Uporabnik:Nuša Vešligaj

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Vtisi ob prebiranju Nove pisarije[uredi]

V uvodnih straneh Nove pisarije avtor, Miran Hladnik, pove, zakaj se je odločil za takšen naslov svojega dela. Razloži, kaj je izraz pismenost pomenil nekoč (v času Vodnika pomeni slovnico) in kaj pomeni danes (znati brati in pisati). Ob tej razlagi sem tudi sama pomislila na to, kako se je pismenost razvijala, širila in skozi zgodovino spreminjala. Menila sem, pravzaprav še menim, da je moje znanje o pismenosti zelo šibko in prav vesela sem bila tega gradiva, saj sem z njim svoje znanje že razširila in ga ob nadaljnjem prebiranju še širim.

Pismenost[uredi]

V poglavju Pismenost avtor navaja neizogibne razlike med biti pismen nekoč in biti pismen danes. Poleg tega se osredotoči na pomen pismenosti v smislu civiliziranosti nekega naroda. Misel se mi ustavi ob avtorjevem navajanju, da danes biti pismen pomeni prav tako znati uporabljati vso moderno tehnologijo in preko nje posredovati informacije. Torej bi lahko rekli, da bo z nadaljnjim razvojem v svetu in nespretnostjo starejših generacij, ta postala nepismena? Hladnik se obregne tudi ob intelektualce na področju literature, šolstva, kulture (tu cilja predvsem na Društvo slovenskih pisateljev in SAZU), ki kljub razvoju ne odobravajo elektronske komunikacije. Z njegovimi argumenti se globoko strinjam, saj menim, da je v današnji družbi splet dostopen že skoraj vsakemu in njihovo ravnanje na nek način pomeni korak nazaj, oziroma stabilnost na že zastarelem mestu.

Informacijska družba[uredi]

Hladnik se dotakne dokaj perečega problema današnjega razvoja, in sicer vedno večje možnosti, da bodo tiskane knjige kmalu le še preteklost. Avtor se z argumenti ljudi, ki zagovarjajo tiskano knjigo, ne strinja. Meni, da je spletišče odlična priložnost za širjenje informacij. Sama prav tako menim, da se s spletom informacije samo še širijo in postajajo dostopnejše vsem, vendar verjamem, da to ne bo usodno vplivalo na nastajanje tiskanih del. Osebno si ne predstavljam, da bi v prihodnosti literaturo iskala in brala zgolj preko ekrana. Kljub vsemu kar splet ponuja, pa še vedno obstajajo ljudje, ki spletnim informacijam niso naklonjeni in ne verjamejo v njihovo verodostojnost.

Wikiji[uredi]

V tem poglavju nas avtor seznani z vsem, kar wikimedijina spletišča vsebujejo. Predstavi nam nekaj statističnih podatkov o Wikipediji in sama kar ne morem prenehati s prebiranjem teh podatkov. Preberem jih večkrat. Ponosna ugotovim, kako hitro se je slovenščina širila po virtualnem svetu in kako smo lahko, kljub majhnemu doprinosu gigantski Wikipediji, ponosni nanjo.

Wikiji in šola[uredi]

Wikiji so zelo močno pedagoško orodje, vendar se je njihova uporabnost v šolstvu začela šele leta 2004, po letu 2007 pa je začela dosegati širše razsežnosti. Študentje se nad delom na Wikipediji načeloma niso pritoževali, občasno pa se je pojavil kakšen, ki ni želel, da bi lahko drugi bralci posegali v njegovo delo. Do neodobravanja pa je prišlo tudi, ker študentje niso bili pripravljeni spremljati svojega izdelka, ampak ga zgolj oddati in nanj »pozabiti«. Hladnik s študentskim delom na Wikipediji nima slabih izkušenj, včasih se le zgodi, da so študentje jezni, zaradi kakšnega tujega popravka v njihovem delu.

Avtor[uredi]

Do 60.let 20. stoletja se je literarna zgodovina posvečala predvsem avtorjem, v naslednji generaciji so pozornost namenili samemu delu, v 80. letih 20. stoletja pa so se literarni zgodovinarji usmerili na bralca in njegove interese. Meje, kdaj so se literarni zgodovinarji s čim ukvarjali, niso točno začrtane, saj je lahko en literarni zgodovinar ukvarja s proučevanjem vseh treh paradigem hkrati.

Zakaj se posameznik odloči za pisanje, je odvisno od njega samega. Nekateri pišejo zaradi samega sebe, drugi za nacionalno skupnost ... Motivacije za pisanje delimo na etične (zaradi zanimanja samega avtorja) in neetične (pisanje zaradi zavisti).

