Uporabnik:Nika.sostaric

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Nika Šoštarič[uredi]

Moje ime je Nika Šoštarič in prihajam iz Ptuja. V študijskem letu 2020/21 sem študentka 1. letnika filozofije in slovenistike. Ukvarjam se z gledališčem, večinoma z gledališko režijo, zanimam pa se tudi za dramaturgijo in pisanje.

Domače naloge[uredi]

Prva domača naloga[uredi]

V Slavistični reviji (letnik 49, številka 1-2, leto 2001) sem poiskla članek Kriminalna uganka, avtorice Alojzije Zupan Sosič.

Avtorica na začeteku članka razumljivo pojasni, da kriminalke 90. let 20. stoletja delimo na klasične in sodobne (žanrsko prepletene), ki pa se ločijo glede na način razreševanja identitete uganke. Tako kot se z leti spreminja svet, se spreminjajo tudi knjige, saj je namreč že v tistih letih prišlo do mešanja različnih tipov romanov, ti. i. žanrske hibridnosti, ki je posodobljeno kriminalko literarizirala, njene elemente pa vnesla še v nekatere vrste romanov.

Avtorji drugih tipov romanov so želeli svoje zgodbe okrepčati, napraviti bolj dinamične in strnjene, zato so za vzgled vzeli sestavo kriminalk, ki je vsebovale prav vse načtete elemente. Nekateri slovenski avtorji, ki so se poslužili te tehnike so bili F. Lainšček, V. Möderndorfer, I. Škamperle itd.

Klasično ali deduktivno detektivsko zgodbo je prvi jasno izoblikoval Edgar Alain Poe v 40. letih 19. stoletja s svojimi kratkimi zgodbami. Čas njene največje priljubljenosti se je začel z velikanskim uspehom Doylovih zgodb o Sherlocku Holmesu (ok. 1887).

Današnja sinonimnost terminov – kriminalka in detektivka – velja za sodobno kriminalko, zmes detektivke, kriminalke, trde kriminalke in različic (policijski, vohunski in agentski roman) ter drugih romanesknih vrst (psihološki, ljubezenski, »pustolovski« roman...), kjer tesna prepletenost različnih žanrov onemogoča natančno razlikovanje.

Najuspešnejši preobrat je klasična detektivka/kriminalka doživela v t. i. zlatem obdobju kriminalke (1920-1940). Agatha Christie je v zlati dobi kriminalke začela proces kanonizacije »ženskih« kriminalk prav s poosebitvijo ženskega načela v osrednjem detektivu Herculu Poirotu.

Sodobna slovenska kriminalka je zaživela v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja (sto let po njenem rojstvu), s pojavom mladinske oziroma otroške kriminalke in televizijskih serij (V. Zupan: Vest in pločevina). Proti koncu članka avtorica analizira štiri kriminalke slovenskih avtorjev, in sicer:

  • Branko Grašnik: Nekdo drug
  • Maja Novak: Cimre
  • Goran Gluvič: Vrata skozi
  • Sergej Verč: Rolandov steber

Avtorica[uredi]

Alojzija Zupan Sosič je slovenska literarna zgodovinarka in literarna teoretičarka, ki deluje kot redna profesorica za slovensko književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Napisala je več knjig o slovenski književnosti, je tudi soavtorica več knjig in srednješolskih učbenikov ter urednica več antologij in zbornikov. Ukvarja se s sodobnim slovenskim romanom, s slovensko književnostjo 20. stoletja v primerjalnem kontekstu, s slovensko ljubezensko poezijo, teorijo pripovednega besedila in pripovednih žanrov, teorijo spola in spolne identitete ter literarno interpretacijo. Udeležuje se mednarodnih konferenc in simpozijev doma in v tujini.

Dostopno na: https://sl.wikipedia.org/wiki/Alojzija_Zupan_Sosič (Pridobljeno: 24. 10. 2020)

Slog in razumljivost[uredi]

Besedilo se mi zdi jasno in razumljivo, saj sem namreč v najstniških letih prebrala veliko kriminalk, še posebej od Agathe Christie. Kljub dobremu poznavanju tematike, zmorem reči, da avtorica zelo previdno vključuje terminologijo, ki pa jo sproti tudi razlaga. Slog besedila je čist in objektiven.

Ključne besede[uredi]

identitetna uganka, kriminalka, detektivka, žanrska razpoka

Dostopno na: https://srl.si/ojs/srl/article/view/COBISS_ID-4090398 (Pridobljeno: 24. 10. 2020)

Druga domača naloga[uredi]

V reviji Primerjalna književnost (letnik 2, številka 1, leto 1979) sem prebrala članek Resnica v gledališču videza: filozofija tragedije in tragedija filozofije, avtorja Tineta Hribarja.

Avtor na začetku zapiše: "Resnica Tragedije je radovednost. Na kraju se izza videza morapokazati resnica. Ljubezen do vedenja in resnice se razvija torej kotsovraštvo do videza. Zato se kljub očiščujoči ljubezni resnica lahkovzpostavi le v umazaniji sovraštva. Čista resnica je umazana resnica. Resnica tragedije je v tragediji resnice. Onstran borbe za resnico in protividezu nahajamo prostor radoživosti Kjer vlada radoživost, postanetagroteskni tako tragedija kot komedija. Moderna drama (Beckett, Lužan)je paratragična in parakomična. Tragični junak postane sam tragičen, tj. grotesken; toda groteskni položaj ni položaj groteske."

Beseda je sredstvo s katero se gledališče pretvori v poslušališče. Gledalec oz. poslušalec mora izrečeno sprejeti kot resnično, saj mu lahko le na ta način poda zgodbo in trenutke, ki jih ne vidi.

Zato mora biti odrska izreka jasna in razločna. Za razliko od gledališča klasične drame je gledališče moderne drame že od vsega začetka gledališče resnice kot videza. Gledališče resnice je mogoče zaslediti v drami Triangel, slovenskega dramatika Pavla Lužana. Izhodišče te drame je mit vrnitve. Mož se vrne domov, k Ženi, in pri njej, v zakonski postelji, najde Moškega. Kaj se bo zgodilo? Zgodi se nekaj nepričakovanega: namreč to, da se nič ne zgodi. Nastopajoče osebe so brez prave osebnosti: so, kar pač so. So, kar so pod svojo vlogo: goli ljudje. V Možu ni nič možatega, v Moškem nič moškega. Žena je prej in bolj ženska kot žena. Med njimi zato ne more priti do tragičnega konflikta. A tudi do živalskega spopada ne pride. Gol človek ni gola žival. Še tudi pod vlogo, pod kožo nosi sledi obleke in imena. Človek tako pravzaprav ni nikdar čisto gol. Žena, Mož in Moški so brez lastnih imen, oblečeni le v spodne perilo. Zgodba se napoti v smer, kjer Mož želi izvedeti ime Ženinega ljubimca, tj. Moškega. Vendar pa le tega ne izve. Ljudje so nori na imena. Mož je nor od brezimne želje po imenu. Žena je nora od strahu, od neizrekljivega strahu pred izrečenim imenom. Moški je nor od zagrizene odločenosti, da ostane pri svojem imenu. Ker pa smo v svetu pismenosti in tehnologije, vemo, da vse kar je izrečeno ali zapisano, ni nikdar več izbrisano. Vse besede so večne. Vedenje svojega imena rešuje ljudi pred imenom norca. Kajti neodpravljiva shizofrenost lastnega imena, ki jo je ne le izkusil, ampak tudi izpričal Holderlin, je v tem, da lastno ime kot beseda ne napotuje k drugi besedi, marveč se v trenutku, ko je izrečeno, že tudi povrne vase.

