Uporabnik:Sara Brcar

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Vsebina

NOVA PISARIJA[uredi]

Uvod[uredi]

♦ nadaljuje in dopolnjuje 6 natisov Praktičnega spisovnika (1990-2002)

♦ pismenost je na začetku 19. stoletja pomenila slovnico (Vodnik)

♦ spletišča so namenjena predvsem gojenju skupnega avtorstva

♦ wikiknjige = »rastoče knjige«

Prešernova Nova pisarija[uredi]

♦ naslov priročnika bazira na naslovu njegove satirične pesnitve in obsega 47 tercin (142 verzov)

♦ je pogovor med učencem, ki sprašuje, in učiteljem, ki odgovarja

♦ ironija na Kopitarja, Metelka, Ravnikarja in Pauška

♦ Prešeren je karikiral ideal ljudskega jezika

Pismenost[uredi]

♦ biti pismen = obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo

♦ kriterij, ki kaže na razvitost države

♦ nepismenost = nekaj negativnega, kaže na slabe razmere

♦ razumevanje pismenosti se spreminja

♦ obstaja več vrst pismenosti (računalniška, bralna, glasbena, informacijska..)

♦ testi pismenosti (npr. PISA 2009)

Informacijska družba[uredi]

♦ digitalna doba, doba v kateri živimo mi

♦ kultura tiskane knjige se umika drugačnim informacijskim kanalom

♦ digitalna informacija ranljivejša od natisnjene (potrebujemo elektriko, računalnik in ustrezno programsko opremo)

♦ Miran Hladnik. Za elektronsko knjigo. Šolska knjižnica 19/2–3 (2009). 126–33.

Wikiji[uredi]

♦ spletna računalniška tehnologija druge generacije

♦ zajemajo spletno enciklopedijo Wikipedijo, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverzo, Wikislovar in vrsto drugih

♦ lahko dostopna

♦ kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami

♦ Slovenska wikipedija obstaja od leta 2002

♦ po št. člankov na Wikipediji in njihovi kvaliteti je slovenščina trenutno okrog 40. mesta

♦ status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc)

♦ objavljanje ne zahteva veliko tehnične spretnosti

♦ na vrhu vsake strani so 4 zavihki: članek, pogovor, uredi oz. uredi kodo, zgodovina

♦ objave kontrolirajo zavzeti posamezniki, ki tvorijo wikiskupnost

♦ Wikipedija zelo povečala dostopnost znanstvenih informacij , spremenila pa je tudi odnos skupnosti do strokovne verodostojnosti

♦ Wikipedija = vstopna točka v svet informacij

Wikiji in šola[uredi]

♦ močno pedagoško orodje

♦ Wikiverza = nekakšen peskovnik ali pripravljalnica za vstop v zahtevnejšo Wikipedijo

Avtor[uredi]

Motivacija za pisanje[uredi]

♦ lotimo se ga zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo

♦ težko razlikovanje med motivacijami

♦ avtorski napuh (samopoveličevanje, hlastanje po znanstvenem prestižu in prevare)

♦ upoštevanje namembnika je ena od izhodiščnih zahtev vsakršnega pisanja, misel na bralca je pogoj za to, da sporočilo doseže svoj cilj

♦ pismeni smo lahko na 4 področjih: za vsakodnevno sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno, publicistično

Izbira jezika[uredi]

♦ če pišemo za globalno javnost = angleščina

♦ če pišemo za domačo publiko = slovenščina

♦ strah, da bi se slovenistična znanost dogajala v tujih jezikih (recimo v angleščini) je pretiran

♦ kadar slovensko geslo še ne obstaja, nas povezave večinoma vodijo na Wikipedijo v angleščini

♦ Slo. Wikipedija zaživela z namenom, da se vanjo pretočijo strokovna spoznanja slo. raziskovalcev in inštitucij v slovenščini, hkrati pa omogočila primerjavo tega znanja s tistim v drugih jezikih

♦ gesla v slo. profitirajo, ko se zgledujejo pri tujejezičnih obdelavah iste teme

♦ v tujejezična gesla je mogoče dodati informacije o slo. razumevanju stvari

Izbira teme[uredi]

♦ št. izbirnih možnosti = kazalec razvitosti sistema, za človeka = kazalec življenjskega standarda

♦ nezadovoljstvo s svetom številnih izbir izvira iz tega, da imajo pravo vrednost za nas samo realizirane, konzumirane izbire

♦ izbiro teme narekujejo študentom asistenti in učitelji, diplomantom mentorji, organizatorjem konferenc strokovni jubileji, prijaviteljem projektov nacionalne, regionalne ali globalne smernice oz. moda

♦ pedagoškemu principu človeške »samorealizacije« ustreza prizadevanje, naj si učenec/dijak/študent izbere temo, ki mu najbolj ustreza (do katere ima pozitiven čustveni odnos)

♦ ni dobrih in slabih tem

Vaje v pisanju[uredi]

♦ pisanje = veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti

♦ na začetku se mora pisec navaditi na orodje

♦ preko ročne spretnosti se krepi inteligenca, pomoč pri pomnenju črk

♦ tipkanje in pisanje spadata med haptične oz. tipalne izkušnje, ki so razvojno pomembne

♦ OCR = optično prepoznavanje črk

♦ spletišče Wikivir (od 2006) = postal zajetno skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti

♦ predponi :s:sl: pomenita slovenski Wikisource

♦ med okni se seliš s kombinacijo tipk <Alt> + <Tab>

♦ s <Ctrl> + <c> besedilo spraviš v spomin, odložiš ga s <Ctrl> + <v>

Usoda avtorstva[uredi]

♦ besedila nimajo svojega zakonskega poglavja

♦ avtorji imajo svojo zakonodajo, so vplivnejši kot bralci

♦ biti avtor = včasih imelo izrazit pomen; pripadanje eliti, imeti družbeni ugled in osebno zadovoljstvo

♦ avtorji ne marajo posegov v njihova dela, dela so njihove nedotakljive "svetinje"

♦ mnogi avtorji ne želijo ponatisa svojega dela v učbenikih, objave na internetu

♦ prej posežemo po lažje dostopnem delu na internetu kot pa da ga gremo kupit v knjigarno

Soavtorstvo[uredi]

♦ sodelovanje in soobjavljanje na wikijih = pomaga sprejeti nove oblike kolektivnega pisanja, sodelovanja med pisci

♦ tujih posegov v besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, ampak kot sodelovanje

♦ navajeni smo, da je knjiga praviloma produkt enega avtorja

♦ Wikiknjige odpirajo prostor skupinskemu avtorstvu, sodelovanju avtorjev za skupni cilj (z vprašanjem avtorske lastnine se ne ubadajo)

♦ moramo se držati nekaterih pravil soustvarjanja (bodi odprt za spremembe, zatri svoj ego, zaupaj drugim, soavtorji imajo pravico veta ...)

