Uporabnik:PetrušaGolja

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Vsebina

Pierre de Marivaux[uredi]

Pierre Carlet de Chamblain de Marivaux (1688–1763), francoski dramatik, romanopisec in publicist.

Življenje[uredi]

Pierre Marivaux je izhajal iz premožne aristokratske družine, ki je od njegovega zgodnjega otroštva živela v Limogesu, kjer je oče opravljal pravniško službo. Tudi mladi Marivaux je študiral pravo, vendar ga je bolj zanimala književnost, zato je že pri dvajsetih letih napisal svojo prvo dramo Le Père prudent et équitable (preudare n in pravičen oče). Od leta 1710 je zahajal v pariško salonsko družbo in v naslednjih desetih letih napisal tri romane … ter prispeval članke o socialnih vprašanjih v časopis Nouveau Mercure (1717–19). Med letoma 1720–24 je izdajal tudi lastno publikacijo Le Spectateur Français (po zgledu The Spectator Josepha Addisona). 1720. je izgubil svoje premoženje v neuspeli investiciji, kmalu zatem pa mu je umrla tudi žena, zato se je resneje posvetil pisanju dram, ki je bilo zdaj tudi njegov edini vir zaslužka. Ustvarjal je predvsem za Comédie-Française in Comédie-Italienne v Parizu, Madame de Pompadour mu je podelila pokojnino, družil pa se je med drugim s znamenitima francoskima filozofia tiste dobe Montesquieujem in Fontanellom ter kritikom in pisateljem La Mottom. Leta 1743 je bil izvoljen v Francosko akademijo, leta 1759 pa je postal njen predsednik.

Delo[uredi]

Marivaux je napisal med 30 in 40 komedij, od katerih so najbolj znane La Surprise de l'amour (1722), Triomphe de Plutus (1728), Jeu de l'amour et du hasard (1730), Les Fausses confidences (1737) in Le Legs (1736). Njegove komedije so v Franciji druge najpogosteje uprizarjane za Molierovimi. V svojih dandanes najbolj prepoznavnih delih tematsko osredinja predvsem na ljubezen in z njo povezane zaplete, pisal pa je tudi satirične drame, denimo L’Île des esclaves (1725) in L’Île de la raison (1727; “Isle of Reason”) v katerih po zgledu Swiftovega romana Guliverjeva potovanja norčuje iz evropske družbe ter La Nouvelle colonie (1729), ki tematizira enakost med spoloma. Marivaux se osredotoča na komiko značajev oz. psihološko komiko, njegova dela se ukvarjajo z medčloveškimi odnosi. Najbolj prepoznaven je po svojem slogu dialogov, v katerih prevladujejo parafrazami in visok jezik, in ki ga poznejša dramatika prepozna po izrazu marivojščina (marivaudage).

Napisal je tudi dva romana, ki sta izhajala po delih, a ostala nedokončana, La vie de Marianne (1731–1741) in Le Paysan parvenu (1734–35). Obe deli tematizirata problematiko vključevanja v družbo in poudarjata vrednote moralnosti in preprostosti, predvsem La vie de Marianne pa se s prikazom ženskih čustev in kreposti približuje sentimentalnemu romanu, ki ga je z delom Pamela ali nagrajena krepost leta 1740 kot literarno vrsto etabliral Samuel Richardson.



viri:[uredi]

Vtis ob prebiranju Slavistične revije[uredi]

Prvo prebiranje Slavistične revije sem doživela kot zanimivo, pa tudi zahtevno, saj se kljub zanimanju za slovenščino še nikoli prej nisem srečala s tako "intenzivno" strokovnim čtivom. Najbolj me je pritegnil prispevek o nominalizaciji v razpoložljivih korpusih slovenščine, s katero se je ukvarjala Tamara Mikolič Južnič. Z njim sem namreč pridobila nov pogled na pojav, ki mi je bil prej znan le kot pesniško sredstvo (npr. v Kosovelovih pesmih), poučna pa se mi je zdela tudi obravnava pojavljanja tega "procesa" v tujih jezikih v primerjavi s slovenščino.

Nova pisarija[uredi]

1. Pismenost[uredi]

Pojem pismenosi, ki je v današnji družbi presegel sposobnost ročne uporabe pisala, lahko pojasnimo kot obvladovanje znakovnega sistema za (pisno) komunikacijo. Ločimo jo lahko na več vrst: glasbena, računalniška, kartografska pismenost itn. vsem pa je skupno, da nam omogočajo optimalno delovanje v svetu. Pismen človek je (v "modernem pomenu") aktivno udeležen v komunikaciji, zmožen sprejemati in razumeti informacije ter le-te tudi tvoriti in posredovati (npr. v e-sporočilu, komentarju pod člankom, ...).

Nekoč je biti pismen pomenilo pripadati eliti izobražencev, danes pa je visoko odstotek pismenosti (okrog 100%) pogoj za prištevanje države k razvitemu svetu. Pri tem pa je potrebno dodati, da glavna značilnost pismenosti - pisanje na roko - izgublja pomen, saj se mlajše generacije vedno bolje znajdejo z elektroniko in se zato tudi vedno bolj zanesejo na tipkovnico. Testi pismenosti (PISA 2009) so v Sloveniji doživeli tako kritike kot pohvale, saj so se šolarji izkazali za slabe v bralni pismenosti, a nadpovprečne v e-pismenosti. To ni nujno slabo, saj je tipkanje v veliko primerih bolj praktično, informacije pa nato tudi bolje shranjene in lažje deljene, vendar je motoričnim spretnostim in tudi samemu užitku, ki ga prinese vihtenje peresa (ali kemika) na ljubo potrebno ohranjati oboje.

Pod imenom višja/aktivna oblika pismenosti se pojavlja spretnost tvorjenja in razširjanja pisnih sporočil v javnosti. Delež objavljajočih državljanov je, če za merilo vzamemo zabeležek v Cobbisu, manj kot odstotek in tudi ko temu dodamo Youtuberje, blogerje itd. se številke ne povečajo radikalno. Avtor Nove pisarije to povezuje s predsodkom do piscev in podcenjevanjem pisanja kot "pravega dela" (Če nam nekdo prekoplje vrt, ne bo nihče v dvomih, da je opravil plačila vredno delo, prevajalcu diplomske naloge pa se lahko zgodi, da se bo naročnik skušal oddolžiti drugače). To dejsvo bi moralo intelektualce skrbeti ali vsaj spodbosti, da k pisanju spodbujajo čim več ljudi, kar dobro pojasni citat iz Nove pisarije: "Če podjetnost razumemo kot sinonim kreativnosti, potem bi nam kot humanistom moralo biti zelo mar, da je podjeten (kreativen) čim večji del populacije, in bi se morali zavzemati za to, da čim več ljudi piše in objavlja."

1.1. Informacijska družba[uredi]

Lahko bi rekli, da je informacijska družba izraz za sodobno socialno ureditev, ki jo zaznamujejo participativna kultura, družbeni medij, fanovska kultura, družabna omrežja itd. Torej gre za družbo dobro informiranih (po mnenju nekaterih pa celo zasičenih z informacijami) posameznikov, ki lahko svoja mnenja, opažanja in interese posredujejo drugim laže in hitreje kot kadarkoli prej.

Razmišljanje o novih kulturnih paradigmah je šlo z roko v roki s skrbjo za tiskano knjigo in njeno "preživetje". Pojavilo se je rivalstvo med e-knjigo in natisnjeno knjigo, pri čemer so se zagovorniki prve sklicevali na ekološkost, pomembnost vsebine pred obliko, večjo dostopnost in možnost širjenja informacij, zagovorniki druge pa na tradicionalnost, na kateri sloni naša kultura, zdravje (branje na zaslonu naj bi bilo očem škodljivo) in visoko ceno elektronske infrastrukture. Čeprav sama z večjim užitkom prelistam natisnjeno knjigo, se moram po razumnem premisleku bolj strinjati z podporniki e-knjig, saj so njihovi argumenti tako z vidika varovanja okolja kot priročnosti v premoči. Avtor Nove pisarije se prav tako nagiba na stran novih tehnologij in poleg tega problematizira stališče humanistov ter teoretikov, ki – namesto da bi nove možnosti podajanja in sprejemanja informacij sprejeli ter izkoristili – mračno špekulirajo o političnem ozadju in v preveliki informiranosti vidijo oblastno manipulacijo/preusmerjanje splošne pozornosti.

1.2. Wikiji (in Wikiji in šola)[uredi]

Wiki-spletišča, ki so ime dobila po havajskem izrazu wikiwiki (zelo hitro), je leta 2001 na medmrežje postavila neprofitna organizacija Wikimedija. Odlikujejo se predvsem zaradi dostopnosti, volontarizma in kooperativnosti, z njimi pa se poleg informacij širi tudi ideja o prispevanju znanja (vsakega posameznika) za obče dobro.

Med wikije spadajo med drugimi:

  • spletna enciklopedija Wikipedija
  • Wikivir (za stara besedila v javni lasti)
  • Wikiknjige (za naše knjige in priročnike)
  • Wikiverza (za seminarje, projekte, predavanja)
  • Zbirka (za slikovno gradivo)
  • Wikislovar

Dandanes bi se dalo reči, da se vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja merita z obstojem in kvaliteto člankov na Wikipediji, nekako tako, kakor je v 16. stoletju to prikazoval prevod biblije v posamezen jezik. Slovenščina ne takrat (Biblijo smo dobili 11. po vrsti) ne danes v tem pogledu ne zaostaja, saj je na lestvici jezikov na Wikipediji trenutno okrog 40. mesta. Slovenska Wikipedija je nastala leta 2002, leta 2016 pa je že presegla 150000 gesel. Po Kornaijevi kategorizaciji spada slovenščina tudi v 2. skupino, ki ima ime vitalni jeziki – tisti, ki se jim ni treba bati za obstoj.

Članki na Wikipediji imajo licenco creative commons ("licenca ustvarjalnega ljudstva"), ki bi lahko nekoč nadomestila zdajšnjo tradicionalno avtorsko zakonodajo, znano pod imenom copyright. Na njeno "uporništvo" (vsaj do copyrighta, ki temelji na avtoriteti pisca in po mnenju mnogih duši kreativnost) namiguje tudi humoren slovenski prevod: "ustvarjalna gmajna."

Uporaba Wikijev je lahko nadvse praktična tudi v izobraževanju, čeprav je predsodek, da "Wikipedija res ni zanesljiv vir" še živi, predvsem v srednjih in osnovnih šolah. Spodbujanje študentov, da prispevajo gesla in članke, pa tudi uporaba Wikiverze kot nekakšne spletne učilnice je morda na trenutke tvegana (zaradi nekaterim neprivlačne ideje o izpostavljanju svojih izdelkov javnosti ali možnega vandalizma), vendar je lahko prav zaradi te drugačnosti izkušnja zanimiva, vandalizem se da s klikom ali dvema odpraviti, posameznik pa se (v večini primerov) dobro počuti, če s svojim delom ne koristi le lastnim akademskim ciljem in obveznostim, temveč tudi splošni informiranosti.

Bistvo Wikipedije in ostalih sestrskih spletišč je torej širjenje znanja brez želje po dobičku ali avtorski slavi. Kompetentnost zapisanega in zavedanje o veliki lastni odgovornosti vsakega pišočega je torej po mojem mnenju nadvse pomembna prav zato, ker Wikiji hkrati širijo informacije, podane na razumljiv način (skoraj vsak uporabnik interneta kdaj pa kdaj zaide na to spletišče, posebej ko v časovni stiski išče posamezen podatek) in uveljavljajo idejo o znanju kot dobrini, ki bi morala biti dostopna vsem.

