Uporabnik:Omerzokaja

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

KMEČKA POVEST, Cvetko Golar[uredi]

Kmet Erbežnik je bil hudo slabe volje. Če je sedel za mizo ob vročih popoldnevih in si natočil kozarček žganja ter hotel v miru božjem uživati ajdovi kruhek in prigrizavati češenj, že se je kar nenadoma zasenčilo okno za njim in nad njim je zavpil prijazni in strahoviti glas njegove Majde, ki je bila po božjih in človeških pravicah in postavah njegov boljši del: » Al mi ne greš, ti mrcina lena! Češenj pa žganje, samo to bi naprej prežvekoval pa lenobo pasel! Ti dedec nebodigatreba. Na tehle svojih ramah sem mu hišo postavila, sedaj pa poseda pa nič drugega kot: Gr,grr po goltancu, pa cmok, cmok s čeljustmi! « Erbežnik se je jezno ozrl v okno in zagledal mračni in spačeni obraz svoje Majde. Ves je bil rjav in prekrižan kot razpokana prst na njivi. » Ali mi ne greš, baba babasta, če te ne bom ustrelil , ti bom pa tako naredil, da se boš posušila kot lesni*ka nad grmado. Ne maram te več videti! « Velika je bila jeza v njegovem srcu in rasla je z vsakim dnem dnem. Za počela se je pa tisto popoldne, ko je bila dozidana in pokrita njegova hiša. Sedel je s krovcem Kobelčein, zidarjem Metinim Boštjanom in postopačem Rujevino na kupu smrečnih trsk in »okleskov ter je pil z njimi v lepi zadovoljnosti pelinovo žganje. Delo je bilo gotovo in vse je bilo čedno urejeno, da b i še mladi in lepi nevesti bilo na čast, če bi stopila v novo hišo. Pogovarjali so se o vročem dnevu, hvalili česnjev duh in pili. In Rujovina, postopač, ki je Bogu čas kradel, ljudem pa denar, je priteknil : »Zares Erbežnik, zelo trden kmet si , dober človek, in če se tako vzame, si še tudi korenjak čedne postave. Škrbast s i n hrbet si ti je s krivil , z levo nogo si začel pokruIjevati, ampak vseeno bi te vsaka vzela, ker imaš novo hišo. Samo ta-le tvoja stara ti hodi napot. Novo hišo imaš, pa staro babo! Vraga , to ne gre skupaj!« Ko je postopač Rujovina spregovoril te modre besede, je pljunil iz ust rjavo, s tobakom prežvečeno slino, potem je pa voščil dobro zdravje in potegnil požirek. Kmet Erbežnik je prijazno in hvaležno pogledal postopača ter mu ponudil strok češnja. »Nova hiša in stara baba! To ni prav, ne!« je opomnil in zmajal z glavo. Ali v tem nepravem trenotku pa se je čarovnici zazdelo, da je pripihala mati Majda v obližje teh štirih pametno se pomenkujočih mož. Pripihala je, zaslišala vso modro govorico. Zgrabila je smrekov oklešček in vpalila najprej moža čez hrbet, nato postopača in nato oba skupaj. »U-uh! Da se le ne bojita šibe božje! To sta Antikrista , še hujši od Antikrista!« je zavriskala Erbežnikova žena. Moža je sicer zelo srbelo po hrbtu i n rada bi bila odgovorila hudi materi, ali skoro sta imela strah pred njo, zakaj v roki je držala še vedno trd in krepek oklešček. » A boš šla stran!« je spregovoril Erbežnik. »Stran me podi, ta Antikrist!« je odgovorila in zopet pobožala svojega moža s smolnim lesom. »Tak jo pa ti daj, Kobelč, ki jo vidiš, kar suni j o !« »Mene? Mene boste suvali ! Pijanci , lenuhi, Blaži! Jaz sem hišo postavila , na teh-le svojih ramah, v teh-le s v o j i h rokah sem znosila vse kamenje, sedaj me pa hočejo ubiti! Lenuhi žro in pijejo, k i niso za nič, čakajte!« Možje so bili že težki, žganje jim je vrelo po možganih, in se niso mogli vzdigniti. Zato je imela dobra Majda lahko in hvaležno delo. Potemtakem je imel kmet Erbežnik vso pravico, da je bil hudo slabe volje. Ni imel več miru v svoji novi hiši. In kako rad bi bil to stvar predrugačil. Kobelčeva Špelca mu je bila tako všeč! Rdeča, pa debela, majhna kot kepica, čisto v srce se mu je zakotalila . Kadar je mislil nanjo, potem pa nenadoma zagledal pred seboj srditi obraz svoje Majde in zaslišal njen hreščeči glas, je povesil glavo še niže med rame, stisnil pesti in sklenil: »To mora biti drugače!« Sredi tedna je bilo deževno. Ploha in grom, šumelo je in rohnelo. Kmet Erbežnik je vzel veliko črno ruto, vanjo je zavezal kos slanine, tri pare klobas, v malho je dejal steklenico zelenega. I n se je napotil. Konec vasi v Lisjakovi kajži je gostoval postopač Rujovina. Odprl je nizka , zakajena, sajasta vrata , in malo da ni padel po razluknjani, vegasti veži. »Ho — ho! A ni nobenega doma! « Tolpa podgan se mu je zakadila pod noge in potem trumoma zbežala in se skrila po luknjah . Od nekje je prihajalo hropeče smrčanje človeka, ki spi spanje pravičnega in sanja angelske sanje. »Ho — ho, Rujovina . Blažek, ali nisi nič žejen, ali nisi nič lačen? Polno steklenico imam pelinovca, tri pare klobas in še nekaj povrhu!« » Kje imaš pelinovca!« Urno kot blisk je prilomil Rujovina izpod paža, kjer se j e zakopan v slamo zibal v angelskem naročju. Njegova glava se j e pokazala vrhu polomljene lestve v odprtini , skozi katero se je moglo pod streho.