Uporabnik:Nezalavrencak

Test 29.1.2021

--Nezalavrencak (pogovor) 08:25, 29. januar 2021 (CET)

1. Spomni se imen vsaj dveh slovenskih naratologov. (2)

• Taras Kermavner
• Miran Štuhec

Kako bi bolj po domače rekli naratologom? (1) Strokovnjaki s področja pripovedovanja, pripovedništva.

2. Pred Narodno in univerzitetno knjižnico stoji kip literarnega zgodovinarja Ivana Prijatelja. Napravil ga je leta 1942 kipar France Gorše, umestil pa ga je tja arhitekt Plečnik. V slovenski Register nepremične kulturne dediščine je vpisan pod številko 9635. Ali ga smem fotografirati in postaviti v Zbirko (Wikimedia Commons)? (1)

Ne, saj od smrti kiparja še ni minilo 70 let.

3. V Cobissu se nahaja tale zapis literarnovedne razprave. Za vsaj slučaj, če bi se link na Cobiss zatikal, je tule kopija osnovnih podatkov o razpravi:

Oblikuj te podatke za seznam literature, po želji, bodisi za oddajo

Urška Perenič. Beatin dnevnik Luize Pesjak : dogajalni prostor romana. Slavistična revija 66/3 (2018). 251–263. dLib

--Nezalavrencak (pogovor) 08:36, 29. januar 2021 (CET) --Nezalavrencak (pogovor) 08:44, 29. januar 2021 (CET) --Nezalavrencak (pogovor) 08:45, 29. januar 2021 (CET)

test za test

--Neža Lavrenčak (pogovor) 07:47, 15. januar 2021 (CET)

1. Aaron Swartz je omogočil zastonj dostop do člankov. Žal se je njegovo žilvljenje končalo s samomorom. --Neža Lavrenčak (pogovor) 07:49, 15. januar 2021 (CET)

Domače naloge

Članek Pregled slovenske književnosti od 1945-2000 (Slavistična revija)

Mateja Pezdirc Bartol. Pregled slovenske književnosti od 1945 do 2000 : Jože Pogačnik, Silvija Borovnik, Darko Dolinar, Denis Poniž, Igor Saksida, Majda Stanovnik, Miran Štuhec, Franc Zadravec: Slovenska književnost III.

Jože Pogačnik, Silvija Borovnik, Darko Dolinar, Denis Poniž, Igor Saksida, Majda Stanovnik, Miran Štuhec in Franc Zadravec so avtorji knjige Slovenska književnost III, ki obravnava obdobje od leta 1945 do 2000. Njeni predhodnici sta bili osma knjiga Zgodovine slovenskega slovstva (1972) ter Slovenska književnost 1945-1965.

Poglavje Lirika sta pripravila 2 avtorja. Pogačnik je pisal o inovativnosti pojavov, slogov, veličini besed ter o ustvarjanju pesnikov kot so Župančič, Kocbek, Minatti, Menart itd. Avtorico zmoti neenakost obravnave, pri čemer primerja pol strani, namenjene Pavčku, ter 5 strani za vsakega od avtorjev Pesmi štiri. Drugi del lirike je prispeval Denis Poniž, ki je obravnaval obdobje med 60. in 80. leti ter postmoderno. V obravnavo pa je vključil tudi modernejše avtorje in novejše zbirke.

Poglavje o prozi, delo Silvije Borovnik, nam nudi sistematičen vpogled v razvoj pripovedne proze ter pomembne informacije o življenju posameznih avtorjev. Avtor dela primerja med seboj, išče tuje vplive, branje pa nam popestrijo citati iz posameznih del.

Poglavje o dramatiki predstavlja najobsežnejši del knjige. V poglavju Denis Poniž prikaže povezave med avtorji in besedili, besedila pa tudi opremi z letnico krstne uprizoritve, imenom režiserja ter gledališke hiše. Avtorico pa zmoti, da je veliko del obravnavanih brez prave hierarhije in je preveč razdrobljenih, prav tako pa najde napake v zadnjem poglavju (Napačna gledališka hiša, letnica, imena oseb...).

Poglavji Književnost v zamejstvu ter Mladinska književnost sta novost, saj nista bili del predhodne monografije. Tu najdemo avtorje kot so Alojz Rebula, Florjan Lipuš, Igor Škamperle in drugi.

Preostala poglavja se ukvarjajo s temami, ki niso neposredno slovenska književnost, vendar jo dopolnjujejo. Sem spadajo literarne revije, prevodna literatura, literarna veda in kritika ter uvodna razmišljanja.

Literarnozgodovinska revija Jezik in slovstvo

Nekaj besed o Jeziku in slovstvu

• znanstvena revija z literarnovednimi in jezikoslovskimi znanstvenimi članki od leta 1955 naprej
• sedež uredništva na FF UL
• glavna in odgovorna urednica je Mojca Smolej (UL)
• izhaja do 4-krat letno
• članki so objavljeni tudi na spletni strani Jezika in slovstva

Uvod

Avtorica v članku predstavi devet slovenskih avtoric, ki so pisale pravljice v pripovedni obliki in jih objavile v knjižni obliki pred drugo svetovno vojno. V prvem delu članka ugotavlja, kakšne novosti so prinesle njihove pravljice v tradicijo slovenskih literarnih pravljic, medtem ko v drugem delu navaja, kakšne so možnosti didaktične obravnave v učnih programih pri pouku slovenščine v osnovnih šolah.

Vsebinski del

Pravljice, delo pisateljic Ljudmile Prunk in Marice Gregorič Stepančič, je prva knjižna zbirka pravljic ženskih avtoric. Pravljice v slovensko književnost vnašajo moderen pristop: alegorične upodobitve narave, ni več tipskih, črno-belih upodobitev, v katerih je modrost pripisana moškemu, zlo pa ženski, temveč avtorici poudarjata lepoto in pozitivne lastnosti oseb: dobroto, predanost, stanovitost. Avtorici sta s Pravljicami ustvarili nov tip slovenske pravljice - secesijsko pravljico. Žal pa so kritike bile nespoštljive do avtoric in ilustratorja, in obravnavajo delo s sarkazmom in ironijo.

Poleg Lee Fatur je bila med svojimi sodobniki najbolj prepoznavna pravljičarka Manica Koman. Pravljice je pripovedovala v živo in po radijskih valovih. Njene pravljice sledijo tradicionalnim postopkom, v njih ni novosti na slogovni ravni, liki so prikazani stereotipno glede na spol (modri vladar, hudobna mačeha, zlobna čarovnica). Pravljice Ilke Vašte so sicer postavljena v domišljijske dogajalne prostore, vendar jim pripisuje značilnosti, ki spominjajo na slovenske kraje. Pravljice so nastale med in po prvi svetovni vojni, na kar kažejo številna namigovanja v le-teh. Boleče zgodovinske izkušnje, prikazane v pravljicah, so inovacija v slovenski književnosti povojne dobe.

Zbirka Elze Lešnik je do sedaj bila deležna le ene raziskave in sicer s strani Milene Mileve Blažič, ki je številna besedila opredelila kot etiološka oz. razlagalna. V pravljicah prepozna tudi »novo senzibilnost, torej čustva in socialno empatijo do žensk.

Marijana Grasselini Prosenc, je delovala pod psevdonimom Anka Nikolič. Bila je članica založbe Belo-modra knjižica, katere prva izdaja je bila ravno njena knjiga Pravljice o Gralu (1927). Prosenčeva je v svojem članku, kjer pojasnjuje vzroke za nastanek založbe izpostavila problem pomanjkanja »dobrih otroških in mladinskih knjig«.

Marija Jezernik je s svojimi pravljicami, oblikovanimi kot daljšo pripovedno prozo v slovensko otroško in mladinsko književnost vpeljala »nov žanr živalske pravljice« .

Sonja Sever se od prej omenjenih pisateljic v svojih delih razlikuje po dolžini besedil, njeno delo Čevljarček palček in druge pravljice, obsega kar 83 strani. Za delo pa je značilno tudi slovansko/slovensko ozadje.

Vključitev del v nadaljevanju omenjenih pisateljic v učni načrt je smiselna, saj je pravljica v prvem triletju pomembno zastopana zvrst. Pravljice Ples gozdne vile (Stepančič), Šumi, šumi Drava (Lešnik), in Koncertni mojster gospod Žvižga Kos poučuje petje (Jezernik) so zaradi svojih vsebinskih lastnosti za obravnavo primerne v prvem triletju. Učenci ob njih lahko primerjajo pravljični, domišljijski in realni svet ter se preko dramatizacije vživijo v književne osebe. Za obravnavo v drugem triletju so zaradi zahtevnejše vsebine in možnosti interpretacije primerne pravljice Znamenje devojke vile (Vašte), V kraljestvu Triglava (Koman) in Kamenček sreče (Sever). Pravljica Okrogla miza avtorice Nikolič je lahko brana v prvem in drugem triletju, pravljica Povodna deklica in lovec avtorice Fatur pa je za obravnavo primerna v prvem in tretjem triletju. To je mogoče zaradi interpretacije na različnih ravneh.

Janko Glazer: Ciproš

O Janku Glazerju

Janko Glazer (1893 - 1975) je bil slovenski pesnik, literarni zgodovinar in knjižničar. Obiskoval je klasično gimnazijo v Mariboru in med drugim prav takrat objavil svojo prvo pesem Spomenik v Ljubljanskem zvonu. Z letom 1913 je pričel s študijem slavistike, germanistike in filozofije v Gradcu, od koder se je prepisal najprej na študij prirodoslovja in kemije, nato pa se je po prvi svetovni vojni vrnil in ponovno posvetil slavistiki in germanistiki. Z letom 1922 je tako na ljubljanski univerzi diplomiral. Že od jeseni leta 1920 dalje (med časom študija) je poučeval na gimnaziji v Mariboru kot profesor slovenščine in nemščine, kasneje pa je leta 1931 postal tudi ravnatelj mariborske Študijske knjižnice. Med letoma 1941 in 1945 je bil za čas druge svetovne vojne izgnan v Srbijo, od koder pa se je ponovno vrnil v knjižnico, kjer je današnji mariborski Univerzitetni knjižnici postavil trdne temelje. Bil je poročen z Marijo Robnik, kmečkim dekletom s Pohorja, s katero je imel sina Matijo in hčer Alenka Glazer. Upokojil se je leta 1959, umrl pa leta 1975 na svojem domu.