♦ s spodbujanjem soavtorstva preganjamo napuh

Objavljanje[uredi]

♦ koncept avtorstva ni toliko povezan

♦ pri klasikih = pomembno tudi tisto pisanje, ki je ostalo v rokopisu in ni prišlo med bralce

♦ potencialni avtor = včasih moral najti vstop v družbo objavljajočih (prijateljska omizja, krožki in klubi so mu pomagali do mecenov, založnikov in urednikov)

♦ najlažje je objavljanje na spletu (edina ovira je obvladovanje orodij za pisanje in objavljanje)

♦ z internetom se je rodil nov pomen izraza »postaviti besedilo« 

♦ včasih = besedila postavili stavci v tiskarni (pretipkali iz rokopisov v stavni stroj → tisk → med bralce)

♦ danes »postaviti besedilo« pomeni naložiti besedilo na kak strežnik/spletno mesto

♦ objaviti besedilo v spletnem okolju = postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi

♦ k vidnosti prispeva postavitev na močno obiskovano mesto = spletni časopis, blog, forum

♦ ali ima besedilo na spletu status objave ali ne, odloča v prvi vrsti avtorjeva intenca

♦ tehnologija se spreminja = težko opredeliti status besedil (Facebook, Twitter …)

Množični um ali pametna množica[uredi]

♦ obstaja vrsta izrazov za poimenovanje različnih kombinacij množice in pameti

♦ izmenjava množične vednosti deluje proti hierarhiji, avtoriteti in privilegijem

♦ je egalitaristična, brez kontrole, samokreativna in se sama promovira

Avtorske licence[uredi]

♦ rezultat pisanja = besedilo

♦ besedilo = oblika jezikovne komunikacije, nekaj berljivega, intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, poznana pod imenom copyright oz.avtorske pravice

Creative commons[uredi]

♦ creative commons = v slo. prevodu ustvarjalna gmajna

♦ avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja, izhaja iz svobodne kulture

♦ namenjena lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov

♦ bralcu najprej tekste ponuja in šele potem dodaja, pod kakšnimi pogoji

♦ poznamo več vrst licenc: priznanje avtorstva (delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja; dovoljena je izdelava izpeljanih del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno), deljenje pod istimi pogoji (izpeljano delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega dela), nekomercialno (delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave le za nekomercialni namen; Wikipedija - ne sprejema!), brez predelav (delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava;Wikipedija – ne sprejema!)

♦ licence cc so spremenljive, avtor jo lahko spremeni

♦ opremo revij z licenco cc zahteva tudi direktorij prostodostopnih znanstvenih revij DOAJ (med njimi tudi Slavistična revija)

♦ najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license (ima globalno veljavnost)

Copyright[uredi]

♦ avtorska zakonodaja

♦ slovensko = zakon o avtorski in sorodnih pravicah

♦ ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju (ščiti pred zlorabo)

♦ zloraba = nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljena javna izvedba ali predelava dela in objava izvedenega dela

♦ problematičnost, očitanje, da izhaja iz 3 neustreznih konceptov: pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja njihovega tvorca (avtorstvo), ni kompatibilna z informacijsko družbo, intelektualne proizvode obravnava v prvi vrsti kot lastnino, namesto kot javno dobrino

♦ nezaščiteno = preslikave predmetov ali avtorskih del, izdelki fotografskih avtomatov, rutinski portreti za dokumente, povprečne amaterske fotografije, fotoreporterski posnetki, ledene skulpture, peščene skulpture, nezapisani verzi, ki jih govori pesnik, ideje, koncepti, principi, odkritja

♦ kraja ideje za knjigo = neetično, vendar nekaznivo dejanje

♦ lastnik avtorskih pravic = avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi

♦ če delo ustvariš v okviru svojih službenih obveznosti = lastništvo pripada inštituciji

♦ delo razmnožujemo s tiskanjem, fotokopiranjem, prepisovanjem, citiranjem, digitaliziranjem, nalaganjem s strežnika na svoj računalnik

♦ razpečavanje/distribucija = kadar delo damo na razpolago v razredu, na spletni strani, ko posodimo komu knjigo

Bralec[uredi]

Prosti dostop[uredi]

♦ prosta dostopnost šolskega znanja = zastonj učbeniki (prvi indikator tovrstne ozaveščenosti države in resnosti njenih namer za izboljšanje življenja svojih državljanov)

♦ knjige = pred internetom glavni vir znanja, zunaj šole redko prosto dostopne (zastonj)

♦ včasih je bilo vse plačljivo; kanali za prenos informacij: telefon, radio, televizija, zemljevidi

♦ zunaj šole = prosta dostopnost znanja manj samoumevna (za muzeje in galerije plačamo vstopnino, za vstop v knjižnico članarino, za ogled filmov na kasetah in cedejkah izposojnino, za revije naročnino)

♦ internet = razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti

♦ prosta/odprta dostopnost = nanaša se na diseminacijo znanstvenih informacij (zadeva vse oblike informacije: revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke in večpredstavno gradivo)

♦ prosti dostop (open access) = vsebino (inf., besedila) lahko poljubno spreminjamo

♦ prosta vsebina (free content) = poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje

♦ odprti podatki = open data (večinoma podatki na internetu, ki niso podrejeni copyrightu)

♦ prosto znanje = open knowledge (kot odprti podatki, vendar širše: znanst., geograf. in zgo. podatki, glasba, film, knjige, vladne in druge upravne inf.)

♦ prosto izobraževanje = open education

♦ odprta koda = open source (nanaša na programsko opremo in licenciranje, ki omogoča njeno svobodno razširjanje)

♦ odprto raziskovanje= open research

♦ odprta znanost = open science (poleg podatkov zajema tudi metode in orodja, ki omogočajo transparentno, reproduktibilno in interdisciplinarno raziskovanje)

♦ prosti dostop = v praksi časovno in krajevno neomejena in brezpogojna spletna dostopnost (do inf. lahko pristopi kdor koli kjer koli in kadar koli)

♦ dokument izgubi status proste dostopnosti, če moramo za njegovo uporabo plačati

Založbe[uredi]

♦ vse, kar napišemo v spletno enciklopedijo, takoj postane javna last

♦ včasih je tudi Wikipedija prostor nekorektnega obnašanja: vedno navajaj vire! (referati, diplomske naloge ipd.)

