Uporabnik:Ninagubanc

Iz Wikiverza
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje

Domače naloge[uredi]

1.Domača naloga[uredi]

Za prvo domačo nalogo smo morali tipkati besedilo na Wikivir. https://sl.wikisource.org/wiki/Trema


2. Domača naloga[uredi]

Nacija — kultura

Stran je prvič nastala ob praznovanju Prešernove dvestoletnice, leta 2000. V Narodnem muzeju so zbrali rokopise, predmete našega največjega slovenskega pesnika, zraven pa predstavili novomedijsko predstavitev z naslovom Nacija minus kultura. 22 let pozneje so na pobudo Moderne galerije ponovno obudili. Tokrat so za črpanje gradiva uporabili spletno stran Twitter in dve pomembni aktualni tehnologiji: velepodatke ter umetno inteligenco. Novejša in izboljšana verzija predstavlja tri komponente. To so panteon, ljudstvo in bot, kot je predstavil vodja projekta, Vuk Ćosić. Po njegovih besedah gre za generirano umetnost, ne degenerirano.

3. Domača naloga[uredi]

Slavistična revija

Slavistična revija je osrednji slovenski znanstveni časopis, ki se posveča jeziku in literarnim vedam. V njej so objavljene slavistične teme, namen revije pa je proučevanje slovenske književnosti. Revija je zasnovana precej drugače od vseh ostalih revij, ki smo jih vajeni danes. Sestavljena je iz več člankov, posvečenim slovanskim literarnikom, umetnikom itd. Že njen podnaslov Časopis za jezikoslovje in literarne vede nakaže na proučevanje jezika. V njej ni nobenega slikovnega gradiva, nobenih barv ali česarkoli, kar bi jo naredilo bolj vabljivo bralcu. Je precej poučna in koristna za vsakogar, ki ga jezikoslovje ter književnost slovanskih narodov zanima. Osebno me ni najbolj navdušila prav zaradi te svoje pustosti.

4. Domača naloga[uredi]

Primož Trubar

S Trubarjem in obujanjem njegovega delautrjujemo slovensko kulturno identiteto, ponosno poudarjamo njene začetke v 16. stoletju in prisegamo na tradicionalne vrednote knjižne kulture. V zgodovino se je znani Slovenec vpisal zaradi preloma s tradicijo ustne kulture in odpovedjo vere svojih staršev. Za kulturno preživetje v nenehno spreminjajočem svetu moramo hoditi po njegovih stopinjah. Namesto raziskovanja preteklosti bom morali poseči v knjižno prihodnost in preizkušati nove oblike socialne eksistence in komunikacije. Vsi veliki umetniki, ki jih imamo za vzor, so znali prekiniti vez s tradicijo in začeti svojo pot.

5. Domača naloga[uredi]

Popravljalci sveta

Avtor Nove pisarije, Miran Hladnik, v svojem TEDex govoru ljudi deli na dve polovici. Prvi naj bi živeli po sloganu Carpe diem!. Zanje je svet povsem sprejemljiv, kakršen je. Želijo le uživati do konca, živeti na polno, na svetu jih nič ne moti. Na drugi strani pa so tako imenovani popravljalci sveta, ki s svetom niso zadovoljni, želijo si nekaj več, stremijo kspremembam in izboljšanju življenja samega. V preteklosti je spremembe vedno prinesla vojna. Že Prešeren pa se je začel fokusirati na kulturno revolucijo. Začel je sprejemati tuje kot nekaj, iz česar lahko črpamo, na čemer lahko gradimo in se učimo. Vprašanje je, ali lahko jezik povzroči kakšno spremembo? Zjezikom namreč širimo znanje, informacije, izmenjujemo mnenja. In najboljše mesto za to? Hladnik nedvomno trdi, da ni boljšega prostora od Wikipedije. Wiki spletišča nam nudijo novo paradigmo, omogočajo nam vstop v svet. Tam objavljamo svoje informacije, hkrati se učimo od drugih. Poleg tega, da lahko vsebino prispevamo brezplačno, jo lahko brezplačno tudi dobimo. Zanimivo je, da je Wikipedija preživela vsa ta leta brez kakršnekoli zunanje institucije, spodbude ali financiranja. Deluje neodvisno od države in ideologij. Pisec na Wikipediji je lahko kdorkoli. Morda je to lahko nevarno, še posebej zaradi vandalizma, a tveganje niti približno ne odtehta dobrih lastnosti tega, da je to povsem svobodno spletišče. Avtorji na ppogovorni strani lahko odpravljajo morebitne težave, nerazumevanja ali samo debatirajo. S popravljanjem člankov na spletu tako popravljamo vseobsegajoč virtualni svet.

6. Domača naloga[uredi]

Na Geopedii sem zasledila slavne osebe svojega rojstnega kraja: Peter Aleš, Andrej Bohinc, Jakob Aleševec in Jernej Kopitar. Opazila sem, da imajo vsi od danih svoj članek na Wikipediji. Največ je napisanega in izpopolnjenega pri članku o Kopitarju, verjetno, ker je tudi najbolj poznan literat tega območja.

