nad dejstvi - znak njegovega vrednotenja stvari)
  • izjave: Kar v polovici primerov, Samo v polovici primerov - bolje: V polovici primerov

Manierizem[uredi]

  • besedilo sklenjeno: stavki vežejo drug na drugega, delajo besedilo kompaktno
  • taka povezanost ni ravno nujna: npr. seznami ali naštevalni opisi
  • kompaktna besedila: zdijo lepša (pisci posegajo po retoričnih sredstvih, ki lepijo izjave med seboj in ukinjajo fragemntalnost)
  • nepotrebno dramatiziranje, podaljševanje članka: Ob tem je treba takoj povedati, da je cel avtorjev opus
  • nič informacj ne bomo izgubili, če izpustimo: Cel avtorjev opus je, pridevnik pričujoči (V pričujočem članku si pisec prizadeva za > Pisec si prizadeva za), retorični nastavek Naj mi bo dovoljeno pripomniti, da. itd.
  • Eden najuglednejših literarnih zgodovinarjev Jože Pogačnik (1989: 224) je prispeval > Jože Pogačnik (1989: 224) je prispeval. V svoji odlični razpravi je nazorno pokazal > Nazorno je pokazal.
  • pisec lektorju hvaležen: ko bo pokazal na njegova vpadljiva slogovna sredstva
  • pogosto med humanisti: avtor lektorju ne bo dovolil šariti po besedilu (razen vejc in zatipkanin)
  • trmasto vztrajanje pri slogovnih zdrsih, sklicevanje na osebni slog
  • osebni slog: gojijo v leposlovju, v strokovnem pisanju pa izrazni standardi!
  • strokovni pisec: bralčevo pozornost skuša pritegniti s ponavljanjem.
  • članek zgradi okrog pesnikovega stavka ali sintagme, jo dá v narekovaje ali zapiše ležeče, ponavlja jo na ključnih mestih razprave (hipnotičen učinek za bralca) - to večinoma vendarle nima mesta v strokovnem pisanju (učinkuje subjektivno, namesto preko objektivnosti!)
  • manieristična drža hitro zapelje v željo po hiperkorektnosti (npr. izbira zaimka kateri namesto preprostejšega ki) Poroči s Cirilom, katerega je spoznala v Bosni. > Poroči s Cirilom, ki ga je spoznala v Bosni.
  • nenavadno: pretirana uporaba arhaizmov in papirnatih izrazov(besedilo mora biti privzdignjeno, nad običajno rabo)
  • raba zastarelih izrazov je v veliki meri nezavedna, pisci odpovejo šele, ko so na to opozorjeni
  • sintaktične obsesije: prepogosti izrazi hkrati, obenem, ne samo,ampak tudi,tudi, to je: trpamo jih v vsako tretjo poved in nehote vsiljujemo ne samo, ampak tudi, kdo drug bo po drugem branju našel prgišče odvečnih tudijev, tretji rad pojasnjuje s to je,ki je itd.
  • rešitev: ponovno kritično branje napisanega po nekaj dneh uležavanja ali branje dovolj predrznega lektorja

Slogovna ubornost[uredi]

  • nasprotna skrajnost: zlasti pisec začetnik - pretirano ponavljanje posameznih izrazov (npr. izredno moteči: Iz grafikona lahko razberemo, da, Iz pregleda vidimo, da, Iz analize se da sklepati, da ...)
  • mirno jih izpustimo - nič ne bomo izgubili (iz konteksta je jasno, da so grafikoni, preglednice, opisi izhodišče za nadaljnje trditve)
  • ponavljajnja: znak malomarnosti (pisec bi jih znal odpraviti, če bi za sabo prebral)
  • včasih pa pisec ponavljanj res ne vidi: mora dati drug v branje (najprej prijateljem, sošolcem, in šele potem učiteljem/mentorjem)
  • spontani govor: ni toliko časa za skrbnejše formuliranje, ki bi zmanjšalo motečo frekvenco mašil
  • za njihov pojav v zapisanem besedilu: kriva samo površnost - zato ne toleriramo!
  • zlobni poslušalci: štejejo ponavljanja mašil: pač, in sicer, pravzaprav, seveda, povsem, bojda, ne samo, ampak tudi, in tako dalje, in tako naprej, za ta del, v bistvu itd.
  • v literarnovednem pisanju: moteče razširjena beseda predstavljati in predstavnik
  • Grum je predstavnik ekspresionizma > Grum je ekspresionist
  • še en primer:tedaj še ni bila prisotna ideološka uravnilovka > tedaj ideološke uravnilovke še ni bilo

Pristranskost[uredi]

  • pisanje: možnost uveljavljanja osebnega interesa
  • v znanstvenem pisanju potrebno preseganje biologizmov in oblikovanje kolikor mogoče objektivnih, nepristranskih sodb (v pomoč: kolektivno avtorstvo)
  • benigna vrsta pristranskosti: piščeva zaljubljenost v temo
  • s poglabljanjem v temo piscu postane vse bolj domača (familiaren odnos, npr. namesto Svetlana Makarovič - Svetlana, Manca Košir - naša Manca)
  • pisec razvije tudi zaščitniški odnos do teme (poudarja kreposti in literarno kvaliteto avtorja, ki ga je izbrskal iz pozabe ...)
  • poskušajmo krotiti take pokroviteljske reflekse (ne samo za plemenito sočutje do »zamolčanih« in »po krivici zanemarjenih«)
  • zadaj je želja, da vsaka taka uspešna rehabilitacija obsveti z javno pozornostjo tudi nas pisce)
  • malignega značaja: pristranskosti ideološke narave - socialni aktivizem (grožnja regresije v presežene zgodovinske čase, intenzivna uporaba narekovajev (ironičnost: torej ravno nasprotni pomen - npr. "osvoboditev", "napredek", "bratstvo in enotnost"...))
  • ideologija zamaže strokovna besedila in jih zlorabi!
  • natisnjena besedila: takemu nečednemu početju bolj izpostavljena - na spletu lažje identificirati in razkrinkati avtorjevo tendenco
  • tudi Nova pisarija je pristranska: poudarja pomen novih načinov komunikacije

Terminologizacija[uredi]

