Uporabnik:PetraOm

1. domača naloga: Mnenje o projektu Nacija – Kultura

Osebno nastale sonete projekta Nacija – Kultura avtorjev Vuka Ćošića in Vaska Simonitija interpretiram kot ludistična besedila, ki sama po sebi nimajo jasnega sporočila in služijo predvsem užitku ustvarjalcev ob delu nečesa novega in ob svojevrstnem vmešavanju v politično situacijo, pri čemer glede na izbiro tvitov posredno kažejo svoj svetovni nazor. Menim, da dotični soneti, ki so sicer zanimiva oblika sodobne umetnosti, nimajo trajne vrednosti kot na primer Prešernov sonetni venec, saj ne vsebujejo vedno aktualnih tem, ki navadno vzbujajo zanimanje in občutke v ljudeh, kot so estetika, eksistencionalna misel, narava, vrednote …

2. domača naloga: Slavistična revija

Slavistična revija s podnaslovom Časopis za jezikoslovje in literarne vede je primarno glasilo s področja slovenistike. Avtorjem v njem objavljenih člankov prinaša že kar nekakšne vrste sloves, saj je moral članek, preden je bil objavljen, skozi pregled vsaj dveh članov uredniškega odbora ali dveh recenzentov za obravnavano področje. Zagotovljena je torej kvaliteta. Revija, ki jo izdaja Slavistično društvo Slovenije, izhaja že od leta 1948, dandanes pa je vsaka od številk dostopna tudi na spletu.

Kot že sam pridevnik v naslovu revije »slavistična« pove, v njej niso le članki v slovenščini, pač pa tudi v drugih slovanskih jezikih, npr. v hrvaščini, ruščini … Presenetljivo majhna je naklada, ki je v letniku 65/ številka 2, le 350 izvodov.

3. Domača naloga: Komentar razstave Nacija – Kultura

V času vaj pri predmetu Uvod v študij književnosti smo se odpravili na Metelkovo na ogled razstave Nacija – Kultura. S projektom smo se morali obvezno seznaniti že prej in je moje mnenje glede tega že izraženo v prvi domači nalogi. Zelo sem bila razočarana nad načinom izražanja organizatorja razstave. Govoril je pohabljeno slovenščino, hitro, nerazumljivo, vsaka druga beseda je bila tujka. Priznam, da nisem veliko razumela, čeprav sem si v resnici želela. Vse kar se je dalo dojeti je bilo to, da je ustvarjalec blazno ponosen na svojo stvaritev in da se mu zdijo ti umetni in suhoparni soneti nekaj s čimer se lahko pohvali. Jaz ne razumem, kako lahko nekdo pod okriljem nevladne organizacije denar prejema za tako brezvezne stvari in je zadovoljen s svojim življenje.

4. domača naloga: Miran Hladnik: Trubarjevanju in drugim kulturnim mašam na rob (komentar)

Z avtorjem članka se strinjam, da sta bila tako Trubar kot Prešeren za svoj čas napredna in celo prelomna. V nasprotju z njim pa menim, da sta se ravno taka tudi zapisala v zgodovino in taka ju danes poznamo – Primoža Trubarja kot avtorja prvih slovenskih knjig in Franceta Prešerna kot tistega, ki je slovenski jezik povzdignil na raven evropskih. Avtorju dam prav tudi to, da je za naš razvoj in ohranitev pomembno, da se ne zataknemo nekje v zgodovini, ampak se gibljemo skladno z dosežki družbe. A te je potrebno ovrednotiti. Družba šteje včasih za dosežke tudi stvari, ki jo v resnici uničujejo. Dosežka Trubarja in Prešerna sem že omenila – oba sta blagodejno vplivala na slovenski narod (v njunem času še ne tako združen, a če gledamo z današnjega vidika, sta pomembna za Slovence in naš jezik kot del naše identitete). Za njima je bilo še veliko drugih, ki so delali bolj ali manj prelomne stvari, da imamo lahko danes Slovenski pravopis, Slovensko pravorečje, različne slovarje, leposlovje, nenazadnje celo samostojno državo Slovenijo in slovenski jezik kot enega državnih simbolov. Trubar in Prešeren sta stremela k (čimboljši) uporabi slovenskega jezika, k temu, da bi lahko ljudje brali v svojem jeziku, da bi bil slovenski jezik enakovreden drugim evropskim – k temu sta bila močno usmerjena. Recimo takemu dosežku blaginja za narod. Sedaj jo imamo. Imamo vse to, k čemur sta stremela Trubar in Prešeren in še več.

