Ta spletna stran predstavlja moje brucovsko spletno gnezdišče, nekakšno internetno pribežališče in monumentalni elektronski spomenik na dneve, preživete ob študiranju za predmet Uvod v študij slovenske književnosti.

Popotovanje skozi Novo pisarijo[uredi]

Ta razdelek služi kot skromno domovanje povzetkov ob branju učbenika Nova pisarija. Kakršnikoli citati so vzeti iz sledečega vira:

UVOD[uredi]

Nova pisarija je priročnik, ki dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik in je predvsem povezan s prehodom znanstvenega pisanja od papirja na zaslon. Miran Hladnik je kot avtor imel pomisleke glede delitve tega dela Wikimedijinim spletiščem, ki so namenjena gojenju skupinskega avtorstva, medtem ko je njegova Nova pisarija avtorsko individualna.

Priročnik nosi enak naslov kot Prešernova pesem, ki je izšla v Poezijah in v kateri Prešeren trdi, da naj bi že vsak šušmar izdajal knjige in pisateljeval. Hladnik trdi, da se danes dogaja isto.

Uvod z naslovom dela napoveduje tematiko pismenosti, pridevnik nova pa se nanaša na sodobne medije, in sicer zaslon in slike. Nova pisarija je primarno priročnik o digitalni pismenosti.

PISMENOST[uredi]

Definicija pismenosti je obvladovanje znakovnega sistema za (pisno) komunikacijo, obstaja pa še enostavnejša definicija znati brati in pisati. Sprva je imel termin pismenost elitističen prizvok, saj je ločeval peščico pismenih od revnih množic, ki si izobrazbe niso mogle privoščiti, od uvedbe obveznega šolstva konec 18. stoletja pa je postajala pismenost vse bolj pomembna. Dandanes je v razvitem svetu delež pismenosti blizu 100% samoumeven.

Danes pismenost razumemo drugače kot včasih: nekdaj je pomenila pisanje z roko, medtem ko danes pomeni predvsem tipkanje. Spremembe komunikacijskih navad so pripeljale do konfliktov med sporazumevalnimi praksami. Pojem pismenost je razumljen kot dvojna sposobnost: sposobnost sprejemanja in razumevanja besedil ter tvorjenja in posredovanja zapisanih informacij.

Specialnih pismenosti je več, poznamo glasbeno, računalniško, kartografsko ... pismenost, vendar je še vedno samoumevna in obvezna splošna pismenost, ki je pomembna za sporazumevanje v vsakdanji komunikaciji. Pismeni ljudje so namreč bolj suvereni in je z njimi težje manipulirati.

Komunikacija preko telefonov in računalnikov je že postala del splošne pismenosti, ki se bo z leti še spreminjala in prav mogoče je, da jo nekoč ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi, kot jo danes. Novodobna elektronska pismenost je veliko bolj demokratična, kar jasno nakazuje dejstvo, da je število pisk in piscev blogov razmeroma uravnovešeno.

Informacijska družba[uredi]

je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo in vsebuje koncepte kot so participativna družba, družbeni mediji, družbena omrežja, fantovska kultura itd.

Kljub pojavu nove tehnologije (in s tem novega načina pisanja) tiskana knjiga ne bo izumrla, zmanjšuje se le njena socialna vloga. Hladnik meni, da je zagovarjanje tiskanih knjig s strani tistih, ki z njimi služijo, sebično.

Wikiji[uredi]

Wikiji so skupek spletišč, ki služijo kot vzročna oblika sodobne pismenosti. Njihovo bistvo leži v tem, da uporabniku nudijo širok spekter informacij, hkrati pa mu omogočajo, da v bazo podatkov prispeva tudi sam – bodisi z urejanjem bodisi s pisanjem člankov. Med najbolj uporabljene wikije spadajo Wikipedija, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverza, Zbirka in Wikislovar. Glede na to, koliko člankov v določenem jeziku lahko najdemo na Wikipediji, lahko te jezike razdelimo v tri skupine po Kornarjevi kategorizaciji: comfort zone, vital in borderline.

Wikipedija prednost tiči v preprostosti, v grobem jo lahko namreč razdelimo na štiri zavihke, in sicer Članek, Pogovor, Uredi in Zgodovina, ravno ta preprostost pa je bila ključna pri pri povečanju dostopnosti strokovnih informacij. Glavna filozofija Wikipedije pa tiči v tem, da njeni avtorji članke urejajo in dopolnjujejo popolnoma prostovoljno in za svoje delo niso plačani.

Wikiji in šola[uredi]

Wikipedija, zlasti pa Wikiverza sta močni pedagoški orodji, avtor pa spodbuja študente književnosti k ustvarjanju wikipedijskih gesel na temo književnosti in poudarja, da je stik izobraževalnih institucij z Wikipedijo nekakšno srečanje z realnim svetom.

Avtor[uredi]

Do 60. let 20. stoletja je bila literarna veda usmerjena k avtorju, zato je bila avtorska biografija literarnovedni žanr. Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev se je osredotočila na besedilo, pomembna je postala avtonomnost in ne sporočilo avtorja. V 80. letih 20. stoletja pa se je pozornost prenesla k bralcu in njegovim zanimanjem: trivialna literatura in vse nasprotno elitni.

Avtorju se mora v začetku pisanja kot poroditi misel na bralca, ki je pogoj za to, da sporočilo doseže svoj cilj. Če pišemo za domačo publiko, jo bomo nagovorili v slovenščini, če pa pišemo za globalno publiko, pa jo bomo nagovorili v angleščini. Objave v angleščin imajo v znanstvenem svetu tudi privilegiran položaj. Dandanes pa je objavljanje na spletu veliko lažje, edina ovira je obvladovanje orodij za pisanje in objavljanje na njem. Objavljanje na spletu pomeni postaviti dokument z namenom, da ga prebere čim več ljudi.

Motivacija za pisanje[uredi]

Pišemo lahko zaradi mnogih razlogov.