7. Domača naloga[uredi]

NOGOMETNA ŽOGA

Pri članku sem popravila:

  1. vejice
  2. slogovne nejasnosti
  3. zamenjava neknjižnih besed za knjižne
  4. pravilna uporaba vezaja
  5. pravilen zapis besed

8. Domača naloga[uredi]

Pri brskanju po Registru kulturne dediščine sem opazila, da je na Wikipedijski zbirki zelo malo kulturnih institucij iz mojega kraja. Svojo stran ima le Cerkev Sv. Marjete v Vodicah. Brez zapisov pa so: pokopališka kapela, domalčiji Lokarje in Vodiška, hiše Pustnice, Kopitarjev trg in Lokarje, šola Škofjeloška in Vila Kamniška.

Pokopališka kapela v Vodicah (podatki za Zbirko): EŠD: 1-4879

Zvrst: stavbe (buildings)

Podzvrst: sakralne stavbe (sacred buildings)

Geslo: pokopališka kapela, poslikava

Datacija: 18. stoletje, 3/4. 19. stoletja, 1851

Avtor: Matevž Langus (freskant, 1851)

9.Domača naloga[uredi]

sličica 14879

EŠD: 14879

Kategorija: stavbe - objekt - sakralna stavbna dediščina

Pokopališka kapela, poslikave

Baročna kapela, pravokotni tloris

Poslikava slikarja Matevža Langusa (1851)

Območna enota: ZVKD Ljubljana

https://sl.wikiversity.org/wiki/Slika:Kapelica_polje_pri_vodicah.jpg

Nova pisarija[uredi]

Uvod[uredi]

Delo dopolnjuje literarni priročnik Praktični spisovnik in skrbi za strokovno pismenost pri slovenistih, literarnih zgodovinarjih idr. Podlaga za naslov je v Vodnikovih knjigah 19. stoletja, kjer je beseda pismenost pomenila slovnico. Avtor knjige, Miran Hladnik, se pri izbiri naslova sklicuje na Prešernovo delo Kranjska pisarija, s katerim je pesnik karikiral ideal ljudskega jezika.

Pismenost[uredi]

Pismenost definiramo kot obvladovanje znakovnega sistema za pisno komunikacijo. Razumevanje le te se nenehno spreminja, danes to dojemamo kot dvojno sposobnost: sprejemanja zapisanih informacij in njihovega tvorjenja in posredovanja. Zagotovo je reči, da se bo pojem pismenosti skozi leta še precej spreminjal... Tehnologija nas vse bolj oblega, zato je pomembno, da jo obrnemo sebi v prid.

Informacijska družba[uredi]

Je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki je nadomestil industrijsko družbo. Pri info. družba govorimo o konceptih, kot so: participativna kultura, družbena omrežja, družbeni mediji, fanovska kultura ipd. Težava je le, da mnogi humanisti in socialni teoretiki nočejo ugledati družbenoemancipacijskih priložnosti, ki nam jih ponuja hitro rastoča krivulja proizvodnje informacij, kar se dogaja na spletu.

Wikiji[uredi]

Wikiji je skupno ime za Wikipedijo in vsa njej podobna spletišča (Wikivir, Wikiverza,...). So del neprofitne organizacije Wikimedia, delujejo vse od leta 2001 in so t.i. metafora nove družbene paradigme - informacijska družba. Razlogi za njihovo uporabo oz. njihove prednosti:

  1. lahka dostopnost
  2. volontarizem
  3. kooperativnost
  4. tesnejši stik z realnostjo
  5. spodbujanje enciklopedičnega izražanja.

Wikiji so spletna računalniška tehnologija 2. generacije = splet 2.0 in nas nagovarjajo k sodelovanju. Na lestvici jezikov na Wikipediji (razvrščenih po številu in obsegu člankov) je slovenščina na 40. mestu. Licenca creative commons (cc) oziroma 'licenca ustvarjalnega ljudstva' ureja status člankov na Wikipediji.S pomočjo raznih orodij lahko članke kdorkoli popravlja (orodje uredi) ali preveri potek nastajanja le tega (orodje zgodovina). Za zagotavljanje kredibilnosti znanstvenih objav skrbijo z utečenimi recenzijskimi postopki (peer reviewing). Na Wikipediji je nakopičenega več zgodovinskega znanja kot kjerkoli drugje. Pri tem si pisci prizadevajo za nepristranskost/nevtralnost pri zapisu in razumevanju zgodovinskih dejstev.

Wikiji in šola[uredi]

Nedvomno so spletišča Wikimedie močno pedagoško orodje, ki je žal premalo v uporabi. Wikipedija v šoli namreč pomeni stopiti iz "cone udobja", tvegati z vstopom v svet realne strokovne komunikacije. Gotovo pa je uporaba Wikijev v šoli le koristna, saj učitelji na ta način ves čas preverjajo svojo avtoriteto pred javnostjo na spletu, učenci pa na ta način pokažejo svojo odgovornost in znanje v odnosu do skupnosti.

