Uporabnik:Saaraao

Moj slovarček manj znanih besed

• sprega - skladnja
• frankiran - nalepiti znamko na poštno pošiljko kot dokaz plačane poštnine
• kurziv - tiskana pisava z ležečimi črkami
• konverter - pretvornik
• egalitarizem - nazor, da so ljudje enaki, enakopravni
• ekspertiza - izvedensko mnenje, poročilo

E-pošta - Moj pogled na prebrano

Članek e-pošta govori o komunikaciji med ljudmi, ki je dan danes zelo priljubljena oblika posredovanja določenih informacij do naslovnika. Seveda je priljubljena zato, ker je najlažja oblika pisne komunikacije. Imeti moraš le računalnik ali pametni telefon in internetno povezavo. Najbolj je priljubljena med mladimi, ko želijo vzpostaviti stik s profesorjem ali s kom drugim. Manj so z takšno obliko komunikacije seznanjeni starejše osebe.

Sama veliko uporabljam spletno pošto, saj se mi zdi zelo priročna in enostavna za uporabo. Vendar pa še vseeno rada napišem kakšno klasično pismo in ga pošljem po pošti ter ga poštar potem dostavi do naslovnika. Še bolj me razveseli, ko tudi sama dobim kakšno pismo v poštni nabiralnik. Seveda pa so časi takšni, da nihče nima veliko časa, da bi ga lahko porabil za ročno pisanje pisem in ga nato odnesel na pošto. Tako študentje kot tudi odrasli imamo natrpane dneve in nam spletna pošta olajša delo. Vse kar moramo storiti je, da se usedemo na stol, si prižgemo računalnik ter spletno pošto ter napišemo, kar smo želeli sporočiti določeni osebi. Vse skupaj na vzame malo časa, kar nam nudi možnost, da se posvetimo še drugim obveznostim. Zato se tako radi poslužujemo uporabe spletne pošte.

Ob prebiranju članka sem se našla v njem; tako takrat, ko sem brala nasvete za uporabo pošte, kot tudi takrat, ko so bile naštete napake. Ugotovila sem, da pri pisanju naredim kar nekaj napak, na katere prej nisem bila pozorna. Poleg tega sem iz članka razbrala možne rešitve za odpravo teh napak, ki jih bom v prihodnje upoštevala.

Članke je napisan na način, ki mi ustreza. Torej ni napisan tipično strokovno kot nekateri članki, pač pa je napisan na način, da razumem vsebino in pa sporočilo pisatelja. Včasih, ko prebiram podobne članke naletim na težavo, da veliko besed ne razumem in postane zelo moteče, saj moram branje prekiniti in poiskati pomen besede. Zaradi tega včasih z branjem preneham sredi članka.

Ob branju sem ugotovila, da ne obvladam vseh stvari v zvezi s spletno pošto, zato je članek pritegnil mojo pozornost in mi dovolil, da ob branju uživam.

Nova pisarija - Moj pogled na prebrano

Članek Nova pisarija me je seznanil z nekaterimi novimi informacijami glede pismenosti. Če pričnem na začetku besedila pod poglavjem Kam z avtorjem sem tu izvedela, da si lahko svoje pravice zavaruješ z licenco creative commons. Naslednja pomembna informacija se mi je prikazala v poglavju Prešernova nova pisarija. Nisem vedela, da je bil prvotni naslov Kranjska pisarija, ter da je obsegala kar 142 verzov. Poleg tega sem izvedela tudi, da naj bi bil to pogovor med učencem in učiteljem.