Predmet vreden ubesedovanja "za narodov blagor"
Predmet, ki nas zanima, ne pa za samopromocijo
Problematika znanstvenega napuha (etika pisanja)
Znanstveno pisanje oblikuje tezo in jo potrjuje z orodji, ki so najbolj primerna za raziskavo, ne sme pazanemariti morebitnih nasprotnih rezultatov
Izogniti se moramo neetični motivaciji in pisanju zaradi pisanja (grafomanija)
Leposlovje daje večji poudarek na način sporočanja
Pisanje, ki se ne ozira na sposobnost, dojemanje, interese in želje publike, je nepotrebno in neprofesionalno
Misel na bralca je pogoj, da sporočilo doseže cilj, nikakor pa ne avtoriteta, superiornost in nerazumljivost avtorja
Pri literarnem branju je prvo veselje interpretacija, s katero lahko dejanskemu pripisujmo tudi druge pomene
Znanstvene objave se nahajajo v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij
Strokovne objave so tiste, ki znanstvena spoznanja popularizirajo in prenašajo k širšemu uporabniku
Publicistične objave najdemo v časopisih, zabavni periodiki in v blogih avtorjev brez ustreznih strokovnih referenc

Izbira jezika[uredi]

Izbiramo jezik glede na naslovnika besedila
Pišemo zaradi predmeta, za katerega menimo, da je vreden našega truda
za globalno javnost angleščina, ki ima priviligiran položaj v svetu, za domačine pa bo tudi slovenščina v redu. Slovenščina je tudi nevtralni jezik za razprave o slovenski književnosti

Izbira teme[uredi]

Število možnih izbir raste, s čimer pa narašča tudi število pišočih, število knjižnih izdaj in oblikovanje novih publikacijskih kanalov
Ko realiziramo eno izbirno možnost, se samodejno odpovemo vsem drugim
Odločitve tipa ali-ali so lahko bile usodne (npr. levo-desno, revščina-bogastvo, dom-pot)
Pravo vrednost imajo samo realizirane in konzumirane izbire
Utemeljevanje izbire teme z sočasnimi zahtevami sistema/družbe
V akademskem okolju izbiro teme narekujejo študentom asistenti in učitelji, diplomantom mentorji ...
Romantičnemu pedagoškemu principu je pomembno, da si učenec sam izbere temo, ki mu najbolj ustreza
Bojda ni dobrih in slabih idej
Dobro raziskovanje se porodi skozi intenzivno ukvarjanje s temo
Pomembnost se meri predvsem glede na število piscev, ki se zbira okrog določene teme, pa tudi glede na druge filtre:

Spolni
Žanrski
Motivna perspektiva
Gradivo za utemeljevanje nove metode

strokovni odnos ni nikoli pod vplivom publicističnega forsiranja

Usoda avtorstva: Soavtorstvo[uredi]

Avtorstvo je eden najstarejših konceptov, ki ima svojo zakonodajo in zelo dobro organiziranost
Avtorji se povezujejo v društva npr. Društvo pisateljev, Avtorska agencija itd., v bralne krožke, forume ...
Lektorjem in urednikom je prepovedano posegati v avtorjeva dela
Če je delo težje dostopno in predrago, bo to besedilo slabše prodajano
Avtorji se lahko odpovejo materialnim pravicam svojega dela, pri čemer je najbolje objavljati na Wikiviru, saj se tako izognemo klasičnemu avtorjevemu egu in napuhu
Wikiji so značilna oblika soavtorstva – dela na njih so namenjena, da se vanje posega in spreminja
Poseganje je vrsta sodelovanja in izkazovanje hvaležnosti za prvotno objavo
Vsi hočemo najboljše informacije, zato so Wikiji delo za skupno dobro
Pravila za soavtorje in sourednike:

Vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj, bodi odprt za spremembe
Zatri ego v korist medsebojnih odnosov in stvari same ter zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre
Soavtorji imajo pravico veta vsebine, s katerimi se ne strinjajo
Ne poizveduj za avtorjem posega, ni namreč važno, kdo je prispeval spremembo, važna je presoja, ali korist spisu

Objavljanje[uredi]

Koncept avtorstva je najbolj povezan z objavljanjem. Štejejo le objave, danes pa je najlažje objavljati na spletu. Z internetom se je rodil nov pomen postavljanja besedila - to danes namreč pomeni naložiti besedilo na kakšno spletno stran. Avtorji besedil si zagotovijo večjo branost, če svoja besedilo naložijo na strežnik, ki je na vrhu med zadetki. Razlikovati moramo med besedilom, ki je bilo na splet objavljeno in besedilo, ki je bilo na splet postavljeno. Objavljena besedila so namreč tista, ki so bila na splet postavljena z namenom, da si to prebere čim več ljudi, vsebuje ključne besede za hitrejše iskanje, povezave in kazalo. Glede na to ali ima besedilo status objave ali ne odloča avtorjeva intenca.

Množični um ali pametna množica[uredi]

Obstaja veliko izrazov za poimenovanje različnih kombinacij množic in pameti npr. množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest, množična zavest ... Gre za način organizacije znanja v informacijski družbi oz. za sodelovanje mnogih, pogosto anonimnih posameznikov, ki tvorijo virtualno množico - takšno delovanje omogoča Wikipedija. Cilj tega prizadevanja je korist za vsakega člana skupnosti. Vsi imajo skupen način združevanja znanja, pri katerem sodelujejo anonimneži, znanje pa je javno dostopno ter se nenehno dopolnjuje. Ta način deluje proti hierarhiji, avtoriteti in privilegijem, je egalitarističnen, brez kontrole, ki je značilna za množične medije, samokreativen in se sama promovira. Koncept skupnosti znanja je del spremenjenega koncepta javnega.

V enciklopedijah so bile informacije razporejene hierarhično ali drevesno, abecedna razporeditev pa je pomenila osvoboditev od hierarhičnega dojemanja znanja. Asociirala je na mozaik, kalejdoskop ali krpanko. Pri abecedni razporeditvi se znanje gradi od spodaj navzgor in združuje izhodiščni lokalni interes z globalnim.

Prizadevati si moramo za to, da bo znanje postalo višja vrednota kot pa materialne dobrine. Wikipedija se pogostokrat srečuje z ogromnim številom kritik v stilu, da je zaradi anonimnosti avtorja neka informacija brez konteksta, nezanesljiva, zanjo ni nihče odgovoren itd. Anonimni avtorji so doživeli obtožbo, da se norčujejo iz strokovnjakov in da je množična pamet neumna. Ne smemo pozabiti, da ljudje, ki delajo za Wiki spletišča, pravzaprav delujejo v korist skupnosti.

Avtorske licence: Creative commons, Copyright[uredi]

Rezultat pisanja je besedilo, vsaka stroka pa opisuje besedilo različno
Iz pravnega vidika je tekst intelektualna lastnina, kar ureja specifična zakonodaja, imenovana copyright oz. pri nas Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah. Ta zakonodaja je prilagojena tiskanimi zdelkom, povzroča pa težave v glasbi, filmu, fotografiji in pri besedilih v digitalni obliki

Creative commons(ustvarjalna gmajna)

Izhaja iz svobodne kulture in deluje drugače kot copyright: lajša dostop do intelektualnih proizvodov, namesto da bi preprečevala zlorabe - najprej ponudi tekste, potem šele navaja kakšni so pogoji rabe
Vrste licenc cc:

	Priznanje avtorstva (attribution – BY)	Delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja; dovoljena je izdelava izpeljanih (derivativnih) del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno.
	Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA)	Derivativno delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega dela (copyleft).
	Nekomercialno (non-commercial – NC)	Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave (derivacije) le za nekomercialni namen; Wikipedija takih del ne sprejema.
	Brez predelav (no derivative works – ND)	Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.

