Uporabnik:Nika.sostaric

Test 29. 12. 2021

--Nika Šoštarič (pogovor) 08:25, 29. januar 2021 (CET) 1. Miran Štuhec, Marjan Dolgan. imenuje se pripovedoslovec.

2. Ne smem ga objaviti. Avtor ni mrtev 70 let in avtorske pravice še niso potekle.

3. Urška Peranič. Beatin dnevnik Luize Pesjak: dogajalni prostor romana. Slavistična revija. 66/3 (2018). 251–263. Tudi na spletu.

--Nika Šoštarič (pogovor) 08:37, 29. januar 2021 (CET)

--Nika Šoštarič (pogovor) 08:45, 29. januar 2021 (CET)

Test za test

--Nika Šoštarič (pogovor) 07:45, 15. januar 2021 (CET)

1. Aaron Swartz, ameriški heker, ki so ga dobili pri ilegalnem početju, njegova zgodba pa se je končala s samomorom.

--Nika Šoštarič (pogovor) 07:49, 15. januar 2021 (CET)

2. Fotograf zaradi zakona o varovanja osebnih podatkov, ne sme uporabiti slik obrazov ljudi.

3. naratologija = pripovedoslovje

4a. tipka vračalka na tipkovnici: backspace

4b. tipka izmenjalka na tipkovnici: alt

6. navedek v članku - ali morem navest titule, če je avtor doktor, profesor? → ne

7. kip deklice z rastočo knjigo, pri Navju v Ljubljani

8. imena piscev in naslovi knjig:

• Urška Peranič - Empirično-sistemsko raziskovanje literature
• Silvija Borovnik - Pišejo ženske drugače
• Gregor Kocijan - Kratka pripovedna proza od Trdine do Kesnika
• Matjaž Kmecl - Rojstvo slovenskega romana
• Alojzija Zupan Sosić - Teorija romana
• Miran Hladnik - Trivialna literatura

9. slike slovenskih literarnih zgodovinarjev na priimek črke K: Kermauner, Kedrič, Kocijan, Kmecl, Kralj, Košuta...

10. kako na wikivirju označiš pesem? <poem> in </poem>

11. pisatelj Jan Plestenjak (umrl 1947) → njegovo literaturo lahko uporabimo, ker je minilo več kot 70 let od njegove smrti

12. SlovLit, 14. feb. 2020 → citiraj sporočilo Krakarjevi denvi: Boža Krakar Vogel. Krakarjevi dnevi. SlovLit. 13. feb. 2020.

13. skrajšaj stavek za 4 osebe: V predavanju je naštel načine vzorčenja.

14. kaj je narobe s sintagmo javno objaviti? → tavtologija, ki obremenjuje komunikacijo v sedanjem času

15. kako se imenuje nacionalna filologija na Slovenskem? → Slovenistika; na Poljskem? - polonistika

16. zakaj v strokovnem tekstu ne navajamo http-jev?

17. kaj pomeni OCR? → optično prepoznavanje črk (uporaba na dLibu)

18. podomači stavek: V sili angažiraj nevtralne arbitre. → V sili se obrnemo na nepristranske razsodnike.

19a. Obdobja: zbornik, 1x letno ob simpoziju obdobja; center za slovenščino kot tuji jezik, oddelek za slovenistiko, FF UL

19b. Seminar: zbornik, 1x letno ob seminarju slovenskega jezika, literature in kulture; center za slovenščino kot tuji jezik, oddelke za slovenistiko, FF UL

20. citiranje članka: Urška Perenič. Leposovje Milice S. Ostrovške v reviji Ženski svet (1923-1941). Slavistična revija 55/3 (2007). 463-472. COBISS

21. peer review = strokovno recenziranje

22. skupine jezikov (Kornai): mrtvi, umirajoči, ogroženi, vitalni, tisti z zajamčeno prihodnostjo → slovenščina: vitalni

Osnovno

• Odstavek = prazna vrsta
• Zvezdica (*) = enota v seznamu (alineja)
• Dva enačaja ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.) = naslov
• Ležeči tisk = dva apostrofa ’’xxxx’’; Krepki = trije apostrofi ’’’xxxx’’’
• Povezave = oglati oklepaji [[Ljubljana
• Notranje povezave:

• Wikipedija [[:w:sl:
• Wikimedia [[:c:File:
• Wikiknjige [[:b:sl
• Wikivir [[:s:sl:
• Wikiverza [[:v:sl

• Sliko vstavimo preko menija
• V dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev, Cobissovo številko vnesemo npr. s { {COBISS|ID=nnnnnnn} }, [113] okvirček za avtorja s predlogo { {infopolje pisec}}, okvirček za knjigo s predlogo { {infopolje knjiga} }, razprti tisk z { {razprto | aaaaaaa} }, tako tudi gotico, nejasno napisane in popravljene besede itd.
• Grabljice (#) = oštevilčeni seznam
• Presledek na začetku vrstice = okvirček z besedilom
• V wikijih delujejo tudi ukazi za format html: < br > za prelom vrstice, < hr > za vodoravno črto, < center > za centriranje besedila
• <poem> uvaja pesemsko besedilo, </poem> ga zaključuje
• podpis: --~~~~

Nika Šoštarič

Moje ime je Nika Šoštarič in prihajam iz Ptuja. V študijskem letu 2020/21 sem študentka 1. letnika filozofije in slovenistike. Ukvarjam se z gledališčem, večinoma z gledališko režijo, zanimam pa se tudi za dramaturgijo, pisanje gledaliških in literarnih kritik ter pisanje nasploh.

Domače naloge

Prva domača naloga

V Slavistični reviji (letnik 49, številka 1-2, leto 2001) sem poiskla članek Kriminalna uganka, avtorice Alojzije Zupan Sosić.

Avtorica na začeteku članka razumljivo pojasni, da kriminalke 90. let 20. stoletja delimo na klasične in sodobne (žanrsko prepletene), ki pa se ločijo glede na način razreševanja identitete uganke. Tako kot se z leti spreminja svet, se spreminjajo tudi knjige, saj je namreč že v tistih časih prišlo do mešanja različnih tipov romanov, ti. i. žanrske hibridnosti, ki je posodobljeno kriminalko literarizirala, njene elemente pa vnesla še v nekatere vrste romanov.

Avtorji drugih tipov romanov so želeli svoje zgodbe okrepčati, napraviti bolj dinamične in strnjene, zato so za vzgled vzeli sestavo kriminalk, ki je vsebovale prav vse načtete elemente. Nekateri slovenski avtorji, ki so se poslužili te tehnike so bili Feri Lainšček, Vinko Möderndorfer, Igor Škamperle.

Klasično ali deduktivno detektivsko zgodbo je prvi jasno izoblikoval Edgar Allan Poe v 40. letih 19. stoletja s svojimi kratkimi zgodbami. Čas njene največje priljubljenosti se je začel z velikanskim uspehom Doylovih zgodb o Sherlocku Holmesu (ok. 1887).

Današnja sinonimnost terminov – kriminalka in detektivka – velja za sodobno kriminalko, zmes detektivke, kriminalke, trde kriminalke in različic (policijski, vohunski in agentski roman) ter drugih romanesknih vrst (psihološki, ljubezenski, »pustolovski« roman...), kjer tesna prepletenost različnih žanrov onemogoča natančno razlikovanje.

Najuspešnejši preobrat je klasična detektivka/kriminalka doživela v t. i. zlatem obdobju kriminalke (1920–1940). Agatha Christie je v zlati dobi kriminalke začela proces kanonizacije »ženskih« kriminalk prav s poosebitvijo ženskega načela v osrednjem detektivu Herculu Poirotu.

Sodobna slovenska kriminalka je zaživela v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja (sto let po njenem rojstvu), s pojavom mladinske oziroma otroške kriminalke in televizijskih serij (V. Zupan: Vest in pločevina). Proti koncu članka avtorica analizira štiri kriminalke slovenskih avtorjev, in sicer:

• Branko Grašnik: Nekdo drug
• Maja Novak: Cimre
• Goran Gluvič: Vrata skozi
• Sergej Verč: Rolandov steber

Avtorica

Alojzija Zupan Sosić je slovenska literarna zgodovinarka in literarna teoretičarka, ki deluje kot redna profesorica za slovensko književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Napisala je več knjig o slovenski književnosti, je tudi soavtorica več knjig in srednješolskih učbenikov ter urednica več antologij in zbornikov. Ukvarja se s sodobnim slovenskim romanom, s slovensko književnostjo 20. stoletja v primerjalnem kontekstu, s slovensko ljubezensko poezijo, teorijo pripovednega besedila in pripovednih žanrov, teorijo spola in spolne identitete ter literarno interpretacijo. Udeležuje se mednarodnih konferenc in simpozijev doma in v tujini.

Slog in razumljivost

Besedilo se mi zdi jasno in razumljivo, saj sem namreč v najstniških letih prebrala veliko kriminalk, še posebej od Agathe Christie. Kljub dobremu poznavanju tematike, zmorem reči, da avtorica zelo previdno vključuje terminologijo, ki pa jo sproti tudi razlaga. Slog besedila je čist in objektiven.

Ključne besede

identitetna uganka, kriminalka, detektivka, žanrska razpoka

Viri

• Slavistična revija: Kriminalna uganka
• Alojzija Zupan Sosić
• Pridobljeno: 24. 10. 2020

Druga domača naloga

V reviji Primerjalna književnost (letnik 2, številka 1, leto 1979) sem prebrala članek Resnica v gledališču videza: filozofija tragedije in tragedija filozofije, avtorja Tineta Hribarja.

Avtor na začetku zapiše: "Resnica Tragedije je radovednost. Na kraju se izza videza morapokazati resnica. Ljubezen do vedenja in resnice se razvija torej kotsovraštvo do videza. Zato se kljub očiščujoči ljubezni resnica lahkovzpostavi le v umazaniji sovraštva. Čista resnica je umazana resnica. Resnica tragedije je v tragediji resnice. Onstran borbe za resnico in protividezu nahajamo prostor radoživosti Kjer vlada radoživost, postanetagroteskni tako tragedija kot komedija. Moderna drama (Beckett, Lužan)je paratragična in parakomična. Tragični junak postane sam tragičen, tj. grotesken; toda groteskni položaj ni položaj groteske."

Beseda je sredstvo s katero se gledališče pretvori v poslušališče. Gledalec oz. poslušalec mora izrečeno sprejeti kot resnično, saj mu lahko le na ta način poda zgodbo in trenutke, ki jih ne vidi.

Zato mora biti odrska izreka jasna in razločna. Za razliko od gledališča klasične drame je gledališče moderne drame že od vsega začetka gledališče resnice kot videza. Gledališče resnice je mogoče zaslediti v drami Triangel, slovenskega dramatika Pavla Lužana. Izhodišče te drame je mit vrnitve. Mož se vrne domov, k Ženi, in pri njej, v zakonski postelji, najde Moškega. Kaj se bo zgodilo? Zgodi se nekaj nepričakovanega: namreč to, da se nič ne zgodi. Nastopajoče osebe so brez prave osebnosti: so, kar pač so. So, kar so pod svojo vlogo: goli ljudje. V Možu ni nič možatega, v Moškem nič moškega. Žena je prej in bolj ženska kot žena. Med njimi zato ne more priti do tragičnega konflikta. A tudi do živalskega spopada ne pride. Gol človek ni gola žival. Še tudi pod vlogo, pod kožo nosi sledi obleke in imena. Človek tako pravzaprav ni nikdar čisto gol. Žena, Mož in Moški so brez lastnih imen, oblečeni le v spodne perilo. Zgodba se napoti v smer, kjer Mož želi izvedeti ime Ženinega ljubimca, tj. Moškega. Vendar pa le tega ne izve. Ljudje so nori na imena. Mož je nor od brezimne želje po imenu. Žena je nora od strahu, od neizrekljivega strahu pred izrečenim imenom. Moški je nor od zagrizene odločenosti, da ostane pri svojem imenu. Ker pa smo v svetu pismenosti in tehnologije, vemo, da vse kar je izrečeno ali zapisano, ni nikdar več izbrisano. Vse besede so večne. Vedenje svojega imena rešuje ljudi pred imenom norca. Kajti neodpravljiva shizofrenost lastnega imena, ki jo je ne le izkusil, ampak tudi izpričal Holderlin, je v tem, da lastno ime kot beseda ne napotuje k drugi besedi, marveč se v trenutku, ko je izrečeno, že tudi povrne vase.