♦ založbe in knjigarne = knjige ne znajo in ne morejo obravnavati drugače kot tržno blago

♦ založbe so segment kulturne industrije (obravnava bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lásti)

♦ zahtevati informacijo zastonj = vedno bolj normalno, biti informiran je ena izmed osnovnih človekovih pravic

♦ plačljiva informacija = ni več samodejno boljša od tiste zastonj

♦ založbe objavljajo v knjižni obliki, ker znajo edino knjige prodajati (ovirajo prehod objavljenih informacij na zastonjski splet)

♦ založba = finančno in organizacijsko udeležene pri produkciji publikacij, za nastanek publikacij so založile denar, v izdaje so investirale in potem živele iz profita, ki ga je prinesla prodaja

Repozitoriji[uredi]

♦ najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko št. o citiranosti

♦ če je članek kdo citiral, pomeni, da mu je prišel prav, da je vplival, da ima odmev

♦ branost objav = meri se s št. dostopov na stran (lahko tudi s št. klikov na objavi)

♦ podatki o citiranosti se lahko zelo razlikujejo od podatkov o branosti

♦ meriti se da obisk vsake spletne strani

♦ prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu (upoštevanosti, citiranosti) objav, bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji

♦ znanja ne smemo obravnavati na enak način kot materialne dobrine

♦ zahteve po prostem objavljanju in prostem dostopu do objav so nujni člen in pogoj pozitivnih socialnih vizij

♦ pri besedilih, ki jih je avtor dal v tisk, mora prej v avtorsko pogodbo z založnikom vpisati člen, ki mu vzporedno spletno objavo dovoljuje

♦ Objavljanje na spletu do neke mere spreminja slog pisanj

Varovanje zasebnosti[uredi]

♦ nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja, razlogi so različni

♦ kritiki najprej vidijo možnosti zlorabe in spregledajo deklarativne cilje digitalizacije, ki naj pomaga globalizacijskim prizadevanjem ♦ občutek in občutljivost za eksistenco posameznika je znak civilizacijske razvitosti

♦ enačenje posameznega in zasebnega in enačenje skupnega in javnega ni pravilno

♦ poleg splošno javnega obstaja še posebno ali strokovno javno, ki se artikulira preko specialnih publikacij (revij in knjig), strokovnih inštitucij, društev in forumov

♦ za javno dobro, za blagor skupnosti, za skupni interes si lahko zelo prizadevata tudi posameznik in zasebnik, velikokrat precej boljše kot inertne javne inštitucije

♦ najbolj nevarna je politična zloraba osebnih podatkov, ki si jo včasih privoščijo državni organi, ko silijo komunikacijske velikane v izročitev podatkovnih zbirk

♦ besedilni korpus Nova beseda – prepoveduje iskanje po imenih in priimkih (ideal nedotakljive zasebnosti, ki mu slovenski urad informacijskega pooblaščenca daje prednost pred javnim kulturnim interesom)

♦ Google street view – zahteva po zameglitvi obrazov

Kredibilnost[uredi]

♦ danes je za objavljanje manj ovir kot v preteklosti (velja za tiskane in spletne objave)

♦ za samozaložniški natis = še vedno treba plačati, za objavo na spletu = ne (ovire nastopijo, kadar imamo ambicijo objaviti v dnevnem časopisju, strokovnih revijah, nastopiti v osrednjih informativnih oddajah na TV.. )

♦ navajeni smo, da so kompetentni uredniki in recenzenti prefiltrirali inf. pred objavo, zato nam objavljanje brez uredniškega filtra vzbuja skrbi glede njihove kredibilnosti oz. zanesljivosti

♦ prisiljeni smo samostojneje presojati o stopnji verodostojnosti objav (uporabimo zdrav razum, vse preverimo, preden objavljeni inf. zaupamo)

♦ preverimo = avtorja, inštitucijo/medij, v okviru katerega je inf. objavljena, starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, dejstva, avtorje in tekste, na katere se sklicuje (ne glede na to, ali gre za objavo na papirju ali na spletu)

♦ avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana in za katerega domnevamo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev

♦ do mlajših avtorjev smo praviloma bolj nezaupljivi, včasih neupravičeno (imajo sicer manj življ. izkušenj, so pa bolje teoretično podkovani in znajo učinkoviteje priti do inf. na spletu)

♦ objavo pristranskih, nazorsko tendenčnih razpr. besedil je urednikom težko preprečiti, kadar je tendenca prikrita in delež nevtralnih inf. odtehta aktivistično razsežnost

♦ koristno je, če se bralec o avtorju natančneje pozanima (bibliografija)

Aktivizem[uredi]

♦ aktivizem = socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist (med 2. vojno so aktivist rekli polit. delavcem OF na terenu)

♦ splošni pomen = kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju

♦ povezujemo ga z levimi in liberalnimi nazori in gibanji in spregledujemo, da tudi delež konservativno usmerjene populacije posega po aktivističnih vzorcih obnašanja)

♦ ne pomeni nujno, da imamo opraviti z naprednimi družbenimi gibanji

♦ aktivizem pograbi posamezen fakt, ga posploši in izpusti vsa tista dejstva, ki ne ustrezajo njegovi intenci

♦ ne mara statističnih podatkov (naj bi jih bilo vedno mogoče zlorabiti)

♦ ne enačiti kritične refleksije z aktivističnim diskurzom!

♦ kritična refleksija pomeni odmik od predmeta opazovanja (ravno tisto, česar si aktivizem ne sme privoščiti)

Avtorstvo[uredi]

♦ inštitucija avtorju podarja legitimiteto njegovim objavam, po drugi strani pa zavira objavo pomembnih odkritij in novitet

♦ na področju strok. objavljanja do solističnih publicističnih akcij ne prihaja pogosto, so pa pogostejše za leposlovno produkcijo

♦ bralci smo sumničavi, kadar gre za objavo, za katero ne stoji nobena inštitucija, ni pa to vedno znak slabe kvalitete objavljenih inf.

♦ pri razsodnosti besedila vpliva tudi starost (če je delo staro domnevamo, da je že prestalo kritične presoje in je zato njihova informacija zanesljiva)

♦ stare dokumente je treba nujno primerjati z novejšimi objavami, kjer lahko ves čas spremljamo spreminjajoče se inf. (npr. splet, zlasti Wikipedija)

♦ splošne enciklopedične inf. so bolj vredne zaupanja, saj so nastale na podlagi natisnjenih in so bile ob primerjavi predhodnih tiskanih virov pomanjkljivosti v njih popravljene

♦ včasih je ponaredke težko odkriti

♦ nesporazumi tudi zaradi nepreverjenih in napačno prepisanih podatkov v tiskanih virih

Strokovno recenziranje[uredi]

♦ angl. = peer reviewing

♦ je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih inf. od nekredibilnih

♦ podvrženi so mu avtorji, referenti, pisci in avtorji, raziskovalci ...