V Beckettovi drami Konec igre (Fin de partie), katere nosilni mit je mit igranja na srečo, tj. igranja na vse ali nič, je trenutek tišine. Čista igra je igra izrečene resnice znotraj uprizorjenega videza. V trenutku tišine je gledalec neposredno soočen s samo videznostjo in tako pripravljen na vstop resnice v videz, tj. v gledališče. Kajti v trenutku tišine ne le vse obnemi, ampak vse tudi za trenutek zastane. Razkosano dejanje drame se v glavnem odvija med obema glavnima igralcema. Igralca glavnih vlog, vloge hromega in slepega gospodarja Hamma ter vloge nemirnega, a podrsujočega služabnika Cloga, morata polagoma stopnjevati vzdušje medsebojne napetosti in tesnobe. Paradoks logike izhaja iz alogičnosti življenja. Vse življenje, od njegovega začetka dalje, čakamo na konec življenja. Na koncu življenja pa ni življenje, marveč smrt. Smrt, ki ni nikakršna dovršitev življenja. Kar nikakor ni samoumevno, saj v življenju ne dosežemo smisla življenja.

Tragedija je postala vsakdanja, zato ker je vsakdanjost postala tragična. Resnica tragedije je v tragediji resnice. Platon zasnuje filozofijo (himnične) tragedije na starodavnem sporu med filozofijo in poezijo, med resnobno ljubeznijo do resnice in igrivo ljubeznijo do očarljivega videza. Zdi se, da gre potemtakem za razpor in nasprotstvo v ljubezni sami, za spor med dvema vrstama ljubezni.

Po besedah Camusa in Hegla se v tragediji spopadejo enakovredne sile, torej tiste, ki imajo vsaka zase enako prav. Vsaka je dobra in zla obenem. Antigona ima prav, toda o Kreonu ni mogoče reči, da nima prav. Vsakdo ima upravičilo, a pravice nima nobeden; zato ne sme prekoračiti meje, ki jo nakazuje dvolična maska dobrega in zlega, nedolžnosti in krivde. Če prekorači to črto, če se upre božanskemu redu, se začne tragedija, in ta je toliko večja, kolikor bolj je božanski red nujen in kolikor bolj je človekov upor upravičen.

V Beckettovih dramah ni več konflikta. Junaki njegovih dram niso nikakršni junaki več. Se ne bojujejo z ničimer in za nič, marveč čakajo. Na kaj? Na kaj čakajo Vladimir, Estragon, Hamm in Clov? Na tisto, kar čaka tudi Kafkov K. pred odprtimi vrati. Čaka odgovor na vprašanje, ki ga ni zastavil, na zapoved brez prepovedi.

Filozofija in Tragedija sta se rodili skupaj pred oltarjem Apolona, na tleh pred božanstvom Resnice in Reda. Tragedija obeh (filozofije in tragedije) je v tem, da sta z isto slepoto usodne zmote, kakršna je radovednost (Ojdipa) gnala v katastrofalno prepoznanje, vednost tega prepoznanja sprejemali in prikazo­vali kot vednost o resnici, kot resnico o resnici.

Avtor[uredi]

Tine Hribar je slovenski filozof fenomenolog. Velja za enega vodilnih predstavnikov slovenske fenomenologije in interpretov filozofije Martina Heideggra. Bil je tudi redni profesor za fenomenologijo in filozofijo religije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Objavil je 28 knjig in več kot 500 razprav in člankov.

Dostopno na: https://sl.wikipedia.org/wiki/Tine_Hribar (Pridobljeno: 31. 10. 2020)

Slog in razumljivost[uredi]

Prvi del ćlanka, kjer avtor analizira drami Triangel in Konec igre, je razumljiv in mu je mogoče slediti brez predhodnega predznanja. V drugem delu pa pisec preide v filozofske vode, ki pa bi lahko bralcu, ki ni izobražen na tem področju, povzročal težave. Ker pa ob slovenistiki študiram tudi filozofijo, zmorem reči, da avtor na zelo podroben in dokaj razumljiv način razlaga o filozofih in njihovih idejah, v povezanosti s tragedijo in posledično z gledališčem.

Kljkučne besede[uredi]

gledališče, filozofija, tragedija, resnica, videz, S. Beckett, P. Lužan

Dostopno na: https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/3102 (Pridobljeno: 31. 10. 2020)

Tretja domača naloga[uredi]

Janko Glazer: Ciproš

Ko ciproš zacveti,
so naše frate rdeče:
tako iz rane speče
kdaj se pokaže kri.

Kjer rastel, zelenel
je gozd dreves košatih
in ptic v njem – nád krilatih –
je zbor brezskrben pel;

kjer búčal je vihar
skoz veje in vrhove
in poln moči njegove
bil svet je, vsaka stvar –:

tam frata zdaj leži;
le ciproš cvete rdeče:
kakor iz rane speče
pokaže zdaj se kri.

Avtor[uredi]

Avtor poezije je Janko Glazer. Bil je slovenski pesnik, literarni zgodovinar, knjižničar in urednik. Rodil se je 21. marca 1893 v Rušah, kjer je 2. februar 1975 tudi umrl.

Glazer je študiral slavistiko in germanistiko v Gradcu, na Dunaju, Zagrebu in Ljubljani. Poučeval na mariborski klasični gimnaziji in bil knjižničar v mariboski Študijski knjižnici, iz katere je ustvaril eno izmed najvidnejši slovenskih knjižnic. Uveljavil se je kot mediativni, impresionistični pesnik Pohorja, razpoloženjskih slik, razmišljanj o življenju in neurejenosti sveta ter bolečine. Izdal je dve vojni pesniški zbirki, uredil je več antologij (Slovenska narodna lirika, Župančičeve izbrane pesmi, Sto pesmi za otroke...) in dva časopisa (Časopis za zgodovino in narodopisje, Nova obzorja). Izdal je tri pesniške zbirke: Pohorske poti (1919), Čas-kovač (1929) in Ob jesenskem ekvinokciju (1946). Leta 1968 je prejel Prešernovo nagrado.

Bil je oče pesnice, literarne zgodovinarke, prevajalke in urednice Alenke Glazer.

Tema in odmev poezije[uredi]

Tema oz. osrednji problem v pesmi je smrt sina Matija, ki je leta 1945 padel v boju pri Brčkem. Ta bolečina pesniku povzroča trpljenje in je eden izmed glavnih motivov njegovih del. Avtor se z bolečino spopada kot z rano, ki se celi, vendar pa se nikdar ne zaceli dokončno. Poezija odmeva spomine na grozote 2. svetovne vojne, ki je vzela življenje številnim ljudem.