V Beckettovi drami Konec igre (Fin de partie), katere nosilni mit je mit igranja na srečo, tj. igranja na vse ali nič, je trenutek tišine. Čista igra je igra izrečene resnice znotraj uprizorjenega videza. V trenutku tišine je gledalec neposredno soočen s samo videznostjo in tako pripravljen na vstop resnice v videz, tj. v gledališče. Kajti v trenutku tišine ne le vse obnemi, ampak vse tudi za trenutek zastane. Razkosano dejanje drame se v glavnem odvija med obema glavnima igralcema. Igralca glavnih vlog, vloge hromega in slepega gospodarja Hamma ter vloge nemirnega, a podrsujočega služabnika Cloga, morata polagoma stopnjevati vzdušje medsebojne napetosti in tesnobe. Paradoks logike izhaja iz alogičnosti življenja. Vse življenje, od njegovega začetka dalje, čakamo na konec življenja. Na koncu življenja pa ni življenje, marveč smrt. Smrt, ki ni nikakršna dovršitev življenja. Kar nikakor ni samoumevno, saj v življenju ne dosežemo smisla življenja.

Tragedija je postala vsakdanja, zato ker je vsakdanjost postala tragična. Resnica tragedije je v tragediji resnice. Platon zasnuje filozofijo (himnične) tragedije na starodavnem sporu med filozofijo in poezijo, med resnobno ljubeznijo do resnice in igrivo ljubeznijo do očarljivega videza. Zdi se, da gre potemtakem za razpor in nasprotstvo v ljubezni sami, za spor med dvema vrstama ljubezni.

Po besedah Camusa in Hegla se v tragediji spopadejo enakovredne sile, torej tiste, ki imajo vsaka zase enako prav. Vsaka je dobra in zla obenem. Antigona ima prav, toda o Kreonu ni mogoče reči, da nima prav. Vsakdo ima upravičilo, a pravice nima nobeden; zato ne sme prekoračiti meje, ki jo nakazuje dvolična maska dobrega in zlega, nedolžnosti in krivde. Če prekorači to črto, če se upre božanskemu redu, se začne tragedija, in ta je toliko večja, kolikor bolj je božanski red nujen in kolikor bolj je človekov upor upravičen.

V Beckettovih dramah ni več konflikta. Junaki njegovih dram niso nikakršni junaki več. Se ne bojujejo z ničimer in za nič, marveč čakajo. Na kaj? Na kaj čakajo Vladimir, Estragon, Hamm in Clov? Na tisto, kar čaka tudi Kafkov K. pred odprtimi vrati. Čaka odgovor na vprašanje, ki ga ni zastavil, na zapoved brez prepovedi.

Filozofija in Tragedija sta se rodili skupaj pred oltarjem Apolona, na tleh pred božanstvom Resnice in Reda. Tragedija obeh (filozofije in tragedije) je v tem, da sta z isto slepoto usodne zmote, kakršna je radovednost (Ojdipa) gnala v katastrofalno prepoznanje, vednost tega prepoznanja sprejemali in prikazo­vali kot vednost o resnici, kot resnico o resnici.

Avtor

Tine Hribar je slovenski filozof fenomenolog. Velja za enega vodilnih predstavnikov slovenske fenomenologije in interpretov filozofije Martina Heideggra. Bil je tudi redni profesor za fenomenologijo in filozofijo religije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Objavil je 28 knjig in več kot 500 razprav in člankov.

Slog in razumljivost

Prvi del članka, kjer avtor analizira drami Triangel in Konec igre, je razumljiv in mu je mogoče slediti brez predhodnega predznanja. V drugem delu pa pisec preide v filozofske vode, ki pa bi lahko bralcu, ki ni izobražen na tem področju, povzročal težave. Ker pa ob slovenistiki študiram tudi filozofijo, zmorem reči, da avtor na zelo podroben in dokaj razumljiv način razlaga o filozofih in njihovih idejah, v povezanosti s tragedijo in posledično z gledališčem.

Kljkučne besede

gledališče, filozofija, tragedija, resnica, videz, S. Beckett, P. Lužan

Viri

• Primerjalna književnost: Resnica v gledališču videza
• Tine Hribar
• Pridobljeno: 31. 10. 2020

Tretja domača naloga

Janko Glazer: Ciproš

Ko ciproš zacveti,
so naše frate rdeče:
tako iz rane speče
kdaj se pokaže kri.

Kjer rastel, zelenel
je gozd dreves košatih
in ptic v njem – nád krilatih –
je zbor brezskrben pel;

kjer búčal je vihar
skoz veje in vrhove
in poln moči njegove
bil svet je, vsaka stvar –:

tam frata zdaj leži;
le ciproš cvete rdeče:
kakor iz rane speče
pokaže zdaj se kri.

Avtor

Avtor poezije je Janko Glazer. Bil je slovenski pesnik, literarni zgodovinar, knjižničar in urednik. Rodil se je 21. marca 1893 v Rušah, kjer je 2. februar 1975 tudi umrl.

Glazer je študiral slavistiko in germanistiko v Gradcu, na Dunaju, Zagrebu in Ljubljani. Poučeval na mariborski klasični gimnaziji in bil knjižničar v mariboski Študijski knjižnici, iz katere je ustvaril eno izmed najvidnejši slovenskih knjižnic. Uveljavil se je kot mediativni, impresionistični pesnik Pohorja, razpoloženjskih slik, razmišljanj o življenju in neurejenosti sveta ter bolečine. Izdal je dve vojni pesniški zbirki, uredil je več antologij (Slovenska narodna lirika, Župančičeve izbrane pesmi, Sto pesmi za otroke...) in dva časopisa (Časopis za zgodovino in narodopisje, Nova obzorja). Izdal je tri pesniške zbirke: Pohorske poti (1919), Čas-kovač (1929) in Ob jesenskem ekvinokciju (1946). Leta 1968 je prejel Prešernovo nagrado.

Bil je oče pesnice, literarne zgodovinarke, prevajalke in urednice Alenke Glazer.

Tema in odmev poezije

Tema oz. osrednji problem v pesmi je smrt sina Matija, ki je leta 1945 padel v boju pri Brčkem. Ta bolečina pesniku povzroča trpljenje in je eden izmed glavnih motivov njegovih del. Avtor se z bolečino spopada kot z rano, ki se celi, vendar pa se nikdar ne zaceli dokončno. Poezija odmeva spomine na grozote 2. svetovne vojne, ki je vzela življenje številnim ljudem.

Analiza

Analiza pesmi:

• ciproš (rdeči svetovi) spominja na kri → simbol pesmi
• odprta rana ponzaraja smrt avtojevega sina
• močan vihar ponazarja 2. svetovno vojno, v kateri je avtorjev sin tudi umrl

Pesniška slogovna sredstva:

• 4 kitice
• oklepajoča rima (abba): kri - leži, rdeče - speče
• okrasni pridevki (košata drevesa)
• ponavljanja (iz rane speče)
• inverzija (je zbor brezskrbno pel)
• metafore...

Viri

• Janko Glazer
• Kamra: Bralna uprizoritev "Ko ciproš zacveti"
• Ognjišče: Janko Glazer
• Pridobljeno: 7. nov. 2020

Četrta domača naloga

Na forumu Slovlit sem si prebrala različna sporočila. Za analizo sem izbrala sporočilo naslovljeno z Vabilo na simpozij o Vitomilu Zupanu, ki je bilo poslano 8. oktobra 2014, ob 12.09.

V izbranem sporočilu sporočevalka vabi naslovnike, da se udeležijo znanstvenega simpozija ob 100. obletnici rojstva Vitomila Zupana, ki ga pripravljata Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije in Festival Borštnikovo srečanje vsodelovanju z AGRFT, Filozofsko fakulteto v Ljubljani ter Slovenskim gledališkim inštitutom. Avtorica ustrezno navede kraj, datum, uro in namen dogodka. Ob vsem tem pa priloži tudi program simpozija in dodatne informacije.

Simpozij je potekal 18. oktobra 2014 v dvorani Antona Trstenjaka na rektoratu univerze v Mariboru in na malem odru SNG Maribor.

Program:

10.00–13.00

• Rektorat Univerze v Mariboru, Dvorana Antona Trstenjaka

10.00–11.30

• Ivo Svetina: Zakaj je Aleksander Veliki praznih rok?
• Gašper Troha: Vitomil Zupan – dvorni dramatik revolucije?
• Mateja Pezdirc Bartol: Oblaki in pištole v dramskem opusu Vitomila Zupana (poskus sinteze)

11.45–13.00

• Barbara Orel: Zupanova vizija razvojnih smernic v dramatiki in gledališču
• Tomaž Toporišič: Kako Vitomil Zupan misli gledališče
• Blaž Lukan: Drama kot oblika (iz) "predmiselnega kaosa"

14.30–18.00

• SNG Maribor, Mali oder

14.30–16.00

• Okrogla miza. Gostje: Mojca Kreft, Vilma Štritof, Metod Pevec in Mare Bulc, moderator: Matej Bogataj

16.30–18.00

• Vitomil Zupan: Tretji zaplodek (bralna uprizoritev študentov UL AGRFT)

Drugo sporočilo istega dne pa je bilo poslano ob 13.17, in sicer z namenom obvestila o žalni seji preminulega profesorja na oddelku za anglistiko in amerikanistiko.

Peta domača naloga

Kdo je Tomaž Toporišič?

Tomaž Toporišič se je rodil 27. decembra 1962, v Ljubljani. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter angleškega jezika in literature, kjer je kasneje tudi magistriral in doktoriral pri prof. dr. Ladu Kralju.

Med študijem (1986) je začel že redno objavljati kritiko in esejistiko v slovenskih revijah in časopisih ter zbornikih (Literatura, Nova revija, Delo, Dnevnik, Vilenica, Le Livre Slovène, Quorum...) ter se je kot prevajalec, esejist in kritik intenzivno posvetil sodobni književnosti.

Toporišič je ustanovil festival sodobnih odrskih umetnosti Exodosin je generalni sekretar slovenskega centra Mednarodnega inštituta mediteranskega gledališča (IITM). Kot dramaturg in umetniški direktor je deloval v Slovenskem mladinskem gledališču, od leta 1990 do 2016. Od leta 2016 pa je kot izredni profesor za dramaturgijo in scenske umetnosti zaposlen na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, hkrati je tudi gostujoči predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Toporišičeva delovanja in raziskovanja

Toporišič se vzporedno ukvarja tudi z literarno zgodovino, teorijo, esejistiko in kritiko ter se je specializiral za področje gledaliških študij in teatrologije, predvsem novih odnosov med tekstualnimi podlagami in njihovimi realizacijami znotraj polja sodobnih odrskih umetnosti. Od leta 1993 se je intenzivno ukvarjal s pojmi evropskih in svetovnih odrskih umetnosti, njihove refleksije ter funkcije dramatike in literarnih predlog znotraj polja dramatike in evropskega gledališča, praktično v okviru festivala sodobnih odrskih umetnosti Exodos, teoretično pa v okviru mednarodnih simpozijev in srečanj, namenjenih tej tematiki.

Kot dramaturg je sodeloval z režiserji, kot so Vito Taufer, Matjaž Pograjc, Diego de Brea, Eduard Miler, Meta Hočevar, Oliver Frljić, Borut Šeparović, Barbara Novakovič, Jan Decorte, Damjan Kozole, Branko Potočan, Silvan Omerzu in Zdravko Haderlap.

Bibliografija

Znanstvene monografije o gledališču in drami XX. stoletja:

• Med zapeljevanjem in sumničavostjo, razmerje med tekstom in uprizoritvijo v slovenskem gledališču druge polovice XX. stoletja. Ljubljana: Maska, 2004. COBISS
• Ranljivo telo teksta in odra, kriza dramskega avtorja v gledališču osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja. Ljubljana: knjižnica MGL, 2007. COBISS
• Levitve drame in gledališča, nomadskost, rapsodičnost in subverzivnost v sodobni drami in uprizoritvenih praksah. Maribor: založba Aristej, 2008. COBISS
• Medmedijsko in medkulturno nomadstvo. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018.

Izbor razprav o umetnosti, literaturi, dramatiki in gledališču:

• V objemu pogleda in besede, 75, 85, Moderna galerija, 2003. COBISS
• Romanizacija, epizacija, rapsodizacija, dramatizacija, Literatura 175-176, 2006. COBISS
• The essay on stage: singularity and performativity. Primerjalna književnost. Letn. 33, št. 1 (2010), str. 217-232.
• "Is Art itself a Criticism? Linking Wilde to Derrida, Rancière and Badiou." Filozofski vestnik, 2019, 3, str. 261-277.
• ...