Avtor[uredi]

Sprva so literarni zgodovinarji svojo pozornost po večini posvečali avtorju nekega književnega dela. Od tod imamo avtorsko biografijo kot eminenten literarnovedni žanr, pri čemer postavljamo spomenike, slavimo avtorske jubileje,... Od nastopa t.i. interpretacijske šole v 1960. letih so svoj pogled preusmerili na besedilo in vprašanje, kaj je želel avtor z njim povedati. V 80. letih 20. stoletja pa je v ospredje postavljen bralec in njegove kulturne potrebe, interesi itd. Za zapisovanje nečesa se odločimo zaradi pomembnosti predmeta za nas same, zaradi njegove socialne ali nacionalne pomembnosti. Temo strokovnega pisnega izdelka izberemo na podlagi lastnih interesov, četudi ne potrdimo svoje teorije z ugotovitvami, a moramo biti pri tem dosledni in upoštevati gradivo ter ugotovitve. Ni dobrih in ni slabih tem. Izbira je vse prej kot enostavna, kajti možnosti ves čas naraščajo. Po teoriji funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na 4 področjih:

  1. za vsakdanje sporazumevanje
  2. za leposlovno sporazumevanje
  3. za strokovno in znanstveno sporazumevanje
  4. za publicistično oz. novinarsko sporazumevanje.

Pri pisanju znanstvenih objav se moramo tudi odločiti za jezik, v katerem bomo sporočali svojim bralcem. Globalno javnost nagovorimo v lingui franci angleščini, medtem ko pri domači publiki uporabimo slovenščino. Kot vse drugo je tudi pisanje veščina, ki jo lahko natreniramo. Za vajo prepisujemo besedila iz knjig, revij na zaslon. Dandanes nam tudi ni več potrebno pretipkavati v celoti, temveč le popravljamo za strojem. To nam omogočajo čitalniki in OCR funkcija. Avtorji besedil so včasih imeli poseben ugled, z deli so konstruirali in kulturno emancipirali družbo. Njihov visok ugled se včasih še danes odraža v njihovih zahtevah, da lektorji in uradniki ne posegajo v njihova dela. Prav teh posegov v besedilo pa ne bi smeli razumeti kot kritiko temveč kot sodelovanje. Soavtorstvo pri tekstih je lahko zelo učinkovito in večkrat opremljeno z licenco cc. Objaviti besedilo danes mirno lahko razumemo kot "uploadati" oziroma postaviti na kakšno spletno mesto ali strežnik. Pri tem se moramo seveda zavedati, da , ko je besdilo enkrat na spletu, postane javno in vidno vsem. O statusu objave na spletu pa v prvi vrsti odloča avtorjeva intenca, t.j. težnja po zbujanju interesa ter širjenju nekega dela. Pri Wikijih govorimo o množičnem umu ali pametni množici. Gre za sodelovanje več intelektualcev, anonimnih posameznikov, čigar cilj je izmenjava znanja, vednosti ter korist za vsakega člana skupnosti. Splošno znanje namreč nastaja kot produkt dialoga med posamezniki (informacije vseh se dopolnjujeo). Wikipedija pamet množice dobro izrablja, saj je produkt "množičenja" (crowdsourcing). Besedilo je iz pravnega zornega kota intelektualna lastnina, okrog katere je nastala specifična zakonodaja: avtorske pravice (copyright). Prizadeva si za ozaveščanje o posebnih pravicah, ki jih kreatorjem prinašajo izdelki človeškega uma in za realizacijo teh pravic. Če copyright izhaja iz kulture dovoljevanja (permission culture), iz svobodne kulture (free culture) izhaja t.i. ustavrjalna gmajna (creative commons). Koncept nam lajša dostop do intelektualnih proizvodov. Copyright oziroma avtorska zakonodaja ščiti avtorska dela, fiksirana v kateremkoli mediju, in sicer pred zlorabo = nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo in objave kakšnega dela. Lastnik avtorskih pravic je avtor sam, dokler teh ne odstopi oziroma proda. V primeru, da je delo produkt več avtorjev, ali ustvarjeno v okviru pisateljevih službenih obvaznosti, pripada inštitutu. Dokler delo, čigar lastniki avtorskih pravic nismo mi sami, korektno oziroma pošteno uporabimo (fair use), je dovoljeno razpečevanje (distribucija) dela. To pomeni, da damo delo na razpolago v razredu, na spletni strani, ko posodimo knjigo komu itd. Pri tem pazimo, da ločimo prodajo dela od prodaje avtorskih pravic. Kadar avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, za kar se večinoma pogajajo založbe, nima več pravice odločati o njegovem razmnoževanju. Med ljudmi je pogosto zmotno mišljenje, da je vse kar najdemo na spletu prosto uporabno. Takšne so le redke vsebine, ki jih avtor opremi z ustrezno licenco.

