Uporabnik:ReníJakomin

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Domače naloge[uredi]

1. Domača naloga: Slavistična revija[uredi]

Peter Svetina. Kitice v odstavkih: Nekatere kitične oblike v slovenskih protestantskih pesmih 16. Stoletja. Slavistična revija 48/2 (2000). 189-193.

Ključne besede[uredi]

Slovenska književnost, slovenska poezija, metrika, kitica, rima, protestantizem, 16. st.

Povzetek[uredi]

Slovenski protestantski pisci 16. stoletja so v prizadevanju za širjenje novega nauka izdali tudi več pesmaric. Z melodijami, ki so jih prevzeli iz pesmaric nemških in čeških protestantov, so prinesli v slovensko (duhovno) poezijo tudi mnogo kritičnih oblik. V tem članku je govora o štirih.

Slovenske protestantske pesmi, ohranjene v slovenskih protestantskih tiskih 16. stoletja, izkazujejo zelo bogat kitični repertoar.

Verz slovenskih protestantskih pesmi 16. stoletja je péti verz, kar pomeni, da se je prilagajal ritmu melodije, ta mu je določala metrični obrazec. Verz, ločen od melodije, pa se ravna le po načelu izosilabičnosti. Ker so pesmi praviloma pisane nestihično, v odstavkih, katerih konci pomenijo le konce kitic, je za prepoznavanje kitične strukture ta značilnost verza pomembna, prav tako pa tudi verzni konci, rimani lahko tudi raznonaglasno.

Na podlagi omenjenih lastnosti verza in kitice je pri večini slovenskih protestantskih pesmi 16. stoletja kitično strukturo moč razbrati. Med najpogosteje rabljenimi kitičnimi oblikami je takim. Lutherstrophe. Gre za sedemvrstičnico, sestavljeno iz prestopno in zaporedno menjavajočih se jambskih osmercev in sedmercev z zaključnim, po navadi nerimanim sedmercem. Prve štiri rime so prestopne, peti in šesti verz sta rimana zaporedno, sedmi je, kot že rečeno, po navadi neriman (lahko pa se zadnji verz kitice rima z zadnjim verzom naslednje kitice).

Kitica je bila znana že v nemški poeziji minezanga v 14. in 15. stoletju, razcvet pa je doživela v 16. stoletju za časa evangeličanov; med drugim je v taki kitici Luter, po komer je ta dobila ime, spesnil tudi znamenito zahvalno pesem‘Nun freut euch lieben Christen gmein’. Melodijo te pesmi in z njo vred kitično obliko so prevzeli tudi slovenski protestantje. Prvikrat jo je verjetno uporabil Trubar v Katekizmu 1550 v pesmi o stvarjenju ‘Ena pejsen iz svetiga stariga pisma’

Vagantska kitica se je pojavila v 12. in 13. stoletju v latinski poeziji potujočih sholarjev, od koder je dobila tudi ime. Najznačilnejša je bila štiri vrstična kitica iz štirih zaporedno žensko rimanih trohejskih ali jambskih tetrametrov, od katerih je trinajstzložni najbolj pogost. Taka kitica se je z razpadom dolgega verza na krajši polstišji lahko razvezala v osemvrstičnico (razvezana vagantska kitica), ta pa v štirivrstičnico (kratka razvezana vagantska kitica).

Ob kratki razvezani vagantski kitici se je v slovenskem protestantskem pesništvu 16. stoletja ohranila tudi oblika dolge razvezane vagantske kitice, pisane v (manj običajni) kombinaciji jambskih osmercev in sedmercev z dodanim nerimanim sedmercem na koncu (Dalmatin: ‘Ena druga nova duhovna pejsen od S. Krsta’).

Sled vagantske kitice se je ohranila tudi v desetvrstični Trubarjevi božični pesmi ‘Na božični dan’. Zanimiva pa je ta kitična oblika zlasti zato, ker prvemu prestopno rimanemu četverostišju, kratki razvezani vagantski kitici, sledi dvoje zaporedno in oklepajoče rimanih trostišij.

Za Dalmatinovo jutranjo molitev‘Ena pejsen, kadar človik v jutru vstane’se je ob upoštevanju ritma melodije izkazalo, da je zapisana najbrž v hildebrcindski kitici. Gre za varianto niebelunške kitice sestavljene iz štirih dvojno rimanih dolgih vrstic. Ime je dobila po srednjevisokonemškem ‘Mlajšem spevu o Hildebrandu’. Štirivrstična kitica z dolgimi verzi se lahko, tako kot vagantska, razveže v osem- ali štirivrstično kitico s krajšimi verzi in z rimami aBaBcDcD.

Že omenjeni štirje primeri kitičnih oblik kažejo, da je šlo pri pesmih slovenskih protestantov v 16. stoletju za oblikovno zelo izdelano poezijo, ki je sprejemala melodije in z njimi kitične obrazce iz pesmi nemških in čeških protestantov in z njimi dobila v svoj kitični repertoar številne srednjeveške in sočasne umetelne kitične oblike.

O avtorju[uredi]

Mag. Peter Svetina

Peter Svetina, rojen 1970 v Ljubljani. Študiral je slavistiko na ljubljanski Filozofski fakulteti in je leta 1995 diplomiral iz slovenske književnosti in jezika, 1998 pa magistriral s tezo Silabični verz v starejši slovenski poeziji. Dodiplomsko in podiplomsko se je izpopolnjeval na filozofski fakulteti v Bratislavi in v Pragi.

Zdaj predava slovensko in južnoslovanske književnosti na univerzi v Celovcu. Piše za otroke, za odrasle, raziskuje in prevaja. Med knjigami za otroke je nazadnje izšla Ropotarna, med tistimi za odrasle pa Počasno popoldne.


2. Domača naloga: Jezik in Slovstvo[uredi]

O reviji Jezik in slovstvo[uredi]

Jezik in slovstvo je revija, ki izhaja že od leta 1955 in ponuja razprave in zapise o slovenskem jeziku in literaturi ter pedagoški teoriji in praksi. Revijo izdaja Slavistično društvo Slovenije. Ima tudi spletno različico na strani Jezik in slovstvo.

Literarnovedni članek Župančičev Taruffe[uredi]

Izbrala sem si članek z naslovom Župančičev Taruffe avtorja Janka Modra. Avtor ocenjuje Župančičev prevod Molièrjeve klasicistične komedije Taruffe, ki je opisovala hinavščino Rimskokatoliške cerkve. Deležna je bila hudih kritik, saj so se cerkovniki prepoznali v glavnih likih, ki jih je Molière komično prikazal v igri. Zato je bila kmalu cenzurirana. Župančičev prevod je izšel kot osmi zvezek Kondorja.

Avtor pravi, da je Župančič v svoj prevod dodal še neko osebno noto, ki vsiljuje nek drugačen občutek kot ga imamo pri branju originala. Z objestnim užitkom in dodatkom prešernosti Župančič naniza nekaj pikrih domačim ozkosrčnežem in se zraven še kosa z enim od najbolj razgibanih klasičnih jezikov. Zaradi tega je v prevodu veliko lepih, bogatih, nakopičenih besed in fraz za sicer precej mirnejše ali preprostejše izvirne stihe. Tudi pri rimah si je vzel vso svobodo.

Razen živih in zvočnih rim ima Župančičev prevod še polno slogovnih, leksikonskih in drugih notranjih vrednot. Župančič je dostikrat vzvišenejši od Molierà, ki se rad realistično prilagaja vsakdanjemu življenju in v izrazu ni pesniško preveč izbirčen. Župančič je pa privzdignjen, vendar ne v smislu francoske precioznosti, temveč prej v smislu domače knjižne, žlahtne duhovitosti, ki je tudi po Zupančičevi zaslugi dobila pri nas trdna tla.

Klasicizem pri nas kot zvrst nima tekmeca, zato je potrebno za razumevanje strukture Župančičevega prevoda dobro poznati prvine, iz katerih je zraslo. Tako je mogoče ugotoviti, da se Župančičeva metoda ni zmeraj najbolj prilagajala slogu in snovi izvirnika, se pa je čudovito prilegala Župančičevi besedni umetnosti, pri čemer je poudarjal vse zvočno bogastvo.

Župančičeva osebna prizadetost je dala Molièrovemu Tartuffu posebno barvo, sočnost in domačnost, ki kljub zvenečim frazam sloni na stvarnih tleh in biča resnične napake. Ob drugačnem prevodu bi lahko vse skupaj ostalo pri hladni, teoretično pogojeni, a praktično ne skeleči zabavljici. Župančič je lahko golo naštevanje obogatil z tisoč in enim izrazom.

K Tartuffu se bomo še in še vračali, a ne le zaradi Mollerà, čeprav je Voltaire rekel, da bo Tartuffe živel, dokler bo živ francoski jezik, temveč pri nas še posebej zaradi Župančičevega prevoda, ki je prava pesem in eden od trdnih mejnikov našega prevajalstva.


3. Domača naloga: "Ko ciproš zacveti"[uredi]

Janko Glazer: Ciproš[uredi]

Spominu sina


Ko ciproš zacveti,
so naše frate rdeče:
tako iz rane speče
kdaj se pokaže kri.

Kjer rastel, zelenel
je gozd dreves košatih
in ptic v njem – nád krilatih –
je zbor brezskrben pel;

kjer búčal je vihar
skoz veje in vrhove
in poln moči njegove
bil svet je, vsaka stvar –:

tam frata zdaj leži;
le ciproš cvete rdeče:
kakor iz rane speče
pokaže zdaj se kri.


Življenje avtorja[uredi]

Janko Glazer (tudi Glaser, tako se je namreč podpisoval pred drugo svetovno vojno) je bil rojen 21. marca 1893 v Rušah pod Pohorjem. Izvira iz kmečke družine, a so ga bolj kot kmečka opravila pritegnile knjige. Posebej ljuba mu je bila poezija in že v času, ko je obiskoval ljudsko šolo v Rušah, se je lotil pisanja prvih verzov.

