Uporabnik:Patricija Berglez

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Vsebina

Ob "Novi pisariji"[uredi]

Nova pisarija ni običajna knjiga. Je knjiga v koraku s časom. S časom multimedije, ki od nas vsakodnevno zahteva biti boljši, pametnejši, naprednejši. Smo v času digitalne družbe, ki za svoj obstoj nujno potrebuje računalnike, televizijo, mobitele ... Kot nam že naslov pove, je knjiga Nova pisarija priročnik za lažje in učinkovito vstopanje v digitaliziran svet, ki s svojimi napotki skrbi za standardiziranje strokovnega pisanja na marsikaterem področju.

Navezava na članek o profesorju Jožetu Toporišiču in na misel, kaj mi pomeni slovenščina[uredi]

Jože Toporišič je bil proti uporabi tujk, saj je sam slovenil, kolikor se je to le dalo. Zakaj dajem za zgled profesorja Toporišiča, poleg tega, da je napisal vsem dobro poznano slovensko slovnico, ki jo skoraj vsak večer listam in se sprašujem, od kod je jemal takšno slovensko modrost? Zato ker je bil zaveden Slovenec, ki je bil ne samo kritičen do govorcev, ampak tudi do samega jezika. Do lastnega jezika. Z gorečim ciljem narediti jezik boljši in lepši.

Navsezadnje smo Slovenci, narod, ki se je za svoj jezik boril predolgo časa, da bi ga lahko kar na lepem nasledil kakšen drug jezik samo zato ker je slovenščina mestoma zakompliciran jezik. Prešeren, Čop, Dalmatin in marsikateri drugi zavestni Slovenci so se tega zavedali in so ohranjali živost slovenskega jezika, ko je najbolj rabil spodbudno oporo (pisanje besedil v slovenskem jeziku in borba zanj). Na to zakompliciranost bi ves slovenski narod moral gledati s pozitivnega vidika, saj nas le-ta določa na svojevrsten in specifičen način. Edini poleg lužiških Srbov imamo namreč dvojino. Slovenščina je naš ponos in naše bogastvo. Že Kopitar se je zavedal, da jezik utemeljuje narodovo bit in predstavlja pravo zgodovino ljudstva ter njegovo „filološko“ vizijo sveta.

Biti slovenistka zame pomeni razmišljati o jeziku in ga vrednotiti, hkrati pa tudi biti kritična do njega in njihovih govorcev/govork. Včasih me prav zaboli, ko slišim pogovor svojih vrstnikov oz. pogovor mlade generacije, ki poleg svojega narečno obarvanega dialekta (kar me neizmerno razveseli) vnašajo tujke, s tem pa pozabljajo na lasten jezik. Ne zagovarjam purizma in nisem nastrojena proti različnim govoricam, kajti različne govorice sestavljajo in tvorijo razgibanost slovenskega jezika, vendar se moramo zavedati svoje prvinskosti, ki nas, Slovence, druži v specifično celoto. Tako tudi Angleži ne prevzemajo slovenskih besed in jih ne uporabljajo v vsakdanjem jeziku. Mogoče je ta primerjava skoraj nedopustna ali celo smešna, saj angleški jezik velja za globalni jezik, pa vendar. Sam Toporišič je povedal:„Vsi se rodimo v določeno narečje, bodisi podeželsko, bodisi v pogovorni jezik mesta in to je prva govorica maternega jezika. Knjižnega jezika se je potrebno na- in priučiti. Jezik je produkt človeške civilizacije.“ (Povzeto po: RTV SLO, Samotni hodec skozi neprijazni čas, portret akademika Jožeta Toporišiča, dokumentarni film, 9. oktober 2011). Vsi se moramo truditi biti boljši govorci, bogatiti jezik, samega sebe in s tem procesom zavedanja bogatimo celoten narod. Naš narod.

Narodnost in s tem jezik ni dano stanje, ni nič dokončnega, temveč potek, nenehno nastajanje in izginjanje. Govorci smo nosilci živega jezika, zato podpiram Toporišičevo misel, da moramo sloveniti, s tem pa živeti z jezikom in ga delati boljšega. Kdo drug bo to počel, če ne mi?

Uvod[uredi]

Poglavje "Prešernova Nova pisarija"[uredi]

Nova pisarija Franceta Prešerna je edino besedilo, napisano v dramski obliki. V njegovem ironičnem delu nastopata izkušen mojster in učenec, ki želi njegove napotke o pisanju. Tudi Nova pisarija, avtorja Mirana Hladnika, je na nek način knjiga sodobnih napotkov za lažje in boljše pisanje. Za pisanje, dostopno vsem, ki se zavedajo pomembnosti slovenščine in njenega mednarodnega digitalnega udejstvovanja, s tem pa tudi preživetja.

Pismenost[uredi]

Znati pisati je bilo včasih merilo družbenega statusa in privilegiranosti, danes pa je tako rekoč samoumevno. Ampak je to sploh res? Danes t. i. razviti svet od nas zahteva več kot le golo pismenost. Z razvojem pismenosti in vedno večjega napredka se je spremenil pogled na pismenost. Danes se nekoč cenjeni status izobrazbe premalo uporablja oz. se z njim tako ali drugače ukvarja le majhen delež celotne populacije. Ljudje bi morali spodbujati drug drugega in pisati s pomočjo tehnologije. Izkoriščati, pisati in objavljati dragocen dar, ne pa ga kot ludisti iz začetka 19. stoletja razbijati in se mu upirati.

Poglavje "Informacijska družba"[uredi]

Prišli smo do točke človeštva, kjer je dosežena civilizacijska stopnja prevelika, da bi si upali govoriti o neustreznosti objavljanja literature in besedil na spletu. Tako kot se razvijajo nove aparature, ki nadomeščajo starejše, se razvijajo tudi nove oblike digitaliziranja informacij in literature. To bi morali sprejemati kot uslugo, takšno digitaliziranje in objavljanje pa sprejemati z odprtimi rokami. Na spletu bi se morali pogosteje udeleževati in predstavljati slovenščino. Seveda tiskane knjige zagovarjajo ljudje, ki od nje živijo in se ozirajo samo na lastno dobrobit, pozabljajo pa na pomembnejšo. Dobrobit novih tehnologij in dobrobit človeštva.