Viri

• Tomaž Toporišič
• Sigledal: Tomaž Toporišič
• Domača stran Tomaža Toporišiča

Šesta domača naloga

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je osrednja znanstvenokritično urejena knjižna zbirka slovenske leposlovne klasike. Zbirka je začela izhajati leta 1946 pod vodstvom Antona Ocvirka. Leta 2011 pa je uredništvo prevzel Matija Ogrin. Do leta 2009 je v izšlo 233 zbranih del in 9 monografij.

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Principi zbirke:

• umetniško pomembni pesniki in pisatelji (od Vodnika dalje)
• leposlovje + članki, študije, podlistki in korespondence
• brez poseganja v avtorjev stil → besedila naj bodo natisnjena v zadnji avtorjevi redakciji brez uredniških sprememb

Avtorji, vključeni v zbirko: Josip Jurčič, Janez Trdina, Fran Levstik, Oton Župančič, Slavko Grum, Zofka Kveder, Vladimir Bartol...

Komentar

Opazila sem, da je v precej obširno zbirko vključena le ena avtorica, in sicer Zofka Kveder, med drugim pa je tudi urednica njenih del bila edina ženska (Katja Mihurko Poniž) iz uredniškega področja Zbirke. Tako je prevlada moškega spola precej očitna.

V oči mi je padla tudi številka zbranih del, saj le ta niha med različnimi avtorji. Npr. pri Ivanu Cankarju je število zvezkov 30, med tem pa so Antonu Tomažu Linhartu namenili le enega.

Viri

• Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev
• ZRCSAZU: Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev
• Pridobljeno: 28. nov. 2020

Sedma domača naloga

Literarni leksikon

Literarni leksikon je zbirka monografskih študij o glavnih vprašanjih literarne vede. Od leta 1979 do 2001 jo je v okviru zbirke Studia litteraria izdajal Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU v sodelovanju z DZS. Odločilno pobudo za nastanek Literarnega leksikona je sredi šestdesetih let dal akademik Anton Ocvirk. Zasnoval je edicijo, sestavil geslovnik in zbral sodelavce. Leksikon si je, po vzoru nemškega Reallexikon der deutschen Literaturwissenschaft, zamislil kot znanstveno delo, namenjeno širši problemski obravnavi osrednjih strokovnih vprašanj.

Avtorji

Zapisovalci v Literarnem leksikonu so v večini moškega spola, vendar pa je razmerje ženskih avtoric vseeno večje, kot v Zbranih delih slovenskih avtorjev in pesnikov. Zapisovati je začel Anton Ocvirk, nato pa se je na to področje priselilo še mnogo drugih: Janko Kos, Aleš Berger, Miran Hladnik, Marjeta Vasič, Vera Troha, Marko Juvan in drugi. Sodelujoči avtorji so leta 1986 prejeli nagrado sklada Borisa Kidriča na področju družbenih in kulturnih ved.

Teme

Pojmi, obravnavani v Literarnem leksikonu, so prikazani z mednarodnih zgodovinskorazvojnih vidikov. Teme zvezkov so raznolike: romantika, pesniška podoba, drama in gledališče, postmodernizem, interekstualnost, staroindijske verzne oblike... Vsak zvezek vključuje tudi bibliografijo, stvarno kazalo in imensko kazalo

Izdane študije sodijo v več tematskih skupin:

• splošni literarni pojmi,
• metode (dobe, gibanja),
• smeri (vrste, zvrsti, oblike),
• področja (poetika, stil, verz).

Osma domača naloga

V okolici svojega kraja (Ljubljana) sem poiskala kulturno dediščino, jo fotografirala in objavila v Zbirko.

Nagrobna plošča Josipa Jurčiča

Josip Jurčič se je 1844 rodil v Muljavi kot sin revnih kmečkih staršev, v mladosti pa so ga dedkove zgodbe navdušile za literaturo. Obiskoval je gimnazijo v ljubljani in pri 17-ih let je objavil svojo prvo pripovedko Pripovedka o beli kači. Na Dunaju je študiral slavistiko in klasično filologijo, vendar pa zaradi pomanjkanja denarja ni končal šolanja. Skupaj s Stritarjem in Levstikom je izdal zbornik Mladika, kasneje istega leta je dobil službo pomočnika glavnega urednika pri časniku Slovenski narod v Mariboru, čez štiri leta pa je postal njegov glavni urednik. Umrl je leta 1881 zaradi jetike.

Po njem se imenuje:

• Jurčičev trg
• ulica v Novem mestu
• Jurčičeva pot

Prozna dela:

• Telečja pečenka (1872) COBISS - novela
• Sosedov sin (1868) COBISS - povest
• Bela ruta, bel denar (1874) COBISS - pripovedka
• Deseti brat (1866) COBISS - roman
• Kozlovska sodba v Višnji Gori (1867) COBISS - humoreska

Dramska dela:

• Tugomer (1876) COBISS
• Veronika Deseniška (1886) COBISS

Deveta domača naloga

Odločila sem se, da bom za dodatno nalogo na wikivir pretipkala pesem Lovra Tomana, in sicer Človek brez rodoljuba > rodoljubja. Ker sem ugotovila, da so mi bile naloge iz tipkanja prijetne, sem se prijavila tudi na projekt Wikivir.

Deseta domača naloga

Slovenski literarni zgodovinarji: relevantno gradivo: pptx; pdf

Literarni zgodovinarji po inštitucijah:

• Filozofska fakulteta v Ljubljani
• Filozofska fakulteta v Mariboru
• Humanistična fakulteta v Kopru
• Univerza v Novi Gorici
• Pedagoška fakulteta (Ljubljana, Maribor)
• ZRC SAZU
• SAZU

ZRC SAZU:

• Marko Juvan (lit. teorija: intertekstualnost, kanon, parodija, Prešeren, teorija literarnega zgodovinopisja)
• Darko Dolinar (uredništvo, pozitivizem, hermenevtika)
• Marjan Dolgan (Pregelj, naratologija, ekspresionizem, uredništvo antologij, Kosovel)
• Marijan Dović (kanon, vrednotenje, empirične in sistemske obravnave; pisatelj, avtorstvo; jazz)
• Matija Ogrin (starejša slovenska književnost, elektronske znanstvenokritične izdaje, literarno vrednotenje)
• Jola Škulj
• Alenka Koron
• Luka Vidmar
• Jernej Habjan

Slovenske literarne nagrade

• Prešernova nagrada: najvišje priznanje na področju slovenske umetnosti
• Jenkova: za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let
• Stritarjeva: za literarno kritiko
• Levstikova: za dosežke na področju otroške in mladinske književnosti
• Rožančeva: za najboljšo esejistično zbirko
• Grumova: za najboljše dramsko besedilo
• Veronikina: za najboljšo pesniško zbirko
• Vilenica: avtorju iz Srednje Evrope za vrhunske dosežke na področju literarnega ustvarjanja in esejistike
• Fabula: za najboljšo zbirko kratke proze (v zadnjih dveh letih)
• Kresnik: za najboljši roman preteklega leta
• Desetnica: za otroško in mladinsko književnost
• Nagrada za prvenec: za najboljše prvo izdano leposlovno delo

Revije

Revije o literaturi:

• Sodobnost,
• Literatura,
• Dialogi,
• Mentor,
• Apokalipsa,
• ...

Strokovne revije:

• Slavistična revija,
• Jezik in slovstvo,
• Primerjalna književnost,
• Delta: ženske študije in feministična teorija,
• Otrok in knjiga,
• ...

Zapiski Nova pisarija

Uvod

Spremembe strokovnega pisanja:

• prehod od papirja na zaslon (zaslonska pismenost)
• prenove arhaizmov

Wikimedijina spletišča so z izjemo Wikivira (vsaj kar zadeva slovensko prakso) namenjena gojenju skupinskega avtorstva.

Citiranje: Miran Hladnik. Informacijska družba. Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu. Wikiknjige.

France Prešeren: Nova pisarija

• satirična pesnitev, sprva naslovljena Kranjska pisarija
• objava 1831 (2. zvezek Krajnske čbelice)
• karikira ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost
• 47 tercin (spada med daljše Prešernove pesnitve)
• dialog med učencem in pisarjem → pisar je ironizacija nasprotnikov Prešernove poetike (Kopitar, Metelko, Ravnikar, Paušek)

Pismenost

Termin 'biti pismen':

• pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo
• pismenost določa prag civiliziranosti
• nekoč je pomenilo pisanje z roko → spreminjajoč pojem
• dvojna sposobnost → sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja
• elektronska pismenost: ustrezna uporaba možnih ukazov na neki napravi, pravilno polnjenje baterij elektronskih naprav, poznavanje tipk naprav, znanje o uporabi različnih programov
• specialne pismenosti: glasbena, kartografska, računalniška, urbana, strokovna itd.
• zadnji cilj opismenjevanja je kreativnost
• testi pismenosti (npr. PISA 2009)

Informacijska družba

• ime za socialno paradigmo sedanjosti, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo (industrial society)
• ključni koncepti:

• participativna kultura (participatory society)
• družbeni mediji (social media)
• družabna omrežja (social networks)
• fanovska kultura
• potrošniške kulture

• civilizacijska vloga tiskane knjige je postala marginalizirana

• tisk se umika drugačnim informacijskim kanalom
• postaja butični estetski objekt, zbirateljski artikel

Wikiji

• žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila leta 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti
• splet vidijo kot prostor, kjer informacije oblikujemo sami, samoiniciativno
• predanost Wikipediji lahko pripišemo:

• lahki dostopnosti informacij in jasnosti ter jedrnatosti le teh
• volontarizmu
• kooperativnosti

• Wikimedij zajemajo:

• Wikipedijo
• Wikivir
• Wikiknjige
• Wikiverzo
• Zbirko (za slikovno gradivo)
• Wikislovar

• s kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja
• na lestvici jezikov na Wikipediji – jezike razvršča tudi po številu člankov na Wikipediji in njihovi kvaliteti (obsegu, številu povezav, redakcij...)

• vitalni jeziki: digitalna orodja jim zagotavljajo nadaljno eksistenco (tudi slovenščina)
• comfort zone: ni se jim treba bati za preživetje
• border line: nejasna prihodnost
• umirajoči jeziki
• mrtvi jeziki

• na Wikipediji je 290 jezikov (angleški jezik pada)

• slovenska Wikipedija obstaja od 2002 (2001 pa ang)

• objave na Wikipediji so opremljene z licenco cc (creative commons) = licenca ustvarjalnega ljudstva
• tradicionalna avtorska zakonodaja copyright ©
• kredibilnost objav zagotavljajo recenzijski postopki (peer reviewing)
• pisci si prizadevajo za nevtralnost, nepristranskost (neutral point of view (NPOV)) - eden glavnih wikipedijskih pristopov
• kulturno blagodejna za Slovence (vpetost v svet, zavest o spremenjivost znanja, pluralnost ...)

Wikiji in šola

• pedagoško orodje → pomen za študenta: soodgovornost do skupnosti zpisovalcev in bralcev
• Wiki okolja niso nadomestek za spletno učilnico

• primerja se lahko le Wikiverza
• podobna orodja: Moodle, MOOC

• Skrbi: neznano avtorstvo in potencialni vandalizem

Avtor

• speminjanje pomena skozi čas

• v 60. letih 20. stoletja je bila literarna veda usmerjena k avtorju
• naslednja generacija pozornost preusmeri k besedilu kot avtonomni umetniški tvarini
• v 80. letih se pozornost usmeri k bralcu in njegovim interesom

Motivacija za pisanje

• zakaj pišemo?

• zaradi sebe ali skupnosti, ki bi ji to naj koristilo

• pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira → neprofesionalno in nepotrebno

Izbira jezika

• odvisna od naslovnika (in avtorja):

• globalna javnost: trenutna lingua franca angleščina
• domača publika: slovenščina

• objave v angleškem jeziku imajo priviligiran položaj v znanstvenem svetu
• samoiniciativa glede odmevnosti v svetu

Izbira teme

• števičnost in razvejanost izbire tem je pokazateljrazvitosti sistema in posameznikovega življenskega standarda
• utelejitev izbire: internacionalnost, interdisciplinarnost, trajnost in želja po razumevanju
• naklonjenost temi ni nujno izhodišče za dobro raziskovalno delo

Vaje v pisanju

• pisanje je veščina, spretnost
• pisec

• mora osvojiti orodje, s katerim piše (danes - računalnik)
• učenje in utrjevanje pisanja s pretipkovanjem, pisanjem in branjem(!)