Bralec[uredi]

Dandanes je v ospredju bralčevo zelo praktično pričakovanje oziroma zahteva po prostem dostopu informacij. Vsem bi moralo biti prosto dostopno osnovno znanje. V šoli npr. k temu spadajo učbeniki, ki služijo kot dokaz ozaveščenosti države in njenih namenov izboljšanja družbe. Žal pa je zunaj šole prosta dostopnost informacij manj samoumevna. Živimo namreč v močno potrošniški družbi, ki temelji na našem zapravljanju denarja. Prostor svobodnega pretoka informacij je razširil internet, in sicer z digitaliziranimi zemljevidi Slovenije, s SSKJ-em,... Država po drugi strani pa to prej zavira, kot spodbuja. Najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanja so: vera, vojska, trgovina, uradi in industrija, saj mnogokrat prinašajo kakšne skrivnosti. Po teh institucijah se ne bi smeli zgledovati. Besedna umetnost kot predmet strokovne komunikacije je dostopna le pod ppogojem plačila za knjigo, vstopnine za gledališko predstavo ali obisk muzeja itd. Lažje dostopna je le, kadar gre za šolsko gradivo ali učbenik, kadar so avtorji že več kot 70 let v grobu ali kadar avtorji svoje tekste opremijo z ustzrezno cc-licenco. EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, ne pa tudi umetnosti... Ima znanost večji pomen od slednje? Pri dostopnosti moramo ločevati med različnimi pojmi:

  1. prosta ali odprta dostopnost = nanaša se na diseminacijo znanstvenih info, zadeva vse oblike info, ne smemo spreminjati vsebine
  2. prosta vsebina = pri tem lahko spreminjamo vsebino, kolikor želimo
  3. odprti podatki = podatki na internetu, ki niso podrejeni copyrightu
  4. odprti dostop = kako doseči svobodno dosegljivost znanstvenih objav na spletu
  5. odprta/prosta vsebina = kako doseči svobodno dosegljivost virov
  6. prosto znanje = podobno kot odprti podatki, vendar širše
  7. prosto izobraževanje
  8. drugi: odprta koda, odprto raziskovanje, odprta znanost

Objave na Wikimedijinih spletiščih so dostopne na način, opisan z licencama CC-BY-SA 3.0 in GFDL. To pomeni, da gre za pravi prosti dostop (v praksi časovno in krajevno neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost). Razlikujemo med več različnimi prostimi dostopi: zlati prosti dostop (zagotovi ga založnik), zeleni prosti dostop (zanj poskrbi avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec), sivi dostop (spletna dosegljivost informacij, do katerih je drugače težko priti), zakasnjeni prosti dostop (dostopne postanejo po omejenem obdobju embarga, zakasnitve), platinasti prosti dostop (publikacije, katerih stročke krije nekdo drug - inštitucija, mecen). V prihodnosti lahko vsekakor pričakujemo ukinitev tiska z zmanjševanjem stroškov objav. Pisci člankov za Wikipedio se zavedajo, da je besedilo, po objavi, javna last. Večina člankov je skupinske narave in gredo skozi roke mnogih avorjev, zato je sklicevanje na avtorska imena skoraj zabrisano. Znanje ne sme biti lastnina fizičnih ali pravnih oseb, ampak zares javno dobro, kot ga je razumel Tomaž Akvinski, kot ga razumejo promotorji avtorske licence cc, aktivisti na Wikipedii in vedno več akademskih inštitucij. Založbe so segment kulturne industrije, ki bralca dojemajo kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji ali lasti. Knjige so zanje tržno blago, s katerim se trudijo zaslužiti, zato jim seveda ni v interesu širjenje člankov in knjig na spletu. Zahtevati informacijo zastonj je danes vedno bolj normalno, biti informiran je namreč ena osnovnih človekovih pravic. Dejstvo, da lahko kvaliteten znanstveni tisk deluje brez založbe, dokazujejo znanstvene revije, izdane s strani društva. Založniškega posredništva so se znebile že pred desetletji (pr.: Slavistična revija, leta 1991). Nove izbirne možnosti znanstvenim piscem ponuja pojav "predatorskih založb", ki delujejo tako, da postavljajo revije na splet po principu zlatega prostega dostopa. To pomeni, da avtor plača stroške objave, za bralca je publikacija zastonj. Za avtorje so vabljive, saj imajo urejeno indeksiranje pri destih bibliografskih inštitucijah, skrbijo za vidnost objav in ne pretiravajo s stroški. Najočitnejši dokaz uspešnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo s številkami o citiranju. Ti so lahko zelo različni od podatkov o branosti, pri čemer šteje že vsak bežen obisk spletne strani. Če želimo citiranost meriti, le vgradimo katerega od zastonjskih števcev dostopa, lahko pa celo vgradimo skript za Googlovo analizo obiska. Je pa dejstvo, da prosti dostop omogoča večjo branost in posledično citiranost. Princip prostega dostopa je v soglasju s principom volonterskega prispevanja in v opoziciji s profitno usmerjenim objavljanjem. Zahteve po prostem objavljanju in prostem dostopu do objav so nujni člen in pogoj pozitivnih socialnih vizij. Slovenski literarni zgodovinarji npr. lahko naložijo svoje akademske spise na Pedagoški fakulteti v LJ, Univerzi v MB in na univerzi v NG. Univerza v Ljubljani je svoj repozitorij vzpostavila z zamudo in tako med zadnjimi. Ti slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte zananosti. Avtorji lahko od pojava spleta v 90. letih 20. stoletja svoje tekste objavijo na osebni strani, v lastno spletno bibliografijo, in sicer v okviru svoje inštitucije ali na drugih zastonjskih popularnih lokacijah. Pri besedilih, ki jih dajo v tisk, morajo paziti, da v avtorsko pogodbo z založnikom vstavijo člen, ki jim dovoli vzporedno spletno objavo. Slovenske literarnovedne revije (Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost) so v prostem dostopu takoj, ko izidejo na papirju. Korigirano digitalno verzijo priskrbi tiskarna, starejše letnike pa postavi na splet Digitalna knjižnica Slovenije (dLib). Od leta 1999 imamo tudi spletni forum SlovLit, ki kontinuirano skrbi za strokovno komunikacijo v 1650-članski literarnovedni in jezikovni slovenski skupnosti. Forum goji princip skupnostnega dela in komunikacije, lociran je na strežniku raziskovalnega inštituta Jožefa Štefana. Sabotaža sodobne informacijske ddružbw je še psoebej očitna na dveh pravnih področjih: slovenska avtorska zakonodaja in zakon o varstvu osebnih podatkov. Razlogov za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja so številčni: nekateri se bojijo njihove velikosti; drugim ni všeč, da izvirajo v Ameriki ter tako pomenijo konkurenco domačim podjetjem te vrste; tretji se bojijo digitalnih tehnologij vobče; vsem pa je skupno nezaupanje v dobre namere tovrstnega početja. Literatura iz 19. stoletja je zrasla iz liberalskih idealov, gradi prav na idealu ozaveščenega in ustvarjalnega posameznika, ki si prizadeva širiti svoje znanje in ljubezen do literature. Omenjenega posameznika ne zanima uresničevanje samovoljnih želja, temveč je zainteresiran za skupno blaginjo oziroma za blaginjo vseh drugih posameznikov in okolja. Najbolj nevarna je politična zloraba osebnih podatkov, ki si jo vpasih privoščijo državni organi. Čas je že, da si nehamo zakrivati oči pred velikimi spremembami v dojemanju zasebnosti in jim prilagodimo tudi zakonodajo. Slovenski Zakon o varovanju osebnih podatkov, pod vodstvom Nataše Pirc Musar, je agresivno uveljavljal Urad informacijskega pooblaščenca in s tem grenil življenje državljanom (pr.: na področju fotografije je posegel s prepovedjo projekta Street View, zato smo bili Slovenci le tega deležni z zamudo; s prepovedjo iskanja po imenih in priimkih je urad pohabil besedilni korpus Nova beseda itd.) Namesto, da bi pospeševal pretok informacij, urad ovira njihov promet, sklicujoč se na atavistično interpretacijo tistega dela zakonodaje, ki ščiti človekovo zasebnost. Za absurdnost vsega skupaj lahko damo primer varovanja podatkov glede smrti nekoga. Zakon o "varovanju zasebnosti" vodi celo pogrebo podjetje, ki wikipedistu noče sporočiti dneva in kraja smrti javne osebnosti. Le komu koristi skrivanje tako banalnega podatka?