Poglavje "Wikiji"[uredi]

Wikiji so oblika sodobne pismenosti, ki so sestavljeni iz skupka spletišč in dopuščajo svobodno objavljanje in prosti dostop do informacij. Ta spletišča sestavljajo Wikipedija, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverza, Zbirka, Wikislovar ter mnoge druge. Bisto Wikipedije je možnost uporabnikovega poseganja v spletišče, s tem smo korak bližje k sodelovanju in širjenju informacij in koristnih podatkov. Zanimivo dejstvo je, da je na Wikipediji 290 jezikov, slovenska Wikipedija pa se je na listo uvrstila leta 2002. Na Wikipediji lahko prispevke urejamo in jih komentiramo, dostopamo do znanstvenih informacij ter uveljavljamo sodelovanje. Wikipedija vsebuje kritičen pogled na napisan prispevek in upanje v uresničljivost človekovih socialnih aspiracij.

Poglavje "Wikiji in šola"[uredi]

Vsa sestrska spletišča sestavljajo močno pedagoško orodje. Profilirani pisci nočejo, da bi bilo njihovo delo izpostavljeno tujim posegom, kajti Wikipedija je zahtevnejša, saj je podvržena komentarjem, medtem ko je Wikiverza nekakšen peskovnik. Vandalizma se na Wikijih ne trpi, saj ga lahko s klikom "razveljavi" v historiatu hitro odpravimo. Po takšnem principu deluje tudi odpravljanje vandalizma na osnovnošolski ravni.

Poglavje "Avtor"[uredi]

Do interpretacijske šole v 60. letih 20. stoletja je bila veda večidel usmerjena k avtorju. Naslednja generacija je pozornost z avtorja preusmerila k besedilu (Matjaž Kmecl, Franc Zadravec). V 80. letih pa se je pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom in potrebam. Meje med temi fazami niso natančno določene, saj se merila vsakodnevno spreminjajo.

Poglavje "Motivacija za pisanje"[uredi]

Zakaj sploh pišemo? Pišemo zaradi različnih dejavnikov. Zaradi predmeta, samega sebe ali zaradi socialnih skupin, ki jim pripadamo. Pri tem pa moramo strogo ločiti motivacijo in bolezensko motivacijo, tj. pisanje zaradi pisanja samega. Neetično je namreč speljati članek kolegu ali pa se ne ozirati na interese in želje publike. Besedila moramo sestavljati in jih pisati tako, da so dostopna in razumljiva vsem bralcem, s tem pa prispevamo k oblikovanju množične pameti.

Poglavje "Izbira jezika"[uredi]

Kadar pišemo za domačo publiko, jo bomo nagovorili v slovenščini, globalno javnost pa v angleščini. Za širjenje slovenščine v medijskem prostoru je nujno potrebna vključenost v mednarodno izmenjavo znanja. Tako tudi Slavistična revija objavlja tujejezične povzetke od leta 1950 dalje, angleščina pa v mednarodnem prostoru čedalje bolj prevzema oz. je že prevzela vodilno vlogo. Dvojezično objavljanje gradiva stane, jemlje preveč časa in povzroča skrbi uredništvom, zato je možnost strokovnega objavljanja na slovenski Wikipediji veliko cenejša, dostopnejša in preprostejša. Omogoča primerjavo znanja s tistim v drugih jezikih in spodbuja k vzajemnemu poseganju.

Poglavje "Izbira teme"[uredi]

Citiram: "Ni dobrih in slabih tem." Ljudje smo nagnjeni k prepričanju, da bolj cenimo tiste svoje izbire, v katere smo investirali več časa in energije. Pomembnost tem opredeljujemo na različne načine, saj smo tudi ljudje različni, zato ne moremo govoriti o objektivnih merilih določitve tega pojma. Vsaka tema je na svoj način pomembna in drugačna, seveda pa ima v vsakdanjem življenju stroke posebno mesto označena literatura, ki velja za prelomno v nacionalnem smislu (npr. prvih deset romanopiscev).

Poglavje "Vaje v pisanju"[uredi]

Pisanje je veščina, ki ni prirojena, ampak se je moramo priučiti. Da pa lahko svojo veščino uporabimo v svetu, kjer mrgoli računalnikov in drugih naprednih aparatur, potrebujemo tipkovnico in miško. Tako se moremo privaditi na računalniško orodje in ga spretno uporabljati. Po zaslugi čitalnikov in OCR (optičnega prepoznavanja črk) nam besedil ni potrebno pretipkavati, ampak samo popravljamo morebitne storjene napake stroja. Digitalizirana in javno dostopna korektura je izredno pomembna za nadaljevanje in ohranjanje nacionalne literarne preteklosti.

Poglavje "Usoda avtorstva: Soavtorstvo"[uredi]

Včasih je vloga avtorstva pomenila pripadnost določenega kroga ljudi, prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo. Avtorji so pripadali določeni kulturni skupnosti. Danes lahko z wikiji in drugimi oblikami kolektivnega pisanja prispevamo svoje članke in postajamo avtorji, vendar se moramo zavedati možnosti tujih posegov v naša besedila. S soavtorstvom pa se izgubljajo tisti prvotni, pravi avtorji.

Poglavje "Objavljanje"[uredi]

Dandanes je objavljanje besedil veliko lažje, kot je bilo včasih. Pretipkavanje iz rokopisov, razmnoževanje, barvila in papir danes niso več potrebni. Besedila samo naložimo („uploadamo”) na spletno mesto in že imamo zainteresirane bralce. Wikipedija je namenjena množičnemu objavljanu, medtem ko je Wikiverza namenjena lokalni, razredni rabi.