Kako pa je z izbiro jezika? Na izbiro zagotovo vpliva dejstvo, komu je članek namenjen. Če pišemo sestavek namenjen globalni javnosti, bomo verjetno izbrali angleški jezik, če pa je delo namenjeno domačemu bralcu, se ponavadi odločimo za slovenščino. Problem je namreč, da slovenski jezik in literatura ne vzbudita velikega čezmejnega zanimanja. Angleščina je še vedno najpogostejši znanstveni jezik na Wikipediji – če katero izmed gesel v slovenščini ne obstaja, nas splet najpogosteje vodi na angleško različico.

Biti avtor v preteklosti je imelo večjo težo, kot biti avtor v sedanjosti. Takrat so bili avtorji člani elitne družbe, danes pa se visok ugled avtorja izraža skozi njihove zahteve, npr. prepoved lektoriranja njihov besedil in posegov urednikov vanje. Avtorji, ki želijo ostati opaženi in zaščiteni, svojih del ne želijo objavljati na spletu.

Copyright oz. zakon o avtorskih pravicah je specifična zakonodaja, ki ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediji (literatura, glasba, arhitektura ...). S tem avtorji preprečijo zlorabo njihovega dela, npr. predelava dela, razmnoževanje, javno rabo ... Avtorska zaščita po zakenu traja za časa življenja tvorca nekega dela in še 70 let po njegovi smrti. anonimna in psevdonimna dela pa prehajajo v javno last 70 let po objavi. Avtor lahko avtoriske pravice za svoje delo tudi proda ali odstopi.

Bralec[uredi]

Dostopnost spletnih virov je vedno večja, saj avtorji omogočajo, da ima vedno več ljudi dostop do najrazličnejših podatkov. Geslo današnjega časa, ki se pojavlja od 90. let 20. stoletja dalje, je Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) in se nanaša na dostopnost vseh znanstvenih informacij (revije, časopisi, podatkovne zbirke ...). Bralci moramo biti pozorni na razliko med prosto dostopnostjo in prosto vsebino. Pri slednji lahko namreč prosto spreminjamo vsebino, medtem ko nam to prost dostop onemogoča. Vsi dostopni dokumenti niso bili v konzum dani na enak način:

  • zlati prost dostop --> dostop zagotovi založnik
  • zelen prost dostop --> dostop je zagotovil avtor s samoarhiviranjem objav ali pa njegov delodajalec
  • sivi dostop --> spletno dosegljive publikacije, do katerih je sicer otežen dostop (diplome, doktorati ...)
  • hibridni dostop --> poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija
  • zakasnjeni prosti dostop --> objave, ki so prosto dostopne po omejenem obdobju embarga
  • platinasti prosti dostop --> publikacije, ki avtorju ne povzročajo stroškov, saj je stroške objave že pokril nekdo drug.

Prosta dostopnost dokumentov vsekakor vpliva na njihovo večjo branost. Avtorju Nove pisarije bi se zdelo smiselno, da bi se spletne objave financirale z naročilom na internet, s tem pa bi lahko povečali število dostopnih dokumentov.

Kredibilnost[uredi]

Objavljanje je danes veliko preprostejše kot nekoč, zato moramo biti previdnejši glede verodostojnosti prebranega. Človek mora znati sam kritično presojati vse, kar preberemo na spletu, saj so tudi uredniki postali preveč politično usmerjeni, ali pa jih financira kakšen določen lobi. Med branjem samega članka moramo biti pozorni na avtorja, medij, v sklopu katerega je bilo nekaj objavljeno, starost dokumenta ...

Aktivizem[uredi]

Hladnik zapiše, da je aktivizem: »socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme (kulturni, mladinski, partijski, sindikalni ...)«. Za aktiviste se danes pogosto imenujejo člani feminističnih, ekoloških, političnih in drugih gibanj, kar pogosto daje napačen vtis, da je aktivizem povezan zgolj z naprednimi družbenimi gibanji.

Avtorstvo[uredi]

Ker sodobni avtorji danes akademskim inštitucijam ne zaupajo več, se jih vedno več odloča za samozaložništvo. Ta pojav je sicer pogostejši v leposlovni produkciji kot pa v publicističnih delih. O samozaložbah govorimo, ko avtojevo delo ne gre skozi roke uglednih založb. Samozaložništvo lahko pri bralcu zbuja tudi nezaupanje, saj to delo ni šlo skozi strokovno recenzijo. Na veredostojnost besedil pa ima vpliv tudi starost dokumenta. Če je dokument starejši, lahko menimo, da je informacija zanesljiva, saj je šlo to delo že skozi več strokovnih recenzij, po drugi strani pa je lahko tudi v starejših besedilih veliko nepravilnosti.