  • neutrjene akademske stroke: ukvarjajo s svojim nazivom (npr. slovstvena folklora noče spadati pod ustno slovstvo ali digitalno humanistiko)
  • jezikoslovje in zgodovinska izkušnja: imena so arbitrarna (posledica družbenega dogovora)
  • pragmatično stališče: uporabljamo ustrezne termine, ki v konkretni situaciji ne vodijo v konflikt (Prešeren: sonet Al prav se piše kaшa ali kaſha, Shakespeare: Romeo in Julija, Umberto Eco: roman Ime rože)
  • v izrazju samem ne bomo našli resnice predmeta!
  • terminološke diskusije (npr. ali glavna oseba, ali junak, ali lirski subjekt ...?) so lahko alibi, da se s pojavom samim ni treba ukvarjati
  • obvladanje terminologije: pogoj za sodelovanje v razpravnih krogih, vendar je predaja kateremu od strokovnih žargonov nevarna!
  • želja po izgradnji trdnega, enoumnega pojmovanja sveta nadomesti začetno željo po objektivnem dojemanju
  • izumitejlji novih terminov (če se primejo seveda) so ugledni - veliko jih citirajo
  • hudo: terminologizacija okuži osnovnošolske učbenike, kje je smisel: šolarji pri geografiji piflajo definicije: Vreme je skupek vremenskih pojavov in pripadajočih vrednosti???
  • tako kot nasilna terminologizacija: problem ignorance terminologije (poenotena raba)

Spol in število[uredi]

  • nekdaj: misel na oba spola, običajna uporaba moškega spola (statusa nevtralnega spola)
  • feminizem: zahteva po popravljanju spolno krivičnega jezika - dosledno vzporedno uporabo moške in ženske oblike
  • ne samo slovenščina: tudi drugi jeziki!
  • poročanje o raziskovalnih rezultatih: uporaba prve osebe ednine (bralcu zna vzbuditi občutek hvaljenja)
  • komplicirano: uporaba dvojine: potreba, da se loči avtorstvo ene izjave od avtorstva druge izjave
  • nevtralna izbira: prva oseba množine, čeprav je v strokovnih besedilih na voljo prav zaradi potrebe po ohranjanju občutka nevtralnosti
  • majestetični/znanstveni plural: potujevalno in objektivizirajoče
  • tretja oseba ednine: kadar ne pride v poštev nobena od obeh predhodnih možnosti

Mentalno brambovstvo in servilnost[uredi]

  • občutljivo razmerje med domačim (svojim, tradicionalnim) in tujim (prevzetim) strokovnim pisanjem
  • številna vprašanja:
    • iz katerih virov in literature bomo črpali
    • po katerih metodoloških vzorcih se bomo ravnali
    • bomo uporabljali domačo terminologijo ali raje prevzeto
    • bomo pri citirani knjigi zapisali kraj izdaje Wien ali Dunaj itd.
  • bralca zmoti: piščeva pomanjkljiva refleksija teh dilem
  • zavzetost za lokalno je v strokah, kot je slovenistika, samoumevno
  • servilnost do tistega od zunaj: druga skrajnost slovenske literarne vede

Govorna prezentacija[uredi]

  • standardni način prezentacije strokovnih informacij: obnavljanje
  • objavljanje v medijih, še pogosteje na spletu
  • strokovne informacije, ki nimajo vedno statusa objave, namenjene zaključeni publiki: predavanje v razredu, javno predavanje, predavanje v okviru kluba, društva, organizacije, predstavitev referata, seminarske naloge, diplome, magisterija, doktorata ipd.
  • predavanja slabo dokumentirana (razen posneta in shranjena v Cobiss)
  • podlaga za predavanje: predhodna objava (prebiranje odsvetovano)
  • dober predavatelj ne napiše nujno tudi dobrega članka
  • prebrati je dovoljeno le kakšen citat
  • pri govoru več ekskurzov, komentarjev, namigov na aktualne družbene teme, anekdote, šale citati, večja tolerantnost do slogovnih posebnosti (dokler ne postane moteče)
  • problem govorcev: dolgočasnost, pritegovanje pozornosti s preizkušenimi retoričnimi prijemi, ki so v neskladju z uborno vsebino
  • priporočljivo premikanje po prostoru, pripravljenost na improvizacijo zaradi nepričakovanih odzivov iz publike
  • najbolj zapomnljive anekdotične posebnosti (bolj kot konkretna vsebina)
  • dober predavatelj ve, kaj želi sporočiti, je temi predan, želi prepričati publiko v svoje razumevanje
  • informativna vrednost predavanja je manjša od informativne vrednosti zapisanega besedila (ni informacij o zapisu tujih besed, hitro se kaj presliši)
  • pogosto je dodano tudi ilustrativno gradivo

Prosojnice[uredi]

  • pomoč avtorju pri prevajanju objavljenega članka v predavanjsko obliko, prispevajo k zaokroženosti besedila, povzetku glavnih točk, discipliniranosti, pravočasnosti
  • Powerpoint, Google Slides, Prezi, Google Docs, Libre Office, Impress
  • slabosti. prevzemajo vso pozornost, ustvarjajo občutek, da je svet urejen po alinejah, predavanje je zgolj prebiranje alinej
  • seznamsko podajanje informacij
  • nepriporočljive dolge naštevalne verige (le malo elementov si lahko zapomnimo)
  • baslovi, podnaslovi, slike, grafikoni, definicije, citati
  • model Pechakucha: 20 prosojnic si sledi v ritmu 20 sekund.
  • prezentacija na spletu v pdf formatu

Vizualizacija[uredi]

  • prosojnice so vizualizacija govorjenega
  • opremljanje s slikami in barvami
  • besedilo na spletu je slikovitejše od natisnjenih besedil (ekonomski razlogi)
  • alternativne prezentacijske oblike
  • prepričevanje gledalcev vizualizacije, vzbujanje prijetnih asociacij, vplivanje na spletiščih

Fotografije[uredi]

