Uporabnik:Nezalavrencak

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Domače naloge[uredi]

Članek Pregled slovenske književnosti od 1945-2000 (Slavistična revija)[uredi]

Mateja Pezdric Bartol. Pregled slovenske književnosti od 1945-2000: Jože Pogačnik, Silvija Borovnik, Darko Dolinar, Denis Poniž, Igor Saksida, Majda Stanovnik, Miran Štuhec, Franc Zadravec: Slovenska književnost III.[uredi]

Jože Pogačnik, Silvija Borovnik, Darko Dolinar, Denis Poniž, Igor Saksida, Majda Stanovnik, Miran Štuhec in Franc Zadravec so avtorji knjige Slovenska književnost III, ki obravnava obdobje od leta 1945 do 2000. Njeni predhodnici sta bili osma knjiga Zgodovine slovenskega slovstva (1972) ter Slovenska književnost 1945-1965.

Poglavje Lirika sta pripravila 2 avtorja. Pogačnik je pisal o inovativnosti pojavov, slogov, veličini besed ter o ustvarjanju pesnikov kot so Župančič, Kocbek, Minatti, Menart itd. Avtorico zmoti neenakost obravnave, pri čemer primerja pol strani, namenjene Pavčku, ter 5 strani za vsakega od avtorjev Pesmi štiri. Drugi del lirike je prispeval Denis Poniž, ki je obravnaval obdobje med 60. in 80. leti ter postmoderno. V obravnavo pa je vključil tudi modernejše avtorje in novejše zbirke.

Poglavje o prozi, delo Silvije Borovnik, nam nudi sistematičen vpogled v razvoj pripovedne proze ter pomembne informacije o življenju posameznih avtorjev. Avtor dela primerja med seboj, išče tuje vplive, branje pa nam popestrijo citati iz posameznih del.

Poglavje o dramatiki predstavlja najobsežnejši del knjige. V poglavju Denis Poniž prikaže povezave med avtorji in besedili, besedila pa tudi opremi z letnico krstne uprizoritve, imenom režiserja ter gledališke hiše. Avtorico pa zmoti, da je veliko del obravnavanih brez prave hierarhije in je preveč razdrobljenih, prav tako pa najde napake v zadnjem poglavju (Napačna gledališka hiša, letnica, imena oseb...).

Poglavji Književnost v zamejstvu ter Mladinska književnost sta novost, saj nista bili del predhodne monografije. Tu najdemo avtorje kot so Alojz Rebula, Florjan Lipuš, Igor Škamperle in drugi.

Preostala poglavja se ukvarjajo s temami, ki niso neposredno slovenska književnost, vendar jo dopolnjujejo. Sem spadajo literarne revije, prevodna literatura, literarna veda in kritika ter uvodna razmišljanja.

Literarnozgodovinska revija Jezik in slovstvo[uredi]

Nekaj besed o Jeziku in slovstvu[uredi]

  • znanstvena revija z literarnovednimi in jezikoslovskimi znanstvenimi članki od leta 1955 naprej
  • sedež uredništva na FF UL
  • glavna in odgovorna urednica je Mojca Smolej (UL)
  • izhaja do 4-krat letno
  • članki so objavljeni tudi na spletni strani Jezika in slovstva

Katja Mihurko Poniž. Pravljice starejših slovenskih pisateljic v literarni tradiciji in vzgojno-izobraževalnem sistemu[uredi]

Uvod[uredi]

Avtorica v članku predstavi devet slovenskih avtoric, ki so pisale pravljice v pripovedni obliki in jih objavile v knjižni obliki pred drugo svetovno vojno. V prvem delu članka ugotavlja, kakšne novosti so prinesle njihove pravljice v tradicijo slovenskih literarnih pravljic, medtem ko v drugem delu navaja, kakšne so možnosti didaktične obravnave v učnih programih pri pouku slovenščine v osnovnih šolah.

Vsebinski del[uredi]

Pravljice, delo pisateljic Ljudmile Prunk in Marice Gregorič Stepančič, je prva knjižna zbirka pravljic ženskih avtoric. Pravljice v slovensko književnost vnašajo moderen pristop: alegorične upodobitve narave, ni več tipskih, črno-belih upodobitev, v katerih je modrost pripisana moškemu, zlo pa ženski, temveč avtorici poudarjata lepoto in pozitivne lastnosti oseb: dobroto, predanost, stanovitost. Avtorici sta s Pravljicami ustvarili nov tip slovenske pravljice - secesijsko pravljico. Žal pa so kritike bile nespoštljive do avtoric in ilustratorja, in obravnavajo delo s sarkazmom in ironijo.