Strokovno recenziranje[uredi]

Hladnik navaja, da je strokovno recenziranje »v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih«. To je pravzaprav postalo aktualno šele v zadnjem času s porastom števila znanstvenih objav, predvsem pa z globalizacijo. Recenzenti so tisti, ki so kompetentni za opravljanje recenzije in imajo v skupnosti višji ugled, npr. uredniki časopisov, knjig, zbornikov ... Da bi bila recenzcija kar se da dobra, poskušajo nekateri zagotoviti z anonimizacijo postopka, kar pomeni, da neodvisni ocenjevalec jamči, da bo pri ocenjevanju izdalka objektiven. Pri tem lahko ločimo SLEPO recenzijo in DVOJNO SLEPO recenzijo. Pri prvi avtor ne ve, kateri recenzor mu pregleduje njegovo delo, pri drugi pa niti recenzor ne ve, kdo je avtor obravnavanega dokumenta.

Pravopis[uredi]

Bralcu se gotovo delo, ki bo slovnično pomanjkljivo, ne bo zdelo preveč dobro. Pojavili se mu bodo razni pomisleki glede izobraženosti in splošne razgledanosti avtorja. Pri sestavljanju besedil mora biti avtor še posebno pozoren na pravilnost ločil, velike in male začetnice. Ker je naš jezik živ, poln različnih izjem in nekaterih malce »zahtevnejših« pravil, je dobro, da avtor med pisanjem v roke vzame tudi kakšen jezikovni priročnik.

Digitalna pismenost[uredi]

Danes mora biti človek za oddajo nekega svojega dela tudi digitalno pismen, saj tudi za obliko poskrbi sam. Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil (pdf, txt, doc, docx, html ...), saj jim v današnjem času pogosto že uredniki naročijo, v kakšnem formatu jim naj oddajo besedilo. Nedopustljivo je, da se besedila okrog pošiljajo v slikovnem formatu, saj besedila z miško ni mogoče kopirati s slike in ga prenesti v kakšen drug dokument. Seveda je pa tudi pri pisanju Wikipedije pomembna vaja in dosledno sledenje zgledom.

Navajanje[uredi]

V strokovnih pisanjih je citiranje avtorjev izjemnega pomena, saj avtor s tem pridobiva na zaupanju bralcev, s tem pa tudi dokazuje, da je pri proučevanju svoje teme proučil več različnih piscev in poglobil svoje znanje. Avtor si tako tudi ne pripisuje zaslug za spoznanja, do katerih ni prišel sam, saj bi šlo v nasprotnem primeru za plagiatorstvo.

Navajanje je odvisno od tega, kaj pravzaprav citiramo. To so lahko knjige, poglavja v knjigi, razprave v zborniku, članki v revijah, TV oddaje ... Pogosto citiramo tudi uporabljene vire in literaturo. Viri in literatura se pogosto ločujejo le pri dolgih seznamih, v takih primerih viri pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa najpogosteje zaznamuje navedeno leposlovje.

Danes prav tako razlikujemo med navajanjem na zaslonu in tistim na papirju. Poglejmo si nekaj primerov:

  • Knjiga

Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4).

  • URL

Miran Hladnik. [Humanist] 26.2015 on paradigmatic changes in literary studies. Humanist Discussion Group 3. maja 2013.

  • Knjiga na bralniku

Josip Kostanjevec. Življenja trnova pot: Resična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.

  • Članek v zborniku

Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99-108.

  • Članek v obliki predavanja na videu

(posnetek predavanja na Videolectures.net) Miran Hladnik. Iz kakšnega testa so slovenski junaki. Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: Zbornik predavanj. 45. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: FF, 2009. 61-72. (Cobiss) Videolectures.net

  • Citiranje poglavja

Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

  • Razprava v reviji

Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365-82.

  • Članek v časniku

Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998.

Hladnik v Novi pisariji omeni še načine citiranja za članek na dLibu, enciklopedijsko geslo, forum, spletni tečaj, članek na spletišču, zapis v podatkovni zbirki, diplomska naloga, zemljevid, fotografijo, risbo, glasbeno delo ter radijsko, televizijsko oddajo in film.

Pri citiranju mnogokrat naletimo tudi na napake. Do teh pride zaradi nepoznavanja temeljnih referenc, poznavanja referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene šole, nenavajanja konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo, navajamo zgolj naslov leksikona brez naslovov in avtorjev gesel ...