1.3. Avtor[uredi]

Literarna veda loči dva pogleda na delo, ki sta se skozi zgodovino izmenjevala. Do 60. let 20. stoletja je bil pogled usmerjen k avtorju, temu kar je želel v svojem besedilu izraziti, ustvarjalnim vzgibom in vplivom (tudi iz njegovega življenja), ki so delo oblikovali. Avtorska biografija je v skladu s tem veljala za eminenten literarnovedni žanr, primer česar je Levstikov duševni obraz, delo slovenskega komparativista Antona Ocvirka. V 60. letih se je 2. generacija literarnih zgodovinarjev osredotočila na besedilo samo, na njegovo zgradbo in vsebino ne glede na avtorja (avtonomnost besedila). Primer je delo Lirika, epika, dramatika, ki so jo napisali Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Franc Zadravec in drugi ter serija zbornikov Obdobja. 80. leta prinesejo vnovičen preobrat in preusmeritev pozornosti k bralcu. V ospredje stopijo njegovi interesi, potrebi in obzorja, kar se izrazi v študijah o trivialni literaturi. Te procese sicer lahko razložimo glede na zgodovinsko-politični časovni okvir (premik k bralcu npr. sovpada z demokratičnimi procesi, ki so v ospredje postavili posameznika), vendar pa meja med njimi ni ostro začrtana, dandanes se pojavljajo raziskave in študije iz vseh treh vidikov, kar je za celosten pogled na besedila verjetno tudi najbolj koristno.

1.3.1. Motivacija za pisanje[uredi]

Teorija funkcijskih zvrsti razlikuje med štirimi vrstami pismenosti: pismenostjo za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicitično pismenostjo.

V Novi pisariji je zapisano: »Pisanja se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo, npr. za nacionalno skupnost ali, kot je temu rekel Ivan Cankar, »za narodov blagor«.« Povzeli bi torej lahko, da pisce žene nek notranji "plamen navdiha", občutek dolžnosti, da nekaj oznanijo svetu ali - mnogo manj poetično - želja po elitnem nazivu "Avtor". Zadnje je vsekakor manj zaželeno, posebno če gre za strokovno pisanje pa lahko tudi problematično, saj se nemalkokrat zgodi, da iz težnje po samopromociji izvira bolj ali manj subtilno diskriminiranje drugih in njihovega dela.

1.3.2. Izbira jezika[uredi]

Problem izbire jezika za strokovno pisanje je večplasten, po eni strani je večjezičnost - v praksi najraje prevod v angleščino - pomembna za uveljavitev npr. članka ali razprave v širšem javnem prostoru, po drugi pa je vzporedno objavljanje v dveh jezikih zahtevno in seveda drago. Če pišemo za mednarodno publiko, bo angleščina vsekakor najboljša izbira, v kolikor ustvarjamo za domače bralce, pa bomo najmanj zgrešili s slovenščino. Prav tako je slovenščina nevtralni jezik kadar pišemo razprave o slovenskem jeziku in književnosti, vendar pa se v vseh navedenih primerih ni dobro omejiti. Wikipedija je idealna priložnost, da se gesla o slovenističnih temah (z nekaj truda, a brez stroškov) prevedejo v tuje jezike, se vključujo v mednarodno bazo podatkov in dosežejo vsaj še kakšnega neslovensko govorečega bralca.

1.3.3. Izbira teme[uredi]

V svetu neskončnih možnosti se pri izbiranju tem za strokovno obravnavo večinoma ravnamo po svojih preteklih izkušnjah in naklonjenosti do tega ali onega predmeta preučevanja, vendar pa se je včasih pamenteje zavoljo "novega izkustva" spustiti v raziskovanje neznanega. Trditev iz Nove pisarije, s katero se popolnoma strinjam, je namreč, da intenzivno ukvarjanje z neko temo nemalokrat pripelje do tega, da jo vzljubimo.

1.3.4. Vaje v pisanju[uredi]

V pisanju, pa naj to pomeni vlečenje vijug po papirju ali udarjanje po tipkovnici, se je treba izuriti. Elektronska oblika kreiranja besedila je vedno bolj priljubljena in za vsakdanje funkcioniranje – tako zasebno kot poklicno – tudi že nujna. Zato bi ji v osnovnih šolah verjetno morali posvečati več pozornosti, kar pa ne pomeni, da smemo pisanje "na roke" zanemariti, saj naj bi pripomoglo k posameznikovemu razvoju (npr. motoričnih spretnosti), poleg tega pa še vedno drži, da sta marsikateremu piscu za osebnejše teme ljubša papir in svinčnik.

1.3.5. Usoda avtorstva (in soavtorstvo)[uredi]

Koncept avtorstva je globoko zakoreninjen v misli ljudi, predvsem pa avtorjev samih. Imajo svoja združenja (npr. Društvo pisateljev) in svojo zakonodajo, velikokrat pa se izkaže, da pojmovanje avtorja oz. njegovega izdelka kot nedotakljive avtoritete in duhovne svetinje kreativnosti prej škodi kot koristi. Tako nekateri pisci svoja dela skrbno "ščitijo" in ne dovolijo objave npr. na Wikiviru, a s tem zamujajo priložnost, da bi njihovo znanje/zgodbo doseglo večje število bralcev, četudi bi se morda s tem pojavile kritike in morebitni posegi v napisano.

Tako imenovano soavtorstvo na spletiških kakršna so Wikivir, Wikiknjige in Wikipedija nekaterim vzbuja skrb (priznajmo, da nas včasih prevzame avtorski napuh in svoj izdelek obravnavamo bolj kot alinejo v življenjepisu kakor kot nesebično družbenokoristno stvaritev), vendar nam v resnici omogoča, da svoje delo izboljšamo.

Pri soavtorstvu so pomembna naslednja pravila:

  • 1. vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj
  • 2. bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov
  • 3. zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvarí same
  • 4. zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre
  • 5. soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo
  • 6. ne poizveduj za avtorjem posega; ni namreč važno, kdo je prispeval spremembo, važna je presoja, ali koristi spisu

1.3.6. Objavljanje[uredi]

Objava besedila je zadnji in, če ne štejemo klasikov, pri katerih so pomembni vsi zapisi, ključni korak do avtorstva. Nekdaj so se pisci morali uvrstiti v nekakšno elito, preko prijateljev ali z veliko truda priti do mecenov in založnikov, da je njihovo delo ugledalo luč dneva. Danes je postopek podoben, le da je tistim, ki poznanstev nimajo, veliko laže izdati svoje pisanje v samozaložbi, najlaže pa enostavno objaviti na spletu.

Vendar obstaja razlika med tem, da "postavimo besedilo na splet" ali ga "objavimo". Prvo pomeni, da naš namen ni doseči čim večjega števila bralcev, temveč je sporočilo namenjeno le ožjemu krogu (npr. status na Facebooku), o objavljanju lahko govorimo šele, ko svoje besedilo namerno izpostavimo javnosti in ga temu primerno tudi promoviramo (izberemo ustrezen kanal npr. blog ali spletni časopis, ga uvrstimo v kazala, baze podatkov ipd.).

1.3.7. Množični um ali pametna množica[uredi]

Pojem pametne množice oz. množičnega uma pojasnjuje način organizacije znanja v informacijski družbi, osnovna ideja katerega je, da naj bi bilo zannje zastonj, pri njegovi produkciji pa lahko sodelujejo vsi člani družbe, ne le posvečena intelektualska elita.

Wikipedija je skupaj z njej sorodnimi spletišči manifestacija te ideje, vendar pa je doživela mnoge kritike. Jaron Lanier (glasbenik, računalniški filozof) je na primer trdil, da spodbujanje udeležbe množic pri oblikovanju informacij predstavlja grožnjo zahodni civilizaciji, ki da temelji na intelektualnih dosežkih posameznih osebnosti. Ta zavest verjetno izhaja iz zgodovinskega nezaupanja množici in obravnavanja le-te kot "drhali", ki jo je treba prej usmerjati kot ji dovoliti preveč svobode. V moderni dobi ta negativen pridih besede množica ni več na mestu, predvsem pa bi se dalo reči, da je elitizem v avtorstvu in podajanju informacij nasploh veliko bolj škodljiv od možnosti vsesplošne udeleženosti.

1.3.8. Avtorske licence[uredi]

Iz pravnega vidika je besedilo avtorjeva intelektualna lastnina, okrog katere se je izoblikovala zakonodaja, znana pod imenom copyright oz. avtorske pravice. Njena uporabnost pa je, ko gre za besedila v digitalni obliki, glasbo, film itd., dvomljiva, saj je nastala iz izkušnje z natisnjenim besedilom in se nikoli ni nadalje prilagajala.

1.3.8.1. Creative commons[uredi]

Alternativa copyright-u je "licenca ustvarjalnega ljudstva" creative commons oz. v bistrem slovenskem prevodu "ustvarjalna gmajna". Namenjena je lažjemu dostopu do intelektualnih proizvodov, temelji na svobodni kulturi, pojem zanjo pa je uveljavil Lawrence Lessing.

Vrste licenc cc:

  • Priznanje avtorstva (attribution – BY): Delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja; dovoljena je izdelava izpeljanih (derivativnih) del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno.
  • Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA): Derivativno delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega dela (copyleft).
  • Nekomercialno (non-commercial – NC): Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave (derivacije) le za nekomercialni namen; Wikipedija takih del ne sprejema.
  • Brez predelav (no derivative works – ND): Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.

Licence cc so spremenljive.

1.3.8.2. Copyright[uredi]

Avtorska zakonodaja copyright (Zakon o avtorskih in drugih pravicah) ščiti izvirna avtorska dela (literarna, glasbena, dramska, arhitekturna itd.) pred zlorabo, pod katero razume nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in njegovo objavo. Avtor je lastnik avtorskih pravic dokler jih ne proda ali odstopi, če pa je delo ustvarjeno v okviru službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji. Zaščita traja 70 let po smrti tvorca, anonimna in psevdonimna dela pa stopijo v javno last 70 let po objavi. Neobjavljena dela (npr. dnevniki) so zaščitena tako kot objavljena, izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi.

Copyright pa ima marsikatero pomanjkljivost, zaradi katere je slabo uporaben v novih razmerah (t.j. moderni informacijski dobi). Pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja njihovega tvorca, zrasla je iz izkušnje s tiskanimi objavami in se drugim medijem slabše prilagaja. Problematični so predvsem filmi, ki so posneti po knjigah, elektronske verzije knjig, prevode itd. Izvedeno delo ima namreč lahko status originalnega dela in je avtorsko zaščiteno, a le z dovoljenjem avtorja oz. imetnika avtorskih pravic. Tako delo je lahko potem zakonito razmnoževano, vsaka drugačna uporaba avtorskega dela pa mora biti izključno neprofitna in za zasebno rabo.

1.4. Bralec[uredi]

1.4.1. Prosti dostop[uredi]

Pričakovanje prostega dostopa in neplačljivosti informacijami se predvsem od "nastanka" interneta vse bolj širi. Najbolj samoumeven je prosti dostop kot gre za šolsko gradivo, na drugih področjih pa se absolutna dostopnost znanja (žal) še ni toliko uveljavila (za muzej, galerijo, knjižnico itd. je treba plačati). Avtor Nove pisarije ugotavlja, da slovenska država ne pripomore kaj dosti k spreminjanju tega dejstva in da kljub kolektivnim predsodkom, da se je treba zanašati na domače in biti previden do tujega, velja obratno. Velika mednarodna spletišča (Google, Wiki) ne diskriminirajo slovenščine, kot bi si morda kdo mislil, temveč ji v veliko primerih dajejo večje možnosti (za objavljanje v prostem dostopu recimo) kot slovenska.

