Uporabnik:Polona Pirnat

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Ob Novi Pisariji[uredi]

Uvod[uredi]

Pismenost[uredi]

Kdo pravzaprav še piše na roko? Tiste razvitejše države pravzaprav izgubljajo celo že to, pisanje na roko v šolah namreč. Iz lastne izkušnje lahko povem, da na primer na Danskem dobijo že otroci v nižjih razredih osnovne šole svoje tablice, katere uporabljajo za pisanje snovi, v srednjih šolah pa je prenosni računalnik neizogibno potreben. V Sloveniji do tega še ni prišlo, čeprav se vedno več dela na računalnik, a upajmo, da tako daleč vseeno ne bomo prišli, da bi otroci znali svoje ime napisati zgolj na tablico ali računalnik.

To, da ljudem manjka bralne pismenosti, lahko tudi pomeni pomanjkanje narodne zavesti. Otroci niso več sposobni prepoznavanja simbolov, značilnih za svojo kulturo, marsikateri slovenski otrok ni niti pogledat filma Kekec. Medtem pa so sposobni prepoznavanja raznih drugih simbolov, predvsem ameriških (amerikanizacija), s katerimi se vsakodnevno srečujejo v medijih.

Ljudje se težko navajamo na spremembe. Tehnološki napredek pa je bil res hiter in je marsikoga preprosto »povozil«. Danes se sprašujemo, ali je širjenje elektronske pismenosti v naših časih, enako širjenju pismenosti (v prvotnem pomenu, t.j. znati brati in pisati) v Prešernovih časih? Je bolje se postaviti na stran konservativno mislečih, ki so proti tehnologiji ter elektronski komunikaciji, ali pa se strinjati s tistimi, ki to podpirajo? Moj odgovor bi bil, ravno pravo mero obojega. Dejstvo je, da nam tehnologija, ki jo vsakodnevno uporabljamo lahko bistveno poenostavi življenje (npr. pisanje SMS sporočil, ki omogoča hiter prenos informacij). Pa vendar je prekomerna uporaba lahko za nas škodljiva sploh v smislu, da je možno na internetu dostopati do razno raznih informacij, lahko pride do kraje identitete, ob nadaljnji rastoči uporabi najmodernejše tehnologije v šolah, lahko pride celo do dejanske nepismenosti med otroki, ki raje posegajo po zapisovanju informacij na računalnik kot pa na papir.

Informacijska družba[uredi]

Večina osnovnošolcev, prav tako pa tudi dijakov, si raje kot s knjigami, pomaga z internetom. Le zakaj si ne bi? Knjiga zahteva čas, medtem ko na internet le vpišeš želeno informacijo in jo najdeš v neprimerljivo hitrejšem času. Če bi se učitelji res želeli zavzemati za obstoj klasičnih učbenikov, bi jih morali tudi bolj »propagirati«, saj jih večina le-teh, že nekaj generacij, ostane neuporabljenih.

Wikiji[uredi]

Wiki je skupni izraz za spletna mesta, kjer lahko informacije aktivno sooblikujemo, hkrati pa nam služi kot vir informacij. Družijo jih lahka dostopnost, prostovoljno objavljanje ter enciklopedično izražanje. V wikimedijina središča spadajo wikipedija, wikivir, wikiknjige, wikiverza, zbirka, wikislovar itd. Največ člankov na wikipediji je odprtih na angleški wikipedii in sicer več kot petdeset procentov. Status člankov ureja licenca creative commons (licenca ustvarjalnega ljudstva). Wikije vodi cilj o svobodnem objavljanju ter prostem dostopu do informacij. Eden izmed glavnih principov je nevtralnost, objektivnost. Wikipedija je v svetu potrošništva zelo prijazno spletno mesto, saj je zastonj in dostopna vsem in se zato razlikuje od drugih publikacijskih možnosti.

Wikiji in šola[uredi]

Wikipedijska spletišča so postala močno pedagoško orodje. Študentje namreč lahko svoje izdelke ves čas preverjajo, popravljajo, kar jim omogoča dodaten vpogled v svoje delo, hkrati pa pridobijo občutek za odgovornost do vsebin, ki jih objavljajo. Wikipedijski vandalizem se pojavlja med študenti in učenci. Tovrstne napake, ki se pojavljajo v sistemu zaradi »zlikovcev« pa so hitro odpravljene (cca 2 minuti), zato bojazni o neverodostojnosti tega vira ni.