• slovenski Wikisource (:s:sl:)
• lektura ni enaka korekturi

Usoda avtorstva

• pomen nekoč: pripadanje ustvarjalni eliti, kreativni smetani skupnosti; prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo
• visok ugled avtorskih besedil se še danes izraža skozi avtorjeve zahteve, da lektorji in uredniki ne posegajo vanje oz. da to počno skrajno občutljivo

Soavtorstvo

• pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah v bistvu niso določena
• oblike kolektivnega pisanja naj bi nas odprle za sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja
• pravila soavtorstva

• vprašanja postavi v oklepaj
• bodi odprt za spremembe
• zatri ego za skupno dobro
• zaupaj sodelavcem
• soavtorji imajo pravico veta vsebine, s katerimi se ne strinjajo
• ne poizveduj za avtorjem določenega posega

Objavljanje

• potencialni avtor se mora prebiti skozi selekcije, ki mu omogočijo objavo (v reviji, knjigi ipd.)
• aktualno objavljanje na spletu
• pomen objavljanja: doseganje đirše množice oz. tiste skupine ljudi, ki jim je besedilo namenjeno
• pomoč: promocija v revijah, medijih...

Množični um ali pametna množica

• način organizacije znanja v informacijski družbi

• javno dostopno, se stalno dopolnjuje in ga kreirajo neposvečeni posamzeniki

• cilj: korist za čim večji krog ljudi
• množični um kritizira ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier

• informacije so brez konteksta, so konformne, zanje nihče ni odgovoren
• temelj nelagodja: nezaupanje množici

• Wikipedija izrablja pamet množice - crowdsourcing

Avtorske licence

Besedilo ima vlogo intelektualne lastnine, ki jo pred potencialno krajo ščitijo avtorske pravice (copyright).

Creative commons

• 'ustvarjalna gmajna'
• alternativen pravni koncept, ki je bolj primeren za obravnavo besedil v digitalni dobi
• cc izhaja iz svobodne kulture (free culture) - Lawrence Lessing

• bralcu tekste najprej ponuja in šele potem dodaja, pod kakšnimi pogoji

• copyright izhaja iz kulture dovoljevanja (permissions culture)

• bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse druge rabe pa mu prepoveduje

• vrste cc licenc:

• priznanje avtorstva (attribution – BY) → delo se lahko uporabi (kopiranje, razširjanje, prikazovanje in izvajanje) ob priznavanju avtorstva
• deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA) → razširja se lahko le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega dela (copyleft)
• nekomercialno (non-commercial – NC) → uporaba (kopiranje, razširjanje, prikazovanje in izvajanje) v nekomercialnem namenu; Wikipedija takšnih del ne sprejema
• brez predelav (no derivative works – ND) → dovoljena uporaba (kopiranje, razširjanje, prikazovanje in izvajnje), predelava ni dovoljena; Wikipedija takšnih del ne sprejema

• najsodobnejša med licencami cc: Creative Commons Attribution 4.0 International license → dela so prostodostopna, pod pogojem navedbe avtorja

Copyright

• zakon o avtorskih in sorodnih pravicah → ščiti izvirna avtorska dela pred zlorabo (nepooblaščeno razmnoževanje, distributiranje...)

• v katerem koli mediju: literarna (sem spadajo tudi računalniški programi), glasbena, dramska, filmska, arhitekturna...

• problematičnost copyright-a:

1. pretirano poudarjanje avtorja
2. ni ujemajoče z informacijsko družbo (vzrok: nastanek v času tiskanih objav)
3. intelektualne proizvode dojema kot lastnino, ne pa kot (javno) dobrino

• copyright ne upošteva lastnosti produktov človeškega uma → njegovo nematerialno dimenzijo

• materialna dimenzija je v ozadju (npr. predmetnost tiskane knjige)

• avtorska zaščita traja za časa življenja avtorja + 70 let (velja tudi za neobjavljena dela)

• lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler se jim ne odreče/proda

• delo se sme razmnoževati (fair use) → uporaba v dobri veri, neprofitna raba
• anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi
• neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena
• izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi
• izvedena dela: film po romanu, elektronska verzija knjige, učbenika, kazalo knjige, skrajšana verzija romana, prevod

• če je nastalo z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic prvotnega dela, ima status originalnega in avtorsko zaščitenega dela

• prodaja dela vs. prodaja avtorskih pravic (pravico do razmnoževanja, razpečavanja, izdelave izvedenih del, razstavljanja in javne izvedbe dela)

Bralec

Prosti dostop

• knjige so bile pred redno uporabo interneta glavni vir znanja in zunaj šole niso bile zastonj
• če želi oseba pridobiti določeno vrsto znanja, mora pot do njega plačati (članarina v knjižnici, vstopnina v muzeje, galerije in gledališča...) → vendar pa ljudje ne plačujemo le informacij (vsebin), ki so nam za zabavo, ampak tudi tiste, s katerimi bi utegnili povratno, tj. kot načitani, kompetentni državljani obogatiti življenje skupnosti
• internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti
• Googlove digitalizirane knjige, tiste ki so v javni lasti → ponuja ameriška nekomercialna organizacija Digital Public Library of America (DPLA) in HathiTrust Digital Library zastonj

• za evropske knjižnice to počne to Europeana

• prosta ali odprta dostopnost (OA open access):

• od 90. let 20. stoletja dalje je pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij
• zadeva vse oblike informacij (revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke...)
• v praksi pomeni časovno in krajevno neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost → do informacije lahko pristopi kdor koli, kjer koli, kadar koli

• prosta vsebina (free content) → vsebino (informacije, besedila) lahko poljubno spreminjamo
• izrazi iz družine odprti:

• odprti podatki (open data)
• odprti dostop (open access)
• prosta vsebina (open content)
• prosto znanje (open knowledge)
• prosto izobraževanje (open education)
• odprta koda (open source)
• odprto raziskovanje (open research)
• odprta znanost (open science)

• dostopi druge vrste: zlati, zeleni, sivi, hibridni, zakasnjeni, platinasti...
• prostodostopne revije najdemo v DOAJ (Directory of Open Access Journals) in preko Googlovega Učenjaka
• akademske inštitucije, ki delujejo v duhu prostega dostopa, se vpisujejo na seznam ROARMAP (Registry of Open Access Repositories Mandatory Archiving Policies)

Založbe

• primer Aaron Swartz (z univerzitetnih strežnikov snel skladišče plačljivih znanstvenih člankov in po robinhoodovsko omogočil zastonj dostop do njih)
• plačevanje izobraževanja, informacij in znanja je ovira na poti k socialnemu idealu prihodnosti: družbi samostojnih kreativnih posameznikov
• založbe so segment kulturne industrije → bralca se obravnava kot potrošnika kulturnih dobrin
• plačljiva informacija ni več samodejno boljša od tiste zastonj
• mar ni biti informniran ena osnovnih človekovih pravic?
• založbe agresivno nastopajo proti knjižnicam, kamor se po cenejše knjige zateka večja množica knjižnih interesentov, češ da knjižnice uničujejo slovenski knjižni trg
• predatorske založbe (predatory open access publishing)

• ogroža ali celo ukinja monopol založniških korporacij
• postavljanje revij na splet po principu zlatega prostega dostopa (avtor plača stroške objave, za bralca pa je publikacija zastonj)

Repozitorji

• najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti
• meriti se da obisk vsake spletne strani namen (vgrajeni števci dostopa)

• prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu (upoštevanosti, citiranosti) objav...

• vse tri slovenske literarnovedne revije (Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost) so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju
• odprtega značaja je spletni forum SlovLit (1999-) skrbi za strokovno komunikacijo v slovenski literarnovedni in jezikoslovni skupnosti
• popolno odprtost in dostopnost zagotavlja objavljanje na Wikipediji in sestrskih spletiščih

Varovanje zasebnosti

• razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja so raznovrstni

• nekatere je strah njihove velikosti (koncern, korporacija, multinacionalka, trust)
• nevšečnost, da prihajajo iz Amerike → pomenijo premočno konkurenco lenobnejšim domačim podjetjem te vrste
• nekateri se bojijo digitalnih tehnologij vobče (»IT-opijanjeni knjižnični funkcionarji«)
• rdeča nit strahu: nezaupanje v dobre namere takega početja

• Google → simbolni sovražnik

Kredibilnost

• danes je objavljanje (na papir ali na splet) lažje kot nekoč
• bralci gojijo večjo mero zaupanja do starejših avtorjev, češ da so bolj izkušeni
• neopravičeno nezaupanje do mlajših avtojev: imajo manj življenjskih izkušenj, so pa teoretično bolj podkovani

Aktivizem

• aktizivem = socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist

• med drugo vojno so aktivist rekli političnim delavcem OF na terenu
• splošni pomen: 'kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju'
• velja tudi za današnje aktiviste: feministične, ekološke, mirovnike, humanitarce, politične alternativce, lokalne skupnosti, ki nastopajo proti vsemu »od zunaj« in »od zgoraj«

• z razvojem civilne družbe → ta segment javnega delovanja se krepi in kontaminira tudi znanost ter njene inštitucije
• prva (slepa) asociacija: povezava z levimi in liberarnimi nazori
• izobraževanje je deklarativno zapisano oblikovanju kritične zavesti

Avtorstvo

Inštitucionalna vezanost avtorja:

• inštitucija podeljuje legitimiteto njegovim objavam - inštitucionalni okvir omejuje avtorjevo samovoljo → inštitucije namreč ne zaposlijo kar vsakega, ampak samo tiste, ki so se s svojim delom, sodelovanjem izkazali
• inštitucije rade zavirajo objavo prelomnih odkritij, novitet, ki se ne vklapljajo v pedagoške in raziskovalne standarde, ali pa bi lahko kaj ogrožale
• alternativni kanali za publiciranje: revija Problemi, Časopis za kritiko znanosti, Slovenski kongres, ISH, Delavsko-punkerska univerza, Svobodna univerza...

Pri starosti dokumenta ne smemo domnevati, da so že prestali kritične presoje in je zato njihova informacija zanesljiva, saj je vse to delo človeških rok. Človek pa je že od nekdaj zmotljivo bitje. Zato naj gre za stare ali novejše podatke, je pomembno, da nanje vržemo oko in jih preverimo še na sekundarnem viru.

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje (peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih.

• Podvrženi so mu:

• avtorji, ki pošljejo razpravo za objavo v strokovni reviji,
• referenti, ki prijavljajo prispevke na znanstveni konferenci,
• pisci poglavij v znanstvene zbornike in avtorji znanstvenih monografij,
• raziskovalci, ki prosijo za sofinanciranje projektov ali za mentorstvo mlademu raziskovalnemu kadru,
• pisci razprav za pridobitev akademske časti (diplomanti, magistranti, doktorandi)

• recenzenti = strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja in ki v skupnosti uživajo ugled
• Sokalova potegavščina
• strokovno recenziranje = oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standarde kvalitete
• recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov, vendar ni imuno pred napačnimi in krivičnimi presojami
• alternativa strokovnemu recenziranju: javno recenziranje (open review, open peer review, anonimous peer review)
• slepa recenzija = avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka
• dvojno slepa recenzija = recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave, ki jo ocenjuje
• anonimizacija recenziranih prispevkov - obvaruje recenzente pred jezo užaljenih avtorjev in v zlonamernost ocenjevalcev

Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem.

Pravopis

Dvom v kredibilnost informacije se najprej porodi, če se pisec ne zna dobro izražati oz. se že na prvi pogled vidi, da ne pozna pravopisa.

Ločila

1. indikator piščeve pravopisne kompetence je, ali pozna razliko med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—) in če ve, kdaj jih zapisovati stično in kdaj nestično

2. indikator so narekovaji, saj slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih

3. indikator je poznavanje dvopičja, tropičja, vprašajev, klicajev in vejic (!)

Velike začetnice

Kako bomo pisali naslove kolon ali vrstic v tabelah (z veliko ali z malo začetnico)? Priporočilo gre v smer velike začetnice. Celice znotraj tabele bodo praviloma z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena.

V alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo. Vendar morajo biti potem take vse alineje. V nasprotnem primeru, kadar je stavčne narave samo posamezna alineja, se iz zadrege rešujemo z uporabo podpičij med povedmi, namesto da bi uporabili piko.