Poglavje "Množični um ali pametna množica"[uredi]

Za množični um obstaja vrsta izrazov za takšno poimenovanje: kolektivna pamet, kolektivna zavest ... Je način organizacije znanja v informacijski družbi, v kateri sodelujejo anonimni posamezniki in ki se stalno izpopolnjuje. Wikipedija združuje lokalni interes z globalnim. Hudo pa je ta pojem kritiziral Jaron Lanier, saj to pomeni grožnjo zahodni civilizaciji. Vendar Wikipedija izrablja pamet množice za skupno dobro.

Poglavje "Avtorske licence"[uredi]

Pri pisanju dobimo besedilo, ki je pravzaprav intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, imenovana copyright oz. avtorske pravice. To pa vodi v težave v glasbi, filmu ...

Poglavje "Creative commons"[uredi]

Creative commons ali ustvarjalna gmajna, je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture. Vrste licenc cc so:

  • Priznanje avtorstva (attribution — BY),
  • Deljenje pod istimi pogoji (share-alike — SA),
  • Nekomercialno (non-commercial — NC),
  • Brez predelav (no derivative works — ND).

Poglavje "Copyright"[uredi]

Avtorska zakonodaja ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v kateremkoli mediju: literarna, glasbena itd. Ščiti jih pred zlorabo, nedovoljeno javno izvedbo, nepooblaščeno razmnoževanje. Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi. Na spletu je prosto uporabno le tisto gradivo, ki jih avtor opredeli z ustrezno licenco.

Poglavje "Bralec"[uredi]

Poglavje "Prosti dostop"[uredi]

Doslej so bila pomembna teoretična vprašanja ustreznosti bralskega dojemanja, dekodiranja sporočila in bralske kompetence, medtem ko je danes v ospredju njihovo praktično pričakovanje. Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij.

Poglavje "Založbe"[uredi]

Članki za Wikipedijo so javna last. Založbe so segment kulturne industrij, ki bralca obravnava kot potrošnika in ne kot kreativnega udeleženca informacijske družbe. Založbe želijo knjižno obliko, saj so knjige za njih potrošni material.

Poglavje "Repozitoriji"[uredi]

Prosta dostopnost prispeva k večji branosti in vplivu objav. Branost pa se meri s številom dostopov in klikov na stran ter na objavo. Takšen prosti dostop imajo tudi literarnovedne revije, Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost. Glavni namen repozitorijev je za zdaj arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov.

Poglavje "Varovanje zasebnosti"[uredi]

V tem poglavju sta pomembna pojma „Copyright” in objavljanje (varovanje zasebnosti). Najbolj nevarna je politična zloraba osebnih podatkov, ki si jo včasih privoščijo državni organi, ko silijo komunikacijske velikane v izročitev podatkovnih zbirk — regulacija zbiranja podatkov. Varovanje osebnih podatkov se začne že pri objavljanju slik, danes pa je že urad s prepovedjo iskanja po imenih in priimkih pohabil besedilni korpus Nova beseda. Takšni podatki bi morali služiti javnemu interesu, ne pa biti skriti pred njim.

Kredibilnost[uredi]

Avtorju smemo zaupati le, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana. Ni potrebno, da se z njim strinjamo v vseh pogledih, vendar mu verjamemo, da piše s preverjenimi podatki in ne zavaja potencialnih bralcev. Najbolje je, da se bralec o avtorju pozanima, prebere njegovo bibliografijo in skozi njo razbere, za katera področja je najbolj kompetenten.

Poglavje "Aktivizem"[uredi]

Aktivizem je socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivisti. Za aktivizem je značilna kritična refleksija (kritična distanca).

Poglavje "Avtorstvo"[uredi]

Kot inštitucionalna vezanost ima starost dokumenta dobre in slabe strani. Vanje umeščamo kritične presoje, legitimnost objav, pomanjkljivosti. Ne smemo prezreti dejstva, da stara besedila, spisi, dela vsebujejo morebitne napake (npr. Prešernova oznaka kot kranjskega pesnika, ki je nadomestila oznako največjega slovenskega pesnika).

Poglavje "Strokovno recenziranje"[uredi]

Je utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Podvrženi so mu avtorji, ki pošljejo razpravo za objavo v strokovni reviji, referenti, ki prijavljajo prispevke na znanstveni konferenci, pisci poglavij v znanstvene zbornike in avtorji znanstvenih monografij, raziskovalci, ki prosijo za sofinanciranje projektov ali za mentorstvo mlademu raziskovalnemu kadru, pisci razprav za pridobitev akademske časti (diplomanti, magistranti, doktorandi). Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem. Uredništvo takoj po odločitvi sporoči avtorju svoj sklep in pripombe.

Poglavje "Berilo"[uredi]

Poglavje "Pravopis"[uredi]

Če pisec ne pozna pravopisa, bralcem utrjuje nezaupanje zanestljivosti strokovnih besedil in tako ljudje ne morejo in nočejo zaupati njegovim besedilo.

Poglavje "Ločila"[uredi]

  • Vezaj,
  • pomišljaj,
  • dolgi pomišljaj,
  • narekovaji,
  • dvopičje,
  • tripičje ali tropičje.

Poglavje "Velike začetnice"[uredi]

Naslove kolon ali vrstic v tabelah pišemo z veliko začetnico. Celice znotraj tabele bodo praviloma z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena. V alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo. Vendar morajo biti potem take vse alineje. V nasprotnem primeru, kadar je stavčne narave samo posamezna alineja, se iz zadrege rešujemo z uporabo podpičij med povedmi, namesto da bi uporabili piko.

Poglavje "Digitalna pismenost"[uredi]

Besedila smo se naučili obvladati pravopisno, zato se jih moramo naučiti obvladati še po tehnični plati.

Poglavje "Formati besedil"[uredi]

Računalniške formate prepoznavamo po končnicah v naslovih dokumentov:

  • txt pomeni golo besedilo,
  • doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo,
  • htm ali html je spletno besedilo,
  • pdf je natisljivo besedilo,
  • besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic.

Poglavje "Besedilo v wikijih"[uredi]

Pišemo neposredno v okno, ki se odpre, če kliknemo na okvirček Uredi.