Avtor[uredi]

Avtostvo je bilo v različnih fazah videno različno. Sprva se je šlo le za interpretacijo knjig, kasneje je bilo nesprejemljivo ugibati, kaj je bil avtorjev namen, v 80. letih pa se pozornost spet usmeri k bralcu in njegovim kulturnim potrebam. Motivacija za pisanje Neetično je, če ne želimo, da je naše gradivo pregledano oziroma obdelano s strani drugih, še huje pa je, če kolegu speljemo gradivo in objavimo članek na temo, za katero se je on pripravljal. Temu pravimo neetična motivacija. Tako v leposlovju kot v strokovnih besedilih velja , da je pisanje, ki je prezahtevno glede na znanje publike, neprimerno, nepotrebno in celo neprofesionalno. Človeški ideal, družbeni ideal, je družba izobraženih ter kreativnih posameznikov. Zato pa potrebujemo izobrazbo in pismenost. Funkcijska teorija pravi, da smo lahko pismeni na štirih področjih, ki so pismenost na ravni vsakodnevne uporabe, leposlovna, znanstvena ter novinarska pismenost. Izbira jezika Sprva je pri izbiri jezika pomembna ciljana publika. Slovenščina je tu seveda mišljena za ožji krog ljudi, saj je najbolj uporaben jezik postala angleščina. Avtor spregovori o vlogi, ki jo moramo odigrati Slovenci, da bomo naš jezik približali ostalim jezikom. To pa se ne dogaja samo slovenščini – problem nastaja tudi pri npr. nemščini, ki je veljala za učenjaški jezik, danes pa to ni več.

Izbira teme[uredi]

Študentom temo dodelijo asistenti, učitelji, mentorji, organizatorji konferenc, smernice pa jim postavlja tudi moda oz. regionalne/globalne novosti. Tema se dodeljuje, saj je »samorealizacija« oziroma prostovoljna izbira teme, ki učencu ustreza, ne prinese razvoja osebnosti, saj lahko to najde šele, ko najde tudi svoje mesto v skupnosti in družbene cilje, ne pa tudi, ko najde »samega sebe«. Vsaka tema je sprva težka, nerazumljiva, neobvladljiva, vendar več časa kot investiramo v svojo izbiro, bolj bo rasla naša naklonjenost do nje. Ljudje si ne postavljamo izzivov, temveč pišemo ter ustvarjamo o stvareh, za katere menimo, da jih najbolje poznamo ter da bomo o njih najlažje pisali. Pa vendar se izbira tem (npr. za seminarsko, diplomsko nalogo) vedno bolj razlikuje. Vedno bolj prihaja tudi do izbire slovenskih pisateljev, kar nas mora razveseljevati, kljub temu, da smo le drobcen delček v mozaiku svetovne literature.

Vaja o pisanju[uredi]

Pisanje je spretnost, katere se priučimo. Tu moram izpostaviti, da se ne strinjam z vprašanjem zakaj v šolah še vedno učiti pisati na roko. Če otroke pustimo, da upravljajo samo z računalniki, tablicami, telefoni itd. bo svet prišel tako daleč, da ne bomo znali niti besedice več napisati na list papirja. Kaj ne bo to potem nova oblika nepismenosti? Poleg tega menim, da preko elektronskih tehnologij na nas, uporabnike le-teh, preži mnogo nevarnosti in se mi niti ne zdi, da je tipalna izkušnja, ki jo doživljamo preko računalnika, enako efektivna, kot staro ročno pisanje s svinčnikom na papir. Na wikiviru tečejo številni projekti, katerim pa se pridružujemo tudi študentje. To je na primer projekt Slovenska leposlovna klasika, tam pa najdemo raznorazne napotke. Najprej smo se študentje na začetni strani registrirali, si izbrali eno delo, med deli na seznamu, ga prekopirali iz nekega spletišča (dLib, Internet Achive), popravili morebitne napake, ga uredili, dodali glavo in nogo. Za potešitev radovednosti smo imeli možnost klikniti na življenjepis avtorja, dostopen na Wikipediji ali o temi poguglati.

Usoda avtorstva[uredi]

Avtorstvo je zelo pomembno in je eden izmed starejših konceptov. Pomembno je vedeti, kdo je avtor. Ti imajo vpliv na bralca. Avtorji se povezujejo v razna društva in so močni. Včasih je biti avtor pomenilo pripadati eliti, pripadati tisti peščici ljudi, ki so nenavadno ustvarjalni, kreativni, nadarjeni. To velja še danes. Zato so avtorji zelo občutljivi glede svojih del, ne želijo, da bi njihovo avtorsko delo kdo popravljal, kritiziral ter spreminjal. To je lahko zelo problematično, saj želijo avtorji svoja dela obdržati za svoja oziroma preprečiti določeni publiki, da bi dostopala do njih, zato jih podražijo in s tem izgubijo vir dohodka.