Digitana pismenost

Formati besedil

Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil. Prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov:

• txt - golo besedilo
• doc, docx, rtf, odt - obogateno besedilo
• htm ali html - spletno besedilo
• pdf - natisljivo besedilo (vanj ne more nihče posegat)
• besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic

Besedilo v wikijih

Pišemo neposredno v okno, ki se odpre s pritiskom na zavihek Uredi. V wikijih lahko delamo tabele, uporabljamo matematične formule, rišemo grafe, vstavljamo slike.

Osnovne informacije:

• za odstavek pustimo eno vrsto prazno
• enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)
• naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.)
• ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’
• povezave napravimo z oglatimi oklepaji [[Ljubljana]]; modre povezave pripeljejo na že obstoječa gesla, v rdečem so takrat, ko gesla še ni, in kličejo k pisanju; kadar beseda, ki jo želimo polinkati, ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, kar bo prišlo prav računalniku, in drugič, za navpičnico, v ustrezni skladenjski obliki: Pesnik se je rodil v [[Ljubljana|Ljubljani]].
• sliko vstavimo preko menija

Napredne informacije:

• v dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev, Cobissovo številko vnesemo npr. s {{COBISS|ID=nnnnnnn}}, okvirček za avtorja s predlogo {{infopolje pisec}}, okvirček za knjigo s predlogo {{infopolje knjiga}}, razprti tisk z {{razprto|aaaaaaa}}, tako tudi gotico, nejasno napisane in popravljene besede itd.
• oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#)
• presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom
• v wikijih delujejo tudi ukazi za format html: <br> za prelom vrstice, <hr> za vodoravno črto, <center> za centriranje besedila
• <poem> uvaja pesemsko besedilo, </poem> ga zaključuje

Sporočanje popravkov in komentarjev

Naloga lektorja, urednika ali mentorja je, da svoje posege v besedilo jasno označijo, tako da so sledljivi, pisec pa se je dolžan nanje odzvati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katere ne.

Navajanje

Čemu sploh citiramo

Sklicevanje na druge pisce je na daleč prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja (v leposlovju tega ni). V strokovnih spisih so sklici grafično poudarjeni z narekovaji ali so celo v samostojnem odstavku in pospremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oziroma v opombi na dnu strani. Viri so urejeni po priimkih avtorjev in niti pomislimo ne, da bi citate mogoče lahko identificirali kako drugače, recimo po naslovih del ali po ključnih besedah. Priimki citiranih avtorjev so neredko poudarjeni z razprtim tiskom ali s kapitelkami in tako na daleč signalizirajo, za kakšno besedilo gre.

Prepisovanje

• plagiat = uporaba tujega znanja kot lastnega (ne navedemo od kod je informacija vzeta)
• 2009 manifest digitalne humanistike napoveduje preobrat v strokovnem bontonu
• najbolj nekorektna in nekolegialna oblika prepisovanja: akademska (kraja teme, ideje, naslova ...)
• zahteva po izvirnosti bremeni literarno vedo in odnose na literarni sceni

• občutljivost avtorjev ob modebitnem citiranju ali posnemanju
• postmoderna je razrahljala preveliko občutljivost za avtorsko lastništvo

Citatna industrija

Citatni indeksi

• (citation index) = bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave (s tem ustvari pregled medsebojne povezanosti ter hrakti loči bolj od manj pomembnih besedil)
• citatni indeksi za znanstvena področja:

• SCI (Science Citation Index)
• SSCI (Social Sciences Citation Index)
• AHCI (Arts and Humanities Citation Index)

• V Sloveniji: Scorpus in Web of Science (WoS)
• neplačljiva Googlova citatna podatkovna zbirka: Google Učenjak (Google Scholar):

• pregled nad citatnostjo, izračun h-indeksa (razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov) in i10-indeksa (število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane)

• tradicionalna humanistika ni najbolj naklonjena kvantifikaciji, merjenju, številkam in vztrajno izreka kritike na račun bibliometrično pridobljenih kazalcev uspešnosti in vplivnosti (komercialnost inštitucij...)
• nasprotovanje merjenju je nesmiselno → zavračanje znanstvenih načel in (večji meri) objektivnosti
• problematilnost bibliometričnih števil → vpliv na splošen ugled publikacije ali revije (npr. Slavistična revija je zaradi necitiranosti izpadla s seznama domačih revij (SSCI in AHCI))

Faktor vpliva

• IF (impact factor) je števlika, ki kaže stopnjo uglednosti (posledično vplivnosti) znanstvene revije

• bibliografski servis Thomson Reuters, ki IF izračunava za omejeno število revij v svojih dveh citatnih indeksih

• število citatov (v drugih pomembnih revijah v zadnjih dveh letih) : število objavljenih člankov (v tem času) = povprečje citiranosti na članek
• kulturna pristranskost meritev → neločevanje članka in recenzije
• narava indeksa je podvržena manipulaciji → dogaja se prisilno citiranje (pogoj za objavo v reviji je citiranje njenih prejšnjih člankov)
• dvomi v faktor vpliva (kot merilo kvalitete člankov) so pripeljali do predloga zamenjave z Googlovim algoritmom za rangiranje strani oz. s kombinacijo obeh algoritmov → štetje povezav preko webspider-ja
• na Wikipediji lahko branost preverimo v zavihku Podatki o strani

Slovenske znanstvene revije

Slovenske revije:

• Primerjalna književnost
• Slavistična revija
• Jezik in slovstvo
• Knjižnica
• Phainomena
• Acta Neophilologica...

Za posamezna področja so relevantne tudi Otrok in knjiga, Sodobnost, Dialogi...

Tuje revije s slovenskimi prispevki:

• Slovene Studies (ZDA)
• Slavistika (Beograd)
• Slavia Meridionales (Varšava)
• Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana) ...

Citatni slogi

Glavni citatni stili:

• APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
• MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
• AMA (medicina, biologija)
• čikaški (naravoslovje, splošno)
• wikipedijski

Poznani so še: Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver...

Najpomembnejši deli bibliografske enote:

• avtor
• naslov
• ime spletišča in datum
• kraj, založba, letnica in knjižna zbirka
• naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani
• naslov revije, letnik, številko, letnico in strani
• naslov časnika, datum in strani

Tehnika citiranja

• citat ali navedek je iz dveh delov:

1. dobesedni navedek → loči se ga z narekovaji ali s samostojnim, zamaknjenim odstavkom (pri daljših citatih)
2. vir citata v oklepaju na koncu citiranega besedila (opomba, kratki sklic, neposredna povezava na vir)

• kratki sklici so zapisani v oklepaju neposredno za povzetim besedilom

• »Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)

• navedke označujemo na tri načine:

• z narekovaji
• s svojim odstavkom
• z narekovaji in oglatimi oklepaji, ki označujejo del izpuščenega besedila ali vrivanje drugega besedila v navedek

• Praktični spisovnik

Viri in literatura

Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih:

• viri = gradivo, ki je predmet raziskave
• literatura = teoretični ali metodološki pripomočki (orodja) za raziskavo

Zaslon in papir

• selitev časopisov (in vseh informacij) na splet → naročniki zaradi spletne dostopnosti časopisov odpovedujejo naročnino na strokovne časopise, njihove naklade se manjšajo in tiskarne se postopoma usmerjajo samo v postavljanje besedil in v tiskanje majhnega števila arhivskih izvodov
• tehnologijo CTF (computer to film) je nadomestila tehnologija CTP (computer to plate)
• navajanje celotnih URL-jev na papir ne pride v poštev!

• so preveč spremenljivi, tipografsko težko obvladljivi in na papirju tudi popolnoma neuporabni (nihče jih ne pretipkava v ukazno vrstico na spletu)
• spletni objavi se URL-ji kot hiperpovezave skrijejo pod izbrani niz v navedbi

• bralske izkušnje s tiskano knjigo so tako zelo močne, da jo spletišča, ki ponujajo knjige, želijo čim zvesteje posnemati:

• na Internet Archive možnost Read Online prikliče na zaslon knjigo, po kateri bralec lista, kot bi listal po fizični knjigi,
• prostodostopni program Calaméo, preko katerega so na ogled knjige Slavističnega društva Slovenije v zbirki Slavistična knjižnica
• nekateri drugi programi listanje pospremijo s šelestenjem papirja
• upajmo, da ne bodo izumili še elektronskega vonja knjige, saj bi to lahko hitro vodilo v propad tiskovine

Zgledi

Knjiga

Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS

Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.

Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.

Knjiga na bralniku

Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.

Članek v zborniku

Silvija Borovnik. simpozij/sim21/borovnik.pdf Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

Članek, ki je dostopen v obliki predavanja na videu:

Miran Hladnik. Iz kakšnega testa so slovenski junaki. Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: Zbornik predavanj. 45. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: FF, 2009. 61–72. COBISS Videolectures.net.

Poglavje

Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Spremna beseda

Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. 427–429. COBISS

Spremno besedilo na zavihku knjige:

Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. COBISS

Razprava v reviji

Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–82. COBISS

Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. Tudi na spletu.

Članek v časniku

Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. COBISS

Članek na dLibu

Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS dLib

Jože Horvat. Pavle Zidar, Izlet v mrak. Sodobnost 18/5 (1970). 555–57. dLib

Enciklopedijsko geslo

[[:w:sl:Planinska povest|planinsko povest]]

Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.

Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). SBL. Slovenska biografija.

Anton Kacin, Jožko Kragelj in Marijan Brecelj. Abram, Jože (1875–1938). PSBL. Slovenska biografija.

Naturalízem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU, 2008.

Forum

Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013.

Spletni tečaj

J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

Blog

Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

Članek na spletišču

Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82. COBISS

Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. Gore in ljudje 7. jun. 2007. Splet.

ANKA. [Komentar k članku Barbare Leban Srečna, ker sem ženska]. LUD Literatura 28. jan. 2014.

Zapis v podatkovni zbirki

Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

Diplomska naloga

Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

Prosojnice, video predavanja, animacija

Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx

Anubis Animation (Ancient Egypt). Youtube 21. maja 2012.

Zemljevid

[Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Topografski pogled. Ogled 5. feb. 2014.]]

Fotografija

Slika 4: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012.

Slika 7: Rajko Korošec (File:Rajko Korošec.jpg). Foto Miran Hladnik 28. jun. 2007. Wikimedia Commons.

Slika 12: Vasilij Ćetković – Vasko. Alma Karlin. Foto Miran Hladnik. Galeri220 -- Alma Karlin. Fotoalbum 220: In s tem neminljiv spomenik slovenstva ... postavila. 8. maja 2014.

Risba

Glasbeno delo

Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen.

Radijska, televizijska oddaja in film

Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.

Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

Napake pri citiranju:

• nepoznavanje temeljnih referenc
• poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
• vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni[139]
• nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
• samocitiranje
• citiranje zaradi citiranja samega
• navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
• še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
• za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
• navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča

Navajanje na Wikipediji

Posebnosti pri navajanju virov:

• med viri se ne navajajo drugi članki z Wikipedije (nanje se lahko sklicujemo v obliki linkov)
• poudarjena je prepoved lastnega raziskovanja oz. sklicevanja nanj
• Wikipedija nima svojega »hišnega stila« citiranja, sprejema vse obstoječe standarde, vendar si prizadeva, da je citiranje znotraj posameznega članka kolikor mogoče poenoteno

Žanri

• v akademskem svetu se izraz strokovni uporablja večinoma v vrednostno razlikovalnem smislu: strokovno je tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega
• včasih so za zgled strokovnih objav veljali: slovarji, bibliografije, kazala, enciklopedični prispevki, učbeniki, priročniki, antologije...
• izvirni znanstveni članek = prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji
• pregledni znanstveni članek = sintetično in kritično poročanje o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja in nadgrajevanje z avtorjevimi stališči
• strokovni članek = že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo

• objavljeni so v strokovni (na literarnovednem področju npr. Otrok in knjiga) ali znanstveni reviji (npr. Primerjalna književnost)
• po zahtevnosti in v slogu pa prilagojeni bralcem teh revij

• poljudni članek = namen je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj

• od strokovnih se razlikujejo tudi po mestu objave (časniki, nespecializirane revije za najširšo publiko)

• v humanistiki imajo najuglednejši status monografske publikacije (knjige)

• znanstvene in strokovne knjige, univerzitetni učbeniki, drugi šolski učbeniki, učno gradivo, priročniki...
• Cobiss našteva tudi diplome, magisterije in disertacije → v principu gre pri vseh za inovativno, torej znanstveno delo

Status strokovnega pisanja imajo naslednji žanri:

• podatkovna zbirka
• poročilo o dogodku
• povzetek
• članek (nagovor, spremna beseda, jubilejni zapis, komentar, glosa, intervju, dnevniški zapis, (pismo), forumski in novičarski prispevek, blog)
• kritika (polemika, strokovna ocena)
• enciklopedijsko geslo
• esej
• predavanje (prosojnice)
• kritična izdaja (uredništvo, redakcija)
• učbenik
• priročnik
• navodila (tutorial)
• razprava
• pregledna znanstvena razprava
• izvirna znanstvena razprava
• strokovna recenzija

Šolsko pisanje

V žanre šolskega strokovnega pisanja spadajo:

• referat
• esej
• diplomska naloga (magisterij, doktorat)

Šolsko ali akademsko pisanje se od »zaresnega« razlikuje v tem, da je njegov prvi namen izpolniti študijske obveznosti, za oceno in za dosego naziva, kar prepoznavno usmerja piščevo obnašanje.