- glej poglavje Fotografija

  • podpira trditev o paradigmatočnem civilizacijskem zasuku iz verbalnega k slikovnemu
  • mišljenje se dogaja v jeziku in mentalnih podobah (matematika, kinestetika, glasba, prostorske vede)
  • dojemanje filmov, stripov, ilustracij kot nevaernih, ker zmanjšujejo posameznikovo sposobnost samostojnega tvorjenja predstav (pasivnost, odvisnost od drugega)
  • težave pri samoutemeljevanju umetnosti in arhitekture
  • digitalizacija, mobiji, tablice, računalniki
  • manipulacije s teksti nevarnejše kot manipulacije s slikami, prepoznavanje teksta zanima manj ljudi, omejeno na profesionalne kroge
  • avtomatično opremljanje fotografij
  • neresnično: fotografija ni primerno znanstveno orodje (razkriva več detajlov, kot jih je sposobno prepoznati človeško oko)
  • avtor slike tisti, ki pritisne na sprožilec
  • licenca cc(creatice commons) atribut by
  • priznavanje avtorstva težko uresničljivo, ga v praksi ne navajamo
  • ime fotografa lahko izpustimo, kadar se ta podpiše z vzdevkom
  • pomembnejše navajanje avtorja fotografirane stvaritve
  • način citiranja fotografij:
    • fotografija ni obravnavana samostojno, ampak v kombinaciji z besedilom ali v družbi drugih slik
    • fotograf je večinoma en sam
    • fotograf je podpisan pod sliko za naslovom
  • geslo photography and law
  • fotografiji naklonjena publicistika (reportaža)
  • strip/fotoroman, blogi, slikovni slivarji, enciklopedije, kuharske knjige, zdravstveni priročniki, potopisi, vodniška literatura

fotografije v knjigah literarne vede: fotografije avtorjev, literarnih zgodovinarjev, kritikov, urednikov, spominskih plošč, rojstnih hiš, nagrobnikov, rokopisov, naslovnic knjig, literarnih institucij, literarnih dogajališč

  • pri spletnem objavljanju so nekoč zajele veliko prostora, dolgo nalaganje, nižja resolucija
  • skrb zaradi neselektivnosti razpoložljivega slikovnega gradiva (programska oprema)
  • spletišča za fotografije (zasebna rabs): Picasa Web Albums, Yahoojev Flickr, Facebookov instagram, Googlova panorama, Micrisoftov One drive, slovenski Shrani.si, Google+, Geopedija
  • Digitalna knjižnica Slovenije: fotografije za domačo kulturno zgodovino
  • Wikimedia commons: določimo povedno ime, dodamo opis v slovenščini
Licenciranje fotografij[uredi]
  • prepovedano obljavljanje:
    • kiparske, slikarske upodobitve avtorjev in knjižnih ilustracij (če ni minilo 70 let od smrti)
    • fotografije stavb ali kamnoseško obdelanih nagrobnikov
    • umetniška dela: mostovi, razgledni stolpi, kozolci, kolaži
    • izjeme v tujih državah: svoboda panorame, izvedena dela
  • kaj se sme objavljati:
    • knjižni ovitki ali platnice revij, ovitek cedejke, zaslonski posnetek (v omejeni ločljivosti)
  • 1970: prosto dostopne in objavljene fotografije pred tem letom
  • 1978: avtorske pravice za fotografije potečejo po 25 letih
  • 1995: avtorske pravice se podaljšajo na 70 let
  • prizadevanje za vzpostavitev okolja svobodne kulturne izmenjave (uresničuje se v znanstveni sferi)
  • objavljanje na alternativnih mestih (na wikipediji le povezave): npr. Geopedija, Panoramia (nimata licence cc)
  • nevarnosti:
    • diletantizem
    • vandalizem
    • pismouštvo
Fotografije kulturne dediščine[uredi]
  • objava zahteva soglasje lastnika
  • vpis v Register kulturne dediščine, Zakon o varstvu kulturne dediščine
  • državljani sami odgovorni za kršitev lokalnih zakonov
  • Zakon, ki tako varuje kulturno dediščino pred dediči, namesto, da bi dedičem, tj. javnosti, zagotavljal prosti dostop do nje, je diskriminatoren in kulturno škodljiv (Hladnik 2014: 281)
  • izjeme: fotografije dostopne samo na slovenski Wikipediji
  • načelo poštene rabe (fair use): dovoljevanje fotografske reprodukcije v omejeni ločljivosti, samo v določenem članku na Wikipediji v slovenščini, ni možno ustvariti proste alternative
  • strežniki Wikipedije v ZDA niso podvrženi tolikšni restriktivni zakonodaji
  • dostopna le praška dela Jožefa Plečnika (češki wikiledisti)
  • Wikipedija zvesta reprodukciji dvorazsežnih del v javni lasti, nasprotne trditve so napad na pojmovanje javne lasti
  • atavizem kulturno zatohlih okolij
Nalaganje na wikije[uredi]
  • Wikiverza in Wikiknjige: pred leti licence ni bilo treba izbirati (privzeta licenca je bila cc)
  • zdaj: nalaganje fotografij - dogaja na Zbirki
  • izpolniti je treba obrazec
  • sliko: opremiš s ključnimi besedami oz. kategorijami
  • dobro opišeš - tudi samó za slovensko Wikipedijo
  • slabo opremljene: administratorji označijo s predlogo {{ovl}}: pomeni opis, viri, licenca
  • če se pomanjkljivosti ne popravijo: zbrišejo

Infografika[uredi]

  • informacijska grafika = infographic: oblika vizualizacije podatkov - izrablja sposobnosti človeškega vida za hitro in jasnejše dojetje vzorcev v kompleksnih podatkovnih nizih
  • zanimanje: spodbudila popularna prostodostopna računalniška orodja
  • prostdostopna računalniška orodja: strmo naraščanje števila podatkov, ki jih drugače ne bi bilo mogoče obvladati - prilagajamo jih svojim potrebam
  • spletni zemljevidi (Geopedija, Google Earth, Google Maps...: geografski informacijski sistemi)
  • razpredelnice: lažje risanje grafov
  • osnove spretnosti elektronsko pismenih: postavljanje fotografij in njihovo obdelovanje, socialna omrežja itd.
  • BTW: socialna omrežja tudi vgrajujejo grafične prikaze (Sicris, Slovenska biografija, Ngram Viewer, Academia.edu, LinkedIn, Wikipedija ...).
  • nova naloga: prikazati velike količine podatkov na preprost in pregleden način
  • grafični prikazi: izum konec 18. stoletja
  • v začetku 20. stoletja: grafične prezentacije najbolj uporabljali geografi
  • danes: vsa znanstvena področja in publicistika
  • podatkovne zbirke: značilne za metode empirične literarne vede (prepoznamo jih po grafičnih prikazih)
Tabele[uredi]
  • včasih zadošča, če so podatki predstavljeni v tabelah: tabele (angl. table oz. table (information))
    • razporejeni po celicah na preseku med stolpci in vrsticami
      • oblikovanje tabel: posebna vrsta računalniškega programja (v MS-Pisarni Spreadsheet)

Wikiji - ukazi za tabele v html-kodi:


{| class="wikitable"
|-
!
! FR do 1900
! FR 1900–1918
|-
| slovenski
| 12 %
| 29 %
|-
| slovanski
| 44 %
| 19 %
|-
| svetovni
| 44 %
| 52 %
|}

in dobili na zaslon naslednjo preglednico jezikov, iz katerih so prevajali feljtonske romane (FR) v slovenščino:

FR do 1900 FR 1900–1918
slovenski 12 % 29 %
slovanski 44 % 19 %
svetovni 44 % 52 %

Tabela 3: Feljtonski romani po jezikovnih skupinah

spletni format - ni kaj dosti drugače:


<table border="1">
<tr>
<td></td><td><b>FR do 1900</b></td><td><b>FR 1900–1918</b></td>
</tr>
<tr>
<td>slovenski</td><td>12 %</td><td>29 %</td>
</tr>
<tr>
<td>slovanski</td><td>44 %</td><td>19 %</td>
</tr>
<tr>
<td>svetovni</td><td>44 %</td><td>52 %</td>
</tr>
</table>

FR do 1900FR 1900–1918
slovenski12 %29 %
slovanski44 %19 %
svetovni44 %52 %
  • besedilo v okencih tabele: NE obojestransko poravnano
  • naslovna okenca na vodoravni ali navpični osi: z veliko začetnico!
  • več napotkov: Grafikoni, slike, tabele v Praktičnem spisovniku.
Grafikoni[uredi]
  • za razumevanje grafa: legenda (razloženo, kaj pomeni posamezna barva, črta ali lik)
  • človeški čuti (vid, tip, sluh, voh, okus): preko vida največ informacij.
  • možgani slike procesirajo hitreje kot besedila (ena slika pove več kot tisoč besed)
  • obstaja več klasifikacij grafičnih predstavitev podatkov (zmedo vnaša angleško poimenovanje graph za diagram)
    • grafikon (chart) - histogram, črtni, stolpični, trotni, graf raztrosa, graf funkcije ...
    • diagram (grah) - časovni, drevesni, omrežni ...
    • kartogram, shema, piktogram
  • programi za oblikovanje grafičnih prezentacij: ponujajo naslov grafikona oz. napis vnesemo kar v grafikon sam
  • objava grafikona v članku: naslov nad ali pod grafikonom
  • spletne objave: graf (npr. v Excelu) - vgradimo v članek kot sliko
  • tudi Wikipedija zna narisati nekatere grafe
Zemljevidi[uredi]
  • prva v literarni veedi - začutila potrebo po zemljevidu: Marja Boršnik
  • prva knjiga Tavčarjevega zbranega dela (1952): (načrt Poljan - 2. polovica 19. stoletja) + v tretji knjigi: zemljevid Poljanske doline in Loškega pogorja
    • na prvem je 60 domačij z nekdanjimi in novimi hišnimi številkami
    • na drugem: imena vseh krajev, omenjenih v Tavčarjevem leposlovnem opusu
  • pozneje: za namene literarne vede - zemljevidi risali sporadično
  • večjo in sistematično rabo doživlja: na spletu
    • npr. Geopedija
    • (predhodnika Geopedije: Rojstni kraji slovenskih literatov in projekt Prostor slovenske literarne kulture)
  • tudi: knjiga Urške Perenič Empirija v literarni vedi (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2014)
Besedni oblak[uredi]
  • Wordle: na zaslon izriše besedni oblak teksta
  • Voyant tools: zraven oblaka besed pove o besedilu še marsikaj drugega statistično zanimivega

Literarnovedna igra?[uredi]

?? Piše: Ta del članka je škrbina. Pomagaj Wikiknjigi in ga razširi. ??

Iskanje[uredi]

  • danes: računalnik - drugačen način pristopa do informacij

Cobiss ID:

  • različne številske identifikacije vsakega avtorja - kode (ne bi prihajalo do zamenjav med avtorji)
  • Cobissov uporabnik pa avtorje loči po rojstnih letnicah ob imenu
  • tudi vsak uporabnik/raziskovalec: svoja številka

ORCID: (Open Reasearcher and contributor ID)

  • mednarodni okvir: še večja zmožnost za napake/zmedo podatkov
  • ORCID pomaga pri disambigvaciji (razločitvi pomenov)
  • deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo
  • uporabniki z registracijo dobijo zastonj pridobijo alfanumerično kodo
  • tudi ročno določijo objave, ki se pokažejo pod njegovim imenom in tistimi, ki mu ne pripadajo
  • mednarodna, interdisciplinarna, odprta, neprofitna organizacija, podprta s strani založnikov, akademskih institucij in znanstvenikov
    • posameznikova 16-mestna koda (povezana s Thomson-Reutersovo kodo raziskovalcev), nekakšen avtorski DOI - identifikacija spletnih objav

ISBN: identifikacija knjižnih objav

  • dodeli ga nacionalna bibliografska institucija
  • trinajstmestna oznaka (978 - predpona + 961 - Slovenija + založba - npr. 237, XXX - knjiga zontraj založbe + kontrolna cifra)
    • ta podatek (številka) je v obliki črtne kode EAN - hrbtna stran knjižnih platnic

ISSN: identifikacija periodike

  • osemmestna številka
  • elektronska varianta revije ima lahko samostojno ISS-številko
  • ISB številko ali ISS urejevalniki, tudi wikiji napravijo številko klikljivo (klik nanjo pa slej ko prej pripelje do njenega zapisa v kateri od knjižnic)
  • številka: tudi v ukaznem polju iskalnikov; zraven napišemo še Izum ali Cobiss: nas pripelje neposredno na katalogni listek v Cobissu
  • Wikipedija - identifikacijske oznake: Normativna kontrola (gesla povezujejo s knjižničnimi in kataloškimi sistemi: npr. CONOR, VIAF, ORCID, OVL)

UDK[uredi]

  • UDK (univerzalna decimalna klasifikacija):
  • najdemo ga tako: pogledamo v seznam gesel, ki se ga da najti pri knjižničarju, tu po abecedi poiščemo želeno
  • ali pa pogledamo v Spletni splošni slovenski geslovnik
  • ta sistem je nasproten od ISBN, ISSN - poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje:

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije 1 Filozofija. Psihologija 2 Teologija. Verstva 3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje 5 Matematika. Naravoslovje 6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika 7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport 8 Jezik. Književnost 9 Geografija. Biografija. Zgodovina