Kakor vse druge, so bile tudi znanstvene in strokovne objave iz področja literarne vede plačljive, vendar se to počasi spreminja (tudi zato, ker ima večina raziskovalcev akademsko službo in je objavljanje postalo bolj njen del in manj vir odatnega zaslužka). EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, in po tem zgledu se ravnajo tudi države, ki sestavljajo EU.

Prosta ali odprta dostopnost (OA, open access) zadeva vse oblike informacije (revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke in večpredstavno gradivo), treba pa je poudariti razliko med prostim dostopom in prosto vsebino (free content). Vsebino, ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, prosti dostop pa poseganja v vsebino ne predvideva/dovoljuje. Slovenci smo v zadregi tudi z ločevanjem med izrazoma prost (free) in odprt (open), saj angleški open običajno prevajamo s prost in ne z odprt. Med izrazoma poskušajo razlikovati pri projektu Open Access Slovenia. Prosti dostop (free OA) pomeni brezplačno dostopnost besedila, odprti dostop (libre OA) pa brezplačno dostopnost besedila na spletu.

Razlikujemo še med naslednjimi vrstami dostopnosti (najboljša zelen in platinasti, saj ne povzročata stroškov za nobeno stran oz. so ti majhni, s čimer zagotavljata enakopravnost avtorjev in tudi bralcev):

  • zlat prosti dostop (gold access): Prosti dostop zagotovi založnik.
  • zelen prosti dostop (green access): Prosti dostop zagotovi avtor z arhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij.
  • sivi dostop: Publikacije so spletno dostopne, a je do njih težko priti (diplome, doktorati ipd.).
  • hibridni dostop: Poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije.
  • zakasnjeni dostop: Objave pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju.
  • platinasti dostop: Publikacije, s katerimi avtor nima stroške, saj jih je poravnal nekdo drug (država, mecen, inštitucija ...).

Prostodostopne revije najdemo npr. v DOAJ (Directory of Open Access Journals) in preko Googlovega Učenjaka. Akademske inštitucije, ki delujejo v duhu prostega dostopa, se vpisujejo na seznam ROARMAP (Registry of Open Access Repositories Mandatory Archiving Policies).

ZALOŽBE

Založništvo v svojem pravem pomenu (namen denarja za izdajo dela in preživljanje s profitom le-tega) izumira, ko govorimo o znanstvenih/strokovnih delih. Vse več je zastonjskih publikacij oz. publikacij, ki jih brez udeleženosti založbe (ne pa tudi urednika) objavi avtor, včasih brez stroškov, včasih pa na svoje stroške. Pri tem se pojavljajo t.i. predatorske založbe - avtor plača stroške objave (po razumni ceni), založba pa poskrbi za indeksiranje in vidnost objav.

REPOZITORIJI

Objavam na spletu lahko avtorji sproti sledijo in si pridobijo podatke o branosti in citiranosti. Citiranost je sicer najočitnejši dokaz na vplivnost posameznega znanstvenega dela, vendar ni zanemarljiva niti obiskanost strani (merimo tako, da vgradimo katerega od zastonjskih števcev dostopa ali pa, če smo zahtevnejši, vgradimo v objavo skript za Googlovo analizo), torej branost. Pri besedilih, ki jih je avtor dal v tisk, mora prej v avtorsko pogodbo z založnikom vpisati člen, ki mu vzporedno spletno objavo dovoljuje, npr. da objavi delo v svoji spletni bibliografiji. Prostodostopnost omogoča večjo branost, večji vpliv, bolj živo izmenjavo znanstvenih spoznanj in njihovo nadaljno produkcijo. Dobri primeri za to so:

  • vse tri slovenske literarnovedne revije: Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost (v prostem dostopu so takoj po izidu na papirju, retrospektivno pa vse od začetka izhajanja)
  • spletni forum SlovLit (1999+), ki z blizu 800 info. letno in 1 sporočilom dnevno kontinuirano skrbi za strokovno komunikacijo v slovenski literarnovedni in jezikovni skupnosti
1.4.2. Varovanje zasebnosti[uredi]

Kronično nezaupanje velikim združbam (t.i. multinacionalkam ali korporacijam) ima več vzrokov, od predsodkov zaradi ameriškega izvora, same velikosti do grožnje za mala domača podjetja. Pri večini teh razlogov se pojavi vprašanje varovanja zasebnosti oz. strah pred zlorabo osebnih podatkov. Nevarna je politična zloraba osebnih podatkov, ki si jo včasih privoščijo državni organi, ko silijo komunikacijske velikane v izročitev podatkovnih zbirk, vendar slabe izkušnje na tem področju ne morejo biti povod, da zatremo zbiranje in obdelavo podatkov, ki so osnova iz katere črpamo znanje o človeku ter družbi. Namesto da bi poskušala uveljavljati mero zdravega razuma pa slovenska avtorska zakonodaja in zakon o varovanju osebnih podatkov z birokratsko dlakocepskostjo prežita na morebitne kršitelje in prej zavirata pretok informacij, torej znanja.

2. Kredibilnost[uredi]

Ker je danes objavljati lažje kot kadarkoli prej, je treba pri iskanju informacij ves čas presojati njihovo verodostojnost oz. kredibilnost. Pri tem preverjamo avtorja, inštitucijo/medij, v okviru katerega je informacija objavljena, starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, avtorje in tekste, na katere se sklicuje ipd. Avtorju smemo zaupati, če je uveljavljen strokovnjak, čigar stališča so v javnosti poznana, vendar pa podkovanost na enem področju ne pomeni nujno poznavanja drugih, lahko pa se celo zgodi, da nek uveljavljen avtor nalašč objavi nekompetentno besedilo (npr. Sokalova potegavščina).

2.1. Aktivizem[uredi]

Nova pisarija kot vzrok za nekompetentnost nekaterih virov aktivizem, torej postavljanje "popravljanja" sveta pred objektivnost znanstvenega raziskovanja. Aktivizem izvira iz prepričanja, ki ga je k nam zaneslo iz ameriških strokovnih krogov, da objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče in da znanost brez teženja k višjim ciljem tudi ni kdove kako koristna. "Izobraževanje je deklarativno zapisano oblikovanju kritične zavesti." Res, vendar pri tem Nova pisarija poudarja, da kritično mišljenje temelji na nezaupljivosti/dvomu in – za razliko od aktivizma – ne na prepričanosti v eno možnost ter brezpogojnem delovanju njej v prid.

2.2. Avtorstvo[uredi]

Besedilo lahko presojamo glede na avtorjevo inštitucionalno vezanost, ta pa je lahko po eni strani pozitivna, po drugi pa tudi ne. Inštitucija naj bi posamezniku zagotavljala dobršno mero kredibilnosti, saj vanjo ne bi bil vključen, če se ne bi predhodno izkazal, res pa je tudi, da prelomna odkritja in novitete, ki bi rušile ustaljen sistem, niso vedno dobrodošle in jih ponekod zavirajo. Starost besedila je lahko spodbuden kriterij, vendar moramo informacije vseeno preverjati (npr. na wikipediji, kjer se sproti obnavljajo), da ne bi ponavljali napak piscev iz preteklosti. Preverjanje je nasploh najključnejšega pomena, saj verjetno samo (dobronamerno) nezaupanje dokončno prečisti informacije in nam poda jasne odgovore na vprašanja.

2.3. Strokovno recenziranje[uredi]

Strokovno recenziranje je postopek, pri katerem uveljavljeni in za to pooblaščeni strokovnjaki skrbijo za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Postopek je uveljavljen oz. nujen za znanstvene revije in knjige, namenjen pa je preprečevanju pojavljanja nekompetentnih objav in širjenja njihovega vpliva. Seveda lahko pride tudi do nepravičnega recenzirana, zato skušajo nevtralno presojo zagotoviti z anonimiziranjem postopka, revije pa so dolžne svojo recenzijsko politiko objaviti tudi na sletni strani.

2.4. Pravopis[uredi]

Kompetentnost avtorja večina bralcev, tako med (za to dovolj izobraženimi) laiki kot strokovnjaki, presoja tudi po njegovi spretnosti upoštevanja pravopisnih pravil.

Sledi nekaj (pravopisnih) napotkov za uspešnejše strokovno pisanje.

  • Dolgi pomišljaj uporabljamo za členitev dolgih odstavkov (redko), stoji le med povedmi (ne znotraj) in je nestično ločilo.
  • Enodelni stični pomišljaj pišemo namesto predlogov od do.
  • Najbolj pravilni narekovaji so spodaj/zgoraj.
  • Izogibamo se: le-tem, le-teh.
  • Pazimo na vejice, nestičnost tropičja in levo stičnost dvopičja, seveda pa tudi na pravilno rabo velike začetnice.
  • Pri pisanju v tabele: Naslovi kolon in stolpcev (raje) z veliko začetnico, vsebina drugih celic pa z malo, razen če gre za lastna imena oz. cele povedi.

2.5. Digitalna pismenost[uredi]

2.5.1. Formati besedil[uredi]
  • txt: golo besedilo (za pošiljanje pošte na forum, pisanje računalniških programov, strani na Wikijih ...)
  • doc, docx, rtf, odt: obogateno besedilo (rtf in odt sta nekomercialni različici doc in docx)
  • htm, html: spletno besedilo
  • pdf: natisljivo besedilo (brez udobne možnosti popravkov)
  • besedila na Wikijih, repozitorijih itd. nimajo končnic
2.5.2. Besedilo v wikijih in vaje v wikijih[uredi]
  • pišemo neposredno v okno, ki se odpre s klikom na zavihek Uredi.
  • za odstavek pustimo eno vrsto prazno
  • enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)
  • naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.)
  • ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’
  • povezave napravimo z oglatimi oklepaji Ljubljana; modre povezave pripeljejo na že obstoječa gesla, v rdečem so takrat, ko gesla še ni, in kličejo k pisanju; kadar beseda, ki jo želimo polinkati, ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, kar bo prišlo prav računalniku, in drugič, za navpičnico, v ustrezni skladenjski obliki: Pesnik se je rodil v Ljubljani.
  • sliko vstavimo preko menija

(Kopirano iz Nove pisarije)

2.5.3. Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

Uredniki, lektorji, mentorji, recenzenti ipd. popravke avtorju lahko sporočijo ustno, v posebnem sporočilu ali pa kar vstavljene v besedilo, na katerega se opombe nanašajo, pri čemer jih morajo pregledno označiti, da so sledljive. Avtor se je nanje dolžan odzvati ali s protiargumenti ali s popravo besedila. Enako velja za uporabnike spletišč kakršna so Wikiji, kjer je "urednik" in "recenzent" vsa zainteresirana javnost.

2.6. Navajanje[uredi]

Čemu sploh citiramo?[uredi]

Pri pisanju strokovnih besedil s citiranjem drugim piscem priznamo avtorstvo oz. "lastništvo" nekih ugotovitev/točne ubeseditve pridobljenega znanja, hkrati pa svojemu besedilu povečujemo kredibilnost. Resda navedkov ne sme biti preveč, saj je ob tem lahko pod vprašaj postavljena naša raziskovalna samostojnost, vendar je opiranje na že obstoječa (spo)znanja nujno oz. neizogibno, upoštevanje tistih, ki so zanja zaslužni pa edino prav.