Popravljanje

• priročniki strokovnega pisanja učijo oblikovanja strokovnih spisov od njihovega zasnutka do prezentacije

Popravljanje → izraz za dve različni strokovni dejavnosti: lektoriranje in korigiranje

• lektura = popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno

• angleški prevod besede lektoriranje je 'copy editing' in se nanaša na popravljanje forme besedila, med tem ko si Slovenci z domačo besedo predstavljamo slovenista jezikoslovca, ki skrbi za pravopisno ustreznost besedila

• korektura ali korigiranje (proofreading) = odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje
• korektura in lektura se včasih pomešata

Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi. Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Sprejme lahko takega, kot je bilo oddano, lahko pa avtorju za objavo postavi pogoje: skrajšanje, kompozicijsko preureditev, vsebinske spremembe, upoštevanje slogovnih, pravopisnih in tehničnih pripomb. Šele potem da besedilo naprej lektorju in nazadnje korektorju.

Komunikacija v stroki

E-pošta

Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov. Izumili so jo za potrebe znanstvene komunikacije na MIT leta 1961, za globalno dopisovanje pa je postala uporabna od 80. let dalje.

V vrstico Za: (To:) v glavi pošte vnesemo naslovnikov poštni naslov, v vrstico Kp: ('kopija', angl. Cc: 'carbon copy' ) vse tiste, ki jih v pismu ne nagovarjamo neposredno, ampak jim pošiljamo samo v vednost, v vrstico Skp: ('skrita kopija', angl. Bcc: 'blind carbon copy' ) pa prejemnike, ki jih želimo obvestiti tako, da jih drugi ne vidijo na seznamu prejemnikov.

Socialna omrežja

Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma, tj. informacijska družba s svojo participativno kulturo.

• skupne točke: skupnost, kooperativnost in kolaboracija, množičenje (CSCW Computer-supported cooperative work)

Socialna omrežja se razlikujejo v funkcijah:

• Facebook in LinkedIn → zasebna komunikacija in vzdrževanje skupnosti
• YouTube → spletišče za izmenjavo vsebin
• Blogspot in WordPress → pisanje dnevnikov
• wikiji → za tiste, ki bi radi prispevali k skupnemu znanju

Socialna omrežja na različne načine kombinirajo internetne tehnologije pošto, spletne strani, slike, video, kramljanje, spominsko knjigo (guest book), iskanje in adresarje.

Tvit

Tvit (angl. tweet 'čivk') je sporočilo v socialnem omrežju Twitter (Čivkač), ki je zaživelo leta 2006. Omejeno je na 140 znakov in jo imamo za obliko bloganja oz. mikrobloganje.

Zagovor

Med »dramske« oblike strokovnega pogovarjanja spadajo zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov...

Literarna kritika

Ilustracija lastnosti literarnih kritik:

1. Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.
2. Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.
3. Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.
4. Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.
5. Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost.
6. Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.
7. Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.
8. Kritika naj tudi zabava.
9. Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.
10. Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

Razlike med literarno in strokovno kritiko:

• literarna kritika

• predmet je literarno delo (pesniška zbirka, roman)
• status publicističnih besedil
• najdemo jih v ustreznih rubrikah dnevnega tiska (npr. Književni listi Dela) in v literarnih in kulturnih revijah

• strokovna kritika

• predmet je strokovno ali znanstveno delo (npr. literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije)
• status strokovnih besedil
• najdemo v strokovnih revijah (npr. v Slavistični reviji)

Enciklopedični članek

Enciklopedični članki se od drugih vrst strokovnega pisanja razlikujejo najprej po zahtevi za večjo jedrnatost oz. konciznost.

Poudarjeno se za Wikipedijo zahteva upoštevanje naslednjih načel:

• soglasnost, sodelovanje, strpnost, tj. upoštevanje drugih piscev
• vrednostna nevtralnost (zato je prepovedano pisanje gesel o samem sebi in so odveč opredeljevanje, zavzemanje ali aktivizem)

Biografski članek

Pravila za pisanje gesel o osebah so dokaj jasna in ne odpirajo toliko dilem kot gesla o pojmih

• literarnovedne narave so gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, literarnih zgodovinarjih, mecenih in drugih akterjih v literarnem sistemu
• kriteriji "koga izbrati za vpis" → spreminjanje s časom
• zgodnejši cilj spletnih enciklopedij: popis osebnosti, ki so bile že vključene v tiskane leksikone in enciklopedije

Učbenik

Specifike učbeniškega pisanja so:

• dialoškost, ki se kaže v poglavjih Vaje ali Naloge, v formatu delovnega zvezka oz. prostoru za bralčevo interaktivnost, z vprašanji in nagovornimi formami
• povzemanje in ponavljanje (poglavja Pomni, Povzetek...)
• poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov
• privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadja, ilustracije
• skupinsko avtorstvo
• povezovanje v serije

Strokovni blog

Blog (spletnik) je skrajšana oblika angleške besede weblog 'spletni dnevnik'. Strokovni nameni so vabljivi področni blog (npr. o slovenski literarni zgodovini), blog na določeno temo (npr. o zgodovinskem romanu), lahko pa tudi osebni blog humanista, raziskovalca ali pedagoga, ki svoje izkušnje in nasvete sporoča strokovni skupnosti. Blogarske objave se izogibajo intenzivni argumentaciji in citiranju in niso podvržene recenziranju, zato nimajo znanstvenega statusa.

Blogarska orodja: WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos

Primerna zvrst za politično diskusijo, za publiciste, za estradnike, javne osebnosti...

Spletni forum

Spletni forumi (internet forum) na strokovno ali znanstveno tematiko so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti. Člani skupnosti na forumu objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje, ugovore, polemike, vabila, oglase...

Spletni forum oz. spletna oglasna deska je pojav konca 90. let 20. st. in nadaljuje tradicijo forumskega strokovnega pogovarjanja, ki je bilo pred spletom poznano pod imenom elektronska oglasna deska (bulletin board system, BBS) ali poštni seznam (electronic mailing list). Gre za kombinacijo e-pošte in spletnega arhiva (v času pred spletom pa za kombinacijo e-pošte in novičarskega arhiva). Arhiviranje sporočil je pomembna funkcija, ki spletne forume loči od spletnih klepetalnic (chat room). Ponujajo tudi možnost sledenja temi, ki je v slovenščini dobila ime nitkanje (threading).

Moderirani forumi:

• tematsko strožji in bolje organizirani
• daljša življenska doba
• lahko postane podoben spletnemu časopisu

Nemoderirani forumi:

• preveč izpostavljeni spletnemu aktivizmu motenih posameznikov, ki z vztrajnim in nadležnim politiziranjem, podžiganjem in žaljivostjo odvračajo druge od branja in sodelovanja

Humanist:

• začetek: 1987 v obliki poštnega seznama
• urednik: Willard McCarty

SlovLit:

• teme akademskega izobraževanja in raziskovanja, društvenega in inštitucionalnega življenja, metod, dogodkov in publikacij, ki se jim da pritakniti pridevnik digitalni
• člani objavijo več kot 800 sporočil letno: razpise, vabila na dogodke, obvestila o knjigah in drugih objavah, spletiščih, projektih, digitalnih orodjih, kritike, diskusije, polemike...
• osrednja informacijska točka za našteta področja.

Slog

Današnja izkušnja besedilo povezuje z zasloni: na mobiju, tablici, računalniku, televiziji, reklamnih panojih. Zaslon vse pogosteje narekuje besedilu obliko.

Sestavni deli

Kompozicijski elementi strokovnih besedil:

• avtorjevo ime
• naslov
• izvleček
• ključne besede
• povezave
• kazalo
• telo besedila
• uvod
• teorija/metoda
• gradivo
• analiza
• sklep
• literatura
• priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Za lažje pomnjenje kompozicije znanstvenega prispevka je po svetu v uporabi kratica IMRAD (introduction, methods, results and discussion), ki bi jo za naše potrebe lahko prevedli z UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep). V navodilih za pisanje doktorskih dispozicij je predvidena nekoliko drugačna kompozicija: Naslov, Izvleček, Hipoteze (namen), Utemeljitev, Metode, Rezultati, Literatura. Nimajo vse vrste strokovnega pisanja vseh naštetih delov, kratki članki katerega od elementov lahko tudi pogrešajo. IMRAD je v veljavi za eksperimentalne vede, t. i. deskriptivna področja, kamor spada tudi največji del literarne zgodovine, pa tej kompoziciji ne sledijo.

Naslov

Priporočila za oblikovanje naslovov strokovnih in znanstvenih spisov:

• izraža temo natančno in jedrnato; priporočena dolžina je največ deset besed s terminološko težo
• je pravopisno brezhiben
• ne vsebuje krajšav
• ni v obliki stavka ali vprašanja
• stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim
• ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena
• ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami
• če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico
• podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova

K naslovu spada UD-klasifikacija, ki jo članku priskrbijo bibliotekarji na urednikovo prošnjo.

Izvleček

Izvleček (sinopsis, abstrakt, angl. abstract) v glavi članka je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo. V večini izvleček obsega 10 vrstic oz. 100-500 besed.

Sestavni deli izvlečkov, ki v grobem ustrezajo kompozicijskim enotam članka:

• predmet raziskave
• metode
• rezultati
• sklep oz. implikacije

Ključne besede

Izbira ključnih besed, s katerimi je avtor dolžan opremiti razpravo, je postopek kjer v kategorijah iščemo širša predmetna področja, kamor uvrstimo članek, s ključnimi besedami pa poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek. Večinoma gre za utrjene têrmine, v redkem primeru novih metodoloških pristopov pa je med ključnimi besedami lahko tudi kak neologizem. Utrjenost terminov bomo preverili v enciklopedijah in leksikonih, v Novi besedi ali v Gigafidi in v stvarnih kazalih strokovnih knjig.

Kazalo vsebine

Kazalo oblikuje program za pisanje sam, če le ustrezno označimo tiste dele besedila, ki imajo status naslovov in podnaslovov poglavij.

Nasveti za tvorjenje:

• naslovi in podnaslovi poglavij naj bodo kratki
• pri standardiziranih žanrih, kot so npr. biografska gesla, naj se ravnajo po vzorcu
• kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja; poglavje iz ene same povedi ali alineje ni smiselno
• dolga poglavja naj bodo razčlenjena v podpoglavja

Povezave

• ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu oz. tekst od hiperteksta

Napake (strokovnega pisanja)

• Gostobesednost: odvečne besede in besedne zveze: tudi, še, pa, relativno, nedvomno, približno, prav gotovo...
• Nerazumljivost
• Pomanjkanje konteksta
• Manierizem: koristno slogovno vodilo je, naj bo besedilo sklenjeno, naj se stavki lepo in neprisiljeno vežejo drug na drugega in delajo besedilo kompaktno.
• Slogovna ubornost: nasprotna skrajnost, ki utegne vanjo pasti pisec začetnik, je pretirano ponavljanje posameznih izrazov. To se zgodi pri povzemanju prebranih strokovnih del, kjer bodejo v oči formulacije, da avtor ugotavlja, poudarja, opozarja, trdi, navaja, citira, vztraja.
• Pristranskost: pristranskost ima izvor v piščevi zaljubljenosti v temo. Bolj ko se poglabljamo v strokovno témo, bolj domača nam postaja, bolj nam prirašča k srcu.
• Terminologizacija
• Spol in število
• Mentalno brambovstvo in servilnost: občutljivo razmerje med domačim (svojim, tradicionalnim) in tujim (prevzetim) na več nivojih strokovnega pisanja in je pravzaprav nazorskega značaja.