Analiza[uredi]

Analiza pesmi:

  • ciproš (rdeči svetovi) spominja na kri → simbol pesmi
  • odprta rana ponzaraja smrt avtojevega sina
  • močan vihar ponazarja 2. svetovno vojno, v kateri je avtorjev sin tudi umrl

Pesniška slogovna sredstva:

  • 4 kitice
  • oklepajoča rima (abba): kri - leži, rdeče - speče
  • okrasni pridevki (košata drevesa)
  • ponavljanja (iz rane speče)
  • inverzija (je zbor brezskrbno pel)
  • metafore...

Viri[uredi]

Janko Glazer Wikipedija 7. nov. 2020

Bralna uprizoritev "Ko ciproš zacveti" Kamra 7. nov. 2020

Janko Glazer Ognjišče 7. nov. 2020

Četrta domača naloga[uredi]

Na forumu Slovlit sem si prebrala različna sporočila. Za analizo sem izbrala sporočilo naslovljeno z Vabilo na simpozij o Vitomilu Zupanu, ki je bilo poslano 8. oktobra 2014, ob 12.09.

V izbranem sporočilu sporočevalka vabi naslovnike, da se udeležijo znanstvenega simpozija ob 100. obletnici rojstva Vitomila Zupana, ki ga pripravljata Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije in Festival Borštnikovo srečanje vsodelovanju z AGRFT, Filozofsko fakulteto v Ljubljani ter Slovenskim gledališkim inštitutom.

Avtorica ustrezno navede kraj, datum, uro in namen dogodka. Ob vsem tem pa priloži tudi program simpozija in dodatne informacije.

Peta domača naloga[uredi]

Kdo je Tomaž Toporišič?[uredi]

Tomaž Toporišič se je rodil 27. decembra 1962, v Ljubljani. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter angleškega jezika in literature, kjer je kasneje tudi magistriral in doktoriral pri prof. dr. Ladu Kralju.

Med študijem (1986) je začel že redno objavljati kritiko in esejistiko v slovenskih revijah in časopisih ter zbornikih (Literatura, Nova revija, Delo, Dnevnik, Vilenica, Le Livre Slovène, Quorum...) ter se je kot prevajalec, esejist in kritik intenzivno posvetil sodobni književnosti.

Toporišič je ustanovil festival sodobnih odrskih umetnosti Exodos in je generalni sekretar slovenskega centra Mednarodnega inštituta mediteranskega gledališča (IITM). Kot dramaturg in umetniški direktor je deloval v Slovenskem mladinskem gledališču, od leta 1990 do 2016. Od leta 2016 pa je kot izredni profesor za dramaturgijo in scenske umetnosti zaposlen na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, hkrati je tudi gostujoči predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Toporišičeva delovanja in raziskovanja[uredi]

Toporišič se vzporedno ukvarja tudi z literarno zgodovino, teorijo, esejistiko in kritiko ter se je specializiral za področje gledaliških študij in teatrologije, predvsem novih odnosov med tekstualnimi podlagami in njihovimi realizacijami znotraj polja sodobnih odrskih umetnosti. Od leta 1993 se je intenzivno ukvarjal s pojmi evropskih in svetovnih odrskih umetnosti, njihove refleksije ter funkcije dramatike in literarnih predlog znotraj polja dramatike in evropskega gledališča, praktično v okviru festivala sodobnih odrskih umetnosti Exodos, teoretično pa v okviru mednarodnih simpozijev in srečanj, namenjenih tej tematiki.

Kot dramaturg je sodeloval z režiserji, kot so Vito Taufer, Matjaž Pograjc, Diego de Brea, Eduard Miler, Meta Hočevar, Oliver Frljić, Borut Šeparović, Barbara Novakovič, Jan Decorte, Damjan Kozole, Branko Potočan, Silvan Omerzu in Zdravko Haderlap.

Bibliografija[uredi]

Znanstvene monografije o gledališču in drami XX. stoletja:

  • Med zapeljevanjem in sumničavostjo, razmerje med tekstom in uprizoritvijo v slovenskem gledališču druge polovice XX. stoletja, Maska, Transformacije, Ljubljana, 2004. COBISS
  • Ranljivo telo teksta in odra, kriza dramskega avtorja v gledališču osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja, knjižnica MGL, Ljubljana, 2007. COBISS
  • Levitve drame in gledališča, nomadskost, rapsodičnost in subverzivnost v sodobni drami in uprizoritvenih praksah, založba Aristej Maribor, 2008. COBISS
  • Medmedijsko in medkulturno nomadstvo, Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana, 2018.

Izbor razprav o umetnosti, literaturi, dramatiki in gledališču:

Viri[uredi]

Šesta domača naloga[uredi]

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je osrednja znanstvenokritično urejena knjižna zbirka slovenske leposlovne klasike. Zbirka je začela izhajati leta 1946 pod vodstvom Antona Ocvirka. Leta 2011 pa je uredništvo prevzel Matija Orgin. Do leta 2009 je v izšlo 233 zbranih del in 9 monografij.

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Principi zbirke:

  • umetniško pomembni pesniki in pisatelji (od Vodnika dalje)
  • leposlovje + članki, študije, podlistki in korespondence
  • brez poseganja v avtorjev stil → besedila naj bodo natisnjena v zadnji avtorjevi redakciji brez uredniških sprememb

Avtorji, vključeni v zbirko: Josip Jurčič, Janez Trdina, Fran Levstik, Oton Župančič, Slavko Grum, Zofka Kveder, Vladimir Bartol...

Komentar[uredi]

Opazila sem, da je v precej obširno zbirko vključena le ena avtorica, in sicer Zofka Kveder, med drugim pa je tudi urednica njenih del bila edina ženska (Katja Mihurko Poniž) iz uredniškega področja Zbirke. Tako je prevlada moškega spola precej očitna.

V oči mi je padla tudi številka zbranih del, saj le ta niha med različnimi avtorji. Npr. pri Ivanu Cankarju je število zvezkov 30, med tem pa so Antonu Tomažu Linhartu namenili le enega.

Viri[uredi]

Zapiski Nova pisarija[uredi]

Uvod[uredi]

Spremembe strokovnega pisanja:

  • prehod od papirja na zaslon (zaslonska pismenost)
  • prenove arhaizmov

France Prešeren: Nova pisarija[uredi]

  • satirična pesnitev, sprva naslovljena Kranjska pisarija
  • objava 1831 (2. zvezek Krajnske čbelice)
  • karikira ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost
  • 47 tercin (spada med daljše Prešernove pesnitve)
  • dialog med učencem in pisarjem → pisar je ironizacija nasprotnikov Prešernove poetike (Kopitar, Metelko, Ravnikar, Paušek)

Pismenost[uredi]

Termin biti pismen:

  • pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo
  • pismenost določa prag civiliziranosti
  • nekoč je pomenilo pisanje z roko
  • dvojna sposobnost → sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja
  • elektronska pismenost: ustrezna uporaba možnih ukazov na neki napravi, pravilno polnjenje baterij elektronskih naprav, poznavanje tipk naprav, znanje o uporabi različnih programov
  • specialne pismenosti: glasbena, kartografska, računalniška, urbana, strokovna itd.
  • zadnji cilj opismenjevanja je kreativnost

Informacijska družba[uredi]