Analiza pesmi

Pesem je sestavljena iz štirih kvartin, v katerih se pojavlja oklepajoča rima (ABBA). Pesem je izpovedne narave, avtor izpoveduje čustvene bolečine ob izgubi sina skozi impresijo narave. Glavna tema je smrt, izražena z motivi narave, cvetenja, krvi in predvsem rastline ciproš.

Viri

Janko Glazer Janko Glazer

Forum Slovlit

Pri tej domači nalogi sem se prvič srečala z omenjenim forumom. Pri prvem pogledu mi je bil kar nepregleden, zato sem ga takoj zaprla. ker pa je nalogo potrebno opraviti, sem ga čez nekaj časa ponovno odprla in poiskala objavljene teme v letu 2000- to je leto mojega rojstva. Pregledala sem objave meseca junija, ki je moj rojstni mesec.

Najbolj sta se mi v spomin vtisnili 2 objavi, in sicer o Junijskih spletkah, kjer so objavljene povezave na različne ustvarjalce, pisatelje, avtorje, literarne zbirke, ter čestitka Niku Ježu za doseženo prevajalsko nagrado. Drug zapis je bil o lutkovni skupini Bumbara, ki je 2.7.2000 odigrala predstavo Mali mišek v sklopu festivala Ana Desetnica. Trajala je 25 minut in bila namenjena otrokom od petega leta naprej. Tu me je ujela nostalgija o otroških časih, ko sem tudi sama gledala lutkovne predstave ter nasploh nostalgija na čase, ko smo v gledališče še lahko hodili.

Klemen Lah

Življenje

Rodil se je leta 1974 v Ljubljani, kjer je na Filozofski fakulteti študiral sociologijo ter slovenski jezik in književnost, oboje na pedagoški smeri. Leta 1999 je diplomiral, 2002 je sledil magisterij iz slovenske književnosti. Na Filozofski fakulteti v Zagrebu je leta 2009 dokončal doktorski študij književnosti. Poučeval je na številnih šolah, deluje tudi kot publicist, gostujoči predavatelj književnosti na Filozofski fakulteti v Zagrebu in Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture, je sodelavec založbe Mladinska knjiga (sodelavec za književnost pri Velikem slovenskem leksikonu, soavtor Leksikona slovenskih literarnih junakov, srednješolskih beril Umetnost besed, Odkrivajmo življenje besed, avtor literarnih kritik in spremnih besed), ter koordinator Cankarjevega literarnega festivala. trenutno pa poučuje na walfdorski gimnaziji v Ljubljani.

Dela

Napisal je radijski igri Šopek za Barbaro in Elizabeta Cvilinska ter radijsko pravljico Zakaj je to pravljica, ki so bile posnete in predvajane na Radiu Slovenija. Igra Šopek za Barbaro je zmagala na natečaju za otroško radijsko igro RTV Slovenije in Radia Trsta, radijska pravljica Zakaj je to pravljica pa je bila odkupljena na javnem natečaju za izvirno slovensko pravljico 2010, roman Barbarsko dejanje je prejel nominacijo za nagrado Svetlobnica 2015.

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je osrednja znanstvenokritično urejena knjižna zbirka slovenske leposlovne klasike. Poglavitno merilo za uvrstitev v zbirko je kanoniziranost avtorja. V okviru zbirke izhaja tudi podzbirka Dela starejšega slovenskega slovstva, ki obsega dela od srednjega veka do 19. stoletja. Zbirka je izhajala 60 let, njen urednik pa je bil Anton Ocvirk, po njegovi smrti pa je to mesto prevzel France Bernik. Natisnjenih je bilo blizu 250 knjig 39 avtorjev in ducat monografij o njih. Pobudnik zbirke je bil Ivan Prijatelj, ki je z izdajama Josipa Jurčiča in Ivana Tavčarja podal vzorec takšnega uredništva. Zbirka je bila pod več založbami; najprej pod DZS, nato jo je prevzela založba Obzorja, po propadu le-te leta 2002 pod mariborsko študentsko Založbo Litera in leta 2010 pod Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.

• Zbirko sestavljajo opusi vseh umetniško pomembnih pesnikov in pisateljev od Vodnika dalje.
• Ne zajema le samo leposlovja, temveč tudi članke, študije, podlistke...
• Namesto uvodov besedila spremljajo opombe, ki podajajo genezo posameznih del, vire in dokumente, ki so sodelovali pri nastanku umetnin, variante besedil in njihovo recepcijo.
• Besedila naj bodo natisnjena v zadnji avtorjevi redakciji brez uredniških sprememb, modernizira naj se le pravopis.
• Zaključene avtorske opuse dopolnjujejo monografije o avtorjih, ki niso samo življenjepisi, marveč študije o pisateljevem značaju in razvoju, o dobi in njenih značilnih političnih in socialnih potezah ter odnosu pisatelja do nje.

Ob pregledu zbirke in avtorjev je razvidno, da najobsežnejši pripada Ivanu Cankarju, ima jih kar 30, medtem ko imajo drugi avtorji (Valentin vodnik, France Balantič, Ivan Hribovšek in Anton Tomaž Linhart) le en zvezek. Omembe vredno je dejstvo, ki ob pregledu avtorjev takoj pade v oko, da je med navedenimi avtorji le ena avtorica, Zofka Kveder.

Literarni leksikon

Literarni leksikon je zbirka monografskih študij o glavnih vprašanjih literarne vede. 22 let (1979-2001) jo je v okviru zbirke Studia litteraria izdajal Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU v sodelovanju z DZS.

Teme v leksikonu

Teme, obravnavane v Literarnem leksikonu, so prikazane z mednarodnih zgodovinsko-razvojnih vidikov. Posebej podrobno so obdelani njihov sprejem, preobrazba in vloga v slovenski literaturi. Izdane študije sodijo v več tematskih skupin: splošni literarni pojmi, metode; dobe, gibanja, smeri; vrste, zvrsti, oblike, področja; poetika, stil, verz. Gesla, ki jih zajema Leksikon, so različnega pomena, kar se izraža v različnem obsegu in poglobljenosti obravnave. Zlasti temeljna gesla so morala biti obdelana izčrpno po vseh navedenih vidikih; obravnava stranskih, manj pomembnih gesel pa je bila nekoliko krajša, tako da je več sorodnih lahko združenih v eni študiji ali da je več krajših študij objavljenih v enem zvezku. Vsakem zvezku so dodani še: bibliografija, v kateri so poleg izbora najpomembnejših tujih navedena vsa za temo relevantna slovenska strokovna dela; stvarno kazalo, ki navaja v študiji obravnavane termine ter imensko kazalo, ki zajema vse avtorje, obravnavane oziroma omenjene v študiji in bibliografiji.

Avtorji

• Drago Bajt: 1
• Aleš Berger: 1
• Katarina Bogataj-Gradišnik: 2
• Darko Dolinar: 2
• Kajetan Gantar: 3
• Miran Hladnik: 2
• Andrej Inkret: 1
• Marko Juvan: 1
• Lado Kralj: 2
• Metka Kordigel: 1
• Janko Kos: 9
• Niko Kuret: 1
• Dušan Ludvik: 2
• Jože Munda: 1
• Anton Ocvirk: 5
• Vlasta Pacheiner-Klander: 2
• Dušan Pirjevec: 1
• Denis Poniž: 3
• Dimitrij Rupel: 1
• Majda Stanovnik: 1
• Marko Terseglav: 1
• Vera Troha: 1
• Marjeta Vasič: 1

Cesta Cirila Kosmača

V neposredni bližini mojega doma se nahaja Cesta Cirila Kosmača, zato sem jo poslikala in naložila na Wikimedia commons.

Dostop

Do nje se dostopa na tej povezavi Cesta Cirila Kosmača.

Ljubljanski zvon

Pa bom predstavila še tretjo literarno revijo, ki sem jo spoznala tekom semestra. To je Ljubljanski zvon, ki je bil od 1881 do 1941 osrednji slovenski literarni mesečnik. Ustanovila so ga sama slavna imena, kot so Josip Jurčič, Janko Kersnik, Fran Levec in Ivan Tavčar. Natal je kot nadaljevanje Stritarjevega Dunajskega Zvona.

Nekaj besed o reviji

Skoraj ves čas izhajanja je bil med vodilnimi slovenskimi literarnimi revijami. Poleg leposlovja, ki mu je bil v prvi vrsti namenjen, je prinašal še umetnostno kritiko ter razprave in eseje o umetnosti. Prvi dve desetletji je objavljal razprave z vseh znanstvenih področij (do leta 1900 je imel podnaslov Leposloven in znanstven list), nato se je omejil na humanistiko (podnaslov Mesečnik za književnost in prosveto), od 1931 (podnaslov Slovenska revija) je objavljal tudi prispevke o aktualnih družbenih vprašanjih.

Imel je štiri priloge: Inserati »Ljubljanskega zvona«, Uganke (1883), Slovenska knjigarna (1900–1904) – izdajal jo je Lavoslav Schwentner, želel je obveščati založnike in bralce z informacijami o novih knjigah in tiskih – in Naša knjiga (1917).

Ljubljanski zvon so vsa leta tiskali v Ljubljani, v Narodni (1881–1919 in 1936, št. 7/8) in v Delniški tiskarni (1920–1936).

V njem so ustvarjali vsi pomembnejši pesniki in pisatelji, kot so Anton Aškerc, Simon Gregorčič, Janko Kersnik, Fran Maselj, Janez Mencinger, Ivan Tavčar, Janez Trdina.