Po maturi se je vpisal na študij slavistike in germanistike v Gradcu, potem je nekaj časa študiral na Dunaju. Študij je prekinila prva svetovna vojna, ki jo je preživel v Mariboru ob opravljanju vojaškega pisarniškega dela. Ob koncu vojne je bil izvoljen za tajnika narodnega sveta v Rušah, nato pa v Mariboru vstopil v vojaško službo pri generalu Maistru. Vmes študija, leta 1917, se je poročil z Marijo Robnik. Leta 1919 je v Zagrebu nadaljeval študij slavistike in germanistike. Leta 1922 je študij zaključil na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani. Tako je postal stalni profesor slovenščine in nemščine na mariborski gimnaziji.

Leta 1926 se je podal v bibliotekarske vode. Zaposlil se je v mariborski Študijski knjižnici (danes Univerzitetna knjižnica Maribor). Sprva je delal kot bibliotekar ter spodbujal sodelovanje in menjavo gradiva z današnjo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani. Leta 1931 je prevzel funkcijo ravnatelja. V tej vlogi je ostal vse do upokojitve leta 1959, z izjemo obdobja druge svetovne vojne, ko so ga s tega mesta odstavili. Vojno je preživel v izgnanstvu v Srbiji. Prizadet zaradi izgube sina, ki je padel v boju, se je po koncu vojne s soprogo in s hčerko Alenko naselil v Rušah. Vsakodnevno se je z vlakom vozil v Maribor, kjer je nadaljeval z delom v knjižnici. Tudi v zadnjih letih življenja je bil zelo dejaven. Njegova hči je bila pesnica, literarna zgodovinarka, prevajalka in urednica. Umrl je v 82. letu starosti 2. februarja v Rušah, kjer je tudi pokopan.


Objave[uredi]

Ko je šolanje nadaljeval na klasični gimnaziji v Mariboru, je objavljal v razrednem listu Bodočnost. Njegova prva objava v Ljubljanskem zvonu pa sega v leto 1909. Pod pesem Spomeniki se je takrat sicer podpisal s psevdonimom Aleksij.

Leta 1919 je izdal svojo prvo pesniško zbirko. Leto kasneje je pripravil še antologijo Slovenska narodna lirika, že pred zaključkom študija pa je postal dejaven v Zgodovinskem društvu v Mariboru. Vestno se je posvečal znanstvenemu in domoznanskemu delu ter knjižnico povezal z mariborsko univerzo. Danes nanj gledamo kot na osrednjo osebnost mariborskega knjižničarstva. Zraven bibliotekarskega pa je pomembno tudi njegovo uredniško in raziskovalno delo. Že leta 1920 je napisal nekaj prispevkov za Časopis za zgodovino in narodopisje, ki ga je kasneje tudi sourejal. Od leta 1926 je sestavljal prispevke za Slovenski biografski leksikon. Njegovo uredniško delo obsega še delo pri Novih obzorjih, izbore iz Župančičeve poezije, urejanje Prešernove nemške poezije, pripravo antologije slovenske ljubezenske lirike in izbor Pesmi za otroke. Tudi prevajal je, največ poezijo iz nemščine in hrvaščine. Zaradi vseh naštetih obveznosti se je z leti vedno bolj odmikal od pesniškega ustvarjanja.

Kljub temu je izdal pet pesniških zbirk. Njegove pesmi, ki jih uvrščamo v slovensko moderno, vsebujejo razpoloženjske in impresionistične slike, veliko je pohorskih motivov, opazimo pa tudi politične ter socialno angažirane teme. Čeprav ni bil član nobene politične stranke, je kazal naklonjenost demokratskim vrednotam in bil zelo narodno zaveden. Z raznolikim delom je pomembno vplival predvsem na štajersko regijo. Danes se po njem imenuje nagrada, ki jo v Mariboru podeljujejo za posebne dosežke in za življenjsko delo na področju umetnosti. Še posebej pa je cenjen v domačem kraju. V Rušah so po njem poimenovani osnovna šola in knjižnica ter kulturni festival Glazerjevi dnevi. Da je bil svojemu delu zares predan, priča podatek, da je še kot upokojenec urejal rokopisno zbirko v UKM.


Tema in odmev pesmi[uredi]

Pesnik je pesem posvetil svojemu sinu, padlemu v boju, zato lahko rečemo, da je tema pesmi pesnikovo žalovanje za izgubljenim sinom, kar mu povzroča veliko trpljenje. Zato cvetoči ciproš, njegovo barvo, ki se pojavi in znova izgine, na posekah (fratah), primerja z krvavimi ranami ter bojnimi polji prepojenimi s krvjo padlih vojakov. Simbol krvi se v pesmi znova pojavi, saj se določene rane nikoli trajno ne zacelijo. Smrt sina, ki se mu je zgodila med vojno je nezaceljiva bolečina... kar simbolično povezuje s frato, ki zakrvavi po poseki dreves.

Pesnik se tako spominja svoje vrnitve domov: »Ko sem ugledal frato, vso rdečo od ciproša, spominjajočo na kri, se mi je vse strnilo v eno: kjer so nekoč rastla mogočna drevesa, je zdaj frata, poseka, samo še ciproš rdi tam, kakor kri iz ran.«

Pesem je odmevna predvsem v svojem sporočilu, saj opozarja na grozote druge svetovne vojne in trpljenje družin ob izgubi ljubljenih. Avtor jo je napisal z namenom, da bi tudi naslednje rodove opozoril na krutost takih dogodkov ter da bi se take grozote čim manj ponavljale, zato je njen odmev večen.


Uporaba[uredi]

Pesem je bila napisana leta 1948, izšla pa je prvega januarja leta 1953 v zbirki Pesmi in napisi. Sedaj je tudi na voljo v več pisnih in spletnih virih.


Ozadje[uredi]

Ozadje pesmi je narava pesnikovih domačih krajev, ki je prečudovita a hkrati srhljiva zaradi tragičnih dogodkov, ki so in bodo tamkajšnjih prebivalcem za vedno ostali v spominu. Tisti kraji so prestali že veliko lepega pa tudi trpljenja, žalosti, strahu…


Interpretacija[uredi]

V prvi kitici pesnik primerja cvetoča polja rdečega ciproša z ranam. S primerjavo nam ilustrira vso grozoto, ki se je tam odvijala med vojno, bojnimi rane in prelito krvjo padlih vojakov.

V drugi kitici omeni košat gozd poln veselo prepevajočih ptic, ki je nekoč rastel in zelenel na tem bojnem polju. Pesnik nam najbrž s tem želi povedati, kako polno življenja je nekoč bilo to območje.

V tretji kitici opisuje močen veter, ki je bučal skozi ta mogočen gozd.

V četrti kitici nam sporoča, da tega gozda polnega življenja tam več ni in ponovi začetek pesmi.


Zanimivost[uredi]

Ciproš: pohorska govorica s to besedo označuje približno meter visoko rastlino, strokovno znano kot ozkolistni vrbovec (Epilobium angustifolium), ki poleti v ogromnih količinah prekriva gozdne poseke in pomaga ustvarjati pestre vzorce v razkošju prelivajočih se barv.


Viri[uredi]


Datum uporabe vseh navedenih virov je 10 november 2020


4. Domača naloga: Forum Slovlit[uredi]

Izbrala sem si sporočilo objavljeno 25. marca 2008 avtorice Bernarde Rovtar z naslovom Lektoriranje zborovskih partitur. To sporočilo bi uvrstila v kategorijo nasvet, saj avtorica v njem svoje kolege prosi za pomoč pri lektoriranju zborovskih partitur.

Vsebina[uredi]

Pri podpisovanju besed oziroma zlogov pod notami jo zanima najboljši način delitve tistih besed, kjer je več možnost. Razmišlja o dveh načinih. V prvo predlaga, da bi prejšnji zlog zaključila s samoglasnikom in nato naslednji začela s soglasniško skupino, če le-to dopušča Slovenski pravopis in če je to izgovorljivo. Pravi, da je glede na to, da se petje naslanja na samoglasnike je za dobro izvedbo vmes soglasnike potrebno izgovoriti kratko, intenzivno, precizno… V drugo pa meni, da bi bilo deljenje besed smiselno po morfemskih šivih, kjer je seveda možno, saj je petje tudi podajanje in interpretiranje besednega pomena in pevec besedilo bolj ali manj sproti bere in doživlja. Sama se iz pevskih izkušenj bolj nagiba k drugemu načinu.

Mnenje[uredi]

To temo sem si izbrala, ker sem se sama tudi ukvarjala z zborovskim petjem in se zavedam pomembnost pravilne delitve na zloge, artikulacije, izvedbe in drugih komponent, ki so potrebna za pravilno pevsko izražanje.


5. Domača naloga: Opis literarne zgodovinarke[uredi]

Življenje in delo[uredi]

Simona Škrabec, rojena 15. 9. 1968 v Ljubljani, je literarna zgodovinarka in prevajalka. Na Filozofski Fakulteti v Ljubljani je študirala nemcistiko in primerjalno književnost. Od 1992 živi v Barceloni, kjer je 2002 je doktorirala iz literarne teorije na Barcelonski Avtonomni Univerzi (Universitat Autònoma de Barcelona). Posveča se raziskovanju evropske literature 20. stoletja in vpetosti literarnih del v izoblikovanje identitete in zgodovinskega spomina. V katalonščini je izdala knjigi Estirp de la solitud, leta 2001 (lasten prevod Potomci samote, 2005) in L’atzar de la lluita (drugi lasten prevod Po sledeh izkopanin, tudi 2005). Z Arnauem Ponsem je vodila obsežen raziskovalni projekt o odnosih med nemško in katalonsko kulturo Carrers de frontera (2007-2008), objavljen v katalonščini in nemščini. Eseje in razprave objavlja v strokovnih revijah in je redna književna kritičarka v barcelonskih časnikih kot sta El País in Ara, ter v kulturni reviji L’Avenç. Od leta 2007 je član uredniškega odbora humanistične revije L’Espill, ki jo izdaja Univerza v Valenciji. Za to ugledno publikacijo je med drugim uredila številko, posvečeno posledicam vojn na Balkanu “Vnuki Jugoslavije” (april 2011).