  • ime za socialno paradigmo sedanjosti, ki nadomešča t.i industrial society
  • ključni koncepti:
  • participativna kultura
  • družbeni mediji
  • družabna omrežja
  • fanovska kultura
  • potrošniške kulture
  • civilizacijska vloga tiskane knjige je postala marginalizirana
  • tisk se umika drugačnim informacijskim kanalom
  • postaja butični estetski objekt, zbirateljski artikel

Wikiji[uredi]

  • žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila leta 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti
  • splet vidijo kot prostor, kjer informacije oblikujemo sami, samoiniciativno
  • predanost Wikipediji lahko pripišemo:
  • lahki dostopnosti informacij in jasnosti ter jedrnatosti le teh
  • volontarizmu
  • kooperativnosti
  • Wikimedij zajemajo:
  • Wikipedija
  • Wikivir
  • Wikiknjige
  • Wikiverza
  • Zbirka (za slikovno gradivo)
  • Wikislovar
  • v 16. stoletju je veljal prevod Biblije kot zatrjevalec obstoja jezika → danes Wikipedija
  • objave na Wikipediji so opremljene z licenco cc (creative commons)
  • kredibilnost objav zagotavljajo recenzijski postopki (peer reviewing)
  • kulturno blagodejna za Slovence (vpetost v svet, zavest o spremenjivost znanja, pluralnost ...)
Wikiji in šola[uredi]
  • pedagoško orodje
  • fakultetni seminarji
  • pomen za študenta: soodgovornost do skupnosti zpisovalcev in bralcev
  • Wiki okolja niso nadomestek za spletno učilnico
  • primerja se lahko le Wikiverza
  • podobna orodja: Moodle, MOOC
  • Skrbi: neznano avtorstvo in potencialni vandalizem

Avtor[uredi]

  • speminjanje pomena skozi čas
  • v 60. letih 20. stoletja je bila literarna veda usmerjena k avtorju
  • naslednja generacija pozornost preusmeri k besedilu kot avtonomni umetniški tvarini
  • v 80. letih se pozornost usmeri k bralcu in njegovim interesom
Motivacija za pisanje[uredi]
  • zakaj pišemo?
  • zaradi sebe ali skupnosti, ki bi ji to naj koristilo
  • pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira → neprofesionalno in nepotrebno
Izbira jezika[uredi]
  • odvisna od naslovnika (in avtorja):
  • globalna javnost: trenutna lingua franca angleščina
  • domača publika: slovenščina
  • objave v angleškem jeziku imajo priviligiran položaj v znanstvenem svetu
  • samoiniciativa glede odmevnosti v svetu
Izbira teme[uredi]
  • števičnost in razvejanost izbire tem je pokazateljrazvitosti sistema in posameznikovega življenskega standarda
  • utelejitev izbire: internacionalnost, interdisciplinarnost, trajnost in želja po razumevanju
  • naklonjenost temi ni nujno izhodišče za dobro raziskovalno delo
Vaje v pisanju[uredi]
  • pisanje je veščina, spretnost
  • Pisec
  • mora osvojiti orodje, s katerim piše (danes - računalnik)
  • učenje in utrjevanje pisanja s pretipkovanjem, pisanjem in branjem(!)
Usoda avtorstva[uredi]
  • pomen nekoč: pripadanje ustvarjalni eliti, kreativni smetani skupnosti; prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo
  • visok ugled avtorskih besedil se še danes izraža skozi avtorjeve zahteve, da lektorji in uredniki ne posegajo vanje oz. da to počno skrajno občutljivo
Soavtorstvo[uredi]
  • oblike kolektivnega pisanja naj bi nas odprle za sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja
  • pravila soavtorstva
  • vprašanja postavi v oklepaj
  • bodi odprt za spremembe
  • zatri ego za skupno dobro
  • zaupaj sodelavcem
  • soavtorji imajo pravico veta vsebine, s katerimi se ne strinjajo
  • ne poizveduj za avtorjem določenega posega
Objavljanje[uredi]
  • potencialni avtor se mora prebiti skozi selekcije, ki mu omogočijo objavo (v reviji, knjigi ipd.)
  • aktualno objavljanje na spletu
  • pomen objavljanja: doseganje đirše množice oz. tiste skupine ljudi, ki jim je besedilo namenjeno
  • pomoč: promocija v revijah, medijih...
Množični um ali pametna množica[uredi]
  • način organizacije znanja v informacijski družbi
  • javno dostopno, se stalno dopolnjuje in ga kreirajo neposvečeni posamzeniki
  • cilj: korist za čim večji krog ljudi
  • množični um kritizira ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier
  • informacije so brez konteksta, so konformne, zanje nihče ni odgovoren
  • temelj nelagodja: nezaupanje množici
  • Wikipedija izrablja pamet množice - crowdsourcing
Avtorske licence[uredi]

Besedilo ima vlogo intelektualne lastnine, ki jo pred potencialno krajo ščitijo avtorske pravice.

Creative commons[uredi]
  • alternativen pravni koncept, ki je bolj primeren za obravnavo besedil v digitalni dobi
  • avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture (free culture)
  • vrste cc licenc:
  • priznanje avtorstva → delo se lahko uporabi ob priznavanju avtorstva
  • deljenje pod istimi pogoji → razširja se lahko le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega dela
  • nekomercialno → uporabi v nekomercialnem namenu
  • brez predelav → predelava ni dovoljena, delo pa se lahko razmnožuje
Copyright[uredi]
  • zakon o avtorskih in sorodnih pravicah → ščiti izvirna avtorska dela pred zlorabo (nepooblaščeno razmnoževanje, distributiranje...)
  • problematičnost copyright-a:
  • pretirano poudarjanje avtorja
  • ni ujemajoče z informacijsko družbo (vzrok: nastanek v času tiskanih objav)
  • intelektualne proizvode dojema kot lastnino, ne pa kot (javno) dobrino
  • copyright ne upošteva lastnosti produktov človeškega uma → njegovo nematerialno dimenzijo
  • materialna dimenzija je v ozadju (npr. predmetnost tiskane knjige)
  • avtorska zaščita traja za časa življenja avtorja + 70 let (velja tudi za neobjavljena dela)
  • lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler se jim ne odreče/proda
  • delo se sme razmnoževati (fair use) → uporaba v dobri veri, neprofitna raba

Bralec[uredi]