V Poglavju Pismenost se strinjam z avtorjem besedila, da je v današnjih časih pismenost zelo pomembna in če si nepismen ali polpismen pomeni sramoto. Dandanes je nuja biti pismen, če se želiš uspešno obdržati v družbi in preživeti v današnjem svetu. Kako zanimiv je razvoj pismenosti. Najprej se je vse pisalo na roke na tablico. Nato s svinčnikom na papir in šele nato se uveljavi kemični svinčnik. Toda danes je tak način pisanja zastarel. Mladi imamo najrazličnejše tehnološke pripomočke (računalnike, telefone, tablične računalnike..).Počasi bo beseda nepismen izgubila prvotni pomen. Nepismen je bil tisti, ki v roki ni znal držati svinčnika. V prihodnosti bo nepismen tisti, ki ne bo znal upravljati s sodobno tehnologijo (mikrovalovne pečice, mobilnike, računalnike, razne naprave na javnih mestih...).

Skozi besedilo sem ugotovila, da je veliko več vrst nepismenosti, kot sem si jih sama zamišljala. Presenetil me je tudi podatek, da so se šolarji slabo odrezali pri t. i. bralni pismenosti, nadpovprečno pa so bili uspešni pri e-pismenosti. Zelo zanimiva je primerjava med bralci internetnih objav in njihovimi pisci. Kar 417.000 (48%) Slovencev prebira internetne objave, medtem, ko jih piše le 6%. Na tej točki bi rada omenila še tiskano knjigo. Po mojem mnenju bo elektronska oblika knjige izpodrinila tiskano knjigo, saj smo se ljudje "polenili" in se raje poslužujemo računalniške oblike, kor pa da bi se sprehodili do knjižnice in si izposodili knjigo.

Iz poglavja Wkiji so mi v spominu ostali dostopnost do informacij, vzameš si nekaj časa, da napišeš članek ter ga objaviš na spletu, brez kakšnih posebnih finančnih zalogajev, saj informacije objavljamo brez želje po zaslužku. Tu delimo svoje lastne informacije in na nek način sodelujemo, saj drug drugega dopolnjujemo. Zanimiv je tudi podatek, da so okna objav prevedena v več kot 56 jezikov, jezikovne pripomočke pa imajo za 137 jezikov. Med vsemi državami, ki objavljajo na spletu oz. na Wikipediji se slovenščina nahaja okrog 40. mesta.

Skozi branje članka sem se naučila veliko novih stvari, ki mi bodo v prihodnosti prišle zelo prav. Poleg tega je besedilo razumljivo napisano, brez kakršnih kompliciranih strokovnih izrazov. Dandanes je pismenost velik pogoj za uveljavo v družbi in še večji pogoj za uspeh. Seveda pa v ospredje prihajajo novejše oblike pismenosti, saj obstaja le malokdo, ki še vedno vse piše z roko na list papirja ter pošilja po klasični pošti. Tudi sama sodim med tiste, ki prisegajo na sodobnejšo pismenost, čeprav kdaj pa kdaj rada napišem pismo ter ga pošljem nekomu. Zagovarjam tudi branje klasičnih tiskanih knjig, saj menim, da se tako bolje vživimo v branje ter se poistovetimo z junaki, hkrati pa na nek način spoznavamo avtorja. Menim, da bo vse klasične načine komuniciranja zamenjala sodobna tehnologija. Vendar pa se vseeno pustim presenetiti.

Moje tipkarske spretnosti

Sem bivša dijakinja Ekonomske srednje šole Trbovlje in menim, da imam kar nekaj tipkarskih spretnosti. Pri urah praktičnega pouka smo se urili v slepem tipkanju. To pomeni, da nismo smeli pogledati v tipkovnico računalnika, pač pa smo morali neprestano gledati v ekran in pretipkavati določene besede ali celo besedilo. Zato sem torej mnenja, da so moje tipkarske sposobnosti kar dobre, Seveda pa niso popolne. Ko pišem določeno besedilo naredim kar nekaj napak. Sama se zavedam, da do tega pride zaradi moje zaletavosti. Rada bi vse naredila v najkrajšem možnem času. To je razlog, da naredim kar nekaj čisto osnovnih napak. Pri meni so najpogostejše napake, ko se zatipkam pri določeni besedi (ali izpustim črko ali pa celotno besedo napišem narobe).