Kredibilnost[uredi]

Danes je objavljanje del tako rekoč neomejeno. Vsakdo lahko objavi karkoli (bolj ali manj). Avtorjem v teoriji lahko zaupamo, če gre za nekega uveljavljenega strokovnjaka. Seveda obstajajo tudi taki, ki svoj položaj izrabijo. Pri mlajših avtorjih pa je obratno, ponavadi smo do njih bolj skeptični zaradi pomanjkanja izkušenj, a mnogokrat neupravičeno, saj imajo ponavadi obsežno teoretsko znanje.

Aktivizem[uredi]

Pri dojemanju zananosti objektivno znanstveno spoznanje ni mogoče, saj to zmoti raziskovalčev interes. Pri objektivnem spoznanju je dobro slediti korekturi samoumevnega domačega humanističnega stališča, ki zagovarja idejo, da je naša naloga svet zgolj opazovati. Dolgo umetnost ni smela streči družbenim potrebam. Zzamikom smo Slovenci počasi sprejeli ameriško ideologizacijo, ki je vidna kot aktivizem v kakšni diplomski nalogi. Aktivist je tisti, "ki sodeluje aktivno, v kakšnem društvu ali gibanju". V znanosti pa je aktivizem neuporaben, ker je slep za nasprotne argumente in slepo sledi svojim načelom. Izobraževanje je deklerativno zapisano oblikovanju kritične zavesti: razmišljati je treba s svojo glavo!

Avtorstvo[uredi]

Inštitucionalna vezanost avtorja pomeni dve stvari: inštitucija avtorju podeli legitimeto za objave ali pa zavira objave prelomnih odkritij. Pri kredibilnosti dokumenta pomaga tudi starost dokumenta: starejši verjetno večkrat predelani, zato verjetneje bolj zanesljivi. Pazljivi moramo biti na ponaredke, saj se zelo hitro zabriše meja med strokovno ekspertizo in laičnim navdušenjem. Problem nastane tudi pri privlačnosti tekstov za bralce. Hitro lahko avtor podleže vplivu škandaloznosti teme, ki vse skupaj naredi bolj zanimivo bralcu. Tako lahko literarnovedni strokovnjaki le delajo na tem, da literarnozgodovinske informacije ponudijo na privlačen način.

Strokovno recenziranje[uredi]

V nanosti je to utečen postopek za ločevanje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Podvrženi so mu avtorji, ki pošljejo razpravo za objavo; referenti, ki znanstvene prispevke pripravljajo; pisci v znans. zbornike; avtorji znans. monografij; raziskovalci, ki prosijo za sofinanciranje izdelkov; ... Recenzenti so strokovnjaki, ki imajo priznano kompetenco recenziranja s strani znans. srenje. Delajo na nevtralnosti, nepristranskosti, da ne pride do nepotizma (preferiranja objav bližnjih, znancev). Pri svojem delu so anonimni, za zaščito pred užaljenimi avtorji. Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, zavrnitev članka ali pogojni sprejem.