Prosti dostop[uredi]
  • knjige so bile pred redno uporabo interneta glavni vir znanja in zunaj šole niso bile zastonj
  • če želi oseba pridobiti določeno vrsto znanja, mora pot do njega plačati (članarina v knjižnici, vstopnina v muzeje, galerije in gledališča...) → vendar pa ljudje ne plačujemo le informacij (vsebin), ki so nam za zabavo, ampak tudi tiste, s katerimi bi utegnili povratno, tj. kot načitani, kompetentni državljani obogatiti življenje skupnosti
  • internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti
  • prosta ali odprta dostopnost (OA open access):
  • geslo današnjega časa
  • od 90. let 20. stoletja dalje je pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij
  • zadeva vse oblike informacij (revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke...)
  • v praksi pomeni časovno in krajevno neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost → do informacije lahko pristopi kdor koli, kjer koli, kadar koli
  • prosta vsebina (free content) → vsebino (informacije, besedila) lahko poljubno spreminjamo
  • izrazi iz družine odprti:
  • odprti podatki (open data)
  • odprti dostop (open access)
  • prosta vsebina (open content)
  • prosto znanje (open knowledge)
  • prosto izobraževanje (open education)
  • odprta koda (open source)
  • odprto raziskovanje (open research)
  • odprta znanost (open science)
  • dostopi druge vrste: zlati, zeleni, sivi, hibridni, zakasnjeni, platinasti...
Založbe[uredi]
  • plačevanje izobraževanja, informacij in znanja je ovira na poti k socialnemu idealu prihodnosti: družbi samostojnih kreativnih posameznikov
  • založbe so segment kulturne industrije → bralca se obravnava kot potrošnika kulturnih dobrin
  • plačljiva informacija ni več samodejno boljša od tiste zastonj
  • mar ni biti informniran ena osnovnih človekovih pravic?
  • založbe agresivno nastopajo proti knjižnicam, kamor se po cenejše knjige zateka večja množica knjižnih interesentov, češ da knjižnice uničujejo slovenski knjižni trg
  • predatorske založbe (predatory open access publishing)
Repozitorji[uredi]
  • najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti
  • meriti se da obisk vsake spletne strani namen (vgrajeni števci dostopa)
  • vse tri slovenske literarnovedne revije (Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost) so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju
  • odprtega značaja je spletni forum SlovLit (1999-) skrbi za strokovno komunikacijo v slovenski literarnovedni in jezikoslovni skupnosti
  • popolno odprtost in dostopnost zagotavlja objavljanje na Wikipediji in sestrskih spletiščih
Varovanje zasebnosti[uredi]
  • razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja so raznovrstni
  • nekatere je strah njihove velikosti (koncern, korporacija, multinacionalka, trust)
  • nevšečnost, da prihajajo iz Amerike → pomenijo premočno konkurenco lenobnejšim domačim podjetjem te vrste
  • nekateri se bojijo digitalnih tehnologij vobče (»IT-opijanjeni knjižnični funkcionarji«)
  • rdeča nit strahu: nezaupanje v dobre namere takega početja
  • Google → simbolni sovražnik

Kredibilnost[uredi]

  • danes je objavljanje (na papir ali na splet) lažje kot nekoč
  • bralci gojijo večjo mero zaupanja do starejših avtorjev, češ da so bolj izkušeni
  • neopravičeno nezaupanje do mlajših avtojev: imajo manj življenjskih izkušenj, so pa teoretično bolj podkovani

Aktivizem[uredi]

  • aktizivem = socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist
  • med drugo vojno so aktivist rekli političnim delavcem OF na terenu
  • splošni pomen: 'kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju'
  • velja tudi za današnje aktiviste: feministične, ekološke, mirovnike, humanitarce, politične alternativce, lokalne skupnosti, ki nastopajo proti vsemu »od zunaj« in »od zgoraj«
  • z razvojem civilne družbe → ta segment javnega delovanja se krepi in kontaminira tudi znanost ter njene inštitucije
  • prva (slepa) asociacija: povezava z levimi in liberarnimi nazori
  • izobraževanje je deklarativno zapisano oblikovanju kritične zavesti

Avtorstvo[uredi]

Inštitucionalna vezanost avtorja:

  • inštitucija podeljuje legitimiteto njegovim objavam - inštitucionalni okvir omejuje avtorjevo samovoljo → inštitucije namreč ne zaposlijo kar vsakega, ampak samo tiste, ki so se s svojim delom, sodelovanjem izkazali
  • inštitucije rade zavirajo objavo prelomnih odkritij, novitet, ki se ne vklapljajo v pedagoške in raziskovalne standarde, ali pa bi lahko kaj ogrožale
  • alternativni kanali za publiciranje: revija Problemi, Časopis za kritiko znanosti, Slovenski kongres, ISH, Delavsko-punkerska univerza, Svobodna univerza...

Pri starosti dokumenta ne smemo domnevati, da so že prestali kritične presoje in je zato njihova informacija zanesljiva, saj je vse to delo človeških rok. Človek pa je že od nekdaj zmotljivo bitje. Zato naj gre za stare ali novejše podatke, je pomembno, da nanje vržemo oko in jih preverimo še na sekundarnem viru.

Strokovno recenziranje[uredi]

Strokovno recenziranje (peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih.

  • Podvrženi so mu:
  • avtorji, ki pošljejo razpravo za objavo v strokovni reviji,
  • referenti, ki prijavljajo prispevke na znanstveni konferenci,
  • pisci poglavij v znanstvene zbornike in avtorji znanstvenih monografij,
  • raziskovalci, ki prosijo za sofinanciranje projektov ali za mentorstvo mlademu raziskovalnemu kadru,
  • pisci razprav za pridobitev akademske časti (diplomanti, magistranti, doktorandi)
  • recenzenti = strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja in ki v skupnosti uživajo ugled
  • strokovno recenziranje = oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standarde kvalitete
  • recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov, vendar ni imuno pred napačnimi in krivičnimi presojami
  • alternativa strokovnemu recenziranju: javno recenziranje (open review, open peer review, anonimous peer review)
  • slepa recenzija = avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka
  • dvojno slepa recenzija = recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave, ki jo ocenjuje
  • anonimizacija recenziranih prispevkov - obvaruje recenzente pred jezo užaljenih avtorjev in v zlonamernost ocenjevalcev

Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem.

Pravopis[uredi]

Dvom v kredibilnost informacije se najprej porodi, če se pisec ne zna dobro izražati oz. se že na prvi pogled vidi, da ne pozna pravopisa.

Ločila[uredi]

1. indikator piščeve pravopisne kompetence je, ali pozna razliko med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—) in če ve, kdaj jih zapisovati stično in kdaj nestično

2. indikator so narekovaji, saj slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih

3. indikator je poznavanje dvopičja, tropičja, vprašajev, klicajev in vejic (!)

Velike začetnice[uredi]

Kako bomo pisali naslove kolon ali vrstic v tabelah (z veliko ali z malo začetnico)? Priporočilo gre v smer velike začetnice. Celice znotraj tabele bodo praviloma z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena.

V alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo. Vendar morajo biti potem take vse alineje. V nasprotnem primeru, kadar je stavčne narave samo posamezna alineja, se iz zadrege rešujemo z uporabo podpičij med povedmi, namesto da bi uporabili piko.

Digitana pismenost[uredi]

Formati besedil[uredi]

Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil. Prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov:

  • txt pomeni golo besedilo
  • doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo
  • htm ali html je spletno besedilo
  • pdf je natisljivo besedilo (vanj ne more nihče posegat)
  • besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic
Besedilo v wikijih[uredi]

Pišemo neposredno v okno, ki se odpre s pritiskom na zavihek Uredi. V wikijih lahko delamo tabele, uporabljamo matematične formule, rišemo grafe, vstavljamo slike.

