Uporabnik:Nika Lončar

Ob Novi pisariji

Uvod

Nova pisarija je priročnik, ki je izšel v tiskani, predvsem pa v digitalni obliki. Za slednje se je avtor odločil, saj wikiji omogočajo hitrejše spremembe in dopolnitve, predvsem pa je cenejše, kot če bi prišlo do ponatisa.

Sprva naj bi imel priročnik naslov Nova pismenost zaradi navezovanja na gramatične zametke Valentina Vodnika, vendar pa je bil ta kasneje spremenjen, saj pismenost ne pomeni več isto kot je nekoč. V Vodnikovih časih je bilo to drugo ime za slovnico, v današnjih časih pa jo razumemo kot znanje branja in pisanja oziroma njena širša definicija je znanje česa nasploh.

Pridevnik nova pa se navezuje na sodobne oziroma bolj popularne medije, in sicer zaslon in slike. Priročnik bo torej govoril o digitalni pismenosti.

Kam z avtorjem

Avtor je prof. dr. Miran Hladnik, sicer profesor na oddelku za slovenistiko Filozofke fakultete. Ker pa je besedilo objavljeno na wikiju, tj. spletno mesto, kjer lahko vsak ureja, je na voljo za spremembe, dodatke itd.

Prešernova Nova pisarija

Priročnik nosi isti naslov kot ena daljših Prešernovih pesnitev, ki je izšla v Poezijah. To je bila premišljena odločitev, saj kar je kritiziral pesnik že pred 180 leti, ugotavlja Hladnik, da se tudi danes isto dogaja. Pisateljeval in izdajal naj bi knjige že vsak šušmar.

Pismenost

Včasih je bila pismenost privilegij manjšine, z uvedbo obveznega šolanja, pa je delež pismenih narastel do okoli 100 odstotkov. Države, katerih odstotek je nižji, veljajo za nerazvite.

Nekoč so se učili lepopisja, danes pa je bolj pomembno to, da smo spretni pri tipkanju na (pametni) telefon oziroma računalnik. Zaradi tega prihaja do konfliktov med starejšimi in mlajšimi generacijami. Starejši namreč nam (mlajšim) očitajo, da ne znamo sestaviti skupaj enega stavka, medtem ko so obratno sami po večini računalniško nepismeni.

Pismenost pomeni biti aktivno udeležen v komunikaciji. Če smo pismeni, smo torej sposobni sprejemanja in razumevanja informacij ter tvorjenja in posredovanja le-teh. Danes je pomembna interaktivnost, ki nam je omogočena na vsakem koraku, na televiziji na zahtevo, računalniških igricah itd.

Poznamo več različnih pismenosti, kot so npr. glasbena, kartografska, računalniška, strokovna ipd. Nihče tega od nas ne zahteva, vednar pa v svetu, predvsem pa na trgu dela, več veljamo, če obvladamo kaj več, kot samo splošno pismenost. Poleg tega pa: »Pismeni ljudje so bolj suvereni in z njimi je težje manipulirati.«

Testi pismenosti (PISA 2009) so bili v Sloveniji deležni kritik in pohval. Šolarji so namreč slabi v bralni pismenosti, nadpovprečni pa v e-pismenosti.

Komunikacija preko telefonov in računalnikov je že del spošne pismenosti. Ta se bo z leti še spreminjala in prav mogoče je, da jo nekoč ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi, kot jo danes.

V sodobnih časih se uveljavlja tudi višja oblika pismenosti, ki meri na sposobnost tvorjenja in razširjanja pisnih sporočil v javnosti. Delež objavljajočih narašča po zaslugi socialnih omrežij, kot so Instagram, Twitter, Youtube, Google Maps itd.

»Če podjetnost razumemo kot sinonim kreativnosti, potem bi nam kot humanistom moralo biti zelo mar, da je podjeten (kreativen) čim večji del populacije, in bi se morali zavzemati za to, da čim več ljudi piše in objavlja.«

Informacijska družba

Informacijska družba je izraz za sodobno družbo. Vsebuje koncepte kot so participativna družba, družbeni mediji, družbena omrežja, fantovska kultura itd.

Razmišljanje o novih kulturnih paradigmah je bilo vzporedno »boju« med tiskano in elektronsko knjigo.

Čedalje bolj pogosta je uporaba e-knjig, vendar to še ne pomeni, da tiskanim preti »smrt«. Prava tako kot nismo nehali hoditi peš in uporabljati koles, ko so izumili avtomobil.

Problem, ki ga izpostavlja avtor, je, da ljudje zagovarjajo tiskano knjigo, ker jim ta omogoča preživetje (npr. zalžniki, tiskarji, knjigarnarji itd.), in ne zaradi znanja oziroma vrednosti, ki jo ponuja.

Wikiji

Wikipedijo in sestrska spletišča je na splet postavila neprofitna organizacija Wikimedia. Prof. Hladnik jo odobrava zaradi njene dostopnosti, volontarizma, kooperativnosti in enciklopedičnega izražanja.

Wikiji niso le vir informacij, temveč prostor, kjer lahko objavlja vsak posameznik.

V 16. stoletju se je kulturna nacija oblikovala z obstojem biblije prevedene v nacionalni jezik, danes pa je to vlogo prevzela Wikipedija. Kot jezikovna entiteta v 21. stoletju obstajamo namreč samo, če v našem jeziku obscencotajajo gesla na Wikipediji.

Po Kornaijevi kategorizaciji spada slovenščina v skupino 16 vitalnih jezikov, katerim se ni potrebno bati izumrtja. To pa zato, ker nismo ignorantni do zahtev, ki jih postavlja naši skupnosti informacijska družba.

Slovenska Wikipedija je nastala leta 2002, leta 2016 pa je že presegla 150000 gesel. Najbolj delavnih 20 posameznikov, ki ustvarja slovensko različico prispeva 83 odstotkov vseh slovenskih gesel.

Članek na Wikipediji ima licenco creative commons (»licenca ustvarjalnega ljudstva«), s katero želijo nadomestiti tradicionalno avtorsko licenco copyright.

Objavljanje na prosto dostopnih wiki spletiščih ne zahteva veliko spretnosti, kot sem že sama ugotovila, ko sem na splet postavljala podlistek Slovenskega naroda ter dramo Precijoza Slovenske talije.

»Kredibilnost znanstvenih objav zagotavljajo utečeni recenzijski postopki (peer reviewing).«

Za delo na Wikipediji avtorji niso plačani, nekateri pa, zaradi objavljanja in urejanja pod šiframi oziroma psevdonimi, za svoj trud ne dobijo niti družbenega ugleda in vpliva.

»Pred kratkim sem se pogovarjala s človekom, ki je bil zelo zaskrbljen zaradi Wikipedije. Označil jo je za veliko intelektualno grožnjo, kot vir, ki mu ni mogoče zaupati, ker ne vemo, kdo je napisal članek in koliko od prebranega je resnično. To me je šokiralo kot eklatanten primer ideje, da moramo vedeti, katere reči so resnične, da bi vedeli, ali si jih je treba zapomniti ali ne, in simptomatičen za presojo uspešnosti oz. neuspešnosti našega izobraževalnega sistema. Kar Wikipedija ponuja novi generaciji bralcev, je priložnost samostojne presoje, ali so zapisane trditve resnične. Presoje na osnovi svojega branja več različnih virov in ponotranjenja več različnih perspektiv. Brez tega kritičnega pogleda tudi najboljši in stokrat potrjeni vir ne bi smel biti vir, ki bi mu brezpogojno zaupali. Slepo zaupanje v resnična dejstva je po mojem slabše od kritične izpostavljenosti desetim napačnim faktom.« 

Pomembno dejstvo je tudi, da se je spremenila avtorska zakonodaja. Nekoč 50, danes pa šele 70 let po avtorjevi smrti njegovo delo postane javno dobro. Pričakovali so namreč, da se bo ta doba skrajšala.

Wikiji in šola

Wikipedija, bolj pogosto pa Wikiverza, se velikokrat uporablja v pedagoške namene. Ob tem se nam kaj hitro poraja vprašanje ali ne bo študenstsko delo na Wikiverzi, kot obveznost, spodkopalo wikijevo načelo prostovoljnosti.

Prof. Hladnik pravi, da ne. To trditev zagovarja s tem, da se meja med delovno prisilo in prostočasnim hobijem zabriše. Poleg tega pa naj bi nas urejanje in oblikovanje člankov na Wikiverzi pripravilo na objavo na Wikipediji, ki ima večje zahteve.

Ko sem prebrala prvi odstavek, sem bila mnenja, da obvezno šolsko delo resnično spodkopava koncept prostovoljnosti. Vendar pa sem mnenje popolnoma spremenila, ko sem prebrala do konca. Šolske obveznosti nas usmerjajo in učijo, kako se lotiti objavljanja na wikijih. S pridobljenim znanjem bomo lahko širili slovenska gesla in delali za družbeno dobro. Med 95 študenti 1. letnika slovenistike, sem namreč prepričana, da se bo našel vsaj 1, ki se bo pridružil skupini 20 urejevalcev slovenske Wikipedije.

Avtor

Do 60. let 20. stoletja je bila literarna veda usmerjena k avtorju. Avtorska biografija je bila zato eminenten literarnovedni žanr (primer: Levstikov duševni obraz, Anton Ocvirk).

2. generacija literarnih zgodovinarjev se je osredotočila na besedilo — pomembna je bila avtonomnost umetniškega besedila in ne sporočilo avtorja (primer: Lirika, epika, dramatika, Kmecl, Glušič, Zadravec in drugi)

V 80. letih 20. stoletja pa so pozornost preusmerili k bralcu in njegovim interesom — od tod številne študije o trivialni literaturi, tj. literatura za bralca, ki je nasprotna elitni avtorski literaturi. Pomembno je kakšno razmerje ima besedilo do bralca, zgodovinskega in aktualnega.

Poudariti pa moramo, da meje med fazami niso strogo začrtane, so večrat zabrisane.

Motivacija za pisanje

»Pisanja se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo, npr. za nacionalno skupnost ali, kot je temu rekel Ivan Cankar, »za narodov blagor«.«

»V splošnem (da, tudi v leposlovju) velja, da je pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira, neprofesionalno in nepotrebno.«

Teorija funkcijskih zvrsti jezika razlikuje med 4 vrstami pismenosti, in sicer splošno oziroma vsakdanjo, leposlovno, strokovno oziroma znanstveno ter publicistično. Težave se pojavijo pri razlikovanju med strokovnim in znanstvenim (npr. kam spada poljudnoznanstveni članek?). V revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij so znanstvene objave. Strokovne objave pa so tiste, ki znanstvena spoznanja delijo s širšo publiko (npr. učbeniki v šolah).

Izbira jezika

Poglavje govori o izbiri jezika znanstvenih objav. Glede na jezik namembnikov, se odločimo, v katerem jeziku bo objava zapisana. Če pišemo za širšo javnost, bomo verjetno pisali v angleščini, če pa pišemo za slovensko družbo, bo objava kajpada v uradnem jeziku naše države.

Kadar pišemo razprave o slovenskem jeziku, je nevtralni jezik slovenščina. Vendar se z njo ne smemo omejiti, temveč moramo poskušati prodreti onstran meje jezika. Slovenske inštitucije krijejo pripravo in natisk mnogih knjig z nacionalnofilološko temo v svetovnih jezikih, vendar pa je dejansko število kupljenih, izposojenih ali snetih knjig z interneta, precej majhno. Kljub vsemu pa je pretiran strah, da bi se slovenistična znanost razlagala v angleščini — tako kot se je nekoč v nemščini, povsem odveč.

»Izvlečki in povzetki v tujih jezikih so spremljali domače literarnovedne publikacije že od nekdaj, še preden je to postalo eden od kriterijev za državno financiranje.« Slavistična revija je od 1950 leta dalje objavljala najprej tujejezične povzetke, nato drugojezične izvlečke, kmalu je angleščina prevladala nad ruščino in nemščino. Vendar po 4 poskusnih letih v zbirki AHCI ni bilo večjega mednarodnega zanimanja, zato so opustili njeno spremljanje.

Viri in povezave, ki jih je uporabil Hladnik so povečini v angeščini, saj ga je splet pri iskanju različnih podatkov najprej pripeljal do angleških strani. Vzrok za to naj bi tičal v premajhni promociji objav in razprav v drugih jezikih. Če se želimo vključiti v mednarodno izmenjavo informacij lahko to storimo s povabilom tujih akterjev na slovenske konference in razprave ali pa se sami prijavimo na tuje konference in tam predstavimo svoje delo.

Objavljanje v dveh jezikih hkrati je naporno, dolgotrajno in drago. Dobra alternativa temu pa je slovenska Wikipedija, kjer je poleg razširjanja strokovnih spoznanj slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini, omogočena možnost primerjave tega znanja s tistim v tujih jezikih in medsebojnega poseganja. »Tuji študentje ob koncu semestra, ki ga preživijo v Sloveniji, namesto izpita dodajo v svoje nacionalne enciklopedije prgišče slovenističnih gesel.«

Izbira teme

Svet nam ponuja ogromno možnosti – izbir. Več možnosti, kot imamo, bolj kvalitetno naj bi bilo naše življenje. Ker nas s tem bombardirajo vsak dan, imamo občutek, kot da je večina teh izbir lažnih, zato se ne moremo oziroma nočemo odločiti, saj bi neprevilna izbira ogrozila naš obstoj.

Pedagogi nam narekujejo, da si izberemo temo, do katere gojimo čustven odnos, Hadnik pa pravi, da ni dobrih in slabih tem.

Vaje v pisanju

»Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti.« V letu 2013, ko je Hladnik začel pisati svoj priročnik, je dejal, da sta najpomembnejši orodji pisca tipkovnica in miška. Izpostavil je tudi dejstvo, da skoraj nihče in skoraj nikoli več ne piše na roke, zato naj bi bilo smiselno otroke v 1. razredu učiti tipkanja in osnovnih veščin računalniške pismenosti, namesto (lepo)pisja. Na koncu vendarle sklene, da pisanje z roko pomaga pomnenju črk bolj, kot pa tipkanje.

Kakor smo se pisanja učili s prepisovanjem besed iz učbenika v zvezek, bomo na Wikiverzi začeli s pretipkavanjem knjig in revij na zaslon. OCR nam je omogočil, da lahko besedila samo malo »popravimo«, ni pa nam potrebno celega pretipkavati. Z željo, da bi digitalizirali besedila, ki so pomembna za slovensko kulturno dediščino in, ki čez desetletja ne bi bila berljiva, ter kvalificirali čim več kompetentnih piscev, nam — študentom 1. letnika 1. stopnje slovenistike — je profesor dodelil podlistke Slovenskega naroda.

V tem poglavju da navodila, kako postaviti podlistek na splet. Ker sem to že naredila, vem kako gre.

Usoda avtorstva

Koncept avtorstva je še vedno živ. Vidimo lahko tudi vpliv avtorjev, ki je precej večji od bralčevega. Združujejo se namreč v različne skupnosti kot je npr. Društvo pisateljev.

Avtorji so včasih pripadali družbeni eliti, ki je bila bolj kreativna kot ostali »navadni smrtniki«, poleg tega pa je bila deležna velikega ugleda.

Danes ima veliko avtorjev zahteve, da se v njihova dela ne posega, saj jih dojemajo kot nedotakljive svetinje.

Nekateri avtorji v svoja dela in njihovo razširjanje posegajo še po tem, ko so prodali materialne pravice. Tak avtorski napuh bomo, kot pravi Hladnik, zatrli s tem, da ne bomo kupovali, ponatiskali ali propagirali predragih knjig, temveč bomo raje posegali po dostopnih delih, ali pa bomo taka celo sami napisali.

Soavtorstvo

Pisanje na wikijih, kot obliki kolektivnega pisanja, pripomore k zmanjšanju večkrat omenjenega avtorskega napuha ter spodbuja sodelovanje več avtorjev. Posegi v besedilo na wikijih se morajo razumeti kot pohvala in ne kritika.

Na Wikiknjigah se ne ubadajo z avtorsko lastnino, vendar so, ker je delo bolj obsežno, kot članki na Wikipediji, ponavadi najplodovitejši posamezniki zapisani na začetku.

Nekaj pravil, ki jih je dobro upoštevati v primeru soavtorstva: • vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj • bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov • zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvarí same • zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre • soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo • ni pomembno, kdo je posegel v delo, temveč ali je bila sprememba koristna

»Pisec, ki se zna uskladiti z drugimi, ne prakticira več pisanja za to, da bi tako potrdil in dokazal svojo odličnost, svojo večvrednost, temveč zato, ker bi s pisanjem rad prispeval k skupni dobrobiti.«

Objavljanje

Razen pri klasikih, kjer šteje tudi rokopis oziroma tisto, kar niso objavili, je danes pomembna samo objava. Bolj kot s pisanjem samim je torej koncept avtorstva povezan z objavljanjem.

Včasih so pisatelji morali vstopiti v skupino drugih pisatejev, mecenov itd., da so prišli do objave svojega dela. Danes je sicer situacija malce drugačna, princip pa je isti. Najboljši in najhitrejši način za objavo so poznanstva v tem socialnem krogu oziroma dobro finančno zaledje posameznika. Še lažje pa je objavljanje na spletu. Vendar postaviti na splet še ne pomeni tudi objaviti. Slednje pomeni, da je dostopno širši množici, če pa nekaj samo postavimo na splet, bodo to uporabniki interneta težko našli. Če pa si želimo nekaj postaviti na splet, tako, da ne bo nihče našel, ima Hladnik posebno formulo (ki je dostopna na COBISS).

