Uporabnik:Nika Primc

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Vsebina

Ob Novi pisariji[uredi]

Biti pismen je v današnji družbi nekaj povsem samoumevnega, pa vendar ni bilo od nekdaj tako. Kot zanimivost; podatki kažejo, da je bila stopnja nepismenosti na Slovenskem kar 97%. Seveda se je stopnja z obveznim šolstvom močno zmanjšala, in nepismenost danes za našo državo ni več značilna.

Pa vendar, kaj pravzaprav je pismenost? Kot pravi SSKJ, je to znanje branja in pisanja. Danes se pomen pismenosti gotovo precej razlikuje od tistega, za časa naših starih babic in dedov. Kot je omenil avtor sam, in s čimer se tudi sama povsem strinjam, da je včasih pismenost pomenila pisanje na list papirja. S črnilom. Pa danes? Generacije se spreminjajo, z vsako novo generacijo prihaja nova tehnologija. Danes šteje računalniška in informacijska pismenost. Vsi smo praktično podlegli temu. Ljudje postajamo odvisni od telefonov, ni več komunikacije med nami osebno, veliko več si dopisujemo preko klepetalnic in s tem vse bolj pozabljamo na rabo knjižnega jezika. Opažam, da je tudi vse več starejših, ki se odločajo za nakup pametnih telefonov ali pa računalnikov. Hočeš ali nočeš, take vrste pismenosti, je danes najpomembnejša.

Kar se mi zdi pomembno je to, da se ohranja jezik. Tako ali drugače, je slovenščina ena sama, zato je prav da jo preučujemo in podrobno analiziramo ter jo želimo študentje, morda bodoči profesorji, poučevati naprej mlajšim generacijam. Pomembno je, da se o jeziku učimo, da spoznamo njegovo zgodovino, njegove začetke.

Informacijska družba[uredi]

Wikiji[uredi]

Wikimedia, neprofitna organizacija, združuje več spletišč (wikipedia, wikivir, wikiknjige, wikiverzo,..). Ta so nam lahko dostopna, tudi mi posamezniki smo tisti, ki pripomoremo k širjenju le tega, prostovoljno in s kančkom zanimanja. Zaradi lahkega dostopa, enostavne uporabe in vse večje infromacijske pismenosti, ima svetlo prihodnost. Vsa zgoraj našteta spletišča so velik vir informacij.

Wikiji in šola[uredi]

Vsakdo od nas, je zagotovo že za šolsko delo (seminarske naloge, referati,..) uporabil Wikipedijo ali pa eno od njenih sestrskih spletišč. Kot rečeno, spletišča so velik vir informacij, zato so tudi pedagoško gledano zelo uporabna. Prav je, da smo študentje in dijaki tisti, ki pomagamo k širjenju slovenskih literarnih del tudi po spletu, zato se mi zdi smiselno, da pretipkavamo določena besedila, ter postajamo vse večji tudi tu.

Avtor[uredi]

  • interpretacijska šola v 60. letih 20. stoletja: usmerjena k avtorju (biografije)
  • naslednja generacija literarnih zgodovinarjev: pozornost avtorja k besedilu ("kaj je avtor hotel s tem povedati?")
  • v 80. letih se je pozornost preusmerila k bralcu, njegovim interesom (ni več pomembno samo besedilo, ampak kako to dojema bralec)

Motivacija za pisanje[uredi]

  • sprejemljivo je pisanje, katerega tema nas zanima (ne za samopromocijo avtorja)
  • avtorski napuh-samopoveličevanje
  • znanstveno pisanje - oblikuje tezo, jo preveri, uporabi gradiva, ki so najprimernejša za obdelavo gradiva, vendar tudi tista, ki ga lahko pripeljejo do nasprotnih rezultatov
  • bolezenska motivacija - pisanje zaradi pisanja samega
  • leposlovje - poudarek na tem, kako tvorec besedila nekaj sporoči, ne gre toliko za samo vsebino besedila
  • nepotrebno pisanje - ko se ne oziramo na potrebe, želje publike
  • interpretiranje besedila - največje veselje pri literarnem branju (neko delo si razlagamo po svoje, iščemo sporočilo)
  • znanstvena besedila: revije, zborniki, knjiga spletišča (le ta, ki imajo status znanstvenih publikacij)
  • strokovna besedila: znanstvena spoznanja prenašajo k širši publiki (učbeniki, enciklopedije, leksikoni)
  • publicistična besedila: objave v časopisih (avtorji brez ustreznih strokovnih referenc)

Izbira jezika[uredi]

  • smiselna izbira jezika glede na namembnost
  • za globalno javnost: angleščina
  • za domačo publiko: slovenščina
  • za razprave o slovenski književnosti: slovenščina
  • strah, da bi se vsa slovenska znanost pisala v angleščini (kot pravi avtor, je strah odveč)
  • vedno več je angleščine, vendar njen delež ne raste (glej graf)
  • slavistična revija: objavlja tujejezične povzetke že od leta 1950
  • angleške objave v znanstvenem svetu priviligirane
  • krivda za slabo vidnost objav v drugih jezikih je na strani tvorcev teh objav in besedil
  • moramo si prizadevati za vključitev v mednarodno izmenjavo informacij (npr. pošljemo članek v slovenščini za objavo v tuji reviji)
  • slovenska Wikipedija: namen, da zaživijo slovenski pisci znanstevnih besedil, inštitucije

Izbira teme[uredi]

  • število možnih izbir raste; to dokazuje povečano število pisateljev, veliko več knjižnih izdaj
  • izkušnja z odločitvami ali-ali; človek se je odločal med dvema radikalno različnima možnostima (revščina-bogastvo, odrekanje-užitek,..)
  • Vnos v označenem seznamu

Vaje v pisanju[uredi]

  • pisanje: veščina, spretnost, ki se je naučimo
  • čitalniki in OCR (optično prepoznavanje črk) - besedil ne pretipkavamo v celoti, le popravljamo
  • popravljamo besedila iz literarne preteklosti - digitalizacija, čez veliko let ne bi bila več berljiva
  • besedila objavljamo na spletišče Wikiwir (javna last)

Usoda avtorstva[uredi]

  • avtorji imajo svojo zakonodajo
  • želijo si predvsem, da lektorji in uredniki besedila ne spreminjajo pretirano, želijo ohraniti svojo originalnost
  • če želijo, lahko še po sami objavi razpolagajo z besedilom (preprečijo obtok v publiko, prepoved razširjanja po spletu, preprečevanje natisa po učbenikih)

Soavtorstvo[uredi]

  • avtorji imajo isti cilj in namen - kolektivno pisanje in objavljanje
  • Wikipedija: pravila oblikovana glede na izkušnje enciklopedičnega pisanja za tisk
  • Wikiknjige: na začetku seznam vseh sodelujočih - avtorski delež posameznika bolj očiten kot na Wikipediji (pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah niso določena)
  • pravila za oblikovanje teksta skupaj z drugimi
  1. vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj
  2. bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov
  3. zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvari same
  4. zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre
  5. soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo
  6. ne poizveduj za avtorjem posega; ni važno, kdo je prispeval spremembo, važna je presoja, ali koristi spisu


  • pisec, ki se zna uskladiti z drugimi - piše, ker bi rad s pisanjem prispeval k skupni dobrobiti (ne da bi kazal svojo odličnost)

Objavljanje[uredi]

  • štejejo le objave (pri klasikih pomembno tudi pisanje, ki je ostalo v rokopisu)
  • težka pod do objave - potencialni avtor je moral v družbo objavljajočih, pridobiti njihovo pozornost, prijateljstva,..
  • danes lažje objavljanje na spletu - edina ovira je neznanje uporabe orodja za pisanje
  • nov izraz za "postaviti besedilo" - včasih pomenilo postaviti besedilo na stavci v tiskarni ter ga natisniti, danes to pomeni naložiti besedilo na spletno mesto oz. strežnik (s tem ga objavimo - je javno)
  • namen objavljanja na spletu je, da besedilo najde in prebere velika množica
  • besedilo postavimo na močno obiskovano mesto, blog, časopis, oglaševanje
  • hiperpovezave - lažje je to besedilo najdeno
  • wikiverza - namenjen prostor lokalni oz. razredni rabi
  • razlika med tem, ali je besedilo objavljeno ali le postavljeno na strežnik

Množični um ali pametna množica[uredi]

  • način organizacije v informacijski družbi, npr. pri Wikipediji
  • pri produkciji znanja sodeluje več anonimnih posameznikov, ki en drugega dopolnjujejo
  • cilj: korist za vsakega člana skupnosti
  • znanje - javna dobrina
  • v Wikipediji ni več pomemben več abecedni red - Kategorije in Glej tudi (gesla nanizana po asociacijah)
  • Jaron Lanier: to, da lahko vsak sodeluje pomeni grožnjo zahodni civilizaciji - ne gre več za intelektualne dosežke posameznikov, Wikipedija je vladavina drhali, saj meni, da je množična pamet neumna in dolgočasna (anonimni uredniki se norčujejo iz strokovnjakov)
  • masovnost - ves čas išče avtoriteto, svojega vodjo
  • množica pozitiven prizvok danes
  • Wikipedija temelji na pameti množici - oblika proizvodnega procesa crowdsourcing oz. množičenje (množica deluje v korist skupnosti); dokazuje, da množica bolj rešuje probleme in opravi naloge, kot posamezniki