Še vedno se učim hitrega tipkanja in slepega pisanja. Začetki so bili težki, vendar danes že kar dobro obvladam tipkovnico. Imam pa velike težave z poimenovanjem določenih tipk v slovenščini. Na primer: shift pomeni dvigalka ali pa control pomeni krmilka.

Na podlagi mojega neznanja glede poimenovanja določenih tipk sem se odločila, da bo moje naslednje učenje zajemalo slovenske prevode meni v angleščini znanih tipk.

Wikiji in šola - Moj pogled na prebrano

Wikipedija in Wikiverza ter sorodna spletišča imajo tako prednosti kot tudi slabosti. Kot prednost lahko najbolj izpostavim to, da mnogi študentje z objavljanjem naših gesel razvijamo našo pismenost ter razširjamo obzora našega znanja. Vse skupaj lahko naredimo na preprost in predvsem udoben način zleknjeni na mehkem fotelju. Poleg tega pa lahko objavljene članke drugi uporabniki teh spletišč popravljajo in izboljšujejo ter nadgrajujejo. Ne rečem da to včasih ne prinese slabe volje, vendar vsi se vsako minuto življenja učimo. Tovrstne spletne strani pa imajo tudi negativno plat, saj velikokrat pride do vandalizma. Ker je mogoče, da tvojo objavo popravi skoraj vsak, včasih pride do objave neresničnih informacij ali celo do izbrisa informacij. To pa seveda povzroči ne malo težav. Sama menim, da je tovrstno razvijanje znanja koristno in je veliko bolj udobno kakor bolečine v roki, vendar se bojim da bo na roko pisana beseda počasi izginila ali »izumrla«.

Pri branju literarnih in drugih del moramo poznati avtorja in njegovo ustvarjanje ter ozadje nastanka zgodbe,, da bi zgodbo sploh lahko razumeli. Ne vem ali je pomembno kaj je v ospredju. Ali avtor ali bralec ali pa delo samo. Da bi dobro razumeli prebrano moramo raziskati ozadje dela ter se šele nato posvetiti branju. Šele na ta način bomo lahko pravilno in celovito interpretirali prebrano gradivo. Motivov za pisanje je več. eden od motivov je lahko samopromocija avtorja ali pa zaslužek. Mogoče oboje skupaj. Lahko bi razmišljali tudi v drugačni smeri. Mogoče avtor želi kaj sporočiti preko svojega dela ali pa nas želi nekaj naučiti. Želi deliti informacije z nami, ker je to njemu v veselje in mu to daje samozavest. Mogoče se nekdo ne znajde ravno v govornih sposobnostih, veliko lažje pa se izpove preko pisanih besed.

V Sloveniji je potrebno pisati in govoriti v slovenskem jeziku. Tako je in tako bo. Čeprav je angleščina uradni jezik, ki naj bi se ga največ uporabljalo za sporazumevanje, se mora v Slovenji pisati v maternem jeziku. Prav tako naj Španci pišejo v sojem in Rusi v svojem. Dejstvo je, da je veliko del in spletnih objav v angleškem jeziku, vendar menim, da bi bilo prav, da bi bila dela napisana najprej v slovenskem jeziku in nato prevedena v angleški jezik.

Tem za pisanje je veliko. Preveč. Največkrat črpamo teme iz realnega, obstoječega življenja. Vendar vedno kolebamo med tem ali smo izbrali pravo temo, ki bo privlačila, ali napačno temo, ki bo odbijala. Sicer prava in napačna tema ne obstajata, vendar je navsezadnje vse odvisno od bralčeve interpretacije. Najlažje je pisati o temi, do katere imaš nek čustven odnos in te veseli oz. te spravlja v dobro voljo. Temačnih tem naj bi se izogibali, saj si lahko bralci napačno predstavljajo ozadje nastanka zgodbe. Včasih je lažje, če je neka tema že podana in se lahko o njej samo razpišemo. Težje je, ko moramo temo pisanja določiti sami, vendar pa je prednost tega, da imamo prosto pot. Vendar ne vedno. Včasih moramo še vseeno ostati v nekem »prostoru« pisanja in ne smemo zaiti iz teme.