Vendar to ni namen spleta, ravno obratno. Na splet postabljamo zato, da bi čim več ljudi naše delo videlo oziroma prebralo. Da bi bilo naše delo čim bolj vidno, ga je potrebno oglaševati, kar je najbolje narediti na pogosto obiskovanih mestih, kot je blog ali časopis.

Zaradi neprenehoma spreminjajoče tehnologije in zakonodaje smo večkrat v dilemi ali je stvar objavljena ali samo postavljena na splet. Predvsem se to dogaja zaradi socialnih omrežij, ki so v prvi vrsti zaprti komunikacijski krogi, vendar pa včasih kakšnemu piscu uspe pritegniti pozornost večje množice in presežejo mejo zasebnega.

Množični um ali pametna množica

Množični um ali pametna množica sta le dva izmed mnogih izrazov, ki pa vsi pomenijo isto. Gre za način organizacije znanja v informacijski družbi. Predvsem se ta izraz navezuje na Wikipedijo, kjer je znanje, ki je javno dostopno in ki se stalno izpopolnjuje akumulirano s strani neposvečenih in pogosto anonimnih uporabnikov. Cilj tega je korist za vsakega člana skupnosti.

Znanje mora biti, za razliko od javnih dobrin, zastonj. Wikipedija je po eni strani ena od sodobih tehnologij, po drugi strani pa je le zadnja v vrsti med rečmi, kot je npr. Aleksandrijska knjižnica, ki so poskušale v enciklopedični obliki zbrati vse človeško znanje.

Vsak dan slišimo, kako nepravična je na svetu porazdelitev materialnih dobrin, nihče pa se ne vpraša kako je z delitvijo znanja. Problem je namreč v tem, da je znanje na lestvici človekovih vrednot pod različnimi materialnimi dobrinami.

Enciklopedije so informacije razvrstile po abecedi, kar je bila osvoboditev od hierarhiziranja znanja in je asociirala na mozaik, na kar spominja tudi Wikipedijin logo. V člankih so pod besedno zvezo Glej tudi nanizana sorodna gesla — Wikipedija tako gradi znanje od spodaj navzgor in združuje izhodiščni lokalni interes z globalnim.

Avtorske licence

Besedilo je iz pravnega vidika inteektualna astnina, ki je urejena z zakonodajo, ki jo imenujemo »copyright« oziroma »avtorske pravice«. Zakonodaja je zadoščala, ko je knjiga obstajala le v tiskani verziji, danes, ko pa imamo vse več digitalnih knjig, filmov, fotografij, glasbe, pa je nastal problem, zato želijo uveljaviti alternativo s konceptom »creative commons«.

Creative commons

Creative commons oziroma »ustvarjalna gmajna« je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture. Bolj kot morebitnim zlorabam, je namenjena lažjemu dostopu do intelektualnih proizvodov. Označena je s »cc«, oprema del objavljenih na spletu s to licenco pa je dokaj enostavna.

Copyright

Avtorska zakonodaja ščiti dela v katerem koli mediju (npr. literarna, dramska, glasbena dela) pred zlorabo. Posamezniki lahko ravnajo z deli kakorkoli želijo, lahko jih tudi prekopirajo itd., dokler ostaja v sferi zasebnega. Če pa pride delo, ki je bilo nepoobaščeno razmnoženo v javnost, pa je to zloraba.

Cilj poglavja o copyrightu je v tem, da predstavi, zakaj ni več ustrezno za sodobna dela. Pri intelektualnih delih preveč poudarja avtorja, zaradi začetka v tiskani knjigi se ne prilagaja najbolje novejšim medijem kot je internet, poleg tega pa obravnava delo kot lastnino in ne kot javno dobrino.

Danes ni več tako pomembna materialna vrednost del, kot je bila nekoč. Včasih je namreč eno knjigo ahko bral samo en čovek naenkrat, danes pa je dostopnost širša, saj si lahko delo pridobimo na spletu, kjer lahko naenkrat bere več tisoč ljudi. Tu je največji problem copyrighta, saj ne upošteva nematerialno dimenzijo intelektualnih del. Zakonodaja se namreč bolj osredotoča na zlorabe, namesto, da bi zagotavljali nemoten dostop do informacij.

Vsi izdelki z najmanjšo kreativnostjo še niso zaščiteni z avtorsko licenco. Tisti, ki pa so pa njihova licenca traja za časa življenja avtorja ter še 70 let po njegovi smrti. Anonimna dela postanejo javna last 70 let po objavi.

Avtor zaščitenega intelektualnega dela ima do njega pravice dokler jih ne odstopi oziroma proda. Če je avtor nekaj ustvaril na željo podjetja, ima slednje pravico do dela, vendar pa to mora biti potrjeno oziroma sklenjeno v pogodbi. Kadar je avtorjev več, lahko vsak izmed njih s tem delom počne kar želi, vendar se morajo soavtorji strinjati.

Največji problem v zakonodajnem pravu se nanaša na filme, ki so posneti po knjigah, elektronske verzije knjig, prevodi itd. Izvedeno delo ima lahko status originalnega in avtorsko zaščitenega dela le in samo, če je nastalo z dovoljenjem avtorskega lastnika prvotnega dela. Ta dela so lahko v tem primeru legalno razmnoževana in razpečevana. Pomembno je poudariti pošteno uporabo, saj lahko tudi v primeru, da nismo lastniki avtorskih pravic, delo kjub temu tiskamo, fotokopiramo, citiramo, digitaliziramo, nalagamo s strežnika itd. Poštena raba je neprofitna raba.

Ločiti moramo med prodajo dela ter prodajo dela in avtorskih pravic, saj se s slednjim odrečejo pravici do odločanja o razmnoževanju in distribuciji.

Bralec, ki kupi knjigo nima skoraj nobene svobode razpolaganja z delom, saj ga ne sme razmnoževati ali celo vzeti del, ga preoblikovati in uporabiti po svojih željah. To lahko naredi samo z dovoljenjem avtorja (proti plačilu).

Avtorji, ki ne želijo objavljati svojih del pod avtorsko licenco creative commons, so izgubili stik s sodobnimi zahtevami družbe. Ti bodo slej kot prej izgubili svojo množico bralcev.

Bralec

Prosti dostop

Kar zadeva bralca v povezavi z intelektualnimi deli, je bilo včasih pomembno samo vprašanje njegovega razumevanja prebranih informacij. Danes pa je pomembna tudi zahteva po prosti dostopnosti informacij iz najrazličnejših področij. Skupnost želi izobražene posameznike, ki pa naj bi se oblikovali v osnovnih, srednjih in višjih šolah. Zato meni Hladnik, da bi moralo biti obvezno čtivo zastonj. Izven šole pa skoraj nikje nimamo prostega dostopa do informacij. Za knjižnico, gledališče, naročnino revije je vedno potrebno odšteti nekaj denarja.

»Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti.« V tem smislu naša država ni imela prstov zraven, ko smo dobili npr. prost dostop do digitaliziranega zemljevida sveta in ostalih prelomnih dejanj.

Zahteva po digitalizaciji slovenščine je prišla od zunaj, slednjo celo google vključuje z različnimi logi. Do tuje informacijske družbe torej ne smemo biti nezaupljivi, saj že od Prešernovega Črtomirja dalje ugotavljamo, da ni vse tuje slabo. Kmalu bomo torej vsi raje postregali po prosto dostopnih vsebin, kot pa iskali domače.

»EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, in po tem zgledu se ravnajo tudi države, ki sestavljajo EU. Za promocijo proste dostopnosti umetnosti pa se EU ni odločila. Ker pripisuje umetnosti manjši pomen kot znanosti? Ker vidi umetnost po ameriško znotraj področja razvedrila, razvedrilo naj si pa plača državljan sam? Ker je znanost mednarodna, umetnost pa nacionalna?«

Prosta ali odprta dostopnost (OA — open access) je pojem, ki je uporabljen v revijalni, knjižni, zborniški obliki informacij, prav tako pa tudi v spletnih besedilih, podatkovnih zbirkah in večpredstavnemu gradivu. Prosti dostop ne dovoljuje poseganja v vsebino informacij, medtem ko lahko prosto vsebino urejamo in preoblikujemo po mili volji.

Open Access Slovenija se trudi razlikovati med izrazoma prost (free) in odprt (open). Prosti dostop (free OA) je tako definirala, da pomeni brezplačno dostopnost do besedila, čigar avtor je avtorske pravice (pro)dal založbi in ima licenco copyright, odprti dostop (open OA) pa pomeni brezplačno dostopnost na spletu, vendar ima pravice avtor, besedilo pa ima licenco creative commons.

Zlati prosti dostop zagotovi založnik in običajno vsebuje recenzirane revijalne članke, zeleni prosti dostop pa avtor sam oziroma njegov delodajalec, ki delo postavi v prosto dostopni repozitorij in vsebuje pred- ali poobjave. Pod imenom sivi prosti dostop pa najdemo težko dostopne publikacije, kot so diplomske naloge, konferenčna poročila itd. Hibridni dostop pomeni, da ima prosto dostopno delo še tiskano plačljivo verzijo. »Zakasnjeni prosti dostop je ime za objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga, recimo v zamiku enega leta po objavi.« Publikacije, ki so nastale na stroške nekoga tretjega, kot je npr. mecen ali država, in ne na avtorjeve stroške, pa uvrščamo med platinasti prosti dostop. Profesor želi, da bi bilo 2. desetletje 21. stoletja v znamenju zelenega in platinastega prostega dostopa.

Založbe

Sooblikovalci Wikipedije vejo, da vse kar je v njej objavljeno, takoj postane javna last. »Optimistično trdim (in s tem zaupanjem šele prav odpiram možnost), da v svetli bodočnosti problemov intelektualne kraje ne bo, ker znanje pač ne bo lastnina fizičnih ali pravnih oseb na enak način kot npr. nepremičnine, ampak zares javno dobro.«

Založbe in knjigarne obravnavajo knjige kot tržno blago, bralca pa kot potrošnika. Hladnik meni, da je informiranost ena izmed temeljnih pravic posameznika. Vsak bi torej moral imeti prost dostop do informacij.

Založniki ne želijo objavljati dela na splet, saj znajo sužiti denar samo s prodajanjem knjig. Njihova ciljna skupina so v današnjih časih torej otroci, ki še ne znajo uporabljati spleta, ter starejši.

Avtorji in inštitucije se, kljub temu, da založbe ne upravičujejo svojega prvotnega namena, tj. kreditacija publikacij, še vedno zanje odločajo, saj mislijo, da jim bodo pomagale do bralcev. To lahko naredijo pri popularni publicistiki in leposlovju, pri znanstvenem pisanju pa ne. Vendar se sednji vseeno odločijo za založbo, saj menijo, da jim bo žig založbe prinesel večji ugled.

Med založbami in knjižnicami je prišlo do »boja«, saj knjižnice »nasprotnikom«, z nižjimi cenami (predvsem pri učbenikih, slovarjih itd), odžirajo promet. Založbe se zagovarjajo, češ da želijo ohraniti delovna mesta — cehovski interes postavljajo pred javnega.

Znanstvenim piscem omogočajo »predatorske založbe« nove možnosti objavljanja. Ena takih založb je Science publishing group, ki deluje po principu zlatega prostega dostopa, o katerem smo že debatirali v poglavju prosti dostop. Ta založba je za avtorje vabljiva, ker člankom prinaša vidnost (z indeksiranjem pri desetih bibiografkih inštitucijah mdr. Googlov Učenjak), cene objave člankov pa niso pretirano visoke.

Dober primer, kako naj bi zgledale (slovenske) znanstvene revijalne objave, je spletna stran International Journal of Language and Linguistics. Vendar pa so se, kot vedno, našli kritiki, ki so popljuvali skoraj vse, kar je na spletni strani.

Repozitorji

Vplivnost neke znanstvene objave se kaže v številu o citiranosti. Pomembno je tudi število o branosti objave. Ti dva podatka se lahko med sabo zelo razlikujeta.

Repozitorji imajo že vgrajeno funkcijo štetja objav. V spletno stran lahko vgradimo enega od zastonjskih števcev, če pa smo bolj pedantni in moramo komu, npr. ministrstvu, dokazati, da je naše objavljanje pomembno in da potrebujemo finance, potem pa lahko vgradimo skript za Googlovo analizo.

Da je prosta dostopnost pomembna, so akterji že ugotovii, niso pa se še zmenili, kako si bodo razdelili stroške.

Prosti dostop omogoča volontersko prispevanje, nasprotuje pa profitnemu objavljanju.

Univerza v Ljubljani je bila zadnja, ki je dobila svoj repozitorij, v katerega pa še vedno ne morejo objavljati diplomskih nalog, magisterijev in doktoratov. Vsi slovenski akademski repozitorji pa so združeni na Nacionalnem portalu odprte znanosti.

Z objavljanjem na spletu se je spremenil tudi slog pisanja. Ker je med skupino ljudi, ki strokovne članke berejo na internetu, čedalje več laikov, se temu prilagajajo tudi pisci, ki uporabljajo poljudnejše izraze.

V Sloveniji imamo 3 literarnovedne revije — Slavistična revija, Jezik in slovstvo ter Primerjalna književnost. Vse so takoj po tisku tudi prosto dostopne na spletu.

SlovLit je spletni forum, ki zalaga z informacijami slovensko literarnovedno in jezikoslovno skupnost, ki zaradi zanimivosti seže izven meja države in vede uresničuje tudi koncepta internacionalnosti ter interdisciplinarnosti.

Varovanje zasebnosti

Razlogov za nezaupanje globalnim digitalnim podjetjem je ogromno. Kritiki najprej poudarjajo možnost zlorabe, ne vidijo pa cilje digitalizacije, ki primarno pomagajo lajšati življenje. Ne verjamejo besedičenju mednarodnih organizacij o človekoljubnih ciljih, marveč jim pripisujejo manipulativne motive. Res je, da se kdaj kak projekt sfiži, vendar pa zaradi tega ne smemo biti črnogledi in omejeni s svojim mnenjem.

Včasih je bila pomembna skupnost, kjer posamezniki niso izstopali. Literatura pa že ob 19. stoetja dalje gradi na ideal, tj. je ozaveščen in ustvarjalen posameznik. Zainteresiran naj bi bil za splošno blaginjo sveh ostalih in okolja.

Hladnik je z objavo v svojem blogu A day in the life of the digital humanities, s fotografijo članov senata brez glav, protestiral proti pretirani skrbi o varovanju zasebnosti.

»S prepovedjo iskanja po imenih in priimkih je urad pohabil besedilni korpus Nova beseda. Iskanje niza Fran Levec je preprečeno, da se ne bi razkrili morebitni zasebni podatki katerega od morebitnih danes živečih Franov Levcev. Pravice potencialno kriminalnega potencialnega današnjega Frana Levca so povozile kulturno zaslužnega Frana Levca, urednika Ljubljanskega zvona in literarnega zgodovinarja. In povozile so tudi pravico današnjih Slovencev do informacij iz svoje zgodovine.«

Kredibilnost

Danes lahko kratkomalo skoraj vsak objavlja. Pri tiskanju še vedno gdaj naletimo na kakšno (finančno) zagato, predvsem, če želimo izdati delo v samozaložbi, na spletu pa ovir praktično ni. Zato je vprašanje kredibilnosti še kako pomembno. Včasih so za to skrbeli recenzenti in uredniki, danes pa je to na naših plečih. Vendar to ni težka naloga, če vemo, kaj točno moramo podrobneje preveriti. Preveriti moramo torej slednje: avtorja, medij, ki je objavil delo, starost dokumenta, odmev v javnosti, avtorje in tekste, na katere se je skliceval.

Avtorju, ki je priznan strokovnjak in poznan javnosti gre zaupati, saj verjamemo, da ne bi zavaja bralcev. Njegov status preverimo v njegovi biografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris. Avtorju ne smemo slepo zaupati na vseh področjih pisanja, bolje je, da mu verjamemo, ko piše o svoji stroki, do drugih strok pa moramo biti kritični (primer: Sokalova potegavščina).

Zaenkrat velja splošno (neutemeljeno) dejstvo, da mlajši pisci niso tako kredibilni kot starejši. To večrat ne zdrži vode, saj so mlajši teoretično bolj podkrepljeni, poleg tega pa so boljši v iskanju informacij, kot starejši.

»V vsakem primeru je koristno, če se bralec o avtorju natančneje pozanima. V njegovi bibliografiji bo razbral, za katera področja je najbolj kompetenten, katera tema ga najbolj obseda, v njegovi biografiji pa bo mogoče našel razlago za ideološko premost sporočil in s tem signal, kje naj jih jemlje s previdnostjo.«

Aktivizem

V sedemdesetih letih so v Sloveniji humanistom vcepljali v glavo, da je izvir akademskega dela znanstvena radovednost, tešenje radovednosti pa njegov smoter. V osemdesetih pa so iz Amerike prinesli zahtevo po radovednosti za dosego plemenitih socialnih ciljev, tj. za dostojno, pravično in kvalitetno življenje.

Znanost so začeli dojemati drugače, ko so ugotovili, da objektivno znanstveno spoznanje ni mogoče, saj je posredi vedno interes raziskovalca, zato so rezultati subjektivni oziroma manipulativni.

Tradicionalni humanisti so izurjeni za odkrivanje napak v popolnem svetu in zaznavanje problemov tam, kjer jih drugi ne vidijo. Njihova naloga ni reševanje le-teh, to je namreč naloga drugih družbenih sistemov.