V slovenščino je prevedla romane in prozo katalonskih avtorjev kot so Pere Calders, Jesús Moncada, Jaume Cabré in Maria Barbal ter pesniške zbirke J. V. Foixa, Gabriela Ferrateja in Marie Mercè Marçal. V katalonščino je prevedla mladinske knjige Svetlane Makarovič (Teta Magda 2002; Pekarna mišmaš, 2006), prozo Danila Kiša (Grobnica Borisa Davidoviča, 2003), Draga Jančarja (Pogled angela, 2003; Katarina, pav in jezuit, 2005) in Borisa Pahorja (Nekropola, 2004). Poleg tega je prevedla eseje Aleša Debeljaka (Lanski sneg, 2007) in Aleša Štegra (Rokavica, 2010) ter pesniško zbirko Braneta Mozetiča (Banalije, 2008). V španščino pa je prevedla antologijo slovenske kratke proze, ki je izšla pod naslovom Zgodbe leta 2009, v katero je po lastnem izboru vključila besedila Pahorja, Kocbeka, Kovačiča, Maje Novak, Jančarja, Suzane Tratnik in Aleša Čara. Na področju teoretičnih razprav o prevajanju in delovanju mednarodnega knjižnega trga je kot urednica in s prispevki sodelovala v knjigah To be translated or not to be (2007, pod vodstvom Esther Allen) za Frankfurtski knjižni sejem in Internacionalització de la literatura en temps d’Internet (2012, skupaj s Tereso Irribaren). Je tudi urednica digitalne revije katalonskega PEN-a Visat, ki je posvečena svetovni književnosti in književnim prevajalcem. Prevaja tudi iz srbščine. Velja za ambasadorko srednjeevropske literature in kulture v Španiji. V slovenščini sta že izšli knjigi njenih književnih esejev Potomci samote (2005) in Po sledeh izkopanin (2005). Knjiga kratkih zgodb Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami je njen literarni prvenec.

Potomci samote[uredi]

Prvenec v slovenskem jeziku Potomci samote je delo, ki ga je delo sprva izdala v katalonščini, nato pa ga sama prevedla še v slovenščino. V njem v štirih zgodbah analizira tragično občutenje življenja. Avtorica raziskuje razmerje med antično komedijo in tragedijo, vlogo potomcev kot tragičnih likov, spopada pa se tudi s samoto, ki označuje osebno tragedijo posameznika. Leta 2001 si je Škrabčeva za katalonsko različico dela prislužila nagrado Katalonske akademije znanosti in umetnosti za literarno teorijo Josep Carner.


»Tragedija se torej začne v trenutku, ko posameznik preneha gledati na svoje življenje kot “vrt s potmi, ki se cepijo”. – Simona Škrabec

6. Domača naloga: Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev[uredi]

O zbirki[uredi]

Zbirka Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je najstarejša in največja kontinuirana knjižna zbirka v slovenskem jeziku. Glavnino slovenske literarne klasike je sprva izdajal Anton Ocvirk, kasneje pa še France Bernik.

Ustanovitelj zbirke Anton Ocvirk je zbirko urejal od 1946 do svoje smrti leta 1980. Istega leta o njegovi smrti je postal glavni urednik France Bernik, ki je zbirko urejal do konca 2010. Ko je leta 2010 zbirko prevzel Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, je izšlo več kot 230 knjig zbranih del in nekaj monografij. Od leta 2011 je zbirka pod uredništvom Matije Ogrina in ohranja temeljne konceptualne značilnosti, ki so ji bile določene že ob začetku.

Žal je pisateljic bolj malo. Najbolj izstopata Katja Mihurko Poniž in Marja Boršnik.


Viri[uredi]

Nova pisarija[uredi]

1. UVOD[uredi]

Avtor knjige je Miran Hladnik. Prva poglavja so prišla na svet leta 2012, vendar je datum vpisa prve izdaje v Cobiss leta 2014. Prva fizična izdaja se je vršila leta 2016 (400 izvodov).

Naslov Nova pisarija je sestavljen iz dveh besed: nova in pisarija. Nova namiguje na nove medije, vendar se tu omejuje na tiste s tesnejšo navezavo na tradicionalne oblike pismenosti. Torej se ukvarja z besedilom na zaslonu in tudi s sliko.

Pisarija pa izvira iz naslova Kranjska pisarija od Prešerna (leta 1831 v Kranjski čbelici), pri kateri France karikira ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost. V satirični pesnitvi sta učenec, ki sprašuje, in učitelj (pisar), ki mu odgovarja. S pisarjevim stališčem je pesnik ironiziral nasprotnike svoje poetike: Jerneja Kopitarja, Franca Serafina Metelka, škofa in nabožnega pisca Matevža Ravnikarja ter cenzorja Jurija Pauška. V njegovi pesniški zbirki Poezije v razdelku Različne poezije pa je bila leta 1847 objavljena pesnitev z imenom Nova pisarija.

Wikiknjige niso zaključene enote, ni mogoče govoriti o njihovem izidu kot dogodku, ampak jih je treba razumeti kot proces, kot dobesedno "rastočo knjigo".

V knjigi avtor posveča pozornost znanstvenemu oziroma strokovnemu pisanju, vendar se včasih posveti tudi leposlovju, in sicer kot primerjavo za lažjo razlago pri določenih temah.



2. PISMENOST[uredi]

Nekoč izraz pismenost je imel drugačen pomen kot danes. Bilo je tudi zelo malo pismenih, saj je to bil za tiste čase velik privilegij. V delu Vodnikovih knjig je pomenila za slovnico. Sedaj pa ima sodobnejši in širši pomen, in sicer "znanje, poznavanje česa sploh". Torej gre se za več ravni pismenosti, kot so na primer: digitalna pismenost, medijska, prometna, kartografska, finančna, matematična, kulturna ... Seveda je več pismenosti - specialnih pismenosti, ki omogočajo komuniciranje v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah (npr. obvladati računalnike pomeni biti računalniško pismen; biti sposoben se znajti v mestih pomeni biti urbano pismen).

Biti pismen pomeni tudi obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Pismenost določa tudi prag civiliziranosti in je samoumevno, da v razvitih državah so vsi pismeni.

Pismenost razumemo kot dvojno sposobnost:

  1. sprejemanja in razumevanja zapisanih informacij
  2. njihovega tvorjenja in posredovanja


Seveda "moderna" pismenost zajema tudi prepoznavanje določenih tehničnih simbolov (npr. simbol za on/off), spretnosti rokovanja z elektronskimi napravami (npr. kako pravilno uporabljati indukcijski štedilnik) in tehnične spretnosti (npr. znamo napolniti pravilno baterije mobilnega telefona). Lahko jo definiramo kot splošno pismenost, saj v bistvu vključuje spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji.


INFORMACIJSKA DRUŽBA[uredi]

Informacijska družba (informacijska/digitalna doba) je ime za socialni vzorec današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo (industrial society). V tej naj bi se podjetnost/kreativnost prednostno nanašala na udeležbo pri produkciji informacij, torej na vsakršno kulturno možnost: znanstveno, umetniško, izobraževalno; ne pa z namenom prodaje/potrošnje in družbenega ugleda.

Dandanes se vse bolj uporabljajo elektronske knjige, vendar tiskane knjige ne bodo izumrle. Pomen tiskanih knjig se pa spreminja.


WIKIJI[uredi]

Wikipedija in sestrska spletišča so last neprofitne organizacije Wikimedia. So en predstavnik informacijske družbe. Lastnosti teh spletišč so: lahka dostopnost, volontarizem (objavljanje ne prenaša profita), kooperativnost (običajno več oseb prispeva k objavi del) in tesnejši stik z realnostjo (jasno in jedrnato enciklopedično izražanje).

Wikimedijina spletišča zajemajo: Wikipedijo, Wikivir (stara besedila v javni lasti), Wikiknjige (za naše knjige in priročnike), Wikiverzo (za seminarje, projekte in predavanja), Zbirko (slikovno gradivo), Wikislovar in še druga spletišča. Vsa ta spletišča imajo status cc (creative commons), kar pomeni "licenca ustvarjalnega ljudstva". Creative commons prevajajo z "ustvarjalna gmajna", kar z asociacijo na slovensko pesem "Leukhup, leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina" iz 16. stoletja opozarja na svojo uporniško dimenzijo, uporniško vsaj v razmerju do omejujočega copyrighta.

Wikiji so spletna računalniška tehnologija druge generacije (splet 2.0). Bistvo je v temu, da poleg pridobivanja informacij, bralec lahko posega v ta spletišča, in sicer lahko prispeva k navajanju novih informacij. Wikipedija nas nagovarja k sodelovanju.

Nekoč je biblija služila kot merilo za razvrščanje razvitosti jezikov, danes pa število in kvaliteta objavljenih člankov na Wikipediji. Wikiji so nekako vzorčna oblika sodobne pismenosti. S kvaliteto in številom člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja, kar pomeni, da kot jezikovna identiteta obstajamo le, če obstajamo tudi na Wikipediji.

Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002. Na lestvici jezikov na Wikipediji je slovenščina trenutno okrog 40. mesta. Z emancipacijo drugih jezikov se na lestvici spušča. Glede na število govorcev pa naj bi bila njena "pravična" uvrstitev nekje okrog 150. mesta. Po Kornaijevi kategorizaciji spada slovenščina v 2. skupino, ki se imenuje vitalni jezik (83 jezikov). Jezikom 2. skupine zagotavljajo eksistenco potrebna digitalna orogja. V 1. skupini, comfort zone, pa je 16 jezikov, ki se jim ni treba bati za preživetje. V 3. skupini, border line (90), so jeziki z nejasno prihodnostjo. Ti jeziki imajo dve opciji: slediti zahtevam informacijske družbe (primerna jezikovna politika), ki postavlja skupnosti in se posledično povzpeti med vitalne jezike ALI se ne zavzemati za napredek jezika (ignoranca do zahtev) in z napačnimi potezami zdrsniti v 4. skupino, moribund or dead (41), ki se še pišejo. Na svetu je veliko več jezikov (okoli 6500), ki jih govorijo zelo majhne skupnosti, ki se ne pišejo (ni slovnic, slovarjev in niti digitalnih orodij) ter izginjajo skupaj z zadnjimi govorci.

"Svoboda, enakost, bratstvo" so temeljna načela Wikipedije. Wikipedijina proizvodnja informacij je alternativa državnim (etatističnim) in tržnim (merkantilističnim) sistemom družbe.

Objavljanje na spletiščih ne zahteva pretirane tehnične spretnosti, saj na vrhu strani so štirje zavihki:

  • članek;
  • pogovor;
  • uredi kodo;
  • zgodovina.

Nevtralnost je tudi eden izmed Wikipedijskih principov (NPOV - neutral point of view). Nevtralnost je bistvena pri analiziranju in pisanju o preteklosti.


Wikipedija se razlikuje od drugih publikacijskih možnosti (knjige, revije itd., ki jih je treba plačati), ker:

  • Wikipedija nima zaposlenih, zanjo ni država in niti mednarodnih profitnih družb;
  • piscem ni za zaščito avtorskih pravic;
  • prispeva lahko vsakdo;
  • uveljavlja sodelovanje namesto tekmovalnosti;
  • so objave neposredno primerljive;
  • je samorefleksivna (možnost ogleda historiata in pogovorne strani člankov).


Človekove socialne aspiracije so v bistvu načrti in ambicije za kulturo, umetnost, socialne projekte in jezik na sploh. V preteklosti so zamrle zaradi neoliberalizma in posledično kapitalizma (prvobitne akumulacije kapitala). Dandanes se spet prebujajo, v ekonomiji se zbirajo pod ključnimi besedami: univerzalni temeljni dohodek (universal basic income), darilna ekonomija (sharing economy, gift economy) in socialno podjetništvo (skupnostno, neprofitno podjetništvo). Na področju intelektualne proizvodnje pa pod gesli: odprti podatki (open data), prosti dostop (open access), creative commons, Wikipedija itd.


Wikiji in šola[uredi]

Wikipedija in sestrska spletišča (Wikiverza) so močno pedagoško orodje.

Leta 2005 so se z njimi začeli ukvarjati fakultetni seminarji in leta 2007 so študentski wikiprojekti dobili na seznamu projektov svoje poglavje.

Ob šolskim delovanjem se pojavi vprašanje ali je prav, da šola koristi Wikipedijo in podobno, saj s tem "ne spoštuje" enega izmed temeljnih načel, ki je prostovoljnost, saj dijaki in študentje so prisiljeni v to, če želijo izdelati predmet. Akademska skupnost ima prednost, in sicer je v njej meja med delovno prisilo in prostočasovnih hobijev projicirana. V skrajnih primerih pa akademske strukture prepovedajo uporabo Wikipedije kot pedagoškega orodja.

Wikipedija ni kvaliteten nadomestek za spletno učilnico. To je lahko Wikiverza, ki naj bi pripravljala nove člane v svet Wikipedije. Obstajajo še druga podobna orodja za učenje in poučevanje na daljavo, kot sta na primer Moodle (prostodostopna) in MOOC (odprta javnosti), ampak Wikiverza zgleda enostavnejša, saj ne zahteva montaže programa na inštitucionalni strežnik. Zaradi zelo obsežne svobode in javnosti Wikiverze, ta za ocenjevanje študentskih izdelkov ni primerna.

Obstajajo tudi škodljive intervencije (dokaj redke), ki škodujejo Wikipediji in sestrskim spletiščem, to pa imenujemo vandalizem. Ta vandalizem ne predstavlja nikakršne grožnje, saj se lahko s klikom na razveljavi v historiatu takoj odpravi in je problem rešen.


AVTOR[uredi]

Preden bi začele delovati interpretacijske šole v 60. letih je bilo pisanje večinoma usmerjeno k avtorju in nastala je biografija kot literarnovedni žanr, na primer Ivan Prijatelj (Duševni profili slovenskih preporoditeljev), Anton Ocvirk (Levstikov duševni obraz), zbirka Znameniti Slovenci, zborniki o velikih ustvarjalcih, njihovih korespondencah, postavljanje spomenikov ipd.

Sledeča generacija literarnih zgodovinarjev je preusmerila pozornost z avtorja k besedilu, kjer je bilo skoraj prepovedano spraševati se, kaj je avtor s tem hotel povedati. Primeri so knjiga Lirika, epika in dramatika (Matjaž Kmecl, Helga Glušič, idr.), zborniki Obdobja, Tone Pretnar pa je opozarjal na avtonomnost in nedotakljivost besedila.

V 80. letih se je pozornost usmerila k bralcu: njegovim kulturnim interesom, potrebam ter obzorju. Razvije se "literatura za bralca" (z razliko od "elitne literature", ki je "avtorska literatura"). Zaradi številnih demokratičnih sprememb so nekatera besedila izgubila na pomenu, saj je nekoč vrednotenje bilo drugačno, dandanes se teža pomembnosti besedila določa tudi v razmerju do bralca.


Motivacija za pisanje[uredi]

Pišemo zaradi ubesedovanja vrednega predmeta, samega sebe ali socialnih skupin, ki jim pripadamo. Med motivacijami je včasih težko razlikovati.

Napačno je razmišljanje, da brez etike ni humanistike, ker je etičnost lastnost humanističnega odnosa do sveta. Etično problematičnost zasledimo v avtorjevem napuhu (samopoveličevanje, prestiž, znanstvene prevare). Napuh povzroči neetično ravnanje do kolegov, na primer avtorji izumljajo lastne termine in se identificirajo za njihove utemeljitelje, od drugih pa zahtevajo njihovo upoštevanje. Neetično je, kadar pregledanega gradiva, ki smo ga uredili, ne ponudimo drugim v obdelavo, še huje je, če kolegu prevzamemo njegovo vsebino, na kateri se je veliko trudil.

Neetična motivacija za pisanje je obsesija s pisanjem (skribomanija, grafomanija), ta je ena skrajna oblika pisanja.

Pri leposlovju je večinoma način pisanja (slog - kako je nekaj sporočeno) pomembnejši od vsebine. Elitneži ("visoki avtorji") mnogokrat pišejo tako, da jih širša javnost ne razume, ker želijo uveljaviti svojo izjemnost. Taka literatura je žaljiva do bralca, saj pri njem povzroči "občudovanje avtorjeve avtoritete" in sram ob priznavanju, da besedila ne uspe razbrati. Ti avtorji so prepričani v lastno nezmotljivost in veličino, pisanje za splošno družbo se jim zdi nekaj slabega, saj po njihovem mnenju prilagajanje ljudskemu okusu pomeni prilagajanje nizkemu okusu. Pri Nemcih imajo tudi slab prizvok, in sicer jih slabšalno poimenujejo "Literatenliteratur" (pisatelji, ki želijo, da jih razume le ozek krog strokovnjakov v literaturi). Paziti moramo, da ne spregledamo avtorjevega namena in da se potrudimo si razložiti besedilo tako, kot je bilo zapisano, seveda si lahko po svoje interpretiramo (književnost odpira vrata mnogim interpretacijam).

Glede na teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih:

  • vsakdanje sporazumevanje;
  • leposlovje;
  • strokovno (učbeniki, enciklopedije, leksikoni in slovarji, znanstvena spoznanja prenašajo k širšem uporabniku in jih popularizirajo) in znanstveno sporazumevanje (znanstvene objave v revijah, zbornikih, knjigah ter spletiščih, ker so to edina mesta, kjer se znanost dogaja);
  • publicistično (novinarsko) sporazumevanje (dnevni časopisi, zabavne periodike, blogi avtorjev brez ustreznih referenc).


Izbira jezika[uredi]

Če pišemo za globalno javnost, pišemo v angleščini (lingua franca), če pišemo za domače ljudi, pišemo slovenščini, kar ne pomeni, da moramo govoriti o slovenščini le na Slovenskem, ampak da se razširjamo preko meja nacionalne filologije in meja jezika. Vključeni smo v mednarodno izmenjavo znanja, kar lahko izkoristijo tuje založbe, z namenom da bi izdali knjigo brez stroškov, ker jih pokrivajo slovenski projekti.

Strah, da bi se slovenistična znanost v bodoče dogajala v drugih jezikih je pretiran. Povzetki v tujih jezikih so bili v slovenističnih revijah že od nekdaj. Danes je pogoj za državno financiranje. Slavistična revija je objavljala izvlečke v tujih jezikih. Angleščina je kmalu prevladala nad nemščino in ruščino, danes prevajajo zbornike v dva glavna jezika. Slovenski jezik in literatura težko vzbudita mednarodno zanimanje (izkazalo se je pri spremljanju uspeha Slavistične revije).

Angleške objave so dandanes v privilegiranem položaju, saj večina literature pripelje do njih. Prevajanje v angleščino in promocija v mednarodnem okviru sta pogoj, da imajo objave možnost biti vplivne izven domačega jezika in stroke. Slovenska Wikipedija je zaživela, da bi se vanjo pretočila strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini.