  • V dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev, Cobissovo številko vnesemo npr. s (COBISS),[113] okvirček za avtorja s predlogo Predloga:Infopolje pisec, okvirček za knjigo s predlogo Predloga:Infopolje knjiga, razprti tisk z Predloga:Razprto, tako tudi gotico, nejasno napisane in popravljene besede itd.,
  • oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#),
  • presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom,
  • v wikijih delujejo tudi ukazi za format html: za prelom vrstice, za vodoravno črto, za centriranje besedila.

Poglavje "Sporočanje popravkov in komentarjev"[uredi]

Uredniki, mentorji, recenzenti in drugi bralci avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni, v opombah svojih besedil ipd.) ali pa kar neposredno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo.

Poglavje "Navajanje"[uredi]

Citiranje je ob povzemanju in parafraziranju osrednja oblika kulturnega spominjanja. Citat nam prihrani trud, da bi reproducirali več teksta, kot ga potrebujemo.

Poglavje "Čemu sploh citiramo"[uredi]

Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti. Podatek o posamezniku, ki je zaslužen za objavo novega znanja in se ponaša s statusom avtorja je pomemben.

Poglavje "Prepisovanje"[uredi]

O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, brez navajanja virov in literature.

Poglavje "Citatna industrija"[uredi]

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave. Obstajajo ločeni citatni indeksi z oznako SCI, SSCI in AHCI. Na spletu je na razpolago podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka, ki uporabniku ponuja pregled nad citiranostjo njegovih člankov.

Poglavje "Slovenske znanstvene revije"[uredi]

  • Primerjalna književnost,
  • Slavistična revija,
  • Dve domovini,
  • Jezik in slovstvo,
  • Razprave SAZU,
  • Phainomena,
  • Acta Neophilologica,
  • Traditiones,
  • Slavia Centralis (Maribor),
  • Verba Hispanica.

Od tujih pa:

  • Slovene Studies (ZDA),
  • Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana),
  • Slavia Meridionales (Varšava),
  • Slavica tergestina,
  • Slavistika (Beograd),
  • Pamiętnik Słowiański,
  • Wiener Slavistisches Jahrbuch.

Poglavje "Citatni slogi"[uredi]

Glavni citatni slogi se imenujejo: APA (psihologija, vzgoja, družbene vede), MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika), AMA (medicina, biologija), čikaški (naravoslovje, splošno), wikipedijski, Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver (ta je prepoznaven po kratkih sklicih v obliki zaporednih številk v oglatih oklepajih), Turabian, MHRA.

Poglavje "Tehnika citiranja"[uredi]

Citat ali z drugimi besedami navedek, je sestavljen iz dveh delov: iz besedila samega in navedbe vira citata.

Poglavje "Opombe"[uredi]

Služile v glavnem za navajanje literature, na katero se je ustvarjalec besedila skliceval. V vseh wikijih so opombe čisto na koncu.

Poglavje "Kratki sklici"[uredi]

Uredniško poenotenje navajanja literature je nujno potrebno, da je publikacija videti urejena, s tem pa ji ljudje bolj zaupajo.

Poglavje "Označevanje navedkov"[uredi]

Največ informacij o označevanju navedkov najdemo v Praktičnem spisovniku. Navedke označujemo z: narekovaji, odstavkom in drugačnim črkovnim rezom in izpuščanje iz navedkov ter vrivanje svojega teksta vanje.

Poglavje "Od kod vse citiramo"[uredi]

Citiramo iz različnih virov, sklicujemo pa se na besedilo, sliko, rokopis, tabelo, zvočni posnetek, itd. Dandanes se v tiskano obliko vriva tudi digitalna.

"Poglavje Viri in literatura"[uredi]

Odpovedati se moramo delitvi virov na primarne in sekundarne, kajti primarni rokopisni, tipkopisni ali tiskani, so tisti, ki so shranjeni v arhivih, sekundarni pa tisti, ki so shranjeni v elektronski obliki.

Poglavje "Zaslon in papir"[uredi]

Branje na zaslonu in možnost klikanja po besedilu v največji meri vpliva prav na citiranje in navajanje virov. V spletni objavi se URL-ji kot hiperpovezave skrijejo pod izbrani niz v navedbi.

Poglavje "Zgledi"[uredi]

Na Cobissu lahko izbiramo med tremi zapisi: polni, ISBD, COMARC.

Poglavje "Knjiga—Radijska, televizijska oddaja in film"[uredi]

Osnove citiranja tako pisnih kot internetnih virov, enciklopedijskih gesel, diplomskih nalog. Podatki o virih pri fotografijah in zemljevidih so označeni neposredno pod njimi.

Poglavje "Napake pri citiranju"[uredi]

Največje napake pri citiranju so: navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, samocitiranje, nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo, itd.

Poglavje "Navajanje na Wikipediji"[uredi]

Med viri se ne navajajo drugi članki z Wikipedije (nanje se lahko sklicujemo v obliki linkov), poudarjena je prepoved lastnega raziskovanja, Wikipedija pa tudi nima svojega »hišnega stila« citiranja, sprejema vse obstoječe standarde, vendar si prizadeva, da je citiranje znotraj posameznega članka kolikor mogoče poenoteno.

Poglavje "Žanri"[uredi]

Poglavje "Šolsko pisanje"[uredi]

V žanre šolskega pisanja spadajo referat, esej in diplomska naloga (magisterij, doktorat). Glavni cilj šolskega ali akademskega pisanja je izpolniti šolske ali študijske obveznosti, s tem pa zadovoljiti mentorjeve zahteve.

Poglavje "Popravljanje"[uredi]

Lektoriranje je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo besedilo čim bolj pravilno. Korigiranje je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug. Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi.

Poglavje "Komunikacija v stroki"[uredi]

Poglavje "E-pošta—Zagovor"[uredi]

Informacijska družba je s svojo participativno kulturo prinesla tudi socialna omrežja, ki omogočajo javno komunikacijo (tvit ...).