Žanri[uredi]

Na internetu se lahko oblikujejo besedila vseh vrst. Poznamo vsakdanje sporazumevanje, publicistični, umetnosti in strokovni/znanstveni žanr. Za izvirni znanstveni žanr šteje prva objava raziskovanih rezultatov v znanstveni reviji. Status strokovnega pisanja imajo: podatkovna zbirka, poročilo o dogodku, povzetek, članek, kritika, enciklopedijsko geslo, esej, predavanje, kritična izdaja, učbenik, priročnik, navodila, razprava, pregledna znanstvena razprava, izvirna znanstvena razprava in strokovna recenzija.

Šolsko pisanje[uredi]

Med šolska strokovna pisanja sodijo referat, esej in diplomska naloga (magisterij in doktorat). Prvi namen šolskega pisanja je izpolniti študijske obveznosti in pridobitev dobre ocene. Učitelj mora učencem/študentom podati jasna navodila za šolsko pisanje – to je pomembno predvsem pri interdisciplinarnih diplomskih nalogah, kjer ima študent dva mentorja. Hladnik opozarja na takšno zvrst pisanja, saj so takšne diplomske naloge vse pogostejše.

Popravljanje[uredi]

Avtor je zapisal: »lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno. Za dosego tega cilja mora lektor v besedilu odpraviti zatipkane, pravopisne napake in slogovne pomanjkljivosti, ki utegnejo ovirati sporočilo ali celo povzročiti komunikacijski nesporazum«. Lektorji so imeli v slovenskem prostoru že v preteklosti pomembno vlogo (že Levstikovo Popotovanje iz Litije do Čateža je omenjalo pomembnost pravilne slovenske izreke).

»Korektura je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil nekdo drug (ponavadi stavec ali strojno branje).« Ponavadi se korigirajo besedila, ki so pripravljena na objavo. Korektor se mora držati, da v besedilu odpravi samo napake, ki so jih povzročili drugi, in skrbi, da besedilo ostane čim bolj podobno avtorjevem izhodiščnem delu.

»Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi.« Urednik je oseba, od katere je odvisno, ali bo šel prejeti članek v objavo. Od avtorja lahko zahteva tudi preoblikovanje članka, če se mu zdi, da je to potrebno.

Komunikacija v stroki[uredi]

  • E-pošta

Elektronska pošta je danes ena izmed najpogostejših rab računalnikov in telefonov. Izumili so jo za znanstvene komunikacije že leta 1961, njena uporabnost pa se je razširila po 80. letih 20. stoletja. Avtor našteje nekaj nedopustnih stvari, ki si jih prejemnike pošte žal prevečkrat privoščimo (npr. neodzivanje na pošto, kopičenje pošte v nabiralniku, posredovanje prejetega ...). Avtor nam v knjigi na kratko razloži, kako se pravilno piše e-pošta, na kaj moramo biti pozorni. Pomembno je tudi, od kod prihaja naš naslovnik in v kakšnem odnosu smo z njim.

  • Socialna omrežja

Socialna omrežja je poimenovanje za različne družbene komunikacije, ki jih je s seboj prinesla informacijska družba. Ta omrežja se med seboj razlikujejo v funkcijah, npr. Facebook služi za zasebno komunikacijo in vzdrževanje skupnosti, na Youtubu se izmenjujejo video vsebine, Blogpost je namenjen pisanju dnevnikov itd. Socialna omrežja niso ravno spletišča, kjer bi bilo veliko prostora za znanstvene vsebine.

  • Zagovor

Zagovori akademskih spisov (referatov, diplom, seminarskih nalog ...) sodijo med oblike strokovnega pogovarjanja. Formalni zagovori nam zapovedujejo, kako moramo biti oblečeni. Na nekaterih univerzah je praksa, da imajo pred zagovori diplom in magistrskih nalog tudi generalke, da potem sama podelitev teče gladko in brez zapletov. Avtor ob konca poglavja dodaja tudi primer/scenarij ustnega zagovora.

Literarna kritika[uredi]

Poznati moramo razliko med literarno in strokovno kritiko. Prva se ukvarja s proučevanjem literarnega dela (pesmi, romana), druga pa s strokovnim ali znanstvenim delom. Literarne kritike imajo status publicističnih besedil, strokovne pa status strokovnih besedil (če so ustrezno obsežne in dovolj poglobljene, imajo lahko status znanstvenega besedila).

Večjega poudarka literarni kritiki Hladnik ne posveča, saj je na široko opisana v Praktičnem spisovniku.

Enciklopedični članek[uredi]

Ti članki se od drugih vrst strokovnega pisanja razlikujejo zaradi večje jedrnatosti. Enciklopedični članki se izogibajo prepodrobnejšim informacijam, ki se nanašajo na druga okolja.