Licence cc so spremenljive, avtor lahko delo tudi spremeni

Copyright

Ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem mediju (literarna, glasbena, dramska, filmska, arhitekturna) pred zlorabo, kar v praksi pomeni preprečevanje nepooblaščenega razmnoževanja, distribuiranja, nedovoljene so javne izvedbe, predelave in objave izvedenega dela
Posameznik sicer ni omejen, če je rokovanje z delom znotraj zasebnega okolja
Sankcionirane so le finančne zlorabe, ne pa tudi proti zlorabe moralnih avtorskih pravic (odsotnost citiranja ...)
Problematičnost copyrighta:

Pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja njihovega tvorca (avtorstvo)
Zrasla je iz izkušnje s tiskanimi objavami in se drugim medijem slabše prilega (najslabše internetu)
Intelektualne proizvode obravnava v prvi vrsti kot lastnino, namesto da bi jih videla kot javno dobrino

Copyright ne upošteva nematerialne dimenzije - informacija je namreč nematerialna in jo zato lahko poseduje več oseb na enkrat, z naraščanjem števila uporabnikov pa ni informacije nič manj in ni posamezniku čisto nič manj dosegljiva
Izvirno delo potrebuje vsaj minimalno količino kreativnosti
Zaščita traja za časa tvorca plus 70 let - lastnik je avtor, ki lahko pravice proda ali odstopi. Če je delo po službenih dolžnostih, pravice dobi inštitucija
Skupinsko avtorstvo je prej določeno s pogodbo, vsak lahko počne z delom, kar želi, vendar z oziroma na soavtorje
Najtežji problem v avtorskem pravu so izvedena dela
Razmnoževanje in razpečevanje je dovoljeno, dokler gre za korektno uporabo (fair use)
Razlika med prodajo dela od prodaje avtorskih pravic - založbe praviloma želijo odkupiti pravice skupaj z delom, naloga avtorja je da poskrbi, da temu ni tako
Poštena raba je neprofitna (nepridobitna) raba
Dovoljeni so kratki citati tujih del v znanstveni razpravi
Objava na spletu je trajna
Med ljudmi veleva napačna domneva, da je prosto uporabno vse, kar se najde na spletu - prosto uporabne so samo redke vsebine, večina je opremljena z ustrezno licenco

Bralec[uredi]

V tem poglavju avtor razpravlja o prosti dostopnosti znanja, ki je nemalokrat finančno pogojena, zato so poudarjene predvsem prednosti interneta v namen shrambe informacij. Ta namreč ni plačljiv, povrh vsega pa je zanesljivejši, saj bo glede na tehnološke trende najbrž edini prestal bitko s časom. Za problematično se izkaže zgolj zakoreninjena predstava o neverodostojnosti digitalnih informacij zaradi možnosti prostega poseganja v delo, razlog pa pravzaprav tiči v našem apriornem enačenju vsega tujega z inherentno slabim.

Prosti dostop: Založbe in repozitoriji[uredi]

Kar zadeva bralca v povezavi z intelektualnimi deli, je bilo včasih pomembno samo vprašanje njegovega razumevanja prebranih informacij. Danes pa je pomembna tudi zahteva po prosti dostopnosti informacij iz najrazličnejših področij. Skupnost želi izobražene posameznike, ki pa naj bi se oblikovali v osnovnih, srednjih in višjih šolah. Zato Hladnik meni, da bi moralo biti obvezno čtivo zastonj. Izven šole skoraj nikjer nimamo prostega dostopa do informacij - za knjižnico, gledališče, naročnino revije je vedno potrebno odšteti nekaj denarja.

Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti - v tem smislu naša država ni imela prstov zraven, ko smo dobili npr. prost dostop do digitaliziranega zemljevida sveta in ostalih prelomnih dejanj.

Zahteva po digitalizaciji slovenščine je prišla od zunaj, vključuje jo celo Google z različnimi logi. Do tuje informacijske družbe torej ne smemo biti nezaupljivi, saj že od Prešernovega Črtomirja dalje ugotavljamo, da ni vse tuje slabo. Kmalu bomo torej vsi raje posegali po prosto dostopnih vsebin, kot pa iskali domače.

Prosta ali odprta dostopnost (OA — open access) je pojem, ki je uporabljen v revijalni, knjižni, zborniški obliki informacij, prav tako pa tudi v spletnih besedilih, podatkovnih zbirkah in večpredstavnemu gradivu. Prosti dostop ne dovoljuje poseganja v vsebino informacij, medtem ko lahko prosto vsebino urejamo in preoblikujemo po mili volji.

Prosti dostop (OA open accesss) vs. prosta vsebina (free content). Prosti dostop ne dovoljuje poseganja v vsebino, medtem ko to pri oznaki prosta vsebina lahko spreminjamo.

Zlati prosti dostop (gold access) – prosti dostop zagotovi založnik; v njem so recenzirani revijalni članki
Zeleni prosti dostop (green OA) – zanj je poskrbel avtor s samoarhiviranjem ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij. V njem so predobjave ali poobjave.
Sivi dostop (nem. grauer Weg) – spletna dosegljivost težko dosegljivih publikacij (diplome itd.)
Hibridni dostop – poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije
platinasti prosti dostop – stroške objave ne pokrije avtor, temveč nekdo tretji (inštitucija, država, mecen)

Zlati prosti dostop zagotovi založnik in običajno vsebuje recenzirane revijalne članke, zeleni prosti dostop pa avtor sam oziroma njegov delodajalec, ki delo postavi v prosto dostopni repozitorij in vsebuje pred- ali poobjave. Pod imenom sivi prosti dostop pa najdemo težko dostopne publikacije, kot so diplomske naloge, konferenčna poročila itd. Hibridni dostop pomeni, da ima prosto dostopno delo še tiskano plačljivo verzijo.