Izbira teme[uredi]

Kazalec življenjskega standarda in hkrati kazalec razvitosti sistema predstavlja število izbirnih možnosti. Število možnih izbir s časom raste, zaradi tega se pa večkrat pripeti neodločnost. Izbira enega ne pomeni prikrajšanje drugega.

V akademskem svetu izbiro teme narekujejo nam nadrejeni – študentom asistenti in profesorji, diplomantom mentorji… Je pa res, da če bi si, učenci popolnoma sami izbirali temo, to dolgoročno verjetno ne bi ostalo pristno. Večino zanima le določeno področje in zato drugih sploh ne bi spoznali. Redki so tisti radovedneži, ki jim je vse zanimivo. Pomembno je vedeti, da naklonjenost določeni temi ni nujno predispozicija za dobro raziskovalno delo. Tema, ki je neznana ali ni ravno pri srcu, zahteva toliko boljšo poglobitev, saj takšne situacije obetajo več. Neprestano ponavljanje enih in istih tem pri diplomskih, magistrskih ali pa doktorskih nalogah nima smisla.

Pomembnost se določa v mednarodnem okolju in zato med pomembnejše teme spadajo tiste, okrog katerih se zbira več strokovnjakov in piscev. Mednje seveda ne spadajo slovenske teme, saj predstavljajo le manjši del razprav o jezikoslovju in književnosti.

Danes se spremembe na lestvici pomembnih del dosegajo z vključevanjem spolnega filtra (ženske teme), skozi žanrsko perspektivo (humor, zgodovinski roman), motivne perspektive (tematizacija drugega) itd.

V znanosti je izbirnih možnosti tako pri temi kot pri orodjih ogromno. Zato ni treba prežati na ene in iste teme, ki v javnosti veljajo za osrednje ali temeljne. Raznolikost bi mogla biti bolj cenjena.


Vaje v pisanju[uredi]

Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti. V osnovni šoli se malčke nauči pisati ročno, ker pisanje krepi inteligenco in pomaga pri pomnjenju črk. Bodisi tipkanje kot pisanje spadata med haptične oziroma tipalne izkušnje, ki so razvojno pomembne.

Wikivir in Wikiverza sta zelo ustrezni spletišči za skladiščenje slovenske literarne klasike v javni lasti, saj sta dostopna vsakomur. Besedila na teh spletiščih so bila digitalizirana, ker drugače ne bi čez desetletja bila več dosegljiva in berljiva, saj so zelo stara in lahko pokvarljiva.


Usoda avtorstva[uredi]

Nekoč je biti avtor/avtorica pomenilo pripadati ustvarjalni eliti, prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo. Visok ugled avtorstva je viden pri avtorjevih zahtevah, da lektorji in uredniki čim manj spreminjajo besedila. Nekateri avtorji so do svojih del preveč ponosni in želijo z njimi razpolagati tudi, ko so pravice že prodali. To želijo doseči z navito ceno publikacije, s prepovedjo razširjanja po spletu ali s preprečevanjem ponatisa v učbenikih, kar pa ni popolnoma etično.


*Soavtorstvo*[uredi]

Posege v besedilo na Wikipediji in sestrskih spletiščih se ne sme razumeti kot kritiko temveč kot sodelovanje. Pravila soavtorjev (sourednikov) so na Wikipediji kar utrjena, izhajajo pa iz enciklopedičnega pisanja za tisk, ki je bilo tudi skupinske narave.

Wikiknjige deklarativno nudijo možnost skupinskega avtorstva. Ker gre za daljša besedila, kjer je avtorski delež posameznika očitnejši kot na Wikipediji, je značilno, da je na začetku v Wikiknjigi seznam vseh sodelujočih (ali tistih, ki so se največ ukvarjali). Pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah niso določena.

Pravila za oblikovanje nekega teksta skupaj z drugimi so:

  1. pisati v oklepaju vprašanje delitve dela in zaslug za delo;
  2. odprtost pri sprejemanju in usklajevanju načrtov;
  3. zatreti ponos (ego);
  4. zaupati sodelavcem;
  5. pustiti soavtorjem pravico veta na vsebine;
  6. dati v ospredje vsebino in ne avtorja vsebine.


Objavljanje[uredi]

Ker le objave štejejo, je koncept avtorstva najbolj povezan z objavljanjem. V preteklosti je bilo objavljanje del težje kot je danes objavljanje člankov na spletu.

Danes "postaviti besedilo" pomeni naložiti ("to upload") besedilo na kako spletno mesto. Če je to mesto namenjeno številnim bralcem, postaviti besedilo pomeni hkrati ga objaviti. Cilj objavljanja je, da članke bere čim več ljudi: spletni časopisi, blogi, forumi...

Besedila na Wikipediji in Wikiviru so na vrhu med zadetki, za besedila na Wikiverzi pa to ne velja; vsa ta besedila pa so objavljena. Wikiverza je sklop učilnic, v katerih so teksti namenjeni lokalni, razredni rabi.


Množični um ali pametna množica[uredi]

Sodobna množica prisega na red, deluje zavestno, ukvarja se s storitvenimi dejavnostmi in duhovnim delom. Včasih množica opravi naloge in rešuje probleme boljše kot njeni posamezniki, kar dokazuje Wikipedija.

Množični um, kolektivna pamet/zavest, množična zavest so izrazi, ki označujejo način organizacije znanja v informacijski družbi. Gre za znanje, ki ga uporabniki spleta objavljajo na raznorazna spletišča; je javno dostopno in se stalno izpopolnjuje. Znanje mora biti (za razliko od materialnih dobrin) zastonj. Splošno znanje pa nastaja kot produkt dialoga med posamezniki.

Ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier je izrazil kritiko. Meni, da lahko popolnoma vsak sodeluje pri oblikovanju informacij, kar pomeni grožnjo zahodni civilizaciji, ki temelji na intelektualnih dosežkih posameznih osebnosti, v političnem smislu pa na reprezentativni demokraciji. Vsak lahko objave prireja sebi v prid. Prav tako očita, da je Wikipedija primer "vladavine drhali"; ostro napada anonimne urednike, ki se norčujejo iz resnih strokovnjakov. Trdi, da možnost prostovoljnega objavljanja na Wikipedijo podpira le organizacijo obstoječega znanja, ne pa tudi produkcijo novega. Marsikatera Lanierjeva opazka drži.


Avtorske licence[uredi]

Rezultat pisanja je besedilo, ki v pravu je definiran kot intelektualna lastnina. Ob tej se je oblikovala specifična zakonodaja, ki se imenuje copyright oziroma avtorske pravice. Težave z avtorskimi pravicami se pripetijo v glasbi, filmu, fotografiji, arhitekturi in besedilih v digitalni obliki.


*Creative commons*[uredi]

Creative commons ("ustvarjalna gmajna") je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture ("free culture"), kateri pojem je uveljavil Lawrence Lessig. Creative commons najprej ponuja tekste in kasneje dodaja pod kakšnim pogojem.

Vrste licenc cc so:

  • Priznanje avtorstva = Delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja. Dovoljena je izdelava izpeljanih del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno;
  • Deljenje pod istimi pogoji (share-alike - SA) = Izpeljano delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega besedila (copyleft);
  • Nekomercialno (non-commercial - NC) = Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave samo za nekomercialen namen. Wikipedija takih del ne sprejema;
  • Brez predelav (no derivative works - ND) = Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.


Licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco, ki je opremil s svojim delom, tudi spremeni. Licence redno uporablja: medijska hiša Al Jazeera, PLOS (Public Library of Science), Bela hiša, pri nas spletišča Videolectures, Culture.si, znanstvene revije DOAJ (Direktorij prostodostopnih znanstvenih revij; Slavistična revija). Najsodobnejša med licencami cc je Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno veljavnost. Dela so prosto dostopna pod pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja. Oprema del na spletu z licenco cc je enostavna. Avtorji del, objavljenih pod licenco cc 4.0 priznavanje avtorstva, ohranijo moralne avtorske pravice.

Če želimo, da so naši teksti in fotografije brez zadreg uporabljeni na Wikipediji, se moramo sprijazniti tudi z njihovo potencialno komercialno rabo.


*Copyright*[uredi]

Copyright ("Zakon o avtorski in sorodnih pravicah") je ime avtosrke zakonodaje, ki ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna (računalniški programi), glasbena, dramska, filmska itd. Ščiti jih pred zlorabo, kar je lahko nepooblaščeno razmnoževanje in dristribuiranje, nedovoljena javna izvedba ali predelava dela in objava takega izvedenega dela.

Avtorska zakonodaja preganja kršitve avtorskih pravic, kadar lastniki zaradi takega početja kršitelja utrpijo finančno škodo. Se pa avtorji obračajo na sodišča tudi, kadar so kršene njihove moralne avtorske pravice (nekorektnost ali odsotnost citiranja).

Copyright izhaja iz trojih neustreznih konceptov:

  1. pri intelektualnih proizvodih je preveč poudarjen avtor (avtorstvo);
  2. zrasla je iz izkušnje s tiskanimi objavami in se drugim medijem zato težje prilagaja (na internetu);
  3. intelektualne proizvode obravnava v prvi vrsti kot lastnino in ne kot javno dobrino.


Po avtorski zakonodaji izvirno delo pomeni vsaj minimalna količina kreativnosti. Kraja ideje za knjigo je neetično dejanje, ni pa kaznivo. Zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let. Anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi. Neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena. Izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi. Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi. Če delo ustvari nekdo v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji, ki se potrdi v pogodbi.