»Splošni pomen 'kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju' velja tudi za današnje aktiviste: feministične, ekološke, mirovnike, humanitarce, politične alternativce, lokalne skupnosti, ki nastopajo proti vsemu »od zunaj« in »od zgoraj« itd.« Z besedo aktivizem ne označujemo vedno napredna družbena gibanja.

Avtorstvo

Inštitucionalna vezanost avtorja ima dobro in slabo plat. Dobro je, saj daje inštitucija njegovim objavam legitimiteto, slabo pa je omejenost objavljanja novih in prelomnih informacij, ki bi lahko ogrozile utečene poslovne in/ali pedagoške prakse. Zaradi tega včasih nastanejo aternativne oblike medijev za objavljanje, kot je npr. Svobodna univerza.

Samozaložba, ne pogosta pri strokovnem pisanju, pri lepopisju pa kar precej. Zadnje čase, predvsem z uvedbo digitalnega tiska na zahteva, postaja samozaložba množičnejša in nima več slabšalnega prizvoka. Vendar moramo biti pri objavah samozaložb še vseeno previdni, saj ne grejo skozi recenzijski postopek, zato moramo preverjati njihovo kredibilnost.

Starost dokumenta je eden od ključnih podatkov. Ni vedno tako, kot pri vinu, da je starejše vedno boljše. Preveriti moramo kvaliteto objavljenih informacij ter kulturno–družbeni okvir nastajanja (npr. v 19. stoletju so imele publikacije večinoma politične in nacionalne note). Izločitev netočnih oziroma nepreverjenihi informacij ni težka — včasih nam že medij pove veliko (npr. rumeni tisk ni primeren za objavo strokovnih ali leposovnih publlikacij). Včasih pa ponaredkov ni lahko odkriti (primer: Elko Justin ponaredil Prešernov rokopis pesmi, ki je sicer ni v njegovi bibliografiji).

Strokovno recenziranje

»Strokovno recenziranje (angl. peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih.« Znanstvena srenja z njo vzdržuje standarde kvalitete in je prvi pogoj za pridobitev statusa znanstvene revije. Na koncu pa so uradniki tisti, ki odločijo ali bo prišla objava v javnost.

Cilj recenziranja je preprečitev objavljanja nepreverjenih informacij, ki ne upoštevajo strokovnih standardov. Včasih se zgodi, da recenzent zavrne kvalitetno delo zaradi zelo mejne oziroma specifične vsebine, včasih pa se zgodi (Sokalova potegavščina) da uveljavljen pisec naplahta recenzente in objavi nesmisel oziroma laž. Zaradi želje po nepristranskosti in zmanjšanem številu nehotenih napak recenzentov, je nastala allternativa javno recenziranje.

Z anonimizacijo poskušajo zagotoviti nevtralnost in jamčenje, da ne bo prihajalo do nepotizma. Slepa recenzija je kadar avtor ne ve kdo je ocenjevalec njegovega izdelka, dvojno slepa recenzija pa je kadar avtor in recentent ne vesta drug za drugega.

Besedilo anonimiziramo tako, da v dokumentu poiščemo lastnosti dokumenta in kliknemo Briši lastnosti dokumenta. »Anonimizacija recenziranih prispevkov obvaruje recenzente pred jezo užaljenih avtorjev, ki so prepričani v svoj prav in v nekompetenco ali zlonamernost ocenjevalcev.«

Revije morajo svojo recenzijsko politiko objaviti na svojih spletnih straneh. Tam so zapisana tudi merila za presojo, koliko časa preteče med oddajo članka in uredniško odločitvijo ter jezik objave.

»Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem.« V večini se odločijo za slednjo možnost, kjer morajo avtorji, glede na napotke recenzentov popraviti nekatere stvari (če se s tem strinjajo, drugače pa svojo publikacijo umaknejo), potem pa je članek lahko objavljen.

Nekatera uredništva so formalizirala recenzentski postopek z uvedbo obrazca, kjer recenzenti vpisujejo svoja stališča.

»Na koncu recenzent obkroži eno izmed ponujenih možnosti: članek je primeren za takojšnjo objavo | članek je primeren za objavo, vendar ob preobilju ponudbe lahko počaka na eno izmed naslednjih številk | članek je pogojno primeren za objavo (pod pogojem, da avtor upošteva recenzentske pripombe) | članek ni primeren za objavo. Uredništvo takoj po odločitvi sporoči avtorju svoj sklep in pripombe.«

Pravopis

Dvom o kredibilnosti se nam pojavi takoj, ko vidimo slovnične napake.

Ločila

Pomembno je, da zna pisec uporabljati vezaj (-), pomišljaj (–) in dolgi pomišljaj (—) in da ve, kdaj jih zapisujemo stično in kdaj nestično. Nestični dolgi pomišljaj leži samo (!) med povedmi, ne pa znotraj povedi. »Pišemo torej Breznik-Ramovšev slovar, Občina Miren - Kostanjevica ter dihotomija domače – tuje.« Med imenom avtorja in njegovim psevdonimom stoji nestični vezaj, prav tako pa tudi pri dveh priimkih (primera: Anton Umek - Okiški ter Ada Vidovič - Muha)

Zaimek le-ta se uporablja v tiskani besedi, zato je bolje, da ga ne uporabljamo, saj s tem še večamo razliko med govorjeno in zapisano slovenščino.

Indikator piščeve kompetence so tudi narekovaji. V digitalnem besedilu se praviloma uporabljajo srednji narekovaji (»«), pri pisanju na roko pa slovenski vejični narekovaji („unarekovajena beseda“). »Še bolj pismen (in s tem verodostojen) se izkaže tisti, ki ve, da se pri enojnih narekovajih varianta zgoraj/zgoraj uporablja samo za označevanje pomenov besed, npr. angl. default (slov. 'privzeto').«

Citate, ki jih uokvirimo z narekovaji, ni smiselno postaviti v ležeči tisk. Prav tako za kratico t.i. ne bomo besede postavili v narekovaje. S tem se izognemo podvajanju označevanja.

Dvopičje je levostično ločilo. »Pred naštevalnim nizom je dvopičje večinoma odveč (Med filologije spadajo: italijanistika, slovenistika, bohemistika, > Med filologije spadajo italijanistika, slovenistika, bohemistika).« Pomembno je opozoriti, da v isti povedi načeloma ne uporabljamo npr. in itd, itn ... skupaj.

Tripičje oziroma tropičje je alternativa vezniku itn.. Uporablja se večinoma v leposlovju, zato moramo biti previdni z uporabo v strokovnih člankih. Tropičje je nestično ločilo, ki pred sabo nima oziroma ne sme imeti vejice!

»Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica pa prešibka.«

Velike začetnice

Nereflektirano krši pravopis pisava filozofskih terminov z veliko začetnico, npr. živalski Drugi; nič nismo popravili, če smo termin dali v narekovaje (živalski »drugi«), raje ga uporabimo pravopisno sprejemljivi obliki z malo: živalski drugi.

Drugo

Kjer je bil osrednja figura moški : Kjer je bila osrednja figura moški

Zgornja dva primera sta zagotovo srž dileme vsakega posameznika. »Spol povedka se po pravilu veže na osebek, tu pa je določitev osebka dvoumna. V dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša.«

Digitalna pismenost

Če je naš cilj objava besedil v publikacijah, moramo urednike prepričati, da obvladamo, poleg slovnične, tudi tehnično plat (digitalnega) pisanja.

Formati besedil

txt je golo besedilo

doc, docx, rtf, odt je obogateno besedilo

htm ali html je spletno besedilo

pdf je besedilo, ki je nared za natis

Besedila na wikijih in nekaterih drugih repozitorjih pa (še) nimajo končnic.

»Ozaveščeni uredniki naročajo avtorjem, naj tekste oddajajo v formatu rtf ali odt, ki je nekomercialna različica formata doc ali docx.«

Avtorji se radi odločajo za format pdf, saj jim ga tako nihče ne more zlorabiti. Problem pa nastane, ko oziroma če v takšnem formatu dobi besedilo recenzent, ki ponavadi pripiše kakšne popravke ali pripombe. Zato je ta format močno odsvetovan, preden je recenziran.

Besedilo v wikijih

Pri tem pogavju se ne bom preveč ustavljaa in ga povzemala, saj sem že opravila svoje delo s Podlistkom Slovenskega naroda ter s projektom Slovenska Talija, poleg tega pa sem tukaj, na svoji uporabniški strani že precej napisala, zato pribižno vem, kako se tem zadevam streže.

Vaje v wikijih

Profesor Hladnik je zapisal nekaj idej, kako začeti s pisanjem oziroma dopolnjevanjem člankov na Wikipediji. Čeprav sem v prejšnjem poglavju suvereno zapisala, da sem vešča osnovnih tehničnih prijemov pisanja v wikijih, pa še nimam dovolj samozavesti za pisanje člankov. Zato bom to poglavje raje ponovno obiskala malo kasneje.

Sporočanje popravkov in komentarjev

Uredniki, recenzenti, metorji in bralci lahko svoje pripombe avtorju sporočijo usno, pisno ali pa direktno z vnosom v besedilo. Te posege je treba jasno označiti, da avtor ve kdo, predvsem pa kaj je popravil. »Z menijsko izbiro Sledi spremembam urejevalniku naročimo, da beleži naše posege v besedilo: črtanja, dopolnila, zamenjave.« Na podlagi tega se lahko odloči, da bo popravke obdržal ali jih izbrisal. Besedila na wikijih lahko neposredno spreminjamo oziroma popravljamo, če pa (npr. kot recenzent) popravljamo neko besedilo, je najbolje, da ga preimenujemo tako, da bo avtor vedel, kdo je vanj posegal.

»Urejevalniki in ogledovalniki imajo funkcijo komentiranja. Besedilo, ki ga želimo komentirati, označimo z miško, potem pa z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb.« Komentiranje na wikijih pa lahko opravimo na pogovorni strani besedila, avtorja, lahko odpremo samostojno stran na Wikiverzi ali pa znotraj besedila s predlogo ali beseda s popravljeno napako.

Navajanje

Srce humanistične znanosti je »citat«, reprodukcija plus navedba vira. Reprodukcija nam pomaga usmeriti pozornost na predmet študija (besedo, verz). Citat nam prihrani trud, da bi reproducirali več teksta, kot ga potrebujemo, in nam vendar omogoča dostop do konteksta predmeta raziskovanja. (W. Blackwell v najavi predavanja na King's College v Londonu 17. januarja 2013)

Čemu sploh citiramo

Citiramo z namenom narediti besedilo čim prepričljivejše. Ponavadi navajamo izjave splošno znanih in ugednih avtoritet. S tem dobi pisec krog zaupnikov, ki ga tvorijo ugledne osebe, katere v svojih delih navaja ter bralci, v katerih vzbudi občudovanje. Ti krogi se razikujejo glede na stroko, temo, starost itd.

Neko besedilo dobi oznako znanstveno, če prinaša neko novo znanje. Zato je sklicevanje pomembno, saj večja razumljivost informacij. Je tudi ena od glavnih komponent, po katerih prepoznamo znanstven tekst. Navajanje je že standardizirano, viri pa so urejeni po abecednem vrstnem redu.

»Vedno jasneje stopa v zavest spoznanje [ ... ], da človeški napredek ni stvar genialnih posameznikov, ampak podobno kot pri mravljah ali čebelah, ki se z njimi vsaj Slovenci tako radi primerjajo, stvar zavzetih množic oziroma bolj ali manj anonimnih posameznikov iz množic.«

Priznavanje avtorstva posameznikom je ena delikatnejših zadev v današnji družbi. V opoziciji množici, ki čedalje bolj pogosto »podarja« svoje znanje javnosti s prostim dostopom, so posamezni avtorji, katerim se gre poleg financ tudi za družbeni ugled. »Namesto za skupnost, ki jo vzpostavlja le taka ali drugačna voditeljska ikona, se zavzemamo za skupnost, ki identiteto gradi iz svojih lastnih dejanj.«

Odnos do avtorskih proizvodov bi nam morala narekovati zdrava kmečka pamet, saj je avtorsko delo v javnosti zato, da je na razpolago morebitnim intresentom.

Preveč ali premalo navajanja virov je lahko škodljivo, saj v enem primeru izpademo nekredibilni, po drugi strani pa preveč samozavestni. Pri pisanju moramo najti pravo mero citiranja in sklicevanja na druge avtorje.

Prepisovanje

Plagiat je uporaba tujega znanja kot lastnega, brez navedbe koga smo citirai oziroma povzemali. Tako dejanje ni moralno, vendar pa po večini nima pravnih posledic. Sankcije so le v primerih plagiata še ne javnih besedil. Za profesorje je vsakršna zloraba, tudi če ji ne sledijo pravne gonje, nesprejemljiva.

Mogoče se bo v prihodnosti potreba po konstantnem sklicevanju in navajanju virov malo zmanjšala. Kritiki pred tem svarijo in krivijo Wikipedijo, saj naj bi bilo tam skupno znanje brez avtorja in se nekaterim ne zdi pomembno, da je navedejo kot vir.

»Ker je plagiatorstvo težko dokazljivo, se očitki razširjajo v obliki govoric namesto v argumentirani razpravi.«

Citatna industrija

Citatni indeksi

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki omogoča pregled medsebojno povezanega razpravljanja in identifikacijo pogosteje citirane objave, tako da iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave. Znanstvena področja imajo ločene citatne indekse. Na Slovenskem upoštevajo Scopus in Web of Science (WoS).

Na spletu je na razpolago zastonjski Googlov Učenjak (Google Schoolar). Slednjega uradniki na znanstvenem ministrstvu (še) ne upoštevajo, saj izpisuje neakademske publikacije. »Uporabniku ponuja pregled nad citiranostjo njegovih člankov, objavljenih po letu 2008, izračuna mu h-indeks (to je razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov) in i10-indeks (število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane).«

Tradicionalna humanistika naspoh ni najbolj naklonjena merjenju, dodatne kritike pa so na račun oderuških naročnin, nevarnosti pred tržnim monopolom, anglocentričnosti in dejstva, da jih večina ne sega dlje kot do eta 1900.

Hladnik pravi, da merjenju ne smemo nasprotovati, temveč jih poskušamo izboljšati.

»Znanstvene revije so seveda zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke. Med te kriterije spadajo: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost ipd. Na podlagi podatkov iz citatnih indeksov se vsako leto računa faktor vpliva za posamezno revijo.«

Faktor vpliva

»Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije.« Velike indeksirne hiše imajo različne načine izračunavanja IF. Najboj poznan bibiografski servis je Thomas Reuters, ki računa faktor vpliva določenemu številu revij, ki so zajete v dveh citatnih indeksih – naravoslovnem (SCI) in družboslovnem (SSCI), tistim v humanističnem (AHCI) pa ne.

IF= št. citatov člankov revije objavljenih v drugih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih/št. objavljenih člankov v zadnjih dveh letih

Merjenje ima tudi nekatere slabe strani: meritve so kulturno pristranske, zaradi manipulacije se je razpaslo prisilno citiranje v nekaterih disciplinah. Namesto pretiranega sklicevanja na IF se znanstvena skupnost zavzema za publikacije, ki bi bile prosto dostnopno objavljene pod licenco creative commons. Pomembno je tudi citiranje primarnih virov, čeprav v tistih časih še ni bilo indeksiranih revij.

Na vplivnost informacij, ki ne spadajo v znanstveno stroko (npr. filmi, televizijske oddaje, računalniške igrice), sklepamo iz števila njenih branj, kar bi bilo smiselno uvesti tudi za znanstvene objave.

• http://stats.grok.se/sl.v/201409/Diplomske%20naloge – Diplomske naloge na Wikiverzi septembra 2014
• http://stats.grok.se/sl.s/201408/Beatin%20dnevnik – Beatin dnevnik na Wikiviru avgusta 2014
• http://stats.grok.se/sl.b/201601/Nova%20pisarija – Nova pisarija na Wikiknjigah januarja 2016

»Zdaj že vemo, da sl v ukaznem nizu pomeni 'slovenski', v 'Wikiverza', b 'Wikiknjige', s 'Wikivir'.«

Slovenske znanstvene revije

Profesor Hladnik je s seznama znanstvenih revij, ki naj bi bile po mnenju domačih strokovnjakov najkvalitetnejše, prepisal tiste, v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji.

• Primerjalna književnost
• Slavistična revija
• Dve domovini
• Jezik in slovstvo
• Razprave SAZU
• Studia mythologica Slavica
• Knjižnica
• Phainomena
• Acta Neophilologica
• Traditiones
• Slavia Centralis (Maribor)
• Verba Hispanica

Razprave o slovenski književnosti pa lahko najdemo tudi v:

• Slovene Studies (ZDA)
• Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
• Slavia Meridionales (Varšava)
• Slavica tergestina
• Slavistika (Beograd)
• Pamiętnik Słowiański
• Wiener Slavistisches Jahrbuch

Citatni slogi

Slogov citiranja je v znanstvenih strokah po vsem svetu ogromno. Najpogostejša in primerna za humanistiko pa naj bi bila MLA in čikaški slog. Čikaški postavlja letnico takoj za avtorjem, MLA pa pri kratkih sklicih zapiše tudi naslov.

MLA-slog	Čikaški slog
Perenič, Urška in Miran Hladnik. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55.3–4 (2010): 5–15. Tisk.	Perenič, Urška in Miran Hladnik. 2010. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55 (3–4): 5–15.