Prepisovanje[uredi]

Plagiatorstvo je danes problem, na katerega se opozarja iz vseh strani, saj ga je resnično veliko, po drugi strani pa je prikladno sredstvo za (včasih neutemeljeno) diskreditiranje posameznika. Prepisovanje (brez navajanja) del, ki niso avtorsko zaščitena ali pa je od smrti avtorja preteklo že več kot 70 let, je neetično in hudo neprofesionalno, vendar ne nezakonito, medtem ko kakršno koli prilaščanje zaščitenih vsebin sankcionira zakon o avtorskih pravicah (copyright).

Citatna industrija[uredi]

CITATNI INDEKSI Citatni indeks je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave objave. Prvi tovrsten indeks je SCI (Science Citation Index) iz leta 1960, sledili so SSCL (Social Sciences Citation Index), in AHCL (Arts and Humanities Citation Index). Slovenska stroka upošteva citatna indeksa Scorpus in Web of Science, zastonj pa je na spletu tudi citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka. Zelo je napredna, saj meri sklicevanje glede na večjo količino besedil, vendar je ministrstvo za zdaj še ne sprejema.

Faktor vpliva[uredi]

Faktor vpliva oz. impact factor je številka, ki kaže stopnjo vplivnosti (in s tem uglednosti) znanstvene revije. Indeksne hiše imajo vsaka svoj sistem izračunavanja faktorja, najbolj znan pa je bibliografski sistem Thomson Reuters, ki št. pridobi tako, da št. citatov, ki so jih bili članki deležni v drugih pomembnih indeksiranih revijah v zadnjih 2 letih delijo s številom objavljenih člankov v tem času.

Slovenske znanstvene revije[uredi]

Najkvalitetnejše (v katerih objavljajo literarni zgodovinarji):

  • Primerjalna književnost
  • Slavistična revija
  • Dve domovini
  • Jezik in slovstvo
  • Razprave SAZU
  • Studia mythologica Slavica
  • Knjižnica
  • Phainomena
  • Acta Neophilologica
  • Traditiones
  • Slavia Centralis (Maribor)
  • Verba Hispanica

(Prepisano iz Nove pisarije) Relevantne so tudi Otrok in knjiga, Sodobnost, Dialogi itd. od tujih pa je razprave o slovenski književnosti najti še v:

  • Slovene Studies (ZDA)
  • Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
  • Slavia Meridionales (Varšava)
  • Slavica tergestina
  • Slavistika (Beograd)
  • Pamiętnik Słowiański
  • Wiener Slavistisches Jahrbuch
Citatni slogi[uredi]

Glavni citatni stili (iz Nove pisarije):

  • APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
  • MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika) npr. Perenič, Urška in Miran Hladnik. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55.3–4 (2010): 5–15. Tisk.
  • AMA (medicina, biologija)
  • čikaški (naravoslovje, splošno) npr. Perenič, Urška in Miran Hladnik. 2010. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55 (3–4): 5–15.
  • wikipedijski

Humanisti se načeloma odločajo med čikaškim slogom (ki je prepoznaven po tem, da letnico izdaje postavlja takoj za avtorjev priimek) in MLA-jem.

  • Z navajanjem smo se dodobra seznanili pri vajah, zato ne bom nadalje popisovala že znanih postopkov.
Zaslon in papir[uredi]

Čeprav za večino (strokovnega) pisanja dandanes uporabljamo tipkovnico in zaslon, to zaenkrat še počnemo z mislijo na končno tiskano obliko. Šele ta namreč strokovnjakom prinese točke, pa tudi študentje morajo seminarske, diplomske ipd. naloge oddajati v vezani papirnati obliki. Zelo verjetno pa je, da se bo to ščasoma spremenilo, zahteve po takojšnji,lahki in zastonj dostopnosti so vse večje, poleg tega v prid "selitve na splet" govorita tudi nižja cena ter ekološki vidik. Res je tudi, da je vse cenejše tudi tiskanje in je tehnologijo CTF (computer to film) madomestila tehnologija CTP (computer to plate), ki je omogočila tiskarsko ploščo kar na računalniku (brez posredovanja filma), da si lahko knjigo "izdelamo" praktično sami. Slednje kaže, da nas bralna izkušnja s papirnato knjigo še vedno zaznamuje, čemur se prilagajajo tudi spletni in drugi elektronski bralniki, v katerih lahko npr. s prstom "listamo" po straneh ali pa ob tem še celo slišimo šelestenje papirja. Stran sicer pri mlajših generacijah že takoj vzbudi asociacijo na spletno mesto z enakim imenom, ki pa se precej razlikuje od svoje papirnate sorodnice. Tiskana stran je lahko prazna ali skoraj prazna (z le nekaj verzi/naslovom ipd.), medtem ko na spletu praznih strani ni. Prostorsko je spletna stran praktično neomejena,, lahko obsega le nekaj (kazalo) ali več 100.000 besed (roman)- Arhivska stran foruma SlovLit, na kateri so podatki o strokovni korespondenci od leta 199 do 2013, obsega npr.1.600.000 besed. Spletne strani niso paginirane, vendar to za navajanje niti ni nujno, saj obstaja ukaz išči, ki je veliko hitrejši od brskanja po oštevilčenem delu. Prav to (lažje citiranje in navajanje) je skupaj s hitrimi povezavami na podatke o delu in avtorju velika prednost branja na zaslonu.

Razlike med navajanjem spletnega in natisnjenega besedila v seznamu literature: Pri spletnem besedilu je uporaba alinej samoumevna, pri tiskanem pa ne tako zelo, pri spletni objavi postavljanje imena pred priimek in razporejanje avtorjev po abecednem redu nista potrebna, saj enot ne iščemo več z listanjem po seznamu, prav tako pa je dobro, da (v kolikor takšen vir obstaja) navedek opremimo s povezavo na del ali celotno besedilo, morda pa tudi na enciklopedični zapis o avtorju/knjigi (pri čemer se izognemo celotnim URL-jem).

Zgledi[uredi]

Pri navajanju je najbolj praktično, če podatke vzamemo iz Cobissa in v kolofonu oz. na naslovnici samo preverimo, če je res vse pravilno. Cobiss ponuja 3 oblike zapisa bibliografskih enot (polni, ISBD in CORMARC), ki so nekoliko problematični zaradi prevelike natančnosti oz. obširnosti (še najkrajši je zapis v formatu ISBD), pa tudi neupoštevanja slovenskega pravopisa (ločila kot separatorji med podatkovnimi polji v zapisu, podnaslovi z malo začetnico), vendar se to da brez večjih težav popraviti. Tudi MLA-jevega predloga, da na koncu navedbe dopisujemo, ali gre za tisk, splet, CD, e-pošto, video, zvočno datoteko ipd. ne bomo upoštevali (za to ni potrebe), razen v primeru, ko bi bralec lahko podvomil o tipu objave.

  • V naslednjih podpoglavjih so primeri pravilnega navajanja in nekateri krajši odlomki (napotki, ki so najbolje izraženi v originalnem besedilu) zaradi manjše verjetnosti napak prekopirani iz Nove pisarije (Miran Hladnik. Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu. Wikiknjige. (COBISS))
Knjiga[uredi]
  • Papir: Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.
  • Zaslon:Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. (COBISS)

Iz Cobissovega zapisa smo izpustili glavo v krepkem tisku (saj se ime avtorja ponovi), vezaje, ki ločujejo polja zapisa, podatke o kraju in imenu tiskarne, številu strani, formatu, ovitku, nakladi in univerzalni decimalni klasifikaciji. Lebdeča dvopičja smo v skladu s pravopisom popravili v levostična, dopolnili zapis z ležečim tiskom za naslov publikacije (v Cobissu je to zaradi starega programa težko storiti), za navedbo na spletu pa smo (iz prakse z wikiji) navedli še identifikacijsko številko. Za uporabo ležečega tiska na Wikiviru ni dogovora.

Če je knjiga v celoti dostopna na spletu, napravimo povezavo na to njeno digitalizirano verzijo: Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). (COBISS) Wikivir. Internet Archive.

Knjiga na bralniku

Raje kot iz Kindla in drugih bralnikov (če je to možno) citiramo iz dLiba ali Wikivira. Navajamo le tisti spletni format, iz katerega smo črpali, ni nam treba navajati strani, moramo pa, v kolikor je bila izdana, zapisati tudi podatke o natisu.

  • Kratek sklic: (Kostanjevec 1907)
  • Primer navedka iz Kindla: Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.
  • Podatki o tiskani izdaji, v kolikor je besedilo doživelo ponatis: Janez Jalen. Bobri, 1–3. Ljubljana: Konzorcij »Slovenca«, 1942–1943 (Slovenčeva knjižnica, 26, 57, 71). Uporabljena je bila izdaja na Kindlu, pripravljena verjetno po izdaji Celje: Mohorjeva družba, 2006.
Članek v zborniku[uredi]

V Cobissu je treba odpreti zapis o članku in zapis o zborniku, kamor nas prinese klik na povezavo Glej publikacijo na dnu zapisa o članku, da najdemo vse potrebne podatke.

Da je ikona pdf-teksta na zaslonu za piko (po analogiji z opombami, ki tudi vedno stojijo za drugimi ločili) napravimo tako, da piko postavimo znotraj oglatih oklepajev.

Poglavje[uredi]

Citiranje poglavij je potrebno le, kadar ima knjiga več avtorjev.

  • 1. Primer: Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.
  • 2. Primer: Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.
Spremna beseda[uredi]
  • Primer:Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. 427–429. (COBISS)
  • Nenaslovljena spremna beseda na zavihku: Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. (COBISS)
Razprava v reviji[uredi]

Od bralca, ki mu besedilo namenjamo, je odvisno, ali bomo navedli celoten naslov ali le uveljavljeno kratico revije (za strokovnjake je dovolj kratica, če objavljamo v tujini ipd. pa raje izpišemo celoten naslov). Pomembno je, da avtor pisanje naslova poenoti v celotnem članku, urednik pa v celotni reviji. Pri zadnjem primeru iz Primerjalne književnosti ni povezave na posamezen članek, temveč le na celoto revijo, zato navedemo slednjo.

Članek v časniku[uredi]

Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ni potrebno zapisovati, pomembna pa sta datum in stran. Cobiss je Književne liste popisal kot rubriko, vendar je bolje, da jih zapišemo kot prilogo časniku Delo; namesto dvopičja bi med naslovoma lahko napravili tudi pomišljaj. Pred datumom ni ločil, nadnaslov se zapiše za naslovom, kot da gre za podnaslov.

  • Primer: Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. (COBISS)
Članek na dLibu[uredi]

Članek, ki je vpisan v digitalno knjižnico s svojimi metapodatki (ima zapis na posamično avtorsko objavo):

  • Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. (COBISS) dLib

Za članek, ki v Digitalni knjižnici nima samostojnega zapisa in ga je treba tam šele poiskati s paberkovanjem po zaporednih številkah časopisa, je primerneje dodati povezavo na konkretno številko ali na celoten letnik revije (kadar se objava vleče iz številke v številko):

  • Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92. dLib ali
  • Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92.

Navedek v tisku:

  • Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92. Tudi na spletu.
Enciklopedijsko geslo[uredi]

Kadar se na Wikipedijo sklicujemo ob pisanju na katerem od Wikijev, zadoščajo oglati oklepaji okrog naslova v imenovalniku:

  • Primer: Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.
  • Na papirju: Planinska povest. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 10. jan. 2012.

Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012. Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012. Pri pisanju zunaj Wikijev pa nam enciklopedija sama pomaga in (ko kliknemo na Navedba članka) predlaga različne citatne zglede: APA, MLA, MHRA, Chicago, CSE, Bluebook, Bluebook, Harvard JOLT, BibTeX, LaTeX. Avtorstva ne navajamo, pomembni podatki so naslov gesla, naslov spletišča in datum (razen, če citiramo znotraj wikijev, saj tam lahko iz zgodovine strani natančno razberemo, kdaj je citat nastal). Če želimo navesti natanko tisto povezavo, ki smo si jo ogledovali, jo moramo poiskati med zgodovino urejanja in potem povezavo iz ukazne vrstice vgraditi pod naslov gesla v našem besedilu. Zelo podobno je tudi sklicevanje na besedila iz drugih wiki spletišč.