Če je nastalo izvedeno delo (film po romanu, elektronska verzija knjige, učbenika, kazalo knjige, prevod...) z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic prvotnega dela, ima status originalnega in avtorsko zaščitenega dela avtorske pravice, med temi je pravica razmnoževanja in razpečavanja. Delo razmnožujemo s tiskanjem, fotokopiranjem, prepisovanjem, citiranjem, digitaliziranjem, nalaganjem s strežnika na svoj računalnik, delo damo na razpolago (razpečavanje) v razredu, na spletni strani, ko posodimo komu knjigo. To je dovoljeno početi, tudi če nismo lastniki avtorskih pravic, dokler gre za korektno oziroma pošteno uporabo ("fair use"), ki je neprofitna (nepridobitna). Če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju. Avtor, ki je zainteresiran za ohranitev pravic, mora v pogodbo sam dodati člen, da avtorske pravice zadrži pri sebi. Moralne pravice zajemajo intelektualne proizvode, ki so izdelani v manj kot 200 izvodih (npr. grafike) in dajejo avtorju omejeno pravico preprečiti uničenje svojega lastnega dela.


BRALEC[uredi]

Podpoglavja sta:

  • Prosti dostop;
  • Varovanje zasebnosti.


Prosti dostop[uredi]

Velja prepričanje, da mora biti prosto dostopno osnovno, srednje in visoko šolstvo. K prosti dostopnosti šolskega znanja pripomorejo zastonj učbeniki. Knjige pa so večinoma, izven šole redko zastonj. Prosta dostopnost znanja zunaj šole ni samoumevna (za muzeje in galerije plačujemo vstopnino, za knjižnico članarino, za revije, časopise in časnike naročnino...). Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij, postopoma povečuje njihovo lahko dostopnost in neplačljivost.

Hramba besedil in enciklopedičnih informacij na Wikipediji in Wikiviru je zanesljivejša kot na strežnikih domačih inštitucij. Velika mednarodna spletišča sploh ne diskriminirajo slovenščine, prej bi lahko to očitali domačim povzpetniškim inštitucijam. Dokaz vključenosti slovenščine in lokalnih kulturnih posebnosti pri Googlu so dudli s slovenskimi motivi.

Googlove knjige v javni lasti ponuja ameriška nekomercialna organizacija Digital Public Library of America (DPLA) in HathiTrust Digital Library zastonj, podobno kot za evropske knjižnice počne to Europeana. Znanje se torej odpira.

Najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanja so: vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija. Večkrat jim sledi beseda "skrivnost". To so področja, pri katerih se sodobne skupnosti in posamezniki znotraj informacijske družbe res ne bi smeli zgledovati. Informacijska družba si zaradi specifičnega značaja informacije lahko privošči kooperativnost, ki je civilizacijsko višja oblika odnosov.

EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena.

Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) je geslo današnjega časa in od okoli 1990 dalje pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij. Zadeva vse oblike informacije: revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke in večpredstavno gradivo. Razlikovati je treba med:

  • prosto vsebino ("free content") = besedila, informacije lahko poljubno spreminjamo;
  • prostim dostopom = ne predvideva in ne dovoljuje poseganja v vsebino.


Izrazov s pridevnikoma "odprti" in "prosti" je več:

  • odprti podatki (open data) = podatki na internetu, ki niso podrejeni restriktivnemu copyrightu;
  • odprti dostop (open access) = kako doseči svobodno dosegljivost znanstvenih publikacij in podatkov na spletu;
  • prosta vsebina (open content) = kako doseči svobodno dosegljivost virov (literature, videa, fotografij);
  • prosto znanje (open knowledge) = podobno kot odprti podatki, vendar širše: znanstveni, geografski in zgodovinski podatki, glasba, film, knjige, vladne in druge upravne informacije;
  • prosto izobraževanje (open education).

Kopiranje je v tej kulturi v redu, če navedemo avtorja dela, ki smo ga prekopirali.


Med izrazoma prost in odprt poskušajo razlikovati pri projektu Open Access Slovenia:

  • prosti dostop (free OA) = brezplačno dostopnost besedila, za katero je avtor materialne pravice prenesel na založbo in je opremljeno z licenco ©, na spletu;
  • odprti dostop (libre OA) = brezplačno dostopnost besedila na spletu, pri čemer je avtor obdržal materialne pravice, besedilo pa je opremljeno z eno od licenc creative commons, ki jih v primeru revijalne objave določi revija.

Za licence cc se previdni slovenski založniki neradi odločajo, bolj posegajo po njih samozaložniki. Prosti dostop pomeni, da lahko kdorkoli kjerkoli kadarkoli pristopi do neke informacije. Licenci CC-BY-SA 3.0 in GFDL sta primera prave proste dostopnosti in opisujeta dostopnost Wikimedijinih spletišč. Dokument izgubi status proste dostopnosti, če moramo za njegovo uporabo plačati.


Obstaja več "barv" dostopa:

  • zlati prosti dostop označuje dostop, ki ga je zagotovil založnik. Običajno gre za recenzirane revijalne članke;
  • zeleni prosti dostop označuje dostop, za katerega je poskrbel avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij. Običajno gre za predobjave ali poobjave. Založbe ne ponujajo člankov v branje zastonj, ampak stroške zaračunavajo avtorjem ali njihovim inštitucijam;
  • sivi prosti dostop označuje spletno dosegljivost publikacij, do katerih je načeloma težko priti: diplome, doktorati, konferenčna področja in izvlečki;
  • hibridni prosti dostop pomeni, da poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije. Gre predvsem za humanistične in družboslovne monografije, ki jim založnik z vzporedno spletno objavo skuša povečati uporabnost;
  • zakasnjeni prosti dostop je objava, ki pride v prosti dostop po določenem obdobju blokiranja proste dostopnosti, na primer v zamiku enega leta po objavi;
  • platinasti prosti dostop označuje publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji (inštitucija, država). Slovenske znanstvene objave na spletu najbolje označuje ta oznaka.

Profesor Hladnik podpira zeleni in platinasti prosti dostop.

Pobudniki proste dostopnosti so akademski učitelji in raziskovalci, univerzitetne knjižnice ter znanstvena ministrstva držav. Ovirajo pa ga akterji, ki imajo od trenutne trgovine z znanstvenimi besedili največ koristi (založniške hiše). Najboljša rešitev v dani situaciji je ustanavljanje digitalnih besedilnih skladišč, kjer avtorji arhivirajo svoja besedila.

Prosto dostopne revije najdemo v DOAJ (Directory of Open Access Journals) in preko Googlovega Učenjaka, vendar je treba biti pozoren na oznako OA, saj je med njimi veliko takih, ki svoje storitve avtorjem drago zaračunavajo.

Akademske inštitucije, delujoče v duhu prostega dostopa, spadajo na seznam ROARMAP (Registry of Open Access Repositories Mandatory Archiving Policies).


*Založbe*[uredi]

To, kar se zapiše na Wikipediji, postane javna last. Tako mislijo promotorji avtorske licence cc, aktivisti na Wikipediji, akademske inštitucije in drugi. Med temi je izstopal internetni genij in heker Aaron Swartz. Bil je pisec, programer in aktivist. Bil je tudi soavtor licence Creative commons. Leta 2011 je z univerzitetnih strežnikov snel skladišče plačljivih znanstvenih člankov (JSTOR in MIT - 4,8 milijonov člankov) ter omogočil zastonj dostop do njih. Leta 2012 sta ga založbi stisnile v stisko, in sicer z drastično milijonsko tožbo in pretnjo dolgega zapora (35 let). Izpuščen je bil s plačano varščino. Januarja 2013, v svojem stanovanju v New Yorku se je obesil, najbrž zaradi izčrpanosti, strahu in negotovosti. Točen razlog ni znan (Taren Stinebrickner-Kauffman, Aaronova punca), saj dan prej mu je bila ponujena možnost "zbrisa" tožbe.

Plačevanje izobraževanja, informacij in znanja blokira pot socialnemu idealu družbe samostojnih kreativnih posameznikov. Založbe so segment kulturne produkcije in obravnavajo bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lasti. Založbe forsirajo objavljanje v knjižni obliki in ovira prehod objavljanja informacij na splet. Njihova ciljna publika se oži na otroke, ki računalnikov niso vešči, in na upokojence. Založbe znanstvenih objav že dolgo ne zalagajo več; če že, samo organizirajo pripravo publikacij in njihovo distribucijo. Pisci znanstvenih razprav natančno poznajo svoje bralce in knjižnice (zainteresirane za nakup), zato založbe kot posrednika ne potrebujejo. Če že, se za založbo odločijo zaradi domnevnega ugleda (torej prestižnih razlogov) in predsodkov do samozaložbe.

Nove izbirne možnosti znanstvenim piscem ponuja pojav "predatorskih založb" (predatory open access publishing), ki postavljajo revije na splet po principu zlatega prostega dostopa. Urednike in recenzente privabljajo tako, da jim namesto uredniškega honorarja ponujajo dve zastonj objavi v svojih časopisih. To pa je seveda mamljiva ponudba, saj se sicer cena objave članka giblje nekje med 90 $ in 500 $. Primer je Science Publishing Group.


*Repozitorji*[uredi]

Podatka o vplivnosti nekega članka sta dva: številke o citiranosti in številke o branosti objave. Med seboj se lahko precej razlikujeta. Podatki o branosti neke objave so bolj pomembni, saj potrjujejo dejstvo, da je treba raziskave še naprej financirati.

Obiskanost neke spletne strani lahko merimo na dva načina: z zastonjskimi števci dostopa ali pa z Googlovo analizo obiska.

Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu objav, izmenjavi novih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji.

Profesor Hladnik predlaga financiranje spletnih objav v okviru naročnine na internet; lahko bi bilo plačilo vsebin zajeto v ceno pomnilniških enot ali v ceno fotokopiranja. Na Slovenskem je v veljavi avtorsko nadomestilo, ki se plačuje glede na število izposoj v knjižnici. Prosti dostop je v soglasju s principom prostovoljnega prispevanja in v nasprotju s profitno usmerjenim objavljanjem.