Poleg Lee Fatur je bila med svojimi sodobniki najbolj prepoznavna pravljičarka Manica Koman. Pravljice je pripovedovala v živo in po radijskih valovih. Njene pravljice sledijo tradicionalnim postopkom, v njih ni novosti na slogovni ravni, liki so prikazani stereotipno glede na spol (modri vladar, hudobna mačeha, zlobna čarovnica). Pravljice Ilke Vašte so sicer postavljena v domišljijske dogajalne prostore, vendar jim pripisuje značilnosti, ki spominjajo na slovenske kraje. Pravljice so nastale med in po prvi svetovni vojni, na kar kažejo številna namigovanja v le-teh. Boleče zgodovinske izkušnje, prikazane v pravljicah, so inovacija v slovenski književnosti povojne dobe.

Zbirka Elze Lešnik je do sedaj bila deležna le ene raziskave in sicer s strani Milene Mileve Blažič, ki je številna besedila opredelila kot etiološka oz. razlagalna. V pravljicah prepozna tudi »novo senzibilnost, torej čustva in socialno empatijo do žensk.

Marijana Grasselini Prosenc, je delovala pod psevdonimom Anka Nikolič. Bila je članica založbe Belo-modra knjižica, katere prva izdaja je bila ravno njena knjiga Pravljice o Gralu (1927). Prosenčeva je v svojem članku, kjer pojasnjuje vzroke za nastanek založbe izpostavila problem pomanjkanja »dobrih otroških in mladinskih knjig«.

Marija Jezernik je s svojimi pravljicami, oblikovanimi kot daljšo pripovedno prozo v slovensko otroško in mladinsko književnost vpeljala »nov žanr živalske pravljice« .

Sonja Sever se od prej omenjenih pisateljic v svojih delih razlikuje po dolžini besedil, njeno delo Čevljarček palček in druge pravljice, obsega kar 83 strani. Za delo pa je značilno tudi slovansko/slovensko ozadje.

Vključitev del v nadaljevanju omenjenih pisateljic v učni načrt je smiselna, saj je pravljica v prvem triletju pomembno zastopana zvrst. Pravljice Ples gozdne vile (Stepančič), Šumi, šumi Drava (Lešnik), in Koncertni mojster gospod Žvižga Kos poučuje petje (Jezernik) so zaradi svojih vsebinskih lastnosti za obravnavo primerne v prvem triletju. Učenci ob njih lahko primerjajo pravljični, domišljijski in realni svet ter se preko dramatizacije vživijo v književne osebe. Za obravnavo v drugem triletju so zaradi zahtevnejše vsebine in možnosti interpretacije primerne pravljice Znamenje devojke vile (Vašte), V kraljestvu Triglava (Koman) in Kamenček sreče (Sever). Pravljica Okrogla miza avtorice Nikolič je lahko brana v prvem in drugem triletju, pravljica Povodna deklica in lovec avtorice Fatur pa je za obravnavo primerna v prvem in tretjem triletju. To je mogoče zaradi interpretacije na različnih ravneh.

Janko Glazer: Ciproš[uredi]

O Janku Glazerju[uredi]

Janko Glazer (1893 - 1975) je bil slovenski pesnik, literarni zgodovinar in knjižničar. Obiskoval je klasično gimnazijo v Mariboru in med drugim prav takrat objavil svojo prvo pesem Spomenik v Ljubljanskem zvonu. Z letom 1913 je pričel s študijem slavistike, germanistike in filozofije v Gradcu, od koder se je prepisal najprej na študij prirodoslovja in kemije, nato pa se je po prvi svetovni vojni vrnil in ponovno posvetil slavistiki in germanistiki. Z letom 1922 je tako na ljubljanski univerzi diplomiral. Že od jeseni leta 1920 dalje (med časom študija) je poučeval na gimnaziji v Mariboru kot profesor slovenščine in nemščine, kasneje pa je leta 1931 postal tudi ravnatelj mariborske Študijske knjižnice. Med letoma 1941 in 1945 je bil za čas druge svetovne vojne izgnan v Srbijo, od koder pa se je ponovno vrnil v knjižnico, kjer je današnji mariborski Univerzitetni knjižnici postavil trdne temelje. Bil je poročen z Marijo Robnik, kmečkim dekletom s Pohorja, s katero je imel sina Matijo in hčer Alenka Glazer. Upokojil se je leta 1959, umrl pa leta 1975 na svojem domu.