V besedilu se kratki sklic loči takole:

MLA-slog	Čikaški slog
(Perenič in Hladnik, »Branje Jamnice« 7)	(Perenič in Hladnik 2010, 7)

Kot vsaka stvar, imajo tudi citatni slogi slabo in dobro stran. Problem je v tem, da kjub spremembam na referečnem trgu, ostajajo zvesti svojim pravilom, čeprav so zastarela oziroma neprimerna. (Primer: Zahteva, da se bibliografski navedek začne z avtorjevim priimkom, čeprav je po večini evropskih pravopisov to narobe.)

Zadrega nastane, kadar deo nima avtorja, saj je delo izhajalo v več zvezkih. Kratki sklic pa kaže na polne bibliografske podatke v seznamu literature.

Namesto obsežnega polnega zapisa v bibliografski podatkovni zbirki, je dovolj, če navedemo le ključne elemente: avtor, naslov, ime spletišča in datum objave pri spletni objavi/kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjižni izdaji/naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku/naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji/naslov časnika, datum in strani članka v časniku.

Tehnika citiranja

Citat je sestavljen iz dveh delov.

1. Dobesedni navedek tujega besedila znotraj narekovajev.
2. Vir citata, ki je lahko v celoti naveden – na koncu dobesednega navedka – znotraj oklepaja, ali pa je tam samo kazalka v obliki opombe, kratkega sklica ali neposredne povezave na vir.

Opombe

Opombe pod črto na dnu strani so služile navajanju literature, danes pa v tem smislu niso več potrebne, saj je prevladala uporaba čikaškega sloga kratkih sklicev. Danes opombe služijo nebibliografskim informacijam.

Pri digitalnih publikacijah, kot je Nova pisarija so opombe na dnu strani, pri tiskanih verzijah pa je zaradi boljše preglednosti potrebno opombe ročno spremeniti in postaviti na dno strani.

»V opombah so navedena samo tista dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave, v seznamu referenc pa tista dela, ki so za predmetno področje, ki ga članek obravnava, sicer pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano.«

Kratki sklici

Kratki sklici se prilagajajo sobesedilu takole:

Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)

Podvajanje ni potrebno oziramo je celo skrajno nezaželjeno.

V praksi pa se je uveljavilo izpuščanje končne pike znotraj oklepaja:

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)

Nekdaj so se pisci izogibali ponavljanju imena avtorja, na katerega so se sklicevali, z besedami kot so prav tam, n.d., ker pa se zaradi potreb citatnih indeksov sklici avtomatsko preštevajo, priimek, letnico in stran ponovimo.

Označevanje navedkov

Navedke označujemo z narekovaji, odstavkom, drugačnim črkovnim rezom lahko pa izpustimo navedek in vrinemo svoje besedilo vmes. Pomembno: navedka ne začenjamo in končujemo s tropičjem, navedek začnemo z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa ga s končnim ločilom zunaj dobesednega navedka.

Citat Prešernovega besedila:

»[K]o že na Kranjskem vsak pisari,« naj tudi mene muza z inspiracijo obdari.

Od kod vse citiramo

Citiramo iz različnih virov, kot so knjiga, razprave v zborniku, članek v časniku, gesla v enciklopediji, spletna stran ... Čedalje bolj pogoste so spletne reference. Še vedno pa prevladuje navada, da (če je to možno) nevedemo tiskani in digitalni vir, pri čemer mora bit tiskani prvi, ker se nam zdi, da je tiskano delo trajnejše. Najbolje je posegati po primarnih virih, če pa to ni mogoče, v skrajni sili lahko posežemo tudi po drugih delih. »Iz drugojezičnih objav citiramo v izvirniku in s prevodom v opombi, če ne gre za splošno poznane jezike. Citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov je neprimerno.«

Viri in literatura

Ločeno navajanje virov iz arhivov, natisov in spleta je nesmiselno in manj pregledno. Čeprav so danes viri dostopni preko klikljivih povezav, je seznam referenc, ki je včasih lajša dostop do virov, še vedno pomemben, saj nam pomaga razumeti avtorjevo referenčno obzorje.

»Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke (orodja) za raziskavo.« V literarni vedi je med viri ponavadi leposlovje, med literaturo pa strokovne razprave z literarnovedno noto.

Zaslon in papir

Večina slovenskih literarnih piscev piše v tem času na zaslon, vendar z namenom, da bo delo dostopno (tudi) v tiskani obliki. Drugače je samo pri tistih, ki pišejo za enciklopedije itd., ki so dostopne samo na spletu.

Hladnik predvideva, da bo kmalu zelo drugače, saj se zaradi želje po večji prepričljivosti – dejstvo, da so stališča ekspertna, danes ni dovolj – selijo (eksperti in) strokovne revije na splet, kjer je lažja dostopnost objav, ter možnost komentiranja in popravljanja.

Ker se tiskarske storitve zelo ceníjo, prehod iz papirja na zaslon ni tako hiter, kot bi pričakovali.

Za starejše generacije je bila bralska izkušnja povezana s tiskano stranjo, mlajši pa so bolj navajeni spletnih strani. Ena izmed razlik med natisnjeno in spletno stranjo je (ne)omejenost dolžine. Pri romanih v tiskani knjigi na eni strani stoji 600 besed, pri spletnih romanih pa do več sto tisoč.

V 90. letih 20. stoletja so bile spletne objave, ki so bile daljše kot dolžina zaslona, smatrane za neprimerne, čez čas pa se je to spremenilo. Ker pa so naše bralske izkušnje s tiskano knjigo zelo močne, so nekateri programi omogočili »listanje«, kot pri fizični obliki.

Spletne strani načeloma niso ozančene s številko strani, zato je iskanje po daljših besedilih lahko malo težje, vendar pa obstaja ukaz (<ctrl>+<f>) oziroma F3, ki omogoča iskanje po besedah oziroma citatih.

»Branje na zaslonu in možnost klikanja po besedilu v največji meri vpliva prav na citiranje in navajanje virov.« Razliki med citiranjem na zaslonu in na spletu sta samo 2, in sicer na spletu na koncu objavimo še klikljivo povezavo, pred začetkom navajanja pa označimo s točko (•). Vse ostalo je enako.

Zgledi

Včasih so podatke prepisovali iz kolofona, danes pa je najzanesljivešja medij Cobiss, ki ponuja 3 razične zapise – polnega, ISBD in COMARC. V vsakem izmed njih je nekaj podatkov, ki so redundantni, najboljši zapis za naše potrebe je v formatu ISBD.

Knjiga

Na spletu bomo podatke o knjigi zapisali takole:

• Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS

Na Wikijih se to stori, kakor kaže spodnji primer:

*Tone Svetina. ''Volčiči''. Ljubljana: Borec, 1980. {{COBISS|ID=21824512}}

Na papirju pa zapišemo:

Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.

Če je delo dostopno tudi na spletu, dodamo še povezavo na digitalizirano verzijo. Če pa zapišemo na papir, na koncu zapišemo kje je še dostopno.

Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.

Knjiga na bralniku
Knjige so dostopne tudi na bralnikih, kot je Kindl, vendar je bolj priporočjivo citiranje z dLiba ali Wikivira. Kadar citiramo iz knjig dostopnih na raznih elektronskih objavah ne zapišemo strani (v kratkem sklicu je torej samo priimek in letnica dela).

Če je delo, ki smo ga citirali s spleta, doživelo več ponatisov in ne vemo, po katerem je bia urejena elektronska objava, si na koncu med referencami dovolimo kar stavčno pojasnilo.

Članek v zborniku

Kadar je naš vir članek v zborniku, moramo v Cobissu ospreti dva zapisa, in sicer o članku in o zborniku (do zbornika pridemo s povezavo Glej publikacijo na dnu zapisa o članku).

• Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

Povezavo na spletno objavo članka v zborniku bi bilo mogoče dodati tudi na koncu, tako kot smo to storili pri knjigi v predhodnem poglavju, vendar je prejšnja rešitev ustreznejša, ker je v skladu z dogovorom na Wikipediji.

Poglavje

Kadar je avtorjev knjige več, nastopi potreba po citiranju poglavja knjige. Takrat za naslovom knjige naredimo vejico ter napišemo številko in naslov poglavja po zgledu:

Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Spremna beseda

• Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. COBISS

Razprava v reviji

• Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–82. COBISS

Namesto polnega naslova revije lahko uporabimo uveljavljeno kratico (npr. JiS pomeni Jezik in slovstvo) le v primeru, da je namenjeno predvsem bralcem iz iste stroke, katerim te kratice niso tuje.

Dejstvo, da je bil članek arhiviran tudi na dLib lahko izpostavimo s povezavo na koncu reference.

Članek v časniku

»Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran.«

• Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. COBISS

Članek na dLibu

Na dLLibu najdemo 2 različni vrsti objav: posamične objave avtorjev in cele številke časopisov. Prve imajo urejene metapodatke, pri slednjih pa moramo »na roke« najti posamezna avtorska besedila.

• Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS dLib

Opomba: letnik 34, številka 1-2

Enciklopedijsko geslo

Enciklopedijska gesla večinoma nimajo urejenih metapodatkov, tako kot objave na dLibu ali Cobissu. Za navajanje gesel wikijevih spletišč imamo v stolpcu levo od članka poglavje Navedba članka, ki nam ponuja dovolj zgledov.

Namesto avtorja bi lahko napisali Sodelavci Wikipedije, vendar pa to ni potrebno. Nujni podatki so torej naslov gesla, naslov spletišča in datum – ki je potreben samo kadar se sklicujemo zunaj wikijev. Čas zadnje spremembe je napisan na dnu strani, vendar izluščimo samo dan, mesec in leto.

Naslova spletišča sta 2, in sicer »Wikipedija: Prosta enciklopedija« ter »Iz Wikipedije, proste enciklopedije«. V navajanju lahko uporabimo kateregakoli.

Navajanje URL-jev je po mnenju Hladnika grdo in nepotrebno, zato predlaga zapis na zaslonu z vgrajeno hiperpovezavo v naslov, na papirju pa samo dostopnost.

• Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012. oziroma

Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012.

Biografski članki, ki so bili nekoč dostopni v 3 različnih leksikonih (Slovenski biografski leksikon – SBL, Primorski slovenski biografski leksikon – PSBL, Novi slovenski biografski leksikon – NSBL), so danes dostopni v skupni Slovenski biografiji – SB.

Forum

Forum, ki vsebuje informacije, pomembne za sloveniste, je SlovLit.

• Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013.

Spletni tečaj

• J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

Blog

• Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

Kadar manjka ime avtorja, vendar vemo zanj iz drugih virov, ga napišemo na zažetek v oglati oklepaj. Če stran ni datirana, napišemo datum zadnjega dostopa, če pa je pa zapišemo datum nastanka članka.

Članek na spletišču

Strokovni članki so skoraj vedno kasneje dostopni tudi v tiskani obliki, oziroma vsaj dostopni še na pletni strani katere od revij. Včasih se članki med seboj razlikujejo, kar pojasnimo v opombi.

• Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82. COBISS

Zgornji primer je bil objavljen na strani, ki nima imena. Če ga ima, je njegova navedba obvezna.

Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. Gore in ljudje 7. jun. 2007. Splet.

Slednji primer je postavljen na strani Vlado H.. Je primer zapisa na papirju.

Zapis v podatkovni zbirki

• Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

Včasih je treba za podatkom o urednikih takih strani malo pobrskati. Navedemo letnico in datum dostopa, saj se zbirke spreminjajo.

Diplomska naloga

Diplomske naloge niso v Cobissu, so pa v katalogu FF UNI LJ.

Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

Prosojnice, video predavanja, animacija

Kadar objavljamo prosojnice, jih moramo označiti z eno od kratic (npr. ppt), da opozorimo bralca, za katero vrsto dokumenta gre.

• Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx

Kadar je avtor prosojnic, videov ... anonimen oziroma uporablja psevdonim, ta podatek pri navajanju izpustimo in začnemo z naslovom dakumenta.

• Anubis Animation (Ancient Egypt). Youtube 21. maja 2012.

Zemljevid

Zemljevidi vsebujejo podatke o viru neposredno pod zemljevidom – tako kot slika. Včasih so jih izdelovali posamezniki, danes pa različne inštitucije, zato navajanje avtorjev in/ali urednikov ni potrebno.

• Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.

Fotografija

Vire fotografij objavljamo direktno pod fotografijo in ne med seznamom virov in literature. Objavljamo po zaporednik številkah Slika 1: itd. V monografijah pa včasih na koncu objavijo seznam fotografij in stran, na keteri se nahajajo. Na wikijih jih ni potrebno oštevilčiti, saj se to naredi samodejno. Isto velja za navajanje grafikonov in tabel. Če objavimo zaslonski posnetek, fotografijo platnice knjige ali kaj podobnega, nam ni treba navajati avtorja teh dejanj, temveč avtorja fotografiranih stvaritev.

Ni vse, kar je objavljeno na spletu dovoljeno za nadaljno uporabo. Prepričati se moramo, da je fotografija javna last (sem spadajo objave na spletiščih Instagram, Flickr, Panoramio, Wikipedijina Zbirka itd.).

Slika 4: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012. ali

Slika 4: Miran Hladnik. Srne pa jelen. Fotoalbum 171. 9. jun. 2012.

Opomba: 171 je številka strani, datum pa je datum nastanka in ne zadnjega dostopa.

Če je fotografije objavil nekdo, ki jih ni sam posnel, je najbolje, da navajanje začnemo z naslovom spletišča, kjer so bile objavljene.

Slika 5: Pred 55 leti: Iz fotografskega arhiva študenta slavistike Silva Faturja. Miran Hladnik. Fotoalbum 207 15. okt. 2013.

Kadar objavimo fotografijo nekega izvirnega dela, kot je kip, pr navajanju najprej zapišemo podatke o originalu in nato o sliki.

Slika 6: France Gorše: Karel Mauser [19??]. Podbrezje 2007. Foto Miran Hladnik 2011. Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si.

»Splošno priporočilo je, da navedemo čim več dostopnih informacij in da jih, kadar smo v zadregi, oblikujemo kar opisno.«

Na Wikipediji je ogromno fotografij, ki pa jih ne smemo citirati neposredno iz gesla, kjer smo jih našli, temveč iz centralnega skladišča – Wikimedijine Zbirke.

Risba

Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.

Slika 14: Note with pin 3 clip art. Clker.com: Free clipart.

»Oprema kliparta z datumom postavitve ali datumom dostopa je odveč, ker se ne sklicujemo na podatke; če spletišče zamre, link preprosto ne deluje več in takrat referenco zbrišemo.«

Glasbeno delo

Navajanje gasbenih del naj bo tako, kot je na radiu:

• Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen.

Naslove glasbene klasike slovenimo.

Radijska, televizijska oddaja in film

Pri podatkih o radijskih, teevizijskih oddajah in filmov se moramo znajti, da izberemo podatke, ki jih potrebujemo pri navajanju. Pri oddaji najprej navedemo urednico, potem nasov oddaje, naslov serije, katere del je oddaja, mesto in datum predvajanja in spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana.

• Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.

Film pa citiramo tako, da na začetku zapišemo režiserjevo ime. Kadar iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za enigmatičnimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar ipd.

Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

Napake pri citiranju

• nepoznavanje temeljnih referenc
• poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
• vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni
• nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
• samocitiranje
• citiranje zaradi citiranja samega – Dragica Haramija (2003: 113) piše, da na leto izide okrog sto slovenskih romanov. > Na leto izide okrog 100 *slovenskih romanov. — Sklicevanje je nepotrebno, ker ne gre za avtorsko izjavo oz. odkritje citiranega avtorja, ampak za javno dostopne podatke. Če domnevamo, da bralcem ne bo jasno, od kod smo jih vzeli, dodamo vir, npr. Cobiss pokaže, da na leto izide okrog 100 slovenskih romanov.
• navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
• še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
• za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
• navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča

Navajanje na Wikipediji

Wikipedija si poleg splošnih zahtev po citiranju prizadeva tudi za to, da se med viri ne pojavljajo druga Wikipedijska gesla ter da se znotraj enega članka uporablja en način citiranja.

Žanri

Na internetu je ogromno možnosti za pisanje vseh žanrov. Čedalje večji probem pa nastaja, saj ogromno ljudi ne loči med zvrstmi. Strokovna objava je tista, ki ne dosega kriterijev znanstvenega. Tak primer so bili nekoč slovarji, bibliografije, učbeniki ipd. Izvirni znanstveni članek je prva objava raziskovalnih rezutatov v znanstveni reviji, pregledni znanstveni članek pa »sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči.«

Strokovna revija na literarnem področju je Otrok in knjiga, znanstvena pa Primerjalna književnost.

Namen poljudnih člankov je populariziranje in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj. Objavljeni so v časnikih in nespecializiranih revijah za najširšo publiko.

Znanstveni prispevki so velikokrat – zaradi potreb po hierarhizaciji – predstavljeni na raznih predavanjih, konferencah, objavljeni v monografiji, kot geslo v enciklopediji ali slovarju itd. To so specifične prezentacijske oblike in priložnosti.

V humanistiki so največ ugleda deležne monografske publikacije oziroma knjige. Tudi slednje se ločijo na strokovne, znanstvene, univerzitetne ali šolske učbenike, priročnike itd. Cobiss pa mednje prišteva tudi diplome, magisterije in disertacije.

Za doseganje čim višjega položaja na akademski lestvici so pomembne samo znanstvene objave. Znanstveniki svoje publikacije promovirajo z intervjuji, časopisnimi članki, predavanji, prezentacijami itd. Kazalec znanstvenosti je vsekakor (tudi) mesto objave.

Nekateri akademski pisci ne želijo pisati za Wikipedijo, saj menijo, da so vsi članki strokovni.