Največja kriza je Ljubljanski zvon prizadela leta 1932, ko je prišlo do spora med Tiskovno zadrugo in nekaterimi pomembnejšimi sodelavci. Povod je bil Župančičev esej Adamič in slovenstvo, v katerem polemično postavi v ospredje slovensko narodno vprašanje. Prizadeti sodelavci so svoje poglede predstavili v brošuri Kriza Ljubljanskega zvona (1932), zapustili revijo in ustanovili Sodobnost. Zadnji urednik Ljubljanskega zvona, Juš Kozak, je simpatiziral z marksizmom, zato je omogočal komunistom, da so smeli do začetka vojne leta 1941, ko je revija prenehala izhajati, v njem razglašati svoje ideje. Po letu 1945 se Ljubljanski zvon ni več obnovil.

Citiranje za test

Urška Perenič. Leposlovje Milice S. Ostrovške v reviji Ženski svet (1923-1941). Slavistična revija 55/3 (2007). 463–472.

O novi pisariji

Uvod

Nova pisarija bi se lahko opredelila kot nadaljevanje in dopolnitev literarnovednega priročnika Praktični spisovnik, ki skrbi za standardizacijo strokovnega pisanja. Gradivo je v zadnjih letih doživelo korenito prenovo spričo vedno bolj opaznega prehoda posredovanja informacij s papirja na elektronski zaslon. Beseda pismenost se je včasih uporabljala kot sopomenka besede slovnica, danes pa predvsem zaznamuje znanje, denimo branja in pisanja.

Kam z avtorjem

Wiki ima glede avtorstva elektronskih prispevkov posebne principe, saj na Wikijevih portalih ni mogoče vpisati avtorjevega imena na "naslovnico". Poleg tega se pojavljajo zadrege in dileme glede izpostavljanja avtorskega izdelka, ki je lahko podvrženo manipulaciji, ter datuma izdaje elektronskega članka.

Prešernova Nova pisarija

Nova pisarija pa je tudi Prešernova satirična pesnitev, s katero je karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost.

Pismenost

Pismenost zaznamuje obvladovati znakovnega sistema za pisno komunikacijo. Včasih sta bili zmožnosti branja in pisanja privilegij izrazite manjšine. Z uvedbo obveznega šolstva je pismenost začela izgubljati status priviligiranosti in začela postajati nuja vsakega posameznika. V današnjem času je biti sramotno nepismen. Spremenile so se tudi komunikacijske navade; če se je včasih informacije posredovalo preko pergamenta ali papirja, se jih danes preko elektronskih naprav. Zgodil se je tudi prehod od komunikacijske enosmernosti do interaktivnosti. Specialna pismenost pomeni sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah ali specifičnih situacijah. Komunikacija preko mobilnih telefonov in računalnikov je danes postala del splošne pismenosti; to lahko sklepamo po izjemno velikem številu slednjih naprav v slovenskih gospodinjstvih. Veliko težavo predstavlja posamezniki sloja, ki načeloma tradicionalno skrbi za opismenjevanje ljudstva, ki zavračajo oziroma ignorirajo novo obliko kulturne komunikacije. Elektronska pismenost je postal nujni sestavni del splošne pismenosti, saj med drugim širi polje demokratičnosti - delež ženskih blogerk je denimo izenačen s številom moških. Delež aktivno pisočih, čeprav je pisanje postalo lažje in cenejše kot kadar koli poprej zaradi cenovne dostopnosti modernih sredstev za pisanje in brezplačnosti objav rezultatov pisanja, znaša zgolj štiri procente, saj obča javnost dojema to delo kot nekaj manjvrednega v primerjavi s fizičnim delom.

Informacijska družba

Informacijska družba zaznamuje socialno paradigmo, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo, podrobneje bi jo lahko opredelili s pojmi participativne kulture, družbenih medijev, družbenih omrežji in fanovsko kulturo. Pogosto se pojavljajo predsodki o informacijski družbi, denimo škodljivost branja na zaslonu ali posledično povečevanje cene tiska. Kultura knjige se sicer vedno bolj umika drugačnim informacijskim kulturam, vendar so strahovi, da bi fizična knjiga izumrla, brezpredmetni.

Wikiji

Neprofitno organizacijo Wikimedio bi lahko označili kot metaforo nove družbene paradigme, informacijske družbe. Spletni portali pod okriljem Wikimedie, ki jim žargonsko lahko rečemo tudi Wikiji, se ponašajo s prednostmi, kot so lahka dostopnost, voluntarizem, kooperativnost, tesen stik z realnostjo. Skupek teh spletišč so torej vzorčna oblika sodobne pismenosti, kjer informacije oblikujejo, objavljajo in vanje posegajo posamezniki splošnega ljudstva. Wikimedia zajema vsem dobro znane internetne platforme: Wikipedijo, enciklopedijo; Wikivir, portal za elektronske knjige in priročnike; Wikiverzo, portal za seminarje, projekte in predavanja, ter Zbirko, portal za slikovno gradivo. Obstajajo sicer še Wikislovar in druga spletišča. Če so včasih predstavljali merilo za vitalnost in sposobnost preživetja jezika prevod Biblije, epska pesnitev ali prevod Microsoftovega sistema Windows, je danes to kvaliteta člankov na Wikipediji. V tem pogledu spada slovenščina med vitalne, neogrožene jezike s stabilno bodočnostjo. Včasih se poraja vprašanje, ali ne bi bilo morda bolje, da bi celotno človeštvo uporabljajo en sam jezik zavoljo lažje komunikacije. Odgovor na slednje je odločen ne, saj več jezikov pomeni več kultur, več kultur pa več možnosti preživetja. Wikipedija je glede avtorskih pravic ustvarjalna gmajna, saj se poslužuje sistema creative commons - avtorske licence ustvarjalnega ljudstva. Kredibilnost posameznih prispevkov je nadzorovana preko utečenih recenzijskih postopkov. Ena izmed glavnih kvalitet člankov na Wikipediji je nepristranskost oziroma nevtralno stališče Wikipedijinih piscev. Mnenja posameznikov, od avtorjev prispevkov do bralcev le-teh, se obiskovalcu spletne strani odkrijejo v zavihku Pogovori, kjer so posamezne diskusije lahko daljše od samih Wikipedijnih člankov. Samo Wikipedijo sestavljajo štirje zavihki - Članek, Pogovor, Uredi in Zgodovina. Drugačnost Wikipedije se kaže v tem, da gre za neprofitno organizacijo, kjer kljub temu da se avtorske pravice posameznikom ne priznajo, cveti sodelovanje med ljudmi. Poleg tega ima Wikipedija kulturno-blagodejni učinek na samo slovenstvo, saj poskuša ozavestiti koncepte principa dajanja, pomoči in prostovoljnega zastonjkarstva, ki so Slovencem pregovorno tako tuji. Čeprav živimo v obdobju neoliberalizma, kjer je izrazito poudarjena akumulacija, se prav preko Wikipedije in sorodnih portalov obuja socialna aspiracija.

Wikiji in šola

Uporabiti Wikipedijo v okviru šole pomeni stopiti izven zone udobja, varnega zavetja, "šole zaradi šole same". Pomeni vstopiti v svet realne strokovne komunikacije, ki je lahko strašljiva, tako za študente kot za predavatelje. Študenti bi lahko s svojim znanjem mnogo doprinesli k tej spletni zakladnici znanja, vendar se pogosto dogaja, da študenti enostavno nočejo tvegati morebitni posegov v njihove prispevke, poleg tega pa niso pripravljeni na vse toliko ponovno pregledati in izboljšati članke. Vendar je dejstvo, da je spletni vandalizem vsaj na portalih Wikimedie praktično ničnega pomena, saj se vsaka sprememba lahko razveljavi v eni sami sekundi z enim samim klikom.

Avtorji

Pozornost literarnih zgodovinarjev se vselej preusmerja - od avtorja do besedila do bralca in njegov kulturni interes.

Motivacija za pisanje

Motivacijo lahko tvorci besedil najdejo v posebej privlačni tematiki, v samih sebi ali pa se lotijo pisanja zgolj in samo zato, da bi pripomogli k narodovem blagoru. Pogosto avtorje besedil spravlja lastni napuh v etične dileme: recimo, da pisec v svojem besedilu pozabi referirati avtorja, na katerega se je skliceval, slednji pa mu to zameri do te mere, da ga tudi sam vestno pozabi omeniti pri pisanju lastnega članka. Strokovna besedila se pričnejo s tezami, ki se izkažejo za korektne ali ne. Edini način, s katerim se lahko preveri pravilnost teze, je raziskovanje. Pri tem se je treba zavedati, da se včasih avtor besedila namensko odloči za metode raziskovanja, za katere lahko predvidi, da bodo njegovo tezo potrdile. Škoda, saj zmotne teze niso nič sramotnega - v zaključku bi moral avtor zgolj zapisati, da se je njegova teza izkazala za napačno. Leposlovje se osredotoča predvsem na to, kako nekaj povemo; zaobjame pa bralce vseh profilov. Avtor mora pri svojem pisanju misliti na bralca, saj so nerazumljivi teksti ožigosani kot neprofesionalni - včasih pa si jih vendarle privoščijo “veliki avtorji”, kar bi lahko opisali kot ego trip za utrditev lastne avtoritete. Pismenost lahko opredelimo za štiri področja - za vsakdanjo rabo, za leposlovje, za strokovno pisanje, ki je namenjeno razlaganju znanstvenih dognanj obči publiki, za znanstveno pisanje, ki je namenjeno objavi v revijah, zbornikih, spletiščih oziroma imajo status znanstvene publikacije.

Izbira jezika

Avtor besedil mora svoj jezik izbrati upoštevaje namembnika. Tako so članki, namenjeni globalni javnosti, napisani v angleščini, članki, namenjeni domači publiki, pa v slovenščini. Če se torej razpravlja o slovenski književnosti, bo besedilo tvorjeno v slovenščini, saj slednja tematika ni ravno interes globalne javnosti. Vseeno je vitalnega pomena, da se slovenistične vede širijo izven meja države. Tako denimo v upanju, da bi dosegla čim širši spekter bralcev, Slavistična revija že vrsto let objavlja dvojezične članke. Wikipedijski članki, katerih jezik razpravljanja ni privilegirana angleščina, so bolj ali manj obsojeni na nevidnost, proti čemur se lahko bori edino z angleškimi povzetki na koncu besedila, s čimer bi slednje postalo del obsežnejših kazal na Wikipediji. Fiormonte ugotavlja, da prevlada angleščine kot občega znanstvenega jezika povzroča jezikovno in kulturno ignoranco ter predsodke angleško govorečih (pisočih) avtorjev.