Avtorske licence[uredi]

  • rezultat pisanja=besedilo
  • iz pravnega zornega kota je besedilo oz. tekst intelektualna lastnina - okoli le te se je oblikovala zakonodaja imenovana copyright oz. avtorske pravice (posebne pravice, ki so dodeljene avtorjem nekega besedila, da se jih besedil oz. tekstov izkorišča)

Creative commons[uredi]

  • ustvarjalna gmajna
  • je avtorska licenca, namenjena lajšanju dostopa do intelektulanih proizvodov; tekste najprej ponuja, šele potem določa, pod kakšnimi pogoji
  • vrste licenc cc!
  1. priznanje avtorstva (attribution - BY): delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja; dovoljena je izdelava izpeljanih del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno
  2. deljenje pod istimi pogoji (share-alike-SA): derivativno delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega dela (copyleft)
  3. nekomercialno (non-commercial-NC): delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave le za nekomercialni namen; Wikipedija takih dek ne sprejema
  4. brez predelav (no derivative works-ND): delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali pa izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.
  • licence so spremenljive
  • avtor lahko licenco spremeni
  • take licence uporablja npr. Al Jazeera, PLOS, culture.si,...
  • najsodobnejša med licencami cc danes: Creative Commons Atrribution 4.0 International license - globalna veljavnost, dela opremljena z njo so dostopna pod pogojem, da uporabnik navede avtorja
  • založbe, ki z avtorji sklepajo tovrstne pogodbe; avtorji del s tem ohranijo moralne avtorske pravice

Copyright[uredi]

  • pri nas Zakon o avtorski in sorodni pravici
  • ščiti izvirna avtorska dela (literarna, glasbena, dramska, filmska
  • dela ščiti brez zlorabo, pred nepooblaščenim razmnoževanjem in distributiranjem, predelavo, itd..
  • ne gre za omejen dostop teh del; bralec oz. uporabnik lahko npr. knjige kopira, dokler gre za njegovo zasebno rabo
  • trije neustrezni koncepti copyright-a:
  1. preveliko poudarjanje avtorstva
  2. zrasla iz izkušnje s tiskanim medijem, slabše se prilega ostalim medijem, sploh internetu
  3. vse proizvode obravnava kot lastnino, ne kot javno dobrino
  • avtor lahko avtorske pravice proda oz. jih odstopi (če jih proda, o delu več ne odloča)
  • najtežje glede avtorskih pravic je snemanje filma po romanu, elektronska verzija knjige, prevod,...novo izvedeno delo ima status zaščitenega
  • dovoljeno je fotokopiranje, prepisovanje, digitaliziranje, dokler gre za pošteno rabo oz. fair use

Bralec[uredi]

Prosti dostop[uredi]

  • prosto dostopno osnovno znanje (šolstvo)
  • zunaj šole je prosta dostopnost manj samoumevna
  • internet: svoboden pretok informacij, lahka dostopnost do teh in neplačljivost (SSKJ je bilo npr. mogoče dobiti le na zgoščenki za denar, dokler k nam ni prišla navada, da so slovarji na spletu zastonj)
  • pri Googlu vključenost slovenščine simbolizirajo npr. z dudli s slovenskimi motivi
  • digitalizacija knjižne zaloge pri Googlu: Knjige, obstaja še ameriška organizacija DPLA in HathiTrust, za evropske knjižnice pa Europeana
  • tudi znanstvene in strokovne objave s področja literarne vede sprva plačljive
  • EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav, je sofinancirala
  • za prosto dostopnost umetnosti se ni odločila
  • prosta dostopnost ali open access zadeva vse oblike informacije: revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila,..
  • vsebino z oznako prosta lahko spreminjamo
  • prost dostop poseganja v vsebino ne dovoljuje
  • vsebina označena s pridevnikom odprti:
  1. open data (odprti podatki): na internetu, niso podrejeni copyrightu
  2. open access (odprt dostop): kako doseči svobodno dosegljivost znanstvenih publikacij in podatkov na spletu
  3. open content (odprta vsebina): kako doseči svobodno dosegljivost virov
  4. open knowledge (odprto znanje): znanstveni, geografski, zgodovinski podatki, glasba, film, knjige
  5. open education (prosto izobraževanje)
  6. open source (odprta koda): programska oprema, omogoča širjenje
  7. open research (odprto raziskovanje)
  8. open science (odprta znanost)
  • razlika med prostim dostopom in odprtim dostopom
  • prosti dostop (free OA): brezplačna dostopnost do besedila, avtor pravice prenesel na založbo in je opremljeno z licenco
  • odprt dostop (libre OA): brezplačna dostopnost do besedila na spletu, avtor obdržal materialne pravice, besedilo opremljeno s creative commons
  • prost dostop pomeni neomejeno spletno dostopnost, do informacije lahko pristopi kdorkoli, kadarkoli in kjerkoli
  • najblažja ovira - registracija in prijava uporabnika na spletišče
  • zlat prost dostop (gold access): kadar dostop zagotovi založnik
  • zelen prost dostop (green OA): kadar je zanj poskrbel avtor s samoarhiviranjem objav
  • založbe ne bodo ponujale člankov zastonj; prej nekdo plača njihov servis (stroške zaračunavajo avtorjem in njihovim inštitucijam)
  • sivi dostop: dosegljivost publikacij, do katerih težko pridemo (diplome, doktorati,..)

Založbe[uredi]

  • znanje je treba obravnavati kot javno dobro, ne pa kot privatno lastnino
  • založbe in knjigarne knjige obravnavajo kot tržno blago
  • založbe bralca obravnavajo kot potrošnika kulturnih dobrin
  • založbe forsirajo objavljanje v knjižni obliki in ovirajo prehod informacij na zastonjski splet
  • avtor se vpraša, zakaj avtorji sploh še vabijo založbe k produkcijski publikaciji, če le te ne opravljajo več svoje osnovne naloge? iz upanja, da jim bodo založbe pomagale do bralcev
  • izjema so pisci znanstvenih raziskav, ki vejo, kdo so njihovi potencialni bralci in knjižnice, ki so pripravljene za nakup - tako založb ne potrebujejo (dokaz Slavistična revija)
  • založbe agresivno proti knjižnicam; v knjižice se zateka veliko večja publika, založbe trdijo, da knjižnice tako uničujejo slovenski knjižni trg
  • predatorske založbe oz. predatory open access publishing: način znanstvenega objavljanja
  • Science Publishing Group: izdaja 100 znanstvenih časopisov, na splet jih postavlja na način zlatega prostega dostopa (avtor plača stroške objave, za bralca zastonj)
  • namesto honorarja dobijo možnost zastonj objav
  • založbe interesantne in vabljive, saj poskrbijo za vidnost objav in ne pretiravajo s stroški

Repozitoriji[uredi]

  • število citiranosti - najočitnejši dokaz o vplivu objavljenega
  • število o branosti manj pomembno
  • tisti, ki želijo uravnavati svojo publicistično dejavnost ali pa vplivati na širšo skupnost, dajo prednost branju objave, pisci, ki pa pišejo za ozko in strokovno publiko, dajo prednost citiranosti
  • sprejemljivo bi bilo uvesti financiranje spletnih objav v okviru naročnine na internet - uporabnik plača za uporabo kanala ter vsebino
  • subvencioniranje univerzitetnih knjižnic
  • slovenski literarni zgodovinarji lahko naložijo svoje akademske spise na PeFprints, Digitalna knjižnica UM, Repozitorij univerze v Novi Gorici
  • Repozitorij Univerze v Ljubljani: enostavno nalaganje diplomskih nalog, doktoratov še ni možno
  • skupaj združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti
  • glavni namen repozitorijev: arihiviranje diplom, magisterijev in doktoratov
  • za besedila, ki jih da avtor v tisk - z založbo pogodba, da lahko objavlja na spletu
  • objavljanje na spletu spreminja slog - gre za bolj enostavne izraze, za vzdrževanje bralčevega interesa
  • indvidualne objave opremljajo avtorji z oznako cc (creative commons); BY - priznavanje avtorstva, SA(share-alike) - za izvedena dela uporaba iste licence, NC (non-commercial) - prepoved komercialne objave
  • slovenske literarnovedne revije: Slavistična revija, Jezik in slovstvo, Primerjalna književnost
  • spletni forum SlovLit
  • forum goji princip skupnostnega dela in komunikacije

Varovanje zasebnosti[uredi]

  • nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja
  • kritiki najprej vidijo možnost zlorabe, spregledajo pa cilje digitalizacije, ki lajšajo življenje
  • zavest o javnem se oblikuje pozno, počasneje zavest o skupnem; sprva nam javno predstavlja je npr. RTV, estrada, žurnalizem, šele nato ugotovimo, da sem spadajo tudi knjige, društva, forumi
  • najbolj nevarna je politična zloraba osebnih podatkov
  • slovenski Zakon o varovanju zasebnih podatkov (Nataša Musar Pirc); na področje fotografije je posegel s prepovedjo Googlovega projekta Street view (zameglitev obrazov) - zato dveletna zamuda, s tem sabotaža turistične promocije