Tudi Wikipedija ima rangiranje člankov po številu točk, ki jih dobi geslo glede na dolžino. Enciklopedičnost objav torej ne pomeni več, da je geslo kratko, temveč, da je vse čim bolj jedrnato izraženo.

Šolsko pisanje

Žanri šolskega strokovnega pisanja so referat, esej in diplomska naloga (magisterij, doktorat), katerih prvi cilj je izpolnitev šolskih obveznosti, pridobitev ocene ali doseganje naziva. Pri tem je pomembna tudi vloga učitelja, ki od svojega učenca/dijaka/študenta zahteva študijo vse relevantne literature in poudarjanje referenc.

Pomembno je poudariti, da »šolsko« ne sme biti napisano samo z namenom pridobitve ocene, temveč zaradi lastne želje po raziskovanju in znanju.

Čedalje večkrat se pojavi dilema pri pisanju interdisciplinarnih nalog, saj se lahko mnenja mentorjev možno razlikujejo. Hladnik predlaga, da se poskusita enako vljučevati in sklepata kompromise.

Popravljanje

Strokovni pisci se večino časa ukvarjajo s popravljanjem, urejanjem, preoblikovanjem, ocenjevanjem ... že napisanih besedil. Taka praksa je prisotna tudi na Wikipediji, predvsem na Wikiverzi, kar smo študenti že spoznali s korekturo besedil Slovenskega naroda in Slovenske Talije.

Izraz popravljanje pritiče dvema strokovnima dejavnostima, in sicer lektoriranju in korigiranju. Popravljanje je prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti. »Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno.« Dobesednega prevoda v angleščino ni, saj je v Sloveniji lektor poseben poklic, medtem ko v angleško govorečih državah ni. Lektoriranje ima lahko pozitivne in negativne učinke. Včasih, ko je bila večina ljudi bolj polpismenih, so bili veseli popravkov, problem pa nastane pri pesnikih, ki so nad lektoriranjem nemalokrat užaljeni, saj naj bi jim ta popačil slog itd.

Korektura ali korigiranje (proofreading) je odpravljanje napak stavca ali strojnega branja. Korektor lahko načeloma popravi samo napake, ki jih v besedilu ni povzročil avtor sam, vendar pa pride včasih tudi do mešanja korekture in lekture.

»Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi.« Urednik se odloči ali bo besedilo objavil ali ne. Lahko ga sprejme brez popravkov, lahko pa postavi različne pogoje. Ko so pogoji izpolnjeni, besedilo dobita v roke lektor in/ali korektor. Urednikovnaje je, v primerjavi z lektoriranjem in korigiranjem, znanstvena dejavnost.

Pri tem delu je zelo pomemben tudi avtorjev odnos do urednikovih predlogov in posegov v besedilo, saj si na podlagi tega uredniki izoblikujejo mnenje, ki je pri kasnejšem (ne)sodeovanju še kako pomembno.

Komunikacija v stroki

E-pošta

Da sploh pride do strokovnih objav, je prej potrebno opraviti celo vrsto strokovne komunikacije – večina je danes poteka v pisemski obliki, in sicer prek elektronske pošte. Slednja je največji razlog za rabo računalnika, telefona in interneta. Avtor je v tem poglavju izrecno izpostavil stvari, ki naj bi bile precej pogoste in moteče, kot je neodzivnost na pošto, če se za odgovor ne zahvalimo, uporaba razičnih socialnih zvrsti jezika v situacijah, kjer to ni primerno itd.

Da ne izpademo računalniško nepismeni, se naučimo, kaj pomenijo različne oznake v glavi pošte:

• v vrstico Za: (To:) vpišemo naslovnikov poštni naslov
• Kp (Cc – carbon copy) je primerna za pošijanje pošte tistim, ki niso direktno nagovorjeni, ampak jim pošljemo samo v vednost
• vrstica Skp: (Bcc: – blind carbon copy) je namenjena prejemnikom, ki jih želimo obvestiti tako, da ostali ne vidijo

Kako bomo začeli pismo o strokovnih zadevah, je odvisno od tega, za kako komunikacijo gre. Če gre za formalno bomo uporabili vikanje, če ne, tikanje. Nikoli pa ne smemo vikanja uporabiti v kombinaciji z osebnim imenom, temveč samo s priimkom (izjema v odnosu profesorja do študentk/ov).

V elektronski pošti je mogoče svoje pismo nasloviti, kar je pomembno pri strokovni pošti, zato je priporočljivo dati kolikor je mogoče specifičen naslov, da ga v arhivu lažje najdemo.

Datoteke, ki jih pošiljamo v priponkah morajo imeti kratko, pomensko ime, ne smejo vsebovati velikih črt, strešic in presledkov (nadomestimo jih s spodnjo črto _), variante morajo biti zaporedno oštevilčene, morebitni popravjalec pa mora na koncu imena datoteke zapisati svoje začetnice.

Kadar pišemo v tujem jeziku in nismo prepričani, če fraza, ki smo jo žeei uporabiti, res obstaja, jo zapišemo znotraj navednic v googlov iskalnik.

Socialna omrežja

Sociana omrežja imajo dobre in slabe plati, kar pa smo najbrž vsi že občutili.

Socialna omrežja na različne načine kombinirajo internetne tehnologije pošto, spletne strani, slike, video, kramljanje, spominsko knjigo (guest book), iskanje in adresarje, s čimer posamezniki zadovoljujejo potrebe po druženju, niso pa primerna za strokovna prizadevanja.

»Stroke se ne artikulirajo več samo skozi projekte, knjige, članke, konference, razstave, ki jih pripravljajo profesionalci, ampak podobo stroke sooblikujejo tudi blogi, Facebook, »neuradna« spletišča (npr. genealogije, sloji pisateljev na Geopediji, spletišča priljubljenih pisateljev, ki jih oblikujejo njihovi častilci), wikiji in diskusijski forumi s prispevki zainteresiranih laikov. Vsa ta mesta kreirajo novo strokovno prakso, ki v veliko večji meri kot nekdaj upošteva laičnega interesenta in je v tem smislu bolj demokratična. Posegajo po novih digitalnih orodjih, ki so izziv tudi za profesionalce, in tako prispevajo k povečevanju strokovne pismenosti.«

To včasih pripelje do mitiziranja znanosti, to je v konstruiranje razlag, ki oblikujejo všečno podobo skupnosti. Laiki so zaradi nepoznavanja konteksta, velikokrat pristranski, označujejo »uradno znanost« za zaroto, kar včasih s svojo ekspertizo podpirajo in legitimizirajo tudi profesionalci.

»Akademska srenja se vse premalo vključuje v javno debato in s tem ogroža svojo verodostojnost in svoj obstoj.« V popularno diskusijo bi se morali vključiti tudi profesionalci, vendar ne kot avtoriteta, temveč pomočnik s kompetencami.

Tvit

Tvit je kratko sporočilo na socialnem omrežju, ki je namenjeno večinoma zabavi. Občasno pa so uporabljeni tudi v literarne namene – razširjen je med bolj zavedne humaniste, ki si z nabiranjem »sledilcev« širijo svoj krog vpliva. Tvitanje, tako kot ostala socialna omrežja, v stroki služi v prvi vrsti promociji in diseminaciji strokovnih objav.

Drugo

Za stroko zelo pomembno družabno omrežje je Linkeldn, kjer so objavljeni razpisi za akademske službe in projekte. Če bi strokovni časopisi dopuščali možnost komentiranja člankov, bi najbrž tudi te komentarje lahko šteli za strokovne, vendar te funkcije ne dopuščajo najbrž zato, ker ima zli sloves zaradi vulgarnega, sovražnega in žaljivega govora. Komentatorske rubrike spletišč, kot je Amazon vsebujejo poleg komentarjev prodajanih knjig in reklam, tudi prave recenzije.

Zagovor

Zagovor je v istoimenskem poglavju označen kot »dramska« oblika strokovnega pogovarjanja, kamor spadajo zagovori akademskih spisov, kot je npr. magisterij. V nadaljevanju je zapisan njegov potek.

Literarna kritika

Literarni kritiki je bolj obsežno posvečeno daljše poglavje v Praktičnem spisovniku, v Novi pisariji pa je avtor povzel samo nekaj njenih lastnosti:

• Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.
• Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.
• Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.
• Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.
• Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost.
• Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.
• Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.
• Kritika naj tudi zabava.
• Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.
• Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

Razlika med literarno in strokovno kritiko:

• Predmet literarne kritike je literarno delo (pesniška zbirka, roman) in ima status publicističnega besedila. Najdemo jih v ustreznih rubrikah dnevnega tiska in v literarnih in kulturnih revijah.
• Strokovna kritika ovrednoti strokovno ali znanstveno delo (literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije) in ima status strokovnih besedil, kadar so ustrezno obsežne in poglobjene pa spadajo ceo v kategorijo znanstvenih besedil. Objavljene so v strokovnih revijah.

Splet nam je prinesel tudi parodične literarne in strokovne kritike.

Enciklopedični članek

Najbolj pomembna lastnost oziroma zahteva, ki jo morajo članki izpolnjevati, da jih lahko uvrščamo med enciklopedične, je jedrnatost. Taka oblika se uveljavlja tudi v strokovnih žanrih, in sicer referatih in razpravah.

Biografski članek

»Literarnovedne narave so gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, literarnih zgodovinarjih, mecenih in drugih akterjih v literarnem sistemu.« Na začetku spetnih enciklopedij so imeli cilj popisati vse osebe, ki so že dobile svoj članek v tiskanih leksikonih in enciklopedijah. Ko so to storili, se je pojavila potreba po vlkjučevanju mlajših kreativnih oseb. Na začetku seznama se znajdejo tisti, ki so v drugih geslih večkrat omenjeni in tisti, ki se pojavijo na seznamu npr. prešernoslovcev. V upanju, da bi se študenti lotili pisanja člankov, so v nadaljevanju napisana podrobna navodila.

Članek o knjigi

Ker vsako leto izide preveč monografij, se je potrebno odločiti katere bomo (najprej) popisali. Največkrat bodo to knjige že znanih avtorjev, ki imajo biografski članek na Wikipediji, so napisali več del, ki so predmet kritike, obravnav v šoli itd.

Učbenik

Raziskovanje in objavljanje znanstvenih razprav se loti malo posameznikov strokovne populacije, veliko pa se jih posveti pisanju učbenikov.

Specifike učbeniškega pisanja so:

• dialoškost, ki se kaže v poglavjih Vaje ali Naloge, v formatu delovnega zvezka oz. prostoru za bralčevo interaktivnost, z vprašanji in nagovornimi *formami
• povzemanje in ponavljanje (poglavja Pomni, Povzetek, uvodno ponavljanje in utrjevanje predhodne snovi)
• poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov
• privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadja, ilustracije
• skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu
• povezovanje učbenikov v serije

Pisanje in izdajanje učbenikov je dobičkonosen posel, ki pa izrablja učence, dijake in učence (to smo najbrž doživeli vsi, če ne prej, pa v času priprav na maturo). Učbenik prinaša samo polovico znanstvenih točk, ki jih prinaša pisanje razprav, zato pride velikokrat do nezaupanja do pomembnosti učbenikov. Zaradi tega so mnogokrat na udaru kritik, ki pa niso vedno mlatenje prazne slame.

Kritike, ki jih izpostavi Hladnik:

• preočitno kaže svoj izvor v pripravah na predavanja, ki jim strukturo diktira enourna ali dvourna govorna izvedba; avtorji so učitelji praktiki, ki *jim tlaka v razredu izčrpa moči za premišljeno oblikovanje teksta
• narobe je, kadar želi biti učbenik le pomanjšana in poenostavljena oblika znanstvene monografije in ne upošteva svojega specifičnega namembnika
• informacije so oblikovane v zapomnljive definicije ali zaključene naštevalne podatkovne verige,[162] primerne za reprodukcijo na izpitih, kar *spodbuja reciklažo znanj, ki so sama sebi namen; zapomnljivost formulacije postane pomembnejša od njene ustreznosti resnici
• prizadevanje za katalogizacijo temeljnih znanj vodi v faktografsko naštevalnost
• ker so spoznanja kompleksna, učbenik pa stremi k enostavnosti, se težko iztrga stereotipnim, prežvečenim in zdavnaj preseženim opredelitvam in *konceptom (tak je npr. koncept literarnega razvoja ali slogovnih obdobij)
• moteč je prevelik delež nereflektiranih šolskih fraz oz. formulaičnega izražanja (velja za, najpomembnejši predstavniki so, delimo na, poznamo, *ločimo, razdelimo, uvrščamo, štejemo, umeščamo, je značilno, da, prevladuje, opazne so, pojavlja se, je pomemben, predvsem, poglavitni, najbolj ...)

S temi kritikami se sama načeloma strinjam, vendar pa je problem v maturi in ostalih nacionalnih preverjanjih znanja, ki od učencev oziroma dijakov zahtevajo reprodukcijo točno določenih znanj, saj imajo v navodilih za ocenjevanje naštete točno določene definicije, ki jih mora dijak zapisati po tem zgledu, če želi dokazati svoje znanje. Manjše odstopanje od definicij se včasih že smatra kot napačno. Državi gre torej za reprodukcijo definicij in faktografsko naštevalnost, misliti izven okvirjev ni zaželjeno, saj potem nismo vodljive ovce, zatorej se morajo zahtevam prilagoditi tudi avtorji učbenikov.

Strokovni blog

Blog je izraz za spletni dnevnik, ki so v stroki primerni za določeno področje (npr. blog o slovenski literarni zgodovini), določeno temo (npr. blog o zgodovinskem romanu), vabljiv pa je tudi za humaniste, ki lahko na osebnih blogih objavljajo svoje izkušnje in predajajo nasvete strokovni skupnosti. Pojav spletnih dnevnikov je prispeval k porastu objavljanja objav, ki so predvsem manj formalizirana. Uvrščamo jih med publicistične in žurnalistične žanre, redkeje med znanstvene. Blogarji se hitro odzovejo in so ažurni, objavljanje ne zahteva tako dolgega predprocesa kot znansveno publiciranje.

Spletni forum

Spletni forum, ki se ukvarja s strokovno ali znanstveno tematiko, je pomembno orodje za vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skuposti, saj vsebuje strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete itd. Nekatere inertne znanstvene funkcije nimajo potrebe po forumih, za vzpenjajoče skupnosti pa je pomembno oglaševanje lastnih dejavnosti. Združuje spletno pošto in spletni arhiv, kar ga razlikuje od spletnih klepetanic. Ponujajo tudi možnost sledenja temi, ki ji v slovenščini rečejo nitkanje. Nekateri spletni forumi imajo moderiran dostop, drugi pa ne. Največji pomen forumov je možnost, da naročniki določajo vsebino s svojimi prispevki.

POMNI: Spletni forum oziroma elektronski seminar Humanist se osredinja na digitalnohumanistične teme in je zgled za SlovLit.

Slog

Splet je uvedel pisanje in objavljanje informacij v nasprotnju z obliko, ki je bila prej običajna, torej najstarejše na začetku, tem informacijam so sledile novejše, danes pa je čedalje bolj pogost zapis najbolj aktualnih stvari na vrhu strani. Tako bralcu v oči pade najnovejša informacija, v historiatu pa lahko vidi še ostale. Včasih je besedilo označevalo tiskano, danes pa ga čedalje bolj povezujemo z računalniki, s telefoni, tablicami itd. Vendar pa ima knjiga včasih vseeno vpliv na zaslonsko besedilo, najbolj očiten primer je širina napisanega besedila, ki običajno ni čez celo stran, temveč je ob straneh prazno ali pa se tam pojavljajo okna z oglasi.

V Wikiviru lahko posnemanje knjižnega formata dosežemo s {{proza|besedilo}} v html-ju pa npr. z nizom tik za kodo <body>: <div style="width:800px"> in seveda </div> na dnu dokumenta.

Zaslonsko besedilo pa zaznamuje tudi prikaz menija ter dodatne povezave.

Sestavni deli

• naslov
• izvleček
• ključne besede
• povezave
• kazalo
• telo besedila

• uvod
• teorija/metoda
• gradivo
• analiza
• sklep

• literatura
• priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Za lažje pomnenje kompozicije znanstvenega prispevka se je uveljavila kratica IMRAD (introduction, methods, results and discussion) ali po slovensko UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep). To velja za eksperimentalne vede, za deskriptivne, kar je literarna zgodovina, pa ni primerno. Tudi kompozicija diplomske naloge ne upošteva načela IMRAD.

»Literarnovedna razpravna besedila se ponavadi začnejo s pregledovanjem in povzemanjem vsega, kar je bilo na izbrano temo že napisano, potem avtorji določijo in zamejijo gradivo, s katerim se bodo ukvarjali, in se nato lotijo njegovega popisa in analize.« Včasih pa prispevki prispevajo k gledanju iz drugega zornega kota.

Ob avtorjevem imenu je zapisana še institucija, v kateri deluje, njegov poštni naslov in občasno njegova univerzalna številka raziskovalca (ORCID) ali osebna spletna stran. Ti podatki bralcu vlivajo zaupanje v avtorja. Če pa je nekdo v sporu z institucijo oz. želi pokazati, da je to delo opravil izven delovnega časa, se zraven zapiše samo kraj bivanja.