  • razporeditev človeških dejavnosti po UDK-ju ni povsod v uporabi
  • Slovenija je ena od tridesetih držav, ki z UD-vrstilcem opremijo vsako bibliografsko enoto
  • Javna agencija za raziskovalno delo: sedem področij - naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika, interdisciplinarne raziskave
  • naprej členjena: na 260 podpodročij (humanistiki pripada pičlih 20 alinej ali 7 %)
    • znotraj humanistike: literarna veda ima šifro 6.07.
  • slovenski Statistični urad uporablja: sistem KLASIUS
    • tu imajo humanistične discipline karakteristično kodo 22
      • slovenski jezik s književnostjo npr. 2231
      • primerjalna književnost 2253
  • evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti: izmed petih področij - humanistika na prvem mestu
    • sledijo pa družboslovje, naravoslovno-matematične vede, biomedicinske, tehnološke vede
      • podpodročij: več kot 550, delež humanističnih je med njimi 20 %
  • klasifikacija FOS 2007 s 47 področji (ta klasifikacija ni tako poznana):
    • naravoslovne vede, inženirske in tehnološke vede, medicinske in zdravstvene vede, kmetijske vede, družbene vede, humanistične vede
    • jeziki in književnost (znotraj humanistike): šifra 6.2
      • frascatijska lestvica: natančneje našteva literarnovedna področja (več v Novi pisariji)
    • še: zgodovina in arheologija, filozofija, religija in etika, umetnost in druge
      • humanistika v glavnem tukaj: 13-odstotni delež
  • bolj zanane so: enciklopedične klasifikacije - zananost delijo na dve področji družbene vede in naravoslovje
  • drugačna: razdelitev na empirične (eksperimentalne) in formalne znanosti (matematika, logika)
  • še ena: na temeljne in uporabne (aplikativne) znanosti
    • ameriška klasifikacija razlikuje od evropske:
      • Evropa: medicina in agrarne vede, ZDA: znanosti o življenju (life sciences)
      • ZDA: »Trde vede« ali STEM (science, technology, engineering, mathematics) oz. MINT (mathematics, information sciences, natural sciences, and technology)

DOI[uredi]

DOI (Digital Object Identifier 'digitalni identifikator objekta'):

  • standard za označevanje spletnih objav (streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov)
  • URL-ji (spletni naslovi, ki se običajno začenjajo s http://) dokumentov se pogosto spreminjajo
    • pridobitev registracijske kode DOI: poskrbi za sledljivost dokumenta (ob spremembi lokacije samodejno zamenja URL med metapodatki) Do tako opremljenega dokumenta lahko dostopa vsakdo
    • vsak kdo, ki pridobi DOI: dobiva zastonj poizve, na kateri dokument se nanaša
    • pridobitev kode pa ni zastonj - izdajajo jih samo pooblaščene organizacije npr. mEDRA (Multilingual European DOI Registration Agency) in CrossRef
  • naraščanje zmogljivosti in preprostosti spletnih iskalnikov: vprašanje o nadaljnji smiselnosti kode DOI??
  • oblika: doi:10.7771/1481-4374.2064
    • številka pred poševnico pomeni založnika
    • številka za poševnico pa je številka publikacije
  • če kodo vnesemo na spletni strani organizacije: pokažejo bibliografski podatki za publikacijo

COBISS ID[uredi]

  • Slovenija: identifikacija publikacij - najbolj uporaben: COBISS
    • s Cobiss številko je pri nas opremljena vsaka registrirana objava
    • Wikiji: navajanje/objavljanje identifikacijske številke COBISS zelo ceni (klik nanjo bralca pripelje neposredno na Cobissov bibliografski zapis)
    • niz: {{COBISS|ID=nnnnnnn}}
  • več v Praktičnem spisovniku,
  • pri Cobissu: vsak dan se lahko nauči kaj novega (npr. enostavno iskanje ne bo izpisalo na zaslon vseh člankov v zborniku - le ukazno iskanje, če uporabimo ustrezno predpono)
    • npr. znanstvena monografija Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, ki ima (COBISS) 264441600
      • če v ukazno polje vtipkamo besede iz naslova ali ID=264441600, nam najde samo zapis o celotni monografiji
      • za zapise vseh 22 razprav v zborniku pa je treba uporabiti ukaz HI=264441600
    • podobno je pri revijah
      • Slavistično revijo dobimo na ekran z ukazom SP=0350-6894 (to je ISSN revije)
      • za članke v reviji npr. leta 2013 pa je treba uporabiti drugačno predpono: SN=0350-6894 and py=2013

Podatki in podatkovne družbe[uredi]

  • podatek = »dejstvo, ki o določeni stvari kaj pove ali se nanjo nanaša«
  • v množini (podatki) pa »določeno dejstvo, ki omogoča določeno stvar spoznati ali o njej sklepati«
  • podatki se vpisujejo, zbirajo, preverjajo ...
  • namesto izraza podatek (data), nekateri zavzemajo za zajemek (capta)
    • natančneje izražal produkcijo in reprezentacijo znanja v humanistiki in zunaj nje
    • zajemek: podatki v konekstu znanstvenega raziskovanja (gre za nekaj, kar je bilo vzeto oz. zajeto)
    • zajemki nastanejo: zaradi potrebe po nadaljnji obdelavi
  • info: dveh vrst dokumenti in podatki
    • dokument = fizična reprezentacija informacije (komunikacijska intenca in funkcijo)
      • literarna veda: dokument drugo ime za besedilo
    • neobjavljenim besedilom: včasih reklo rokopis
    • objavljena: obliko knjige ali članka
    • danes: dokument = računalniška datoteka (besedilni, slikovni, zvočni ali filmski format)
  • podatki: osnovni elementi informacije (pridobljeni večinoma z meritvami in prikazani v obliki tabel in grafov)
    • težko priti do njih
    • treba potruditi in jih poiskati na mestih (dostopni za javno uporabo): besede v slovarjih ali kataložnih zbirkah, publikacije itd.
    • specialni podatki: osebna last in hramba strokovnih kolegov, zanje prositi
    • javnim dostopnim zbirkam: včasih treba tudi kaj dodati: npr. Razvezani jezik: Prosti slovar žive slovenščine

Posebno mesto med avtorskimi bibliografijami zavzemajo:

  • popis knjig Tarasa Kermaunerja, izdelava kazala (v okviru Wikiprojekta Roman)
  • Zbirka slovenska kmečka povest (izhodišče za monografijo v tem žanru), Monografija o slovenskem zgodovinskem romanu
  • seznam digitalnega leposlovja (s povezavami), projekt Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru
  • zbirka Diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF od leta 1950
  • Struktura in funkcija literarne kritike (Robert Jereb 2009)
  • Slovenska literatura v šoli in Prešeren (Zoran Božič 2010)
  • disertacija Alenke Žbogar 2002
  • disertacija Urške Perenič 2008
  • stare bibliografije v obliki digitalnih posnetkov (onemogočeno poseganje in dopolnjevanje)
  • spodbujanje k oblikovanju bibliografske zbirke (Izdelava svoje bibliografske zbirke snubil v Praktičnem spisovniku)
  • projekt Prostor slovenske literarne kulture
  • zbirka Dogajališč slovenskega zgodovinskega romana

itd.