Pravopis[uredi]

Dvom v kredibilnost se začne že z avtorjevim neznanjem pravopisnih pravil. Paziti je treba predvsem na ločila:

  1. vezaj VS. pomišljaj (ali dolgi)
  2. narekovaji (v slovenščini tri oblike)
  3. dvopičje (težava le zaradi Cobissa, ki ga označi za nestično ločilo - narobe, je stično)
  4. tropičje (vedno nestično ločilo)
  5. malo vprašajev in klicajev v strokovnih besedilih
  6. podpičje (pred pojasnjevalnimi deli)
  7. pika (brez posebnih dilem)

Poleg tega težava povzroča tudi velika začetnica. Pri naslovih kolon ali vrstic v tabelah uporabimo veliko, pri celicah znotraj tabele pa večinoma malo začetnico.

Digitalna pismenost[uredi]

Vedno moramo natančno upoštevati paramatre, določene s strani urednikov. Besedilo mora do konca pripraviti avtor sam. Pomembno je ločiti med različnimi formati besedil na računalniku:

  1. txt = golo besedilo, pri pošiljanju pošte
  2. doc, rft, docx = pri vseh znanstvenih objavah
  3. pdf = za avtorje, ki se bojijo sprememb svojih člankov
  4. html = spletno besedilo

Pri wikijih pišemo naravnost v okno, ki se odpre po ukazu Uredi. S tem ukazom lahko tudi vidimo postopek nastajanja besedila in se učimo. Tam se znajdejo v privzetem formatu. Če s svojimi spremembami nismo zadovoljni, kliknemo ukaz Razveljavi; kadar pa smo hvaležni za popravke drugih uporabnikov, izberemo ukazZahvala. Svoje pripombe sporočamo, tako kot mentorji, recenzenti itd., v samostojnem besedilu, ustno ali neposredno v besedilu. Urejevalniki in ogledovalniki nam pomagajo komentirati. Lektor ali mentor mora v delo posegati tako, da so spremembe jasno razvidne, pisec pa je dolžen pokazati, katere popravke je upošteval in katerih ne. V wikibesedila popravke vnašamo neposredno.

Navajanje[uredi]

Citat = reprodukcija + navedba vira

Pri znanstvenem tekstu je skoraj nemogoče ne sklicevati se ne druge. S tem izkažemo svojo intelektualno superiornost, načitanost, poznavalstvo. Bralci pa bodo seveda bolj verjeli podatkom, za katerimi stoji več ljudi. Pri tem pa moramo vedno navesti avtorja, čigar besede povzemamo ali dobesedno navajamo. Zadržki pred citiranjem so povsem nepotrebni, saj je avtorsko delo, ki je razstvaljeno na javnem mestu, tam, da je na razpolago morebitnim zainterisirancem. Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, saj uporabimo le del nekega avtorksega proizvoda, ne celega. Moramo pa paziti, da s citiranjem ne pretiravamo. V znanstvenem sestavku moramo uporabiti tudi svoje besede kot dokaz svoje zdrave pameti. Pretirano citiranje je le strokovno in etično sporno, ni pa pravno vprašljivo ali kaznivo. Ločiti moramo med citiranjem in plagiiranju. Oplagiatu govorimo, kadar nekdo tuje znanje uporablja za svoje.

Citatna industrija[uredi]