Naslov

Naslov ima podobno vlogo kot ključne besede, tj. da povzame bistvo v nekaj besedah, vendar pa je smiselno oblikovan v sklenjeno sporočilo. Nekaj ključnih točk, ki jih je dobro upoštevati pri oblikovanju naslova:

• izraža temo natančno in jedrnato; priporočena dolžina je največ deset besed s terminološko težo
• je pravopisno brezhiben
• ne vsebuje krajšav
• ni v obliki stavka ali vprašanja
• stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim
• ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena
• ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami
• če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico
• podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova

Izvleček

»Izvleček (tudi sinopsis ali abstrakt) v glavi članka je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo.« V tem primeru lahko po prebranju izvečka bralec ugotovi, če želi prebrati celoten članek. Sinopsis sestavjajo predmet raziskave, metode, rezultati in sklep oziroma implikacije. Dolg je 10 vrstic oziroma 100–500 besed. Zaradi dolžine, ali bolje rečeno kračine, abstrakt nima odstavkov, sklicev in opomb. Nimajo posebnega naslova, saj stojijo takoj za naslovom in tipografskim značilnostim. Če gre za globalno promocijo, lokalni varianti sledi še angleška različica. Pomembno je, da izvleček poleg problemov, ki se jih članek loteva, vsebuje tudi njegove glavne ugotovitve.

Ključne besede

S ključnimi besedami poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek, pri kategorijah na Wikipediji pa iščemo širša predmetna področja (pomembna razlika!). Izrazi morajo biti frekventni in imeti morajo terminološko težo; večinoma gre za utrjene termine. Utrjenost je dobro pogledati v enciklopedijah, leksikonih in korpusih, kot je Gigafida. Vodilo naj bo jedrnatost in kračina. Izrazi iz naslova ne sodijo med ključne besede, čeprav jih v praksi vseeno velikokrat najdemo, predvsem, kadar so v naslovu prepogibani in v primeru iskanja ne bi bilo zadetka.

POMNI: Povezanost dveh motivov je že preveč specialna tema (npr. motiv povezanosti ljubezni in dela -> motiv ljubezni, motiv dela).

Kazalo vsebine

• naslovi in poglavja naj bojo kratka
• kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena
• dolga poglavja naj imajo podpoglavja

Velikokrat pride do dileme ponavljanja izraza, ki je skupen seriji poglavij, kadar se temu lahko izognemu, se mu, v nasprotnem primeru pač ne. Pri strukturiranju kazala naredimo samo tri nivoje, ostala podpoglavja izpustimo ali jih naštejemo v isti vrstici za dvopičjem pri nadrejenem poglavju.

Povezave

Povezave so ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od tistega na zaslonu (oz. tekst od hiperteksta). Nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih knjigah, znajdejo se tudi v seznamu literature. V formatu html so povezave podčrtane besede modre barve. Ko nanje kliknemo se spremenijo v vijolično barvo. Na wikijih pa so nekatere povezave rdeče, kar pomeni, da gesla tam še ni. Povezave vnašamo v besedilo v različnih formatih različno.

POMNI: »Z levo miškino tipko označimo del besedila, za katerega želimo, da postane klikljiv, torej da nekam pripelje, potem kliknemo na označeno polje z desno miškino tipko in iz menija, ki se pojavi, izberemo vnos hiperpovezave. Spletno lokacijo, kamor naj pripelje klik, prekopiramo iz ukazne vrstice citirane strani v okence, ki se nam je odprlo na zaslonu.«

Na wikijih je dvojni oglati oklepaj za gesla na wikijih, enojni oglati oklepaj pa je namenjen povezavam na drugih spletiščih. Povezave so oblika sklicevanja, ki je na wikijih še posebej očitno, saj lahko s klikom na vrstico Kaj se povezuje sem dobimo seznam člankov, ki se s povezavami sklicujejo na tistega, iz katerega pouzvedujemo.

Napake

Poglavitne hibe humanističnega pisanja so sledeče:

• gostobesednost (dolgoveznost, epskost, ponavljanje, tavtološko izražanje)
• nerazumljivost (zapletenost, enigmatičnost sporočila)
• pomanjkanje konteksta
• slogovni manierizem (uporaba arhaizmov, literarno markiranje sloga, duhovičenje, demonstracija »dobrega sloga«)
• slogovna puščobnost
• pristranskost (pretirano poudarjanje svojega stališča, odvisnost od jezika obravnavanega literata, ideologizacija sporočila)
• nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca
• skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom
• mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost

Gostobesednost

Lektorji se največkrat ukvarjajo z gostobesednostjo. Ta ni vedno odveč, saj včasih, kljub temu, da nekateri deli besedila prispevajo najbolj h poglavitnemu sporočilu, nam povejo veliko o kontekstu v katerem je besedilo nastalo, avtorjevem razmišljanju in načinu izražanja. Odveč je samo v primeru zapovedane jedrnatosti, kot je npr. v izvlečkih. V strokovnih besedilih, ki so pripravljena za ustno prezentacijo, pa je gostobesednost dobrodošla, saj ponavljanje omogoči razumevanje poslušalca.

Besede, ki jih lahko črtamo:

• tudi, še, pa, lahko, svoj, prim., takratni, prav tako, poleg tega, potem, nato
• izpostaviti, poudariti, naglasiti
• predvsem, večinoma, v glavnem, največkrat, običajno, praviloma, načeloma
• prav gotovo, nedvomno, zagotovo, brez vsakega dvoma, seveda, pravzaprav, za ta del
• nedoločne količine: razmeroma, relativno, dokaj, precej, malo, bolj ali manj, povsem, približno, okrog, okoli
• določen, specifičen, posamezen, sam, razni, različni

Kadar je predmet besedila samo en je, po mnenju profesorja, konstantno navezovanje nepotrebno.

V nadaljevanju je podanih nekaj nizov, ki bi jih Hladnik črtal brez večjega zadržka, vendar pa se z vsem ne strinjam. Primer: se je začela oblikovati > se je oblikovala; zdi se mi namreč, da besedna zveza začela oblikovati časovno uvrsti, medtem ko sam glagol oblikovala ne pove ali se je nekaj šele začelo oblikovati ali oblikovanje že nekaj časa traja.

Nerazumljivost

Nerazumljivost včasih ni posledica površnosti pri pisanju, temveč namerno dejanje. Nekateri strokovnjaki z zapleteno sintakso, uporabo terminologije ozkega področja in dvoumnostjo radi izkazujejo svoje mesto v družbi. Zanje je dovolj, da jih razumejo kolegi, za »laike« jim je prav malo mar. Svojo nerazumljivost opravičujejo z zapletenostjo problematike.

Sodobna zahteva je prezentacija znanstvenega dela, ki bo razumljiva tudi ljudem zunaj stroke, prav tako tudi dobra znanost ceni veščino preprostega izražanja zapletenih spoznanj. Čeprav ni mogoče vsakega znanstvenega spoznanja mogoče izraziti poljudno, si vsaj prizadevajmo v to smer.

Pomanjkanje konteksta

»Iz ljudske perspektive je strokovni poznavalec nekdo, ki iz rokava stresa imena, datume in naslove, v resnici pa je pravi ekspert ta, ki ve, kako do informacij priti, in jih tudi zna postaviti v kontekst.«

Besedi že in šele se morata pojaviti v kontekstu, saj sta členka, ki zahtevata pojasnil, lahko pa ju mirne vesti izpustimo. Kar, celo, samo izražajo piščevo vrednotenje stvari, zato jih raje izpustimo, saj tako oblikujemo nevtralno informacijo.

Manierizem

Besedilo naj bo sklenjeno, stavki naj se lepo in neprisiljeno vežejo drug na drugega in delajo besedilo kompaktno. To načelo je treba upoštevati pri npr. povzemanju romansknega dogajanja, pri seznamih ali naštevalnih spisih pa to ni potrebno.

Retorična sredstva so nepotrebna in velikokrat nezaželjena. Besede, ki poudarjajo vzorčno-posledično povezanost izjav (torej, seveda, potemtakem ...) ali take, ki zaokrožajo besedilo (seveda, jasno, očitno, sklenemo ...) po nasvetu profesorja z oddelka za slovenistiko izpustimo.

Osebni slog naj avtorji prepustijo tistim, ki se ukvarjajo z leposlovjem, vsi ostali pa naj se držijo zgornjih navodil in pustijo lektorju, da opravi svoje delo.

Ponavljanje v pisnem sporočanju ni zaželjeno, saj namesto preko objektovnega rezoniranja učinkuje preko čustvenega vživljanja.

POMNI: »Manieristična drža hitro zapelje v željo po hiperkorektnosti. Pravopisna napaka takega izvora je npr. izbira zaimka kateri namesto preprostejšega ki: Poroči s Cirilom, katerega je spoznala v Bosni. > Poroči s Cirilom, ki ga je spoznala v Bosni.«

Besedilo naj vsebuje take izraze, ki jih v govoru uporabljamo, arhaizmi in papirnati izrazi ne spadajo na papir.

Slogovna ubornost

Pisci začetniki velikokrat pretirano uporabljajo posamezne besede pri povzemanju prebranih strokovnih del. Pomagamo si lahko z variiranjem izrazov, spremembo stavčne strukture tako, da izrazi niso več pomembni ali z uporabo sklicev.

Mirno lahko izpustimo moteče ponavljajoče se strukture (npr. Iz grafikona je razvidno), saj je iz konteksta jasno, da so grafikoni ... izhodišče za nadaljne trditve.

Ponavadi so ponavljajoče se sitaktične tvorbe zapisane zaradi malomarnosti, zato je dobro, če damo nekomu drugemu svoj izdelek v vpogled, saj bo mogoče ugotovil kaj, kar sami sploh ne zaznamo. Najbolje je da besedilo najprej pregleda sošolec, prijatelj itd. šele nato ga damo v vpogled profesorju, asistentu, mentorju ... Mašil v zapisanih besedilih ne toleriramo. Moteči so izrazi predstavljati, predstavnik, prisoten, zato zmanjšamo njihovo prisotnost.

Pristranskost

»Pisanje je seveda priložnost za uveljavljanje osebnega interesa, tudi strokovno pisanje, vendar bi bilo strinjanje s stališčem, da je pač vsa človekova dejavnost na tak ali drugačen način kontaminirana z njegovimi interesi, vulgarnomaterialistična, cinična in nespodobna. Znanosti se gremo prav zato, da nam pomaga preseči biologizme in oblikovati kolikor mogoče objektivne, nepristranske sodbe, ki jih ne narekujejo preživitvena nuja, osebni prestiž ali osebnostne kaprice.« S podano trditvijo se do neke mere strinjam, vendar pa ne moremo reči, da niso naša raziskovanja, ukvarjanja z neko tematiko v prvi vrsti posledica našega interesa. V področje se podamo zaradi osebne želje, kasneje pa se vsekakor ukvarjamo s tem tudi v korist neke populacije.

Pristranskost je povezana z »zaljubljenostjo« v temo, ki privede do familiarizma in posledično nestrokovnosti (nemsto Josip Jurčič napiše naš Jurčič).

Včasih so vso literaturo postavili za posledico razrednega boja in podobnih interesov. Danes se srečujemo z različnimi oblikami socialnega aktivizma (npr. feminizem), ki neokusno bode iz vrstic mnogih sodobnih avtorjev. Besede, ki so postavljene v navednice so ironične in pomenijo obratno od pravega pomena, kot je zapisan v slovarjih in izražajo določeno ideologijo. »Ideologija zamaže strokovna besedila in jih zlorabi.«

Terminologizacija

Termin, ki ima jasno definicijo, je predpogoj za inštitucializacijo in je lahko družbeno vpliven. Problem, ki ga izraža profesor je v tem, da v izrazu samem ne bomo našli resnice predmeta. Beseda ima lahko namreč več pomenov, ki so si včasih celo nasprotujoči. Terminološke diskusije se dogajajo zaradi nepripravljenosti za soočenje s predmetom samim. Obvladovanje terminologije je seveda pogoj za vstop za sodelovanje v strokovnih razpravah, vendar je problem kadar to postane prvi cilj, ki nadomesti začetno željo po objektivnem dojetju pojavnosti.

Hudo je, kadar terminologizacija doseže osnovnošolske učbenike, ki tako namesto razumljive razlage ponujajo zapletene definicije. Tako kor moti pretirana uporaba terminologije tam, kjer ne bi bila potrebna, moti tudi ignorantnost pisca do (pravilne) uporabe. Tudi če med različnimi izrazi, ki naj bi opisovali isto stvar, ni velike razlike, nepoenotenje teh vodi do nezaupljivost bralcev.

Spol in število

Včasih je moški spol veljal za nevtralnega, feminizem pa je prinesel spremembe. Zavzemal se je za vzporedno pisanje obeh oblik, kar je neekonomično, nenaravno in pismouško nasilno. Želeli so tudi žensko obliko pripeljati do tega, da bi bila nevtralna. Vendar mislim da se to, vsaj pri moji generaciji še ne bo zgodilo. Izražanju spola se lahko izognimo z množino ali sedanjiško obliko.

Do takih zadreg prihaja tudi v drugih jezikih, ki pa menda malo lažje opuščajo tradicionalno rabo v korist spolne korektnosti.

Ni vedno lahko rešiti vprašanja števila; pisati v 1. osebi ednine ali množine? Včasih je avtor dojet kot da sam sebi piše hvalospeve oziroma sam sebi pripisuje vse zasluge. Problem je pri uporabi dvojine, saj ne vemo kdo je kaj storil oziroma napisal. V takem primeru je najbolje preiti v 3. osebo ednine (npr. Avtorica 1 je ugotovila; avtorica 2 pa je povzela).

ZANIMIVOST: Vladarsko izražanje sebe v množini se imenuje majestični plural, našemu bi lahko rekli znanstveni plural.

Mentalno brambovstvo in servilnost

Razmerje med domačim in tujim (prevzetim) je zelo občutljivo, nobena od obeh skrajnostnih drž pa ni produktivna. Odvisno je od virov in literature, ki smo jih uporabili. V slovenistiki je samoumevno bolj poudarjanje domačega, vendar ne smemo iti predaleč in besedila spreminjati v domovinsko vzgojo.

Avtor na tem mestu izpostavi dejstvo, da s(m)o občasno, v različnih obdobjih preveč servilni do vsega, kar prihaja od zunaj, npr. do evropske identitete, za skupna jedra, ki so v 80. letih utrjevala jugoslovansko identiteto, pa se niso toliko zavzemali in hiteli dokazovati, da slovenski književniki in književnost spadajo zraven.

Govorna prezentacija

»Standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje, najpogosteje v strokovnih časopisih, monografijah in zbornikih, redkeje na radiu in televiziji ali samo na spletu.« Govorna prezentacija je ponavadi za bolj ali manj zaključeno publiko (različne vrste predavanj, nastopov, predstavitev referata, diplomske naloge itd.). Taki dogodki so včasih slabo dokumentirani, zato ne dobijo statusa objave, razen. če so posneti in shranjeni v Cobiss.

Predava se ponavadi že predhodno objavljeno publikacijo. Nekateri predavatelji preberejo, kar imajo napisano, kar pa ni dobro, saj je razlika med govorjenim in pisanim tekstom; »dober predavatelj ne napiše nujno tudi dobrega članka.« Besedili se razlikujeta v dolžini stavkov, pri govorjenju se kakšna stvar ponovi, predavatelj se navezuje na aktualne dogodke, včasih začini predavanje z anekdoto oziroma šalo in uporablja “napake” pisanega teksta. Predavanje mora biti oblikovano tako, da bo zanimivo.

Avtor izpostavlja nekatere tehnike všečnega govornega nastopa, ki so moteče, saj so v neskladju z uborno vsebino. Te sprotnosti tako postanejo same sebi namen, vsebina predavanja pa je drugotnega pomena. Problem je, ker si od takega predavanja zapomnimo samo ankdote, pomembne vsebine pa ne.

Govorec je po profesorjevem mnenju uspešen, kadar je predan svoji misiji – da prepriča publiko v svoje razumevanje. Seveda pa se mora prej pripraviti in pisna predloga pride še kako prav.

Govorna prezentacija je lahko neprimerna, saj lahko poslušalec hitro presliši kakšen naslov, letnico knjige ali pa ne ve kako se zapiše ime avtorja. Da do takih stvari ne prihaja, je najbolje, če predavatelj prpravi prosojnice, na katerih so zapisani ključni podatki, za popestritev so lahko dodane tudi slike.

POMNI: Po zapiskih je nastala prva slovenska literarna zgodovina, Slovensko slovstvo (1873) Frana Levca.

Prosojnice

Prosojnice pomagajo tudi predavatelju samemu, saj z njimi prevede objavljeni članek v predavanje, povzame glavne točke, hkrati pa mu pomaga pri oblikovanju predavanja in ostajanju pri temi – če malo zaide, s pogledom na prosojnico takoj ve, kje je ostal. Sinonim za prosojnice je PowerPoint, druga orodja za oblikovanje pa so Google Slides, Prezi itd.

Prosojnice imaja nekaj negativnih posledic; avtorja zavedejo v samo branje prosojni, okoli alinej ne navežejo teme, poslušalci pa dobijo predstavo, da je vse enostavno in organizirano kot na prosojnici, ne vidijo večje slike. Zaradi tega pozabijo poslušati predavatelja in si zapisujejo samo alineje. Prav sprotno zapisovanje predavanja pa zelo pomaga pomnjenju.

Prosojnice so zastavljene za pisanje seznamov, kar je bolk primerno in priporočljivo kot dolgi teksti. »Prosojnice naj vsebujejo naslove in podnaslove, slike in grafikone, mogoče še kratke definicije ali citate, ne pa daljših kosov besedila, ker zavajajo študenta v napačno domnevo, da je na prosojnicah vse potrebno znanje.« Vsebuje naj tudi povezave do daljših tekstov, zvočnih posnetkov ali videov.