Osnovne informacije:

  • za odstavek pustimo eno vrsto prazno
  • enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)
  • naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.)
  • ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’
  • povezave napravimo z oglatimi oklepaji [[Ljubljana]]; modre povezave pripeljejo na že obstoječa gesla, v rdečem so takrat, ko gesla še ni, in kličejo k pisanju; kadar beseda, ki jo želimo polinkati, ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, kar bo prišlo prav računalniku, in drugič, za navpičnico, v ustrezni skladenjski obliki: Pesnik se je rodil v [[Ljubljana|Ljubljani]].
  • sliko vstavimo preko menija

Napredne informacije:

  • v dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev, Cobissovo številko vnesemo npr. s {{COBISS|ID=nnnnnnn}}, okvirček za avtorja s predlogo {{infopolje pisec}}, okvirček za knjigo s predlogo {{infopolje knjiga}}, razprti tisk z {{razprto|aaaaaaa}}, tako tudi gotico, nejasno napisane in popravljene besede itd.
  • oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#)
  • presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom
  • v wikijih delujejo tudi ukazi za format html: <br> za prelom vrstice, <hr> za vodoravno črto, <center> za centriranje besedila
  • <poem> uvaja pesemsko besedilo, </poem> ga zaključuje
Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

Naloga lektorja, urednika ali mentorja je, da svoje posege v besedilo jasno označijo, tako da so sledljivi, pisec pa se je dolžan nanje odzvati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katere ne.

Navajanje[uredi]

Čemu sploh citiramo[uredi]

Sklicevanje na druge pisce je na daleč prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja (v leposlovju tega ni). V strokovnih spisih so sklici grafično poudarjeni z narekovaji ali so celo v samostojnem odstavku in pospremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oziroma v opombi na dnu strani. Viri so urejeni po priimkih avtorjev in niti pomislimo ne, da bi citate mogoče lahko identificirali kako drugače, recimo po naslovih del ali po ključnih besedah. Priimki citiranih avtorjev so neredko poudarjeni z razprtim tiskom ali s kapitelkami in tako na daleč signalizirajo, za kakšno besedilo gre.

Prepisovanje[uredi]
  • plagiat = uporaba tujega znanja kot lastnega (ne navedemo od kod je informacija vzeta)
  • 2009 manifest digitalne humanistike napoveduje preobrat v strokovnem bontonu
  • najbolj nekorektna in nekolegialna oblika prepisovanja: akademska (kraja teme, ideje, naslova ...)
  • zahteva po izvirnosti bremeni literarno vedo in odnose na literarni sceni
  • občutljivost avtorjev ob modebitnem citiranju ali posnemanju
  • postmoderna je razrahljala preveliko občutljivost za avtorsko lastništvo
Citatna industrija[uredi]
Citatni indeksi[uredi]
  • (citation index) = bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave (s tem ustvari pregled medsebojne povezanosti ter hrakti loči bolj od manj pomembnih besedil)
  • citatni indeksi za znanstvena področja:
  • SCI (Science Citation Index)
  • SSCI (Social Sciences Citation Index)
  • AHCI (Arts and Humanities Citation Index)
  • V Sloveniji: Scorpus in Web of Science (WoS)
  • neplačljiva Googlova citatna podatkovna zbirka: Google Učenjak (Google Scholar):
  • pregled nad citatnostjo, izračun h-indeksa in i10-indeksa
  • tradicionalna humanistika ni najbolj naklonjena kvantifikaciji, merjenju, številkam in vztrajno izreka kritike na račun bibliometrično pridobljenih kazalcev uspešnosti in vplivnosti (komercialnost inštitucij...)
  • nasprotovanje merjenju je nesmiselno → zavračanje znanstvenih načel in (večji meri) objektivnosti
  • problematilnost bibliometričnih števil → vpliv na splošen ugled publikacije ali revije (npr. Slavistična revija je zaradi necitiranosti izpadla s seznama domačih revij (SSCI in AHCI))
Faktor vpliva[uredi]
  • IF (impact factor) je števlika, ki kaže stopnjo uglednosti (posledično vplivnosti) znanstvene revije
  • število citatov (v drugih pomembnih revijah v zadnjih dveh letih) : število objavljenih člankov (v tem času) = povprečje citiranosti na članek
  • kulturna pristranskost meritev → neločevanje članka in recenzije
  • narava indeksa je podvržena manipulaciji → dogaja se prisilno citiranje (pogoj za objavo v reviji je citiranje njenih prejšnjih člankov)
  • dvomi v faktor vpliva (kot merilo kvalitete člankov) so pripeljali do predloga zamenjave z Googlovim algoritmom za rangiranje strani oz. s kombinacijo obeh algoritmov → štetje povezav preko webspider-ja
  • na Wikipediji lahko branost preverimo v zavihku Podatki o strani
Slovenske znanstvene revije[uredi]

Slovenske revije:

  • Primerjalna književnost,
  • Slavistična revija
  • Jezik in slovstvo
  • Knjižnica
  • Phainomena
  • Acta Neophilologica...

Za posamezna področja so relevantne tudi Otrok in knjiga, Sodobnost, Dialogi...

Tuje revije s slovenskimi prispevki:

  • Slovene Studies (ZDA)
  • Slavistika (Beograd)
  • Slavia Meridionales (Varšava)
  • Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana) ...
Citatni slogi[uredi]

Glavni citatni stili:

  • APA
  • MLA (npr. revija PK)
  • AMA
  • čikaški citatni stil (npr. Slavistična revija)
  • wikipedijski citatni stil

Poznani so še: Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver...

Najpomembnejši deli bibliografske enote:

  • avtor
  • naslov
  • ime spletišča in datum
  • kraj, založba, letnica in knjižna zbirka
  • naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani
  • naslov revije, letnik, številko, letnico in strani
  • naslov časnika, datum in strani
Tehnika citiranja[uredi]
  • citat ali navedek je iz dveh delov:
  • dobesedni navedek → loči se ga z narekovaji ali s samostojnim, zamaknjenim odstavkom (pri daljših citatih)
  • vir citata v oklepaju na koncu citiranega besedila
  • kratki sklici so zapisani v oklepaju neposredno za povzetim besedilom
  • »Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje« (Žnideršič 1999: 85).
  • navedke označujemo na tri načine:
  • z narekovaji
  • s svojim odstavkom
  • z narekovaji in oglatimi oklepaji, ki označujejo del izpuščenega besedila ali vrivanje drugega besedila v navedek
Od kod vse citiramo[uredi]
  • citiramo iz vseh mogočih virov: knjig, člankov, blogov, spletnih strani, TV-oddaje...
  • največkrat ses klicujemo na beedilo; lahko pa tudi na graf, sliko, tabelo, zvočni posnetek...
Viri in literatura[uredi]

Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih:

  • viri - gradivo, ki je predmet raziskave
  • literatura - teoretični ali metodološki pripomočki (orodja) za raziskavo
Zaslon in papir[uredi]
  • selitev časopisov (in vseh informacij) na splet → naročniki zaradi spletne dostopnosti časopisov odpovedujejo naročnino na strokovne časopise, njihove naklade se manjšajo in tiskarne se postopoma usmerjajo samo v postavljanje besedil in v tiskanje majhnega števila arhivskih izvodov
  • tehnologijo CTF (computer to film) je nadomestila tehnologija CTP (computer to plate)
  • bralske izkušnje s tiskano knjigo so tako zelo močne, da jo spletišča, ki ponujajo knjige, želijo čim zvesteje posnemati:
  • na Internet Archive možnost Read Online prikliče na zaslon knjigo, po kateri bralec lista, kot bi listal po fizični knjigi, :*prostodostopni program Calaméo, preko katerega so na ogled knjige Slavističnega društva Slovenije v zbirki Slavistična knjižnica
  • nekateri drugi programi listanje pospremijo s šelestenjem papirja
  • upajmo, da ne bodo izumili še elektronskega vonja knjige, saj bi to lahko hitro vodilo v propad tiskovine
Zgledi[uredi]