Jaz in slovenistika

Kam se dati po končani srednji šoli? To je bilo moje vsakodnevno vprašanje. Kaj bi rada naredila iz sebe? Dolgo sem premišljevala, kaj mi gre dobro do rok. Ugotovila sem, da sem vešča v uporabi slovenskega jezika in da bi se ga rada podrobneje naučila, saj ljubim svoj materni jezik. Seveda to ni bil moj edini razlog zakaj sem danes študentka Filozofske fakultete Ljubljana in sem vpisana na smer slovenistike. Rada bi predajala ljudem svojo besedo in svojo misel preko radijskih ali televizijskih valov ali pa preko revij, časopisov ... Rada bi le vsakodnevno uporabljala znanje slovenščine. Ne rečem, saj me veseli tudi učenje, vendar ne vem, če sem pripravljena poslušati kričanje mulcev po razredu in tolerirati njihovo neposlušnost. Če bi že morala ponovno v šolo, bi raje učila dijake ali študente. Mislim, da so ti že bolj poslušni in bi jih lažje "krotila" kakor mamine sinčke in očkove hčerkice. Slovenščina mi pomeni ponos. Ponos, da se lahko izražam v jeziku, ki sem ga prvega slišala, ko sem prijokala na svet. Rada poslušam ljudi, ko govorijo in še rajši vidim, da tudi oni poslušajo mene. Ne znam si predstavljati, da so morali včasih tajiti svoj jezik in uporabljati tujega. In z veseljem prebiram ter poslušam o junakih, ki so si upali na glas predajati slovensko besedo in ki so se borili za obstoj in veljavo slovenščine. Slovenščina je edinstven jezik, zato ga je potrebno ohranjati in razvijati. Ne smemo pozabiti nanj in pustiti, da v osredje prodreta nemščina in angleščina. In ravno zaradi tega, ker vem, da slovenščina ni lahka, vem, da tudi študij ne bo lahek. Vem, da bom imela še veliko težav, a na koncu poti bom vesela, da sem nekaj naredila za svojo dušo in za celoten Slovenski narod.

Vaje v pisanju - Moj pogled na prebrano

Pisati. Biti pismen. Pisanja se je potrebno naučiti. Brez pismenosti ne gre. Moraš znati oblikovati črke, črke moraš znati oblikovati v besede in besede moraš znati spraviti v poved. Nekako podobno je pri pismenosti za računalnikom. Le da moraš tu obvladovati tipkovnico in miško. Seveda moraš vseeno znati pisati, vendar to no sito kot držati pero v roki, kar so nas naučili že v osnovni šoli. Tu je potrebno imeti gibčne prste za pritiskanje na tipke ter za pritiskanje na miško. Pismen ne pomeni le, da znaš pisati, pač pa pomeni tudi, da znaš za nekom popraviti napake, ki jih je storil pri pisanju.

Kdo so avtorji? Zakaj takšen naziv? Včasih je biti avtor nekaj pomenilo. Pomenilo je elito. Nekaj večjega, nekaj pomembnejšega. Vstop v visoko družbo in priznanje med ljudmi. Avtorjev je bilo včasih manj. Danes je tako rekoč lahko vsak avtor. Vsak , ki ima 5 minut časa in kanček znanja. Ne uspe vsak avtor. Biti mora res dober in seveda imeti tudi nekaj sreče. Sama bi rada postala avtorica, vendar se bojim, da v poplavi vseh avtorjev ne bom izstopala in ne bo nihče opazil mojega dela in truda.