Založbe

Kar je postavljeno na spletno enciklopedijo je javna last. Večina člankov je skupinske narave.
Domneva po potrebi po sklicevanju na avtorska imena v naši kulturi
Wikipedija je tudi prostor nekorektnega obnašanja
Kadar znanje ne bo več lastnina fizičnih ali pravnih oseb, ne bo več intelektualne kraje - znanje kot privatno lastnino znanje še vedno pojmujejo avtorske agencije, založbe, novinarska združenja itd.
Želimo si družbe samostojnih kreativnih posameznikov, kateri ovire predstavljajo plačevanje izobraževanja, informacij in znanja
Plačljiva informacija ni več samodejno boljša od tiste zastonj
Za založbe in knjigarne so knjige tržno blago, zato v njihovem okviru ni moč pričakovati alternativnih rešitev. Bralca pojmujejo kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lasti. Morajo se umakniti višjemu civilizacijskemu cilju, principu prostega dostopa do informacij. Založbe so preživeta oblika kulturnega posredništva. Njihova ciljna publika se oži na otroke in upokojence
Problem je iluzija avtorjev, da jim bodo založbe pomagale do bralcev, kar pa še zlasti ne velja za znanstveni tisk
Argument založb je ohranjanje delovnih mest v založništvu, s čimer postavljajo cehovske interese pred javni interes
Pojav t. i. predatorskih založb (predatoy open access publishing)
Oroža in ukinja monopol založniških korporacij

Repozitorij

Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja so številke citiranja in številke o branosti objave, pri čemer se lahko podatki o citiranosti zelo razlikujejo od podatkov o branosti
Repozitorji imajo funkcijo štetja ogledov objav že vgrajeno
Meriti se da obisk vsake spletne strani
Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu objav, bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji
Za porazdelitev stroškov bi lahko financirali spletne objave v okviru naročnine na internet
V poštev pride tudi razno subvencioniranje raznih univerzitetnih knjižnic oz. tistih inštitucij, ki bodo skrbele za univerzitetne in inštitutske repozitorije
Znanja ne smemo obravnavati enako kot materialne dobrine
Slovenski literarni zgodovinarji lahko naložijo svoje akademske spise na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, na Univerzi v Mariboru in na Univerzi v Novi Gorici, slovenski akademski repozitoriji pa so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti
Glavni namen repozitorijev je trenutno arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov
Prosto dostopna spletišča za akademske objave zamujajo zaradi nizke kvalitete študentske diplome; vabljivejše publikacijske možnosti (objave v eminentnih revijah), občutek samozadostnosti akademskih veličin
Objavljanje na spletu do neke mere spreminja slog pisanja
Usmerjen v poljudnejši izraz in skrb za vzdrževanje bralčevega interesa
Tak slog si lahko privoščijo samo avtorji z zagotovljeno akademsko pozicijo
Pred desetletji je bilo objavljanje v znanstvenih revijah tako kot leposlovno objavljanje v Sloveniji dobro honorirano
Dostop do državne subvencije je čedalje težji
Primer vseh treh slovenskih literarnovednih revij Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost
Spletni forum SlovLit skrbi za strokovno komunikacijo v 1650-članski slovenski literarnovedni in jezikovni skupnost
Maksimalno odprtost in dostopnost zagotavlja objavljanje na Wikipediji in sestrskih spletiščih

Varovanje zasebnosti[uredi]

Slovenska avtorska zakonodaja - Zakon o varstvu osebnih podatkov
Kritiki vidijo internet kot zlorabo, ne vidijo pa prednosti
Politična zloraba podatkov je nevarna
Spremembe v dojemanju zasebnosti
Slovenski Zakon o varovanju osebnih podatkov je šel predaleč. Urad ščiti zasebnost človeka, s čimer škoduje javni blaginji

KREDIBILNOST[uredi]

Danes lahko objavlja prav vsak. Seveda se lahko pri tiskanju seznanimo lahko še kakšnim problemom, na spletu pa ovir praktično ni. Posledično je vprašanje kredibilnosti zelo pomembno. Včasih so to delo opravljali recenzenti in uredniki, danes pa to funkcijo imamo mi. Naše naloge so: preveriti avtorja, medij, ki je objavil delo, starost dokumenta, odmev v javnosti, avtorje in tekste, na katere se je skliceval.

Navadno bolj zaupamo avtorju, ki je strokovno priznan, saj naj ne bi zavajal bralcev. Njegov status je viden v njegovi biografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris. Vsakemu avtorju sicer ne gre zaupati na vseh področjih pisanja, najbolje je, da mu verjamemo, ko piše o svoji stroki, do drugih strok pa moramo biti kritični.

Zaenkrat velja splošno, sicer neutemeljeno, dejstvo, da mlajši pisci niso tako kredibilni kot starejši. To večkrat ne drži, saj so mlajši teoretično bolj podkrepljeni, poleg tega pa so boljši v iskanju informacij kot starejši.

Aktivizem[uredi]

V 70. letih so v Sloveniji humanistom vcepljali v glavo, da je izvir akademskega dela znanstvena radovednost, tešenje radovednosti pa njegov smoter
V 80. iz Amerike pride ideja o radovednosti za dosego plemenitih socialnih ciljev, tj. za dostojno, pravično in kvalitetno življenje
Znanost dojema drugače
Objektivno spoznanje ni mogoče - subjektivnost
Aktivist je tisti, ki aktivno deluje, aktivizem v znanosti pa pograbi posamezen fakt, ga posploši in izpusti vsa dejstva, ki ne ustrezajo njegovi intenci.
Kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju, dandanes velja za aktivista, pri čemer aktivizem ni vedno napredno družbeno gibanje
Kritične refleksije, kjer je potreben odmik, ne smemo enačiti z aktivističnim diskurzom, kjer je potrebna vera v svoj prav
Pretirano oblikovanje kritične zavesti ustvarja podobo volčjih odnosov v družbi. Potrebna je izhodiščna zaupljivost v dobre namene vseh ljudi
Aktivizem kritičnih mislecev gre v sodobnem času v smer politizacije vsega

Avtorstvo[uredi]

Dobra in slaba plat institucionalne vezanosti: objavam daje legitimiteto, a hkrati tudi omejuje objavljanje novih in prelomnih informacij
Aternativne oblike medijev za objavljanje, npr. Svobodna univerza, krepi se tudi samozaložba
Vprašanje recenzijskega postopka
Ključni podatki - starost dokumenta
Kvaliteta objavljenih informacij in kulturno-družbeni okvir nastajanja
Problem ponaredkov, ki jih je težko odkriti (npr. Elko Justin)

Strokovno recenziranje[uredi]

»Strokovno recenziranje (angl. peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih.«

Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja, katerega cilj je preprečiti objavljanje nepreverjenih informacij
Javno recenziranje
Slepa recenzija - avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka
Dvojno slepa recenzija - kadar nihče izmed njiju ne ve, kdo je kdo
Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem

Pravopis[uredi]

Dvom v kredibilnost informacije ob ponavljajočih slovničnih napakah - nastane, ko se tvorec ne zna dobro izražati, ne pozna pravopisa, saj to kaže na slabo izobrazbo
Piščeva slaba jezikovna kompetenca
Krepi nezaupanje do vsebine njegovega sporočila

Ločila[uredi]