Analiza pesmi[uredi]

Pesem je sestavljena iz štirih kvartin, v katerih se pojavlja oklepajoča rima (ABBA). Pesem je izpovedne narave, avtor izpoveduje čustvene bolečine ob izgubi sina skozi impresijo narave. Glavna tema je smrt, izražena z motivi narave, cvetenja, krvi in predvsem rastline ciproš.

Forum Slovlit[uredi]

Klemen Lah[uredi]

Življenje[uredi]

Rodil se je leta 1974 v Ljubljani, kjer je na Filozofski fakulteti študiral sociologijo ter slovenski jezik in književnost, oboje na pedagoški smeri. Leta 1999 je diplomiral, 2002 je sledil magisterij iz slovenske književnosti. Na Filozofski fakulteti v Zagrebu je leta 2009 dokončal doktorski študij književnosti. Poučeval je na številnih šolah, deluje tudi kot publicist, gostujoči predavatelj književnosti na Filozofski fakulteti v Zagrebu in Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture, je sodelavec založbe Mladinska knjiga (sodelavec za književnost pri Velikem slovenskem leksikonu, soavtor Leksikona slovenskih literarnih junakov, srednješolskih beril Umetnost besed, Odkrivajmo življenje besed, avtor literarnih kritik in spremnih besed), ter koordinator Cankarjevega literarnega festivala. trenutno pa poučuje na walfdorski gimnaziji v Ljubljani.

Dela[uredi]

Napisal je radijski igri Šopek za Barbaro in Elizabeta Cvilinska ter radijsko pravljico Zakaj je to pravljica, ki so bile posnete in predvajane na Radiu Slovenija. Igra Šopek za Barbaro je zmagala na natečaju za otroško radijsko igro RTV Slovenije in Radia Trsta, radijska pravljica Zakaj je to pravljica pa je bila odkupljena na javnem natečaju za izvirno slovensko pravljico 2010, roman Barbarsko dejanje je prejel nominacijo za nagrado Svetlobnica 2015.

O novi pisariji[uredi]

Uvod[uredi]

Nova pisarija bi se lahko opredelila kot nadaljevanje in dopolnitev literarnovednega priročnika Praktični spisovnik, ki skrbi za standardizacijo strokovnega pisanja. Gradivo je v zadnjih letih doživelo korenito prenovo spričo vedno bolj opaznega prehoda posredovanja informacij s papirja na elektronski zaslon. Beseda pismenost se je včasih uporabljala kot sopomenka besede slovnica, danes pa predvsem zaznamuje znanje, denimo branja in pisanja.

Kam z avtorjem[uredi]

Wiki ima glede avtorstva elektronskih prispevkov posebne principe, saj na Wikijevih portalih ni mogoče vpisati avtorjevega imena na "naslovnico". Poleg tega se pojavljajo zadrege in dileme glede izpostavljanja avtorskega izdelka, ki je lahko podvrženo manipulaciji, ter datuma izdaje elektronskega članka.

Prešernova Nova pisarija[uredi]

Nova pisarija pa je tudi Prešernova satirična pesnitev, s katero je karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost.

Pismenost[uredi]

Pismenost zaznamuje obvladovati znakovnega sistema za pisno komunikacijo. Včasih sta bili zmožnosti branja in pisanja privilegij izrazite manjšine. Z uvedbo obveznega šolstva je pismenost začela izgubljati status priviligiranosti in začela postajati nuja vsakega posameznika. V današnjem času je biti sramotno nepismen. Spremenile so se tudi komunikacijske navade; če se je včasih informacije posredovalo preko pergamenta ali papirja, se jih danes preko elektronskih naprav. Zgodil se je tudi prehod od komunikacijske enosmernosti do interaktivnosti. Specialna pismenost pomeni sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah ali specifičnih situacijah. Komunikacija preko mobilnih telefonov in računalnikov je danes postala del splošne pismenosti; to lahko sklepamo po izjemno velikem številu slednjih naprav v slovenskih gospodinjstvih. Veliko težavo predstavlja posamezniki sloja, ki načeloma tradicionalno skrbi za opismenjevanje ljudstva, ki zavračajo oziroma ignorirajo novo obliko kulturne komunikacije. Elektronska pismenost je postal nujni sestavni del splošne pismenosti, saj med drugim širi polje demokratičnosti - delež ženskih blogerk je denimo izenačen s številom moških. Delež aktivno pisočih, čeprav je pisanje postalo lažje in cenejše kot kadar koli poprej zaradi cenovne dostopnosti modernih sredstev za pisanje in brezplačnosti objav rezultatov pisanja, znaša zgolj štiri procente, saj obča javnost dojema to delo kot nekaj manjvrednega v primerjavi s fizičnim delom.

Slovarček[uredi]