♦ recenzent = strokovnjak, ki mu je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja in v skupnosti uživa ugled (uredniki časopisov, zbornikov in knjig)

♦ strokovno recenziranje = oblika samoregulacije znanst. skupnosti, s katero ta vzdržuje standarde kvalitete

♦ o objavi slej ko prej odloča urednik in ne recenzent

♦ urednik v posameznih spornih primerih presodi, ali bo upošteval recenzentovo mnenje ali ne, katero od 2 različnih recenzij bo upošteval, ali bo v dvomu vključil še tretjega recenzenta

Pravopis[uredi]

♦ dvom v kredibilnost inf. = kadar se pisec ne zna dobro izražati

Ločila[uredi]

♦ pokazatelj razgledanosti pisca = razlikovanje med vezajem, pomišljajem in dolgim pomišljajem (+ kdaj jih zapisovati stično, nestično)

♦ pravopisno nerazgledani pisci = uporabljajo vezaj (najlažje dosegljiv)

♦ pomišljaj = kombinacija tipk <Ctrl> in <-> na numeričnem delu tipkovnice

♦ dolgi pomišljaj = kombinacijo tipk <Ctrl> + <Alt> + <-> na numeričnem delu tipkovnice

♦ bolje uporabljati zaimek le-ta, kot tale (bolj značilen za pisna besedila)

♦ dolgi pomišljaj = za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali ne smemo razbiti na manjše

♦ nestični dolgi pomišljaj stoji samo med povedmi, ne pa znotraj povedi

♦ drug indikator razgledanosti so narekovaji (slo. pravopis pozna 3 oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih)

♦ slo. Wikiped. priporoča rabo srednjih narekovajev (»«) -> najdi v orodjarni med simboli

♦ narekovaj zgoraj/zgoraj, ki je enak za začetno in končno pozicijo (") -> levi zgornji kot tipkovnice

♦ vejični narekovaji spodaj/zgoraj (značilni za tradicionalne tiske)

♦ pravopisna ozaveščenost = pravilna stava narekovajev, to je za slo. („unarekovajena beseda“) namesto ang. (“unarekovajena beseda”)

♦ podvajanju označevanja se izognimo, kadar uporabimo kratico t. i., in v tem primeru opustimo narekovaje

♦ Cobiss dvopičje uporablja kot separator med polji bibliografskega kataložnega zapisa in ga stavi nestično

♦ pravopis uči, da je dvopičje levostično

♦ pred naštevalnim nizom je dvopičje večinoma odveč, prav tako je odveč tudi uporabljanje npr. in itd., itn. v isti povedi

♦ tripičje ali tropičje = alternativa vezniku itd., nestično ločilo, pred njem ni vejice

♦ ? in ! naj bo v strok. besedilu manj kot v vsakdanjem sporočanju, publicistiki ali umetnostnih besedilih

♦ podpičje = pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica pa prešibka

♦ pika = manj ustaljena raba na koncu podnapisov k slikam, tabelam, grafikonom

♦ pravopis se spreminja = njegova raba lahko pove starost pisca

Velika začetnica[uredi]

♦ naslovi kolon ali vrstic v tabelah = velika začetnica (priporočilo)

♦ celice znotraj tabele = mala začetnica (razen ko gre za cele stavke ali imena)

♦ alineje pri navpičnem naštevalnem seznamu = velika začetnica (kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo)

♦ če je stavčne narave samo posamezna alineja = uporabimo podpičje med povedmi (namesto pike)

Drugo[uredi]

♦ Kjer je bil osrednja figura moški : Kjer je bila osrednja figura moški (določitev osebka dvoumna)

Digitalna pismenost[uredi]

♦ natančno upoštevanje tehničnih parametrov (diktirajo uredniki), če hočemo, da bodo naše besedilo sploh vzeli v roke

♦ danes = avtor mora znati besedilo do konca pripraviti sam (brez računalnika ne gre)

Formati besedil[uredi]

♦ txt = golo besedilo (npr. SlovLit, pisanje rač. programov)

♦ doc, docx, rtf, odt = obogateno besedilo

♦ rtf ali odt = nekomercialna različica formata doc ali docx

♦ htm ali html = spletno besedilo

♦ pdf = natisljivo besedilo (ko smo prepričani, da popravkov ne bo več) -> pri zapisu Wordovega besedila na disk izberemo opcijo Shrani kot in ga med izbirnimi možnostmi najdemo

♦ besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic

Besedilo v Wikijih[uredi]

♦ pišemo neposredno v okno -> odpre se s pritiskom na zavihek Uredi

♦ lahko delamo tabele, uporabljamo matematične formule, rišemo grafe, vstavljamo slike

♦ za odstavek pustimo eno vrsto prazno

♦ enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)

♦ naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx==

♦ ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’

♦ povezave z oglatimi oklepaji Ljubljana (modre pripeljejo na že obstoječa gesla, rdeče pa so ko gesla še ni)

♦ ko beseda ki jo želimo polinkati ni v imenovalniku -> zapišemo med oglate oklepaje 2x, npr. Pesnik se je rodil v Ljubljani ♦ sliko vstavimo preko menija

♦ Cobissovo št. vnesemo npr. s (COBISS),[113]

♦ okvirček za avtorja s predlogo Predloga:Infopolje pisec, okvirček za knjigo s predlogo Predloga:Infopolje knjiga, razprti tisk z Predloga:Razprto

♦ oštevilčeni seznami se začenjajo z #

♦ presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom

Vaje v Wikijih[uredi]

♦ napako v zgo. strani odpravi z enim klikom na možnost razveljavi na koncu vrstice s svojim ponesrečenim vnosom

♦ pisanje za wikije je skupinsko (pomoč sošolcev, administratorjev, mentorja in drugih je zaželjena)

♦ namesto jeze raje izrazi hvaležnost za tuje posege, tako da v zgo. strani na koncu alineje s tujim prispevkom klikni na možnost zahvala

♦ besedila se znajdejo v privzetem formatu, vsi odstavki dobijo enako obliko

♦ ne členi odstavkov preintenzivno (odstavek naj združuje vsaj tri povedi, sicer gre za naštevanje)

♦ ne uporabljaj mašil (tudi, še, poleg tega, potem, prav tako, kasneje ...)