Poglavje "Literarna kritika"[uredi]

Razlika med literarno in strokovno kritiko je v tem, kaj proučujeta. Prva je kritika, ki se nanaša na literarno delo (pesniška zbirka, roman), druga pa na strokovno ali znanstveno delo (npr. literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije). Po inerciji imajo literarne kritike status publicističnih besedil, strokovne kritike pa status strokovnih besedil, kadar so poglobljene in ustrezno obsežne, jih uvrstijo lahko celo v kategorijo znanstvenih besedil.

Poglavje "Enciklopedični članek"[uredi]

Enciklopedični članek je vzorčna oblika daljšega strokovnega pisanja.

Poglavje "Biografski članek"[uredi]

Pomembna sta zlasti dva kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca, ki jo jamči doktorski naziv. Povprečni obseg biografskih gesel raste, ki se dodatno izpopolnjujejo.

Poglavje "Članek o knjigi"[uredi]

Potreben pregled v Cobissu, na dLib, v zbirke diplomskih nalog itd.

Poglavje "Učbenik"[uredi]

Specifike učbeniškega pisanja: dialoškost, povzemanje in ponavljanje, poenostavljanje, privlačna tipografija, skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu in povezovanje učbenikov v serije.

Poglavje "Strokovni blog"[uredi]

Blog je skrajšana oblika angleške besede weblog oz. spletni dnevnik. Blogi so skupaj z drugimi načini internetne interakcije primerni za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za dialog med znanstveniki. Blogarske objave se izogibajo intenzivni argumentaciji in citiranju, nimajo pa znanstvenega statusa.

Poglavje "Spletni forum"[uredi]

Spletni forumi so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti. V krog spletnega foruma spadajo teme akademskega izobraževanja, metod, dogodkov itd.

Poglavje "Slog"[uredi]

Zaslon narekuje besedilu obliko. Stran besedila na papirju je pokončna, stran besedila na zaslonu pa večinoma ležeča (panoramska).

Poglavje "Sestavni deli"[uredi]

Kompozicija znanstvenega članka sestoji iz uvoda, metod, rezultatov in sklepa ali iz UMRIS. V navodilih za pisanje doktorskih dispozicij je predvidena nekoliko drugačna kompozicija: naslov, izvleček, hipoteze (namen), utemeljitev, metode, rezultati, literatura.

Poglavje "Naslov–Povezave"[uredi]

Naslov izraža temo natančno in jedrnato, je pravopisno brezhiben, ne vsebuje krajšav ... Izvleček (sinopsis ali abstrakt) se nahaja v glavi članka in je krajša oblika povzetka. Povezave pa so tisti ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu.

Poglavje "Napake"[uredi]

Med napakami se pogostokrat pojavi gostobesednost, nerazumljivost, pomanjkanje konteksta, pristranskost, nepravilna uporaba spola in števila.

Poglavje "Vizualizacija"[uredi]

Fotografija je pomemben del vizualizacijskega gradiva, ki ima drugačno eksistenco kot tekst. V tabelah so podatki razporejeni po celicah na preseku med stolpci in vrsticami. Poleg fotografij in tabel spadajo v to skupino še grafikoni, diagrami, zemljevidi itd.

Poglavje "Iskanje"[uredi]

Številka UDK spremlja objave in poskrbi za pravilno umeščenost le-te na določeno strokovno področje:

  • 0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije.
  • 1 Filozofija. Psihologija.
  • 2 Teologija. Verstva.
  • 3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje.
  • 5 Matematika. Naravoslovje.
  • 6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika.
  • 7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport.
  • 8 Jezik. Književnost.
  • 9 Geografija. Biografija. Zgodovina.

Poglavje "DOI in COBISS ID"[uredi]

DOI je standard za označevanje spletnih objav. Za identifikacijo publikacij je na Slovenskem uporabna številka COBISS, s katero je opremljena vsaka pri nas registrirana objava, ne glede na medij.

Poglavje "Digitalna humanistika"[uredi]

Digitalno humanistiko lahko razumemo kot področje stika dveh kultur, znanosti in humanistike. Izraz digitalna humanistika je bil prvič uporabljen leta 2001 in kot segment empirične znanosti temelji na konstrukciji in uporabi podatkovnih zbirk. Za razliko od ostalih tradicionalnih humanistik, ki so nacionalno zaprte in samozadostne, digitalni humanisti sodelujejo med seboj na globalni ravni in so metodološko odprti v smer interdisciplinarnih raziskav.

Poglavje "Empirične metode"[uredi]

Izraz empiričen pomeni, da so bili podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom. Programi za obdelavo:

  • Gephi (risanje grafov),
  • TokenX (vizualizacija besedil),
  • Wordle (besedni oblaki),
  • WorldCat, Google Books (knjižnice),
  • Prezi, Screenr (prezentacija),
  • OpenRefine, R, MySQL (zbirke),
  • Versioning Machine (verzije besedila),
  • Worldmap, GeoNames, Google Maps, GPS Visualizer (zemljevidi),
  • Academia. edu (objavljanje na spletu),
  • Voyeur Tools.

Slovarček besed s pomeni[uredi]

A[uredi]

  • analfabet: -a m (ẹ̑) kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek
  • aspiracija: -e ž (á) nav. mn., knjiž. prizadevanje za kaj; težnja, želja
  • atribut: -a m (ȗ) 1. značilen spremni pojav 2. za osebo ali stvar značilen predmet

B[uredi]

  • brezpriziven: -vna -o prid. (ȋ) knjiž. ki ne dopušča priziva, ugovora

C[uredi]

Č[uredi]

D[uredi]

  • defetizem: -zma m (ī) mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje
  • diletantizem: -zma m (ī) slabš. nestrokovno, površno opravljanje kakega dela
  • distributiven: -vna -o prid. (ȋ) ki opravlja distribucijo
  • disertacija, tudi dizertácija: -e ž (á) znanstvena razprava za dosego doktorskega naslova

E[uredi]

  • eskalirati: -am nedov. in dov. (ȋ) postopno se širiti, stopnjevati
  • emulacija: -e ž, pojm. (á) rač. posnemanje

F[uredi]

  • fantazma: -e ž (ȃ) privid
  • forma: -e ž (ọ̑) ustaljen, predpisan način v občevanju med ljudmi