Soavtorstvo[uredi]

Gre za sodelovanje z avtorji za dosego nekega skupnega cilja. Glavna načela soavtorstva so, da si ne smeš prilaščati zaslug, če zanje nisi odgovoren, da moraš biti odprt za spremembe in usklajevanje, zatri svoj ego in sodeluj, zavedaj se, da ni pomembno, kdo predlaga neko spremembo, temveč to, ali je ta sprememba dobra ali ne.

Objavljanje[uredi]

Objavljanje si lahko privošči tako rekoč vsak, sploh zaradi interneta. "Postaviti besedilo" je včasih pomenilo pretipkati besedilo na tiskan vir, danes pa to dobiva nov pomen, t.j. objaviti besedilo, ga "uploadati" na kakšno spletno mesto, tako, da ga bo videlo čim več ljudi. O tem, ali besedilo ima status objave, odloča avtor sam in sicer to nakaže z namenom, da bi to objavo prebralo čimveč ljudi in besedilo tudi ustrezno opremi z raznimi hiperpovezavami, usmerjenji na forume ter druge spletne strani, ki bi bralcu omogočala lažje branje.

Množični um ali pametna množica[uredi]

Vse razprave se vrtijo okoli materialne porazdelitve dobrin, bore malo pa se govori o (ne)pravični razporeditvi znanja. V Wikipediji, kot sodobnem viru informacij, le-te niso več razvščene po abecednem redu, temveč iskanje prepustimo algoritmu iskalnika. Jaron Lanier zelo kritizira množični um. Meni, da Wikipedija in ostala spletišča rušijo temelje zahodne civilizacije, ki so intelektualni dosežki in reprezentativna demokracija. Poudarja, da to "svetovno enciklopedijo" lahko dopolni vsak, anonimno in da so zato nekatere vsebine brezbarvne, brez konteksta in da zanje nihče ni odgovoren. Čeprav so nekatere te grožnje resnične, vendar to pri ključni točki anonimnosti ne zdrži. Množica pomeni konstruktivno in kreativno silo in ni več sinonim za podivjanost, neumnost ter pomanjkanje refleksije in odgovornosti. Množica se na Wikipediji pokaže kot kreativna, pametna množica, ki skrbi za kopičenje in ohranjanje znanja.

Avtorske licence[uredi]

Tekst je pravno intelektualna last. Zakonodaja želi zaščititi avtorje, to pa ni samo problem literature, temveč se težave pojavljajo tudi v glasbi, filmu, arhitekturi itd.

Creative commons[uredi]

"Ustvarjalna gmajna" je avtorska licenca, ki temelji na svobodnejši kulturi. Slabost je, da ne opozarja toliko na razne zlorabe, temveč se bolj posveča temu, da bi bila vsebina dostopnejša. Kljub temu pa ta licenca bralcu dovoljuje samo določeno rabo in sankcionira kršitve.

Copyright[uredi]

Zakon o avtorskih in sodobnih pravicah pa ščiti dela pred zlorabo, t.j. nepooblaščeno razmnoževanje besedil in njihovo distribuiranje, nedovoljena pa je tudi javna izvedba ali predelava in objava dela. Za potek teh pravic je bilo v začetku 20. stoletja potrebnih zgolj 15 let, ob koncu 20. stoletja pa kar 89. Danes je to število 70 let po smrti tvorca besedila. Zmotno je mišljenje ljudi, da je vse, kar najdemo na internetu, prosto dostopno. Pa ni. Prosto uporabne so samo vsebine, ki jih avtor opremi s takšno licenco, za vse ostale vire pa je potrebno pridobiti avtorjevo soglasje.

Bralec[uredi]

Prosti dostop[uredi]

Pred dobo interneta so bile edini viri knjige, te pa so bile le redko prosto dostopne, torej zastonj. To so države začele izkoriščati v svoj prid tako, da so dajale zastonj knjige o temi, o kateri so se ljudje morali podučiti (npr. šoferski učbenik v ZDA). Zunaj šole je pridobitev znanja manj dostopna. Za vse je namreč potrebno plačati: vstop v galerijo, muzej, članarino v knjižnici ... Zato je pretok informacij na drugem viru še kako pomemben. Internet omogoča znanje, pridobivanje informacij, večanje človekove splošne razgledanosti, zastonj. Znanje se torej odpira, in ne obratno. Slovenščina se vključuje v Google sistem (dudli), v e-knjižnice, še več, pobuda za pretipkavanje slovenskih knjig na spletišče, je prišla od zunaj in ne iz notranjosti države. Odprta dostopnost se povezuje z drugimi pojmi, za katerimi tiči skupna filozofija: odprti podatki, odprti dostop, prosta vsebina, prosto izobraževanje, prosto znanje, odprta koda, odprto raziskovanje, odprta znanost. Poznamo dva prosta vstopa, eden je zlati (dostop dovoli založnik), drugi pa zeleni (dostop dovoli avtor). Sivi dostop je spletna dosegljivost publikacij, do katerih sicer pridemo težje, hibridni dostop pa da poleg spletne, zastonj verzije, obstaja še plačljiva, tiskana verzija. Zakasnjeni prosti vstop pomeni, da je neko delo na spletišče prišlo z zakasnitvijo (npr. leto po objavi), platinasti prosti vstop je tisti, s katerim avtorji nimajo stroškov, saj so zanje plačale neke institucije.