Izbira teme

Dandanašnji svet je svet ogromno možnosti izbir. Čeprav se slednje dojema kot prednost, je dejstvo, da ljudi neprestano skrbi, če so se odločili napačno ali ne. In če je včasih pravilnost izbire imela vpliv na človekovo eksistenco, ima danes pretežno samo na človeški užitek. Glede na humanistični odnos do sveta človek svoje neizkoriščene možnosti privošči drugim. Večina ljudi se ob izbiranju teme, ki jo nameravajo raziskovati, opira na predhodno ljubezen oziroma naklonjenost do posamezne tematike; vendar se pogosto zgodi, da temo se resnično vzljubi šele, ko se z njo intenzivno ukvarja, četudi spočetka ni bila nič kaj privlačna. Tako bi se morali odločati za nove, "še neprivlačne" teme, namesto da se zateka k starim, poznanim, varnim. Pomembnost posamezne tematike se določa glede na posebne kriterije - prvih deset romanopiscev, prvih deset romantičnih pesnikov, prvih deset jezikoslovcev ... Včasih so bile nadvse pomembne tematike, ki so se dotikale samostojne nacionalne eksistence, danes pa so tiste, okoli katerih se zbere največ piscev. Relevantnost teme pa ni povezana zgolj z globalno slavo, številom piscev ali številom del posamezne književnosti. Res je, da je globalna relevanca zgolj ena, vendar se ne sme prezreti avtorjev, ki so kulturnozgodovinsko pomembni zgolj in samo zaradi svoje popularnosti. Odnos do tematike je strokoven šele tedaj, ko ni pod vplivom neprestanega publicističnega forsiranja vedno novih tem.

Vaje v pisanju

Pisanje je zelo pomembno, saj krepi inteligenco. Vseeno se v današnjem svetu že čuti potreba po učenju uporabe tipkovnice - računalniki so namreč postali sestaven modernega sveta, kjer pisalo počasi, a zagotovo izginja.

Pomembnejši napotki za pisanje

• Klikljivost ustvarimo z znakovnim zaporedjem [[]]. Če imata dve ali več besedili isti naslov, se zraven doda ime pisatelja, mesto izdaje, ...
• Odstavek ustvarimo s prazno vrstico.
• Zaporedje :s:sl označuje slovenski Wikisource.
• Slog in pravopis se v besedilih ne popravljata, saj gre za korekturo in ne lekturo.
• Kategorije se doda na koncu.
• Pomoč se nahaja na Napotki

Usoda avtorstva

Za avtorje in njihove pravice skrbi posebna zakonodaja, vendar sama besedila ostajajo brez pravne zaščite. Avtorji imajo velik vpliv, še posebej, ko se združijo v močne skupnosti, kot je denimo Društvo pisateljev. Pravna ureditev glede avtorskih pravic se vedno znova izkazuje za neustrezno, saj se vselej uveljavi s faznim zamikom, kar je v informacijski dobi enostavno nedopustno. Nekdaj je biti avtor pomenilo pripadati sami kreativni smetani skupnosti, s čimer je bil posameznik deležen družbenega ugleda. Dandanes se visok avtorski ugled kaže po zahtevah po malo ali skoraj nič lektorskih oziroma uredniških posegih v besedilo. Pogosto se dogaja, da avtorji besedil v prepričanju, da so ustvarili neprecenljivo publikacijo, ki bo za vedno obogatila človeška življenja, zahtevajo enormne prodajne cene za svoje izdelke, prav tako pa so sovražno nastrojeni do kakršnega koli pojava njihovih tekstov v učbenikih ali, še huje, na internetu. Slednje bi se moralo označiti kot čista neumnost in na posameznikih je, da se uprejo takšnemu manipuliranju.

Soavtorstvo

Pojav Wikijev je piscem odprl vrata v svet sodelovanja za skupni blagor, kjer poseg v tuja besedila pomeni znak kooperativnosti, ne pa kritiko. Včasih je veljalo, da ima knjiga ali besedilo enega samega avtorja; slednje pa rušijo Wikiji, kjer je ustvarjalcev besedil na pretek. Wikiji prav tako učijo, da je treba odpraviti pomisleke glede delitve dela in gonjo po izrecnih zaslugah za ustvarjen prispevek; da je treba biti odprt spremembam in usklajevanju načrtov; da je treba zatreti lasten ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in prispevka samega; da je treba zaupati soustvarjalcem in njihovem znanju, v skrajni sili pa angažirati nevtralne osebe; da je treba upoštevati pravico veta vseh sodelujočih; da je treba imeti jasno zavedanje, da ni važno, kdo posega v besedilo, temveč kaj stori v njem.

Objavljanje

Sam koncept avtorstva je tesno povezan z objavljanjem, ki postaja vedno lažje spričo vedno cenejše dostopnosti. Edina potencialna ovira, ki se lahko pojavi pri objavljanju besedila, je neobvladovanje orodij za pisanje in objavljanje. Včasih je izraz postaviti besedilo pomenil natisniti besedilo, pri čimer je seveda lahko nagajala cenzura, danes pa pomeni naložiti besedilo na splet. Vsako nalaganje besedila pa ni objava, saj mora biti mesto nalaganja spletno občilo oziroma spletni medij, kjer je besedilo dostopno širši množici. Besedilo se lahko preko posebne računalniške kode zakodira tako, da ga posamezniki s pomočjo spletnih brskalnikov, kot je Google, ne morejo najti. Besedila namreč ni v spletnih kazalih, dostopnih povezav na tekst prav tako ni. Do besedila lahko dostopajo zgolj tisti, ki jim tvorec teksta priskrbi ustrezno spletno povezavo. Praviloma se besedila na splet objavljajo, da jih lahko prebere čim več ljudi; posledično mora biti besedilo čim bolj vidno. Vidnost teksta se premo povečuje s številom obiskovalcev strani in številom hiperpovezav znotraj besedila; marsikaj pa pripomorejo ključne besede v glavi, vključenost v različna spletna kazala in reklamiranje. Če avtor besedila na internet ni naložil z željo, da bi slednje doseglo širšo množico, ga ni objavil, temveč postavil. Fraza javno objaviti je hud nesmisel, saj dobesedno pomeni javno dati pred javnost.

Množični um ali pametna množica

V socialni teoriji obstaja več izrazov za poimenovanje različnih kombinacij množice in pameti, nekateri imajo status terminov, drugi so zgolj v sinonimni rabi. Cilj je korist za vsakega člana skupnosti. Koncept skupnosti znanja je del spremenjenega koncepta javnega, ki obuja pomen znanja kot javne dobrine (znanje mora biti za razliko od materialnih dobrin zastonj). Množični um je hudo kritiziral ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier (množice krojijo znanje - slabosti vidne tudi na slovenski Wikipediji). Množica ima v sodobni teoriji pozitivno konotacijo, saj pomeni konstruktivno in kreativno silo in ni več sinonim surovi in neobvladljivi sili, neumnosti, pomanjkanju refleksije in odgovornosti. Wikipedija pamet množice izrablja in je tako oblika proizvodnega procesa, ki se mu v angleščini reče crowdsourcing, čemur ustreza slovenski neologizem množičenje.

Avtorske licence

Besedilo se lahko opredeli kot obliko jezikovne komunikacije, nekaj berljivega ali kot intelektualno lastnino. S slednjim se z zakonodajnega vidika ukvarja Copyright oziroma avtorske pravice. Pravni koncept intelektualne lastnine služi ozaveščanju o posebnih pravicah, ki pritečejo ustvarjalcem besedil. Problem je današnja zakonodaja in regulacija širitve arhitekture, besedil, filma, fotografije, glasbe...

Creative commons

Termin v slovenščino prevajamo kot ustvarjalno gmajno. Je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja, izhaja iz svobodne kulture. Vrste licenc so naslednje:

• Priznanje avtorstva
• Deljenje pod istimi pogoji
• Nekomercialno
• Brez predelav

Licence so spremenljive, avtor licenco, s katero je opremil svoje delo lahko spremeni.

Copyriht

Ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju. Prepoznamo problematičnost na treh nivojih: 1. pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja njihovega tvorca, 2. zrasla iz izkušnje s tiskanimi objavami in se drugim medijem slabše prilega, najslabše internetu - ni kompatibilna z informacijsko družbo, 3. intelektualne proizvode obravnava v prvi vrsti kot lastnino, namesto da bi jih videla kot javno dobrino.

Bralec

Prost dostop

V ospredju bralčevo pričakovanje, zahteva po prosti dostopnosti informacij z različnih področij. Sem najprej uvrščamo prepričanje, da mora biti osnovno znanje prosto dostopno. Knjige, ki so bile do nastopa interneta glavni vir znanja, so bile zunaj šole redko prosto dostopne - zastonj. Zunaj šole je prosta dostopnost manj samoumevna. Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti. Najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanje so vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija. Prosti dostop pomeni v praksi časovno in krajevno neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost, kar pomeni, da do informacije lahko pristopi kdorkoli, kjerkoli in kadarkoli.