Tu ne mislim, da se slovenskega jezikoslovja in literature ter vseh ved povezanih z njo ne da nadgraditi. Moramo pa vedeti, da niso vse novosti napredek. Naj podam primer, ki sicer nima direktne povezave z literaturo, pač pa z novostmi. Raziskava J. D. Unwina (1934) "se je zaključila s teorijo, da z razvojem družbe postajajo bolj spolno liberalne , kar /.../zmanjšuje njihovo "kreativno" in "ekspanzivno" energijo" (Wikipedija). Torej, ko nam zavlada blaginja, smo ljudje usmerjeni namesto v visok skupen cilj, v razpuščenost. Pod zadnjo osebno uvrščam pretirano popačenje slovenščine s tujimi izrazi, javno nastopanje pred skupino študentov slovenistike z uporabo naravnost pohabljenega slovenskega jezika na Metelkovi, uporabo pesmi za žaljenje političnih nasprotnikov, omalovaževanje knjige v tiskani obliki, ki vendar je vredna kot dokumentacija končnega besedila, ki se ne more več spreminjati. Kot visok skupen cilj pa vidim na primer pisanje dobre slovenske literature, ki bi presegla meje Slovenije ter vzgojo otrok in mladih za bralce in ustvarjalce, ki bi bili pozneje zmožni napisati tako literaturo.

5. domača naloga: Popravljalci sveta

Na Wikipedijo gledam z vidika večkratnega uporabnika, a dokler nisem prebrala poglavja v Novi pisariji, nisem razmišljala o njeni posebni vrednosti. Spomnim se, da je bil v osnovni šoli najbolj nezaželena literatura Wikipedija, kot nesigurna, površna s podatki. Ko sedaj bolje poznam načela po katerih deluje (npr., da pisci eden drugemu redno popravljajo članke) se mi zdi verjetno, da je velika večina virov verodostojnih. Zdi se mi, da je Wikipedija lep projekt, ki enim služi kot hobi, način povezovanja in deljenja svojega znanja, drugim pa kot vir informacij. Tudi je lepo in morda v današnjem času potrebno, da je slovenščina opazna med članki na Wikipediji, saj je tako razpoznavna v domovini kot tudi v tujini kot zelo uporabljan jezik, česar si vsi želimo. Dobro je, da beremo spletno literaturo tudi v slovenščini, ko smo jo sicer tako ali tako prisiljeni brati v veliko drugih jezikih. Samo še en komentar: začnimo s spreminjanjem sveta rajši najprej v realnem življenju in šele potem na zaslonih. Dobro je, da smo aktivni, ker bi v tem primeru delovali proti svoji naravi. Kjer je prisotno polno življenje, tam ni prostora za pasivnost. Pred Wikipedijo so na vrsti odnosi do ljudi in z ljudmi, to je naša primarna naloga in poslanstvo vsakega.

6. domača naloga: Geopedia

Nejeverno sem odprla stran z naslovom Geopedia. Zanimivo, prej nisem vedela, da kaj takega obstaja. Sicer ni ravno kvalitetna, ampak vseeno lepo, da obstaja. Z miško sem poiskala svoj kraj: Poljane nad Škofjo Loko. Seveda vem, da se je tu rodil veliki slovenski pisatelj Ivan Tavčar in potem živel v dvorcu na Visokem. Označen je in ima tudi obsežen wikipedijski članek. Presenetilo me je, da so v bližini označeni še trije literati: Vladimir Kavčič, Jana Stržinar in Anton Čadež, ki imajo vsi na Wikipediji klikljivo ime. Za nobenega od teh še nisem slišala. Vem pa za pisatelja, ki prihaja iz naše Poljanske doline, ki ima v svojem opusu kar 34 knjig, okoli 800 spisov in 122 pesniških del, pa ga ni na zemljevidu. Imenuje se Aleš Ušeničnik. Bil slovenski katoliški duhovnik, filozof, teolog, pisatelj, prevajalec in akademik, eden od soustanoviteljev SAZU.

7. domača naloga: Popravljanje Wikipedije

https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Celov%C5%A1ka_Mohorjeva_dru%C5%BEba&diff=5844067&oldid=5725208 Popravljanje zgornjega članka mi je vzelo precej časa, ker je obširen in je vseboval kar nekaj slogovnih in malo manj pravopisnih napak.

8. in 9. domača naloga

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Cerkev_Svetega_Kri%C5%BEa.jpg

Popravljena naloga. Naložila sem sliko cerkve Svetega Križa, ki je vpisana v Register kulturne dediščine.