  • Biografski članki

Pri enciklopedičnem vpisu imajo prednost osebe, ki se pogosteje pojavljajo v drugih geslih . Obseg biografskih gesel se pospešeno veča, stara gesla pa postajajo vedno bolj izpopolnjena.

  • Članek o knjigi

Vseh knjig se seveda ne da popisati na Wikipediji, ker je njihov obseg prevelik. Več možnosti za popis imajo knjige avtorjev, ki imajo večji nabor del in knjige avtorjev, katerih biografski članek že obstaja.

Učbenik[uredi]

Pisec učbenika ima zahtevno nalogo, saj mora slediti učnemu načrtu, uporabljati sestavke, ki bodo funkcionalni, vključevati mora slikovno gradivo, poenostaviti definicije, da si jih učenec lažje zapomni ... Tudi Nova pisarija ima status učbenika, ki je namenjen predvsem nam, študentom slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Strokovni blog[uredi]

Blog oz. spletnik je pravzaprav spletni dnevnik. Blogi so lahko uporabni za osebni spletni profil ali pa za spletno stran šolskega sistema. Porast blogov se je začela na prelomu tisočletja, ko so ti izjemno prispevali k porastu neformalnih objav. Spletniki so primerni za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za širjenje mnenj med znanstveniki. Blogi nimajo znanstvenega statusa, saj se izogibajo argumentaciji in citiranju.

Spletni forum[uredi]

Spletni forumi so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti. Člani na forumih objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, nasvete, odgovore, komentarje, polemike ... Spletni forumi so se pojavili ob koncu prejšnjega stoletja pod imenom elektronska oglasna deska. Komunikacija v spletnih forumih se regulira na različne načine. Nekateri forumi so odprti za kogarkoli, drugi pa za vstop zahtevajo registracijo tistih, ki bi želeli sodelovati v debati.

Slog[uredi]

Zaradi vedno večje uporabnosti socialnih omrežij se spreminja pisni standard besedil. Nekoč so bila besedila objavljena kronološko od starejšega do mlajšega, na družabnih omrežjih pa forma zapoveduje, da so starejša sporočila objavljena nižje kot nova. Zasnovana so namreč tako, da človeka najprej zasujejo s svežimi informacijami. Tudi sam pomen termina besedilo se je skozi čas spreminjal. Nekoč je besedilo pomenilo zgolj natisnjen sestavek na papirju, medtem ko danes besedila pomenijo predvsem sestavke na mobilnih telefonih, tablicah, računalniku, televiziji ...

Sestavni deli[uredi]

Za sestavo strokovnega besedila je potrebno slediti določenim normam, kako naj to besedilo izgleda. Po svetu se uporablja tujka IMRAD (introduction, methods, results and discussion), ki jo lahko nadomestimo s slovensko ustreznico UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep). Seveda ti napotki ne veljajo za vse vrste člankov. Vsekakor pa morajo vsi članki vsebovati:

  • naslov

To je ena izmed najpomembnejših nalog, saj naslov zelo radikalno povzame celotno vsebino besedila. Naslov mora izražati temo natančno in jedrnato, ne sme vsebovati pravopisnih napak, v njem ni krajšav, se ne pojavlja v obliki stavka ali vprašanja bolje je, če je naslov stvarni, ni zapisan z velikimi tiskanicami, ne vsebuje narekovajev, podnaslov mora biti od naslova ločen z dvopičjem in zapisan z veliko začetnico ter ne sme vsebovati enakih izrazov kot naslov. Pozorni moramo biti tudi pri prevajanju naših besedil, saj v drugih jezikih veljajo drugačna pravila za zapis naslovov.

  • Izvleček

To je krajša oblika povzetka, ki se nahaja v glavi članka. Revije, ki ne omogočajo prostega dostopa, imajo ponavadi objavljene izvlečke, da avtorju omogočijo najdbo ustreznega članka. Izvleček načeloma vsebuje predmet raziskave, metode, rezultate in sklepe oz. implikacije. Sinopsis lahko zajema največ 10 vrstic, kar pomeni 100.500 besed, besedila pa ni primerno členiti.

  • Ključne besede

Pri izbiri ključnih besed nismo svobodni, saj moramo upoštevati, da so izrazi frekventni in s terminološko težo.

  • Kazalo vsebine

Kazalo nam ponavadi program, v katerem pišemo, oblikuje sam. Da je kazalo smiselno, je potrebno pregledno razporediti snov besedila, da dobimo neko logično zaporedje. Navodila za pravilno izdelano kazalo: naslovi in podnaslovi poglavij morajo biti kratki, pri standariziranih žanrih se moramo ravnati po vzorcu, kratka besedila ne smejo biti pretirano členjena na poglavja, dolga poglavja pa morajo biti členjena na podpoglavja.