Iskanje po dLibu[uredi]

  • dLib: zbirka besedil (knjig, revij, časnikov, zbornikov, plakatov, rokopisov), slik in večpredstavnostnega gradiv
  • humanistu pride zelo prav
  • ni sreče z iskanjem metapodatkov: tj. po avtorju ali naslovu dela - takrat pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu
  • kadar je zadetkov preveč:
    • iskanje omejimo z vtipkanjem dodatnih izrazov, ki so v besedilu
    • ali pa postavimo niz besed, za katere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje
  • pri neuspešnem poizvedovanju: drugačni niz, strojno branje pri težje berljivih predlogah ni vedno zanesljivo
  • kopiranje na Wikije:
    • OBVEZNO! kopiraj mesto povezave
    • besedilo kopiramo po manjših kosih (da se ne pritaknejo "nepovabljeni gosti")

Seznami[uredi]

  • seznami = ena izmed možnosti za členitev besedila
  • namesto navadnih odstavkov uporabimo seznamske alíneje (naštevanje serij elementov na čim razločnejši način)
  • lepi seznami = tvorijo eno samo poved, njegove alineje niso daljše od ene vrstice
  • na koncu alineje: vejico, podpičje (samo naštevani elementi), ali pa tudi nič
  • daljše alineje: oblika samostojnega stavka
    • kličejo po veliki začetnici + končno ločilo
    • dilema: postaviti v samostojne odstavke??
  • dolge sezname kratkih alinej: stolpci - npr. opombe na dnu wikipedijskih gesel
  • osnovni obliki seznamov sta neoštevilčeni seznam (na začetku: sredinska pika, vezaj ali kakšno drugo grafično znamenje) in oštevilčeni seznam
  • V html-kodi prve oblike napoveduje niz <ul>
  • drugi <ol>
  • alineje pa uvaja <li>
  • Wikiji: vrstica se spremeni v alinejo z zvezdico (ta na zaslonu nariše modro piko) ali grabljice/lojtra (ki se na zaslonu spremenijo v številko)
  • seznamsko členjenje teksti tudi za PPT prosojnice (pisca prisilijo v disciplino pri naštevanju in k premisleku o morebitni hierarhiji med elementi)
  • tudi kazala (vsebine, slik, oseb, naslovov, pojmov) so seznami
  • literatura in viri (na dnu članka): v obliki seznama
  • zadetki pri iskanju na zaslonu so nanizani v obliki seznama
  • seznam postaja naturna oblika informacij danes
  • če to drži: v konkurenčnem razmerju z zgodbo in sorodna podatkovnemu nizu
  • naloga literarne zgodovine zdaj: registriranje in katalogiziranje novih izbirnih možnosti (žanrskih, slogovnih, sporočilnih, avtorskih, medijskih itd.)
  • v prihodnje bo skrbništvo nad literarnimi seznami, npr. izčrpni bibliografski popisi žanrskih korpusov, zadostno osmišljalo eksistenco literarne zgodovine (taki popisi prej nemogoči)
  • seznami v principu sporočajo, da je svet neskončen oz. neizmeren, raznoroden, nesklenjen oz. nepovezan, neorganski, brezsrediščen, nehierarhičen
  • figuri, ki strukturirata sezname: akumulacija (kopičenje) in enumeracija (naštevanje)
  • gesla razvrščata v sezname tudi Wikipedija in Wikivir sama, kadar jih ustrezno kategoriziramo

Na konceptualno težo seznamov opozarja Umberto Eco v knjigi Vrtinec seznamov.

Digitalna humanistika[uredi]

  • Digitalna humanistika: stik dveh kultur, zanosti (sintagma digitalna) in humanistike
  • DH temelji na: temelji na konstrukciji in uporabi podatkovnih zbirk, njene rezultate prepoznamo po vizualni privlačnosti
  • digitalni humanisti: sodelujejo med seboj interdisciplinarno, na globalni ravni
  • globalno je DH združena v v ADHO
    • v Evropi je krovna organizacija EADH
    • Nemci so se združili: v DHD
    • Slovenija nima lastne (je pa vklučena v mednarodne DH-projekte, kot sta DARIAH in CLARIN)
  • DH: vitalno razvijajoče se znanstveno področje z množico akademskih inštitucij, projektov, štipendij, služb, publikacij in spletišč
    • BTW: v nemških univerzah jo je mogoče študirati
  • izraz digitalna humanistika (ehumanities oz. humanities computing): prvič uporabljen leta 2001
  • 2005/6: pod tem imenom povezale organizacije, ki so v humanistiki uvajale nove metode dela
  • 2015: izraz Digitalna humanistika prvič zapisana v slovenščini
  • literarna vedne znotraj DH ustreza podpodročje empirične literarne vede s pomočjo računalnika (computational criticism ali 'kvantitativna literarna zgodovina')
    • gre za: računalniško obdelavo humanističnih podatkov, tj. njihov zajem, ureditev v podatkovno zbirko, njihovo vizualizacijo oz. prezentacijo
  • jezikoslovju pa podpodročje računalniškega jezikoslovja
  • delež DH vsebin (poleg jezikoslovja in lit.vede zadeva še področja besedilnih, kulturnih in medijskih študij, visokošolske pedagogike in znanstvene komunikacije)
    • nova veda kulturomika (2010, revija Science)
  • vprašanja DH:
    • proste dostopnosti objav (open access publishing tudi open access policy)
    • javnega recenziranja, ki naj nadomesti strokovno receniranje (peer reviewing)
    • popularizacije znanosti – kako doseči večjo vidnost objavi
    • odprtost za sodelovanje javnosti
  • Univerzitetni učni načrti - študeti dobijo zanje o:
    • zajemnu podatkov (podatkovno rudarjenje, data mining)
    • obogatitev – pripravo podatkov za vpis v podatkovne zbirke (označevanje oz. enkodiranje)
    • analiza – statistika, odkrivanje vzorcev
    • prezentacijo oz. vizualizacijo
    • interaktivno manipulacijo s strani uporabnikov
  • prva slovenska DH podjetja: oblikovanje konkordančnih slovarjev in besedilnih korpusov v jezikoslovju in podatkovnih zbirk v literarni vedi
    • leposlovje: začelo zbirati na Zbirka slovenskih leposlovnih besedil
    • danes: najpomembnejši - dLib
    • tudi študentski projekt Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru
  • popis vsega digitaliziranega: zbirka Slovensko leposlovje na spletu
  • na ZRC SAZU: elektronske znanstveno kritične izdaje slovenskega slovstva
  • na Videolectures pa raste zbirka posnetih predavanj.
  • slovenska DH = v tretji fazi – spletno publiciranje računalniško laičnih humanistov: pisanje gesel v Wikipedijo, geolociranje literarnih in drugih faktov na Geopediji, sestavljanje priročnikov za Wikiknjige in organizacijo fakultetnih seminarjev in raziskovalnih projektov na Wikiverzi ...
  • naslednja faza DH: bo prinesla javno dostopnost laikom prijaznih orodij za analizo besedil in besedilnih korpusov
  • jezikoslovna raba: to so konkordančnik, črkovalnik, prevajalnik in sintetizator govora
  • literarna veda: program za določanje žanrov, motivov, tem in avtorstva itd.
  • v obdelavo lahko vzamemo posamezna dela, korpuse, bibliografije, učne načrte, življenjepise, slike, zvok, video itd
  • med raziskovalnimi tehnikami še: georeferenciranje, »poigričenje« (gamification), linkanje, fotografiranje, skeniranje ...