Kredibilnost[uredi]

  • danes lahko objavlja že vsak
  • na spletu ni ovir, drugače je glede tiskanja oz. izdajanja svoje knjige
  • včasih so za kredibilnost skrbeli uredniki, recenzenti
  • preveriti moramo: avtorja, medij, ki je objavil delo, starost dokumenta, odmev v javnosti, avtorje in tekste, na katere je sam avtor skliceval
  • priznanemu avtorju gre zaupati - ne bi zavajal bralcev
  • njegov status preverimo v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris
  • avtorju ne smemo zaupati na vseh področjih pisanja, ampak le takrat, ko piše o svojem področju (Sokalova potegavščina)
  • do mlajših avtorjev smo praviloma bolj nezaupljivi

Aktivizem[uredi]

  • v sedemdesetih letih so slovenske humaniste vzgajali v veri, da je izvir akademskega dela radovednost, tešenje le te pa njegov smoter
  • v osemdesetih letih iz Amerike drugačne ideje; zgledovati se je treba pri družboslovju za dosego plemenitih ciljev (človeško dostojno, pravično in kvalitetno življenje)
  • objektivno spoznanje človeških zadev ni mogoče, ker je vedno prisoten raziskovalčev interes
  • aktivizem po Fuchsu: definira ga kot mišljenje, ki ga zanima predvsem vprašanje socialne moči oz. kdo nadzira vire, informacije, javno mnenje, vrednote, in kdo ima od tega korist

Avtorstvo[uredi]

  • inštitucionalna vezanost avtorja: le te ne zaposlijo vsakega, le tiste, ki so se izkazali; slaba plat je ta, da zavirajo objavo prelomnih odkritij, novitet, ki ogrožajo delovanje utečenih poslovnih modelov
  • samozaložbe: običajne za leposlovno produkcijo - avtorji se za njih odločijo, ko jih nobena druga ne vzame pod streho (ni znak slabe kvalitete objavljenega)
  • starost dokumenta: zelo stari spisi so prestali kritične presoje, je njihova informacija zanesljiva; vendar so bili tudi pisci bolj površni včasih in so se jim lahko v pisanje prikradle napake
  • izločitev netočnih oz. nepreverjenih informacij ni težka; če je Prešernov rokopis objavljen v rumenem tisku, moramo do tega biti kritični

Strokovno recenziranje[uredi]

  • strokovno recenziranje (angl. peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih
  • recezenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompentenco za področje recenziranja (uredniki časopisov, zbornikov, knjig)
  • z recenziranjem se vzdržuje standard kvalitete
  • recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov
  • skupnost išče alternative strokovnemu recenziranju, to je npr. javno recenziranje (open review)
  • nevtralno presojo zagotovijo z anonimizacijo postopka, da ne bi prihajalo do nepotizma (preferiranje prijav prijateljev/sorodnikov)
  • trije možni izidi recenzijskega postopka: sprejem članka, zavrnitev, pogojni sprejem
  • ponavadi se odločajo za slednjo - pripombe, popravki, dopolnila, komentarji

Pravopis[uredi]

  • dvom v kredibilnost se pojavi takoj, če na prvi pogled vidimo, da pisec ne pozna pravopisa
  • posledično takim piscem ne moremo zaupati

Ločila[uredi]

  • razlika med vezajem, pomišljajem in dolgim pomišljajem
  • dolgi pomišljaj: členitev dolgih odstavkov
  • narekovaji so drugi indikator piščeve pravopisne kompetence; pravilni je „xxx"
  • dvopičje: večinoma je odveč pri naštevanju
  • podpičje: pred posjasnjevalnimi deli povedi, kadar je pika premočna, vejica prešibka
  • pravopis se spreminja, na podlagi uporabe lahko tudi sklepamo starost pisca

Velike začetnice[uredi]

  • naslovi kolon ali vrstice v tabelah - z veliko začetnico
  • celice znotraj tabele z malo, razen, ko gre za cele stavke ali imena
  • v alinejah navpično velika začetnica, razen če gre za daljše stavke

Digitalna pismenost[uredi]

  • besedila moramo obvladati tudi po tehnični plati
  • avtor mora znati sam pripraviti besedilo do konca

Formati besedil[uredi]

  • moramo poznati različne formate besedil
  • txt pomeni golo besedilo (pošiljanje pošte na forum, pri pisanju računalniških programov)
  • doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo
  • htm ali html je spletno besedilo
  • pdf je natisljivo besedilo (ga ne moremo spreminjati oz. urejati, namenjen oddaji v tiskarno)

Besedilo v wikijih[uredi]

  • poglavje opisuje nekaj osnovnih ukazov, ki jih moramo vedeti, za urejanje wiki strani (odstavki, naslovi, ležeč/krepek tisk, vstavljanje slike, povezave,...)
  • besedilo lahko urejamo direktno na spletišču, ali pa v urejevalniku, ki smo ga navajeni in besedilo nato prenesemo na wiki

Vaje v wikijih[uredi]

  • najpogostejša opozorila začetnikom na Wikipediji (preintenzivno členjenje na odstavke, mašila, prehajanja me prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom, dobesedno prevajanje tujih jezikov)
  • razveljavi: možnost, ki jo uporabimo, če ponesreči pobrišemo obstoječe informacije ter jih nadomestimo s svojim besedilom
  • pisanje za wikije je skupinsko

Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

  • uredniki, recenzenti in drugi avtorju sporočijo svoje pripombe ustno ali v samostojnem besedilu (nima smisla pisati popravkov na že natisnjeno verzijo)
  • avtor lahko popravke upošteva ali pa tudi ne; v nadaljevanju opisani postopki, kako poteka pošiljanje popravkov
  • za vnos popravkov ni priporočljiv pdf format besedila
  • v wikibesedila lahko podatke vnašamo na pogovorni strani besedila, na pogovorni strani avtorja, lahko odpremo samostojno stran za diskusijo, znotraj besedila, ki na zaslonu ni viden ali pa s predlogo

Navajanje[uredi]

Čemu sploh citiramo[uredi]

  • strokovni pisec brez sklicevanja na druge skoraj ne more
  • na ta način besedilo napravimo prepričljivejše (če citiramo poznane avtorje še toliko bolj)
  • z referencami na druge pisce avtor izkazuje svojo načitanost, poznavalstvo in umešča besedilo v nek kontekst, tudi za naše lažje razumevanje
  • v strokovnih spisih sklice poudarjamo z narekovaji, ali pa so zapisani v samostojnem odstavku
  • priznavanje avtorstva je ena delikatnejših zadev v družbi, saj se gre posameznikom za nek ugled
  • preveč ali premalo virov je lahko škodljivo; če jih je preveč izpademo precej nekredibilni, če pa jih je premalo, lahko izpademo kot zelo samozavestni

Prepisovanje[uredi]

  • plagiat: ko se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave
  • pravno se sankcionira le, ko kraja ni v javni lasti
  • pri prepisovanju je narobe že, če brez uporabe narekovajev uporabimo en sam stavek
  • problem Wikipedije je, da se večini zdi nepomembno jo označiti kot vir, saj gre za delo skupine avtorjev

Citatna industrija[uredi]

Citatni indeksi[uredi]
  • citation index: bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanost razpravljanja in identificirali pomembnejše objave od manj pomembnih
  • znanstvena področja imajo ločene citatne indekse
  • na slovenskem se upoštevata dva:
  1. Scopus (akademski časopisi)
  2. Web of Science
  • zastonj je na spletu citatna podatkovna zbirka Google Scholar (Googlov učenjak)
  • znanstvene revije so zainteresirane za indekse in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke; na podlagi podatkov iz citiranih indeksov se vsako leto računa faktor vpliva za posamezno revijo
Faktor vpliva[uredi]
  • faktor vpliva (IF impact factor): številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije
  • velike indeksirane hiše svoj način izračunavanja vplivnosti, najbolj poznan pa je Thompson Reuters
  • višji ko je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v revije in višje se vrednoti znanstveni ugled samih avtorjev
  • meri se tudi odzivnost na članov, povprečno starost citiranih virov,...
  • kulturno pristranske meritve: skoraj vse, ki jih zajema, so iz angleško govornega območja
  • ne razlikuje med znanstvenimi članki in recenzijami
  • IF je torej število citatov člankov revije objavljenih v drugih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih
Slovenske znanstvene revije[uredi]

Slednje so domači strokovnjaki navedli kot najkvalitetnejše, v njih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji:

  • Primerjalna književnost
  • Slavistična revija*
  • Dve domovini
  • Jezik in slovstvo
  • Razprave SAZU
  • Knjižica
  • ...

Tuje, v katerih lahko najdemo razprave o slovenski književnosti:

  • Slovene studies (ZDA)
  • Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
  • Slavica tergestina
  • Slavistika (Beograd)
  • Slavia Meridionales (Varšava)
  • ...