Ob prelistavanju Slavistične revije[uredi]

Prvi vtis[uredi]

V roke sem dobila slavistično revijo iz obdobja oktober - december 2014 in na njeni naslovnici piše:časopis za jezikoslovje in literarne vede. Čisto najprej sem opazila to, da so razni članki napisani v različnih slovanskih jezikih. Prevladuje sicer slovenščina, kar se mi seveda zdi tudi prav, nekateri članki pa so tudi v ruščini. To pa je zelo zanimivo tudi za tiste, ki to študirajo ali pa so to že naštudirali. Govora je o različnih temah - gibajo se od literarne, politične, družbene teme pa do slovnice različnih jezikov. Pri literarni temi mi je bilo všeč to, da se piše tako o slovenskih avtorjih (npr. o Gregorju Strniši), kot tudi o tujih (Lermontov, Bally, Vinokur ...) in se jih tudi primerja. Članke pišejo izobraženi ljudje, ki so na svojem področju specializirani, zato so informacije verodostojne. Zunanji izgled te revije se mi je sprva zdel malo pust, pa vendar je to resna revija, ki zahteva določeno mero izobrazbe, da jo lahko prebiraš in bi bile zato vsekakršne ilustracije, slike ali barve povsem nepotrebne ali pa celo moteče.

Prvi slovenski roman in literarni svetovni-sistem[uredi]

Jernej Habjan Josip Jurčič se je v svojem romanu Deseti brat zgledoval po angleškemu romanopiscu Walterju Scottu. Habjan govori o prepoznavanju prvin Freudove filozofije v prvem slovenskem romanu. Vprašanje, ki se pojavlja pa je, zakaj je bil Jurčič edini romanopisec. Slovenski "preporod" v romantiki s Francetom Prešernom primerja z ruskim Puškinom in pravi, da so Puškinu sledili mnogi odlični in svetovno znani pisatelji, med temi omeni Dostojevskega in Tolstoja, Prešernu pa je sledil le Jurčič.

Slovarček[uredi]

A[uredi]

Altruizem

Apeli

B[uredi]

C[uredi]

Ciklostirana publikacija ciklostírati -am nedov. in dov. (ȋ) razmnoževati na ciklostilu: ciklostirati dijaški časopis, letake ciklostíran -a -o: ciklostirana brošura; ciklostirana izdaja drame

Č[uredi]

D[uredi]

E[uredi]

Eminenten Eksaminator

F[uredi]

fantázma fantazma -e ž (ȃ) knjiž., redko fantazmagorija: fantazme in halucinacije Fanovska kultura

G[uredi]

H[uredi]

I[uredi]

Inertnost

J[uredi]

K[uredi]

Kataklizma Kolofon Koncipirano Kondukter konzument

L[uredi]

M[uredi]

N[uredi]

O[uredi]

P[uredi]

Paradigma paradigma -e ž (ȋ) knjiž. vzorec, primer: paradigme za rekonstrukcijo dogodka / ekspr. njegova literatura je paradigma natančnosti ♦ lingv. sklanjatveni, spregatveni vzorec

R[uredi]

Revialna objava revialen reviálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na revija 1: revialni urednik / revialna književna kritika; revialna objava / revialni tisk

S[uredi]

spisovnik

Š[uredi]

T[uredi]

U[uredi]

utilitarizem utilitarízem -zma m (ȋ) 1. filoz. filozofski nazor, po katerem je osnova in merilo človekovega delovanja, moralnega vrednotenja korist: utilitarizem razsvetljencev; utilitarizem in hedonizem 2. (pretirano) poudarjanje praktične uporabnosti, koristnosti v človekovem delovanju: obsodili so utilitarizem v umetnosti; zaiti v utilitarizem

V[uredi]

Z[uredi]

Ž[uredi]