Indikator piščeve pravopisne kompetence je poznanje razlike med vezajem, pomišljajem in dolgim pomišljajem
Pisanje stično in nestično
Pisanje na računalniku z uporabo tipkovnice:
- Vezaj je na tipkovnici poleg pike
- Pomišljaj dobimo s kombinacijo tipk: <Ctrl> + <->
- Dolgi pomišljaj pa dobimo s kombinacijo tipk: <Ctrl> + <Alt> + <->
Prekomerna uporaba zaimka le-ta(papirnat), bolje uporabljati zaimek tale
Uporaba dolgega pomišljaja: ne stoji znotraj povedi, ampak med povedmi, ko želimo členiti dolge odstavke, vendar jih ne smemo ali želimo ločiti
Narekovaji:
- digitalni narekovaji (»«)
- ročno pisanje („unarekovajena beseda“), ampak slovenske („unarekovajena beseda“) namesto angleških (“unarekovajena beseda”)

Digitalna pismenost[uredi]

Tehnična plat
Pisanje na računalnik

Formati besedil[uredi]

Razlike med računalniškimi formati besedil
Prepoznavamo po končnicah v naslovih dokumentov:
- txt pomeni golo besedilo za pošiljanje pošte na forum, ki zahteva samo tako obliko ali pri pisanju računnalniških programov
- doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo – format rtf ali odt je nekomercialna različica formata doc ali docx; sprejemljiv samo v primeru kratkih in enostavnih besedil
- htm ali html je spletno besedilo
- pdf je natisljivo besedilo, ki ni priročno v fazi recenziranja, saj spremembe dokumenta niso mogoče
Besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic

Besedilo v wikijih[uredi]

Tukaj pišemo v neposredno okno po kliku na zavihek Uredi. Lahko pa tudi besedilo ustvarimo drugje in ga potem samo prenesemo (kopiramo) sem. Lahko delamo tabele, uporabljamo matematične formule, rišemo grafe ...

Pravila osnovnega oblikovanja:

Za odstavek pustimo eno vrsto prazno
Enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)
Vnos v označenem seznamu
Naslove obdamo z dvema enačajema ==xxx== (podnaslove s tremi itd.)
Ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ''xxx'', krepkega s tremi '''xxx'''
Povezave napravimo z dvema oglatima oklepajema [[Ljubljana]]; modre povezave pripeljejo na že obstoječa gesla, v rdečem so takrat, ko gesla še ni; kadar beseda, ki jo želimo polinkati , ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, kar bo prišlo prav računalniku, za navpičnico v ustrezni skladenjski obliki: Pesnik se je rodil v [[Ljubljana|Ljubljani]].
Sliko vstavimo preko menija

Še nekaj urejevalnih znanj:

Oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#)
Presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom
V Wikijih delujejo tudi ukazi za format html: <br>, za prelom vrstice, <hr> za vodoravno črto, <center> za centriranje besedila
<poem> uvaja pesemsko besedilo, </poem> ga zaključuje

Vaje v wikijih[uredi]

Napotki za pridružitev pišoči wikimnožici:

Prijavi se na Wikipedijo
Preglej Zgodovino strani, Pogovorno stran, povezave na druge Wikipedije in kategorije na dnu članka (na Zgodovini strani klikni na možnost prej na začetku posamezne redakcije in ugotovi, kako je pisec posegel v geslo)
- Popravi pravopis in slog v naključnem članku
- S [[ ]] označi potencialna gesla (osebnosti, inštitucije pojme)
- Dodaj povezave v Cobiss
- Popravi članek, ki je označen kot škrbina oz. kot potreben popravljanja (seznam takih člankov je na Seznamu nalog na Portalu občestva)
- Poenoti citiranje v članku
- Napiši samostojen članek o temi, ki jo poznaš
- povezavo na članek vpiši na čim več kazal

Opozorila začetnikom na Wikipediji:

Preintenzivno členjenje na odstavke
Mašila
Prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom
Dobesedno, suženjsko prevajanje iz drugih jezikov

Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

V wikibesedila popravke vnašamo neposredno, za komentiranje pa so naslednje možnosti:

Na pogovorni strani besedila
Na pogovorni strani avtorja
Če gre za besedilo, ki nastaja v univerzitetnem seminarju, lahko za diskusijo o njem odpremo na Wikiverzi samostojno stran
Znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden; take pripombe damo med lomljene oklepaje takole:

- s predlogo: {{redakcija|beseda z napako|beseda s popravljeno napako}}

Navajanje[uredi]

Srce humanistične znanosti je »citat«, reprodukcija plus navedba vira. Reprodukcija nam pomaga usmeriti pozornost na predmet študija (besedo, verz). Citat nam prihrani trud, da bi reproducirali več teksta, kot ga potrebujemo, in nam vendar omogoča dostop do konteksta predmeta raziskovanja.

Čemu sploh citiramo[uredi]

Z namenom, da besedilo naredimo čim bolj prepričljivo - avtor nakazuje svoje znanje in poznavalstvom določene stroke, intelektualno superiornost
Znanstveno besedilo odlikuje prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti
Sklicevanje manjša možnost nerazumevanja
Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del (sposodiš misel)
Pretirano citiranje ni pravno kaznivo, vendar je strokovno in etično sporno
Preveč navedb vira - lahko izpademo nekredibilni; premalo navedb vira - lahko izpademo preveč samozavestni
Pri pisanju moramo najti pravo mero citiranja in sklicevanja na druge avtorje

Prepisovanje[uredi]

Plagiiranje (prepisovanje, plonkanje) - ko se tuje znanje uporablja kot lastno
Dejanje ni moralno
Kopija izbira iz besede copia, pomeni pa obilje ali blagostanje
Ker je plagiatorstvo težko dokazljivo, se očitki razširjajo v obliki govoric namesto v argumentirani razpravi

Citatna industrija: Citatni indeksi, Faktor vpliva, Slovenske znanstvene revije[uredi]

Citatni indeksi

Citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki
Citation index je bibliografska podatkovna baza, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave
Citatni indeksi so: SCI, SSCI, AHCL; Scopus in WoS
Na spletu je zastonj citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka (Google Scholar)
Tradicionalna humanistika ni najbolj naklonjena kvantifikaciji, merjenju, številkam
Znanstvene revije so zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke
Med kriterije spadajo: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo in spletna dostopnost