G[uredi]

H[uredi]

  • hermetičen: -čna -o prid. (ẹ́) ki je tako zaprt, da ne prepušča plina ali tekočine, neprodušen
  • habilitacijski: -a -o (ȋ) ~ postopek

I[uredi]

  • inercija: -e ž (é) 1. knjiž. stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost 2. fiz. lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti; vztrajnost

J[uredi]

K[uredi]

  • konzument: -ênta m, člov. (ȅ é) porabnik
  • kontaminirati: -am dov. in nedov. (ȋ) 1. knjiž., redko spojiti, združiti; 2. publ. onesnažiti, okužiti
  • korifej: m vodja dramatičnega kora
  • kanon: -a m (ȃ) knjiž. pravilo, načelo, norma, zlasti v družbi, umetnosti, filozofiji
  • kredibilen: -lna -o; -ejši -a -e (ȋ; ȋ) ~ človek vreden zaupanja

L[uredi]

  • ležeren: -rna -o prid. (ȇ) 1. pri katerem ni potreben trud, prizadevanje; lagoden, počasen; 2. nav. ekspr. malomaren, brezbrižen
  • lamentacija: -e ž (á) nav. mn., ekspr. tožba, tarnanje
  • larpurlartizem: -zma m (ī) nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena

M[uredi]

  • marginaliziran: -a -o prid. (ȋ) ki je odrivan, potiskan na rob, obrobje družbenega dogajanja, življenja
  • manifest: -a m (ẹ̑) 1. javna, navadno slovesna izjava, razglas 2. jur. listina, v kateri je naveden tovor, ki ga prevaža ladja ali letalo v mednarodnem transportu
  • manierizem: -zma m (ī) um. umetnostni slog med renesanso in barokom

N[uredi]

  • nihilizem: -zma m (ī) nazor, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote

O[uredi]

P[uredi]

  • preformirati: -am dov. (ȋ) knjiž. dati čemu drugačno obliko; preoblikovati

R[uredi]

  • recenzent: -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) kdor recenzira, ocenjevalec
  • repozitorij: -a m sistem, prvenstveno namenjen hranjenju znanstvenih in strokovnih objav v elektronski obliki
  • revolt: -a m (ọ̑) knjiž. upor, odpor
  • rigidnost: -i ž (ȋ) neprožnost, togost

S[uredi]

  • subverziven: -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na subverzijo, prevraten
  • sublimen: -mna -o prid. (ȋ) knjiž. vzvišen, plemenit

Š[uredi]

T[uredi]

U[uredi]

  • ubornost: -i ž (ọ́) star. revnost, siromašnost
  • uzurpacija: -e ž (á) knjiž. nezakonita, nasilna prilastitev

V[uredi]

  • vademekum: -a m (ẹ̑) knjiž. knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem

Z[uredi]

Ž[uredi]

Prvi stik s slavistično revijo[uredi]

Rdeče platnice slavistične revije so definitivno nekaj, kar me je pritegnilo pri knjigi. Sama rdeča barva je barva moči, intenzivnosti in strasti. Name rdeča barva vpliva pozitivno, saj povečuje pogum, organizacijo in dinamičnost. Že res, da je knjiga sama po sebi zelo vpadljiva, celo kričeča, ampak to je tudi bistvo. Bralec si tako zaželi knjigo. Jo hoče, ker ni vsakdanja in je drugačna. Všeč mi je njena večjezičnost, delitev na poglavja in sprotno navajanje virov ob koncu določenega, logično storjenega odstavka. Tako lahko vsi, ki želimo izvedeti več o določenem področju, pridobimo dodatno literaturo in posledično tudi znanje. Za več informacij o reviji lahko kliknete na naslednjo povezavo Slavistična revija.

Izbrani članek iz Slavistične revije[uredi]

Izbrala sem si članek, ki sta ga napisali Gaja Červ in Monika Kalin Golob iz Fakultete za družbene vede, Univerza v Ljubljani.

Napisali sta članek z naslovom Opredelitve zveze naj bi z deležnikom na -l: jezikoslovni, priročniški in lektorski pogled. Specifična vloga členkovne zveze naj bi z deležnikom na -l v poročevalskem jeziku dolgo ni bila opisana. Prvi poskusi razlage so izhajali iz dotedanjih opisov rabe členka/veznika naj in pogojnika v jezikovnih priročnikih. J. Messner je členek naj obsodil na germanizem (nemčizem) in zato je za slovenščino le-ta neuporaben, saj bi naj izražal le pustnost in velelnost (želelnost), ne pa tudi potencialnega pomena. Tako bi besedo naj v slovenščini bilo mogoče zamenjati z „baje, menda, verjetno, očitno, po vsej podobi”. Na Messnerjev prispevek je J. Gradišnik možnost rabe členka naj za izražanje domneve utemeljeval z zgledi iz SSKJ, kjer se stavki z naj ustrezno rabijo za izražanje reči, o katerih ne vemo zanesljivo, ali so resnične. Tako je to slovnično obliko interpretiral kot zvezo členka naj s pogojnikom. Ravno iz te interpretacije izhaja njegova kritika novinarske rabe. Tako bi morali novinarji, kadar s to obliko izražajo domnevo o preteklih dogodkih, uporabiti pretekli pogojnik (Ne Ti naj bi ponovil ..., temveč Ti naj bi bil ponovil prejšnji stavek.). Koroščeve ugotovitve pa pravijo, da oblika kljub členku naj ni velelnik in kljub zvezi členka bi in deležnik na -l ni pogojnik. Tako je zavrnjena Gradišnikova zahteva po uporabi preteklega pogojnika za izražanje domnev v preteklosti, saj pogojnik, ki izraža časovnost in ima v pretekliku pomen dejanja, ki se ne more več uresničiti, ne more opravljati vloge, ki jo z zgolj pragmatičnim nanašanjem na preteklost ima ne-povednik. Vendar je Gradišnikova intervencija imela določen vpliv, saj lahko to obliko (členek naj s preteklim pogojnikom), opazimo še danes.