Alternativa dolgočasnim predstavitvam jeprezentacijski model, znam pod japonskim imenom pečakuča. Uporablja se ga za kratke, 6-minutne predstavitve z 20 prosojnicami.

Vizualizacija

Vizualizacijo strokovnih objav dosežemo s prosojnicami, ki se od spletnih in tiskanih objav močno razlikujejo in so eden od alternativnih oblik prezentacije informacij v stroki.

Fotografije

Fotografije so, tako kot va času pred obveznim šolanjem, zopet preplavile sporočanje. Vendar pa ob prevladi slikovne informacije obstaja nevarnost duhovne pasivizacije in odvisnosti posameznika, saj se ob razumevanju mentalno ne naprezajo.

Programska oprema in fotografski objektiv razkrivata detajle, ki jih človeško oko ne bi zaznalo, zato trditev, da fotografije niso primerno znanstveno orodje, več ne drži. Fotografije so, v primerjavi z gesli, ki jih je spisalo več avtorjev, delo enega avtorja in opremljene z licenco. Ztao moramo ob vsakršni delitvi fotografij, ki niso prosto dostopne, navesti njihovega avtorja (npr. Foto Branko Meglič).

Največ fotografij je v publicistiki (reportaže, fotoreportaže), v leposlovju pa jih večinoma najdemo samo na naslovnih straneh oziroma v žanrih z dokumentarno literaturo (npr. biografije). Fotoroman je ustreznica za fotografski roman (fotonovela). Fotografije se pojavijo tudi v nekaterih strokovnih žanrih npr. enciklopediji.

Bolj ko je publikacija namenjena popularni rabi (npr. serija knjig Marjete Žebovec Slovenski književniki), več fotografskega gradiva vsebuje. Za literarno vedo pridejo v poštev fotografije avtorjev, literarnih zgodovinarjev, kritikov, urednikov, spominskih plošč in rojstnih hiš, nagrobnikov, rokopisov, naslovnic knjig in časopisov, literarnih inštitucij in literarnih dogajališč.

Zbirka fotografij, zanimivih za domačo kulturno zgodovino in večinoma v prostem dostopu, je v Digitalni knjižnici Slovenije.

Najuporabnejše so fotografije v Wikimedijini Zbirki (Commons). To je skladišče, od koder zajemajo večpredstavnostno gradivo vsa druga Wikimedijina spletišča (Wikivir, Wikipedija, Wikiverza, Wikiknjige ...), ne glede na jezik. Ker so opremljene z licenco cc, so prosto uporabne tudi za potrebe naših objav. Ko sliko naložimo v Zbirko, ji najprej določimo povedno ime, dodamo opis v slovenščini ali še v kakšnem drugem jeziku, jo kategoriziramo ter po možnosti takoj vključimo v geslo na Wikipediji.

Licenciranje fotografij

Na Wikipediji morajo slike upoštevati slovensko in ameriško zakonodajo o objavljanju slik – strežnik za Wikipedijo je namreč v ZDA. Zakonodaja prepoveduje objavo slik kipov, upodobitev avtorjev ali knjižnih ilustracij. V Sloveniji so dovoljene fotografije knjižnih ovitkov oziroma platnic.

FOP – freedom of panorama (izjema licence copyright, ki dovoljuje fotografiranje, snemanje in upodabljanje stavb, kipov itd.)

Leta 1995 se je zakon o avtorskih pravicah podaljšal iz 25 na 70 let po smrti avtorja.

Nalaganje na wikije

Pri nalaganju fotografij na wikije jih je potrebno opremiti s ključnimi besedami oziroma kategorijami in jih dobro opisati. V nasprotnem primeru jih namreč administratorji označijo s predlogo {{ovl}} (opis, viri, licenca) in jih, če se pomanjkljivosti ne popravijo, zbrišejo.

Infografika

Infografika ali informacijska grafika je vizualna prezentacija podatkov. Njena naloga je prikaz velike količine podatkov na preprost in pregleden način. Vsebino – statistične podatke – zajema iz podatkovnih zbirk. »Podatkovne zbirke niso značilne kar za vso literarno vedo, ampak samo za tiste metode v literarni vedi, ki jih zanimajo preštevne lastnosti v literarnem sistemu, to pa so metode empirične literarne vede.«

Med GIS (geografski informacijski sistemi) spadajo spletni zemljevidi.

Tabele

Podatke iz podatkovne zbirke lahko včasih predstavimo tudi v obliki tabele. Napotki za oblikovanje so zapisani tudi v Praktičnem spisovniku.

Grafikoni

Grafična predstavitev potrebuje legendo. V literarni vedi se uporabljajo grafikoni, diagrami in kartogrami (tudi shema in piktogram).

Zemljevidi

»V slovenski literarni vedi je menda prva začutila potrebo po zemljevidu Marja Boršnik« (slovenska literarna zgodovinarka iz Borovnice).

• Geopedija
• Rojstni kraji slovenskih literatov (Mojca Slunečko)
• Prostor slovenske literarne kulture

Besedni oblak

Besedni oblak lahko oblikujemo z omrežnim orodjem Wordle ali Voyant Tools.

Iskanje

Pri Cobissu ima vsak avtor svojo identifikacijsko številko. S sistemom ORCID lahko registrirani posamezniki ročno izločijo objave, ki se pokažejo pod njihovim imenom, vendar niso njihove. »Identifikaciji knjižnih objav je od 1970 dalje namenjena številka ISBN, identifikaciji periodike ISSN, identifikaciji spletnih objav pa DOI.«

• ISBN (international standard book number): 13-mestna koda (oznakam pred letom 2007 je treba dodati 978, da ustrezajo današnjemu standardu); država oziroma jezik (961 za Slovenijo), založba (237 za Znanstveno založbo FF), 3 števke označujejo knjigo znotraj založbe, zadnja je kontrolna števka. Koda je odtisnjena na hrbtni strani knjižne platnice v obliki črtne kode EAN (mednarodna koda artikla)
• ISSN (internationa standard serial number): 8-mestna koda (elektronska varianta revije ima lahko samostojno ISS-številko); če v ukazno vrstico poleg kode zapišemo še Izum ali Cobiss nas pripelje neposredno na katalogni listek v Cobissu

UDK

»Številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija), ki spremlja objave, nasprotno od enkratnih številk ISBN, ISSN ipd. poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti.«

1. 0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije
2. 1 Filozofija. Psihologija
3. 2 Teologija. Verstva
4. 3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje
5. 5 Matematika. Naravoslovje
6. 6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika
7. 7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport
8. 8 Jezik. Književnost
9. 9 Geografija. Biografija. Zgodovina

Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije pozna sedmero področij: naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika, interdisciplinarne raziskave, ki so naprej členjena na 260 podpodročij, pri čemer humanistiki, ki je našteta na zadnjem mestu, pripada pičlih 20 alinej ali 7 %. Literarne vede imajo znotraj humanistike šifro 6.07.

»„Trde vede“ v angleško govorečem svetu propagirajo kot STEM (science, technology, engineering, mathematics) oz. MINT (mathematics, information sciences, natural sciences, and technology); v kratici manjka H za humanistiko.«

DOI

DOI: identifikator digitalnega objekta (digital object identifier)

Registracijska koda DOI poskrbi za sledljivost dokumenta, tudi če se njegova lokacija zamenja. Vendar pridobitev kode ni zastonj in ob pojavu ostalih zastonjskih iskalnikov, se pojavi vprašanje o smiselnosti kode DOI.

COBISS ID

Vsaka objava registrirana v Sloveniji ima svojo številko COBISS, vendar je pri citiranju ne uporabimo, razen v wikijih, kjer klik pripelje neposredno na Cobissov bibiografski zapis o publikaciji. Če v ukazno polje vtipkamo besede iz naslova ali ID=Cobiss ID, nam najde samo zapis o celotni monografiji, za zapise vseh razprav o monografiji pa je treba uporabiti ukaz HI=Cobiss ID. »Za literarnega zgodovinarja sta zanimiva seznam najbolj branih knjig (po letih in po mesecih) in baza podatkov z naslovom Knjižnično nadomestilo z letno statistiko izposoje po knjigah.«

Podatki in podatkovne zbirke

»Namesto izraza podatek (data) se nekateri zavzemajo za izraz zajemek (capta), ki naj bi natančneje izražal produkcijo in reprezentacijo znanja v humanistiki in zunaj nje.« Zajemek namreč opisuje, da je nekaj nastalo zaradi potrebe po obdelavi in ne, da je bilo dano. »Izraz zajemek predpostavlja, da znanstvene discipline ne raziskujejo pojavov, ki bi obstajali an sich, ampak take pojave same ustvarjajo.«

Dokumenti (v literarni vedi isto kot besedilo) in podatki (osnovni elementi informacij) sta dve vrsti informacij. Obe vrsti se v praksi združujeta.

Število javno dostopnih zbirk narašča. Za slovensko literarno vedo pa pridejo v poštev:

• slovarji (SSKJ, Besede slovenskega jezika ...)
• korpusa (Nova beseda, Gigafida)
• bibliografije (Cobiss)
• leksikonske informacije biografskega značaja (Slovenska biografija, Primorski slovenski biografski leksikon – PSBL)

• Slovenska kmečka povest
• Slovenski zgodovinski roman
• Slovensko leposlovje na spletu (seznam digitaliziranih besedil s povezavami na polna besedila)
• Slovenska leposlovna klasika (projekt na Wikiviru)

Bibiografija je najstarejša in najobičajnejša oblika podatkovne zbirke za naše potrebe.

Seznami

Osnovni obliki sta neoštevilčeni in oštevilčeni seznam. Alineje ne potrebujejo končnega ločila. Na wikijih zapišemo zvezdico, če žeimo sredinsko piko, če želimo opštevilčen seznam pa grabljice.

»Namesto zgodbe, ki je bila glavno osmišljevalno orodje našega bivanja, se krepi metafora dopolnjujočega se seznama. Retorični figuri, ki strukturirata sezname, sta akumulacija (kopičenje) in enumeracija (naštevanje)«

Digitalna humanistika

• Literarnovedni segment znotraj digitalne humanistike je empirična literarna veda (na Stanfordu ji rečejo kvantitativna literarna zgodovina),
• jezikoslovni segment pa računalniško jezikoslovje.

Nova pisarija spada na področje digitalne humanistike. V njenem okviru se izraz literarna veda izgublja, nadomešča pa ga izraz literarne oziroma kulturne študije ali medijske kulturne študije.

Zajema tudi novo področje – kulturomiko, ki z googovim orodjem Ngram Viewer skozi statistično obdelavo digitaliziranih knjig v 7 največjih jezikih detektira dinamiko kulturnih pojmov in pojavov skozi stoletja.

Pereča vprašanja, s katerimi se DH spopada so vprašanja proste dostopnosti objav, non-stop dosegljivost, javnega recenziranja, ki naj nadomesti staromodno recenziranje, in popularizacije znanosti.

»Digitalnohumanistično problematiko organizirajo univerzitetni učni načrti. Ti študenta opremijo z znanji za zbiranje podatkov, njihovo pripravo za vpis v podatkovne zbirke (označevanje oz. enkodiranje), njihovo analizo (statistika, odkrivanje vzorcev), prezentacijo oz. vizualizacijo ter interaktivno manipulacijo s strani uporabnikov. Pridobivanje tradicionalnih humanističnih znanj s področij literature, umetnosti in zgodovine je v teh kurikulih samo za uvod, druge študijske vsebine pa močno odstopajo od tega, kar ponujamo pri humanističnih študijah na Slovenskem: statistika, programski jeziki, digitalni formati (xml, css, php, html), urejanje videa in slik, označevanje besedil in slik (TEI in ICONCLASS), urejanje zvoka, zgodovina digitalne humanistike.«

Digitalna humanistika ravna s podatki v naslednjem vrstem redu:

1. zajem (digitalizacija, optično prepoznavanje ...)
2. obogatitev (dodajanje metapodatkov ...)
3. analiza (luščenje informacij/struktur/vzorcev iz podatkov)
4. interpretacija (kontekstualizacija ...)
5. razpečevanje in hranjenje (publiciranje, identifikacija, urejanje dostopa ...)
6. kolaboracija (komunikacija, participacija ...)
7. meta HD-dejavnosti (strokovno ocenjevanje, poučevanje ...)

Na tak način lahko obdelujemo različne vrste predmetov (posamezna dela, korpusi, bibliografije ...). Temelji na konstrukciji in uporabi podatkovnih zbirk – zato se vrača tudi v arhive. Ustvarja vizualno privlačne rezultate, digitalni humanisti pa sodelujejo med seboj na gobalni ravni in so odprti za interdisciplinarne raziskave.

V sklopu digitalne humanistike so bili najprej oblikovani konkordančni slovarji in besedilnih korpusov v jezikoslovju in podatkovnih zbirk v literarni vedi. Nato je sledila digitalizacija vsebin.

Slovenska digitalna humanistika je v tretji fazi, ki zajema neposredno spletno publiciranje računalniško laičnih humanistov:

• pisanje gesel v Wikipedijo,
• geolociranje literarnih in drugih kulturnih faktov na Geopediji (npr. sloja Rojstni kraji slovenskih literatov in Literarni spomeniki),
• sestavljanje priročnikov za Wikiknjige in
• organizacijo fakultetnih seminarjev in raziskovalnih projektov na Wikiverzi.

Empirične metode

Empiričen pomeni pridobljen z opazovanjem ali eksperimentom. V naravoslovju so vsi podatki empirični, zato je izraz empiričen sinonim znanstvenosti. V humanistiki ponavadi eksperimentiranja ni, pač pa imamo opraviti z opazovanjem faktov in s čutnimi izkušnjami. Empirične metode so v humanistiki na daleč prepoznavne zaradi opaznega deleža številčnih podatkov, predstavljenih v tabelah ali grafikonih.

• Empirični pristop izhaja iz faktov – je induktiven
• Teoretični pristop pa iz konceptov – je deduktiven

Empirične podatke so lahko zavajajoči, mogoče pa jih je zlorabiti za upravičevanje svojih interesov. V tem primeru je krivda na strani zlonamernih razlagalcev in ne empirije kot take.

Cobiss je prvi večji slovenski humanistični projekt. Najperspektivnejši segment domače digitalne humanistike se zdi korpusno jezikoslovje.

Slovarček

A

• aluzija: prikrito merjenje na kaj, namigovanje

• anahronizem: pojav ali dejstvo, ki ni v skladu s časom ali razmerami, v katerih nastopa

• angažma: zavzetost

• atavizem: otresti se starih navad

• askeza: načelno strogo odrekanje užitkom, ugodnostim

• arbiter: sodnik

• arbitraren: poljuben/dogovorjen

• aboten: nespameten, neumen

• apologet: branilec

• atest: uradno pismeno potrdilo ali izjava o čem

B

• bagatela: kar je malo vredno, malenkost

• brambovec: vojak, vpoklican le ob veliki vojni nevarnosti

• biografija: popis življenja kake osebe, življenjepis

• bibliografija: po določeni tematiki urejen seznam tiskanih del

C

Č

D

• diči: izraža spodbudo, veselje

• dveri: vrata

• diseminacija: razširjenje bolezenskih klic v telesu

• diletant: kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim (slabšalno: kdor nestrokovno, površno opravlja kako delo)

• disertacija: znanstvena razprava za dosego doktorskega naslova

• diapazon: zvočni obseg človeškega glasu, instrumenta

• diametralen: skrajno različen, popolnoma nasproten

E

• eksaminator: izpraševalec

• entiteta: danost (kar je, obstaja)

• eklatanten: očiten, jasen, prepričljiv

• eminenten: zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov, zelo cenjen, upoštevan, znamenit, odličen

• eros: ljubezen, zlasti čutna

• emulacija: posnemanje

• ekskurz: oddaljitev od glavne teme, zlasti zaradi pojasnitve kakega problema, ki je z njo v zvezi

• epoha: omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred; doba

• epigon: kdor posnema dela pomembnejših vzornikov, navadno v umetnosti (slabšalno)

• epigram: kratka pesem, ki na oster in duhovit način govori o kaki osebi, stvari ali dogodku; puščica

• elipsa: neuporaba jezikovne prvine, ki jo je iz zveze lahko razbrati, izpust

F

• fantazma: privid

• famulus: služabnik, pomočnik, zlasti pri kakem znanstveniku

• floskula: fraza, ki se lepo sliši

• feljton: živahno, duhovito pisan kratek sestavek, navadno grafično ločen od drugega gradiva; podlistek

G

• grafomanija: bolezensko nagnjenje k čezmernemu pisanju

• grabljice: #

H

• hermetičen: neprodušen

• habilitacija: pridobitev pravice predavati na visoki šoli

I

• impresum=kolofon: podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu

• inerten: lenoben, nedelaven

• inferiornost: manjvrednost

• inherenten: neločljivo, nerazdružno povezan s čim

• ikonografija: oblikovne in vsebinske sestavine likovnega dela

• imponirati: vzbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določenih lastnosti, vedenja

• interpolacija: v prvotno besedilo vstavljene besede ali stavki; vstavek, vrinek

• imanenten: ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del, notranji

J

K

• koncipirati: napraviti, sestaviti koncept, osnutek

• korpus: zbirka

• kolofon=impresum: podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnji strani

• kondukter: sprevodnik

• kanonizirati: uzakoniti, kodificirati

• kapitelka: velika črka v velikosti male

• kleptomanija: bolezensko nagnjenje h kraji

• klenost: čvrstost, krepost

• kalkirati: dobesedno prevajati za kak tuj jezik značilne izraze

• konciznost: jasnost, natančna izoblikovanost/jedrnatost, zgoščenost

• konstelacija: razmestitev, razporeditev

• kurator: kdor skrbi za koristi, pravice druge osebe ali določene ustanove; skrbnik