♦ ne prehajaj med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom

♦ dobesedno, suženjsko prevajanje iz drugih jezikov (prevode prevajalnikov je treba pred objavo preveriti in popraviti)

Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

♦ uredniki, mentorji, recenzenti in drugi avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu (npr. po e-pošti) ali pa neposredno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo

♦ čečkati pripombe v iztise besedil je neracionalno (potem moraš te pripombe, če jih upoštevaš, pretipkat v besedilo na zaslonu)

♦ urejevalniki in ogledovalniki imajo funkcijo komentiranja

♦ ko avtor dobi nazaj s popravki, komentarji opremljeno besedilo se odloča, ali bo popravek/pripombo upošteval ali ne

♦ kadar popravljavcu zaupamo, lahko z enim klikom sprejmemo vse njegove popravke (in obratno)

♦ posegov v besedila, ki so izpostavljena skupinskemu urejanju (npr. Googlov Drive), ni treba posebej označevati (arhivirajo se samodejno)

♦ naloga lektorja/urednika/mentorja = svoje posege v besedilo jasno označit, tako da so sledljivi

♦ pisec = mora se odzvati tako, da je vidno, katere popravke je upošteval in katere ne

♦ ne uporabljaj za vnos popravkov formata pdf!

♦ za komentiranje imamo več možnosti: na pogovorni strani besedila, na pogovorni strani avtorja, odpremo na Wikiverzi samostojno stran, znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden

Navajanje[uredi]

Čemu sploh citiramo[uredi]

♦ strokovni pisec/govorec brez sklicevanja na druge skoraj ne more

♦ najbolj zaleže navajanje izjav splošno poznanih in cenjenih avtoritet (bolj, če so retorično všečne, zapomnljive)

♦ avtor s tem izkazuje svojo načitanost, poznavalstvo

♦ pogoj za znanst. besedilo = prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti (če ne prinaša novega znanja, ne spada v znanost

♦ sklicevanje na druge pisce je na daleč prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja

♦ viri so urejeni po priimkih avtorjev (neredko poudarjeni z razprtim tiskom)

♦ vse današnje možnosti za objavljanje hudo rahljajo avtoriteto individualnih avtorjev

♦ priznavanja avtorstva posameznikom = ena najobčutljivejših točk naše civilizacije

♦ odpor do skupinskega in bolj ali manj anonimnega objavljanja je obremenjen z dvoličnostjo

♦ včasih so avtorska dela prehajala v javno last 50 let po avtorjevi smrti, sedaj po 70 letih

♦ princip proste dostopnosti znanja = vedno bolj zagovarjajo univerze

♦ citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del (uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda in ne celega)

♦ avtorji, ki ves čas uporabljajo tuje citate = postanejo nekredibilni (začnemo dvomiti v njihovo mentalno samostojnost)

♦ pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno vprašljivo/kaznivo pa ni

♦ preverjanje virov je danes veliko enostavnejše kot nekoč

Prepisovanje[uredi]

♦ plagiat = kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, brez navajanja, od kod smo dobesedno prepisali/povzeli (moralno zavrženo, brez pravnih posledic)

♦ pravno sankcioniranje = ko kršimo avtorsko zakonodajo (ko tekst še ni v javni lasti)

♦ uporabljaj narekovaje in navedi vire!

♦ administratorji na Wikipediji bdijo nad morebitnimi prekopiranimi teksti veliko bolj pozorno kot mentorji diplomskih nalog in brez zadržka izbrišejo prepisano besedilo, piscem pa zagrozijo z izključitvijo iz wikiskupnosti

♦ plagiatorji = preleni, da bi prepisovali iz natisnjenih knjig (copy paste iz spleta) -> lažje jih odkrijemo

♦ intelektualna kleptomanija = načrtna strategija/sistematično prilaščanja tujega

♦ prevzem tujega naslova/teme/ideje ni kraja, ni pa strokovno korektno

Citatna industrija[uredi]

Citatni indeksi[uredi]

♦ citiranost = pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki

♦ citation index = bibliografska podatkovna zbirka (iz znanst. revij izpisuje sklice na predhodne objave -> pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in indentificiranje pogosteje citiranih objav)

♦ Science Citation Index), Social Sciences Citation Index, Arts and Humanities Citation Index

♦ Na Slovenskem upoštevajo splošna citatna indeksa Scopus in Web of Science (bazi SSCI in AHCI)

♦ zastonj = citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka (Google Scholar), ki zajema iz večih virov

♦ Google rangira objave z upoštevanjem več kriterijev, ne samo citiranosti

♦ citirane publikacije niso vedno dostopne na klik, kvaliteta se razlikuje od stroke do stroke

♦ Scopus ne popisuje knjižnih znanstvenih objav niti konferenčnih prispevkov

♦ znanst. revije zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke (med kriterije spadajo: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost ipd.)

♦ na podlagi podatkov iz citatnih indeksov se vsako leto računa faktor vpliva za posamezno revijo

Faktor vpliva[uredi]

♦ je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije

♦ ang. = IF impact factor

♦ Thomson Reuters (prvi in najbolj poznan bibliografski servis) IF izračunava za omejeno število revij v svojih dveh citatnih indeksih (SCI in SSCI)

♦ št. dobijo tako, da št. citatov, ki so jih bili članki iz revije deležni v drugih pomembnih indeksiranih revijah v zadnjih 2 letih, delijo s št. objavljenih člankov v tem času -> povprečje citiranosti na članek

♦ višji ko je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in višje se vrednoti znanstveni ugled avtorjev, ki tam objavljajo

♦ merijo tudi odzivnost na članek, povprečno starost citiranih virov in povprečno starost člankov iz revije, ki so bili citirani v drugih revijah

♦ Scopusova podatkovna baza = dve vrsti časopisne metrike (SJR in SNIP)

♦ SNIP = Source-Normalized Impact per Paper -> meri vpliv v kontekstu celotnega št. citatov na določenem področju

♦ meritve so kulturno pristranske (skoraj vse revije, ki jih zajema, so z ang. govornega območja)

♦ znanst. skupnost (zlasti uredniki in založniki) se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je IF

♦ IF se zelo razlikuje od področja do področja, tudi citati znotraj revije so zelo neenakomerno porazdeljeni med članki

♦ dvomi v faktor vpliva kot merilo kvalitete člankov so pripeljali do predloga zamenjave z Googlovim algoritmom za rangiranje strani

Slovenske znanstvene revije[uredi]

♦ Primerjalna književnost, Slavistična revija, Dve domovini, Jezik in slovstvo, Razprave SAZU, Studia mythologica Slavica, Knjižnica, Phainomena, Acta Neophilologica, Traditiones, Slavia Centralis, Verba Hispanica

♦ tuje: Slovene Studies (ZDA), Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana), Slavia Meridionales (Varšava), Slavica tergestina, Slavistika (Beograd), Pamiętnik Słowiański, Wiener Slavistisches Jahrbuch

Citatni slogi[uredi]

♦ glavni: APA (psihologija, vzgoja, družbene vede), MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika), AMA (medicina, biologija), čikaški (naravoslovje, splošno), wikipedijski

♦ poznani pa so še: Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver, Turabian, MHRA ...