Naslednje vprašanje je ali nekomu posegati v besedilo na Wikiviru ali ne? Bo to razumljeno kot pomoč oz. sodelovanje, ali bo razumljeno kot neko poseganje v tuj izdelek? V preteklosti ni bilo veliko soavtorjev. Večino so bili samostojni avtorji. Danes nam Wikiknjige omogočajo soavtorstvo. Kar je po eni strani dobro, saj lahko pristaviš svoj delček za izpopolnitev besedila. Lahko pa nekomu popolnoma uničiš izdelek s svojimi mislimi. Vedno je potrebno dvakrat premisliti, preden se spustimo v popravljanje nekega besedila.

Članke, besedila, knjige lahko objavlja vsak. Objava v reviji sicer nekaj stane, a je priznana. Še lažja in cenejša pot je objava na spletu. V principu drži, da nimajo vsi dostopa do objav na spletu. Veliko starejših ljudi ni pristaš računalnika, pač pa raje posežejo po dobrih starih časopisih. Je pa res, da vsakodnevno število uporabnikov spleta narašča. Včasih ni bilo tako preprosto. Vsako napisano besedilo je bilo potrebno ročno pretipkati, ga neštetokrat natisniti, šele nato je lahko šlo besedilo v objavo. Danes je za to potrebno le nekaj dni in denarja, ali pa le nekaj spretnih klikov in že ste v središču pozornosti.

Pametna množica. Kaj je to? To je znanje, pri katerega produkciji sodelujejo neposvečeni in pogosto anonimni posamezniki, ki je javno dostopno in ki se stalno izpopolnjuje. To je vsekakor koristno, saj ta množica dopolnjuje drugega. Nekdo spregleda napako in jo lahko drugi popravi, brez da bi pri tem nastala kakšna velika škoda. Pametna množica se mi zdi koristna in vsi bi morali delovati na tak princip. Morali bi upoštevati mnenje drugih, saj včasih sami nismo sposobni pametno razsoditi.

Avtorske pavice so zakon, ki ščitijo avtorja in njegovo delo. Bralcu dovoljujejo le določeno razpolaganje z gradivom in ga v primeru kršenja teh zakonov kaznujejo. Tako je avtor zaščiten in ne tvega, da bi njegovo delo kdo prevzel in ga zapisal, kot svoj izdelek. Bralec pa lahko le omejeno razpolaga z besedilom ali gradivom, saj ga v nasprotnem primeru čaka sankcija. Avtorji so povsod zaščiteni, kar je na nek način tudi prav. Kako pa bi bilo vam, da nekaj napišete, se za to res potrudite in vložite veliko svojega časa in potrpljenja, nato pa vaše delo prevzame nekdo drug, ga le malce spremeni ali popravi in nato objavi pod svojim imenom ter s tem požanje vse pohvale, ki bi morale biti namenjene vam. Pravice in zakoni morajo obstajati tako na cesti, kot pri pisanju knjig ali člankov.

Slavistična revija - Navajanje vira in mnenje

• Andreja Žele. Členki tudi kot vnašalniki novih prostorskih razmerij v obstoječe sporočilo. Slavistična revija 62/3 (2014). 321−30. COBISS

Pred študijem slovenistike nisem vedela, da ta revija sploh obstaja. Sedaj, ko sem jo dobila v roke, menim, da je zelo koristna za vsakega bralca. Predvsem je koristna za nas, ki se slovenščine učimo in v njej lahko najdemo veliko pomembnih podatkov glede naše stroke. Vendar bi priporočila branje revije vsakomur, ki mu je kaj mar za materni jezik. Ali pa vsakomur, ki ga slovenščina zanima tako ali drugače. Članki so pisani strokovno, kar mi sicer ni najbolj všeč, saj prisegam na preprostejšo razlago. Vendar je po drugi strani prav, da je pisana na ta način, saj z neznanimi besedami lahko pritegne bralca in ga prisili, da raziskuje o prebranem. Sama sem z veseljem prijela v roke to revijo in zagotavlja, da jo bom v prihodnosti še večkrat, saj sem si že sedaj označila nekaj strani, ki bi mi lahko prišle prav pri učenju.