Do nedavnega smo za biografske članke posegali po treh pomembnih virih, na papirju in zadnja leta na zaslonu: v Slovenski biografski leksikon, ki je izhajal med leti 1925 in 1991 v Ljubljani, Primorski slovenski biografski leksikon (Gorica, 1974–1994) in v Novi slovenski biografski leksikon (2013). Zdaj bodo združeni na portalu Slovenska biografija, ki ga urejajo pri ZRC SAZU.

ali

(Natančnejše citiranje bi bilo nepraktično, saj je SBL izhajal 66 let po več zvezkih.) Iz Enciklopedije Slovenije (ki žal še ni digitalizirana):

  • Marjan Dolgan. Idila. Enciklopedija Slovenije.

Gesla iz leksikonov Slovenska književnost in Literatura, ki so krajša od gesel v naštetih virih, navajamo samo takrat, kadar obsežnejše informacije drugod ne najdemo. V Slovenski književnosti smo dolžni poiskati razvezavo okratičenega avtorja, pri geslih v Literaturi pa avtor ni podpisan in ga ne navajamo.

  • Zoltan Jan. Bogataj-Gradišnik, Katarina. Slovenska književnost. Ljubljana: CZ, 1996 (Sopotnik) [Leksikoni].

Sklicevanje na besedo iz drugih leksikografskih virov (navadno ne navajamo v seznamu literature):

  • Naturalízem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Fran.
  • Naturalízem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU, 2008.

Če ne gre za lastna imena, so v slovarjih in tudi v enciklopedijah gesla zapisana z malo začetnico. V Wikipediji naslovi gesel samodejno dobijo veliko začetnico, sklicujemo pa se nanje z veliko začetnico samo v seznamih literature (tako kot na druge članke), v linkih vzdolž besedila pa z malo začetnico.

Forum[uredi]

V kolikor forum navajamo v tisku in obstaja možnost, da bi bralec portal lahko zamenjal za časopis, navedku dodamo pripis Splet, pri navajanju na zaslonu pa to ni potrebno, saj je razvidno iz dodane povezave. Zelo relevanten slovenistični vir je SlovLit. Če se naslov v glavi sporočila in uredniški naslov na vrhu strani med seboj razlikujeta, po lastni presoji izberemo, katerega bomo navedli.

Spletni tečaj[uredi]
Blog[uredi]

Datuma ni potrebno navajati, če ni verjetno, da bi se stran spreminjala, dobro pa je poiskati ime avtorja iz drugih virov, v kolikor ni zapisano (če je to mogoče).

Članek na spletišču[uredi]

Na spletu so ponavadi objavljene predobjave, ki potem dobijo svojo natisnjeno verzijo. V tem primeru navedek naknadno dopolnemo s podatki o tisku, če so spremembe med člankoma velike, pa to v opombi pojasnemo. Nekaj primerov:

Če ne bi bilo končnice .net, ki jasno kaže na internetno objavo, bi dodali pripis: Splet.

Zapis v podatkovni zbirki[uredi]

Če na strani z zadetkom ni nobenega imena, namesto njega zapišemo ime urednika (oz. urednikov), ki je vidno na dnu strani. Dodamo letnico postavitve in, ker se zbirke spreminajjo, tudi datum ogleda. Datacijo strani sicer lahko razberemo iz izvirne kode in jo zapišemo v oglatih oklepajih, v wikijih, kjer ti služijo drugemu namenu pa datacijo izpustimo.

  • Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.
Diplomska naloga[uredi]

(Sklic na vseh 19 diplomskih nalog v zvezi z Ivanom Potrčem)

  • Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Ljubljana, 1992.

(Sklic na posamezno nalogo, če bi obstajal zapis v Cobissu, bi dodali še sklic nanj.)

  • Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

(Podatki o mentorju so včasih pomembni, zato jih lahko dodamo, prav tako tudi mesto, kjer se delo, ki je unikat, nahaja.)

Prosojnice, video predavanja, animacija[uredi]

Kadar prosojnice spremljajo objavljena predavanja ali video, podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih. Povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice ipd., ki bralca pred klikom opozori, za kakšne vrste dokument gre.

V zadnjem primeru smo izpustili podatek o avtorju, saj ta ne razkriva svoje identitete.

Zemljevid[uredi]

Podatke o zemljevidu v našem besedilu navajamo kar pod njim, kakor pri slikah. Avtorjev ni treba pisati, saj so dandanes večinoma produkt inštitucij, torej neke ekipe. Ni potrebno navajati, v katerem uporabniškem formatu je zemljevid (Lite, Pro), moramo pa upoštevati razlike v imenu in http naslovu spletišča.

  • Primer navedbe sloja Literarni spomeniki, ki smo ga ustvarili na Geopediji (kakor bi zapisali pod sliko zemljevida): Zemljevid 1: Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.
  • Primer navedka tega zemljevida v seznamu literature: Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.
  • Možnost sklica na posamezni spomenik v sloju: Zemljevid 3: Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Topografski pogled. Ogled 5. feb. 2014. (1. primer)

ali Zemljevid 4: Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ortofoto. Ogled 5. feb. 2014. (2. primer)

Fotografija[uredi]

Vire navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko, v natisnjenih monografijah pa je nakoncu še seznam fotografij, opremljen s številkami strani. Podoben status imajo tudi tabele in grafikoni. Wikiri slik ne številčijo. Zakonodaja o navajanju fotografij, ki je v prostem dostopu in opremljena z licenco cc, obvezno zahteva navedbo avtorja, kar pa je nekoliko nelogično. Nesmiselno je namreč npr. navajati avtorja posnetka zaslona, slike naslovnice knjige ali njenih strani, informacijskih tabel, slik, kipov itd. Če se je avtor podpisal z vzdevkom, bi bilo poiskati in objaviti njegovo pravo ime celo narobe, saj tega očitno sam ni želel. Ime torej navajamo le, ko je razvidno, da je imel avtor tak namen oz. je fotografija očitno avtorsko/umetniško delo.

Splošno načelo je, da navedemo čim več informacij, če je treba, tudi opisno. Glede navedbe datuma ogleda sami presodimo (glede na spremenljivost spletišča), ali je potrebna ali ne. Oglate oklepaje uporabljamo za svoje dodatke ali komentarje.

Risba[uredi]
  • Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.

Opis slike ni potreben, če moramo dodati kratko pojasnilo v slovenščini, to storimo v oglatih oklepajih takoj za naslovom.

  • Slika 14: Note with pin 3 clip art. Clker.com: Free clipart. 11. marca 2007, obiskano 2. 12. 2013.

Oprema kliparta z datumom postavitve ali datumom dostopa je odveč, ker se ne sklicujemo na podatke; če spletišče zamre, link preprosto ne deluje več in takrat referenco zbrišemo.

Glasbeno delo[uredi]

Ravnamo se po praksi z radija, naslove glasbene klasike slovenimo, kakor to počnemo tudi pri slikarstvu.

Radijska, televizijska oddaja in film[uredi]

Pri navajanju oddaj in filmov je podatkov včasih preveč, včasih premalo, velikokrat pa se pred našimi očmi odvrtijo prehitro, da bi jih lahko zapisali, zato se moramo znajti iz napovednikov programa ali informacij v spletnih arhivih.

Kot tvorca oddaje navedemo urednico, sledi naslov oddaje, naslov serije, katere del je oddaja, nato pa še mesto in čas predvajanja ter spletno lokacijo, kjer je oddaja arhivirana.

  • Film: Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.
Napake pri citiranju[uredi]
  • nepoznavanje temeljnih referenc
  • poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
  • vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni
  • nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
  • samocitiranje
  • citiranje zaradi citiranja samega – Dragica Haramija (2003: 113) piše, da na leto izide okrog sto slovenskih romanov. > Na leto izide okrog 100 slovenskih romanov. — Sklicevanje je nepotrebno, ker ne gre za avtorsko izjavo oz. odkritje citiranega avtorja, ampak za javno dostopne podatke. Če domnevamo, da bralcem ne bo jasno, od kod smo jih vzeli, dodamo vir, npr. Cobiss pokaže, da na leto izide okrog 100 slovenskih romanov.
  • navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
  • še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
  • za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
  • navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča
Navajanje na Wikipediji[uredi]

Statistika strani Navajanje virov kaže, da se je z oblikovanjem pravil citiranja ukvarjalo kar 26 slovenskih wikipedistov vse od leta 2004 dalje, ki so znanje črpali iz obsežnega članka v angleščini (sodelovalo 2000 avtorjev s 5500 redakcijami in ima 85.000 ogledov na mesec). Wikipedija nima svoje metode citiranja, sprejema pa vse obstoječe standarde in si prizadeva le za poenotenost znotraj posameznega članka. Pomembna poudarka sta še prepoved lastnega raziskovanja in sklicevanja nanj ter "pravilo", da se med viri ne navajajo drugi članki iz Wikipedije (nanje lahko v samem besedilu usmerjamo s hiperpovezavami).

Slovenski napotki za razliko od globalnih postavljajo založbo pred kraj in uveljavljajo še nekatera načela, ki bi jih bilo s časoma bolje odpraviti, a v splošnem vendarje sledijo duhu wiki spletišč.

3. Žanri[uredi]

Ločevati moramo znanstveno, strokovno in poljudnoznanstveno pisanje.Za izvirni znanstveni članek šteje objava rezultatov raziskave v znanstveni reviji, za pregledni znanstveni članek pa sintetično in kritično poročanje o najnovejših objavah iz določenega področja, za katerega je pisec kvalificiran. Strokovni članek predstavlja že objavljena spoznanja z namenom njihove promocije in uporabnosti ter je objavljen v strokovni ali znanstveni reviji. Poljudni članki so po slogu preprostejši, objavljeni so v nespecializiranih revijah in časopisju, njihov namen pa je popularizacija in s tem širša uporabnost strokovne teme. Na znanstvene, strokovne in poljudne se delijo tudi knjige.

Žanri strokovnega pisanja (iz Nove pisarije):

  • podatkovna zbirka
  • poročilo o dogodku
  • povzetek
  • članek (nagovor, spremna beseda, jubilejni zapis, komentar, glosa, intervju, dnevniški zapis, (pismo), forumski in novičarski prispevek, blog)
  • kritika (polemika, strokovna ocena)
  • enciklopedijsko geslo
  • esej
  • predavanje (prosojnice)
  • kritična izdaja (uredništvo, redakcija)
  • učbenik
  • priročnik
  • navodila (tutorial)
  • razprava

-pregledna znanstvena razprava

-izvirna znanstvena razprava

-strokovna recenzija

Šolsko pisanje[uredi]

  • referat
  • esej
  • diplomska naloga (tudi magisterij, doktorat)

Šolsko pisanje je pod vplivom dejavnikov, ki niso neposredno vezani na temo, saj se študent (dijak/učenec) trudi ustreči mentorju in stem priti do želenega rezultata – dobre ocene. Vseeno pa je bolje, da tudi tako pisanje stremi k strokovnosti in korektnosti.