Faktor vpliva

IF (impact factor) - številka, ki kaže stopnjo uglednosti
- Gre za št. citatov člankov revije objavljenih v drugih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih/št. objavljenih člankov v zadnjih dveh letih
Velike indeksirne hiše uporabljajo različne načine izračunavanja IF, najbolj poznan bibliografski in tudi prvi servis Thomson Reuters
2 citatna indeksa

naravoslovni (SCI)
družboslovni (SSCL)

slabosti meritev so, da so kulturno pristranske, prisilno citiranje

Slovenske znanstvene revije

V slednje objavljajo slovenski literarni zgodovinarji
- Primerjalna književnost
- Slavistična revija
- Dve domovini
- Jezik in slovstvo
- Razprave SAZU
- Studia mythologica Slavica
- Knjižnica
- Phainomena
- Acta Neophilologica
- Traditiones
- Slavia Centralis (Maribor)
Verba Hispanica

Od tujih pa lahko razprave o slovenski književnosti lahko najdemo tudi v
- Slovene Studies (ZDA)
- Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
- Slavia Meridionales (Varšava)
- Slavica tergestina
- Slavistika (Beograd)
- Pamiętnik Słowiański
- Wiener Slavistisches Jahrbuch

Citatni slogi[uredi]

Glavni citatni stili:

APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
AMA (medicina, biologija)
Čikaški (naravoslovje, splošno)
Wikipedijski

Večinoma se humanistični pisci in uredniki odločajo med čikaškim in MLA slogom.

Vsak citatni stil ima svoje dobre in slabe lastnosti
Največja težava vseh pa je inertnost, tj. tedenca

Najpomembnejši deli bibliografske enote:

Avtor
Naslov
Ime spletišča in datum pri spletni objavi
Kraj, založba, letnica in knjižna zbirko pri knjigi
Naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku
Naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji
Naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku

Tehnika citiranja: Opombe, Kratki sklici, Označevanje navedkov, Od kod vse citiramo, Viri in literatura, Zaslon in papir[uredi]

Citat ali navedek je iz dveh delov – iz navedenega besedila in navedbe vira citata:

1. dobesedni navedek zaznamujemo z narekovaji ali pa ga postavimo v samostojen, grafično drugačen odstavek 
 2. vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali; kazalka je lahko v obliki

- opombe – usmerja k polnim bibliografskim podatkom pod črto na dnu strani
- kratkega sklica (avtorjev priimek z letnico in stranjo objave v oklepaju) – usmerja v seznam literature na koncu besedila
- neposredne povezave na vir – pripelje neposredno v besedilo, iz katerega je bilo citirano

Opombe

opombe pod črto na dnu strani za navajanje literature
zaradi pogoste uporabe čikaškega stila danes niso več tako uporabljene
služijo nebibliografskim informacijam
»V opombah so navedena samo tista dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave, v seznamu referenc pa tista dela, ki so za predmetno področje, ki ga članek obravnava, sicer pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano.«

Kratki sklici Kratki sklici se prilagajajo sobesedilu takole:

Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)

Pri kratkih sklicih včasih nekoliko odstopamo od pravopisa. V naslednjem primeru bi bila pravopisno brezhibna rešitev takale:

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85.)

ali takale:

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje« (Žnideršič 1999: 85).

V praksi pa se je uveljavilo izpuščanje končne pike znotraj oklepaja:

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)

Nekdaj so se pisci izogibali ponavljanju imena avtorja, na katerega so se sklicevali, z besedami kot so prav tam, n.d., ker pa se zaradi potreb citatnih indeksov sklici avtomatsko preštevajo, priimek, letnico in stran ponovimo.

Označevanje navedkov

Narekovaji
Odstavek in drugačen črkovni rez
Izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje

Od kod vse citiramo

Iz vseh mogočih virov
Knjige, poglavja, zavihka knjižnega ovitka, razprave v zborniku, članka v reviji, članka v časniku, gesla v enciklopediji, spletne strani, bloga, videa na spletu, lokacije na Geopediji ...
Največkrat se sklicujemo na besedilo oz. del besedila
Lahko tudi na sliko, tabelo, grafikon, zvočni posnetek ...
V humanistiki ima tiskana knjiga največji ugled od virov, pri navajanju virov pa ima prednost pred digitalnim, saj je trajnejša
Najbolje je citirati iz primarnih virov

Viri in literatura

Nesmiselno ločeno navajanje
Seznami so zaželeni
Delitev na vire in literaturo je priporočena pri daljših seznamih
V znanosti se spodobi citirati iz virov, ki smo jih držali v rokah (primarni vir)

Zaslon in papir

Večina piše na zaslon, da bo dostopno tudi v tiskani obliki
Tiskarne storitve se še zmeraj zelo cenijo, zato je prehod na zaslon nekoliko počasnejši
Starejše generacije vajene tiskarskih strani
Mlajše generacije bolj navajene spletnih strani
Razlika med zaslonom in papirjem je neomejenost dolžine
Nekateri programi omogočili listanje na zaslonu kot pri fizični obliki
Branje na zaslonu in možnost klikanja po besedilu v največji meri vpliva prav na citiranje in navajanje virov

Zgledi: Knjiga, Članek v zborniku, Poglavje, Razprava v reviji, Članek v časniku, Članek na dLibu, Enciklopedijsko geslo, Forum, Spletni tečaj, Blog[uredi]

Včasih so podatke prepisovali iz kolofona, danes pa je najzanesljivejši medij Cobiss, ki ponuja 3 različne zapise: polni, ISBD in COMARC

Knjiga

Na zaslonu:

Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS

Na Wikijih:

*Tone Svetina. ''Volčiči''. Ljubljana: Borec, 1980. {{COBISS|ID=21824512}}

Zapis na papirju: Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.

Knjiga na bralniku:

Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.

Članek v zborniku

V Cobissu odpremo 2 zapisa: zapis o članku in zapis o zborniku

Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

Poglavje

Navajanje poglavja od enega avtorja je enako navajanju članka v zborniku, poglavje več avtorjev pa je nekoliko bolj zapleteno

Razprava v reviji

Urška Perenič. [http://www.srl.si/sql_pdf/SRL_2012_3_09.pdf Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov.] Slavistična revija 60/3 (2012). 365–82. COBISS

Če želimo izpostaviti dejstvo, da je bil članek arhiviran tudi na dLib, povezavo s pojasnilom dodamo na konec navedbe:

Klemen Lah. Cankarjevo priznanje – s poti. JiS 57/1–2 (2012). 49–58. COBISS dLib

Članek v časniku

Pomembna sta datum in stran
Nadnaslov smo napisali za naslovom, kot podnaslov

Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. COBISS

Članek na dLibu

2 vrsti zapisov:

Posamična avtorska objava (urejeni metapodatki)
Cela številka v časopisu (nimajo urejenih metapodatkov)

Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS dLib

Enciklopedijsko geslo

sklic na wikipedijsko geslo:

:w:sl: ([[:w:sl:Planinska povest|planinsko povest]])

Ne navajamo avtorja
Nujni podatki: naslov gesla, naslov spletišča in datum
Zapisi spletišč na papirju:

Planinska povest. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 10. jan. 2012.

Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012.

Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.

Forum

Katja 10. Re: Kresnik 2013. Knjižni molji. Med.Over.Net 10. dec. 2012.

Ko je obiskano spletišče manj poznano, navedemo še splet

Spletni tečaj

J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

Blog

Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

Problem blogov je, da včasih manjka ime avtorja
Datum ogleda ni potreben

ŽANRI[uredi]

Pisna komunikacija in oblikovanje pisnih sporočil
- Vsakdanje sporazumevanje
- Poznamo publicistične, umetnostne in strokovne oz. znanstvene žanre
Meje med njimi niso ostre, pisci jih mešajo, ogromno ljudi pa ne loči med zvrstmi
- Strokovna objava je tista, ki ne dosega kriterijev znanstvenega (nekoč so to bili slovarji, bibliografije, učbeniki ipd.)
- Izvirni znanstveni članek je prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji
- Pregledni znanstveni članek pa »sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči«
Namen poljudnih člankov je populariziranje in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj
Znanstveni prispevki so velikokrat predstavljeni na raznih predavanjih in konferencah
Akademski pisci ne želijo pisati za Wikipedijo, saj menijo, da so vsi članki strokovni

Šolsko pisanje[uredi]

V to skupino so zajeti referat, esej, diplomska naloga (magisterij, doktorat)

Oseba mora izpolniti študijske obveznosti - vloga učitelja/mentorja
Mentor se mora prepričati, da je študent izpolnil in preštudiral vso dano literaturo

Popravljanje[uredi]

Večino časa se ukvarjamo z že napisanimi besedili, ki so lahko naša ali pa od drugi
Lahko jih popravljamo, urejamo, oblikujemo, ocenjujemo, predstavljamo in promoviramo
Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilo optimalno - odpraviti moramo zatipkanine, pravopisne in slogovne napake, ki utegnejo ovirati sporočilo ali celo povzročiti komunikacijski nesporazum
Korektura je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil nekdo drug (npr. stavec ali strojno branje).
Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo objavil ali ne, pomemben pa je odnos do urednikovih predlogov in posegov v besedilo

Socialna omrežja[uredi]

Dobre/slabe plati
Gre za kombinacijo internetne tehnologije: pošto, spletne strani, slike, video, spominsko knjigo, iskanje in adresarje
Facebook je primeren za promocijo akademskih informacij.
- Nastal je leta 2004 z namenom povezovanje študentov

Zagovor[uredi]

Dramska oblika strokovnega pogovarjanja
Gre za zagovore spisov, kot je npr. magisterij, referati, seminarske naloge, diplome, doktorati

Literarna kritika[uredi]

Lastnosti:

Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.
Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.
Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.
Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.
Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost.
Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.
Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.
Kritika naj tudi zabava.
Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.
Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

Predmet kritike je literarno delo
Gre za publicistična besedila v ustreznih rubrikah dnevnega tiska in v literarnih ter kulturnih revijah

Enciklopedični članek[uredi]

Večja jedrnatost oz. konciznost - vzorčna oblika strokovnega pisanja
Odpovedujejo se anekdotičnosti, izpuščajo prepodrobne informacije, črtajo ponavljanja
Načeli:
- Soglasnost, sodelovanje, strpnost, tj. upoštevanje drugih piscev
- Vrednostna nevtralnost (zato je prepovedano pisanje gesel o samem sebi in so odveč opredeljevanje, zavzemanje ali aktivizem)

Biografski članek[uredi]

Dva kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca

Članek o knjigi[uredi]

Projekt popisa knjig z naslovom Romani
Navodila:

Naslov gesla je tudi naslov knjige, brez podnaslova
Zelo dolge naslove skrajšamo
Kratke naslove, ki so že zasedeni, opremimo z imenom avtorja v oklepaju ali letnico oz. naslovom časopisa, če avtor ni poznan
Glava gesla vsebuje samo bistvene podatke: naslov (krepko), avtor, letnica, žanr

Infopolje: avtor, naslov in podnaslov, kraj izdaje, založba, leto, zbirka, številka zvezka v zbirki, obseg v straneh in besedah, številka Cobiss (poimenujemo medsebojna razmerja med osebami, npr.. ljubezenski trikotnik z dvema ženskama in enim moškim)
Povzetek dogajanja kratek in jedrnat (največ 500 besed, kdo so akterji, kje in kdaj se dogaja, zakaj in s kakšnim izidom se junakova akcija konča. Če gre za realna dogajališča/osebe/dogodke/pojme jih opremimo s povezavami na ustrezna wikipedijska gesla)
V infopolju naštejemo morebitne ponatise, prevode, ekranizacije, dramatizacije, uglasbitve in druge predelave
Fotografija naslovnice
V infopolje navedemo ilustratorja, če ima knjiga posvetilo ipd.
Določimo žanr, temo, ključne besede
V poglavju o odmevu naštejemo literarne kritike, diplomska dela, literarnozgodovinske oznake, razprave in najbolj jedrnate izjave in iz njih citiramo

Učbenik[uredi]

Ideal strokovnega pisanja je znanstveni članek, katerega specifike so: dialoškost, povzemanje in ponavljanje, poenostavljanje, privlačna tipografija, povezovanje učbenikov v serije

Spletni forum[uredi]

S strokovno ali znanstveno tematiko
Pomembno orodje za vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti
Strokovna sporočila, vprašanja, odgovori, nasveti
Spletna pošta + spletni arhiv
Spletni forum ni enako spletni klepetalnici
Nitkanje
Naročniki določajo temo in vsebino s svojimi prispevki

SLOG[uredi]

Aktualne stvari na morajo biti vrhu in najbolj vpadljive, kar je nasprotno kot včasih
V historiatu lahko vidimo še ostale in starejše objave
Zaslonsko besedilo - zaznamuje prikaz menija ter dodatne povezave

Sestavni del'[uredi]

Avtorjevo ime, naslov, izvleček, ključne besede, povezave, kazalo, telo besedila (uvod, teorija, gradivo, analiza, sklep), literatura, priloge (slike, tabele, grafikoni, opombe)

Kratica IMRAD (introduction, methods, results, discussion) - po slovensko UMRIS (uvod, metode, rezultati, sklep)
Eksperimentalne vede

Naslov[uredi]

Kot ključne besede - povzame bistvo v nekaj besedah. Je smiselno oblikovan in predstavlja sklenjeno sporočilo; tema je predstavljena natančno in jedrnato.
Brezhiben pravopis, ni krajšav, ni v obliki stavka ali vprašanja in ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami
Podnaslov je ločen od naslova z dvopičjem in se začne z veliko začetnico
Podnaslov ne ponavlja izrazov v naslovu