Prešernova Nova pisarija

Prešernova Nova pisarija je bila »objavljena v drugem zvezku zbornika Kranjska čbelca leta 1831« (Hladnik, 2016: 10). S satirično programsko pesnitvijo odgovarja Prešeren na dogajanje v literarnih krogih tistega časa. Veliko vlogo je imela Kopitarjeva (Jernej Kopitar) in Ravnikarjeva (Matevž Ravnikar) šola, ki je zagovarjala popolnoma čist, iz kmečkega govora izpeljan, slovenski jezik brez germanizmov in drugih tujih besed ter preproste pesemske in knjižne oblike, primerne za kmečko prebivalstvo. Prešernu ideja, »da bi mogli biti nabožna in poljudna knjiga v kmečkem jeziku končni kulturni cilj omikanega naroda« (Slovenska biografija), ni bila všeč in si je prizadeval za evropske oblike, kot so balada, romanca, sonet … V nasprotju s Kopitarjem, ki je zagovarjal celovitost in pravice vsakega narečja, se je Prešeren trudil za enoten jezik slovenskega naroda. V najprej omenjeni pesmi poteka dialog med učencem in pisarjem in je edino Prešernovo delo v dramski obliki.

Učenec prosi izkušenega pisarja za nasvet glede pisanja. Ta ga poduči, naj se varuje tujih besed »ko hud ‘ga vraga«, naj piše v tistem narečju, ki ga govorijo okoliški prebivalci, če ne najde slovenskih besed, da bi se izrazil, naj skuje nove po zgledu drugih in naj ne uporablja tujih oblik, ampak le to, kar je domače. Učenec sicer nekaj časa pisarju kljubuje, a se na koncu sprijazni, da bo pisal pretežno o kmečkih opravilih. Pesem se zaključi z ironičnim stavkom: »O, zlati vek zdej muzam kranjskim pride!«

Izpiski iz Nove pisarije

PISMENOST

Pismenost ni vedno pomenila istega kar angleški izraz literacy, ampak je včasih pomenila slovnico, kasneje znanje branja in pisanja, dandanašnji pa pod tem izrazom razumemo znanje, poznavanje česa sploh.

Biti pismen pomeni obvladati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo.

Obvladovanje več sporazumevalnih kodov je prednost.

Samoumevna in obvezna je le splošna pismenost, ki vključuje spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji. Pismeni ljudje so bolj suvereni in je z njimi težje manipulirati.

Publicistična vznemirjenost je dober znak in prvi pogoj za to, da se napake popravijo, priča tudi o velikem pomenu, ki ga pripisujemo pismenosti.

Kreativnost je cilj opismenjevanja.

Raba interneta v Sloveniji navaja blizu enega milijona rednih uporabnikov.

Aktivno pismenih je v slovenskem prostoru v našem času je okoli tri odstotke.

Informacijska družba je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo.

WIKIJI

Wikipedija in sestrska spletišča so pod streho neprofitne organizacije Wikimedia.

Wikiji (havajsko wikiwiki "res hitro") so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedu pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti.

V 16. stoletju se je lestvica kulturnih nacij oblikovala glede na obstoj biblije v nacionalnem jeziku (slovenski jezika na 11. mestu), v 19. stoletju je bila merilo epska pesnitev, sedaj pa naj bi se vitalnost jezikov merila v številčnosti in kvaliteti člankov na Wikipediji v določenem jeziku (približno 40. mesto).

Vsak jezik po svoje gleda na svet in ga po svoje modelira. Večje ko je število jezikov, več je kulturnih izbir, večje so možnosti za preživetje na tem svetu. Z jeziki je torej podobno kot z biotsko raznovrstnostjo, ki veča preživitvene možnosti.

Slovarček neznanih besed

- Spisovnik je "priročnik z vzorci spisov, pisem, uradnih vlog" (Fran).

- Vademekum je priročnik

- Vnašalka pomeni tipko enter.

- Amiš je "pripadnik protestantske verske sekte v Združenih državah Amerike, ki je znana po odpovedi sodobnemu načinu življenja" (Fran).

- Akumulacija je zbiranje sredstev z nekim ciljem.

- Paradigma je vzorec oziroma primer.

- Participativna kultura krepi odnos med javnimi kulturnimi ustanovami in zasebnimi strokovnjaki za kulturo.

- Biti margaliziran, pomeni biti odrinjen na rob družbe.

- Indikator napoveduje nastanek nečesa.

- Hermetičen je neprodušen.

- Historiat popisuje potek česa.

- Skepsa pomeni dvom.

- Srenja je skupina ljudi, ki jih povezujejo isti interesi in položaj.

- Pluralnost je številčnost.

- Eklatanten pomeni jasen in prepričljiv.

- Aspiracija je težnja.

- Neoliberalizem je "teorija in gospodarskopolitična smer, ki spodbuja prosto trgovino in nasprotuje posegom države v gospodarstvo" (Fran).