  1. Citatni indeks = bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave za lažje identificiranje bolj pomembnih objav od manj pomembnih. Na spletu je zastonj na razpolago citatna podatkovna zbirka Google Scholar, ki zajema iz veliko več virov.Za indeksiranje so zainteresirane znanstvene revije, ki si prizadevajo izpolniti kriterije (recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost, ...) za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke.
  2. Faktor vpliva (IF) = številka, ki kaže stopnjo uglednosti/vplivnosti znanstvene revije. Slaba stran teh meritev je kulturna pristranskost. Dvomi v dani faktor so pripeljali do predloge zamenjave tega z Googlovim algoritmom za rangiranje strani oziroma kombinacijo obeh. V izdelavi je še en indeks: Open Citations Corpus (OCC).
  3. Slovenske znanstvene revije = med njimi so predvsem pomembne tiste, v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji: Primerjalna književnost, Slavistična revija, Dve domovini, Jezik in slovstvo, Razprave SAZU, Knjižnica idr.
  4. Citatni slogi = različni citatni standardi po svetu. Glavni teh so: APA, MLA, AMA, čikaški, wikipedijski. Humanistični pisci se večinoma odločajo za čikaškega ali MLA.
  5. Tehnika citiranja = kako navajamo citate (besedilo samo + navedba vira citata). Torej, vsak citat je iz dveh delov: dobesednega navedka in vira.
  6. Opombe = dodatna razlaga; pri zannstvenih besedilih poopombljanja niti ne potrebujemo.
  7. Kratki sklici = se prilagajajo besedilu, navedeni v oklepaju. Na primer: (1984: 15), kjer dobimo podatek o letu izdaje vira in strani, iz katere smo črpali besede. Avtorji morajo pred oddajo poenotiti sklicevanje v skladu z navodili.
  8. Označevanje navedkov = na tri načine: narekovaji, odstavek in drugačen črkovni rez, izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje.
  9. Od kod vse citiramo = iz vseh mogočih virov (knjige, revije, članki v lasniku, enciklopedična gesla, ...). Največkrat se sklicujemo le na del besedila oziroma besedlio samo, ne pa toliko na slike, tabele ipd.
  10. Viri in literatura = delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave. Literatura pa pomeni teoretične ali metodološke pripomočke za raziskavo.
  11. Zaslon in papir = večinoma pišemo na zaslon, a imamo v mislih končno tiskano verzijo. Za spletno besedilo je bolj primerno naštevanje kot pa za natiskano besedilo, zato je pri spletnih tekstih samoumevna uporaba alinej.
  12. Zgledi = podatke o publikacijah, ki smo jih navajali, smo nekoč prepisovali z naslovnic in iz kolofona. Najmanj napak naredimo, če podtake povzamemo iz Cobissa, ki ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot: polni, ISBD, COMRAC.
  13. Knjiga = če je v celoti dostopna na spletu, napravimo povezavo na digitalizirano verzijo.
  14. Knjiga na bralniku = lahko beremo tudi na bralnikih ali iz njih citiramo, pri čemer podtka o straneh ne navajamo.
  15. Članek v zborniku = pri tem moramo v Cobissu odpreti dva zapisa: o članku in o zborniku.
  16. Poglavje = potreba po citiranju poglavja iz knjige nastopi večinoma takrat, kadar je avtorjev knjige več. Navajanje poglavja enega od avtorjev je enako navajanju članka v zborniku.
  17. Fotografija = njabolje bibliografijo navajati direktno pod fotografijo samo (enako pri grafikonih ali tabelah)
  18. Risba = navedemo le avtorstvo prvega, ki se je z delom ukvarjal, drugače predolgo (datum odveč)
  19. Glasbeno delo = naslove glasbenih klasikov slovenimo
  20. Radijska, televizijska oddaja in film = težava pri oddajah je prehitro pojavljanje podatkov (iščemo v napovedih programa); pri oddajah namesto urednikovega izberemo novinarjevo ime

Pri citiranju prihaja tudi do napak: nepoznavanje temeljnih referenc, vljudnostno vključevanje nerelavantnih oseb z atemo, nenavajanje konkurenčnih avtorjev, samocitiranje, citiranje zaradi tega samega, navajanje hhtp-jev, navajanje le naslova leksikona brez naslovov gesel, ... Navajanje na Wikipediji je precej zahtevno, s tem se je ukvarjalo 26 sloveniskih wikipedistov po zgledu članka v angleščini.

Žanri[uredi]

Načinov sporočanja je na internetu veliko. Odločamo se med vsakdanjim sporazumevanjem, publicističnimi, umetnostnimi, strokovnimi/znanstvenimi žanri.

Kaj pa je razlika med znanstvenim, strokovnim in poljudnoznanstvenim člankom?

  1. Za izvirni znanstveni članek šteje prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji.
  2. Strokovni članek predstavlja že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo (v strokovni ali znanstveni reviji).
  3. Poljudni članki so najpreprostejši; služijo popularizaciji in družbenemu osmišljanju raziskovalnih spoznanj (v časnikih in nespecializiranih revijah).

Status strokovnega pisanja imajo: podatkovna zbirka, poročilo o dogodku, povzetek, članek, kritika, enciklopedijsko geslo, esej, predavanje, kritična izdaja, učbenik, priročnik, navodila, razprava, pregledna znans. razprava, izvirna znans. razprava, strokovna recenzija.

Šolsko pisanje pozna naslednje žanre: referat, esej, diplomska naloga. Namen teh je izpolniti študijske obveznosti.

Popravljanje[uredi]

Popravljanje je izbirni izraz za dve različni strokovni dejavnosti: lektoriranje in korigiranje.

  1. Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilo optimalno. Angleška verzija tega bi bila copy editing.
  2. Korektura je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug. Pri tem gre za besedila, pripravljena za objavo.

Uredništvo pa je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi. Urednik odloči, ali bo besedilo objavljeno ali ne.

Komunikacija v stroki[uredi]

  1. E-pošta = ena najpogostejših rab tehnologije, nastala za znanstvene komunikacije na MIT; tudi danes pomembno za komunikacijo
  2. Socialna omrežja = načini družbene komunikacije, prinesla jih je nova socialna paradigma, del tudi strokovne komunikacije, nespametno zanašati se na t.i. modrost množic (Splet 2.0); Facebook, YT, Twitter, ...
  3. Tvit = sporočilo v socialnem omrežju Twitter, zaživelo leta 2006, uporabljena tudi v literarne namene
  4. Drugo = mejni načini strokovne komunikacije znotraj socialnih omrežij, ki povezujejo strokovni segment človeškega življenja; LinkedIn
  5. Zagovor = zagovori akademskih spisov (referati, seminarske naloge, diplome, magisteriji, ...) kot "dramske" oblike strokovnega pogovarjanja

Lastnosti literarne kritike: inštitucijo tega poznajo le demokratični sistemi, kritik dolžan upoštevati beročo publiko, vedno subjektivna kritika, reklamno pisanje avtorjev o drugih ni kritika, značilna je polemičnost, na kritična stališča vpliva čas, je jasna in poučna, bralce le ozavešča, neredko kritiki deležni neodobravanja avtorja.