Založbe

Poglavitna problema sta intelektualna kraja in nepravilno oziroma odsotnost citiranja virov. Vseeno se pojavlja optimizem, da se bo intelektualna kraja nehala, da bodo posegi drugih v tuja dela pomenila zgolj in samo doprinos h kvaliteti besedila. Založbe, avtorske agencije in novinarske združbe nastopajo proti zastonjskemu znanju, kar je enostavno narobe. Zastonjsko znanje pomeni večjo informiranost posameznikov, kar pomeni večjo korist splošni družbi. Plačljiva informacija pač ni več nujno boljša od zastonjske. Založbe ostajajo del produkcije publikacij, saj se avtorji nadejajo, da jim bodo pomagale pri pridobivanju bralcev. Za znanstvene publikacije fizična izdaja pomeni zgolj prestiž; vendar bi bilo neprimerno bolje, če bi se znanstvene publikacije objavljale na splet, kjer bi se bolje promovirale zaradi večje vidnosti. Poleg tega založbe zelo rade igrajo na karto ohranjanja delovnih mest; ta izgovor obožujejo do te mere, da obtožujejo knjižnice, da uničujejo slovenski knjižni trg. Interes ceha postavljajo pred interes javnosti. Predatorske založbe ogrožajo oziroma pomenijo potencialno ukinitev založniškega monopola, saj omogočajo zlati prosti dostop. Urednike in recenzente novačijo s samodejno ustvarjenimi vabili na naslove priznanih znanstvenih piscev, pri čimer se sklicujejo na njihove dosežke. Kot honorar ponujajo dve brezplačni publikaciji. Te metode se denimo poslužuje Science Publishing Group. Predatorske založbe poskrbijo za urejeno indeksiranje pri 10 bibliografskih inštitucijah, vidnost in relativno dostopno ceno objav. Pojavljajo se polemike glede uglednosti takih založb; kritiki navajajo, da predatorske založbe objavljajo ne recenzirana besedila, da gre, po domače, za nateg. Slednje kritike najverjetneje niso utemeljene in gre bržkone za poskus zatiranja novega konkurenta na znanstvenih poljih.

Repozitoriji

Citiranje posameznega besedila in njegova obiskanost oziroma branost se štejeta kot dokaz o vplivnosti dela; slednjo povečuje prav prost dostop, saj omogoča spletni obisk besedila kar najširši možni publiki. Financiranje spletnih objav bi se lahko vključilo v druge stroške, denimo naročnino za internet. Obstaja več slovenskih akademskih repozitorijev, denimo Nacionalni portal odprte znanosti. Glavni namen trenutnih repozitorijev je omogočati dostop do težje dosegljivih besedil, kot so diplomske, magistrske in doktorske naloge. Prišlo je do spremembe sloga pisanja strokovnih prispevkov; vedno manj se uporablja strokovna terminologija, saj prosti dostop omogoča vedno več laičnih bralcem, da posegajo po njih. Vse tri slovenske literarnovedne revije, Slavistična revija, Jezik in slovstvo ter Primerjalna književnost so brezplačno dostopne na internetu. Prav tako je del prostega dostopa forum SlovLit, ki naročnike preskrbi z elektronsko pošto o dejavnosti slehernega dne in 800 svežimi informacijami na letni ravni. Tako se ohranja strokovna komunikacija in spodbujata principa skupnostnega dela ter komunikacije.

Varovanje zasebnosti

Zakona o avtorskih pravicah in varstvu osebnih podatkov sta neke vrste sabotaža moderne informacijske družbe. Do nezaupanja do digitaliziranih podjetji prihaja zaradi različnih razlogov, denimo zaradi njihove velikosti, same digitalizacije. Slednja pa se v resnici bori za napredek in si prizadeva za enakopravnost spolov, odpravo lakote, zagotovitev kvalitetne osnovne izobrazbe... Nelagodje in zaskrbljenost povzroča tudi ne razlikovanje med pojmoma posamezno in zasebno ter skupno in javno. Problem informacijske družbe je tudi dejstvo, da bi državna vlada koristila vse bonitete zbiranja podatkov, na primer hitro odkrivanje in zdravljenje bolezni, vendar vseeno trdi, da nadzorovanost prestavlja izgubo osebne svobode. Tako uradi ne pospešujejo, marveč ovirajo pretok informacij in njihovega prometa.

Kredibilnost

Danes lahko svoje delo na splet objavi dobesedno kdor koli, kar lahko vodi v množico ne recenziranih tekstov. Tako je nujno, da so bralci pri prebiranju besedil kritični in njihovo relevantnost merijo glede na starost objave, število obiskov... Praviloma velja, da imajo starejši, že uveljavljeni avtorji večjo kredibilnost, vendar se je treba zavedati, da ni vsak avtor na slehernem področju ugleden pisec. Do mlajših, še ne uveljavljenih avtorjev, ki vendarle znajo priti do željenih informacij na svojstven način, se pogosto krivično goji nezaupanje. Način za določanje stopnje relevantnosti posameznega pisca je preverjanje avtorjeve bibliografije in biografije. Izrazit problem je tudi zavajanje v neverodostojno produkcijo znanstvenih konstruktov filozofskih in socioloških teorij, iz katerih se rodijo pridige o nedostopnosti dejanskega sveta.

Aktivizem

Včasih je za izvor humanističnega akademskega dela veljala radovednost sama, danes pa radovednost za doseg plemenitih ciljev. Kritična refleksija pomeni odmik od predmeta opazovanja, kar omogoča odprtost mnenjem in stališčem drugih. Za razliko od slednjega aktivizem obvezno potrebuje trdno vero v svoj prav, drugače niti ne more obstajati. Christian Fuchs je kritično mišljenje opredelil kot vprašanje socialne moči. Kritična teorija, ki se sklicuje na Karla Marxa, se sicer zavzema za pravično družbo, vendar trdi, da svet poganja antagonizem med priviligiranimi in izkoriščanimi, pri čimer so mediji zgolj priročno orodje za manipulacijo. Tako v grobem biti kritičen pomeni biti nezaupljiv. Zahodni svet temelji na zaupanju, prepričanju, da človek človeku vendarle ni volk, temveč prijatelj. Pogosto se opozarja na izkoriščevanje človeštva, ki se ga poslužujejo socialna omrežja. Uporabniki slednjih pa izkoriščanja ne zaznajo, če niso posebej opozorjeni. Je torej sploh smiselno razpravljati o izkoriščevanju socialnih omrežji, če pa je ena izmed njegovih posledic prikazovanje reklamnih sporočil, ki bi utegnile zanimati uporabnike? Poleg tega so socialna omrežja korak v pravo smer k artikulaciji socialne enakosti.

Avtorstvo

Inštitucionalna vezanost avtorjev je po eni strani pozitivna, saj ogromno pripomore k njihovi kredibilnosti, po drugi pa negativna, saj inštitucije pogosto zavirajo objave prelomnih odkritij. Spričo spleta postajajo vedno pogostejše samozaložbe, ki niso več nujno a priori znak nezanesljivosti spričo pomanjkanja recenzije. Avtorji se samozaložbe morda poslužujejo zaradi svoje neučakanosti, da bi svetu predstavili svoje ugotovitve. Starost objav ima prav tako pozitivno in negativno plat; prva je, da so starejše zanesljivejše, že presojene informacije, druga pa, da so starejše informacije podvržene nekritičnemu prepisovanju in seveda napakam. Pri prebiranju je potrebno uporabiti kritično presojo, poseči oziroma pregledati druge, predvsem znanstvene vire. Wikiji odpirajo akademski prostor v smer javnega preverjanja, kar je definitivno pozitivno, saj so akademiki pogosto lenobni in se ne odzivajo na druge interpretacije dovolj hitro.

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje je metoda selekcioniranja kredibilnih informacij od tistih, ki niso. Tako prihaja do samoregulacije znanstvene skupnosti, preko slednjega pa do vzdrževanja standarda kvalitete del. Problemi strokovnega recenziranja so pristranskost, samovolja, napake; zato se vse pogosteje zanaša na javno recenziranje. Slepa recenzija pomeni, da avtorji del ne vedo, kdo so njihovi recenzenti, dvojna slepa recenzija pa, da avtorji del ne vedo, kdo so njihovi recenzenti, recenzenti pa ne vedo, kdo so avtorji del. Za anonimizacijo besedil je potrebno brisati osebne podatke, kot je denimo ime računalnika, iz dokumentov, ki bodo podvrženi recenziji. Anonimizacija avtorje del varuje pred ne kompetenco in zlonamernostjo ocenjevalcev, recenzente pa pred avtorsko jezo zaradi domnevno neutemeljenih posegov v besedilo. Recenzentova naloga ni odločanje, ali bo prispevek objavljen ali ne, saj je to delo urednika. Resen problem predstavlja dejstvo, da uredniki ob zavrnitvi prispevka pogosto avtorjem ne posredujejo recenzentovih popravkov, tako da avtorji niti ne vedo, kaj manjka njihovim besedilom. Recenzija lahko vodi do zavrnitve, sprejema ali pogojnega sprejema, kjer morajo avtorji upoštevati recenzentove pripombe in besedilo popraviti, da se ga lahko nato objavi. Revije in založbe morajo imeti lastno recenzijsko politiko objavljeno na svoji spletni povezavi. Recenzenti imajo možnost vpisa komentarjev v posebne formularje, kjer se opredeli tip članka, ustreznost naslova, slog članka...

Pravopis

Pravopisne napake oziroma neznanje pravopisa vodi v dvom avtorjeve kredibilnosti.

Ločila

Najbolj problematična ločila so vezaj, pomišljaj in dolgi pomišljaj. Čeprav se vsakega izmed slednjih uporablja v različnih okoliščinah, večina piscev posega po vezaju, saj ga je najlažje in najhitreje najti na tipkovnici. Težave pri teh treh ločilih se porajajo tudi zaradi pogostega spreminjanja pravopisnih pravil glede njihovega zapisa. Filozofi se pogostokrat poslužujejo pravopisnih napak, denimo napačne uporabe velike začetnice, da bi ustvarili navidezno prestižno vrednost. Ločimo več vrst narekovajev, denimo enojne in dvojne; za slovenski pisateljski prostor je neprimerna uporaba tujih narekovajev, denimo angleških. Težavo predstavlja tudi sledenje tujim citatnim slogom, saj ima prednost domači citatni slog. Uporabo dvopičja je zapletel sistem Cobiss, ki znamenje kot separator uporablja nestično, čeprav je dvopičje levostično ločilo. Slednjega se ne uporablja pred naštevanjem elementov. V znanstvenih besedilih naj ne bi prihajalo do pretirane rabe tripičja, klicaja in vprašaja; slednji se morajo pojavljati manjkrat kot v vsakodnevnih sporočilih. V znanstvenih besedilih naj ne bi prihajalo do dilem glede uporabe podpičja in pike. Ker se pravopisna pravila skupaj z jezikom spreminjajo, se lahko glede na pravopis sklepa o avtorjevi starosti.