♦ vsak citatni stil ima svoje dobre in slabe lastnosti

♦ največja težava vseh je inertnost/tendenca, da vztrajajo pri sprejetih pravilih, tudi če so se razmere na referenčnem trgu medtem tako spremenile, da jim pravila ne ustrezajo več najbolje

♦ postane nerodno, kadar publikacija nima avtorja, kadar je delo izhajalo skozi več let v več zvezkih, in se moramo odločiti, ali bomo v kratkem sklicu v besedilu namesto avtorja navedli urednika ali prvo besedo naslova, katero izmed letnic in kako bomo označili zvezek

♦ dovolj navesti samo najpomembnejše dele bibliografske enote: avtor, naslov

♦ glede na vrsto objave pa določimo še: ime spletišča in datum (spletna objava), kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko (knjiga), naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku (zbornik), naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku (revija), naslov časnika, datum in strani pri članku (časnik)

Tehnika citiranja[uredi]

♦ citat/navedek je iz 2 delov, iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata

♦ dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji ali pa postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek

♦ vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na tekst, iz katerega smo citirali

♦ kazalka je lahko v obliki opombe, kratkega sklica, neposredne povezave na vir

Opombe[uredi]

♦ včasih so služile v glavnem navajanju literature, na katero se je pisec skliceval

♦ V Praktičnem spisovniku je opombam posvečeno obsežnejše samostojno poglavje

♦ poznamo tradicionalne opombe, opombe s kratkim sklicem in pa kratki sklic namesto opombe

♦ naloga enciklopedičnih zapisov je povzeti, strniti, kompilirati predhodno vednost na pregleden način (navedba uporabljene literature na dnu gesla)

♦ v opombah so navedena samo tista dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave

♦ v seznamu referenc so navedena tista dela, ki so za predmetno področje, ki ga članek obravnava, sicer pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano

♦ slog navajanja je vsakokrat drugačen (alinejske pike, priimki avtorjev so na prvem mestu, med enotami navedbe naj bi bile vejice …)

♦ prepovedi: da bi se v zaporedje opomb mešale nižje ali višje številke, da bi se na eno mesto nanašalo več opomb -> Wikipedija ukinja te prepovedi

♦ opombe so čisto na koncu = standardno mesto v vseh wikijih (tudi v Novi pisariji)

♦ na opombo pridemo s klikom na zaporedno št. opombe v besedilu, klik na strešico na začetku opombe pa bralca vrne nazaj na mesto, kjer mu je opomba prekinila branje

Kratki sklici[uredi]

♦ kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15) -> tako se prilagajo k besedilu

♦ pri kratkih sklicih včasih nekoliko odstopamo od pravopisa

♦ pisci so se nekdaj izogibali ponavljanju avtorjevega priimka v kratkih sklicih z besedami ibidem, prav tam, op. cit., n. d. 'navedeno delo' (sedaj to opuščamo)

♦ avtorji pred oddajo razprave uredništvu poenotijo sklicevanje v skladu z navodili v tiskanem izvodu ali na spletni strani revije

Označevanje navedkov[uredi]

♦ označujemo jih z narekovaji, odstavkom in drugačnim črkovnim rezom, ali pa navedek izpustimo in vrinemo vanj svoj tekst

♦ navedek začnemo z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka

♦ odstavčno ločenega navedka, ki je povrhu v drobnejšem tisku ali postavljen z umikom, ni treba opremljati z narekovaji

Od kod vse citiramo[uredi]

♦ iz knjige, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, iz arhiva, iz TV-oddaje, iz javne ali zasebne diskusije

♦ največkrat se sklicujemo na besedilo oz. del besedila, pa tudi na sliko, tabelo, grafikon, zvočni posnetek

♦ namen citiranja je, da bralcu omogoči preverjanje prepisanih informacij (prednost tiste, ki so javno dostopne/preverljive)

♦ navesti je potrebno tiskani in digitalni vir -> najprej tiskanega

♦ kadar lahko izbiramo med viri = posežemo po izvirnikih, prvih objavah ali kritičnih izdajah

♦ iz drugojezičnih objav citiramo v izvirniku in s prevodom če ne gre za splošno poznan jezik

♦ citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov je neprimerno

Viri in literatura[uredi]

♦ ločeno navajanje virov je nesmiselno

♦ delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih (viri pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoret. ali metodološka orodja)

♦ kratkih seznamov s sklici ni smiselno deliti na 2 dela (razen kadar želimo mentorju dokazati, da ju znamo ločevati)

♦ v lit. vedi je med viri najpogosteje navedeno leposlovje, med literaturo pa strokovne razprave literarnovednega značaja

Zaslon in papir[uredi]

♦ tehniko citiranja po inerciji določa tradicija, ki se je oblikovala ob natisnjenih izdelkih

♦ zahteva po takojšnji, lahki in zastonj dostopnosti objav in možnosti komentiranja in popravljanja

♦ strokovni časopisi se selijo na splet, najprej vzporedno s tiskano verzijo, v perspektivi pa celo samo na splet

♦ naročniki zaradi spletne dostopnosti odpovedujejo naročnine na strok. časopise, naklade se manjšajo, tiskarne samo postavljajo besedila in tiskajo majhno št. arhivskih izvodov

♦ Nova pisarija spodbuja pisanje, ki ga bomo brali na zaslonu

♦ prehod od tiska na zaslon ni tako zelo samoumeven in hiter

♦ spletne strani so drugačne od natisnjenih strani (natisnjena stran ima omejen obseg)

♦ Arhivska stran foruma SlovLit je dolga npr. 1.600.000 besed

♦ spletne strani niso označene s stranmi (navedba strani ni mogoča)

♦ branje na zaslonu vpliva na citiranje in navajanje virov (gre za javno dostopna besedila = spletno dostopna besedila)

♦ spletno besedilo je bolj kot natisnjeno naklonjeno naštevanju (uporaba alinej)

♦ ne na zaslonu ne na papirju navajanje celotnih URL-jev ne pride v poštev

Zgledi[uredi]

♦ včasih smo podatke o publikacijah prepisovali z naslovnic (ne s platnic) in iz kolofona