Popravljanje[uredi]

Pri strokovnem pisanju se pisci največ ukvarjajo s popravljanjem ali urejanjem svojih in tujih besedil. Lektura je popravljanje tujega besedila z namenom, da bi bilo sporočilno optimalno (odpravljanje zatipkanin,pravopisnih in slogovnih napak). Problem nastane pri prevajanju besede lektoriranje, saj ima v slovenščini specifične okoliščine (lektor naj bi bil slovenist jezikoslovec, ki popravlja napake). Copy editing v angleščini pomeni uredniško delo, ki poleg odpravljanja napak pomeni tudi poseganje v vsebino in zunanjo formo (font, naslovi ipd.), proofreading pa pomeni korigiranje, t.j. popravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje (dandanes je pri nas navadno združeno z lektoriranjem).

Komunikacija v stroki[uredi]

E-pošta[uredi]

Pri strokovnem dopisovanju je treba upoštevati nekaj osnovnih napotkov. Neodzivanje na pošto je nedopustno, odgovarjanje vsem prejemnikom, če jih je več, pa okorno. Priporočeno je pisanje v standardni slovenščini in sprogno brisanje citatnega izpiska prejšnjih sporočil (za tropičjem na dnu strani), dobro pa je tudi, da se izogibamo večjim priponkam (damo jih na Google Drive) in jih pošiljamo v znanih formatih. Pri naslavljanju upoštevamo stopnjo formalnosti: Dragi/Spoštovani kolegi in kolegice (za skupino), Draga srenja (šaljivo), Spoštovani (gospod) profesor (spoštljivo, z distanco), Dragi Marjan (kolegom, ki jih tikamo) ipd. Enako je z zaključevanjem: S spoštovanjem, Lepo vas pozdravljam, Z lepimi pozdravi ...

Socialna omrežja[uredi]

Socialna omrežja sicer navadno niso prostor strokovnih objav, a so pomembna pri "promoviranju" spoznanj in same stroke, pa tudi dobro izhodišče za interakcijo med strokovnjaki in laiki, ki je na večih področjih primanjkuje.

Tvit[uredi]

Tvit oz. "čivk" je sporočilo na Twitterju, ki je omejeno na 140 znakov in navadno rabljeno za zabavne teme (glasba, družabno življenje ...), včasih pa tudi za strokovne. Pri citiranju ga navedemo v celoti, vir pa zapišemo takoj za njim.

  • Daljša strokovna sporočila najdemo tudi na omrežju Linkedln.
Zagovor[uredi]

Med oblike strokovnega pogovarjanja spada zagovor seminarske, diplomske, magisterske in doktorske naloge, ki (razen prve) za kandidata pomeni tudi pridobitev nekega naziva. Glavno vlogo na zagovoru ima preedsednik komisije, ki na začetku pozdravi vse zbrane, predstavi kandidata in prebere povzetek ocen disertacije. Nato ima kandidat pol ure časa, da povzame svoj izdelek (prosojnice so zaželene). Člani komisije mu zastavijo (vsak največ tri) vprašanja, na katera se lahko pripravi ali pa odgovarja takoj, in komentirajo disertacijo. Dogodek se običajno zaključi s tem, da komisija slovesno razglasi, da je zagovor uspel in sporoči, kakšen naslov si je z njim pridobil kandidat.

Literarna kritika[uredi]

Literarna kritika je besedilo, ki presoja neko literarno delo in ga bodisi priporoča v branje bodisi zavrača. Vedno je subjektivna, vendar mora kritik za svojo opredelitev do teksta navajati argumente, pri presojanju pa tudi upoštevati beročo publiko (ne le strokovne). Kritika naj bi bila jasna, prepričljiva in poučna ter hkrati zabavna, vedno tudi polemična. Vsak pisec tovrstnih besedil pa se mora zavedati, da si lahko nakoplje jezo avtorja. Za razliko od literarne strokovna kritika obravnava strokovno ali znanstveno delo (npr. literarnozgodovinsko monografijo, razpravo ipd.). Najdemo jo v strokovnih revijah, medtem ko so literarne kritike objavljene v dnevnem tisku (npr. Književni list Dela).

Enciklopedični članek[uredi]

Enciklopedični članki v prvi vrsti zahtevajo jedernatost oz. konciznost in princip leksikalnega sloga. Ne vsebujejo anekdot, predrobnih informacij, ki se nanašajo na kulturna okolja (ker jih uporabnik lahko najde v lokalni Wikipediji), ponavljanja, retoričnih figur in fraz z nizko informativno vrednostjo. Načela, poudarjena pri pisanju za Wikipedijo (skopirano iz Nove pisarije):

  • soglasnost, sodelovanje, strpnost, tj. upoštevanje drugih piscev
  • vrednostna nevtralnost (zato je prepovedano pisanje gesel o samem sebi in so odveč opredeljevanje, zavzemanje ali aktivizem)
Biografski članek[uredi]

Med literarnovedne biografske članke spadajo gesla o avtorjih, urednikih, literarnih zgodovinarjih, kritikih, mecenih, založnikih ipd. Zgodnejši cilj je bil popis osebnosti, ki so že vključene v literarne leksikone, kasneje (ko je bilo to delo zaključeno) pa se je pojavila potreba po opisih prej neomenjanih ali mlajših osebnosti. Kriterij za uvrstitev literarnega zgodovinarja med "wikivredneže" sta predvsem avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca, pridobljena z doktorskim nazivom, lahko pa tudi splošni kulturni pomen ali dejavnost na sosednjem področju.

Članek o knjigi[uredi]

Ker vseh knjig enostavno ni mogoče popisati, izbiramo po naslednjih kriterijih: Najprej knjige avtorjev, ki so napisali več knjig, so poznani in imajo na Wikipediji že svoj biografski članek, ki so bili ponatiskovani, prevajani, predmet kritik in polemik, šolskih obravnav, predelav, predstavitev v drugih medijih itd. To pa niso edini kriteriji, ko se literarni zgodovinarji sistematično lotijo nekega področja ali obdobja (npr. popis romanov 60. let 20. stoletja) pridejo v poštev tudi manj znana dela pozabljenih avtorjev.

Učbenik[uredi]

Specifike učbeniškega pisanja (iz Nove pisarije):

  • dialoškost, ki se kaže v poglavjih Vaje ali Naloge, v formatu delovnega zvezka oz. prostoru za bralčevo interaktivnost, z vprašanji in nagovornimi formami
  • povzemanje in ponavljanje (poglavja Pomni, Povzetek, uvodno ponavljanje in utrjevanje predhodne snovi)
  • poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov
  • privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadja, ilustracije
  • skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu
  • povezovanje učbenikov v serije

Učbeniško in znanstveno pisanje se razlikujeta po točkovanju za merjenje akademske odličnosti, pri čemer je učbenik vreden polovico znanstvene monografije. Zaradi tega ločevanja se porajajo vprašanja o potrebnosti učbenikov in očitki na njihov račun, ki so nemalokrat upravičeni (po NP):

  • preočitno kaže svoj izvor v pripravah na predavanja, ki jim strukturo diktira enourna ali dvourna govorna izvedba; avtorji so učitelji praktiki, ki jim tlaka v razredu izčrpa moči za premišljeno oblikovanje teksta
  • narobe je, kadar želi biti učbenik le pomanjšana in poenostavljena oblika znanstvene monografije in ne upošteva svojega specifičnega namembnika
  • informacije so oblikovane v zapomnljive definicije ali zaključene naštevalne podatkovne verige,[162] primerne za reprodukcijo na izpitih, kar spodbuja reciklažo znanj, ki so sama sebi namen; zapomnljivost formulacije postane pomembnejša od njene ustreznosti resnici
  • prizadevanje za katalogizacijo temeljnih znanj vodi v faktografsko naštevalnost
  • ker so spoznanja kompleksna, učbenik pa stremi k enostavnosti, se težko iztrga stereotipnim, prežvečenim in zdavnaj preseženim opredelitvam in konceptom (tak je npr. koncept literarnega razvoja ali slogovnih obdobij)
  • moteč je prevelik delež nereflektiranih šolskih fraz oz. formulaičnega izražanja (velja za, najpomembnejši predstavniki so, delimo na, poznamo, ločimo, razdelimo, uvrščamo, štejemo, umeščamo, je značilno, da, prevladuje, opazne so, pojavlja se, je pomemben, predvsem, poglavitni, najbolj ...)
Vaje[uredi]
  • Dekameron je zbirka pripovedi, med katerimi je najpomembnejša Novela o sokolu.
  • Romane so glede na zgradbo lahko tretjeosebni, kronikalni, pisemski, dnevniški ipd.
  • Egipčanska književnost obsega epiko in liriko.
  • Vede vsebujejo religiozna nacionalna epa Mahabharata in ramajana.
  • Indijska književnost se je razvijala v daljšem časovnem obdobju.
  • Dramatičnost je značilnost novele.
  • Humanisti v ljudeh vzbujajo čut za lepoto in naravo.
  • Renesansa se je razvijala od začetkov zgodnjega kapitalizma, ki ga opredeljujejo nova znanstvena in tehnična odkritja.
  • Potek dogajanja v epu je upočasnjen.
  • V komedijah tematizira vsakdanje življenje in ostro kritizira politiko, njegove dramske osebe pa so čustvene in ambiciozne.
  • Najbolj znani grški pisci tragedij so Sofoklej, Ajshil in Evripid.
  • Stara zaveza vsebuje knjigo psalmov.
  • Komedija je šaljiva igra.
  • Kratke zgodbe so bile zelo priljubljene.
  • Komedija se satirično, parodično in polemično odziva na družbeno dogajanje.
  • Himna je prežeta z neposrednimi vtisi vsakdanjega življenja.
  • V jeziku je precej nemških izposojenk.
  • Besedilo je humorno.
  • Literarne vrste in zvrsti v renesansi
  • Lirika je doživela višek razvoja v zlati dobi rimske književnosti.
  • Katere kulture so v antiki živele na naših tleh?
  • V klasicizmu je nastajala polliterarna proza.
  • V dramatiki so se razvijale klasične tragedije in lahkotne rokokojevske ter druge komedije.
  • Obstajata dve vrsti razvoja komedij.
  • Sledi atiško ali klasično obdobje v 5. in 4. stoletju pred našim štetjem.
  • Arabska književnost se je razvijala od 6. stoletja do leta 1400.
Strokovni blog[uredi]

Blog oz. spletnik je skrajšava angleškega izraha weblog oz. spletni dnevnik. Izraz je iz leta 1997, sam pojav je komaj kaj starejši, platforme za množično bloganje pa obstajajo od konca 90. let. Pisci lahko pišejo o različnih ali o eni sami specifični temi, kar je prikladno za neformalno strokovno komunikacijo, seznanjanje širše javnosti z neobjavljenimi spoznanji in njihova popularizacija. Citiranje in navajanje na blogih nista v praksi, prav tako tudi ne arhiviranje. Za pisca je pomemben jasen in živ slog, ažurnost (na področju, o katerem bloga) in komunikacija s sledilci oz. bralci bloga (največkrat preko komentarjev).

Spletni forum[uredi]

Spletni forum (internet forum) na znanstveno/strokovno temo je pomembno orodje za vzpostavljanje in vzdrževanje strokovne skupnosti. Udeleženci si lahko prek njih izmenjujejo sporočila, argumente o določeni temi, nasvete, vabila ipd. Pojav ima korenine v drugi polovici 90. let 20. stoletja in nadaljuje tradicijo strokovne korespondence, pred spletom poznane kot elektronska oglasna deska (bulletin board system, BBS) ali poštni seznam (electronic mailing list). Od klepetalnic se razlikujejo po možnosti arhiviranja, uporabno pa je tudi možno sledenje temi oz. nitkanje (threading). Bolj znana strokovna foruma (ki prideta v poštev za slovenistične duše) sta Humanist (začetki l. 1987, vanj je včlanjenih blizu 3.000 naročnikov) in še bolj SlovLit (konec 1999, šteje 1650 naročnikov).