Govorna prezentacija

Standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje, najpogosteje v strokovnih časopisih, monografijah in zbornikih, redkeje na radiu in televiziji ali samo na spletu. Standardna postaja postavitev vsega, kar je publicirano v tisku ali v govornih medijih, na splet. Objave so tudi bibliografsko registrirane. Pisna besedila niso najbolj primerna za zvesto govorno reprodukcijo. Pri branju motijo opombe, bibliografske navedbe, citati, izziv predstavljajo slike, tabele, grafikoni.

Prosojnice

Prosojnice pridejo prav tako govorcu kot tudi poslušalcu. So koncipirane za seznamsko podajanje informacij, saj sestavljavcu ponudijo seznam kot privzeto obliko besedila.

Orodja za izdelovanje prosojnic: PowerPoint, Google Slides, Prezi, Google Docs...

Vizualizacija

Fotografije

Fotografija z rastočim deležem v sferi strokovnega sporočanja podpira trditve o paradigmatičnem civilizacijskem zasuku. Licenca creative commons ohranja trdoživo kategorijo individualnega avtorstva z atributom by, ki ga morajo upoštevati vsi uporabniki fotografij na spletu. Atribut by zahteva, da pri uporabi izdelka v prostem dostopu vedno navedemo ime njegovega tvorca, oz. da mu »priznamo avtorstvo«.

Album slovenskih književnikov iz leta 1928 je namenjen fotografijam pisateljev.

Med besedilnimi zvrstmi je fotografiji najbolj naklonjena publicistika in znotraj nje žanr reportaže. Kadar delež fotografije prevladuje, govorimo o fotoreportaži. V leposlovju je fotografija omejena na naslovnice ali zavihke knjig, kjer najdemo portret avtorja, in na tiste žanre, ki se spogledujejo z dokumentarno literaturo, npr. spomini, pričevanja, biografije, lokalnozgodovinski roman. Fotografska ustreznica stripu se imenuje fotoroman (angl. fotonovela). Med žanri vsakdanjega sporočanja se fotografija pojavlja v blogih, na Facebooku in drugih socialnih omrežjih. Pričakujemo jo v nekaterih strokovnih žanrih: navodilih za uporabo, slikovnih slovarjih in enciklopedijah. Popularne publikacije te vrste so kuharske knjige, zdravstveni priročniki, potopisna in vodniška literatura.

Mesto za hrambo posameznikovih fotografij z javno namembnostjo (pa tudi zasebnih): Picasa Web Albums, Yahoojev Flickr, Facebookov Instagram, Googlovi Zemljevidi, Microsoftov OneDrive, slovenski Shrani.si...

Licenciranje fotografij

Fotografijo zadeva jugoslovanski zakon o avtorskih pravicah iz leta 1978, po katerem so avtorske pravice za fotografije potekle 25 let po objavi. Ta zakon je veljal do 29. 4. 1995, ko se je »varstvo« raztegnilo na 70 let.

Na Wikimedijinih spletiščih so prepovedane:

• objave kiparskih in slikarskih upodobitev avtorjev ter knjižnih ilustracij (izjema: ko je od smrti ilustratorja, kiparja ali slikarja minilo že 70 let)
• objava fotografij stavb ali kamnoseško obdelanih nagrobnikov (katerih avtorjeva smrt še ni zabeležila 70 let)

Z zalogo javno uporabnih fotografij bi postopoma vzpostavili okolje svobodne kulturne izmenjave (free culture movement), v katerem bi avtorski napuh, avtorska zaščita, komercializacija intelektualnih proizvodov in trgovanje z njimi izgubili svoj pomen

Nalaganje na wikije

Pametno je sliko opremiti s ključnimi besedami oz. kategorijami in jo dobro opisati. Enako velja, kadar nalagamo sliko samó na slovensko Wikipedijo. Slabo dokumentirane slike administratorji označijo s predlogo {{ovl}}, ki pomeni opis, viri, licenca, in jih, če se pomanjkljivosti ne popravijo, zbrišejo.

Infografika

Informacijska grafika (infographic) je oblika vizualizacije podatkov, tj. vizualna prezentacija podatkov, informacij in znanja sploh, ki izrablja sposobnosti človeškega vida za hitro in jasnejše dojetje vzorcev ali trendov v kompleksnih podatkovnih nizih. Zanimanje za infografiko so spodbudila popularna prostodostopna računalniška orodja, ta pa so nastala zaradi strmega naraščanja števila podatkov, ki jih drugače ne bi bilo mogoče obvladati.

Spletni zemljevidi: Geopedija, Google Earth, Google Maps, Street View – spletišča spadajo v skupino programskih orodij GIS geografski informacijski sistemi → in jih prilagajati svojim potrebam

Grafični prikazi so izum iz konca 18. stoletja, v začetku 20. stoletja so grafične prezentacije najbolj uporabljali geografi, danes jih vsa znanstvena področja in publicistika. Podatkovne zbirke niso značilne kar za vso literarno vedo, ampak samo za le metode v literarni vedi.

Tabele

Včasih zadošča, če so podatki iz podatkovne zbirke predstavljeni v obliki tabele (table, table (information)), kjer so podatki razporejeni po celicah na preseku med stolpci in vrsticami.

V wikijih bomo tabelo oblikovali takole:


{| class="wikitable"
|-
!
! FR do 1900
! FR 1900–1918
|-
| slovenski
| 12 %
| 29 %
|-
| slovanski
| 44 %
| 19 %
|-
| svetovni
| 44 %
| 52 %
|}


in dobili na zaslon naslednjo preglednico jezikov, iz katerih so prevajali feljtonske romane (FR) v slovenščino:

	FR do 1900	FR 1900–1918
slovenski	12 %	29 %
slovanski	44 %	19 %
svetovni	44 %	52 %

Besedilo v okencih tabele naj ne bo obojestransko poravnano, ker to povzroča grde praznine med besedami. Naslovna okenca na vodoravni ali navpični osi naj se po možnosti začenjajo z veliko začetnico.

Grafikoni

Obstaja več klasifikacij grafičnih predstavitev podatkov:

• grafikon (chart): histogram, črtni, stolpčni, palični, tortni, graf raztrosa (tudi korelacijski diagram ali raztreseni oz. razsevni grafikon, scatter-plot), statistična distribucija (verjetnostna razporeditev), graf funkcije
• diagram (graph): časovni ali kronološki (časovne vrste), drevesni (hierarhični diagram ali dendrogram; generira ga klastrska analiza ali grupiranje (cluster analysis), tudi gručenje), omrežni, organizacijski, diagram poteka (flowchart), genealoški, Vennov
• kartogram, shema, piktogram

Zemljevidi

Marja Boršnik je v prvi knjigi Tavčarjevega Zbranega dela (1952) objavila Načrt Poljan v drugi polovici XIX. stol. Prikazuje 60 domačij, »katerih prebivalci se [...] omenjajo v zvezi s Tavčarjevim delom« (376), z nekdanjimi in novimi hišnimi številkami.

Zemljevidom je posvečeno veliko prostora v knjigi Urške Perenič Empirija v literarni vedi (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2014), zato tule zadoščajo navedene povezave na spletna mesta in na navodila študentom za vnos literarnih točk, poti ali prostorov na Geopedijo

Besedni oblak

Omrežno orodje Wordle na zaslon izriše besedni oblak teksta, ki smo mu ga dali v obdelavo, Voyant tools pa zraven oblaka besed, ki očitno vsebuje tudi klitike, pove o besedilu še marsikaj drugega statistično zanimivega.

Iskanje

Za red si z oblikovanjem standardov popisa in podeljevanjem edinstvenih številk za avtorje, založbe in posamezne objave prizadeva več inštitucij. Da ne bi prihajalo do zamenjav med avtorji, pri Cobissu poskrbi koda (številska identifikacija) vsakega avtorja.

V mednarodnih okvirih je možnosti pripisovanja del napačnim avtorjem še veliko več. Disambigvaciji (razločitvi pomenov) naj bi pomagal prostodostopni sistem ORCID (Open Researchers and Contributor ID), ki deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo, kjer si zainteresirani posamezniki z registracijo zastonj pridobijo alfanumerično kodo in ročno izločijo izmed objav, ki se pokažejo pod njegovim imenom, tiste, ki mu ne pripadajo. ORCID je mednarodna, interdisciplinarna, odprta, neprofitna civilna organizacija, ki jo podpirajo založniki in akademske inštitucije, in znanstvenike ter njihove objave opremi z enkratno digitalno oznako in avtomatizira njihovo medsebojno sklicevanje.

Identifikaciji knjižnih objav je od 1970 dalje namenjena številka ISBN, identifikaciji periodike ISSN, identifikaciji spletnih objav pa DOI.

Tudi Wikimedijina spletišča si pomagajo z identifikacijskimi oznakami, ki naj služijo pri iskanju in mednarodni primerljivosti enciklopedičnih tem. Člankom postopoma dodajajo predlogo Normativna kontrola, ki gesla povezujejo s knjižničnimi in kataloškimi sistemi, kot so CONOR, VIAF, ORCID, OVL.

UDK

Številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija), ki spremlja objave, nasprotno od enkratnih številk ISBN, ISSN ipd. poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti.

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije
1 Filozofija. Psihologija
2 Teologija. Verstva
3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje
5 Matematika. Naravoslovje
6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika
7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport
8 Jezik. Književnost
9 Geografija. Biografija. Zgodovina

Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije pozna sedmero področij: naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika, interdisciplinarne raziskave, ki so naprej členjena na 260 podpodročij, pri čemer humanistiki, ki je našteta na zadnjem mestu, pripada pičlih 20 alinej ali 7 %. Literarne vede imajo znotraj humanistike šifro 6.07.

Slovenski Statistični urad uporablja za izobraževanje in usposabljanje klasifikacijski sistem KLASIUS. Humanistične discipline imajo tu karakteristično kodo 22: slovenski jezik s književnostjo npr. 2231, primerjalna književnost 2253.

Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti (CERIF - CERCS) postavlja med petimi področji humanistične vede na prvo mesto, sledijo pa družboslovje, naravoslovno-matematične vede, biomedicinske, tehnološke vede. Področij in podpodročij je tu še več (550), delež humanističnih je med njimi 20 %, slaba polovica tega je filoloških disciplin.

Klasifikacija FOS 2007 ima 47 področji (in je najpreglednejša): naravoslovne vede, inženirske in tehnološke vede, medicinske in zdravstvene vede, kmetijske vede, družbene vede, humanistične vede. Jeziki in književnost imajo znotraj humanistike šifro 6.2; zraven so še zgodovina in arheologija, filozofija, religija in etika, umetnost (umetnost, umetnostna zgodovina, izvajanje umetnosti, glasba) in druge humanistične vede. Humanistika ima tu nekako 13-odstotni delež.

Bolj so v javni zavesti enciklopedične klasifikacije, ki delijo znanosti na dve veliki področji: družbene vede, ki raziskujejo človeka in družbo, in naravoslovje. Še drugačna je razdelitev na empirične (eksperimentalne) in formalne znanosti (matematika, logika). Pa delitev na temeljne in uporabne (aplikativne) znanosti. Prepletanje raziskovalnih področij kliče po ustanovitvi posebnega segmenta interdisciplinarnih raziskav, samorefleksija pa po osamosvojitvi filozofije in zgodovine znanosti. Ameriška klasifikacija znanstvenih področij se razlikuje od evropske: čemur se v Evropi reče medicina in agrarne vede, dobi v ZDA ime znanosti o življenju (life sciences). »Trde vede« v angleško govorečem svetu propagirajo kot STEM (science, technology, engineering, mathematics) oz. MINT (mathematics, information sciences, natural sciences, and technology); v kratici manjka H za humanistiko.<ref>Carlos Monroy. 27.971 humanities. Humanist Discussion Group 15. apr. 2014.