SlovLit[uredi]

Izbrala sem si članek, ki je bil napisan 25. avgusta 2016, avtorjev Ranka Ivelja in Svita Komela. Naslov članka se glasi Matura iz slovenščine (zgodovina znanosti).

Besedilo članka:

Citiram:„Kaj je pri maturi prav in kaj je narobe? -- Prav je, da matura je. Kot preizkus štiriletnega znanja. Kaj je narobe? Ne vem, kje bi začel. Vzemimo maturitetno slovenščino. Štiri leta predelujemo književnost, esej pa pišemo iz dveh del, ki prineseta kar 50 odstotkov točk. Celotna književnost prinese le dodatnih 20 odstotkov. To je po mojem mnenju nelogično, napačno. Esej bi moral preverjati neko splošno znanje iz književnosti in sposobnost pisnega izražanja. Kandidat bi torej moral svoje znanje pokazati ob nekem literarnem delu, ki ga prej še ni videl ali obravnaval. Pri interpretaciji bi se skratka moral znajti sam. Tako je na mednarodni maturi." "Tudi slovenščina zna biti problematična s tega vidika. Kanon književnosti je tak, da se zdi, kot da so do pojava avtorjev, kot so Marquez, Neruda, Borghes, v Latinski Ameriki pisali s kredo. Kot da se po Epu o Gilgamešu zunaj Evrope v literaturi ni dogajalo praktično nič. Tako se ustvarja zmoten vtis, da je Evropa civilizirana že dolga stoletja, ves čas, druge celine pa šele od nedavnega, če ne štejemo starodavnih civilizacij." "To nas je spodbudilo k temu, da smo v četrtem letniku posneli še en film – priredbo Cankarjevega Gospoda stotnika. Z njim smo si prislužili posebno omembo na tem istem festivalu, glavno nagrado na Videomaniji in prvo nagrado na natečaju Slovenščina ima dolg jezik.[...] Gospod stotnik je močna črtica, moj »plot twist« (zasuk, op. a.) je bil v tem, da ima stotnik, ki se pri Cankarju na koncu pokaže kot Smrt, namesto glave kamero. S to podobo Smrti sem poskušal povedati, da je koncept vojne iz Cankarjevih časov zastarel. Danes vojna poteka kot nadzor, bojuje se jo z droni in visoko tehnologijo. Gospod stotnik sedi v računalniški sobi, se razgleduje po svetu in upravlja z ročicami.” Dnevnik 30. julija 2016.

Toporišičeva obdobja[uredi]

To leto je bilo v znamenju 35. mednarodnega znanstvenega simpozija z naslovno temo Toporišičeva obdobja, ki so potekala od 10.—12. novembra. Na Toporišičevih obdobjih sem bila v petek, 11. novembra ob 9.00 na predavanju Olge Plotnikove, ki je predavala v ruskem jeziku, nato pa še na predavanju Aleksandre Derganc, ki je potekalo ob 9.20, kjer sem poslušala o glagolskem vidu v Toporišičevih delih. Čeprav se mi je sprva zdelo, da sorazmerno dobro razumem rusko, sem se zmotila. Na tem mestu se lahko navežem na članek Aleksandre Derganc, ki v članku Ruse lovimo na Tolstoja pravi (citiram):„Tako ruščina kot slovenščina sta sicer slovanska jezika in na prvi pogled sta si celo podobna. Ruse zato lahko, če jih pozorno poslušamo, razumemo. Težje pa je, ko se sami lotimo govoriti. Drži sicer, da imamo celo nekatere enake besede za posamezne reči, recimo za vodo, a kaj, ko jih povsem drugače naglasimo.” Aleksandra Derganc je v slovenskem predavanju govorila o tem, da glagole glede na trajanje dejanja ločimo na dovršne in nedovršne. Glagoli, ki poimenujejo dejanje z omejenim časom/trajanjem, so dovršni. Glagoli, ki ne izražajo dovršnosti in so neomejeni, pa so nedovršni. Stephen Dickey je tako jezike razdelil na dve skupini: vzhodni (ruščina, beloruščina, ukrajinščina ...) in zahodni jeziki (češčina, lužiška srbščina ...). Vsi ostali jeziki pa tvorijo prehodni tip glagolov.

Jože Toporišič[uredi]

Jože Toporišič je naš slovenski jezikoslovec, ki se je rodil 11. oktobra 1926. Osnovno šolo je obiskoval v Dobovi, tri razrede klasične gimnazije pa v Mariboru. Po koncu vojne je obiskoval gimnazijo v Brežicah, nato v Mariboru, kjer je v šolskem letu 1946/1947 maturiral na Prvi gimnaziji. Po maturi se je vpisal na študij slavistike (slovenski jezik s književnostjo in ruski jezik s književnostjo) na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Predaval je predvsem na Filozofski fakulteti, kjer je vzgojil številne generacije slovenistov. Občasno je bil gost na drugih univerzah v Jugoslaviji (Zagreb, Zadar itd.) in po svetu (Chicago, Regensburg, Moskva, Celovec, Gradec, Varšava itd.). Dobil je nagrade in priznanja, kot so: leta 1994 je prejel srebrni častni znak svobode Republike Slovenije, leta 2006 pa Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Prejel je še nagrade Univerze v Gradcu (1977), Kidričevega sklada (1979) in Mednarodnega društva za fonetične vede (1979).

Jože Toporišič je materni jezik, kakor je sam zapisal, ustvarjal, ga opisoval, raziskoval, se mu predajal, se zavzemal zanj v znanosti, stroki in javni rabi, „po vseh svojih močeh.”

Članek o Jožetu Toporišiču Jože Toporišič: Vse življenje je bral svojo slovnico[uredi]

Zanimivosti o njegovem življenju

V časopisu Delo se je 17. 11. 2016 novinarka Tanja Jaklič pogovarjala s sinovoma Jožeta Toporišiča in tako ponudila približek njegovega življenja.