Bralec - Moj pogled na prebrano

Najprej moram priznati, da nisem vedela, da knjige včasih niso bile zastonj. Meni je bilo samoumevno, da grem v knjižnico, si tam izposodim knjigo, do plačila pa pride le, če moram plačati zamudnino. Danes je seveda vse brezplačno dostopno na internetu, saj je večina knjig že pretipkanih in samo vpišemo želenega avtorja ali delo.

Seveda pa se moramo na vsako spletno mesto registrirati, če želimo pirit do vsebine strani ali do želenega cilja. Večinoma so nam informacije dostopne kjerkoli in kadarkoli. Niso časovno omejene. Seveda pa mora nekdo objave plačati. Kdo jih plača, če jih ne plačamo bralci? Nekako jih plačajo avtorji, uredniki pa na ta način mastno služijo.

Seveda se vse začne na začetku in pri pismenosti. Najprej moraš biti sposoben brati oz. moraš znati brati. To te naučijo doma starši, če oni niso uspešni so pa učitelji v osnovni šoli. Vendar nas tam seznanjajo z knjigami iz listov in platnic. Šele čez nekaj časa sami odkrijemo čudo interneta in hitrosti iskanja informacij. To nas je vse zelo polenilo, saj veliko rajši sedimo za računalnikom in nam je vse ponujeno na pladnju, kakor, da bi se sprehodili do knjižnice, si vzeli nekaj časa in prelistali knjigo ter sami iz nje razbrali podatke.

Založnik. Komu lahko rečemo založnik? je oseba, ki se ukvarja z izdajo različnih publikacij, ki so lahko lastno delo oz. delo drugih ljudi. Seveda knjige niso namenjene izposoji in tovrstnemu branju, pač pa se založniške knjige prodajajo. Vendar jih marsikdo ne želi ali pa ne more kupiti zaradi visokih cen. Če predstavim svoje stališče. Sama najprej preberem kritiko o neki knjigi, o kateri menim, da bi mi bila všeč. Na podlagi kritike se nato odločim ali je vredno iti v knjigarno. Ko sem enkrat v knjigarni se na hitro ogledam knjigo in če se že doma ob kritiki odločim, da mi je knjiga všeč se ne oziram na ceno. Če se ne odločim na podlagi kritike, pa velikokrat premaga cena in se mi zdi določena knjiga predraga. Da sama sem mnenja, da so za nekatere knjige postavljene pretirane cene.

Kako ugotoviti ali je tvoje delo brano? Za to so na spletu določene g+funkcije, ki štejejo število klikov na neko objavo. Poleg tega se to lahko preverja z citacijo nekega prispevka. Seveda lahko predvidevam, da je branost na spletu velika, saj so informacije zastonj in na dosegu roke.

Varovanje zasebnosti je pomemben člen v našem življenju. Predvsem je pomemben člen interneta in objav na njem. Kam bi pa prišli, če bi lahko vsak naložil mojo fotografijo brez mojega dovoljenja. Ne rečem, da se to ne dogaja, ampak vedno redkeje. Poleg tega, kam bi prišli, če bi vsak pisal o svoji zasebnosti. Še huje. Kje bi bili, če bi sosed objavil določene podatke o tebi, kako te vidi čez okno v kopalnico, kako je slišal da si padel po tleh, mislil pa je, da si udaril svojo ženo. Varovanje zasebnosti je pomemben člen.