Evropska klasifikacija FOS 2007 (Fields of Science) ali frascatijski lestvici,<ref>Frascati je mesto v Italiji, kjer so sprejemali metodologijo statističnih raziskav pri OECD (Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj), zato lestvico slovenimo po zgledu bolonjskega, schengenskega, osimskega sporazuma in ne morebiti kot Frascatijevo lestvico, ki natančneje našteva literarnovedna področja:

• Klasika
• Literarna teorija in kritika
• Literarni pregledi
• Književnost
• Afriška, avstralska in kanadska književnost
• Ameriška književnost
• Književnost Britanskega otočja
• Nemška, nizozemska in skandinavska književnost
• Romanska književnost
• Slovanska književnost
• Poezija

Ko ta seznam primerjamo s seznamom literarnih panog v tistem delu UDK-jevega predalčka pod št. 8, ki zadeva literarno vedo (tj. št. 82), se potrdi občutek, da so klasifikacije zelo spremenljive in arbitrarne.

886.3.0/.09 Podpoglavja te rubrike so: snovi, prevodi in stilistika, študije po obdobjih, študije po avtorjih in po zvrsteh in primerjalne študije.

UD-klasifikator ali vrstilec najdemo tako, da pogledamo v seznam gesel, ki se ga da najti pri knjižničarju, in tu po abecedi poiščemo želeno, npr. roman pod črko R (UDK 82–3), kolportažno in poljudno literaturo pod Literatura, kolportažna, poljudna (UDK 82.087.6). Če smo raje samostojni, pogledamo v Spletni splošni slovenski geslovnik.

DOI

• DOI (Digital Object Identifier 'digitalni identifikator objekta') je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti
• URL-ji (spletni naslovi, ki se običajno začenjajo s http://) dokumentov se pogosto spreminjajo
• pridobitev registracijske kode DOI poskrbi za sledljivost dokumenta, ki mu ob spremembi lokacije samodejno zamenja URL med metapodatki

Oblika kode DOI: doi:10.7771/1481-4374.2064

• številka pred poševnico pomeni založnika
• številka za poševnico pa je številka publikacije
• po vnosu v iskalnik na spletni strani organizacije, se nam pokažejo bibliografski podatki za publikacijo

COBISS ID

Na Slovenskem je za identifikacijo publikacij uporabna številka COBISS, s katero je opremljena vsaka pri nas registrirana objava, ne glede na medij, tudi tiste pred nastopom kodirnega sistema ISBN. Bibliografske enote v seznamih literature in v opombah na Wikipediji se tako zaključujejo z nizom {{COBISS|ID=nnnnnnn}}, medtem ko se na tem mestu drugod po svetu pojavi povezava na ISBN ali na kataložni zapis v nacionalni knjižnici. Cobissova začetna stran poleg iskalnega okenca, ki je od vseh servisov gotovo najbolj v uporabi, iščočemu ponuja klasificirane osebne bibliografije raziskovalcev (s povezavo na SICRIS), bibliografije serijskih publikacij, povezavo na podatke o citiranosti slovenskih raziskovalcev na Web of Science in na Scopusu.

Podatki in podatkovne zbirke

Informacije so dveh vrst: dokumenti in podatki.

• dokument → fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo. V literarni vedi je dokument drugo ime za besedilo. Neobjavljenim besedilom se je včasih reklo rokopis, objavljena pa so imela obliko knjige ali članka. Danes dokument enačimo z računalniško datoteko, ki ima lahko besedilni, slikovni, zvočni ali filmski format.
• podatki → osnovni elementi informacije, pridobljeni večinoma z meritvami in prikazani v formatiranih zapisih v podatkovni zbirki ali v obliki tabel in grafov. V praksi se obe vrsti informacij združujeta.

Seznami

Literarnimi žanri izrabljajo naštevalno, seznamsko oz. epizodično kompozicijo zbirke šal, pustolovski, kolektivni, pornografski roman, od besedilnih zvrsti, povezanih z raziskovanjem leposlovja, pa so seznamske narave bibliografije, cvetniki (antologije), leksikoni, enciklopedije.

Digitalna humanistika

literarnovedni segment digitalne humanistike = empirična literarna veda s pomočjo računalnika

• računalniško obdelavo humanističnih podatkov → njihov zajem, ureditev v podatkovno zbirko, njihovo analizo in vizualizacijo oz. prezentacijo
• digitalno humanistiko razumemo kot področje stika dveh kultur (two cultures), znanosti, ki jo v sintagmi zastopa pridevnik digitalna, in humanistike
• zajema tudi novo vedo kulturomiko → osnovno orodje kulturomike je Googlov Ngram Viewer, ki s statistično obdelavo baze 5 milijonov digitaliziranih knjig detektira dinamiko kulturnih pojmov in pojavov skozi stoletja

Seznam raziskovalnih dejavnosti in predmetov raziskave na področju digitalne humanistike našteva naslednja ravnanja s podatki:

1. zajem (podatkovno rudarjenje, data mining)
   • digitalizacija (skeniranje, snemanje)
   • optično prepoznavanje (OCR)
   • pisanje v katerem od urejevalnikov
   • konverzije med digitalnimi formati
   • programiranje
   • izdelava spletnih strani
   • iskanje informacij
   • izdelava seznamov
2. obogatitev
   • dodajanje metapodatkov
   • enkodiranje (dodajanje podatkov o strukturi besedila)
   • anotiranje (opremljanje besedila s komentarji)
   • modeliranje
   • urejanje
   • kartografiranje (umeščanje na zemljevid)
3. analiza (luščenje informacij/struktur/vzorcev iz podatkov)
   • stilometrija
   • modeliranje tem
   • analiza socialnih omrežij
   • vizualizacija
   • analiza čustvenega odziva
   • pridobivanje podatkov (information retrieval)
   • strojno učenje
   • medbesedilna analiza, prepoznavanje vzorcev (Pattern recognition|pattern recognition), statistična analiza
4. interpretacija (pripisovanje pomena)
   • kontekstualizacija
   • modeliranje
   • povzemanje, konceptualiziranje
5. razpečevanje in hranjenje
   • publiciranje
   • identifikacija (DOI)
   • urejanje dostopa (OA)
   • razporejanje
   • bibliografska manipulacija za potrebe citiranja
   • arhiviranje, licenciranje
6. kolaboracija
   • komunikacija
   • participacija (sharing)
   • komentiranje
   • množičenje (crowdsourcing)
7. meta DH-dejavnosti
   • propagiranje DH-principov
   • strokovno ocenjevanje
   • poučevanje
   • sodelovanje oz. vodenje projektov
   • obveščanje (forumi, blogi, twitter, pošta)
   • financiranje, teoretiziranje...

Digitalna humanistika je organizirana na globalni ravni v ADHO, v Evropi je krovna organizacija EADH, Nemci so se združili pod streho DHD, na Slovenskem podobne organizacije ni, je pa Slovenija vključena v mednarodne DH-projekte, kot sta DARIAH in CLARIN.

Leposlovje se je začelo zbirati na spletišču Zbirka slovenskih leposlovnih besedil, danes je na prvem mestu Digitalna knjižnica Slovenije (dLib). Slovenska digitalna humanistika je v tretji fazi, ki zajema neposredno spletno publiciranje računalniško laičnih humanistov: pisanje gesel v Wikipedijo, geolociranje literarnih in drugih kulturnih faktov na Geopediji (npr. sloja Rojstni kraji slovenskih literatov in Literarni spomeniki), sestavljanje priročnikov za Wikiknjige in organizacijo fakultetnih seminarjev in raziskovalnih projektov na Wikiverzi.

Empirične metode

'empiričen' = podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom

Empiričnost: pridobivanje materialnih dokazov (podatkov) z eksperimentiranjem in opazovanjem, merjenje podatkov (preštevanje, kvantifikacija) in preverljivost meritev

Empirični pristopi so v literarno vedo prišli:

• iz nehumanističnih ved, npr. matematike
• iz informacijskih in komunikacijskih tehnologij (vpliva IKT nekateri ne razumejo kot mostu med disciplinami, ampak kot poskus sovražnega prevzema)
• preko jezikoslovja (kvantitativna stilistika, jezikoslovno računalništvo, korpusna lingvistika, jezikovne tehnologije)
• preko tržnih raziskav knjige
• iz tradicije pozitivističnih pristopov v literarni vedi

Cobiss, prvi večji slovenski humanistični projekt, ki temelji na podatkovni zbirki (1991, zametek 1987), spada v bibliografijo, besedilni korpusi (Nova beseda, Gigafida) in digitalizirani slovarji (npr. SSKJ) in jezikovni priročnik s klikljivimi zvočnimi klipi Slovene for Travelers v jezikoslovje, Slovenski biografski leksikon (SBL) pa v biografiko. Register nepremične kulturne dediščine spada v muzealistiko, spletni interaktivni atlas Slovenije Geopedija pa v geografijo. Seveda, tudi Sicris, informacijski sistem o raziskovalni dejavnosti na Slovenskem, ki iz raziskovalčevih objav do dveh decimalk natančno izračuna njegov rang med kolegi, spada v DH, v njen bibliografski del. Najperspektivnejši segment domače digitalne humanistike se zdi korpusno jezikoslovje.

Programi

Programi z zelo obsežnega seznama TAPoR (spletišče za besedilno analizo):

• Weka, data mining software (zajem podatkov)
• Graphviz (risanje grafov)
• Wordle (besedni oblaki)
• knjižnice (WorldCat, Google Books)
• možgansko viharjenje (Text 2 Mind Map, popplet)
• ...

Projekti,revije

• Perseus – projekt digitalne knjižnice antičnih besedil (ZDA)
• Europeana – evropska digitalna knjižnica (Europeana na Wikipediji)
• Gutenberg – najstarejša digitalna knjižnica (projekt Gutenberg)
• ...

Računalniško jezikoslovje

Terminološko teža kot izraz za uporabo računalnika v jezikoslovju (CL), ki se v enem svojem segmentu posveča tudi leposlovju. Računalniška lingvistika je za literarno vedo interesantna, kadar se ukvarja z naslednjimi rečmi:

• iskanje po leposlovju
• povzemanje zgodb
• razlikovanje med literaturo in drugimi vrstami pisanja
• identifikacija in analiza literarnih žanrov
• slogovno razvrščanje besedil in pripisovanje avtorstva
• analiza bralčevih čustvenih odzivov[307]
• analiza konstelacije oseb oz. njihovega socialnega omrežja
• računalniško modeliranje pripovedi, računalniška naratologija in folkloristika
• generiranje literarnih pripovedi, dialoga oz. poezije[308]
• oblikovanje priporočilnih seznamov

Orodja in korpusi

V okviru ZRC SAZU deluje lematizator Določevanje osnovnih besednih oblik (lem) in besednih vrst ali oblikoslovnih oznak in Ugotavljanje pogostnosti besednih oblik – programa Primoža Jakopina. Jezikovna orodja podjetja Amebis so v glavnem plačljiva, korpusi in orodja v okviru spletišča www.slovenščina.eu, ki ga podpira država, so v veliki meri v prostem dostopu, tako tudi jezikovna orodja na Inštitutu Jožef Stefan.

• Prevajalni sistem Amebis Presis
• Slovnični pregledovalnik Amebis BesAna
• Sintetizator govora Amebis Govorec
• Pregibnik podjetja Amebis
• Avtomatska lektorica podjetja Amebis
• (Oblikoslovni) označevalnik, tudi kot spletni servis v okviru projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku
• (Skladenjski) razčlenjevalnik v okviru projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku
• JOS ToTaLe text analyser for Slovene texts Tomaža Erjavca, IJS
• NoSketch Engine konkordančnik Tomaža Erjavca, IJS

Jezikovnotehnološka orodja so bila napravljena za manipulacijo pisnega korpusa Gigafida (1,2 milijarde besed), uravnoteženega korpusa Kres (100 mio besed), govornega korpusa Gos (1 mio besed). Omenimo še manjši korpus Šolar (šolski pisni izdelki), korpus Lektor in program Igra besed Zavoda za uporabno slovenistiko trojína. Na Inštitutu Jožef Stefan je korpus starejše slovenščine (IMP language resources for historical Slovene).

Slovar

paradigma = vzorec

bibliofil = ljubitelj in zbiralec knjig, zlasti starih in dragocenih

defetizem = mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje

amalgamirati = združiti, spojiti se

anafalbet = kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek

revidiranje = brisanje

disambigvacija = razločitev pomenov

eklatanten = očiten, jasen, prepričljiv

kataklizma = dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe

eklatanten = jasen, prepričljiv

diletantizem = začetništvo

grafomanija = obsesija s pisanjem

stavec = kdor ročno ali strojno izdeluje stavek za tiskanje

korifeja = prvak, veličina

tavtologija: opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena, istorečje

nepotizem = dajanje dobrih služb, družbenih položajev sorodnikom