• krmilka: ctrl ('control key')

• katedra: učno-znanstvena enota oddelka na univerzi

L

• loza: okolje, ki se ne odziva

• lamentacija: tožba, tarnanje

• latovščina: jezikovno mešana, nerazumljiva govorica (posebna, drugim ljudem nerazumljiva tipična govorica potepuhov, tatov)

M

• malikovalec: kdor ima kaj za višji vzor, ideal

• metuzalem: zelo star človek, zlasti moški

• mnemotehnika: tehnika pomnjenja

N

• nihilizem: nazor, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote

O

• opreka: ovira, zapreka

• očitar: kdor kaj očita

• osuti: povzročiti, da kaj v večjih količinah odpade

P

• pejorativen: slabšalen

• pasus: odlomek, del

• pasant: mimoidoči

• paberkovati: prihajati do česa s priložnostnim, nesistematičnim iskanjem

• pedant: zelo natančen človek

• pertinenten: primeren, ustrezen

• pleonastičen: pojav, da se pojem opiše hkrati z več pomensko sorodnimi izrazi, (besedno) preobilje

• promocija: slovesna podelitev doktorskega naslova

R

• repozitorij: prostor na strežniku za shranjevanje in dostopanje do datotek

• revolt: upor, odpor

• renome: ugled, sloves

• redundantnost: preobilnost

• rezoniranje: razmišljanje, razglabljanje

• rudimentaren: nepopon, neizoblikovan

• rektor: predstojnik univerze, visoke šole

S

• samorefleksija: nanašanje česa na samega sebe

• sublimen: vzvišen, plemenit

• subverziven: prevraten

• statut: pravni akt, ki določa osnovno ureditev kake organizacije združenega dela, družbenopolitične skupnosti

• siže: snov, predmet umetniškega obravnavanja

• servilen: kdor si s pretirano uslužnostjo, vdanostjo prizadeva pridobiti naklonjenost nadrejenih; hlapčevski, klečeplazen

• sporadičen: ki se pojavlja od časa do časa, posamično in na različnih krajih

Š

• šušmar: kdor nestrokovno, površno opravlja svoje delo

T

• tilda: ~

• tavtologija: opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena; istorečje

U

• utilitaren: uporabnosten, koristnosten

• uzurpacija: nezakonita, nasilna prilastitev

• uboren: reven, siromašen

V

• vademekum: knjiga, publikacija, priročnik, vodič

• vnašalka: »enter«

• vračalka: »delete«

• vobče: (starinsko) sploh, nasploh

• valenca: lastnost besede, da ima v stavku ali besedni zvezi lahko skladenjsko dopolnilo; vezljivost

• verzalka: velika črka

• vmesnik: vmesno elektronsko vezje (npr. USB vmesnik)

• veduta: mesto, pokrajina ali njun del, ki se vidi z določene točke

Z

Ž

Dodatno

Revije, ki jih izdaja Znanstvena založba filozofske fakultete (pomembne za slovenistično srenjo):

• Ars & Humanitas
• Linguistica
• Slovenščina 2.0

Slovenistična revija, ki izhaja v ZDA se imenuje Slovene Studies: Journal of Society for Slovene Studies (izdaja jo Društvo za slovenske študije – Society for Slovene Studies, SSS)

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU izdaja revijo Slovenski jezik – Slovene linguistic studies.

Slavistično društvo Slovenije – SDS izdaja:

• Slavistično revijo – Časopis za jezikoslovje in literarno vedo – SR
• Jezik in slovstvo – JiS

Center za sloveščino kot drugi in tuji jezik izdaja:

• Zbornik Simpozij Obdobja
• Zbornik SSJLK

Tekstna kritika (=besedilna kritika, tekstologija) je pomožna panoga literarne vede. Ukvarja se z identifikacijo besedila, primerjavo njegovih variant, njegovo genezo in recepcijo. Tekstološka analiza je nujno izhodišče pri preučevanju starejše književnosti, manj pa pride v poštev pri raziskovanju novejše književnosti.

Literarna kritika (=književna kritika, literarna ocena, literarna recenzija) je publicistična dejavnost, ki opisuje, analizira, interpretira, uvršča in vrednoti nova knjižna leposlovna dela. Objavljajo jo literarne in kulturne revije, dnevno časopisje v literarnih rubrikah, radio, televizija in internet.

Literarna zgodovina se ukvarja z literaturo (leposlovjem, književnostjo) v njenem časovnem in razvojnem zaporedju.

Slovenski lektorati so v/na:

• Celovcu
• Dunaju
• Gradcu
• Trstu
• Neaplju
• Padovi
• Vidmu

Slovensko književnost je mogoče študirati v/na:

• Rimu
• Pragi
• Brnu
• Bratislavi
• Nitri
• Kijevu
• Odesi
• Beogradu
• Novem Sadu
• Varšavi
• Krakovu
• Münchnu
• Hamburgu
• Kölnu
• Bruslju
• Gentu
• Zagrebu
• Osijeku
• Sofiji
• Moskvi
• Permu
• Parizu
• Tokiju
• Vilni
• Budimpešti
• Bukarešti
• Skopju
• Nottinghamu
• Luksemburgu

SLS: Združenje za slovansko jezikoslovje (Slavic Linguistics Society) SSJLK: Seminar slovenskega jezika, litarature in kulture (Enkrat letno ga organizira slavistika Filozofske fakultete)

Pred odprtjem ljubjanske univerze je bila slovenska slavistika najmočneje zastopana na Dunaju (Jernej Kopitar, Franc Miklošič) in v Gradcu (Gregor Krek, Matija Murko). Literarno zgodovino sta v letu 1919/20 v seminarju za slovensko filologijo na Filozofski fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani začela poučevati Ivan Prijatelj in France Kindrič.

• Ivan Prijatelj: monografija Janko Kersnik, njega delo in doba, 1–2
• France Kidrič: Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti [...] in nedokončana monografija o Prešernu
• Anton Ocvirk: Evropski roman, predavanja I. Prijatelja je uredil pod naslovom Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina

• Anton Slodnjak: Pregled slovenskega slovstva, Neiztrohnjeno srce, Prešernovo življenje
• Marja Boršnik: Aškerc: življenje in delo, Ivan Tavčar: leposlovni ustvarjalec (njene razprave so izšle v knjigi Študije in fragmenti)
• Mirko Rupel: Slovenski protestantski pisci, Primož Trubar

• Boris Paternu: disertacija Estetske osnove Levstikove literarne kritike (prešernoslovec)
• Franc Zadravec: disertacija Miško Kranjec
• Boris Merhar: verzolog

• Matjaž Kmecl: promoviral s tezo o sodobni slovenski noveli
• Helga Glušič: promovirala s pripovedništvom Cirila Kosmača
• Jože Koruza: promoviral s Pisanicami

• Tone Pretnar: disertacija o Prešernovem in Mickiewiczevem romantičnem verzu

Prešernoslovci: Anton Slodnjak, Boris Paternu, Marko Juvan, Boris Merhar, Henry R. Cooper ml.

Cankaroslovci: Dušan Moravec, Božo Vodušek, Boris Merhar, Dušan Pirjevec

Levstikovci: Anton Slodnjak, Anton Ocvirk, Josip Stritar, Matjaž Kmecl

Verzologija: Boris A. Novak, Aleksander Bjelčevič, Anton Ocvirk, Tone Pretnar, Aleksander Isačenko, Boris Merhar

Božena Tokarz in mož Emil sta ambasadorja slovenske književnosti in jezika po svetu. Za svoje dolgoletno prizadevanje sta leta 2007 dobila tudi Pretnarjevo nagrado.

• SHIFT – DVIGALKA
• BACKSPACE – VRAČALKA
• DELETE – BRISALKA
• INSERT – VRIVALKA
• ESCAPE – UBEŽNICA
• SPACE – PRESLEDNICA
• CONTROL – KRMILKA
• ALTERNATE (ALT) – IZMENJALKA
• ENTER – VNAŠALKA
• HOME – ZAČETEK
• END – KONEC
• PAGE UP – PREJŠNJA STRAN
• PAGE DOWN – NASLEDNJA STRAN
• ALTERNATE GRAPHIC (ALT GR) – DESNA IZMENJALKA

Ob prelistavanju Slavistične revije

Na prvi pogled Slavistična revija (SR) ne deluje kot revije, ki jih vidimo v kioskih. Tiste vsebujejo večinoma rumeni tisk, veliko škandalov, fotografij, napise različnih velikosti, fontov in barv. Opisane so med »navadnimi smrtniki« najbolj pogoste. Najbližje znanstveni reviji kot je SR sem prišla ob prebiranju poljudnoznanstvene revije Gea.

Preden sem prvič prelistala SR in si ogledala kazalo, sem mislila, da vsebuje dolgočasne članke profesorjev, ki še niso zatrli avtorskega napuha, kot se rad izrazi prof. Hladnik. Ko pa sem preletela vsebino, se nisem mogla odločiti, kateri članek naj izberem za »domačo nalogo«. Veliko razprav me je namreč takoj pritegnilo.

Članek iz Slavistične revije

• Janko Trupej. Zaznamovanost slovenskega izrazoslovja za temnopolte. Slavistična revija 62/3 (2014). 635–645. COBISS

Naslov članka me je pritegnil takoj, čeprav se mi je zdelo nenavadno, da bi se kdo spuščal v take podrobnosti v slovenskem izrazoslovju, saj smo imeli Slovenci skozi zgodovino zelo malo stikov s temnopoltimi. Ker pa je to vprašanje v svetu danes zelo pereče, sem se odločila, da se v diskurz bolj poglobim.

Prvo, sicer nepresenetljivo dejstvo, ki ga moram izpostaviti je, da je izraz nigger v amerikanski angleščini smatran kot najbolj nesprejemljiva beseda.

Avtor je svojo raziskavo začel v slovarskih geslih 19 različnih slovarjev — slovarji slovenskega jezika (mdr. Glonarjev Slovar sovenskega jezika), angleško–slovenski slovarji (mdr. Veliki angleško–slovenski slovar, Grad, Škerlj in Vitrovič 1967) ter slovensko–nemški oziroma nemško–slovenski slovarji (mdr. Cigalejev Deutsch–slowenisches Wörterbuch). V Slovarju slovenskega jezika (Glonar 1936) sta kot nezaznamovana sinonima označeni besedi zamorec in črnec, črnokožec velja za nevtralno geslo, črnuh pa je negativno zaznamovan. V vseh dvojezičnih slovarjih sta uporabljeni besedi črnec in zamorec (obe besedi sta ob izidu slovarjev veljali za nevtralne), izraz črnuh pa so med 19–imi slovarji pojavi samo trikrat. Ostalih negativno zaznamovanih izrazov pa med gesli ni.

Trupej je nadaljeval z analizo korpusa besedil Digitalne knjižnice Slovenije. Izbral je 8 izrazov za temnopolte (zamorec, črnec, temnopolt, črnuh, zamurc, črnuhar, črnokožec in črnavs) za katere je ugotavljal pogostost v različnih obdobjih. Izkazalo se je, da je bil izraz zamorec do konca 1. svetovne vojne uporabljen v skoraj 70 odstotkih publikacij. Po letu 1918 se je njegova uporaba močno zmanjšala, leta 1992 je bil izraz uporabljen v nekaj manj kot 14 odstotkih objav. Uporaba izraza črnec je v obdobju med 1918 in 1992 v odstotkih nihal med 20 in 40. Temnopolt, ki je bil leta 1918 skoraj nerabljen izraz, pa je bil leta 1992 uporabljen v 40 odstotkih vseh publikacij. Iz tega lahko sklepamo, da je na začetku zamorec veljal kot nezaznamovan izraz, ki pa je počasi dobival negativni prizvok, temnopolt pa je postal bolj sprejemljiv in politično korekten.

Izvedena je bila tudi anketa, s katero so ugotavljali sodobno sprejemljivost izbranih poimenovanj za temnopolte. Rezultati so pokazali, da sta najbolj nevtralna izraza temnopolt, ki mu sledi črnec, najbolj negativno zaznamovana pa sta črnuhar in črnavs. Sodelujoči v anketi so bili razdeljeni v razrede glede na starost, stopnjo in smer izobrazbe. S tem je imel avtor vpogled v manjša odstopanja, npr. da je za mlajšo generacijo črnec nekoliko manj sprejemljiv kot temnopolt.

Vsi sodelujoči so imeli možnost komentiranja ankete. Večina jih je poudarila fakt, da »Slovenci nikdar nismo imeli veliko neposrednih stikov s temnopoltimi in da je posledično za nas problematika zadevnega izrazoslovja manj relevantna kot pri narodih z drugačnimi zgodovinskimi izkušnjami« (TRUPEJ 2014: 641). Nekateri pa so opozorili na pomembnost družbeno–kulturnega konteksta ter same vsebine in sloga pri prevajanju besedil z (v jeziku originala) zaznamovanimi izrazi, saj so le–ti včasih ključni za karakterizacijo pripovednih oseb, nakazovanju razmerij moči ipd. Ena anketiranka pa je opozorila, da so lahko tudi nevtralna poimenovanja uporabljena rasistično.

Pri prebiranju članka sem ugotovila, da je vse relevantno in postavljeno v določen čas in prostor. Ti dve komponenti se ves čas spreminjata, zato moramo paziti katero poimenovanje in v kakšnem smislu ga uporabimo, da nismo rasistični. Vem, da je razmišljanje o izničenju rasizma utopično, vendar s svojim mnenjem ponoči mirno spim. Vsak mora namreč najprej »pospraviti svoje podstrešje«.

Članek iz foruma SlovLit

• Slavko Pregl. Javno pismo Javni agenciji za knjigo. SlovLit 14. sep. 2011.

Moj rojstni datum je 14. 9. Na ta dan so med letoma 2000 in 2013 nastali samo 4 diskurzi, samo eden od njih pa ima literarnovedno noto.

Prispevek, ki je bil objavjen na forumu Slovlit je napisal Slavko Pregl, direktor JAK (Javna agencija za knjigo RS) v odgovor na javno pismo Emice Antončič, direktorice in urednice Založbe Aristej. Slednja je kritična do sprememb, ki jih je v zvezi z javnim sofinanciranjem knjig, kakršnega je vzpostavilo ministrstvo za kulturo, vnesla JAK. Kritika leti tudi na razpise Jak, ki naj bi spodbujali hiperprodukcijo in povprečno kvaliteto.

Pregl pa odgovarja, da je temelj dela JAK – program dela in finančni načrt – osnovan v Svetu JAK, nato ga potrdita Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za visoko šolstvo, nato pa ga sprejme Vlada RS. Zagotavlja tudi, da si od agencija od ustanovitve dalje prizadeva za kvaliteto knjig, katero spodbujajo z javnim denarjem. Financirajo manj knjig z več denarja – tako tudi odpirajo vrata manjšim, nekomercialnim založbam – osredotočajo pa se na polnjenje vrzeli v različnih strokah.

Simpozij Toporišičeva obdobja

Poslušala sem 2 referata – Mateje Jemec Tomazin o Posebnostih pravne terminologije in Toporišičevih jezikovnokulturnih pomislekih ter Mateja Hriberška in njegov Kratek očrt zgodovine slovenjenja antičnih imen od Pohlina do Slovenskega pravopisa (2001). Slednji mi je bil bolj všeč, saj se mi je zdelo izjemno zanimivo razhajanje med pravili, po katerih je bila večina imen poslovenjenih ter nekaterih izjem. Interesantno je bilo tudi Hriberškovo namigovanje, zakaj je (bilo) temu tako. Na primer Ahil bi naj bil po vzorcu ostalih imen, ki se končajo na -eus (Odysseus), preimenovan v Ahileja oziroma Ahilesa. Oblika Ahil se je najverjetneje uveljavila zaradi metrike, saj je dvozožno obliko lažje umestiti v metrum, kot pa trizložno.

Simpozij Medialnost in literatura

Ko sem prebrala naslove referatov konference, me je velika večina takoj navdušila in v meni zbudila željo, da jih poslušam. Ker sem imela dovolj časa, sem bila lahko prisotna v četrtek in petek. Poslušala sem tretje in četrto zasedanje prvega dne ter drugo zasedanje drugega dne. Najbolj obžalujem, ker nisem uspela priti na Branje poezije na papirju in zaslonu: Vedenjski eksperiment, saj so me res zanimali rezultati, sem pa vzela povzetek o raziskavi. Kljub mojemu štiriletnemu učenju nemščine, Klemensa Gruberja nisem povsem razumela, zato sem vesela prevoda povzetka njegovega nastopa.

Kjub naslovu simpozija Medialnost in literatura pa moram priznati, da sem bila zelo začudena, ko sem ugotovila, da bo Klemens Gruber predstavil svojo temo preko Skype-a. Najbrž je imel še druge obveznosti, zaradi katerih se ni mogel osebno udeležiti konference, vendar to sploh nima bistvenega pomena. Kaj vse nam danes omogoča tehnologija!

Do sedaj sem bila samo na dveh simpozijih, vendar sta mi bila oba všeč, saj sem spoznala in začela razmišljati o rečeh, ki mi drugače sploh ne bi prekrižale misli. Zelo se že veselim vseh naslednjih, saj so dober način razširjanja obzorij.

Predstavitev literarne zgodovinarke Marje Boršnik

• Marja Boršnik. Wikipedija 3. jan. 2016.