Uporabnik:NikaZunic
O Slavistični reviji
[uredi]Ko sem se s Slavistično revijo prvič seznanila, sem jo le na hitro preletela. Priznati moram, da se vanjo verjetno ne bi kaj dosti poglabljala, če nam ne bi bilo rečeno, da moramo o njej napisati lastno mnenje. Da pa bi storila slednje, je bilo potrebno o reviji poizvedeti nekoliko več. Do tedaj sem namreč vedela le, da je čisto vsak bralec ne bi vzel v roke s pretiranim navdušenjem, če bi se morala še jaz, kot študentka slovenistike, vsaj na prvi pogled malce prisiliti v branje le-te. Pa saj bralcu kot takšnemu niti ni namenjena. Že na prvi pogled je razvidno, da je to strokovna revija, natančneje časopis za jezikoslovje in literarne vede, kot nam pravi njen podnaslov. Ko sem začela o njej malce poizvedovati, sem ugotovila da izhaja že od leta 1948, in sicer štirikrat letno in je v celoti dostopna na spletu. Njen prvi urednik je bil Anton Ocvirk, ki ga pozneje nadomestita Tine Logar in nam že dobro znan Jože Toporišič, danes pa revijo ureja Miran Hladnik. Ko sem preletela okvirne informacije, sem revijo zopet vzela v roke in že takoj na začetku, pri kazalu, opazila tuje avtorje. To nam pove, da ni namenjena le Slovencem, temveč tudi tujcem, saj je jezik razprav predstavlja tudi nemščina, angleščina italijanščina, francoščina… V nadaljevanju sem ob prebiranju posameznih odlomkov iz obeh sklopov, jezikoslovja in literature, prišla do zaključka, da je revija kljub njeni navidezni togosti in pustosti precej koristna. Vsebuje članke, ki se navezujejo na tematiko, ki jo obdelujemo na faksu, všeč pa mi je tudi njena razlaga. Bo že res, da videz vara, saj sem prepričana, da jo bom v prihodnje z veseljem vzela v roke.
O razpravi Slavistične revije
[uredi]Ob prebiranju slavistične revije, me je k branju najbolj pritegnila razprava Nastanek in razvoj termina znanstvena fantastika na Slovenskem Metke Kordigel. Ker sem poleg slovenistike tudi študentka primerjalne književnosti, smo se podobne tematike dotaknili pri predmetu Literarna teorija, zato sem se tudi obrnila na to razpravo. Kot nam že sam naslov pove, se avtorica v svoji razpravi ukvarja s problemom nastajanja termina znanstvena fantastika na naših tleh. Sama besedna zveza je veliko novejša kot pa dela, ki so z njo povezana. Prvi je sam izraz uporabil Vladimir Bartol leta 1932. Istega leta je napisal za svoj čas zelo napredno definicijo znanstvene fantastike, ki jo je po njegovem v literaturo vpeljal Edgar Allan Poe. Avtorji, ki so tovrstni žanr ustvarjali že na koncu 19. stoletja so se zavedali, da se njihovo delo ne more uvrstiti med že uveljavljen sistem literarnih zvrsti. Omembe vredna sta predvsem Janez Mencinger z romanom Abadon ter Ivan Tavčar z romanom 4000. Menila sta, da morata pod naslov dela zapisati še dodatno pojasnilo, kjer oba izpostavita element fantastičnosti. Še bolj kot pri njiju pa je preplet znanosti in literature opažen pri Pogubnem maliku sveta, avtorja Simona Šubiča, ki se je zgledoval pri Julesu Vernu. Vpliv slednjega je treba izpostaviti tudi pri Damirju Feiglu, avtorju, ki je deloval med obema svetovnima vojnama in katerega dela že spadajo pod znanstvenofantastična. V razpravi so omenjeni še drugi pisci in kritiki, ki so prav tako imeli svojevrsten vpliv pri uveljavitvi termina znanstvene fantastike. V slovenščino se pojem uvede šele leta 1959 v reviji Življenje in tehnika, po zaslugi Nika Segule. Mediji so ta pojem takoj prevzeli in je še danes zasidran v slovenski literaturi.
--NikaZunic (pogovor) 15:04, 8. november 2014 (CET)
Literarni dogodek
[uredi]V torek, 21. oktobra 2014, je v kavarni in knjigarni Barabuk potekal klepet ob knjigi baskovskega mladinskega pesnika in pisatelja Juana Kruza Igerabida. Delo, o katerem je bilo govora, je bila dvojezična pesniška zbirka S prstom na luni (pesniške igre) – Con un dedo en la luna (juegos poéticos). Avtor pesmi v svojem delu deli na več sklopov(besedne igre, uganke, igre s prsti, igre z deli telesa...) in nagovarja mladega bralca, da se odpre domišljiji na zanimiv način – sprva prek dotika(»tvoje telo je pesem /.../ ki se nikoli ne konča«), nato pa prek metafore(bolečina se, recimo, prelevi v ptička, ki odleti). Ukvarja se tudi s tem, kako skozi pesmi razumemo lasten svet, kako pesmi rastejo skupaj z nami, kako jih začutimo in podobno. Poleg pisatelja, ki je eden najpomembnejših baskovskih mladinskih pisateljev, so se klepeta udeležile še moderatorka Simona Kopinšek, prevajalka in urednica Barbara Pregelj in ilustratorka Mojca Fo.