Empirične metode[uredi]

  • znanstveno: podatki so pridobljeni z opazovanjem in eksperimentiranjem - preverljivo
  • humanistika: eksperimentiranja ni - opazovanje faktov, čutne izkušnje
  • empiričnost: pridobivanje materialnih dokazov (podatkov) z eksperimentiranjem in opazovanjem, merjenje podatkov (preštevanje, kvantifikacija), preverljivost meritev
  • v literaturo je empiričnost prišla: iz nehumanističnih ved, npr. matematike, iz informacijskih in komunikacijskih tehnologij, preko jezikoslovja (kvantitativna stilistika, jezikoslovno računalništvo, korpusna lingvistika, jezikovne tehnologije) itd.
  • javno dostopne empirične raziskave: tiste v akademskem okolju
  • velike založniške hiše (Amazon), ali informacijski servisi (Google): skrbno varovana poslovna skrivnost
    • sumičavost zaradi "skrivnega" zbiranja podatkov
  • pri večji matematični pismenosti je manj možnosti napak
  • empirične metode v literarni vedi utemeljevale od 2001 dalje, izraz: preštevalna ali kvantitativna literarna zgodovina.
  • Cobiss, prvi večji slovenski humanistični projekt, ki temelji na podatkovni zbirki (1991, zametek 1987), Sicris - spadata v bibliografijo
  • besedilni korpusi (Nova beseda, Gigafida), digitalizirani slovarji (npr. SSKJ), jezikovni priročnik s klikljivimi zvočnimi klipi, Slovene for Travelers v jezikoslovje, Slovenski biografski leksikon (SBL) pa v biografiko
  • Register nepremične kulturne dediščine spada v muzealistiko
  • spletni interaktivni atlas Slovenije: Geopedija pa v geografijo

Programi[uredi]

  • nekateri zastonj in povečini spletni programi z zelo obsežnega seznama TAPoR s stotinami programov
    • njihova klafikacija: arbitrarna (večina: združuje več funkcionalnosti)

Projekti, revije[uredi]

Računalniško jezikoslovje[uredi]

  • računalniško ukvarjanje z literaturo: utrjenega termina ni
  • terminološko težo ima: uporabo računalnika v jezikoslovju (CL) - posveča tudi leposlovju
  • računalniški jezikoslovci: leposlovje = posebna oblika podatkov, kliče po ločeni obravnavi
  • računalniška lingvistika: za literarno vedo interesantna, ko se ukvarja:
  • iskanje po leposlovju
  • povzemanje zgodb
  • razlikovanje med literaturo in drugimi vrstami pisanja
  • identifikacija in analiza literarnih žanrov
  • slogovno razvrščanje besedil in pripisovanje avtorstva
  • analiza bralčevih čustvenih odzivov

itd.

Orodja in korpusi

  • jezikovna orodja podjetja Amebis (Primož Jakopin): plačljiva
  • korpusi in orodja v okviru spletišča [www.slovenščina.eu] (v veliki meri: podpira država) - prost dostop
  • jezikovna orodja na Inštitutu Jožef Stefan: prav tako kot slednji

- vsi linki (povezave) do korpusov: glej Novo pisarijo

Dodatno branje[uredi]

  • Paško Bilić. Proizvodnja sadržaja u umreženome društvu: Wikipedija kao novi prostor konstrukcije medijskih događaja. Disertacija. Zagreb, 2013.
  • Phyllis Creme in Mary R. Lea. Kako pisati na univerzi. Prev. Mateja Mahnič. Ljubljana: Modrijan, 2013. (COBISS) Za oceno knjige glej Miran Hladnik. Phyllis Creme in Mary R. Lea. Kako pisati na univerzi. Wikiverza.
  • Simona Klemenčič. Spisovnik primerjalnega jezikoslovca: Navodila za izdelavo seminarskih, diplomskih in magistrskih del. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2012. (COBISS)
  • Dubravka Oraić Tolić. Akademsko pismo: Strategije in tehnike klasične retorike za suvremene studentice i studente. Zagreb: Ljevak, 2011 (Bibliotheca Academica).[309]
  • Jeffrey Schnapp idr. (Short Guide to the) Digital Humanities. Cambridge: MIT, 2012.
  • Peter L. Shillingsburg. From Gutenberg to Google: Electronic Representations of Literary Texts. Cambridge: University Press, 2006. (COBISS) – avtor je zaskrbljen nad izgubo knjige kot fizičnega objekta v procesu digitalizacije − »izgubljeno s pospletenjem«.
  • Suzana Sukovic. E-Texts in Research Projects in the Humanities. Advances in Librarianship. Ur. Anne Woodsworth. Advances in Librarianship 33 (2011): 131–202.
  • Zgubljeno v prodaji: Slovenska knjiga med državo in trgom v tretjem tisočletju: Sedem pogledov na prihodnost slovenske knjige. Ur. Samo Rugelj. Ljubljana: UMco, 2005 (Premiera, 42). (COBISS)
  • Martin Žnideršič, Darka Podmenik, Gregor Kocijan. Knjiga in bralci, 4. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, 1999 (BiblioThecaria, 5). (COBISS)

Opombe[uredi]

To ni toliko važno, je samo seznam opomb, ki jih je prof. Hladnik zapisal pri določenih poglavjih.