4. Slog[uredi]

Besedila dandanes ne ojemamo več le v povezavi s tiskom, temveč imamo v mislih tudi njegovo naslonsko obliko. Z objavami v dnevniškem formatu se je spremenila smer prikazovanja (posledično pa tudi branja0) sporočil, ki se na forumih in drugih straneh, za katere je značilno sprotno objavljanje, vrstijo od najnovejših do najstarejših. Branje na zaslonu pa zahteva tudi določene prilagoditve, zato obstajajo funkcije, s katerimi besedilo prestavimo v "način za branje" tj. v obliko z ožjo vrstico. Optimalna vrstica je dolga 66 znakov. Na Wikiviru lahko simulacijo knjižnega formata dosežemo s funkcijo "proza", Firefox npr. ponuja tipko za "Odprt bralni pogled", "bralni način" pa omogočajo tudi programi kot je Word.

Sestavni deli[uredi]

Elementi strokovnih besedil (prepisano iz Nove pisarije) so:

  • avtorjevo ime
  • naslov
  • izvleček
  • ključne besede
  • povezave
  • kazalo
  • telo besedila
    uvod
    teorija/metoda
    gradivo
    analiza
    sklep
  • literatura
  • priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Različna strokovna in znanstvena besedila imajo tudi različna pravila kompozicij, predvsem za eksperimentalne vede (literarna veda večinsko spada k deskriptivnim) pa je uveljavljena kratica IMRAD (introduction, methods, results and discussion), ki bi jo lahko prevedli kot UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep). Literarnovedna besedila pa se ponavadi začnejo s pregledom obstoječih spoznanj in zamejitvijo gradiva, s katerim se bo avtor ukvarjal, nadaljujejo pa se bodisi z novimi rezultati/spoznanji bodisi z obravnavanjem predmeta preučevanja iz novega vidika. Primer: Paulino Pajk so vsak na svoj način obravnavali Anton Slodnjak, Miran Hladnik in Katja Mihurko Poniž. Ob avtorjevem imenu je v strokovnih člankih v revijah zapisana inštitucija, kjer je (ali je bil) zaposlen, pa tudi njegov elektronski kontakt in pogojno univerzalna številka raziskovalca (ORCID).

Naslov[uredi]

Naslov naj bi bil povzetek bistva našega besedila, torej natančno in jedernato izražati temo. Imeti mora terminološko težo, biti pravopisno brezhiben in brez krajšav ali vprašalne obilke. Pri strokovnem članku je bolje, da je naslov stvaren (ne estetiziran ali ciničen). ne sme biti zapisan z velikimi črkami, če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico. K naslovu članka spada UD-klasifikacija, ki jo na urednikovo prošnjo priskrbijo bibliotekarji. Pri prevodih v angleščino naj se prevajalci ravnajo po angleških pravopisnih značilnostih in tipografskih navadah.

Vaje:

  • Dane Zajc in slogovna tendenca v sodobni slovenski poeziji
  • Zgodnjesrednjeveška ljudstva in dramska publika
  • Redakcija in literarna zgodovina na Slovenskem: interdisciplinarnost prakse in teorije
  • Literarni programi v letih 1919–1945 na območju Dravske banovine
  • Slovenska in slovaška kratka pripovedna proza 1989–2000
  • "Cerkovna ordninga" - mesto novo odkrite knjige v času in prostoru (rešitev: Novo odkriti izvod Cerkovne ordninge)
  • Dinamika nasilja v žanru kriminalke (rešitev: Socialne zaznave, reprezentacije in evalvacije nasilja v kriminalki)
  • Značilnosti prevodov iz slovenščine v makedonščino s področja migracij in azila
  • Pristopi k nosilnim vsebinam v tujejezikovnem kurikulu na razvoj jezikovnih zmožnosti
  • Zmanjšanje uporabe bralnikov
  • Dejavniki bralčevega doživljanja poteka bolezni (rešitev: Bralčevo doživljanje bolezni)
  • Vrednote, osebnost in psihično stanje nadarjenih pisateljev
  • Zadovoljstvo zaporskih delavcev (rešitev: Stres in zadovoljstvo zaporskih delavcev)
  • Vpliv daljše izpostavljenosti veliki nadmorski višini (rešitev: Vpliv daljše izpostavljenosti veliki višini na indikatorje vidne pozornosti)
  • Vljudnostne govorne strategije v japonščini in slovenščini (rešitev: Vljudnostne strategije ob nesoglasjih in kritikah v japonščini in slovenščini)
  • Vpliv farmakoterapije in psihoedukacije na pacienta z bipolarno motnjo razpoloženja
  • Napovedi vrednosti osebnostnih mer za socialno prilagajanje v otroštvu
  • Emancipacija slovenske identitete in književnosti na prelomu 19. in 20. stoletja
  • Slovenski prevodi sodobne nemške književnosti in njihovo vrednotenje (rešitev: Slovenski prevodi sodobne nemške književnosti in njihovo sistematično vrednotenje)
  • Dnevni center aktivnosti: Alternativni koncept dejavnega stanja v družbi
  • Povezanost samopodobe, zadovoljstva in intime v partnerskih osnosih
Izvleček[uredi]

Sinopsis/abstrakt je jedernat povzetek vsebine članka, ki ga največkrat zaključuje, pri npr. plačljivem spletnem dostopu pa je bralcem v pomoč pri odločitvi, ali jih tema zanima. Vključuje naj:

  • predmet raziskave
  • metode
  • rezultate
  • sklep (oz. implikacije)

izvlečen naj ne bi bil daljši od 10 vrstic (100–500 besed) in naj ne bi vseboval citatov/sklicev. Z izvlečkom načrtovanega prispevka avtorji prijavljajo udeležbo na konferencah.

Vaja (skrči izvlečka)

  • Marja Boršnik je v svojih razpravah podaja stališče, da sta etika in estetika v književnosti pomembnejši od poučnosti. Ukvarja se z depedagogizacijo poljudne književnosti in igro (njen vsebinski in/ali oblikovni element) ter humorjem kot pomembnima sestavini tovrstnega slovstva. Med prvimi je vzpostavila standard vrednotenja poljudne književnosti, ki velja še danes.

rešitev: Marja Boršnik izreka tezo, da sta v kakovostni poljudni književnosti etika in estetika pomembnejši od poučnosti. Depedagogizacija poljudne književnosti ter igra in humor sta njeni pomembni sestavini. S tem je med prvimi vzpostavila standard vrednotenja poljudne književnosti, ki velja še danes.

  • Sestavek orisuje literarnovedne značilnosti umetne pravljice na podlagi vsebinske in metodološke analize izdaj pravljic v slovenščini od knjige Skok, Cmok in Jokica Ljube Prenner (1929) naprej, pri čemer se opira na ppravljice Hansa Christiana Andersena.

rešitev: Vsebinska in metodološka analiza knjižnih izdaj umetne pravljice v slovenščini od knjige Skok, Cmok in Jokica Ljube Prenner (1929) dalje s težiščem v pravljicah Hansa Christiana Andersena je prispevek k teoriji tega žanra.

Ključne besede[uredi]

S ključnimi besedami poimenujemo ožja področja, na katera se članek navezuje, in najpomembnejše pojme. Izrazi morajo biti pogosto rabljeni in imeti terminološko težo (npr. empirična sistemska teorija, literarni diskurz ipd.), v poštev pa pridejo tudi priimki avtorjev, ki jih članek obravnava. Izrazi iz naslova naj ne bi bili vključeni med ključne besede, vendar se v praksi to pogosto dogaja.

Kazalo vsebine[uredi]

Pomembno pri ustvarjanju kazala (za kar lahko uporabimo program):

  • naslovi in podnaslovi poglavij naj bodo kratki in slovnično (koliko je možno) poenoteni
  • pri standardiziranih žanrih, kot so npr. biografska gesla, naj se ravnajo po vzorcu
  • kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja (poglavje iz ene same povedi ali alineje ni smiselno)
  • dolga poglavja naj bodo razčlenjena v podpoglavja
Povezave[uredi]

Povezave na spletna mesta v veliki meri nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih knjigah. V spletnem formatu jih prepoznamo navadno po modri barvi in podčrtanosti. Povezave lahko vnašamo v besedilo v vsakem formatu in v vsakem urejevalniku (wiki-spletišča, Word, PowerPoint ipd.), kar je tudi priporočljivo, saj omogočajo hiter dostop do dodatnih informacij. Povezave so tudi oblike sklicevanja, paziti pa moramo (zaradi preglednosti in estetskega učinka), da jih naredimo tako, da se tekst le obarva in podčrta (se ne dodajo številke ali celo URL).

Napake[uredi]
  • gostobesednost

Uporaba nepotrebnih fraz, ki tekst le podaljšujejo, ponavljajo že povedano ipd. (poudariti, izpostaviti, predvsem, v glavnem, ...) Naloga (izboljšaj naslednje stavke): 1. V klasicizmu se je razvijala polliterarna proza. 2. Pripovedovali so zgodbe. 3. Snov novel je vzeta s področij ljubezni, kmetstva, vojne in oblasti. 4. Pesem je bogata s pesniškimi figurami. 5. Pritegnila je slikarje in druge umetnike. 6. To kaže na povezanost staroveških kultur. 7. V Novo zavezo spadajo tudi Pridige. 8. V liriki se je zgledoval po Grkih. 9. Izbral si jo je za muzo. 10. Večkrat je bil nagrajen, dobil je tudi Prešernovo nagrado. 11. Realisti pišejo o sodobnih družbenih spremembah. 12. Rokopis je v njegovi zapuščini. 13. Prizadeval si je za ohranitev slovenščine. 14. Delati je začel leta 1828.

  • zapletenost, nerazumljivost
  • pomanjkanje konteksta
  • slogovni manierizem (literarizacija sloga)
  • slogovna puščobnost
  • pristranskost
  • pretirana terminologizacija
  • skrivanje za plurali, zadrega s spolom
  • mentalno brambovstvo ali servilnost
Govorna prezentacija[uredi]

Govorjeni jezik se razlikuje od pisanega, kar mora predavatelj pri svojem nastopu upoštevati. Dobro se je izogibati branju, prezapletenim sintagmam in dolgim stavkov, je pa "format" govorne prezentacije nekoliko bolj toleranten do slogovnih posebnosti oz. živosti jezika, anekdot, šal, ekskurzov in komentarjev aktualnih tem v povezavi z obravnavanim področjem. Vendar je treba paziti, da retorična sredstva in performativni učinek ne zasedeta mesta pred vsebino in da si poslušalci zares zapomnijo tisto, kar je pri predavanju pomembno.

  • Prosojnice

Prosojnice pomagajo predavatelju pri orientaciji (npr. ga odvračajo, da bi zašel s področja obravnave), poslušalcem pa dajejo dodatne informacije (npr. o zapisu tujih imen, izrazov) in usmerjajo njihovo pozornost. Nevarnost pri tem je, da se publika bolj osredotoča na prosojnice kot na govor in jih jemlje za vir vseh potrebnih informacij (npr. da se študent za izpit pripravlja izključno z njimi), predavatelja pa lahko zavedejo v monotono naštevanje alinej. Prosojnice lahko oblikujemo v PowerPointu, Google Slides, Prezi itd. Predstavljajo seznamsko podajanje informacij in naj bi vsebovale naslove, podnaslove, slike in grafikone, definicije ter pomembne podatke npr. imena oseb, krajev, termine itd. v čim krajši obliki (posamezna alinea naj ne obsega več kot ene vrste). Ob oblilni uporabi postanejo moteče tudi intenzivne barve in posebni učinki, vredno si je zapomniti, da so prosojnice "v službi" predavanja in ne obratno.