Glavni namen repozitorjev je trenutno arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov. Slovenski literarni zgodovinarji lahko naložijo svoje spise na:

  • Pedagoški fakulteti v Ljubljani (PeFprints);
  • Univerzi v Mariboru (Digitalna knjižnica UM);
  • Univerzi v Novi Gorici;
  • Univerzi v Ljubljani (Repozitorij Univerze v Ljubljani).

Slovenski akademski repozitorji so združeni v Nacionalnem portalu odprte znanosti.

Objavljanje na spletu na nek način vpliva na slog pisanja, saj se avtorji prilagajajo širši množici bralcev, ki narekujejo bolj poljudnejši izraz. Slovenske literarnovedne revije (Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost) so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju.

Dnevno se objavlja tudi na forumu SlovLit, ki deluje od leta 1999 in je odprtega značaja. Lociran je na strežniku raziskovalnega inštituta Jožef Stefan, kjer so ponudili prostor in začetno pomoč zastonj. Tu so objavljene napovedi dogodkov, kazala novih revij in knjig, komentarji, polemike… Pošiljatelji objave prispevajo zastonj.


Varovanje zasebnosti[uredi]

Obstajajo različni razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja, na primer: strah pred njihovo velikostjo; prihajajo iz Amerike; nezaupanje v dobre namere takega početja; strah pred veliko ceno, ki jo bo nekoč treba plačati za digitalne informacije; strah pred možnostmi zlorabe.

Posamično ni enako zasebno in skupno ni enako javno.

Varuhi človekove zasebnosti so razpeti med dve stvari: po eni strani bi radi vse ugodnosti, ki jih prinašajo zbrani osebni podatki; po drugi strani pa se nadzora nad seboj, brez katerega se zbirka osebnih podatkov ne more oblikovati, otepajo (ker s tem izgubljajo osebno svobodo).

Nedolgo nazaj je slovenski Zakon o varovanju osebnih podatkov agresivno uveljavljal Urad informacijskega pooblaščenca. Prepovedal je Googlov projekt Street view, saj je bilo zahtevano, da zamegli obraze posameznikov, ki so bili ujeti na fotografijah. Prav tako je precej škodil besedilnemu korpusu Nova beseda, ker je prepovedal iskanje po imenih in priimkih. Slovenski uradniki si prizadevajo za privatizacijo informacij, in sicer dajejo prednost človekovi zasebnosti v škodo javne blaginje.



3. KREDIBILNOST[uredi]

Ker lahko danes objavlja praktično vsak, moramo pri branju objav na internetu ali v knjigah biti previdni in presojati, ali so informacije so verodostojne. To preverimo z raziskovanjem avtorja, inštitucijo/medij (v katerem je objavljen članek), starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, dejstva ... Avtorju brez težav lahko zaupamo, če gre za uveljavljenega strokovnjaka. Zaupanje se lahko izkaže neupravičeno, če avtorjev ugled preverjamo na napačnem mestu (časovno obdobje, področje kompetenc). Piscu, ki je v stroki neprofesionalen, rečemo diletant ali amater. Pogosto smo nezaupljivi do mlajših avtorjev, a se zna zgoditi, da jim delamo krivico. Raje namreč zaupamo starejšim avtorjem, ki jih smatramo za izkušenejše in modrejše. Večinoma pa so mlajši bolje teoretično podkovani in znajo učinkoviteje (kot starejši) priti do informacij na spletu.


AKTIVIZEM[uredi]

Do spremembe v dojemanju znanosti pripelje prepričanje, da objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče (raziskovalčev interes, ki je različen od posameznika, zato je "manipulativno").

Aktivizem je socialni koncept. Splošni pomen besede aktivist je "kdor aktivno deluje v kakem društvu ali gibanju". Danes ta pojem povezujemo s pridevniki: feministični, ekološki, mirovni, humanitarni, politični … Aktivizem povezujemo predvsem z liberalnimi nazori, čeprav tudi marsikateri konservativec poseže po aktivističnih vzorcih obnašanja.

Aktivizem v znanosti posamezne fakte posploši in izpusti vsa dejstva, ki ne ustrezajo namenu. Pomembno je razlikovanje med kritično refleksijo in aktivizmom – kritična refleksija si za razliko od aktivizma lahko privošči odmik od predmeta opazovanja. Kritična refleksija je v naši stroki nujna, medtem ko je aktivizem nezaželen. Poleg tega je aktivizem slep za pomisleke in nasprotne argumente ter namesto na razum apelira na čustva. Aktivizem zavrača statistične podatke, saj ti običajno močno kontrirajo samem aktivizmu. Kritično mišljenje je pesimistično mišljenje in lahko enačimo z nezaupljivostjo.

Izobraževanje naj bi bilo posvečeno oblikovanju kritične zavesti: treba je razmišljati s svojo glavo, vendar pravilno, etično in pametno.


AVTORSTVO[uredi]

Inštitucionalna vezanost avtorja je podatek z dvojno vezanostjo:

  • pozitivna = pripomore k kredibilnosti (inštitucije zaposlijo samo tiste, ki so se s svojim dobrim delovanjem že izkazali);
  • negativna = inštitucije pogosto zavirajo objavo prelomnih odkritij, ki se ne vklapljajo v pedagoške in raziskovalne rutine (to bi ogrožalo delovanje utečenih modelov).


Samozaložba ni več nujno znak nezanesljivosti. Za samozaložbe se avtorji odločijo, ko jih nobena od založb ne izbere. S pojavom digitalnega tiska postaja samozaložba vedno bolj pogosta. Na področju znanstvenega objavljanja je manj pogosta (bolj običajna v leposlovju). Pri takih besedilih je potrebno biti previden, saj niso šla skozi recenzijski ali uredniški postopek. Zakaj za kakšno objavo ne stoji nobena inštitucija, obstajajo različni razlogi: avtor je bil neučakan, se je sprl z založnikom, ali pa išče alternativne načine objavljanja.

Preden se lotimo pisanja nečesa, kar bi objavili, je potrebno preveriti in filtrirati informacije. Problem so tudi ljudje, ki namenoma predstavljajo in ponarejajo lažne novice (izjave), kar je ilegalno in neetično. V krivem so tudi ljudje, ki naivno in brez pomisleka nasedejo na babje čenče, ne da bi nove podatke preverili.


STROKOVNO RECENZIRANJE[uredi]

Strokovno recenziranje (peer reviewing) je postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena skupnost priznala kompetenco za področje recenziranja. To so običajno uredniki časopisov, zbornikov, knjig...

Z recenziranjem se vzdržujejo standardi kvalitete. Formaliziran recenzijski postopek je eden od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije. O objavi odloča urednik in ne recenzent. Recenzenti neko delo sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo pod pogojem, da avtor popravi problematične dele besedila. Tako recenziranje preprečuje objavljanje nepreverjenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov.

Zaradi izčrpane pristranskosti, samovolje in napak v recenzentskih postopkih znanstvena skupnost išče alternative strokovnemu recenziranju. Med temi spada javno recenziranje (open review ali open peer review ali anonimus peer review).

Slepa recenzija pomeni, da avtor ne ve, kdo je recenzent njegovega dela. Dvojna slepa recenzija pomeni, da avtor ne ve, kdo je recenzent, in recenzent ne ve, kdo je avtor razprave. Anonimno recenziranje skrbi za ohranjanje znanstvenih standardov.

Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, zavrnitev in pogojni sprejem.

Nekatera uredništva so formalizirala recenzijski postopek tako, da recenzenti svoje opombe zapisujejo v obrazec:

  • določijo tip članka;
  • tematsko področje;
  • presodijo ustreznost naslova;
  • poročajo o obsegu članka in predlagajo njegovo krajšanje (če je to potrebno);
  • ugotovijo, ali manjka kakšen nujni del članka;
  • pri člankih v tujih jezikih se glede na uredniško politiko in značaj besedila odločajo, ali naj bodo objavljeni v tujem jeziku ali v prevodu;
  • označijo jezikovno plat članka;
  • presodijo slog članka;
  • izrečejo se o primernosti terminologije;
  • pregledajo članek po tehnični plati;
  • izrečejo se o izbiri teme (je aktualna ali ne);
  • izrečejo se o metodi;
  • pregledajo reference;
  • naštejejo morebitne napačne trditve in nedoslednosti.


Recenzenti na koncu obkrožijo:

  • članek je primeren za takojšnjo objavo;
  • članek je primeren za objavo, a lahko počaka na eno izmed naslednjih številk;
  • članek je primeren za pogojno objavo;
  • članek sploh ni primeren za objavo.

Uredništvo takoj po odločitvi sporoči avtorju svoj sklep in pripombe.


PRAVOPIS[uredi]

V verodostojnost objav najprej podvomimo, če v besedilu opazimo pravopisne in slogovne nepravilnosti. Te kažejo na avtorjevo slabo jezikovno kompetenco.


Ločila[uredi]

Indikator piščeve pravopisne kompetence je razlikovanje med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—).

  • Vezaj: <->, med besedama je stičen.
  • Pomišljaj: <Ctrl> in <-> (numerični), med besedama je nestičen.
  • Dolgi pomišljaj: <Ctrl> + <Alt> + <-> (numerični). Dolgi pomišljaj se redko uporablja, in sicer samo za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali pa ne smemo razdeliti na manjše. Je nestičen in stoji samo med povedmi in nikoli znotraj povedi.


Drugi indikator so narekovaji. Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih. Slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»___«), drugače sta še narekovaj zgoraj/zgoraj ("___") in vejični narekovaj spodaj/zgoraj („___“). Tuji narekovaji (angleški) niso primerni.

Enojne narekovaje zgoraj/zgoraj uporabljamo samo za označevanje pomenov besed (angl. default, slov. 'privzeto').


Dvopičje pravopis obravnava kot levostično ločilo. Dvopičje ni potrebno pred naštevalnim nizom in kadar uporabljamo v povedi npr., itd., itn., ipd. ...