  • Povezave

Povezave so tisti elementi, ki ločujejo besedila na papirju od tistih na zaslonu. Dobro je, če povezave navajamo poenoteno.

Napake[uredi]

Med pisanjem strokovnega besedila lahko pogosto naletimo na napake, ki zmanjšajo razumljivost in pomen samega sestavka. Pogoste napake pri pisanju so: gostobesednost (avtor se za gostobesednost ponavadi odloči, da zgleda članek bolj zapleten in daljši, s tem pa se članek pravzaprav odmika od strokovnosti. Besede, ki jih lahko črtamo brez slabe vesti in s tem besedilo ne izgubi rdeče niti, so ponavadi besede: tudi, pa, lahko, prav tako, potem, nato, predvsem, večinoma, zagotovo itd.), nerazumljivost, pomanjkanje konteksta, manierizem, slogovna ubornost, pristranskost, terminologizacija, napačno uporabljena spol in število in mentalno bramborstvo in servilnost. (Podrobneje v Novi pisariji od strani 251 do 266)

Govorna prezentacija[uredi]

Govorec se mora na svojo predstavitev dobro pripraviti. Ni pomembno le, da svoje ugotovitve in znanje predaš naprej, ampak je ključnega pomena, da poslušalci od kaj odnesejo in z zanimanjem poslušajo predavanja. Če se govorec odloči, da bo svojo predstavitev prebral, se je odločil za slab pristop. Brano besedilo pri poslušalcih ne vzbudi takšnega zanimanja kot prosto govorjeno, vendar pri prosto govorjenem ne pomeni, da se ga govorec nauči na pamet, saj je takšna prezentacija zopet nezanimiva in monotona. Ene izmed dobrih pripomočkov tako za govorca kot poslušalce so prosojnice --> koncipirane so za seznamsko podajanje informacij, saj pomagajo govorcu z opornimi točkami, na samo besedilo pa se mora vseeno pripraviti.

Vizualizacija[uredi]

Samo predstavitev lahko poživimo, naredimo bolj razgibano in zanimivo na več načinov. Dober primer so prosojnice, kjer lahko uporabljamo različna ozadja, barve, grafikone, zemljevide, fotografije ... Besedila na spletu so že na splošno veliko slikovitejša, saj je tisk vseh dodatkov k besedilu danes dražji. Kateri koli dodatek k besedilu moramo tudi ustrezno opremiti z naslovi, ga dodati h kazalu, na koncu morajo biti navedene vsi viri (npr. slik in zemljevidov) ...

Iskanje[uredi]

Iskanje podatkov je danes precej enostavnejše, kot je bilo to v času, ko internet še ni bil dostopen tako široki javnosti. Pomembno je poudariti, da se zvišuje tudi število informacij. Do informacij lahko dostopamo v večih podatkovnih zbirkah – ena izmed takih je Cobiss, v kateri imajo z različnimi identifikacijskimi kodami avtorje ločene med seboj, da pri takšnih, ki imajo enaka ime in priimek, ne pride do zmešnjave.

UDK[uredi]

Kratica pomeni univerzalno decimalno klasifikacijo, ki spremlja objave, nasprotno od enkratnih številk ISBN IN ISSN. UDK je samo ena od obstoječih klasifikacij in je ne uporabljajo povsod. Uporaba te klasifikacije je lažje za izurjene bibliografe kot pa za amaterje, saj prvi z vrstilci opremljajo vpise bibliografskih enot v Cobiss.

DOI[uredi]

V angleščini kratica pomeni Digital Object Identifier, pri nas jo prevajamo kot digitalni identifikator objekta. Gre za standarizirano označevanje spletnih objav, ki nam pomagajo na lažji in trajnejši način priti do znanstvenih podatkov. Koda je sestavljena iz večih številk, ki jih ločuje poševnica. Številke pred poševnico pomenijo založbo, za poševnico pa je številka publikacije (npr. 10.77771/1481-4374,2064 --> pod to kodifikacijo bi nam spletna stran organizacije ponudila članek Milene Blažič z naslovom A survey of Sloveniian women fairy tale writers, ki je bil objavljen v eni izmed kanadskih spletnih revij).

COBISS ID[uredi]

Vsaka registrirana objava pri nas, ne glede na medij, je opremljena z uporabno številko Cobiss.