Citatni slogi[uredi]

Znanstvene discipline uporabljajo različne citatne standarde, glavni stili so:

  • APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
  • MLA (jezikoslovje, humanistika, literarna veda)
  • AMA (medicina, biologija)
  • čikaški (naravoslovje, splošno)
  • wikipedijski
  • večinoma se humanistični pisci in uredniki odločajo med čikaškim in MLA-jem
  • čikaški porine letnico takoj za avtorjevo ime, MLA-jev pa po naslovih del v kratkih sklicih


MLA-slog Čikaški slog
Perenič, Urška in Miran Hladnik. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55.3–4 (2010): 5–15. Tisk. Perenič, Urška in Miran Hladnik. 2010. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55 (3–4): 5–15.
  • v besedilu se kratki sklic loči takole:
MLA-slog čikaški slog
(Perenič in Hladnik, »Branje Jamnice« 7) (Perenič in Hladnik 2010, 7)

(obe tabeli sta povzeti po avtorjevih iz Nove pisarije)

  • vsak citatni stil ima tako dobre kot slabe lastnosti
  • čikaški postane ne neroden, ko publikacija nima avtorja ali pa izhaja v zvezkih
  • za potrebe literarnovednega pisca, ne glede na to, kateri citatni stil si izberemo, je dovolj, da navedemo naslednje bibliografske enote: avtorja, naslov, ime spletišča in datum objave, kraj, zložbo, letnico objave knjige, naslov zbornika (kraj, založbo), naslov revije (letnik, številko, letnic in stran), naslov časnika (datum in stran)

Tehnika citiranja[uredi]

Citat je sestavljen iz dveh delov:

  1. dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek
  2. vir citata - v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila, ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibilografske podatke

Opombe[uredi]

  • svojčas so opombe na koncu strani služile navajanju literature
  • čikaški slog uvedel sklice v oklepajih, torej ni smisla navajati literature dvakrat
  • opombe sedaj prihranimo za navajanje bibliografskih informacij (prostor za dodatni razmislek)
  • v Novi pisariji so opombe na koncu, tam je njihovo standardno mesto v vseh wikijih
  • na zaslonu je to še pregledno, za tiskano izdajo pa jih je bilo treba na koncu besedila ročno spremeniti v sprotne
Kratki sklici[uredi]
  • kratki sklici se prilagajajo sobesedilu takole (ni potrebno dodatno podvajanje avtorja v oklepaju):

Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)

  • uveljavilo se je spuščanje pike znotraj oklepaja

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)

  • pisci so se včasih izogibali ponavljanju avtorjevega priimka z besedami ibidem, pravm tam, op. cit., n.d.
  • danes to opuščamo, priimek, letnico in stran vira ponovimo
Označevanje navedkov[uredi]
  • navedke označujemo z narekovaji, z odstavki in drugačnim črkovnim rezom, z izpuščanjem iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje
  • navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami; namesto tripičja začnemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju in končamo s končnim ločilom zunaj navedka:

»[K]o že na Kranjskem vsak pisari,« naj tudi mene muza z inspiracijo obdari.

Od kod vse citiramo?[uredi]
  • citiramo lahko iz knjige, iz poglavja v knjigi, zavihka knjižnega ovitka, razprave v zborniku, iz članka v reviji/časnika, s spletne strani, iz bloga, iz TV-oddaje,...
  • v humanistiki je od virov imela največji ugled tiskana knjiga
  • najboljše je citirati iz primarnih virov; kot pravi avtor, je citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov neprimerno

Viri in literatura[uredi]

  • nesmiselno je ločeno navajanje virov (posebej iz arhivov, posebej iz natisov, posebej iz spleta)
  • delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih
  • viri: gradivo, ki je predmet raziskave
  • literatura: teoretični ali metodološki pripomočki za raziskavo

Zaslon in papir[uredi]

  • trenutno slo. lit. zgodovinar piše na zaslon, a z mislijo na tiskano objavo
  • drugače ne more, saj šele z natisnjeno objavo lahko pričakuje točke, od katerih je odvisna njegova profesionalna usoda (drugače je, kadar prispeva objave za spletni forum, za časopise, ki so dostopni le na spletu)
  • strokovni časopisi se selijo na splet, z vzporedno tiskano izdajo (ceneje je)
  • naročniki odpovedujejo naročnine zaradi lažjega dostopa prek spleta - manjšajo se naklade
  • prevladala bo zaslonska verzija, Nova pisarija to tudi spodbuja
  • prehod ni tako enostaven
  • mlajši generaciji pomen strani takoj predstavlja spletno stran (starejšim pa stran v knjigi - druga generacija)
  • citiranje na zaslonu ali papirju se močno razlikuje (na zaslonu lahko npr. naredimo povezave do spletnega vira)
  • navajanje celotnih URL-naslovov nikjer ne pride v poštev

Zgledi[uredi]

  • nekoč smo podatke o publikacijah izpisovali z naslovnic in iz kolofona
  • COBISS ponuja 3 možnosti zapisa bibliografskih enot: polni, ISBD in COMARC
  • za nas preobširni in prenatančni (uporaba ločil ne gre po pravilih pravopisa, ampak ima drugačne pomene)

Knjiga[uredi]

  • na spletu:

Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. (COBISS)

  • na Wikijih:

*Tone Svetina. ''Volčiči''. Ljubljana: Borec, 1980. {{COBISS|ID=21824512}}

  • na papirju:
Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.
  • če je knjiga v celoti dostopna na spletu, napravimo povezavo na digitalizirano verzijo
Knjiga na bralniku[uredi]
  • knjige beremo tudi iz bralnikov iz iz njih citiramo; izdaja iz katere je bil tekst vzet, pa večkrat ni napisana
  • zato raje citiramo iz dLiba ali Wikivira, kot pa s Kindla

Članek v zborniku[uredi]

  • v COBISSu odpremo dva zapisa; zapis o članku in zapis o zborniku (Glej publikacijo na dnu zapisa o članku)

Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

  • taka rešitev je v skladu z dogovorom na Wikipediji

Poglavje[uredi]

  • potreba po citiranju poglavja iz knjige nastopi takrat, kadar je avtorjev knjige več

Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Razprava v reviji[uredi]

  • pri revijah lahko uporabimo polni naslov (Slavistična revija) ali pa uveljavljeno kratico (JiS)
  • če računamo na bralce iz stroke, kratico lahko uporabimo, če gre za kakšno drugo publiko, potem pa napišemo polni naslov

Članek v časniku[uredi]

  • pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo; datum in stran sta pomembna

Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. (COBISS)

Članek na dLibu[uredi]

  • dve vrsti zapisov: na posamično avtorjevo objavo in na celo številko v časopisu
  • prve imajo urejene metapodatke, druge nimajo in je treba avtorska besedila še najti

Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. (COBISS) dLib

Enciklopedijsko geslo[uredi]

  • gre za vire brez urejenih metapodatkov
  • za navajanje gesel wikijevih spletišč imamo v stolpcu levo od članka poglavje Navedba članka, ki nam ponuja dovolj zgledov
  • avtorstva ne navajmo, četudi v zgodovini urejanja vidimo, da je nekdo v večji meri za tekst bolj odgovoren
  • pisalo bi lahko Sodelavci Wikipedije
  • nujni podatki so: naslov gesla, spletišča in datum

Forum[uredi]

  • Slovlit: pomemben vir slovenističnih informacij; sporočilo poiščemo v arhivu

Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013.

Spletni tečaj[uredi]

J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

Blog[uredi]

  • za citiranje zahtevni, ker manjka ime avtorja; kadar to vemo iz drugih virov, ga na začetku postavimo v oglati oklepaj
  • datum ogleda ni potreben (stan je sama datirana)

Članek na spletišču[uredi]

  • redki so strokovni članki, ki so objavljeni le na spletu; hitro dobijo slovo natisnjeno verzijo

Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82. (COBISS)

  • primer je z osebnega spletišča - nima svojega imena
  • primeri, ki v knjigi sledijo so iz poznanih spletišč - omemba je obvezna

Zapis v podatkovni zbirki[uredi]

Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

  • napišemo tudi podatek o tem, kdo je tekst uredil

Diplomska naloga[uredi]

  • COBISS jih ne razkrije; razkrije jih katalog diplomskih nalog iz slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani
  • sledi primer; navedemo tudi ime mentorja, ker je unikat v knjižnici Oddelka za slovenistiko, tudi to navedemo

Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

Prosojnice, video predavanja, animacija[uredi]

  • povezavo na prosojnice označimo s ppt ali pptx - bralca opozorimo za kakšno datoteko gre

Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx

Zemljevid[uredi]

  • podatki o viru so neposredno pod zemljevidom
  • v zadnjih letih so produkt inštitucionalnega kolektivnega dela - navajanje avtorjev ni potrebno

Zemljevid 1:Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.