Vir
Klepet ob knjigi - S prstom na luni. Napovednik
--NikaZunic (pogovor) 11:26, 8. november 2014 (CET)
Nova pisarija
[uredi]Izbira jezika
[uredi]Iz Nove pisarije se mi je kot najbolj zanimivo zdelo poglavje Izbira jezika, saj se ukvarja s problemom katerega se iz dneva v dan vse bolj zavedamo, to je problem vključitve slovenskega jezika v mednarodno zanimanje. Po mnenju italijanskega humanista Domenica Fiormonteja so razlike v mednarodni neenakopravni udeležbi jezikov odraz predsodkov, ki jih imajo angleško govoreči ter vsesplošna kulturna in jezikovna ignoranca. Čeprav je opozoril na problem, s katerim se mnogi soočajo vsak dan, so njegova prizadevanja v mednarodni DH skupnosti naletela na gluha ušesa. Če se vrnemo k slovenskemu jeziku, lahko izpostavimo dve temeljni zadevi. Prva je razširjanje slovenistične vede preko nacionalnih meja, vemo namreč da je tematika, povezana s slovenskim jezikom in literaturo, zunaj meja Slovenije redkost. Slednje lahko omenimo tudi v povezavi s Slavistično revijo, ki je ostala v zbirki AHCI neopažena, nihče je v štirih letih ni citiral in tako so opustili njeno spremljanje. Druga zadeva, ki se jo moramo dotakniti, je angleščina kot prevladujoč jezik. Sami vemo, da se bomo — pri pisanju določenih člankov ali le pri sami informiranosti o neki temi — obrnili na angleščino, vsaj v primeru, da želenih informacij v svojem jeziku ne bomo našli. Ne zavedamo pa se, da lahko ob tem spregledamo nekatere pomembne članke v tujih jezikih. Potencialna rešitev lahko leži v večjem številu člankov, ki bi jih morali prevajati v angleščino. Tako obstaja možnost, da tudi slovenski prispevki postanejo bolj opaženi v mednarodnem okviru. Ker pa slednje predstavlja problem časa in denarja avtorjem in uredništvom, se lahko poslužujemo Wikipedije, v katero se lahko vključi vsakdo in tudi pripomore k opisanemu problemu(na primer prevedene članke vključimo v razna kazala).
--NikaZunic (pogovor) 13:12, 13. november 2014 (CET)
Creative Commons ali Ustvarjalna gmajna
[uredi]Creative commons spada v poglavje Avtorskih licenc v Novi pisariji. V tem poglavju se ubadamo z intelektualno lastnino, ki se iz pravnega vidika deli na t. i. copyright(avtorske pravice) in na alternativo creative commons(ustvarjalna gmajna). Razlika med njima je v dovoljevanju, oziroma bolje rečeno pri omejevanju, ki se ga pri svoji uporabi v veliki meri poslužuje copyright, ki v primeru zlorabe strogo prakticira sankcije. To je značilnost kulture dovoljevanja(permissions culture) na kateri temelji. Za razliko od slednjega, licence creative commons temeljijo na svobodni kulturi(free culture), ki uporabnikom dovoljuje lažji in bolj obsežen dostop ter se ga med drugim poslužuje tudi Nova pisarija. Poznamo več vrst, in sicer priznanje avtorstva, deljenje pod istimi pogoji, nekomercialno in brez predelav, vsaka pa je opremljena s svojo ikono. Najsodobnejša različica se imenuje Creative Commons Attribution 4.0 International license, poznano uporabnikom po vsem svetu, ki dela objavljajo pod pogojem, da navedejo avtorja, kar je tudi edini pogoj. Z omenjeno licenco sodelujejo tudi uredništva in založbe. Po mojem mnenju licence cc še niso tako množično razširjene zaradi strahu pred tem, da bi naš izdelek lahko kdo izkoristil v tržne ali druge nam neljube namene. Pa vendar menim, da korist ki nam jo prinašajo lahko odtehta morebitne slabosti.
--NikaZunic (pogovor) 12:39, 20. november 2014 (CET)
Bralni projekt Naša mala knjižnica
[uredi]Na dan 25.8. 2014 je bilo novo šolsko leto že precej blizu, s tem pa tudi projekt Naša mala knjižnica. Glavni namen je bil spodbujanje k branju in dvigovanje bralne pismenosti ob spoznavanju drugih kultur. Predvsem je bila v ospredju Indija, v povezavi s slednjo pa so bile organizirane razne aktivnosti. Ob projektu so predstavili deset vrhunskih knjig.