Podatki in podatkovne zbirke[uredi]

Po SSKJ-ju je podatek dejstvo, ki o določeni stvari kaj pove ali se nanjo nanaša. Danes ljudje podatek vedno bolj »nadomeščajo« z besedo zajemek, ki naj bi natančneje zavzemala produkcijo in reprezentacijo znanja v humanistiki in drugih vedah. Informacije delimo na dve vrsti, in sicer na dokumente in podatke. Do podatkov je bil nekoč težji dostop, saj si moral informacije, do katerih nisi prišel sam, iskati na takšnih mestih, kjer so bili dostopni za javno uporabo. Tudi številko člankov v javni rabi zdaj narašča.

Seznami[uredi]

Seznami se pogosto uporabljajo, kadar želimo našteti serijo elementov na čim razločnejši način. Ob pisanju seznama moramo biti pozorni na ločila – ta niso niti potrebna, vendar se moramo skozi celotno naštevanje držati enega principa pisanja.

Digitalna humanistika[uredi]

Nova pisarija sodi v področje digitalne humanistike. Pri tej vedi gre pravzaprav za računalniško obdelavo humanističnih podatkov (njihov zajem, ureditev v podatkovno zbirko, njihovo analizo, vizualizacijo). S tem terminom se je svet prvič srečal leta 2001, 5 let pozneje pa so se pod tem imenom že začele povezovati organizacije z novimi metodami dela. Z digitalno humanistko povezujemo tudi novonastalo vedo kulturomiko (glej Nova pisarija str. 312). Raziskovalne dejavnosti in predmeti raziskave pri digitalni humanistiki so:

  • zajem ---> sem sodijo digitalizacija, optično prepoznavanje, pisanje v katerem izmed urejevalnikov, konverzije med digitalnimi formati, programiranje, izdelava spletnih strani, iskanje informacij, izdelava seznamov
  • obogatitev --> dodajanje metapodatkov, enkodiranje, anotiranje, modeliranje, urejanje, kartografiranje
  • analiza --> stilometrija, modeliranje tem, analiza socialnih omrežij, vizualizacija, analiza čustvenega odziva, pridobivanje podatkov, strojno učenje, medbesedilna analiza in prepoznavanje vzorcev, tistična analiza
  • interpretacija --> kontekstualizacija, modeliranje, povzemanje in konceptuliziranje
  • razpečevanje in hranjenje --> publiciranje, identifikacija, urejanje dostopa, razporejanje, bibliografska manipulacija za potrebe citiranja, arhiviranje in licenciranje
  • kolaboracija --> komunikacija, participacija, komentiranje, množičenje
  • meta DH-dejavnosti --> propagiranje DH-principov, strokovno ocenjevanje, poučevanje, sodelovanje oz. vodenje projektov, obveščanje in financiranje

Digitalna humanistika je znanstveno področje, ki se razvija in je povezano z mrežo akademskih inštitucij, projektov, štipendij, služb, publikacij in spletišč. To vedo je mogoče študirati na petnajstih nemških univerzah, medtem ko v Sloveniji te možnosti zaenkrat še ni (Hladnik se boji, da bi se s tem v Sloveniji prej začeli ukvarjati na kakšni fakulteti za informatiko kot pa na humanistiki).

Empirične naloge[uredi]

Te metode so v humanistiki zelo prepoznavne že zaradi opaznega deleža številčnih podatkov, predstavljeni v tabelah ali pa z grafikoni. Kako so se empirični pristopi znašli v literaturi?

  • Iz humanističnih ved (matematika),
  • iz informacijskih komunikacijskih tehnologij,
  • preko jezikoslovja (jezikoslovno računalništvo),
  • preko tržnih raziskav knjige,
  • iz tradicije pozitivističnih pristopov v literarni vedi.

Javno dostopne so samo raziskave, ki so nastale znotraj akademskega okolja, medtem ko so tiste, ki jih opravljajo velike založniške hiše ali pa informacijski servisi, skrbno varovana skrivnost.

Slovarček manj znanih besed[uredi]

  • razpečávati -am nedov. (ȃ) 1. delati, da zlasti kaj prepovedanega dobi več oseb: razpečavati ukradeno blago, mamila; razpečavati ilegalno literaturo 2. knjiž. razdeljevati, razpošiljati: razpečavati filme, knjige ● zastar. živino so razpečavali v druge kraje prodajali
  • anahronístičen -čna -o prid. (í) ki ni v skladu z določenim časom ali razmerami, nesodoben: anahronistična politika; anahronistično gledanje na dobo; to delo je danes že anahronistično
  • rezidènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) nekdaj diplomatski predstavnik, za stopnjo nižji od poslanika: odpoklicati rezidenta; opravljati posle rezidenta
  • fantázma -e ž (ȃ) knjiž., redko fantazmagorija: fantazme in halucinacije
  • recenzíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na recenzijo: recenzijski članek / učbeniki so v recenzijskem postopku ♦ zal. recenzijski izvod izvod, ki ga založba da uredništvu ali posamezniku v oceno
  • diseminácija -e ž (á) med. razširjenje bolezenskih klic po telesu
  • recenzènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) kdor recenzira, ocenjevalec: recenzent je predlagal nekatere popravke; določiti recenzenta; recenzent učbenika / gledališki, založniški recenzent
  • inêrcija -e ž (é) 1. knjiž. stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost: boriti se proti inerciji; družbena, duhovna inercija 2. fiz. lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti; vztrajnost: zakon inercije; pren., knjiž. inercija stare miselnosti; njuna zveza je trajala samo še po zakonu inercije