Enciklopedični članek[uredi]

Stremijo k jasnosti, jedrnatosti oz. konciznosti. Pisanje enciklopedičnega članka je tako rekoč vzorčna oblika današnjega strokovnega pisanja. Poznamo biografski članek (gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, lit. zgodovinarjih, mecenih, itd.) in članek o knjigi (gledamo Cobiss, dLib).

Učbenik[uredi]

Specifike pisanja le tega so: dialoškost, povzemanje in ponavljanje, poenostavljanje, privlačna tipografija, skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu, povezovanje učbenikov v serije. Namenjeni so študentom, dijakom in učencem.

Strokovni blog[uredi]

Blog je krajše za angleško besedo weblog ali spletni dnevnik. Za strokovni namen so primerni: področni blog, blog na določeno temo, osebni blog koga. Je primerna zvrst za politično diskusijo, za publiciste, ki oblikujejo javno mnenje (javni intelektualci). Gre za dialog med znanstveniki in izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj. Zaradi izogibanja intenzivni argumentaciji in citiranju niso podvržene recenziranju, zato tudi nimajo znanstvenega statusa.

Spletni forum[uredi]

So pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti. Nadaljujejo tradicijo forumskega strokovnega pogovarjanja, znanega pod imenom elektronska oglasna deska. Pomembna funkcija, ki loči forume od spletnih komunikacij, je arhiviranje.

Slog[uredi]

Danes je besedilo usmerjeno tako, da se bralcu najprej prikažejo sveža sporočila, ki se postavljajo pred prehodna. Najprej se prikažejo sveže informacije, šele nato, z listanjem navzdol, pa smo seznanjeni s historiatom. Sestavni deli strokovnih besedil so: avtorjevo ime, naslov, izvleček, ključne bessede, povezave, kazalo, telo besedila (uvod, teorija, gradivo, analiza, sklep), literatura in priloge. Za lažje pomnjenje kompozicije znanstvenga prispevka je v rabi kratica IMRAD ali slovensko UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep). Naslov je prva točka stika strokovne informacije z bralcem, zato je pomembna točka. Naslov mora zadeti vsebino, saj napoveduje celoten članek in temo. K naslovu spada UD-klasifikacija, ki jo priskrbijo bibliotekarji na urednikovo prošnjo. Naslovi naj bodo čim krajši in jedrnatejši. Izvleček je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo. Ima 4 sestavne dele: predmet raziskave, metode, rezultati in sklep. Pri navajanju ključnih besed moramo biti previdni, da izberemo utrjene termine, da so izrazi frekventni in imajo terminološko težo. Kazalo se navadno oblikuje samo, če le ustrezno označimo dele bedeila, ki imajo status naslovov in podnaslovov poglavij. Napotki za pisanje kazala: kratki naslovi poglavij, ravnajo naj se po vzorcu, kratka besedila naj ne bodo preveč členjena na poglavja in dolga poglavja naj bodo razčlenjena v podpoglavja. Povezave so tisti deli, ki ločijo besedila na papirju od besedila na zaslonu (tekst od hiperteksta). V besedila jih vnašamo v vsakem formatu in vsakem urejevalniku.

Sestavni deli[uredi]

Kompozicijski elementi strokovnih besedil:

  1. avtorjevo ime
  2. naslov
  3. izvleček
  4. ključne besede
  5. povezave
  6. kazalo
  7. telo besedila (uvod, teorija, gradivo, analiza, sklep)
  8. literarura
  9. priloge

Za lažje pomnjenje vsega tega si pomagamo s kratico IMRAD oziroma po slovensko UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep).

1. Naslov: prva točka stika strokovbne informacije z bralcem, zato tudi zelo pomembna; naslov mora zadeti vsebino; k njem spada UD-klasifikacija.

2. Izvleček: krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo; ima štiri sestavne dele (predmet raziskave, metode, rezultati, sklep).

3. Ključne besede: podobno kot izbiri kategorij; izrazi morajo biti frekventni in imeti terminološko težo.

4. Kazalo vsebine: se oblikuje samo, če ustrezno označimo dele za kazalo; naslovi v njem morajo biti kratki; ravnajo se naj po določenem vzorcu; smiselno dolga poglavja (ne prekratka, daljša naj bodo členjena na podpoglavja).

5. Povezave : ključni elemet, ki loči tekst od hiperteksta (na papirju in na zaslonu).



Slovarček[uredi]

  1. emancipacija = pridobitev enakopravnega položaja
  2. volontarizem = mišljenje, delovanje, ki temelji predvsem na volji (pr. vztrajati kljub neuspehu)
  3. intenca = težnja, nagnjenost, namen, usmerjenost
  4. repozitorij = prostor na strežniku za shranjevanje in dostopanje do dokumentov
  5. aktivizem = dejavnost, delovanje na nekem področju