Vizualizacija[uredi]

Alternativne, slikovitejše predstavitve strokovnih tem služijo tako za ponazoritev teme npr. predavanja kot za splošno popularizacijo neke vede.

Fotografije[uredi]

Poleg verbalnega, matematičnega, kinestetičnega in drugih oblik mišljenja poznamo vizualno-prostorsko mišljenje (mišljenje v mentalnih podobah). Precej časa je bilo obravnavano kot drugorazredno zaradi predpostavke, da informacije v podobi lažje dekodiramo (in se s tem odrečemo lastni zmožnosti predstavljanja), pomen fotografije (in drugih oblik) pa se je povečal šele z digitalizacijo. Za fotografije velja individualnost avtorja, ki jo utrjuje licenca creative commons. Kljub temu pa pod fotografijo ni potrebno navesti avtorja, če se je ta podpisal z vzdevkom ali se sploh ni, pa tudi če gre za "obrtniške posnetke" npr. platnice knjige ali strani v njej, kipa v parku in podobno (pomembneje je, da pri teh posnetkih navedemo avtorja stvaritev na fotografiji). Različnost eksistence fotografije v primerjavi s tekstom se kaže v tem, da fotografija običajno ni objavljena samostojno, temveč v kombinaciji s tekstom ali drugimi slikami, fotograf je vedno nujno en sam in je pod sliko tudi podpisan (za njenim naslovom, obratno kot pri tekstu). Zapovedi v zvezi z uporabo (in izdelavo) fotografij so strogo določene, na kar nakazuje tudi dejstvo, da obstaja wikipedijski članek photography and the law, je pa fotografija kot gradivo tudi zelo razširjena. Predvsem ji je naklonjena publicistika (reportaže, fotoreportaže), pojavlja se na blogih, družabnih omrežjih (Facebook, Instagram, Tumblr) in celo v leposlovju npr. pri izdaji spominov, pričevanja, biografije. Primer, ko je literarna veda uporabila fotografije je recimo l. 1928 izdan Album slovenskih književnikov. Po 1994 se je zavest, da so slike uporaben pripomoček (v literarni vedi) še okrepila (skupaj s tehnološkim razvojem in odpravo nekaterih nevšečnostih npr. pomanjkanju prostora, ki so nastajale v zgodnji dobi interneta), danes pa poteka živa "izmenjava" z literaturo povezanega fotogradiva predvsem preko wiki spletišč (fotografije iz Wikimedijine zbirke so uporabne tudi zato, ker so licencirane in jih tako lahko dodamo k lastnemu delu, seveda z navedkom o viru).

Infografika[uredi]

Informacijska grafika je oblika vizualizacije podatkov, ki izkorišča sposobnost človeškega vida za prepoznavanje vzorcev ali trendov v kompleksnih podatkovnih nizih. Prikazuje podatke o kvantiteti, zato se je ne poslužujejo vse smeri literarne vede, temveč predvsem empirična. (tradicionalnih pristopov k literaturi kvantitativne dimenzije lit. ne zanimajo). Za prikaz zbranih podatkov infografija uporablja:

  • tabele (razporeditev informacij po celicah na preseku med stolpci in vrsticami)
  • grafikone (potrebujejo legendo, podajajo največ informacij, več vrst: histogram, graf raztrosa, diagram, piktogram)
  • zemljevidi (v literarni vedi prva uvedla Marja Boršnik, zemljevid krajev iz Tavčarjevih del)
  • besedni oblak (ustvarimo ga z omrežnim orodjem Wordle, program Voyant tools pa poleg oblaka izpiše še statistično zanimive podatke)

5. Iskanje[uredi]

Verjetno je največja sprememba, ki jo je uvedel pojav interneta, dostopnost do informacij. Sposobnost iskanja v današnji dobi ni več tako relevantna kot nekoč, saj nam delo olajšujejo spletni iskalniki ali, če uporabim neprestano rabljeno frazo, vsevedni "stric Google". Zaradi preglednosti se znotraj stroke (tudi na mednarodni ravni) uveljavljajo različni načini beleženja avtorjev. Cobiss npr. dodeli vsakemu avtorju unikatno kodo ozz. številko, soimenjake pa ločuje po letnicah rojstva (zavedeni so recimo trije avtorji z imenom Marko Juvan), na mednarodni ravni pa deluje ORCID (Open Researchers and Contributor ID). ISBN je namenjena identifikaciji knjižničnih objav (publikaciji podeli osrednja nacionalna bibliografska inštitucija), ISSN identifikaciji periodike, DOI pa identifikaciji spletnih objav.

UDK[uredi]

Številka UDK oz. univerzalna decimalna klasifikacija skrbi za pravilno razvrščenost objave na eno izmed področij človeške dejavnosti: 0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije 1 Filozofija. Psihologija 2 Teologija. Verstva 3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje 5 Matematika. Naravoslovje 6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika 7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport 8 Jezik. Književnost 9 Geografija. Biografija. Zgodovina

DOI[uredi]

DOI (Digital Object Identifier oz. digitalni identifikator objekta) služi za označevanje spletnih objav z namenom omogočanja lažjega in trajnejšega dostopa do znanstvenih tekstov in s tem prispeva k njihovi vidnosti. Koda s samostojnim sprotnim posodabljanjem URL-naslova poskrbi za sledljivost dokumenta, je pa pridobitev kode plačljiva.

Cobiss ID[uredi]

S številko COBISS je opremljena vsaka pri nas registrirana objava. Citiranje te številne ni potrebno, je pa priporočljivo na wikijih, kjer lahko bralec s klikom na takšno povezavo neposredno dostopa do Cobissovega bibliografskega zapisa o publikaciji.

Podatki in podatkovne zbirke[uredi]

Namesto izraza podatek se nekateri zavzemajo za zajemek (capta), kar pomeni, da ni dan sam po sebi, temveč nastane zaradi poterbe po nadaljnji obdelavi. Znanstvene discipline torej hkrati konstruirajo pojave, ki jih nato preučujejo. Informacije so dveh vrst: dokumenti (fizične reprezentacije informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo – v literarni vedi besedilo) in podatki (osnovni elementi informacije, večinoma pridobljeni z meritvami). Podatke shranjujemo v bazah oz. zbirkah, razvrščene glede na njihove lastnosti (npr. področje, na katero se nanašajo). Število podatkovnih zbirk narašča, nekaj takih, ki so uporabni za sloveniste (a seveda ne le za nas), je:

  • Razvezani jezik: Prosti slovar žive slovenščine
  • slovarji na spletišču Fran
  • Nova beseda
  • Gigafida
  • Slovenska biografija

Seznami[uredi]

Namen seznamov je jasnost in preglednost, zato naj alineja ne bo daljša od ene vrstice. Literarni žanri, ki izbirajo seznamsko, naštevalno strukturo so zbirke šal, pustolovski, kolektivni ipd. roman, seznamske narave pa so kar se tiče literarne vede še bibliografije, cvetniki (antologije), leksikoni in enciklopedije. Sezname, ki so vsebinsko vezani na literaturo, (avtorjev, del ipd.) najdemo tudi na Wikimedijinih spletiščih.

6. Digitalna humanistika[uredi]

Nova pisarija spada na področje digitalne humanistike. Znotraj te najdeta mesto tako literarna veda (na podpodročju empiričnih študij) kot jezikoslovje (na podpodročju računalniškega jezikoslovja). Izraz digitalna humanistika, ki zaznamuje stik dveh kultur, je bil prvič uporabljen leta 2001 (v slovenščini prvič zapisan 2005), 2005-6 so se pod tem imenom začele povezovati za nove metode zainteresirane organizacije, 2009 pa je bila na konferenci MLA vodilna tema. Današnja digitalna humanistika se ukvarja s problematiko proste dostopnosti objav, njihove neprestane dosegljivosti in tudi vprašanja javnega recenziranja, ki naj bi zamenjalo (ali dopolnjevalo?) strokovno.

Članek iz Slavistične revije[uredi]

Iz Slavistične revije sem si za podrobnejšo obravnavo izbrala prispevek Tamare Mikolič Južnič Prikaz nominalizacije v razpoložljivih korpusih slovenščine, saj me je že ob prvem branju najbolj pritegnil. Članek se ukvarja z nominalizacijo (ki bi si jo izredno poenostavljeno upala definirati kot pojavljanje oz. povečanje pojavljanja samostalniških besed) v slovenskih besedilih in nato tudi v primerjavi z drugimi jeziki. Z analizami, opravljenimi s pomočjo korpusov Gigafida, Gos in Kres, je avtorica prišla do zaključka, da se nominalizacija pojavlja v vseh (obravnavanih) tipih besedil, pri čemer pa je je v leposlovju in govornem jeziku izrazito manj kot v ostalih besedilih. Tej ugotovitvi bi sama kot povsem nestrokovni komentator pritrdila in se spraševala, ali je vzrok morda v dejstvu, da pisci leposlovnih del, pa tudi govorci stremijo k bogatemu slogu in živosti, med tem ko se želi npr. znanstveni jezik otresti vseh "neuporabnih" primesi in mu nominalizacija omogoča bolj jasno izražanje?

13. januar[uredi]

Na moj rojstni datum so se rodili Mark Alexander Boyd (škotski vojak in pesnik), Victor de Laprade (francoski pisatelj in kritik) in Anton Tanc (slovenski pisatelj). Tega dne pa je umrl irski pisatelj James Joyce, kar me je presenetilo, saj tega podatka kljub temu, da je moj velik vzornik, nikoli prej nisem opazila. Najpomembnejši literarni (ali vsaj z literaturo delno povezan) dogodek tega dne je gotovo objava Zolajevega odprtega pisma J'accuse (Obtožujem) v pariškem dnevniku L'Aurore (1898).

13. januar na Slovlitu[uredi]

13.01.2013 je Vladka Tucovič na Slovlitu objavila sporočilo o Vladku Kosmaču, bratu Cirila Kosmača, ki je bil med drugim zaslužen za to, da je njihova domačija ostala ohranjena, kakršna je bila (na bratovo željo). Sporočilo se mi je zdelo zanimivo, saj nisem o družini Cirila Kosmača vedela praktično ničesar, branje pa me je spodbudilo, da sem ga poiskala na Wikipediji in razširila svoje znanje.

Literarnovedni dogodek[uredi]

V Knjižnici Otona Župančiča je 13. decembra 2017 ob 10. uri v okviru Strokovnih sred potekal pogovor z avtorji in uredniki knjig, ki so dobile letošnje priznanje zlata hruška. Sodelovali so Boris A. Novak, Jiři Bezlaj, Marjan Manček, Stana Anželj, Jelena Isak Kres, Irena Matko Lukan in dr. Aljoša Harlamov. Pogovor je vodila mag. Darja Lavrenčič Vrabec.

Nove besede iz Nove pisarije in predavanj[uredi]

  • ALINEA – odstavek, zlasti pri naštevalni razporeditvi, točka na seznamu
  • PARADIGMA – vzorec, primer (npr. socialna paradigma)
  • VOLONTARIZEM – prostovoljnost
  • IKT – informacijsko-komunikacijska tehnologija
  • INERCIJA – stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost
  • DISEMINACIJA – razširjanje
  • DILETANTIZEM – nestrokovno, površno opravljanje kakega dela
  • LUDIZEM – zavračanje izumov industrijske revolucije (tudi um. smer 20. st., ki temelji na načelih igre)