Na vprašanje, kaj je Jožeta Toporišiča še posebej vznemirjalo, sta sinova odgovorila z naslednjimi izjavami; Andrej pripoveduje:„Vedno je spremljal medije, kako kdo govori, kako kdo piše ... To pa ni dobro, kolikokrat sem to že rekel ... so bili njegovi pogosti stavki, ko smo skupaj sedeli pred televizijo.” Tomaž še doda:„Ko so k mami hodile negovalke, se je ukvarjal z njihovim jezikom, kvaliteto ali posebnostmi njihovega izgovora, govor je povezoval s psihologijo. Ta izjemno močna želja, da poslušaš nekoga, stopiš v njegovo življenje in ga jezikovno definiraš, ga ni zapustila do konca.”

Na vprašanje, v kakšnem spominu jima je ostal oče, je Andrej odgovoril:„Kako je v mali sobici pisal. Štirideset let je sedel v enaki pozi, na rdečem stolu s pleteno preobleko, za zelenim pisalnim strojem. Slišalo se je samo udarjanje tipk.” Tomaž pa se ga spominja takole:„Pri meni doma v dnevni sobi, za mizo, pije vino in gleda najino knjižnico. Tukaj se je počutil kot na vasi, sproščen, govorili smo o vsem mogočem, a vedno znova je bil skoncentriran tudi na knjige, na pisano besedo. To so bili naši lepi intimni trenutki.”

Dodajata še, da njun oče ni bil strogi purist, kot ljudje mislijo. S svojimi sorodniki je govoril sproščeno, v domačem, meščanskem dialektu. Res pa je, da je sinu Tomažu očital preveliko uporabo tujk v njegovih literarnih kritikah. Bil je namreč nagnjen k temu, da je slovenil, kolikor je lahko.

Narodnost in s tem jezik ni dano stanje, ni nič dokončnega, temveč potek, nenehno nastajanje in izginjanje. Govorci smo nosilci živega jezika, zato podpiram Toporišičevo misel, da moramo sloveniti, s tem pa živeti z jezikom in ga delati boljšega. Kdo drug bo to počel, če ne mi?

Predavanje "Medialnost in literatura"[uredi]

24. in 25. novembra 2016 se je v Modri sobi na Filozofski fakulteti v Ljubljani odvijala mednarodna konferenca Medialnost in literatura. Konference sem se udeležila dvakrat. V četrtek, od 9:00—9:30 je bil nagovor izr. prof. dr. Urške Perenič, nato pa so sledili govorci, ki so predstavljali in pojasnjevali svoje članke. Led je sprva prebil Boštjan Narat, glasbenik, ki je povezal glasbo s pesništvom, nato so mu sledili različni govorci. Ob 9:30—10:30 je v nemškem jeziku predaval Helmut Schanze. Navdušena sem bila nad večjezičnostjo konference, povzetki in aktualnostjo tem. V petek sem se ob 9:30—10:30 udeležila predavanja Mateje Pezdirc Bartol in Tomaža Toporišiča, ki sta govorila o sodobni slovenski dramatiki.

Pisanje o "Popotovanju iz Litije do Čateža"[uredi]

Popotovanje iz Litije do Čateža je potopisno-programski spis, ki ga je leta 1858 napisal Fran Levstik. Njegov namen pisanja tega dela je podati kritiko in nasvete za boljše nadaljnje pisanje v slovenskem jeziku.

O Franu Levstiku[uredi]

Fran Levstik je bil pisatelj, pesnik in kritik. Rodil se je 28. 9. 1831 v Spodnjih Retjah pri Velikih Laščah. Šolal se je v Velikih Laščah in v Ljubljani, kjer je leta 1853 končal gimnazijo. V Olomoucu je študiral bogoslovje, izključen pa je bil zaradi "pohujšljivosti" pesniške zbirke z naslovom Pesmi, napisane leta 1854. Na Dunaju je hotel študirati tehniko, a se je kmalu vrnil domov, kjer je bil zaposlen kot domači učitelj pri Paceju in Vilharju, nato je bil tajnik tržaške Slavjanske čitalnice, urednik lista Naprej in prvi tajnik Slovenske matice. Leta 1870 je na Dunaju izdajal list Pavliha, nazadnje pa je delal pri prevodu državnega zakonika (1871-72). Umrl je 16. 11. 1887 v Ljubljani.

Seminarska naloga[uredi]

Za seminarsko nalogo sem si izbrala knjigo Sovraštvo in ljubezen, avtorja Janeza Švajncerja. Ta ljubezenski roman je bil napisan leta 1978. Izbrani mariborski pisatelj, novinar in urednik je častni član različnih organizacij, prejel pa je tudi veliko nagrad in priznanj. Za radovedne: Janez Švajncer in (COBISS).

Korektura izbranega podlistka[uredi]

Za tipkanje sem si izbrala kratko prozo Na ogrski ravnici, ki ga je leta 1903 napisala Zofka Kveder. To delo je dostopno na spletni strani Digitalne knjižnice Slovenije (dLib).

Komentar Wikipedijske dejavnosti red. prof. dr. Mirana Hladnika[uredi]

  • Redakcija članka Vinko Kastelic stremi k ekonomičnosti in načelu "povedati čimveč z najmanjšim številom besed", lahko bi rekli biti kar se da jedrnat in ne dolgoveziti.
  • Kadar si upamo krčiti in posegati v besedila, moramo biti pozorni predvsem na dve temeljni stvari; ohraniti tekst v tolikšni meri, da kljub popravkom ostajata njegova tematika in namen na isti sporočilni ravni in paziti na razumljivost ter slovnično pravilnost. Torej ekonomično skrbeti za kohezivno in koherentno spetost besedila, ta kriterija sta nazorno prikazana v knjigi Uvod v besediloslovje (De Beaugrande, Dressler): (COBISS). Redakcija Poboja pri Žiglovici je korektna, predvsem pa upošteva načelo ekonomičnosti.
  • Ekonomično popravljen članek je tudi Poboj pri Roženpelju.

Viri[uredi]

Pisni viri[uredi]

  • Miran Hladnik, 2016, Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu, 1. izdaja, Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Nova pisarija.

Internetni viri[uredi]