Fotografija[uredi]

  • vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijo, z zaporednimi številkami
  • v natisnjenih monografijah pa je ponavadi tudi na koncu objavljen seznam fotografij
  • podoben status tudi grafi in tabele
  • fotografovo ime navajamo v obliki Foto Tainta - če ima fotografija vidno stopnjo umetniške kreativnosti
  • ime avtorja izpustimo, kadar se podpiše z vzdevkom
  • objavljamo lahko le posnetke, ki so izrecno označeni kot javna last in za katere vemo, da z objavo le teh nobenemu ne škodujemo (freeware - Flickr, Instagram, Panoramio, Wikimedijina zbirka)

Risba[uredi]

Slika 15: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014

  • opis slike predolg - ne navajamo v celoti
  • slovensko pojasnilo lahko dodamo v oglat oklepaj (takoj za naslovom)
  • izpostavimo avtorja, ki jo je prvi postavil (če jo je s podatki opremljalo več avtorjev)

Glasbeno delo[uredi]

  • to počnemo tako, kot na radiu
  • naslove glasbene klasike slovenimo - tako kot naslove del klasičnega slikarstva

Radijska, televizijska oddaja in film[uredi]

  • problem: podatki o tvorcih se pred poslušalcem/gledalcem pojavijo prehitro, da bi jih lahko zapisal - lahko celo manjkajo
  • razberemo jih lahko v arhivih medijskih hiš ali iz digitalnih posnetkov

Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.

  • film citiramo z režiserjem na prvem mestu

Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

Napake pri citiranju[uredi]

  • nepoznavanje temeljnih referenc
  • poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali zgolj znotraj ene šole
  • vljudno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev, čeprav za temo niso relavantni
  • nenavajanje konkurenčnih avtorjev
  • samocitiranje
  • citiranje zaradi citiranja samega - nepotrebno, ker ne gre za avtorsko izjavo
  • navajanje http-jev, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
  • še bolj narobe je navajti samo http-je brez podatkov o avtorju,naslovu,...
  • za vsak vir je potrebno preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki
  • navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov gesel (in avtorjev), iz katerih smo črpali, ne zadošča

Navajanje na WIikipediji[uredi]

Specifične zahteve pri navajanju tega spletišča:

  • da se med viri ne navajajo drugi članki iz Wikipedije
  • poudarjena je prepoved lastnega raziskovanja oz. sklicevanja nanj
  • prizadeva si, da je citiranje znotraj posameznega članka poenoteno (nima namreč svojega stila citiranja)

Žanri[uredi]

  • na internetu veliko možnosti za oblikovanje pisnih sporočil
  • zvrstni repertoar podoben kot v tisku: vsakdanje sporazumevanje, publicistični, umetnostni, strokovni žanri
  • meje med njimi niso ostre
  • strokovno: ko uporabimo v pomenu discipline, gre za posamezna strokovna področja; v akademskem svetu pa je strokovno tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega
  • znanstveno: znanstveni članek je prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji
  • strokovni članek za razliko predstavlja že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo
  • v humanistiki najuglednejši status monografske publikacije - knjige (znanstvene, strokovne, univerzitetne, učbeniki, učno gradivo,...)
  • za akademike pomembne le znanstvene objave - promocija svojih rezultatov v obliki člankov, prezentacij, predavanj (znanstvena objava le, če je objavljena v znanstveni reviji)
  • status strokovnega pisanja imajo: podatkovna zbirka, poročilo od dogodku, povzetek, članek, kritika, enciklopedijsko geslo, esej, predavanje, učbeniki, priročniki, navodila,...

Šolsko pisanje[uredi]

  • šolsko strokovno pisanje: referat, esej, diplomska naloga (magisterij, doktorat)
  • njegov primarni namen je izpolnitev študijske obveznosti
  • piščevo obnašanje: zainteresiran, da ugodi pričakovanjem mentorja, drži se navodil
  • pomembno je kako se pisec referata/diplomske obnaša, ko piše interdesciplinarno diplomsko nalogo - 2 mentorja
  • prihaja do nesporazumov, potrebna je usklajenost med mentorjema

Popravljanje[uredi]

  • strokovni pisci se ukvarjajo tako s svojimi, kot tujimi besedili; jih urejajo, preoblikujejo, ocenjujejo, prezentirajo in promovirajo
  • urejenost besedila je optimalna za njegovo funkcioniranje
  • popravljanje izraz za dve različni strokovni dejavnosti: lektoriranje in korigiranje
  • lektura: popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilo optimalno (npr. besedila pred objavo - založbe, uredništva časopisov, knjig,...)
  • korektura ali korigiranje (proofreading): odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil nekdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje (v principu korektor ne bi smel popravljati ničesar drugega)
  • urednik: gre prvi skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne; nato lektorju, nazadnje korektorju
  • delo urednika je zahtevno, od njega odvisna usoda piscev, njihova kariera

Komunikacija v stroki[uredi]

E-pošta[uredi]

  • klasično dopisovanje je mrtvo, nadomešča ga e-pošta
  • razvade, ki motijo strokovno komunikacijo po epošti:
  1. neodzivanje na pošto
  2. nevljudno, če se na odgovor ne zahvalimo
  3. lahko spregledamo sporočilo (pošiljatelju pošljemo potrdilo o prejemu)
  4. odgovarjamo takoj
  5. uporabljamo standardno slovenščino (izjeme)
  6. odrežemo citirana predhodna sporočila
  7. preden pošljemo, preverimo naslovnike
  8. če imamo več poštnih naslovov, uredimo, da se vsa pošta preusmerja na eno mesto
  9. izogibamo se obsežnim priponkam
  10. datoteke v splošno znanih formatih

Glava pošte:

  • Za: oz. (To:): naslovnikov poštni naslov
  • Kp: oz. (CC: 'carbon copy'): v pismu jih ne nagovarjamo, pošiljamo jim le v vednost
  • Skp(skrita kopija): oz. BCC(blind copy): drugi jih ne vidijo na seznamu prejemnikov

Kako začnemo pismo o strokovnih zadevah?

  • na forumih nagovorimo kot Dragi/Spoštovani kolegi
  • profesorje nagovorimo kot Spoštovani gospod profesor
  • ločili za nagovorom vejica ali klicaj

Kako pismo zaključimo?

  • S spoštovanjem
  • Lepo vas pozdravljam, za starejše prejemnike že morda malo nespoštljivo
  • kraj in datum nista potrebna
  • datoteke v priponkah morajo imeti kratko, pomensko ime, ne smejo vsebovati velikih črt, strešic in presledkov (nadomestimo jih s spodnjo črto _),

Socialna omrežja[uredi]

  • način družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma
  • socialna omrežja se razlikujejo glede na funkcijo
  • najpopularnejše Facebook, sledi YouTube, Google+, Twitter, Instagram
  • namenjena druženju in vsakdanji komunikaciji
  • Dunbar's number: maksimalno število stabilnih socialnih odnosov, ki jih lahko vzdržuje posameznik
Tvit[uredi]
  • sporočilo v socialnem omrežju Twitter
  • gre za kratko sporočilo, max 140 znakov
  • lahko objavljamo tvite na strokovne teme
Drugo[uredi]
  • LinkedIn: objavljeni razpisi za akademske službe in projekte
  • burno in redko strokovno je dogajanje v komentatorskih rubrikah časopisov
  • Amazon: ne gre le za komentarje prodajanih knjig, niti za reklamo, pač pa prave recenzije

Zagovor[uredi]

  • zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov
  • v nadaljevanju avtor opiše kako sam zagovor izgleda

Literarna kritika[uredi]

Naštete so lastnosti, ki jih je novinarka Tanja Petrič razbrala ob smrti kritika Marcela Reicha-Ranickega

  1. Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.
  2. Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.
  3. Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.
  4. Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.
  5. Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost.
  6. Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.
  7. Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.
  8. Kritika naj tudi zabava.
  9. Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.
  10. Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.
  • literarna kritika: predmet je literarno delo (roman, pesniška zbirka), ima status publicističnega besedila
  • strokovna kritika: predmet je strokovno ali znanstveno delo, ima status strokovnega besedila

Enciklopedični članek[uredi]

  • od drugih vrst jezikovnega pisanja se razlikuje po zahtevi za večjo jedrnatost - vzorčna oblika današnjega strokovnega pisanja

Biografski članek[uredi]

  • literarnovedne narave so gesla o lit. avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, itd.
  • kriteriji koga izbrati za vpis se spreminjajo
  • pri izbiri novih slovenskih lit. zgodovinarjev sta imela težo dva kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca (jamči jo doktorski naziv)

Članek o knjigi[uredi]

  • prej pridejo na vrsto knjige znanih avtorjev, takih, ki so napisali več, imajo na Wikipediji že svoj biografski članek
  • v nadaljevanju sledi opisovanje, kako dodajamo članek o knjigi

Učbenik[uredi]

Specifike učbeniškega pisanja so:

  1. dialoškost, ki se kaže v poglavjih Vaje ali Naloge, v formatu delovnega zvezka oz. prostoru za bralčevo interaktivnost, z vprašanji in nagovornimi formami
  2. povzemanje in ponavljanje (poglavja Pomni, Povzetek, uvodno ponavljanje in utrjevanje predhodne snovi)
  3. poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov
  4. privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadja, ilustracije
  5. skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu
  6. povezovanje učbenikov v serije
  • izdajanje učbenikov močno koristno za založbe, saj na ta način zelo služijo
  • dijake, šolarje lahko brezobzirno izkoristijo s svojim monopolnim položajem
  • založbe avtorjem ponujajo nadpovprečne honorarje za pisanje učbenikov in jih zavajajo k sodelovanju pri pisanju le teh
  • šolsko ministrstvo bi lahko opravilo regulativno vlogo s podporo prosto dostopnim elektronskim učebnikom
  • Nova pisarija status učbenika
  • namenjena študentom slovenistike, koristi lahko tudi ostalim študentom pa tudi pisočim humanistom

Strokovni blog[uredi]

  • spletni dnevnik
  • lahko oblikujemo tudi svoj osebni profil, svojo osebno stran
  • za strokovni namen: področni blog, blog na določeno temo, osebni blog humanista
  • poznana blogarska spletišča: WordPres, Googlov Blogger, Siolov Blogos
  • primeren za politično diskusijo, za oblikovanje javnega mnenja, od slo. lit. zgodovinarjev ima blog Aljoša Harlamov
  • publicističen in žurnalističen žanr
  • objavljanje ne zahteva dolgega procesa

Spletni forum[uredi]

  • spletni forumi oz. internet forum na strokovno ali znanstveno tematiko so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti
  • člani objavljajo sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje, ugovore,...
  • gre za kombinacijo e-pošte in spletnega arhiva (po tem se loči od spletnih klepetalnic)
  • komunikacijo se lahko regulira, npr. s potrebno registracijo
  • Humanist: od začetka pokrival le teme študija, raziskav in akademskega poučevanja slovenske književnosti, sedaj pokriva že literarno zgodovino in jezikoslovje (zaradi interesov naročnikov)

Slog[uredi]

  • spletna družabna omrežja spreminjajo temeljni pisni standard in usmerjenost besedila
  • sveža sporočila se npr. postavljajo pred prehodna (včasih obratno)
  • izraz besedilo je včasih asociralo na natisnjeno obliko, danes pa na zaslon (besedilu tudi narekuje obliko)
  • zaslonsko besedilo prepoznavno po menijskih izbirah, povezavah

Sestavni deli[uredi]

To so:

  • avtorjevo ime
  • naslov
  • izvleček
  • ključne besede
  • povezave
  • kazalo
  • telo besedila
  • uvod
  • teorija/metoda
  • gradivo
  • analiza
  • sklep
  • literatura
  • priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe
  • za lažje pomnjenje kompozicije znanstvenega besedila kratica IMRAD oz. UMRIS (uvod, metode, rezultati, sklepi); ne velja za vse

Naslov[uredi]

  • najbolj radikalen povzetek teksta; skrčenje celotne vsebine na nekaj besed (podobno jedrnat seznam ključnih besed)
  • 'ime članka je pomenljivo'

Priporočila za izbiro naslova:

  • izraža temo natančno in jedrnato; priporočena dolžina je največ deset besed s terminološko težo
  • je pravopisno brezhiben
  • ne vsebuje krajšav
  • ni v obliki stavka ali vprašanja
  • stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim
  • ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena
  • ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami
  • če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico
  • podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova

Izvleček[uredi]

  • tudi sinopsis ali abstrakt
  • v glavi članka je krajša oblika povzetka
  • maksimalno 10 vrstic

Sestavni deli izvlečka:

  • predmet raziskave
  • metode
  • rezultati
  • sklep oz. implikacije

Ključne besede[uredi]

  • nekoliko spominja na izbiro kategorij na Wikipediji
  • s ključnimi besedami poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek
  • ferkventni izrazi, terminološka teža

Kazalo vsebine[uredi]

  • kazalo oblikuje program za pisanje sam (označimo pravilno naslove, podnaslove,...)

Pravila za kazalo:

  • naslovi in podnaslovi poglavij naj bodo kratki
  • pri standardiziranih žanrih, kot so npr. biografska gesla, naj se ravnajo po vzorcu
  • kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja; poglavje iz ene same povedi ali alineje ni smiselno
  • dolga poglavja naj bodo razčlenjena v podpoglavja

Povezave[uredi]

  • ključni element, ki ločujejo besedilo na papirju od besedila na zaslonu oz. tekst od hiperteksta
  • brez njih ne gre v seznamu literature
  • html prepoznamo po modri barvi, poklikane povezave so vijolične, rdeča pa pomeni, da gesla tam še ni (Wiki)

Napake[uredi]

Sam avtor ve kaj napiše, vendar mu more biti mar, ali bodo sporočilo razumeli tudi drugi in ali se jim zdi dobro oblikovano.

Najpogostejše napake, ki bodo v podpoglavjih tudi opisane/razložene, so:

  • gostobesednost (dolgoveznost, epskost, ponavljanje, tavtološko izražanje)
  • nerazumljivost (zapletenost, enigmatičnost sporočila)
  • pomanjkanje konteksta
  • slogovni manierizem (uporaba arhaizmov, literarno markiranje sloga, duhovičenje, demonstracija »dobrega sloga«)
  • slogovna puščobnost
  • pristranskost (pretirano poudarjanje svojega stališča, odvisnost od jezika obravnavanega literata, ideologizacija sporočila)
  • nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca
  • skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom
  • mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost

Gostobesednost[uredi]

  • deli besedila, ki ne prispevajo najbolje k tistemu, kar želimo sporočiti
  • odveč so samo glede na jedrnatost besedila
  • črtamo lahko npr.: tudi, še, pa, predvsem, večinoma, v glavnem, največkrat, nedvomno, zagotovo, dokaj, precej, malo,...
  • z izrazi ni nič narobe, napaka je ta, da jih pogosto radi kopičimo

Nerazumljivost[uredi]

  • ni le posledica površnosti pri pisanju, včasih je naravnost hotena
  • zapleten tekst, poln terminologije, je za koga odlika, zaradi katere rad strokovno komunicira
  • zadošča mu, da ga razumejo, ki to terminologijo razumejo, torej avtorja širša množica ne zanima

Pomanjkanje konteksta[uredi]

  • tudi izkušenim piscem se zgodi, da napisan članek nima rdeče niti

»Iz ljudske perspektive je strokovni poznavalec nekdo, ki iz rokava stresa imena, datume in naslove, v resnici pa je pravi ekspert ta, ki ve, kako do informacij priti, in jih tudi zna postaviti v kontekst.«

  • avtor odsvetuje rabo izrazov celo, kar, samo, ki mejijo na neko začudenost nad dejstvi in so znak njegovega vrednotenja stvari

Manierizem[uredi]

  • besedilo naj bo sklenjeno - stavki naj se lepo in neprisiljeno vežejo drug na drugega (kompaktna besedila)
  • retorična sredstva (torej, seveda, potemtakem) so nepotrebna in nezaželjena
  • pisci pripravljeni uporabljati arhaizme, v spontanem govoru pa jih nikoli ne bi; izraža njihovo predstavo o pisnem besedilu, ki mora biti drugačno, privzdignjeno

Slogovna ubornost[uredi]

  • pretirano ponavljanje posameznih izrazov
  • to se dogaja pri povzemanju prebranih strokovnih del (npr. avtor ugotavlja); s tem zmanjša pisec možnost pripisovanja izjav
  • znak malomarnosti: če pisec prebere še enkrat besedilo, mu ponavljanje pade v oči
  • v literarnovednem pisanju primer predstavljati in predstavnik (Grum je predstavnik ekspresionizma, namesto Grum je ekspresionist)

Pristranskost[uredi]

  • pri pisanju uveljavljamo osebni interes
  • piščeva zaljubljenost v temo (Josip Jurčič - naš Jurčič)
  • druga skrajnost so ideološke ideje: feminizem, patriotizem, oblike socialnega aktivizma (besedila poznamo po veliki rabi narekovajev - ironičen pomen)

Terminologizacija[uredi]

  • v izrazu samem ne bomo našli resnice predmeta - imena in termini so lahko jezikovno manj ustreznejši ali bolj ustreznejši, ne morejo pa biti vnaprej pravi ali napačni
  • obvladanje terminologije je pogoj za sodelovanje v določenih razpravah
  • tako kot nas lahko moti nasilna terminologizacija, nas moti tudi ignoriranje le te

Spol in število[uredi]

  • nekdaj veljalo, da takrat, ko mislimo na oba spola, uporabimo moškega
  • feminizem to spremeni, sčasoma bo tudi ženska oblika nevtralna
  • tudi izbira prve osebe množine ni nič bolj nevtralna (Kot smo lahko zapisali.., pa čeprav je le en avtor)

Mentalno brambovstvo in servilnost[uredi]

  • razmerje med domačim in tujim je občutljivo, nobena od skrajnosti ni pravilna
  • odvisno je od virov in literature, ki smo jih uporabili
  • v strokah kot je slovenistika je zavzetost za lokalno, domače samoumevna

Govorna prezentacija[uredi]