Knjiga

Članek v zborniku

Poglavje

Spremna beseda

Razprava v reviji

Članek v časniku

Članek na dLibu

Enciklopedijsko geslo

Forum

Spletni tečaj

Blog

Članek na spletišču

Zapis v podatkovni zbirki

Diplomska naloga

Prosojnice, video predavanja, animacija

Zemljevid

Fotografija

Risba

Glasbeno delo

Radijska, televizijska oddaja in film

Napake pri citiranju:[uredi]
  • nepoznavanje temeljnih referenc
  • poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
  • vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni[139]
  • nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
  • samocitiranje
  • citiranje zaradi citiranja samega
  • navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
  • še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
  • za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
  • navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča
Navajanje na Wikipediji[uredi]

Posebnosti pri navajanju virov:

  • med viri se ne navajajo drugi članki z Wikipedije (nanje se lahko sklicujemo v obliki linkov)
  • poudarjena je prepoved lastnega raziskovanja oz. sklicevanja nanj
  • Wikipedija nima svojega »hišnega stila« citiranja, sprejema vse obstoječe standarde, vendar si prizadeva, da je citiranje znotraj posameznega članka kolikor mogoče poenoteno

Žanri[uredi]

  • v akademskem svetu se izraz strokovni uporablja večinoma v vrednostno razlikovalnem smislu: strokovno je tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega
  • včasih so za zgled strokovnih objav veljali: slovarji, bibliografije, kazala, enciklopedični prispevki, učbeniki, priročniki, antologije...
  • izvirni znanstveni članek = prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji
  • pregledni znanstveni članek = sintetično in kritično poročanje o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja in nadgrajevanje z avtorjevimi stališči
  • strokovni članek = že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo
  • objavljeni so v strokovni (na literarnovednem področju npr. Otrok in knjiga) ali znanstveni reviji (npr. Primerjalna književnost)
  • po zahtevnosti in v slogu pa prilagojeni bralcem teh revij
  • poljudni članek = namen je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj
  • od strokovnih se razlikujejo tudi po mestu objave (časniki, nespecializirane revije za najširšo publiko)
  • v humanistiki imajo najuglednejši status monografske publikacije (knjige)
  • znanstvene in strokovne knjige, univerzitetni učbeniki, drugi šolski učbeniki, učno gradivo, priročniki...
  • Cobiss našteva tudi diplome, magisterije in disertacije → v principu gre pri vseh za inovativno, torej znanstveno delo

Status strokovnega pisanja imajo naslednji žanri:

  • podatkovna zbirka
  • poročilo o dogodku
  • povzetek
  • članek (nagovor, spremna beseda, jubilejni zapis, komentar, glosa, intervju, dnevniški zapis, (pismo), forumski in novičarski prispevek, blog)
  • kritika (polemika, strokovna ocena)
  • enciklopedijsko geslo
  • esej
  • predavanje (prosojnice)
  • kritična izdaja (uredništvo, redakcija)
  • učbenik
  • priročnik
  • navodila (tutorial)
  • razprava
  • pregledna znanstvena razprava
  • izvirna znanstvena razprava
  • strokovna recenzija

Šolsko pisanje[uredi]

V žanre šolskega strokovnega pisanja spadajo:

  • referat
  • esej
  • diplomska naloga (magisterij, doktorat)

Šolsko ali akademsko pisanje se od »zaresnega« razlikuje v tem, da je njegov prvi namen izpolniti študijske obveznosti, za oceno in za dosego naziva, kar prepoznavno usmerja piščevo obnašanje.

Popravljanje[uredi]

  • priročniki strokovnega pisanja učijo oblikovanja strokovnih spisov od njihovega zasnutka do prezentacije

Popravljanje → izraz za dve različni strokovni dejavnosti: lektoriranje in korigiranje

  • lektura = popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno
  • angleški prevod besede lektoriranje je 'copy editing' in se nanaša na popravljanje forme besedila, med tem ko si Slovenci z domačo besedo predstavljamo slovenista jezikoslovca, ki skrbi za pravopisno ustreznost besedila
  • korektura ali korigiranje (proofreading) = odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje
  • korektura in lektura se včasih pomešata

Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi. Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Sprejme lahko takega, kot je bilo oddano, lahko pa avtorju za objavo postavi pogoje: skrajšanje, kompozicijsko preureditev, vsebinske spremembe, upoštevanje slogovnih, pravopisnih in tehničnih pripomb. Šele potem da besedilo naprej lektorju in nazadnje korektorju.

Komunikacija v stroki[uredi]

E-pošta[uredi]

Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov. Izumili so jo za potrebe znanstvene komunikacije na MIT leta 1961, za globalno dopisovanje pa je postala uporabna od 80. let dalje.

Socialna omrežja[uredi]

Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma, tj. informacijska družba s svojo participativno kulturo.

Socialna omrežja se razlikujejo v funkcijah:

  • Facebook in LinkedIn → zasebna komunikacija in vzdrževanje skupnosti
  • YouTube → spletišče za izmenjavo vsebin
  • Blogspot in WordPress → pisanje dnevnikov
  • wikiji → za tiste, ki bi radi prispevali k skupnemu znanju

Socialna omrežja na različne načine kombinirajo internetne tehnologije pošto, spletne strani, slike, video, kramljanje, spominsko knjigo (guest book), iskanje in adresarje.

Tvit[uredi]

Tvit (angl. tweet 'čivk') je sporočilo v socialnem omrežju Twitter (Čivkač), ki je zaživelo leta 2006. Omejeno je na 140 znakov in jo imamo za obliko bloganja oz. mikrobloganje.

Zagovor[uredi]

Med »dramske« oblike strokovnega pogovarjanja spadajo zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov...

Literarna kritika[uredi]

Ilustracija lastnosti literarnih kritik:

  1. Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.
  2. Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.
  3. Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.
  4. Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.
  5. Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost.
  6. Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.
  7. Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.
  8. Kritika naj tudi zabava.
  9. Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.
  10. Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

Razlike med literarno in strokovno kritiko:

  • literarna kritika
  • predmet je literarno delo (pesniška zbirka, roman)
  • status publicističnih besedil
  • najdemo jih v ustreznih rubrikah dnevnega tiska (npr. Književni listi Dela) in v literarnih in kulturnih revijah
  • strokovna kritika
  • predmet je strokovno ali znanstveno delo (npr. literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije)
  • status strokovnih besedil
  • najdemo v strokovnih revijah (npr. v Slavistični reviji)

Enciklopedični članek[uredi]

Enciklopedični članki se od drugih vrst strokovnega pisanja razlikujejo najprej po zahtevi za večjo jedrnatost oz. konciznost.