Aktivizem - Moj pogled na prebrano

Aktivizem je aktivno sodelovanje na nekem področju. Sploh je zanimiv aktivizem v znanosti. Avtorstvo zaznamuje neko dejavnost, dejavnost objavljanja člankov ali drugih objav. Na internetu ima objavljane dobre in slabe lastnosti. Predvsem lahko to vidimo na podlagi starosti članka. Če je članek star, še ne pomeni, da je dober. In če je članek novejši, še ne pomeni, da je slab. Poleg tega je pomembno tudi mesto objave. Če je neka stvar zapisana v rumenem tisku moramo biti zelo kritični in skeptični o tem, ali bi temu verjeli. Če pa se nahaja na neki verodostojni strani, ki ji zaupa veliko uporabnikov, potem lahko nivo naših dvomov spustimo. Pomembno je tudi mnenje strokovnjakov o določeni objavi. Ali se s tem strinjajo ali pa zavračajo takšno mišljenje oz. pisanje.

Strokovno recenziranje ali utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov. V strokovnem recenziranju se dvom najprej postavi pri pravopisu. Če vidijo, da je s pisavo nekaj narobe oz. da pisec ni sposoben spisati pismenega sestavka , potem je to delo pod vprašajem in je za strokovnjake znak, da ga morajo pregledati.

Ločila so pomemben predmet pri pisanju. Če ne bi bilo njih mi verjetno ne bi znalo dobro razumevati besedila. Predstavljaje si, da ni več pik. Človek ne ve kje se poved začne in kje konča. Ali pa vejic. Vsak bi narobe razumel sporočilo sestavka, saj z vejicami velikokrat pomagamo bralcu, da razume kar smo hoteli povedati. Najbolj bi nas verjetno motilo, če ne bi bilo presledkov. Cela zmešnjava črk brez kakršnega koli smisla ali povezave.

Navajanje - Moj pogled na prebrano

Velikokrat se stavek govorcev začne z »kakor je dejal že«, »kakor trdi«, »kot je zapisal«. Seveda je zaželeno, da so citirani deli splošno poznanih in cenjenih avtoritet. S tem, da navaja neka znanstvena dejstva, za katerimi stoji več oseb, pridobi večjo pozornost in poslušanost ter priznanje, saj ljudje raje verjamemo preverljivim podatkom, za katerimi stoji več ljudi. Seveda pa znanstveno dokazan podatek ni nekaj, kar je že poznano, ampak je podatek, ki ga do sedaj ni vedel še nihče in nas nauči nekaj novega. Dandanes nam je dostop do znanja lahek in enostaven ter v veliki meri brezplačen. Tako, da se lahko dobesedno vsak sklicuje na znanost v svojem govoru in pogovoru. A vseeno sem mnenja, da moramo znanstveno razlago najprej dobro preučiti, preden jo prenašamo naprej, saj lahko na podlagi nerazumevanja prenesemo napačne ali prirejene informacije. Kar pa seveda vpliva na naš ugled v družbi. Le kdo bi želel biti v družbi nekoga, ki govori neumnosti in ne razume znanstvenih dognanj.

Če v pisnem sestavku omenimo neko znanstveno spoznanje in ne označimo čigavo je to odkritje oz. kdo je avtor tega, govorimo o plagiatorstvu. Če ustrezno ne označimo iz kje je določen navedek oz. čigavo delo je to lahko drago plačamo, saj si s tem lastimo zasluge nekoga drugega. Seveda si lahko lastimo dognanja nekoga drugega, vendar šele 70 let po njegovi smrti, ko je neko znanstveno odkritje v javni lasti. Vendar se moramo zavedati, da če si bomo lastili zaslugo drugega, nam bo to prineslo le sitnosti. Seveda ne s sodiščem, pač pa z drugimi ljudmi, ki vedi, kdo je avtor oz kdo ima zasluge za neko spoznanje. Ogorčenju se verjetno ne boste mogli ogniti. Če pa si lastite besede nekoga, ko je ta še živ ali pa še ni minilo 70 let od njegove smrti, potem morate biti pripravljeni, da se soočite s sodiščem.