Slavistična revija[uredi]

Vtisi ob prebiranju[uredi]

Ob listanju Slavistične revije sem najprej opazila raznolikost jezikov, v katerih so napisani članki. Všeč mi je, ker vsebuje tudi slikovno gradivo, razne grafe in tabele za lažje razumevanje prebranega. Vsak članek pa ima na koncu zapisan tudi sklep, v katerem je jasno povzeta vsebina članka.

Jezik Poljanskega rokopisa[uredi]

Poljanski rokopis je nastal med 18. in 19. stoletjem, verjetno v kapucinskem samostanu v Škofji Loki. Jezik najdenega rokopisa naj bi bil mešanica rovtarskega ali gorenjskega narečja in osrednjeslovensko oziroma kranjsko različico knjižnega jezika. Avtor dela je neznan, glede na splošno izobraženost takratnih duhovnikov pa lahko trdimo, da je bil ta izobražen in jezikovno podkovan. Rokopis je napisal v bohoričici. Besedilo je približek dela, ki je ga spisal Martin Cochemski, da bi se vera širila tudi med preprostejšimi ljudmi. Delo je bilo odkrito v zapuščenem župnišču v Poljanah nad Škofjo Loko, danes pa ga hrani NUK.

Literarni dogodki 25. avgusta[uredi]

Rojstva[uredi]

  • Johann Gottfried Herder, nemški pesnik, teolog, filozof (1744/1803)

Smrti[uredi]

  • Richard Crashaw, angleški pesnik (1613/1849)
  • Truman Garcia Capote, ameriški pisatelj (1924/1984)

16. november na SlovLitu[uredi]

2017[uredi]

* Vloga prevoda in prevajalcev -- SD Koper -- NUK -- Leposlovne prevodne pasti

Društvo slovenskih književnih prevajalcev vabi na pogovor v okviru cikla Pridobljeno s prevodom Vloga prevoda in prevajalcev v sodobni družbi. Lektorsko društvo Slovenije pripravlja strokovno predavanje o slogovnih posebnostih prevodnega leposlovja. Slavistično društvo Koper in Kulturni klub/Club culturale pa vabita na novembrski Pogovor o branju s pisateljico, kritičarko in prevajalko Gabrielo Babnik.

2016[uredi]

* Medialnost in literatura

Slovensko društvo za primerjalno književnost je skupaj s Slavističnim društvom Slovenije in Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani bralce SlovLita povabil na mednarodno konferenco Medialnost in literatura ter predstavil program za oba dneva, ko je konferenca potekala.

* Koroški -- Od Rolfa -- Emanuel Kolman

Dunajski inštitut je objavil In Memoriam Fabjan Hafner (8. 6. 1966 – 10. 5. 2016) v počastitev veliko prezgodnje smrti slovenskega koroškega pesnika in prevajalca. Na TV Slovenija bodo ponovno predvajali dokumentarec Ungaretti – Voranc o človeški tragiki bojišča velike vojne na Doberdobu. Jernej Kusterle pa se je na Slovlit obrnil, ker je oktobra 2013 pri Kulturno-umetniškem klubu Artista uradno izšla knjiga Zbrano delo Emanuela Kolmana.

2015[uredi]

* Tone Pretnar -- Knjige FF in ZRC SAZU -- UD-korpusi

Literarnovedni dogodek[uredi]

Literarnovedni dogodek, na katerega sem naletela danes (4. 1. 2018) na SlovLitu, je vabilo na Predstavitev najnovejše številke Zgodovine za vse, ki bo potekala 11. 1. 2018 v Zgodovinskem arhivu Celje. Po predstavitvi zgodovinskega dela bo potekalo še predavanje zgodovinarja Blaža Javornika o potopisnih črticah Gvidona Serneca. Javornik se je ukvarjal s proučevanjem Serenca, ki je svoja dela nekoč objavljal v Slovenskem narodu. Žal so njegova dela razkropljena in niso bila nikoli objavljena na enem mestu, vendar lahko iz ohranjenih še vedno razberemo mentaliteto takratnega človeka.