Poudarjeno se za Wikipedijo zahteva upoštevanje naslednjih načel:

  • soglasnost, sodelovanje, strpnost, tj. upoštevanje drugih piscev
  • vrednostna nevtralnost (zato je prepovedano pisanje gesel o samem sebi in so odveč opredeljevanje, zavzemanje ali aktivizem)
Biografski članek[uredi]

Pravila za pisanje gesel o osebah so dokaj jasna in ne odpirajo toliko dilem kot gesla o pojmih

  • literarnovedne narave so gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, literarnih zgodovinarjih, mecenih in drugih akterjih v literarnem sistemu
  • kriteriji "koga izbrati za vpis" → spreminjanje s časom
  • zgodnejši cilj spletnih enciklopedij: popis osebnosti, ki so bile že vključene v tiskane leksikone in enciklopedije
Članek o knjigi[uredi]

Učbenik[uredi]

Specifike učbeniškega pisanja so:

  • dialoškost, ki se kaže v poglavjih Vaje ali Naloge, v formatu delovnega zvezka oz. prostoru za bralčevo interaktivnost, z vprašanji in nagovornimi formami
  • povzemanje in ponavljanje (poglavja Pomni, Povzetek...)
  • poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov
  • privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadja, ilustracije
  • skupinsko avtorstvo
  • povezovanje v serije

Strokovni blog[uredi]

Blog (spletnik) je skrajšana oblika angleške besede weblog 'spletni dnevnik'. Strokovni nameni so vabljivi področni blog (npr. o slovenski literarni zgodovini), blog na določeno temo (npr. o zgodovinskem romanu), lahko pa tudi osebni blog humanista, raziskovalca ali pedagoga, ki svoje izkušnje in nasvete sporoča strokovni skupnosti. Blogarske objave se izogibajo intenzivni argumentaciji in citiranju in niso podvržene recenziranju, zato nimajo znanstvenega statusa.

Blogarska orodja: WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos

Primerna zvrst za politično diskusijo, za publiciste, za estradnike, javne osebnosti...

Spletni forum[uredi]

Spletni forumi (internet forum) na strokovno ali znanstveno tematiko so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti. Člani skupnosti na forumu objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje, ugovore, polemike, vabila, oglase...

Spletni forum oz. spletna oglasna deska je pojav konca 90. let 20. st. in nadaljuje tradicijo forumskega strokovnega pogovarjanja, ki je bilo pred spletom poznano pod imenom elektronska oglasna deska (bulletin board system, BBS) ali poštni seznam (electronic mailing list). Gre za kombinacijo e-pošte in spletnega arhiva (v času pred spletom pa za kombinacijo e-pošte in novičarskega arhiva). Arhiviranje sporočil je pomembna funkcija, ki spletne forume loči od spletnih klepetalnic (chat room). Ponujajo tudi možnost sledenja temi, ki je v slovenščini dobila ime nitkanje (threading).

Moderirani forumi:

  • tematsko strožji in bolje organizirani
  • daljša življenska doba
  • lahko postane podoben spletnemu časopisu

Nemoderirani forumi:

  • preveč izpostavljeni spletnemu aktivizmu motenih posameznikov, ki z vztrajnim in nadležnim politiziranjem, podžiganjem in žaljivostjo odvračajo druge od branja in sodelovanja

SlovLit:

  • teme akademskega izobraževanja in raziskovanja, društvenega in inštitucionalnega življenja, metod, dogodkov in publikacij, ki se jim da pritakniti pridevnik digitalni
  • člani objavijo več kot 800 sporočil letno: razpise, vabila na dogodke, obvestila o knjigah in drugih objavah, spletiščih, projektih, digitalnih orodjih, kritike, diskusije, polemike...
  • osrednja informacijska točka za našteta področja.

Slog[uredi]

Današnja izkušnja besedilo povezuje z zasloni: na mobiju, tablici, računalniku, televiziji, reklamnih panojih. Zaslon vse pogosteje narekuje besedilu obliko.

Sestavni deli[uredi]

Kompozicijski elementi strokovnih besedil:

  • avtorjevo ime
  • naslov
  • izvleček
  • ključne besede
  • povezave
  • kazalo
  • telo besedila
  • uvod
  • teorija/metoda
  • gradivo
  • analiza
  • sklep
  • literatura
  • priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Za lažje pomnjenje kompozicije znanstvenega prispevka je po svetu v uporabi kratica IMRAD (introduction, methods, results and discussion), ki bi jo za naše potrebe lahko prevedli z UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep). V navodilih za pisanje doktorskih dispozicij je predvidena nekoliko drugačna kompozicija: Naslov, Izvleček, Hipoteze (namen), Utemeljitev, Metode, Rezultati, Literatura. Nimajo vse vrste strokovnega pisanja vseh naštetih delov, kratki članki katerega od elementov lahko tudi pogrešajo. IMRAD je v veljavi za eksperimentalne vede, t. i. deskriptivna področja, kamor spada tudi največji del literarne zgodovine, pa tej kompoziciji ne sledijo.

Naslov[uredi]

Priporočila za oblikovanje naslovov strokovnih in znanstvenih spisov:

  • izraža temo natančno in jedrnato; priporočena dolžina je največ deset besed s terminološko težo
  • je pravopisno brezhiben
  • ne vsebuje krajšav
  • ni v obliki stavka ali vprašanja
  • stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim
  • ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena
  • ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami
  • če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico
  • podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova

K naslovu spada UD-klasifikacija, ki jo članku priskrbijo bibliotekarji na urednikovo prošnjo.

Izvleček[uredi]

Izvleček (sinopsis, abstrakt, angl. abstract) v glavi članka je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo. V večini izvleček obsega 10 vrstic oz. 100-500 besed.

Sestavni deli izvlečkov, ki v grobem ustrezajo kompozicijskim enotam članka:

  • predmet raziskave
  • metode
  • rezultati
  • sklep oz. implikacije
Ključne besede[uredi]

Izbira ključnih besed, s katerimi je avtor dolžan opremiti razpravo, je postopek kjer v kategorijah iščemo širša predmetna področja, kamor uvrstimo članek, s ključnimi besedami pa poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek. Večinoma gre za utrjene têrmine, v redkem primeru novih metodoloških pristopov pa je med ključnimi besedami lahko tudi kak neologizem. Utrjenost terminov bomo preverili v enciklopedijah in leksikonih, v Novi besedi ali v Gigafidi in v stvarnih kazalih strokovnih knjig.

Kazalo vsebine[uredi]

Kazalo oblikuje program za pisanje sam, če le ustrezno označimo tiste dele besedila, ki imajo status naslovov in podnaslovov poglavij.

Nasveti za tvorjenje:

  • naslovi in podnaslovi poglavij naj bodo kratki
  • pri standardiziranih žanrih, kot so npr. biografska gesla, naj se ravnajo po vzorcu
  • kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja; poglavje iz ene same povedi ali alineje ni smiselno
  • dolga poglavja naj bodo razčlenjena v podpoglavja
Povezave[uredi]
  • ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu oz. tekst od hiperteksta

Slovar[uredi]

paradigma = vzorec

defetizem = mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje

amalgamirati = združiti, spojiti se

anafalbet = kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek

revidiranje = brisanje

eklatanten = očiten, jasen, prepričljiv

kataklizma = dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe

eklatanten = jasen, prepričljiv

diletantizem = začetništvo

grafomanija = obsesija s pisanjem

korifeja = prvak, veličina

tavtologija: opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena, istorečje

nepotizem = dajanje dobrih služb, družbenih položajev sorodnikom