Faktor vpliva je številka, ki kaže stopnjo uglednosti. Številko dobijo tako, da število citatov, ki so jih bili članki iz revije deležni v drugih pomembnih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih, delijo s številom objavljenih člankov v tem času, in pomeni povprečje citiranosti na članek. Višji ko je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in višje se vrednoti znanstveni ugled avtorjev, ki tam objavljajo.

Citat ali navedek je iz dveh delov, iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata:

1. dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek
2. vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali. Kazalka je lahko v obliki
   • opombe
   • kratkega sklica (avtorjev priimek z letnico in stranjo objave v oklepaju)
   • neposredne povezave na vir

Citiramo iz vseh mogočih virov: iz knjige, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, z lokacije na Geopediji, iz arhiva, iz TV-oddaje, iz zasebne korespondence, iz javne ali zasebne diskusije ...

Ni več v modi pisanje na list papirja in nato objava, pač pa dandanes avtorji pišejo preko računalnikov in gre nato v tisk.

Zgledi - Moj pogled na prebrano

Knjige beremo tudi na bralnikih in iz njih citiramo, tako je pač uporabnikom najbolj udobno. Sicer pa si lahko v Praktičnem spisovniku ogledamo zgled za citiranje poglavja iz knjige. Navsezadnje pa je v Novi pisariji lepo pojasnjeno, kako je potrebno navajati vire na spletu, poleg pa so pripisani še primeri.

Na dLibu obstajata dve vrsti zapisov: taki na posamično avtorsko objavo in taki na celo številko v časopisu. Za prve rečemo, da imajo urejene metapodatke, drugi pa jih nimajo in je treba posamezna avtorska besedila v številki šele najti.

Na Wikipediji ali pa na Wikiverzi lahko napravimo povezavo z oglatimi oklepaji in nato napravimo tale znak | in napravili smo povezavo. Besedilo se obarva modro, in ko z miško poiščemo in kliknemo to besedilo, nam avtomatsko poveže na drugo spletišče in poišče podatke o iskanem.

Pomemben vir slovenističnih informacij je forum SlovLit. Sporočilo poiščemo v arhivu, če ne gre drugače, v komprimirani datoteki za ves letnik oz. za vsa leta. Blogi so težki in neprimerni za navajanje zaradi pomanjkanja podatkov o avtorju objave.

Strokovni članki, objavljeni zgolj na spletu, so še vedno redkost. Gre za predobjave, ki slej ko prej dobijo svojo natisnjeno verzijo ali pa so, redigirani, postavljeni na spletno stran revije.

Bogato nahajališče informacij, ki jih Cobiss ne razkrije, je katalog diplomskih nalog in slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ko v iskalnik vtipkamo npr. ime pisatelja Ivana Potrča, postreže z naslovi 19 diplomskih nalog.

Zemljevidi so podobno kot slike opremljeni s podatki o viru neposredno pod zemljevidom. Svojčas so bili avtorsko delo v zadnjem času pa so produkt inštitucionalnega kolektivnega dela, pri katerem navajanje avtorjev ali urednikov ne pride v poštev.

Za razliko od navedb običajnih bibliografskih podatkov v seznamu literature vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1:, Slika 2: itd., v natisnjenih monografijah pa je na koncu neredko objavljen še seznam fotografij s podatkom o strani v knjigi. Podoben status kot fotografije imajo tudi tuji grafikoni ali tabele, s katerimi opremimo članek. Tudi virov teh ne navajamo v seznamu literature, ampak neposredno pod njimi. Fotografovo ime navajamo v tradicionalni obliki Foto tainta, če imamo občutek, da je fotografija umetniški izdelek, da ima torej vidno stopnjo umetniške kreativnosti. Ker je to težko objektivno presojati, se zanesemo na avtorjevo intenco ali njegov družbeni položaj. Fotografije poznanih avtorjev in tistih, ki se pod svoje fotografije dosledno podpisujejo, ki jim očitno ni vseeno, če bi jih ne navajali, korektno opremimo z njihovimi imeni.