Velike začetnice

Za naslove kolon in vrstic v tabelah se uporablja velika, za celice tabel pa mala začetnica, če se v celico ne vpisuje stavka ali imena. V filozofskih terminih tipa "živalski Drugi" je raba velike začetnice v drugi besedi nepravilna.

Drugo

Povedkov spol se veže na osebek, če pa je ta dvoumen, se odloča za nevtralni moški spol.

Digitalna pismenost

Pri pisanju se mora upoštevati tehnične parametre; avtor mora dandanes sam znati pripraviti besedilo od začetka do konca.

Formati besedil

Format besedil se razbere po končnici v naslovu dokumenta. Končnica .txt označuje golo besedilo, končnici .doc in .docx ter njuni nekomercialni različici .rtf in .odt označujejo obogateno besedilo, končnici .htm in .html označujeta spletno besedilo, končnica .pdf pa natisljivo besedilo. Posebne končnice za besedila na Wikijih in repozitorijih ne obstajajo.

Besedilo v Wikijih

V Wikijinih spletiščih se lahko piše besedila, ustvarja tabele, matematične formule, grafe, dodaja slike ... Tehnično pomoč pri urejanju besedil v Wikijih ponuja rubrika Pomoč oziroma Pod lipo. Koristno je tudi učenje ob zgledih, ki se jih lahko vidi s klikom na rubriko Uredi, kjer si je moč ogledati strukturo besedila.

Vaje v Wikijih

Napotki za ustvarjanje na Wikipedijo so denimo registracija, pregled zgodovine, dodajanje Cobiss povezav ... Začetniške pisateljske napake v Wikipedijskem članku so preintenzivno členjenje na odstavke, mašila, prehod iz tretje na prvo glagolsko osebo, prehod iz preteklika v sedanjik in dobesedni prevodi besedil iz drugih jezikov.

Sporočanje popravkov in komentarjev

Uredniki, mentorji, recenzenti in bralci svoje pripombe podajajo ustno ali pisno. Ukaz Sledi spremembam omogoči, da urejevalnik beleži vse posege v dano besedilo. Avtor lahko z enim klikom sprejme ali zavrže vse popravke oziroma interakcije v besedilo. Priporočljivo je, da se popravljene verzije dokumentov dobro in natančno označi; prav tako je zaželjeno, da se v pregled ne pošilja besedil v formatu .pdf, saj slednji onemogoča pisanje opomb. Na Wikijih se lahko pripombe podaja na pogovorni strani avtorja, pogovorni strani besedila, samostojni strani, v samem besedilu ali predlogi za urejanje.

Navajanje

Čemu sploh citiramo

Dandanes brez citiranja skorajda ni mogoče ustvariti znanstvenega besedila, saj citiranje naredi tekst prepričljivejši, zlasti ob uporabi izjav cenjenih avtoritet. Reference ustvarjajo referenčne kroge, ki so znak avtorjeve načitanosti. Pogoj, da se znanstveno besedilo lahko tako okliče, je, da slednje poda neko novo znanje. Sklicevanje na vir in avtorja je tako rekoč prepoznavni znak strokovnih besedil. Avtorji imajo še vedno velik pomen, saj so svoje čase predstavljali izjemno redke producente in prenašalce znanja. Na Wikijih posameznik ni avtor celostno zaključene informacije; slednje bi lahko pomenilo, da na Wikijih ustvarjajo avtorji z manj napuha in večjo željo po sodelovanju. Človeški napredek ni povezan z genialnim posameznikom, ampak z zavzetimi množicami oziroma njihovimi anonimnimi posamezniki. Priznavanje avtorstva je še danes zelo občutljiva točka, saj pravni sistem zaradi denarja in ugleda hoče vzdrževati hierarhično sistemsko povezavo med genijem in množico. Pasivni člani množice pa si želijo oziroma kar potrebujejo avtoriteto, da se lahko znebijo odgovornosti za svoja dejanja. Družba načeloma kaže popustljivost do genijev, dokler so slednji njej koristni. Genij z avtoriteto je škodljiv, saj predstavlja množitev zgleda družbeno nesprejemljivega obnašanja in potuho destruktivnežem. Današnji svet se zavzema za informirano kompetentno družbo, vendar se ob množični kreativnosti pojavi dvom v slednji cilj. Citiranje je neplačljiva dejavnost, saj se pri njem ne uporablja celega dela besedila. Tako se pojavi vprašanje, kdaj postane uporaba dela plačljiva. Pretirano citiranje ni kazensko preganjano, navkljub temu pa velja za etično in strokovno spornega.

Prepisovanje

Plagiat se lahko definira kot uporabo tujega znanja kot lastnega, pri čimer pride do pravnih sankcij le, če se pri plagiatu krši avtorsko zakonodajo, torej uporabi delo, ki ni v javni lasti. Wikipedija naj bi rahljala zahtevo po sklicevanju, vendar je slednja trditev nepravična, saj administratorji spletne enciklopedije budno bedijo nad njenimi članki v iskanju morebitnih prekopiranih tekstov. Največja težava prepisovanja je, če njegov povod ni lenoba, ampak načrtna strategija, kar se imenuje tudi intelektualna kleptomanija. Slednja je težko dokazljiva, saj znanstveniki pogosto parafrazirajo tuje znanje. Postmoderna s citatomanijo rahlja preveliko občutljivost glede avtorskega lastništva.

Citatni indeksi

Citiranost služi kot mehanizem za oblikovanje strokovne hierarhije. Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki vsebuje izpis sklicev na predhodne objave iz znanstvenih revij. Najbolj znani citatni indeksi so SCI, SSCI, AHCI, Scopus, Web of Science. Citatni indeks Googlov Učenjak zajema iz več virov kot zgornji citatni indeksi, zaradi česar se mu očita nekonsistentnost in upoštevanje obskurnih objav. Uradno Učenjak še ni priznan. Učenjak uporablja dva indeksa, h-index, ki računa razmerje med številom največkrat citiranih del in skupnih številom citatov, in i10-index, ki beleži število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane. Problemi citatnih indeksov so komercialni status inštitucij izvajanja meritev, anglocentričnost in omejitev na novejše publikacije. Kriteriji za uvrstitev na citatne indekse so recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo in spletna dostopnost. Faktor vpliva se računa enkrat na leto; da bi bil višji, uredništva spodbujajo vzajemno citiranje. Težava citatnih indeksov je tudi (ne)vključenost v baze, ki vplivajo na odločanje o oceni strokovne odličnosti. Tako je Slavistična revija zaradi necitiranosti oziroma globalnega nezanimanja o problemih slovenskega jezika in slovenske kulture izpadla iz SSCI in AHCI seznamov.

Faktor vpliva

Faktor vpliva je številka vplivnosti znanstvene revije, ki se jo izračuna kot razmerje med številom citatov iz znanstvene revije in številom objavljenih člankov v dveh letih. Meritve so kulturno pristranske, saj je njihov fokus angleško govoreče področje - Severna Amerika, Evropa in Avstralija. Težava je prav tako nerazlikovanje med znanstvenim člankom in znanstveno recenzijo. Uredništva se poslužujejo manipulativnega prisilnega citiranja za dvig faktorja vpliva. Pojavljajo se zahteve po pravičnejšem vrednotenju znanstvenih del, kot je denimo Googlov algoritem za rangiranje strani in Open Citation Index. Zunaj znanosti relevantnost objave določa njeno število branj oziroma ogledov. Wikipedija podatke o branosti oziroma številu kliki hrani pod rubriko Podatki o strani.

Slovenske znanstvene revije

Najkvalitetnejše domače revije so denimo Primerjalna književnost, Slavistična revija, Slavia Centralis, ... Tuje revije z razpravami o slovenščini so denimo Slovene Studies, Slavia Meridionales, Wiener Slavistisches Jahrbuch ...

Citatni slog

Glavni citatni slogi so denimo APA, MLA, AMA, čikaški citatni slog, Wikipedijski citatni slog ... Humanisti najpogosteje posegajo po čikaškem citatnem slogu in MLA. Citatni slogi se spreminjajo, torej je nesmiselno vztrajanje pri že uveljavljenih pravilih; potrebno je ubrati srednjo pot med novimi in ustaljenimi pisnimi navadami. Pri spletnih virih se navaja avtorja, naslov, ime spletišča in datum objave. Pri knjižnih virih se navaja avtorja, naslov, kraj, založbo, letnico izdaje, in knjižno zbirko. Pri člankih v zbornikih se navaja avtorja, naslov, naslov zbornika, kraj, založbo, letnico izdaje in stran. Pri člankih v znanstvenih revijah se navaja avtorja, naslov, naslov revije, letnik, številko, letnico izdaje in stran. Pri časniku se navaja avtorja, naslov, časnik, datum objave in stran.

Opombe

Opombe so včasih na dnu strani ali koncu članku služile navajanju glavne sklicevalne literature, danes pa se večinoma uporablja kratke sklice v oklepajih in sezname referenc na koncu članka. Enciklopedični članek ima na svojem koncu opombe, ki služijo navajanju dejanskih navedkov, in seznam referenc, ki služi navajanju referenc, del, ki niso bila citirana, vendar so še vedno relevantna za področje, kot zaključek.

Kratki sklici

Priimek, letnica in stran vira morajo biti obvezno zabeleženi.

Označevanje virov

Označevanje virov predstavlja narekovaje, odstavek in drugačen črkovni rez, izpuščanje iz navedkov in vrivanje lastnega teksta vanje.