Tropičje ali tripičje je nestično ločilo. Tripičje je alternativa vezniku itd. Pred njim ni vejice.

Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli besedil, kadar je vejica prešibka, pika pa premočna.


Velike začetnice[uredi]

Kadar zapisujemo naslove kolon ali vrstic v tabelah, uporabljamo veliko začetnico. Znotraj posameznih celic se priporoča raba male začetnice, razen ko gre za cele stavke ali imena.

V alinejah uporabljamo veliko začetnico, ko alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo. V tem primeru morajo biti potem vse alineje take. Lahko si olajšamo zadevo z uporabo podpičja (in je vse z malo, ker je del povedi).


Drugo[uredi]

Spol se veže na osebek. Če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka (To mesto so Jesenice). V dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša.


DIGITALNA PISMENOST[uredi]

Besedila je potrebno obvladati po pravopisni in tehnični plati. Upoštevati moramo tehnične parametre.


Formati besedil[uredi]

Računalniške formate besedil se prepozna po končnicah v naslovih dokumentov:

  • txt pomeni golo besedilo (forumi, npr. SlovLit);
  • doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo;
  • htm ali html pomeni spletno besedilo;
  • pdf pomeni natisljivo besedilo;
  • besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu ipd. nimajo končnic.


Uredniki avtorjem pogosto naročajo, naj tekste oddajo v formatu rtf ali odt (sta nekomercialna oblika formata doc in docx).

Če bomo direktno v besedilo vnašali popravke, se priporoča doc, docx ali rtf format besedila. V pdf format shranimo samo, ko smo prepričani, da popravkov ne bo več (težavno jih je popravljati).

Slikovni format je neodpustljiv, besedila ni mogoče kopirati, označiti z miško, jih popravljati ...


Besedilo v wikijih[uredi]

Pišemo direktno v okno, ki se odpre, ko pritisnemo zavihek Uredi. V wikijih lahko delamo tabele, uporabljamo matematične grafe in vstavljamo slike.

Navodila za uporabo wikijev so precej enostavna, in sicer:

  • za odstavek pustimo eno prazno vrstico;
  • za seznam po alinejah vsaki enoti na začetku vrstice dodamo zvezdico;
  • naslove obdamo z enačaji (število teh je odvisno od ravni);
  • ležeči tisk označimo z dvema apostrofoma;
  • krepki tisk označimo s tremi apostrofi;
  • povezave naredimo z oglatimi oklepaji;
  • sliko vstavimo preko menija;
  • oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami;
  • presledek na začetku vrstice naredi na zaslonu okvirček z besedilom;
  • posebne oznake so za prelom vrstice <br>, vodoravno besedilo <hr> in centriranje besedila <center>;
  • posebni oznaki sta za začetek <poem> in konec pesemskega besedila </poem>;
  • v dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev.


Vaje v wikijih[uredi]

Najpogostejše napake začetnikov na Wikipediji se nanašajo na:

  • preintenzivno členjenje na odstavke;
  • mašila, ki ne spadajo k enciklopedičnem slogu;
  • prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom;
  • dobesedno prevajanje iz drugih jezikov.

Več o tem v poglavju 4. SLOG.


Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

Pripombe lahko sporočimo ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni, v opombah svojih besedil …) ali pa direktno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo. Ko želimo pripombe napisati direktno v besedilo, označimo tekst, ki ga želimo komentirati, in nato z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb.

Na wikibesedila popravke vnašamo direktno, za komentiranje imamo te možnosti:

  • pogovorna stran besedila;
  • pogovorna stran avtorja;
  • če besedilo nastaja v univerzitetnem seminarju, lahko odpremo samostojno stran na Wikiverzi;
  • znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden: <!-- komentar -->;
  • s predlogo: {{redakcija|beseda z napako|beseda s popravljeno napako}}.


NAVAJANJE[uredi]

Srce humanistične znanosti je citat, reprodukcija plus navedba vira. (W. Blackwell v najavi predavanja na King's College v Londonu 17. jan. 2013.


Čemu sploh citiramo[uredi]

Citiranje dela besedilo prepričljivejše, olajša razumevanje in poveča njegov učinek.

Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti. Če besedilo ne prinaša novega znanja, ne spada v znanost, ampak v kakšno drugo funkcijsko zvrst. Sklicevanje je znamenje strokovnega pisanja.

V strokovnih spisih so sklici grafično poudarjeni z narekovaji ali pa so v samostojnem odstavku in opremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oziroma v opombi na dnu strani. Viri so urejeni po priimkih avtorjev.

Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del. Neplačljiva je zato, ker uporabimo le manjši del avtorskega proizvoda in ne celega. V akademskem pisanju naj delež citatov iz leposlovja ne bi bil večji od 20 %. Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, kaznivo pa ni.


Prepisovanje[uredi]

O prepisovanju ali plagiranju govorimo, kadar nekdo tuje znanje prodaja kot svoje. Takšno početje ima pravne posledice le, ko delo nekega avtorja še ni v javni lasti (70 let po smrti avtorja). Običajno plagiatorji prepisujejo zaradi lenobe. Intelektualna kleptomanija je sistematično prilaščanje tujega, vendar je včasih ta težko dokazljiva.


Citatna industrija[uredi]

Podpoglavja so:

  • Citatni indeksi;
  • Faktor vpliva;
  • Slovenske znanstvene revije.


*Citatni indeksi*[uredi]

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih.

Za znanstvena področja obstajajo ločeni citatni indeksi. V Sloveniji uporabljamo splošna citatna indeksa Scopus in Web of Science (WoS). Na internacionalni ravni je za naravoslovje: SCI (Science Citation Index, medtem ko sta za humanistične discipline: SSCI (Social Sciences Citation Index) in AHCI (Arts and Humanities Citation Index).

Na internetu je zastonj citatna podatkovna zbirka Googlovega učenjaka (Google Scholar). Uporabniku izračuna h-indeks (razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov) in i10-indeks (število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane). Znanstveno ministrstvo ga ne upošteva.

O citiranosti slovenskih raziskovalcev lahko preverimo preko povezave Naši v WoS in Scopus ter v Sicrisu.

Kriteriji za uvrstitev v podatkovne zbirke so: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost itd.

Problematično je, ko vključenost v citatne baze odloča o oceni odličnosti znanstvene revije. Slavistična revija je zaradi necitiranosti izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI.


*Faktor vpliva*[uredi]

Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže na stopnjo vplivnosti znanstvene revije. Velike indeksirne hiše imajo vsaka svoj način izračunavanja vplivnosti revij. Višji kot je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in bolj se ceni avtorje, ki v njih objavljajo.

Citiranje je v vsaki disciplini drugačno, zato lahko primerjamo samo rezultate znotraj posamezne discipline.

Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske: skoraj vse zajete revije so iz angleškega govornega območja.

Pogosto uredništva manipulirajo s faktorjem vpliva. En način je na primer s prisilnim citiranjem (citiranje prehodnih člankov v isti reviji), kar je zelo moralno sporno.

Znanstvena skupnost se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je faktor vpliva. Zavzema se za prosto dostopnost objav na internetu pod licenco cc, za sprostitev dolžine člankov, slik in prilog, za enakopravno upoštevanje podatkovnih zbirk in monografij ter upoštevanje citiranja primarnih virov. Dvomi v IF so pripeljali do predloga zamenjave faktorja vpliva z Googlovim algoritmom za rangiranje strani (oziroma kombinacija obeh algoritmov). Algoritem PageRank rangira spletne strani glede na število in kvaliteto povezav na teh.

S časom je nastal še en citatni indeks v okviru Open Citations Project, ta je Open Citations Corpus (OCC).

Za članke na Wikipediji dobimo podatke o branosti (audience measurement) med Podatki o strani.


*Slovenske znanstvene revije*[uredi]

Slovenski literarni zgodovinarji objavljajo v naslednjih slovenskih znanstvenih revijah (najkvalitetnejše):

  • Primerjalna književnost;
  • Slavistična revija;
  • Dve domovini;
  • Jezik in slovstvo;
  • Razprave SAZU;
  • Studia mythologica Slavica;
  • Phainomena;
  • Traditiones;
  • Slavia Centralis.


Za posamezna področja so pomembne še:

  • Otrok in knjiga;
  • Sodobnost;
  • Dialogi.


V tujih je razprave o slovenski književnosti možno najti v revijah:

  • Slovene Studies;
  • Philological studies;
  • Slavia Meridionales;
  • Slavica tergestina;
  • Wiener Slavistisches Jahrbuch.


Citatni slogi[uredi]

Vsak citatni slog ima svoje dobre in slabe lastnosti. Glavni citatni stili so:

  • APA (psihologija, vzgoja, družbene vede);
  • MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika);
  • AMA (medicina, biologija);
  • čikaški (naravoslovje, splošno);
  • wikipedijski.

Poleg teh so poznani tudi: Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver itd.


Načeloma se pisci odločajo med čikaškim in MLA-jevim slogom:

  1. čikaški letnico porine takoj za avtorjevo ime (postane neroden, kadar publikacija nima avtorja);
  2. MLA-jev slog pa je prepoznaven po naslovih del v kratkih sklicih.


Za potrebe literarnovednega pisanja je, ne glede na izbiro citatnega stila, dovolj, če navedemo najpomembnejše dele bibliografske enote:

  • avtorja;
  • naslov.


In glede na vrsto objave še:

  • ime spletišča in datum pri spletni objavi;
  • kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi;
  • naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku;
  • naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji;
  • naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku.


Tehnika citiranja[uredi]

Citat je iz dveh delov: iz navedenega besedila in iz navedbe vira citata. Citat je od piščevega lastnega besedila ločen z narekovaji ali postavljen v samostojen, grafično drugačen odstavek. Vir citata je v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila le kazalka, ki je lahko v obliki opombe, kratkega sklica ali neposredne povezave na vir.

Slovarček[uredi]