  • način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje v strokovnih časopisih, monografijah, na radiu, televiziji, na spletu
  • vse kar je natisnjeno, se pojavi na spletu (to postaja standard)
  • govorne prezentacije - nimajo statusa objave: predavanje v razredu, javno predavanje, študentska predstavitev referata, diplome, itd.
  • predava se na predhodno objavo; odsvetovano je, da predavatelj vse prebere (mora biti zanimivo)
  • avtor izpostavlja določene tehnike, ki naj bi pripomogle k bolj uspešnemu nastopu,a so po svoje moteče - vsebina nima več primarnega pomena, poslušatelji pa si zapomnejo le anekdote
  • za uspešen govor je potrebno natančno vedeti kaj želimo sporočiti, da smo temu predani, prepričani v svoje sporočilo, da želimo publiko prepričati

Prosojnice[uredi]

  • članek oblikuje predavatelj v predavanjsko obliko, izpostavi glavne točke, ne zaide v druge teme, predavanje izpelje do konca
  • prezentacijski programi:PowerPoint, Google Slides, Prezi
  • slabe plati teh programov: predavatelja lahko zavedejo in le ta samo še bere iz prosojnic, poslušalci ne sledijo govoru ampak le tekstu na prosojnicah
  • prosojnice so oblikovane kot seznam za podajanje informacij
  • v nadaljevanju avtor opiše, kako naj prosojnice izgledajo

Vizualizacija[uredi]

  • na prosojnicah ravnamo z besedilom drugače kot v spletnih objavah ali pa tiskanih objavah
  • besedilo na spletu je slikovitejše - na papirju namreč slikovitost stane
  • v tem poglavju se predstavi alternativne prezentacijske oblike strokovnih informacij

Fotografije[uredi]

  • današnja kultura premika težišče z verbalnega sporočanja v slikovno
  • prevlada slikovne informacije, ker zahteva manjši napor za dekodiranje kot pa dekodiranje besedilnih informacij
  • digitalizacija je zaslužna za razmah fotografije
  • avtorstvo fotografij strogo individualno (avtor strogo tisti, ki pritisne na sprožilec)
  • ime avtorja lahko izpustimo, če se podpiše z vzdevkom
  • fotografije imajo drugačno eksistenco kot tekst: običajno fotografija ni objavljena samostojno, ampak v kombinaciji z besedilom ali drugih slik, fotograf je večinoma en sam, praviloma podpisan pod sliko (za njenim naslovom)
  • fotografiji najbolj naklonjena publicistika in reportaža; ko prevladuje fotografija je to fotoreportaža
  • v literarnoteoretičnih knjigah fotgorafij ni, v literarnozgodovinskih monografijah pa so ponavadi to portreti avtorjev, kraji, kjer so bili rojeni književniki
  • tudi na spletu slike sprva težave: zahtevale več prostora kot tekst, zato so zmanjševali njihov obseg, kar je pokvarilo kvaliteto slik
  • hramba posameznikovih fotografij: Picasa Web Albums, Flickr, Instagram, Panoramio, Shrani.si
  • najuporabnejše fotografije so v Wikimedijini zbirki - licena cc, torej jih lahko prosto uporabimo tudi za naše potrebe
Licenciranje fotografij[uredi]
  • pravna regulativa - objava mora ustrezati slovenski zakonodaji, kot tudi ameriški (zaradi lokacije strežnikov v ZDA)
  • v slovenskem primeru ne dovoli objave kiparskih in slikarskih upodobitev avtorjev, razen v primerih, ko je od smrti avtorja minilo že 70 let (enako velja za objavo fotografij stavb ali kamnoseško obdelanih nagrobnikov)
  • posnetki platnic (sicer so avtorsko delo) in niso v javni lasti do zakonitega izteka avtorskih pravic, so v omejeni ločljivosti
Fotografije kulturne dediščine[uredi]
  • v knjigi je primer grafita na stavbi, ki je vpisan na seznam kulturne dediščine
  • objava fotografije avtorsko zaščitenega dela na slovenski Wikipediji je pravi čudež
Nalaganje na wikije[uredi]
  • avtor opisuje, kako se nalaga posnetke na Wikiverzo in Wikiknjigo

Infografika[uredi]

  • oblika vizualizacije podatkov, tj. vizualna prezentacija podatkov, informacij in znanja sploh, ki izrablja sposobnost človeškega vida za hitro in jasnejše dojetje vzorcev in trendov in kompleksnih podatkovnih mizah
  • zanimanje za to so spodbudila računalniška orodja
  • spletni zemljevidi, razpredelnice, postavljanje fotografij in obdelovanje, socialna omrežja,...
Tabele[uredi]
  • podatki razporejeni po celicah na preseku med stolpcem in vrstico
  • sledi opis postopka oblikovanje tabele v wikijih
Grafikoni[uredi]

Potrebna je legenda (označimo kaj pomeni določena barva, črta, lik). Oblike, ki so bile uporabljene v literarni vedi:

  • grafikon oz. chart: histogram, črtni, stolpčni, palični, tortni,...
  • diagram oz. graph: časovni ali kronološki, drevesni, omrežni,...
  • kartogram, shema, piktogram
Zemljevidi[uredi]
  • v slo. lit. vedi je prva potrebo po zemljevidu začutila Marja Boršnik
  • večjo rabo doživlja zemljevid odkar najdemo karte na spletu
  • Geopedija: literarni spomeniki, literarne poti, dogajališča slovenskih romanov, zgodovinski romanopisci)
Besedni oblak[uredi]
  • Wordle: izriše besedni oblak teksta
  • Voyant Tools: zraven oblaka pove o besedilu še statistične zanimivosti

Iskanje[uredi]

  • razvoj iskalnikov povezan z naraščanjem števila informacij
  • več inštitucij si prizadeva, da ima vsak avtor posamezne objave edinstvene številke (s tem ne prihaja do pripisovanja napačnim del avtorjem)
  • na mednarodni ravni ORCID (Open Researches and Contributor ID): mednarodna, interdisciplinarna, neprofitna organizacija, ki jo podpirajo založniki in akademske inštitucije in znanstvenike ter njihove objave opremi z enkratno digitalno oznako
  • tudi Wikimedijina spletišča si pomagajo z indetificijskimi oznakami - CONOR, VIAF, ORCID, OVL

UDK[uredi]

UDK = univerzalna decimalna klasifikacija: poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oz. na eno od področij človeške dejavnosti

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije
1 Filozofija. Psihologija
2 Teologija. Verstva
3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje
5 Matematika. Naravoslovje
6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika
7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport
8 Jezik. Književnost
9 Geografija. Biografija. Zgodovina

  • to je le ena od obstoječih klasifikacij; Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS pozna sedmero raziskovalnih področij, obstaja tudi Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti (CERIF - CERCS), ter klasifikacija FOS 2007 s 47 področij
  • enciklopedične klasifikacije delijo znanosti na 2 veliki področji: družbene vede (človek in družba) ter naravoslovje

Klasifikacija FOS 2007 (Fields of Science):

  • Klasika
  • Literarna teorija in kritika
  • Literarni pregledi
  • Književnost
  • Afriška, avstralska in kanadska književnost
  • Ameriška književnost
  • Književnost Britanskega otočja
  • Nemška, nizozemska in skandinavska književnost
  • Romanska književnost
  • Slovanska književnost
  • Poezija

UDK-jev predalček pod št. 8, zadeva literarno vedo (glej v Novo pisarijo).

DOI[uredi]

  • DOI (Digital object Identifier) = digitalni identifikator objekta: standard za oznako spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti
  • URL-ji se pogosto spreminjajo, DOI poskrbi za sledljivost dokumenta, ki mu ob spremembi lokacije samodejno spremeni URL med metapodatki

COBISS ID[uredi]

  • na Slovenskem za identifikacijo publikacij
  • pri nas z njo registrirana vsaka objava, ne glede na medij

Podatki in podatkovne zbirke[uredi]

  • dve vrsti informacije: dokumenti in podatki
  • dokument: fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo; danes dokument enačimo z računalniško datoteko, ki ima lahko besedilni, zvočni, slikovni format
  • podatki: osnovni elementi informacije, pridobljeni z meritvami in prikazani v podatkovni zbirki
  • običajno je bilo težko priti do podatkov - iskali so se na mestih, kjer so bili dostopi za javno uporabo (slovarji, publikacije)
  • število javnih dostopnih podatkovnih zbirk narašča (Razvezani jezik: Prosti slovar žive slovenščine, SSKJ, Besede slovenskega jezika in drugi na Fran-u)

Iskanje po dLibu[uredi]

  • iskanje po dLibu, gre za zbirke besedil (knjige, revije, časnike, zbornike, plakate, rokopise), slike in večpredstavnostna gradiva
  • natančnejša navodila za iskanje so napisana v knjigi

Seznami[uredi]

  • ena izmed možnih členitev besedila
  • alineje: kadar želimo našteti serijo elementov na čim razločnejši način (niso daljše od ene vrstice)
  • seznamsko členjenje zelo primerno za prosojnice
  • tudi kazala so navedena v obliki seznama, literatura na dnu članka
  • Umberto Eco: seznam definira pojave definira z naštevanjem njegovih lastnosti; vendar seznam sporoča neko neskončnost, nesklenjenost, neorganiziranost