Od kod vse citiramo

Citira se iz vsepovsod, denimo knjig, člankov v zborniku, člankov v reviji... Praviloma se najprej navaja tiskane vire.

Viri in literatura

Nesmiselno je ločeno navajanje virov, denimo na tiste iz arhivov, tiste iz knjižnih gradiv, tiste iz spletnih gradiv... Smiselna je delitev na vire, gradivo, ki je predmet raziskave, in literaturo, teoretične oziroma metodološke pripomočke za raziskavo. Nesmiselna je tudi delitev na primarne, torej rokopisne in natisnjene, in sekundarne, torej elektronske, vire.

Zaslon in papir

Strokovni časopisi se vedno pogosteje selijo na spletišča, najpogosteje vzporedno s tiskano verzijo. Zaenkrat so izključno spletne strokovne publikacije bolj izjema kot pravilo. Prehod s tiska na zaslon prav tako ni povsem samoumeven, saj se tiskarske storitve cenijo. Ker spletne strani praviloma niso oštevilčene, pri citiranju slednjih ni potrebno zapisati številk strani, s katerih je kaj povzeto. Pri spletnih straneh ni potrebno priimka avtorja postaviti pred njegovo ime ali dosledno slediti abecednemu redu, celo napačno pa je navajanje celotnega URL. Zaradi neposrednih povezav na Cobissu, ki se jih lahko ustvari pri citiranju na elektronskih medijih, se pojavlja vprašanje, ali je v takem primeru smotrno navajati vse bibliografske podatke.

Zgledi

Podatke o publikacijah vzemamo iz Cobissa, na naslovnici oz. v kolofonu samo preverimo, če je vse tako, kot hočemo, saj s tem zagrešimo manj napak. Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot:

• polni
• ISBD

Knjiga

Če je knjiga v celoti dostopna na spletu, napravimo povezavo na digitalno verzijo.

Knjiga na bralniku

Citirajmo raje iz dLiba ali Wikivira. Ker elektronske izdaje zajemajo iz natisnjenih, je nujno navesti podatke o natisu, če so poznani.

Članek v zborniku

V Cobissu odpremo dva zapisa, zapis o članku in zapis o zborniku. Povezavo na spletno objavo članka je možno dodati na koncu, vendar je zgornja rešitev ustreznejša, saj je v skladu z dogovorom na Wikipediji.

Poglavje

Poglavje v knjigi se navaja zgolj takrat, kadar ima publikacija več avtorjev.

Spremna beseda

Nenaslovljeno urednikovo spremno besedilo navedemo naa zavihku romana.

Razprava v reviji

Če želimo izpostaviti dejstvo, da je bil članke arhiviran tudi na dLib, povezano s pojasnilom dodamo na konec navedbe.

Članek v časniku

Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran. Pred datum se ne zapisuje ločil.

Članek na dLibu

Na dLibu obstajata dve vrsti zapisov. Zadetki na dLibu desno spodaj ponujajo dva samostojno generirana citatna sloga, ki nista dosta uporabna, saj manjka obvezni podatek o straneh.

Blog

Blogi so lahko zahtevni za citiranje, saj včasih manjka ime avtorja težave pa lahko delajo tudi ugnezdena sporočila in naslovi rubrik. Če je stran sama datirana in ni verjetno, da bi se spreminjala, datum ogleda ni potreben.

Članek na spletišču

Članki, ki so objavljeni zgolj na spletu, so redkost, saj slej ko prej dobijo svojo natisnjeno verzijo. Tedaj navedbo dopolnimo s svežimi podatki o natisu. Če pride do sprememb med objavo in dokončanim člankom in so te velike, to v opombi pojasnimo.

Zapis v podatkovni zbirki

Če na strani z zadetkom ni imena, na dnu pa je podatek o urednikih, njuni imeni dodamo za naslov zbirke (kot to počnemo z imeni urednikov zbornikov). Ker se zbirke spreminjajo, na koncu navedemo tudi datum dostopa.

Diplomska naloga

Če je diplomska naloga vpisana v Cobiss, dodamo sklic nanj. Če iz opisa ni razvidno, ali es delo nahaja na platnicah, je oznaka Diplomsko delo v oklepaju. Če obstaja v fizični obliki, oklepaji niso potrebni.

Prosojnice, video predavanja in animacija

Kadar so ob prosojnicah objavljena predavanja ali video, podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih. Povezavo na prosojnice opremimo s ppt, pptx, prosojnice ipd., ki bralcu pove vrsto dokumenta.

Zemljevid

Sklic se praviloma napiše neposredno pod zemljevid, pri čimer se avtorja praviloma izpušča.

Fotografija

Sklic se praviloma napiše neposredno pod fotografijo, pri čimer se avtorja praviloma izpušča, razen če je fotografija avtorski umetniški dosežek. Težave pri navajanju fotografij se pojavljajo zaradi pomanjkanja podatkov in pomanjkljivih standardov popisovanja. Navajanje dopisa datuma dostopa ni obvezno.

Glasbeno delo

Nalove glasbene klasike slovenimo, tako kot pri delih klasičnega slikarstva.

Radijska, televizijska oddaja in film

Avtor radijske ali televizijske oddaje je ali urednik ali novinar.

Napake pri citiranju

Pogoste napake pri citiranju vključujejo med drugim samocitiranje, citiranje zaradi citiranja samega in navajanje celotnega URL naslova.

Navajanje na Wikipediji

Znotraj Wikipedijskega članka je prepovedano navesti drug Wikipedijski članek kot vir in sklicevati se na lastne raziskave in ugotovitve. Znotraj Wikipedijskega članka morajo biti citatni slogi poenoteni.

Žanri

Mešanje žanrov pogosto vodi do nesporazumov. Monografske publikacije v humanistični stroki uživajo najvišji ugled. Predsodki glede tega, da je Wikipedija izključno strokovno in ne znanstveno obarvana, se počasi opuščajo. Podatkovne zbirke, poročila o dogodku, povzetki in drugi imajo status strokovnega pisanja.

Šolsko pisanje

Referat, esej, diplomska naloga, magistrska naloga in doktorska disertacija spadajo med šolsko pisanje. Past diplomske naloge, ki povezuje dve študijski smeri, je morebitno trčenje prestižnih ambicij obeh mentorjev.

Popravljanje

Popravljanje zajema lektoriranje in koregiranje, v današnjih časih pa sta se obe dejavnosti začeli prepletati. Uredništvo zajema vrsto kompleksnejših opravkov s tujimi besedili. Nespametno je (ne)popravljanje urednikovih pripomb brez podajanja avtorjevih lastnih odzivov, komentarjev.

E-pošta

Pravilna in korektna komunikacija, tudi preko spletnih medijev, je v humanistični stroki vitalnega pomena. Če ima e-pošta veliko prejemnikov, se jih zapiše v okvirček Bcc - Blind carbon copy. V posameznih primerih je konsistentna uporaba izključno malih začetnic dopustljiva, ko hoče pisec e-pošte poudariti svojo demokratičnost in podporo egalitarnosti. Prepošiljanje celotne sporočilne verige je grda razvada. Glede na bolj ali manj strokovno komunikacijo se pisec e-pošte odloča o uporabi tikanja ali vikanja.

Socialna omrežja

Socialna omrežja praviloma enosmerno spletno komunikacijo spreminjajo v dvosmerno. Najbolj uporabljano socialno omrežje je Facebook z 1,6 milijarde uporabnikov. Zavedati se je treba, da tudi blogi prispevajo k znanstvenemu napredku. Ne vključenost večine akademikov v spletno okolje je resen problem. Akademiki bi morali v spletnem okolju postati kompetentni pomočniki.

Tvit

Tvit se sloveni kot čivk. Socialno omrežje se je rodilo leta 2006. Tvit je sodobna promocijska spremljava, nabiranje sledilcev na Twitterju pa pomeni širitev vplivnostnega kroga.

Drugo

Obstajajo še drugi načini strokovne komunikacije znotraj socialnih omrežij, denimo LinkedIn, ki zajema Digital Curation Group, Digital Humanities in Digital Humanities/Humanities Computing.

Literarna kritika

Literarni kritiki je bolj obsežno posvečeno daljše poglavje v Praktičnem spisovniku, v Novi pisariji pa je avtor povzel samo nekaj njenih lastnosti:

Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi, kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti, kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni, prepoznavna lastnost kritike je polemičnost..

Enciklopedični članek

Najbolj pomembna lastnost oziroma zahteva, ki jo morajo članki izpolnjevati, da jih lahko uvrščamo med enciklopedične, je jedrnatost. Taka oblika se uveljavlja tudi v strokovnih žanrih, in sicer referatih in razpravah.

Biografski članek

Na začetku spletnih enciklopedij so imeli cilj popisati vse osebe, ki so že dobile svoj članek v tiskanih leksikonih in enciklopedijah. Ko so to storili, se je pojavila potreba po vključevanju mlajših kreativnih oseb. Na začetku seznama se znajdejo tisti, ki so v drugih geslih večkrat omenjeni in tisti, ki se pojavijo na seznamu npr. prešernoslovcev. V upanju, da bi se študenti lotili pisanja člankov, so v nadaljevanju napisana podrobna navodila.

Članek o knjigi

Ker vsako leto izide preveč monografij, se je potrebno odločiti katere bomo (najprej) popisali. Največkrat bodo to knjige že znanih avtorjev, ki imajo biografski članek na Wikipediji, so napisali več del, ki so predmet kritike, obravnav v šoli...

Strokovni blog

Slovenska ustreznica bloga je spletnik. Primeri blogov so WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos. Sama beseda blog izvira iz leta 1997. Strokovni ali znanstveni blog nima znanstvenega statusa.

Spletni forum

Strokovni ali znanstveni forum je pomembno orodje za vzdrževanje strokovne in znanstvene skupnosti. Pojavil se je v drugi polovici 90. letih 20. stoletja. Forumska komunikacija je regulirana na več načinov. Moderator regulira primernost potencialnih objav. Moderirani forumi so bolje organizirani in z daljšo življenjsko dobo.

