Uporabnik:Niki Hüll
Ob Novi pisariji[uredi]
Uvod[uredi]
Nova pisarija nadaljuje poslanstvo literarnovednega priročnika Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti, ki je izhajal med letoma 1990 in 2002 ter skrbel za standardiziranje strokovnega pisanja. Potreba po novem priročniku se je pojavila po spremembah v strokovnem pisanju, ki se je s papirja preselilo na zaslon. Avtor obeh (tako prvotnega priročnika kot njegovega nadaljevanja) je Miran Hladnik.
Prva izbira za naslov priročnika je bila Nova pismenost, kar bi se navezovalo na delo Valentina Vodnika. Pismenost je v naslovu njegovih knjig v začetku 19. stoletja pomenila slovnico (ta pomen je še ohranjen v Pleteršnikovem slovarju). Današnji slovarji besedo razlagajo kot 'znanje branja in pisanja', kar pa se že umika širši razlagi 'poznavanje česa sploh' (druge oblike pismenosti: digitalna, medijska, funkcionalna...), na katero namiguje tudi dotično delo. Pridevnik nova se nanaša na nove medije, vendar se priročnik vseeno omejuje na besedilo (ne razpravlja o zvoku, videu). V igri je bil tudi naslov Zaslonska pismenost.
Avtor se je individualno delo odločil objaviti na Wikimedijinih spletiščih, ki so naklonjena skupinskemu avtorstvu, iz petih razlogov:
- podobno kot so avtorju pri nastajanju predhodnika Praktični spisovnik pomagali kolegi, študenti in bralci, bodo Novo pisarijo lahko neposredno sooblikovali uporabniki;
- tako je omogočen vpogled v zgodovino nastajanja/urejanja;
- podobno je omogočeno sprotno nastajanje, ciljno bralno občinstvo je lahko aktivno, kar naredi knjigo "rastočo";
- avtorju je z opazovanjem nastajanja besedila omogočena samorefleksija;
- avtor želi izkoristiti in raziskati možnosti medija kot novega orodja.
Kam z avtorjem[uredi]
Poglavje razpravlja o vidnosti glavnega avtorja, ki je na Wikimedijinih spletiščih v nasprotju s tiskano knjigo postranskega pomena. Obenem avtor naslavlja problem morebitnega vandalizma, vendar je v splošnem glede tovrstnega izpostavljanja in prostega dostopa do avtorskega dela optimističen. Mimogrede omeni še nedorečene parametre knjižnega opisa spletnih del na primeru datuma izdaje.
Prešernova Nova pisarija[uredi]
Pri razlagi naslova Nova pisarija se avtor sklicuje na Franceta Prešerna in njegovo satirično pesnitev s prvotnim naslovom Kranjska pisarija.
Pismenost[uredi]
Prvi odstavek nam ponudi natančnejšo definicijo pismenosti: obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Nekoč je pojem ločil elito od množice, kar se kaže tudi v slabšalnem podtonu, ki ga nosi beseda pismouk. Pismenost je z uvedbo obveznega šolanja postala nujna, danes pa jo pogosto enačimo z razvitostjo in civiliziranostjo.
Priročnik v odstavku povzame razumevanje pismenosti nekoč in danes (od pomena "pisanje z roko" naprej).
Razumevanje pismenosti se spreminja skupaj s samim pisanjem in komunikacijskimi navadami. Hkrati s temi prihaja do konfliktov med sporazumevalnimi praksami (beri: med starino in mladino).
Splošno in tradicionalno je pismenost razumljena kot sposobnost sprejemanja in razumevanja ter tvorjenja in posredovanja zapisanih informacij, za kar je potrebna aktivna udeležba v komunikaciji. Z razvojem tehnologije ter razmahom interaktivnosti je bila odpravljena striktna enosmernost medijske komunikacije, kar je omejilo tudi medijsko manipulacijo.
Specialnih pismenosti je več. Obvladovanje več sporazumevalnih kodov je podobno kot obvladovanje jezikov lahko le koristno. Kljub temu pa nobena od specialnih pismenosti ni obvezna, obvezna je le splošna pismenost.
Ob omembi testov pismenosti avtor navaja, da (predvsem pri mlajših, t.j. šolarjih) upada bralna oz. funkcionalna pismenost, dobro pa kaže e-pismenosti. Pri tem kreativnost označi za zadnji cilj opismenjevanja.