♦ manj napak naredimo, če podatke vzamemo iz Cobissa

♦ Cobiss ponuja 3 oblike zapisov bibliografskih enot: polni, ISBD, COMARC

♦kadar bi se utegnil pojaviti dvom o tipu objave -> vrsto medija navedemo (drugače ne)

Knjiga[uredi]

♦ če je knjiga v celoti dostopna na spletu -> povezava na digitalizirano verzijo ali na več njih

♦ klik na predlogo Cobiss bralcu odpre celoten zapis o publikaciji v NUK-u

♦ na papirju je navedek brez alinejske začetne pike in brez povezav (samo oznaka, da je knjiga dostopna tudi na spletu)

Knjiga na bralniku[uredi]

♦ knjige beremo tudi na bralnikih in iz njih citiramo

♦ izdaja, iz katere je bil vzet tekst za bralnik, največkrat ni zapisana

♦ citirajmo raje z dLiba ali Wikivira

♦ elektr. izdaje zajemajo iz tiskanih -> nujno navesti tudi podatke o natisu (če so poznani)

♦ pri citiranju iz knjig na elektr. napravah ali na Wikiviru podatka o straneh NE navajamo

Članek v zborniku[uredi]

♦ pri člankih v zbornikih je treba v Cobissu odpreti 2 zapisa (o članku in o zborniku)

♦ povezavo na spletno objavo članka v zborniku lahko dodamo tudi na koncu

♦ ikona pdf-teksta na zaslonu za piko -> piko postaviš znotraj oglatih oklepajev in ne za njimi

Poglavje[uredi]

♦ potreba po citiranju poglavja iz knjige -> takrat, kadar je avtorjev knjige več

♦ nekoliko bolj zapleteno je navajanje dela večknjižne in večavtorske izdaje

Spremna beseda[uredi]

♦ Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. (podobno navedemo nenaslovljeno urednikovo spremno besedilo na zavihku romana)

Razprava v reviji[uredi]

♦ pri revijah uporabimo 1x polni naslov, drugič uveljavljeno kratico revije

♦ odločitev -> glede na bralca

♦ avtorji -> izbrano obliko uveljavi v celotnem članku, uredniki -> pisanje naslova revije poenoti po celi reviji, zborniku ali knjigi

Članek v časniku[uredi]

♦ pri člankih iz dnevnega časop. letnika in št. ne zapisujemo (pomembna sta datum in stran)

♦ pred datumom ni ločil!

Članek na dLibu[uredi]

♦ obstajata 2 vrsti zapisov: taki na posamično avtorsko objavo in taki na célo številko v časopisu

♦ npr. Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30.

♦ za članek, ki v Digitalni knjižnici nima samostojnega zapisa je primerneje dodati povezavo na konkretno št. ali na celoten letnik revije

Enciklopedijsko geslo[uredi]

♦ avtorstva ne navajamo

♦ nujni podatki so naslov gesla, naslov spletišča in datum

♦ zapise datumov poenotimo v celem sestavku

♦ odveč je tudi navajanje spletne lokacije

Forum[uredi]

♦ kadar spletišče navajamo v tisku -> navedku dodamo na koncu še podatek Splet

♦ kadar spletišče navajamo v spletni objavi, ta dodatek ni potreben

♦ pomemben vir slovenističnih inf. je forum SlovLit

♦ npr. Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013.

♦ včasih so blogi za citiranje težavni -> avtor ni znan

Članek na spletišču[uredi]

♦ strokovni članki, objavljeni zgolj na spletu = redkost

♦ če so spremembe med predobjavo in dokončanim člankom velike -> pojasnimo v opombi

♦ treba je spoštovati avtorjevo odločitev glede velike začetnice

Zapis v podatkovni zbirki[uredi]

♦ če na strani z zadetkom ni nobenega imena, je podatek uredil ta in ta -> njuni imeni dodamo za naslov zbirke

♦ ker se zbirke spreminjajo, je smiselno navesti na koncu še datum dostopa

Diplomska naloga[uredi]

♦ bogato nahajališče inf. = katalog diplomskih nalog iz slo. književnosti na Filozofski fakulteti v LJ

♦ če je diplomska naloga vpisana v Cobiss, dodamo še sklic nanj

♦ podatek o mentorju včasih pomemben -> navedemo tudi njegovo ime

Prosojnice, video predavanja, animacije[uredi]

♦ podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih

♦ povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice ipd. (bralca opozori, za kakšne vrste dokument gre)


Moj prvi stik s Slavistično revijo[uredi]

Slavistično revijo sem v roke dobila nekega petka, ob seveda meni zelo (pre)zgodnji uri, ko sem s komaj odprtimi očmi prišla na faks in se spraševala zakaj sem sploh vstala iz postelje. Nisem se še čisto prebudila, ko je profesor že prišel v predavalnico z veliko kartonasto škatlo in začel nekaj govoriti. Delil je neke knjige, za kar se takrat, če sem čisto iskrena, nisem kaj preveč zmenila. Pripotovala je do mene, na hitro sem jo ošinila s pogledom in moje prve misli so bile: To je revija? Ali imam jaz morda v glavi napačno predstavo o tem kaj je revija? Ni mi bilo čisto jasno zakaj sem dobila to revijo, zato sem jo zaspano vrgla v torbico. Tisti teden so v šoli vse sošolke paničarile: Kaj moramo napisati pri Hladniku? Neki o Slavistični reviji? In ker sem cele dneve med odmori in čakanji na predavanja poslušala samo to, sem se tudi jaz odločila, da si odprem to revijo in jo malo prelistam. Zdela se mi je prijetna na otip in takoj sem začutila vonj po novem in svežem. Tudi ko sem jo odprla je bilo zame vse novo. Nove in neznane besede,novi pomeni, novo znanje. Slavistična revija vsebuje veliko člankov o slavističnih temah, zasledila pa sem najmanj 4 različne jezike. Opazila sem tudi, da ima zelo malo oziroma skoraj nič slik, kar je pravo nasprotje ostalim revijam.

Slavistična revija je slovenski znanstveni časopis za področje jezika in literarne vede, ki je začel izhajati leta 1948. V njem se objavljajo slavistične teme, poudarek pa je predvsem na raziskovanju slovenskega jezika in književnosti. Zasnovana je širše humanistično, na kar kaže njena pestra tematika. Izdaja jo Slavistično društvo Slovenije, izhaja pa štirikrat letno.

Izbrani članek[uredi]

Izbrala sem si članek, ki ga je napisala Andreja Žele iz Filozofske fakultete, Univerze v Ljubljani.