Slog

Spletna socialna omrežja spreminjajo temeljni pisni standard in usmerjenost besedil. Danes imajo absolutno prednost najbolj sveže informacije. Besedila se čedalje bolj povezuje z zasloni, kjer se lahko v posamezni vrstici nahaja od 120 do 150 znakov. Zaslonsko besedilo odlikujejo menijske izbire in povezave.

Sestavni deli

Nekateri izmed ključnih sestavnih delov so avtor, naslov, izvleček, ključne besede in literatura.

Izvleček

Izvleček opredeljuje predmet raziskave, metode, rezultate, sklepe implikacij. Obsega največ 10 vrstic.

Ključne besede

Ključne besede zaznamujejo poimenovanje ožjih predmetnih področij. Kot ključne besede se uporablja frekventne izraze s terminološko težo, redko pa se uporabljajo neologizmi. Uporaba izrazov iz naslova kot ključnih besed je korektna.

Kazalo vsebine

Velikokrat so kazala vsebine samodejno ustvarjena. Kazalo vsebine se ponaša z malimi črkami, s kratkimi naslovi in podnaslovi. Krajši besedil se ne členi, daljša pa.

Povezave

Povezave so najbolj očitna ločitev med tiskanimi in elektronskimi besedili. Modre povezave pomenijo obstoječo povezavo, rdeče povezave pa neobstoječo povezavo. V Wikijih se povezave nahajajo v dvojnem oglatem oklepaju. Povezave so oblika sklicevanja.

Napake

Najpogostejše napake so gostobesednost, nerazumljivost, pomanjkanje konteksta, slogovna puščobnost in pristranskost.

Nerazumljivost

Zapletanje enostavnih reči je napaka. Nerazumljivost je posledica površnosti in hotenosti, saj nekaterim znanstvenikom ni mar za razumljivost besedila širši javnosti. Davkoplačevalce se mora prepričati v smiselnost znanstvenega početja.

Pomanjkanje konteksta

Navajanje teze je obvezno. Pravi problem pomanjkanja konteksta je nasilno posploševanje. Pravi poznavalec svojega področja ve, kako priti do informacij, in kako informacije dati v kontekst. Že, šele, celo, kar, samo imajo čustven naboj.

Manierizem

Besedilo mora biti zaokroženo. Izrazni asketizem mora biti upoštevan. Humanisti pogosto nočejo spremeniti sloga pisanja navkljub priporočilom. Pojavljata se uporaba arhaizmov in zapadanje sintaktičnim obsesijam.

Slogovna ubornost

Slogovna ubornost pomeni pretirano ponavljanje posameznih izrazov in je znak malomarnosti. V besedilo namreč vdirajo navade ustnega izražanja, mašila pa so v tiskanih besedilih nesprejemljiva.

Pristranskost

Benigna pristranskost je zaljubljenost v tematiko, maligna pristranskost pa je ideološka naravnanost. Ideologijo izražajo narekovaji. Ideologija zlorablja strokovna besedila - taka besedila so trojanski konji.

Terminologizacija

Utrjen naziv je vstopnica za inštitualizacijo. Terminološke diskusije so izraz nepripravljenosti za soočenje s predmetom. Nedopustni so terminologizacija v učbenikih, ignoranca terminologije in odpor do slovenske računalniške terminologije.

Spol in število

Izbira spola in števila je ideološko zaznamovana. Možni nevtralni rešitvi sta izbira množine in izbira sedanjika.

Govorna prezentacija

Standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje. Govorne prezentacije so lahko slabo dokumentirane. Podloga za govorno prezentacijo je predhodna objava. Med govorno prezentacijo se publika ne sme dolgočasiti, govorec pa mora natančno vedeti, kaj želi sporočiti publiki in biti popolnoma predan predmetu.

Prosojnice

Prosojnice so pomoč pri nastopanju. Primeri programov s prosojnicami so PowerPoint, Google Slides, Prezi ... Prosojnice seznamsko podajajo informacije. Njihova slabost je morebitno zavajanje publike s sledenja predavanju na golo branje besedila na prosojnicah. Prosojnice morajo biti estetske.

Vizualizacija

Vizualizacija zajema prosojnice in slikovitejše besedilo na spletu. Vizualizacija je zahtevek pedagoškega in popularizacijskega interesa.

Fotografija

Fotografija predstavlja rastoč delež v sferi strokovnega sporočanja. Verbalno sporočanje postaja manj pomembno kot slikovno sporočanje, kot pove pregovor Slika pove več kot tisoč besed. Fotografija je znanstveno orodje. Spletišča za nalaganje fotografij so denimo Picassa Web Albums, Flickr, Instagram ...

Licenciranje fotografij

Objava fotografije mora biti v skladu s slovensko in z ameriško zakonodajo. Slike umetniških del se lahko objavi šele 70 let po smrti umetnika, izjema so naslovnice knjig, zgoščenk ... Pojavljajo se zamisli o zalogi javno uporabnih fotografij. Fotografije postanejo prosto dostopne 70 let po fotografovi smrti.

Fotografiranje kulturne dediščine

Za fotografiranje kulturne dediščine se potrebuje soglasje lastnika. Treba bi bilo dovoliti slikati javno lastnino v muzejih, knjižnicah ... Žrtev zakonodaje o avtorskih pravicah so tudi filmi na YouTubu, ki se jih briše. Slovence več kot očitno ne briga za lastno kulturo. Preganjanje fotografij na Wikijih je v nasprotju z duhom svobodne kulture.

Nalaganje na Wikije

Fotografije se na Wikije nalaga s pomočjo obrazca s predlogo OVL - opis, viri, licenca.

Infografika

Infografika je oblika vizualizacije podatkov, kot so denimo spletni zemljevidi. Infografika velike količine podatkov predstavi na preprost in pregleden način.

Tabele

Tabele vsebujejo stolpce in vrstice, podatki pa so razporejeni po celicah. Za izdelavo tabel obstajajo posebne vrste računalniškega programja.

Grafikoni

Za literarno vedo so uporabni grafikoni, diagrami, kartogrami, sheme in piktogrami.

Zemljevidi

Marja Boršnik je prva začutila potrebo po zemljevidih v literarni vedi. Vse od interaktivnih kart dalje prihaja do večje in sistematične rabe zemljevidov. Geopedija vsebuje literarnovedne zemljevide.

Besedni oblak in Literarnovedna igra

Programa za besedni oblak sta denimo Wordle in Voyant Tools.

Iskanje

Način dostopa do informacij se je radikalno spremenil. Cobiss avtorje z istim imenom ločuje po številski identifikaciji. ISBN zaznamuje knjižne objave, ISSN zaznamuje periodične objave, DOI pa zaznamuje spletne objave.

UDK

Številka UDK skrbi za pravilno umeščenost objave na strokovno področje. Številka 1 pomeni filozofijo in psihologijo, številka 2 pomeni teologijo in verstva, številka 8 jezik in književnost, številka 9 geografijo, biografijo in zgodovino.

DOI

DOI predstavlja standard označevanja spletnih objav. Številka DOI je nespremenljiva. Pridobitev številke DOI ni zastonj. Pooblaščeni organizaciji za DOI sta denimo mEDRA in CrossRef.

Cobiss ID

Vsaka registrirana objava mora imeti svojo Cobiss številko, ne glede na vrsto medija. Številke Cobiss se pri citiranju ne navaja z izjemo citiranja na Wikijih, kjer se zraven doda še ustrezno povezavo. Ukazno iskanje v sistemu Cobiss da vse članke v zborniku.

Podatki in podatkovne zbirke

Namesto podatek se je začela uporabljati beseda zajemek. Tako je opazno etimološko razmerje med data in capta. Informacije zajemajo dokumente in podatke. Do podatkov je običajno težko priti. Javno dostopne podatkovne zbirke so denimo SSKJ, Nova Beseda, Wikipedija.

Iskanje po dLibu

Iskanje po dLibu je vitalnega pomena za raziskovalca. Za iskanje po večjih skeniranih enotah se uporablja išči tudi po celotnem besedilu. Iskanje se omeji z vtipkanjem dodatnih izrazov. Niz besed znotraj dela gre v oklepaj. Vire se omejuje v levem stolpcu.

Digitalna humanistika

Digitalna humanistika predstavlja združitev znanosti in umetnosti. Izraz se je prvič pojavil leta 1997. Pod digitalno humanistiko spada nova veda kulturomika, ki preučuje kvantativno analizo kulture s pomočjo preučevanja pogostosti rabe besed ali besednih zvez v določenem času ali določenem prostoru. Digitalnohumanistična problematika je postala del učnega programa na univerzah.

Empirične metode

Empirične metode zajemajo pridobivanje materialnih podatkov z eksperimentiranjem in opazovanjem. Vključujejo merjenje podatkov, preverljivost meritev. Kratka poglavja naj bi pripomogla k temu, da bralec prebere knjigo v celoti. Empirične metode so v literarni vedi teoretično utemeljene od 2001.

Programi

Programi, uporabni za literarno vedo, so denimo Gephi, TokenX, MONK Project, Voyeur Tools, PAIR.

Projekti, revije

Projekti, revije, uporabni za literarno vedo, so denimo Glottometrics, Literary Lab, Text Grid, DiRT, Perseus.

Računalniško jezikoslovje

Računalniško jezikoslovje zajema iskanje po leposlovju, povzemanje zgodb, analizo bralčevih čustvenih odzivov, analizo konstelacije oseb in oblikovanje priporočilnih seznamov.

Orodja in korpusi

Orodja in korpusi, uporabni za literarno vedo, so denimo Prevajalni sistem Amebis Presis, Gigafida, Kres, Gos, Šolar.

Slovarček

• Bibliometrija - kvantitativni aspekti produkcije
• Manierizem - umetnostni slog med renesanso in barokom
• Analfabet - nepismen človek
• Sublimen - vzvišen
• Veduta - slika, na kateri so natančno, stvarno upodobljeni mesto, pokrajina ali njun del
• Postulat - zahteva, nujnost
• Indukcija - sklepanje iz posameznega na splošno