Nove besede: slovarček[uredi]

A[uredi]

  • abstrakt: sinopsis, izvleček
  • analfabet: nepismen človek
  • avdiometrija: preiskava sluha z napravo (avdiometrom)
  • arbitraren: prepuščen svobodnemu odločanju, poljuben
  • arbitraža: razsodišče v nesodnih sporih
  • atavizem: ponovitev

B[uredi]

  • benigen: nenevaren, neškodljiv
  • biologizem: biol.: prenašanje biloloških zakonitosti in metod na druga področja
  • brambovstvo - brambovec: vojak, vpoklican le ob veliki vojni nevarnosti

C[uredi]

Č[uredi]

D[uredi]

  • deduktiven: osnovan na dedukciji (dedukcija: sklepanje iz splošnega na posamezno)
  • dendrogram: grafični prikaz razvojnih in sorodstvenih povezav večjega števila vrst z upoštevanjem taksonomskih znakov
  • deskriptiven: opisen
  • dialoškost: lastnost, značilnost dialoga, dialoškega
  • dihotomija: delitev, ločevanje na dva med seboj nasprotna dela
  • diletantizem: nestrokovno, površno opravljanje kakega dela
  • disambiguacija: razjasnitev, razdvoumljanje
  • disertacija: znanstvena razprava za dosego doktorskega naslova
  • ? diseminacija: proces izdelave rezultatov in izsledkov o projektu
  • dispozicija: osnutek, načrt za pisno delo
  • dolgoveznost: raztegnjenost, nakladanje

E[uredi]

  • emulacija: posnemanje
  • enigma - enigmatičnost: uganka
  • evidentiranje: namensko in sistematično nekaj spremljati, zapisovati, vpisovati

F[uredi]

  • fakt: dejstvo
  • faktografski: tak, ki našteva, popisuje dejstva brez sintetičnega vrednotenja
  • frekventen: pogost

G[uredi]

H[uredi]

  • habilitacija: pridobitev pravice predavati na visoki šoli
  • histogram: grafično prikazana primerjava velikosti ali strukture stanja, pojava s strnjenimi stolpci
  • historiat: potek, opis
  • honorar: enkratno plačilo za umetniško ali znanstveno delo in za storitve ljudi svobodnih poklicev

I[uredi]

  • ideologizacija: da nekaj ideologiziraš?
  • indukcija: nanašajoč se na indukcijo (indukcija: sklepanje iz posameznega na splošno)
  • intenca: težnja, nagnjenost, usmerjenost
  • intelektualna kleptomanija: sovražni prevzem teme med akademskimi kolegi, parazitiranje
  • interdisciplinarno: nanašajoče se na več znanstvenih disciplin, ved
  • inovativno: domiselno

J[uredi]

K[uredi]

  • kazalka: puščica, ki jo premikaš z miško?
  • kompozicija: razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami kake celote
  • konciznost: jasnost, jedrnatost, zgoščenost
  • konjukturen:stanje, položaj v gospodarstvu, ki je ugoden za prodajo
  • konotacija: pojav, da dobi beseda drug (osebnostno, čustveno obarvan) pomen
  • kontaminirati: spojiti, združiti
  • korelacija: nanašanje na korelacijo -medsebojna odvisnost, so odvisnost
  • korpus: zbirka

L[uredi]

M[uredi]

  • maligen: nasprotje od benigen: nevaren, škodljiv, poguben
  • manierizem: umetnostni slog med renesanso in barokom (predvidevam da se uporablja, ko nekdo hoče poudariti narisanost, nakičanost?)
  • maoizem: marksizem/leninizem , ki ga je razvil in konkretiziral Mao Ce Tung v kitajskem socializmu
  • matrični test: intrument za merjenje analognega sklepanja, sposobnosti abstrakcije in percepcije
  • ? mitizacija: konstruiranje razlag z všečno podobo za javnost
  • manografija: znanstveno delo, ki obravnava eno vprašanje ali eno temo
  • muzealistika: študije kulturnih dediščin??

N[uredi]

  • namembnost = namenskost, značilnost namenskega
  • neologizem: na novo ustvarjena beseda ali besedna zveza, ki še ni uveljavljena
  • nereflektoriran ???
  • nitkanje/threading ???

O[uredi]

  • občilo: sredstvo za sporazumevanje
  • opozicija: razmerje med dvema istovrstnima jezikovnima prvinama, ki se v čem popolnoma razlikujeta

P[uredi]

  • pismouštvo: učenjaštvo, znanost
  • polemičnost: lastnost, značilnost polemičnega (polemika: ostra izmenjava nasprotujočih si mnenj, navadno glede kakega znanstvenega, literarnega, filozofskega vprašanja)
  • publikacija: knjiga, časopis, tiskano delo, namenjeno javnosti

R[uredi]

  • recenzent: strokovni ocenjevalec - kdor podaja strokovno mnenje, sodbo o znanstvenem ali umetniškem delu, zlasti glede na kakovost
  • repozitorij: prostor na strežniku za shranjevanje in dostopanje do dokumentov, datotek



S[uredi]

  • segment: del, odsek
  • servilnost - servilen: kdor si s pretirano uslužnostjo, vdanostjo prizadeva pridobiti naklonjenost nadrejenih (hlapčevski, klečeplazen)
  • sinopsis: izvleček, abstrakt
  • srenja: ljudje, ki jih povezujejo skupni interesi, dejavnost, družbeni položaj

Š[uredi]

T[uredi]

  • tavtologija - tavtološko: opisovanje nečesa z različnimi besedami istega pomena, istorečje
  • terminologizacija: uporaba izraza, ki je v svojem osnovnem pomenu del splošne rabe, za poimenovanje strokovnega pojma
  • tipografija: oblikovanost, oblika zlasti črk, natisnjenega besedila

U[uredi]

  • ubornost - uboren: reven, siromašen

V[uredi]

  • verzalka: črka
  • vnemar: malomarno, neskrbno, neprizadevno, ravnodušno

Z[uredi]

Ž[uredi]