Digitalna humanistika[uredi]

  • sem spada med drugim tudi Nova pisarija
  • gre za računalniško obdelavo humanističnih podatkov in ureditev v podatkovno zbirko
  • gre torej za področje dveh kultur
  • v okviru digitalne humanistike se literarna veda nadomešča z izrazom literarne in kulturne študije ali medijska kulturna študija
  • temelji na konstrukciji in uporabi podatkovnih zbirk
  • na globalni ravni organizirana v ADHO

Seznam raziskovalnih dejavnosti in predmetov raziskave na področju digitalne humanistike našteva naslednja ravnanja s podatki:

  1. zajem (podatkovno rudarjenje, data mining)
  2. obogatitev
  3. analiza (luščenje informacij/struktur/vzorcev iz podatkov)
  4. interpretacija (pripisovanje pomena)
  5. razpečevanje in hranjenje
  6. kolaboracija
  7. meta DH-dejavnosti
  • obdelujejo se različne vrste predmetov: posamezna dela, korpusi, bibliografije, učni načrti, življenjepisi, slike, zvok, video, metapodatki,...
  • prva digitalnohumanistična podjetja pri nas: konkordančni slovarji in besedilni korpusi, nato digitalizacija vsebin
  • danes na prvem mestu dLib (Digitalna knjižnica Slovenije)

Empirične metode[uredi]

  • empiričen - podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom (gre za sinonim znanstvenosti)
  • v humanistiki ni eksperimentiranja, opazujemo fakte in čutne izkušnje
  • empiričnost: pridobivanje materialnih dokazov z eksperimentiranjem ali opazovanjem, merjenje podatkov in preverljivost meritev
  • javno dostopne so samo tiste empirične raziskave, ki se odvijajo v akademskem okolju
  • varovana skrivnost so tiste, ki jih opravljajo velike založne hiše
  • eden od zanimivih spoznanj je, da kratka poglavja občutno pripomorejo, da bralec prebere knjigo do konca

Programi[uredi]

Zastonj in spletni programi s seznama DIRT:

  • Weka, data mining software (zajem podatkov)
  • analiza besedil in drugih podatkov (Gephi, Graphviz, Bookworm,...)
  • anketiranje (Survey Monkey)
  • anotiranje in popravljanje (FromThePage - komentiranje besedil na spletu)
  • bibilografija (Bibilopedia, Zotero)
  • blog (Wordpress, Blogger, LiveJournal)
  • citiranje (Publish of Perish)
  • knjižnice (Google Books)
  • celoten seznam v Novi pisariji

Projekti, revije[uredi]

  • Glottometrics
  • Empirical Text- and Culutre Research
  • German historical novel
  • ...

Računalniško jezikoslovje[uredi]

Uporaba računalnika v jezikoslovju (CL), posveča se tudi jezikoslovju. Računalniška lingvistika se ukvarja z: iskanje po leposlovju

  • povzemanje zgodb
  • razlikovanje med literaturo in drugimi vrstami pisanja
  • identifikacija in analiza literarnih žanrov
  • slogovno razvrščanje besedil in pripisovanje avtorstva
  • analiza bralčevih čustvenih odzivov
  • analiza konstelacije oseb oz. njihovega socialnega omrežja
  • računalniško modeliranje pripovedi, računalniška naratologija in folkloristika
  • generiranje literarnih pripovedi, dialoga oz. poezije
  • oblikovanje priporočilnih seznamov

Slavistična revija[uredi]

Definicija v SSKJ pravi, da je revija periodično izhajajoča publikacija s specializirano vsebino. Osebno ne berem veliko revij, ena izmed ljubših pa mi je zagotovo Global, kjer so prevedeni najzanimivejši članki tujih medijev.

Na zadnji uri predavanja Uvod v študij slovenske književnosti, je dal profesor vsakemu po en izvod Slavistične revije. Gre za strokovno revijo (časopis za strokovne in literarne vede), ki jo izdaja Slavistično društvo Slovenije. Že na prvi pogled se močno razlikuje od revij, kakršne poznamo. Moji prvi asociaciji, ko pomislim na revijo, sta namreč barvitost in slike. Je že res, da je revija rdeče barve, ko pa sem jo prelistala, sem ugotovila, da ne vsebuje nobene slike, vse je črno-belo. Morda je ravno rdeča barva naslovnice tista, ki skriva nek pomen. Lahko bi predstavljala nas vse Slovane, ali pa predstavlja moč, neko strast do jezika samega.

Odgovorni urednik revije je naš profesor, Miran Hladnik. Poleg njega revijo ustvarjajo še glavni urednik za literarne vede, glavna urednica za jezikoslovje, tehnična urednica, spletni urednik, časopisni svet in ostali člani.

Ob prelistavanju revije, sem bila pozorna na samo zgradbo člankov. Vsak ima svoj naslov, uvod, podteme. Skoraj pri vseh je mogoče najti navedene vire. Članki so zapisani tako v slovenščini, kot tudi angleščini, ter v cirilici. Na koncu vsakega sledi še kratek povzetek. Članki ne vsebujejo slik, opazila pa sem, da je nekaj razpredelnic s podatki, ki se navezujejo na članek.

Od preostalih revij se razlikuje že vizualno, sami članki so zelo strokovni, napisani na podlagi neke literature, raziskovanja. Gre torej za kvalitetne članke, zagotovo vredne branja. Ne le zato, ker smo študentje slovenistike, pač pa tudi za splošno znanje in splošno razgledanost.

Izbran članek[uredi]

Članek, ki sem ga prebrala, in o katerem bom v tem poglavju pisala, se imenuje Zaznamovanost slovenskega izrazoslovja za temnopolte. Avtor članka je Janko Trupej, ki se osredotoča predvsem na slovenske izraze za temnopolte skozi zgodovino. Izvedena je bila tudi anketa, na podlagi katere je avtor lahko analiziral današnji odnos do poimenovanja temnopoltih.

V Združenih državah Amerike je problem poimenovanja temnopoltih še vedno zelo velik, že zaradi zgodovine. Uporablja se izraz nigger, ki velja za slabšalnico. Slovenci še danes nimamo popolnoma opredeljenega poimenovanja za temnopolte, saj nikoli nismo imeli nekega stika z njimi.

Avtor v nadaljevanju piše, kako so v različnih slovenskih slovarjih opredeljena poimenovanja za temnopolte. Izvemo, kateri izrazi so označeni kot slabšalni, kateri nevtralni. Raziskoval je po različnih slovarjih, kot so Slovar slovenskega jezika, SSKJ, Angleško-slovenski slovar, Popolni ročni slovar slovenskega in nemškega jezika, Nemško-slovenski slovar.

Za primer sem izbrala Slovar slovenskega knjižnega jezika, v katerem je izraz zamorec označen kot slabšalnica, črnec ni zaznamovan, prav tako tudi temnopolt in črnokožec. Izrazi črnavs, črnuh, črnuhar pa so označeni kot slabšalni.

Analiza, ki se opredeljuje na to, kako je bil posamezen izraz za temnopolte uporabljen v zgodovini, je pokazala, da se je izraz zamorec uporabljal največkrat. Izraz črnec se med obema vojnama poveča, vendar je zamorec tisti, ki ga še vedno zasledimo najpogosteje.

Z analizo, v kateri je sodelovalo 309 oseb, je avtor ugotavljal, katera se jim zdi najbolj sprejemljiva in nevtralna beseda za temnopolte. Kot najbolj negativen izraz je bil ocenjen črnuhar, kot najbolj nevtralen pa temnopolt.

Problem, ki seže že daleč v zgodovino, je nestrpnost do temnopoltih. Morda se to na našem ozemlju ne kaže, se pa, kot omenjeno že na začetku, v državah kot npr. Združene države Amerike. Živimo v 21. stoletju, ko bi bila enakopravnost glede na barvo kože, lahko že nekaj samoumevnega, pa vendar ni. Najbolj zanimivo pri Američanih je namreč ravno to, da cenijo svoje temnopolte športnike, filmske igralce, slavne osebe. Kako pa obravnavajo ostalo temnopolto prebivalstvo?

Slovlit[uredi]

Slovlit je diskusijski forum, ki združuje literarne zgodovinarje in jezikoslovce, sloveniste, doma in po svetu. Omogoča sprotno izmenjavo mnenj o aktualnih strokovnih vprašanjih literarne vede, jezikoslovja, slovenistike, humanistike in akademskega izobraževanja in je tudi forum Slavističnega društva Slovenije. Idejni vodja je profesor Miran Hladnik, ki je Slovlit tudi osnoval.

Izbrana novica[uredi]

V arhivu sem poiskala novico, ki je bila objavljena na moj rojstni datum, 5. september. Ta nosi naslov Slavistika v regijah - Nova Gorica 2013, dostopna je tudi na spletnem arhivu Slovlit.

Gre za vabilo vseh slovenistov in slavistov ter ostalih zainteresiranih na kongres v Novi Gorici. Potekal je od 3. od 5. oktobra 2013, obrnavavane so bile teme o novi novogoriški slovenistiki in slavistiki, ter didaktične in druge teme.

Viri[uredi]