Napisala je članek z naslovom Posebne zmožnosti slovenščine znotraj glagolsko-udeleženskega razmerja. Pisala je o ergativnosti in slovenščini, ergativnosti pri slo. glagolih, o možnih zametkih ergativnosti v slo. povedi oz. besedilu, o posebnostih v povedju, tipičnih pomenskih skupinah ergativnih glagolov, o onemogočanju ergativnosti, prostomorfemskih glagolih ...

Pri podpoglavju tipične pomenske skupine ergativnih glagolov izvemo, da sta med potencialnimi slo. ergativnimi glagoli prevladujoči pomenski sestavini spreminjanje in premikanje, ki se pogosto tudi medsebojno kombinirata. Tipsko se potencialni ergativni glagoli tudi v slo. delijo na: glagole splošnih sprememb, glagole ravnanja, ki izraziteje vključujejo tudi samodelovanje in spreminjanje, glagole premikanja (ki lahko vključujejo tudi ravnanje) in pa glagole premikanja (ki vključujejo tudi prenos koga/česa).

Slovarček[uredi]

vademekum - knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem; priročnik, vodič

šušmar - kdor nestrokovno, površno opravlja kako delo

eksaminator - izpraševalec (pri izpitu)

fantazma - fantazmagorija: fantazme in halucinacije

pasivizacija - glagolnik od pasivizirati: boriti se proti pasivizaciji; duševna pasivizacija; pasivizacija občanov

sintágma - lingv. besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena: analizirati sintagme

legitimitéta - upravičenost, temelječa na pravni podlagi: demokratična legitimiteta; Arhitekt je razgrnil še nekaj dejstev, ki ne dajejo legitimitete premestitvi celotnega spomenika

srénja - nekdaj skupnost upravičencev do skupnega premoženja ene ali več vasi: srenja je kajžarjem razdelila nekaj srenjskega sveta; zborovanje srenje (planinska srenja) ... ljudje, ki jih povezujejo skupni interesi, dejavnost, družbeni položaj: to je bil velik dogodek za našo kulturno srenjo; ob tem se je zganila vsa slovenska srenja vsi Slovenci; učiteljska srenja učitelji, učiteljstvo


SlovLit[uredi]

♦ diskusijski forum

♦ združuje literarne zgodovinarje in jezikoslovce vseh mogočih usmeritev

♦ omogoča sprotno izmenjavo mnenj o aktualnih strokovnih vprašanjih

♦ je tudi forum Slavističnega društva Slovenije

♦ osnoval ga je prof. Miran Hladnik

♦ zainteresirani se lahko naročijo na SlovLit sporočila (prejemajo jih na email)

obvestilo iz SlovLita[uredi]

Vabilo na posvet "Prikrite oblike diskriminacije žensk v znanosti", Univerza v Mariboru, četrtek 7. marec

Ponovno vljudno vabljeni na 3. konferenco Komisije za ženske v znanosti pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, z naslovom Prikrite oblike diskriminacije žensk v znanosti. Konferenco tokrat organiziramo skupaj z Univerzo v Mariboru in bo potekala 7. marca z začetkom ob 10.00 uri. V kolikor svoje prisotnosti še niste potrdili, pa se dogodka nameravate udeležiti, vas zaradi organizacijskih razlogov vljudno naprošamo, da to storite s povratnim elektronskim sporočilom (andreja.umek na gov.si). [...]

Prijazno vabljeni!

Andreja Umek Venturini

Potekalo je veliko zanimivih delavnic, teme delavnic pa so bile: jezik in spol, spol v jeziku in literaturi, etika in spol.

Obdobja in Toporišič[uredi]

Jože Toporišič je bil vodilni slovenski jezikoslovec druge polovice 20. stoletja. Bil je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in avtor številnih jezikoslovnih razprav in del. Najpomembnejše delo je gotovo Slovenska slovnica, ki je prvič izšla leta 1976. Sodeloval je tudi pri nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovenskega pravopisa. Prejel je tudi srebrni častni znak svobode Republike Slovenije (leta 1994), Zoisovo nagrado za življenjsko delo (leta 2006), nagrade Univerze v Gradcu (1977), Kidričevega sklada (1979) in Mednarodnega društva za fonetične vede (1979).


Letos je potekal 35. znanstveni mednarodni simpozij z naslovno temo Toporišičeva Obdobja, ki pa je potekal od 10. do 12. novembra v glavni stavbi Univerze v Ljubljani na Kongresnem trgu 12. Simpozij je organiziral Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Sama sem se udeležila simpozija v petek, 11. 11. 2016, poslušala pa sem predavanje ob 9.00, ko je predavala Olga Plotnikova in sicer v ruskem jeziku in pa predavanje ob 9.20 Aleksandra Derganca, ki je obravnaval glagolski vid v Toporišičevih delih. Oba predavanja sta mi bila všeč, še bolj pa me je navdušil prvi. Čeprav znam rusko le par besed (ki jih seveda na simpoziju nisem slišala), mi je bilo zelo zanimivo samo poslušati, saj me ta jezik že od nekdaj navdušuje, želela pa sem ga tudi študirati.

Simpozij Medialnost in literatura[uredi]

Simpozij je potekal 24. in 25. novembra 2016 v Modri sobi Filozofske fakultete v Ljubljani, ki ga je vodila izr. prof. dr. Urška Perenič. Predavanj sem se udeležila v petek ob 9:30—10:30, ko sta predavala izr. prof. dr. Mateja Pezdirc Bartol, ki je vodila prvo predavanje z naslovom Vpliv medijev na oblikovanje/dojemanje prostora in časa v sodobni slovenski dramatiki in gledališču in izr. prof. dr. Tomaž Toporišič, ki je predaval o medmedijskem nomadstvu besedilnih in uprizoritvenih praks. Mateja Pezdirc Bartol nas je z dinamičnim govorom in zanimivimi primeri popeljala v svet gledališča in igre, Tomaž Toporišič pa je spretno predaval v angleškem jeziku, kar mi je najprej predstavljalo nekaj težav pri razumevanju, po nekaj minutah pa sem se že navadila in lažje sledila zapletenim izrazom.

Izbrano delo za seminar[uredi]

  • Katja Špur: Ljubezen je bolečina, 1980 (COBISS)

Izbrani deli za tipkanje[uredi]

  • Julij Bučar (Juraj Lubič): Najboljša kapljica, 1903
  • Vitomir F. Jelenc (V. J.): Trnjeva rožica, 1903

Viri[uredi]

Pisni Viri[uredi]

  • Miran Hladnik, 2016, Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu, 1. izdaja, Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Nova pisarija.
  • Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 1, januar-marec

Spletni viri[uredi]

[1]. [2]. [3].