Izvleček[uredi]

Je krajša oblika povzetka, katerih pisanje se opušča
Sestavni deli: predmet raziskave, metode, rezultati, sklep
Obsega največ 10 vrstic, torej 100 - 500 besed
Ni členjen na odstavke in ne vsebuje kratkih sklicev in opomb
Natisnjen je z manjšimi črkami in manjšim vrstičnim razmikom
Lahko ga oblikujemo ležeče ali z umikom na desno

Ključne besede[uredi]

Predstavljajo ožja predmetna področja - ti izrazi so frekventni in imajo terminološko težo, morajo pa predstavljati utrjene termine
Besede iz naslova so pogosto tudi ključne besede
Opredelimo nanašanje teme besedila

Kazalo vsebine[uredi]

Program za pisanje sam oblikuje kazalo - preprosto označimo naslove in podnaslove
V Wikijih so na vrhu besedila in se pojavijo avtomatsko, skrijemo pa jih lahko s klikom na [skrij]
Naslovi morajo biti kratki, prav tako pa ne smemo članka preveč členiti na poglavja - nesmiselno je imeti poglavje za 2 povedi
Daljša poglavja smiselno razčlenimo nad podpoglavja

Povezave[uredi]

Nadomeščajo imenska in stvarna kazala, vnašamo jih v vse formate besedila in vse urejevalnike
V wikijih je dvojni oglati oklepaj ([[ ]]) že samostojen članek oz. bo to še postal
Enojni oglati oklepaj je namenjen povezovanju na spletne lokacije zunaj wikijev
Gre za obliko sklicevanja

Napake[uredi]

Poglavitne hibe humanističnega pisanja so:

Gostobesednost (dolgoveznost, epskost, ponavljanje, tavtološko izražanje)
Nerazumljivost (zapletenost, enigmatičnost sporočila)
Pomanjkanje konteksta
Slogovni manierizem (uporaba arhaizmov, literarno markiranje sloga, duhovičenje, demonstracija »dobrega sloga«)
Slogovna puščobnost
Pristranskost (pretirano poudarjanje svojega stališča, odvisnost od jezika obravnavanega literata, ideologizacija sporočila)
Nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca
Skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom
Mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost

Govorna prezentacija[uredi]

Nima vedno statusa objave - gre za diskusijske prispevke, komentarje, replike
Podlaga za pisanje je predhodna objava
Pisna besedila niso najboljša za govorno reprodukcijo
Stavki so pri predavanju precej krajši

Prosojnice[uredi]

Lahko so koristne za poslušalce in predavatelje - retorično zaokrožijo in povzamejo glavne točke in sporočilo
Poslušalci lahko le sledijo tekstu na prosojnicah
Vsebina prosojnic: kratka, naslovi, podnaslovi, slike, grafikoni, krajše definicije, citati, tabele

Vizualizacija[uredi]

Intenzivnejše oblikovanje: slike, grafikoni, barve
Slikovitejše od tiskanega

ISKANJE[uredi]

Med mentalnimi dejavnostmi je iskanje na visokem mestu
Dandanes smo soočeni z drugačnim načinom dostopa do informacij
Razvoj iskalnikov pomeni strmo naraščanje števila informacij
Vsak avtor ima svojo številsko identifikacijo, ki jo je priskrbel COBISS
Na Slovenskem ima vsak raziskovalec svojo številko
V mednarodnih okvirih je možnost zamenjave del veliko večja
V mednarodnih okvirih to razločuje prostodostopni sistem ORCID (Open Researchers and Contributor ID), ki deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo
- ORCID je mednarodna, interdisciplinarna, odprta, neprofitna civilna organizacija

UDK[uredi]

Gre za univerzalno decimalno klasifikacijo
Spremlja objave - nasprotno od enkratnih številk ISBN, ISSN ipd. poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od sledečih področij človeške dejavnosti:

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije.  Publikacije 
1 Filozofija. Psihologija
2 Teologija. Verstva
3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje
5 Matematika. Naravoslovje
6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika
7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport
8 Jezik. Književnost
9 Geografija. Biografija. Zgodovina

UDK je samo ena od obstoječih klasifikacij in ni povsod v uporabi
Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije pozna sedmero raziskovalnih območij: naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika, interdisciplinarne raziskave
Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti pa postavlja med petimi področji humanistiko na prvo mesto
Klasifikacija FOS 2007 je s 47 področji je preglednejša
V javni zavesti so najbolj udomačene enciklopedične klasifikacije, ki jih delimo družbene vede in naravoslovje, pa tudi na empirične in formalne znanosti
Ameriška klasifikacija se razlikuje od evropske
UD-klasifikator ali vrstilec najdemo tako, da pogledamo v seznam gesel

DOI[uredi]

Kratica za Digital Object Identifier oz. digitalni identifikator objekta'
Gre za standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti
Spletni naslovi se navadno začenjajo s http://, pridobitev registracijske kode DOI pa poskrbi za sledljivost dokumenta - do tako urejenega dokumenta lahko dostopa vsak, sicer pa pridobitev kode ni zastonj
Kode izdajajo samo pooblaščene organizacije - za humanistiko sta primerni mEDRA in CrossRef

COBISS ID[uredi]

Namenjena za identifikacijo publikacij - številko ima vsaka registrirana objava,ne glede na medij
V NUK-u se lahko udeležimo zastonj tečaja iz iskanja, indeksov, e-knjih ipd.

Podatki in podatkovne zbirke[uredi]

Podatek (data) in zajamek (capta)
- Izraža produkcijo in reprezentacijo znanja v humanistiki in zunaj nje
- Podatek s svojo etimologijo govori, da gre za nekaj danega izraz zajemek pa cilja na to, da gre za nekaj, kar je bilo vzeto oz. zajeto
Informacije so dveh vrst:
- Dokument je fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo; v literarni vedi je dokumeent drugo ime za besedilo; enačimo ga z datoteko, ki ima besedilni, slikovni, zvočni ali filmski format
- Podatki so osnovni elementi informacije, pridobljeni z meritvami in prikazani v formatiranih zapisih v podatkovni zbirki ali v obliki tabel in grafov
- V praksi se obe informaciji združujeta – v dLib-u se iskalec najprej sreča z vrsto bibliografskih zapisov, ki ustrezajo njegovi poizvedbi, s klikom na izbrani podatek pa prikliče na zaslon celotni dokument (FF celotne diplomske naloge, magisterije in doktorate nalaga na Arnesov strežnik, njihov seznam pa pod naslovom Diplomske naloge na Wikiverzi)

Iskanje po dLibu[uredi]

dLib je zbirka besedil (knjig, revij, časnikov, zbornikov, plakatov, rokopisov), slik in večpredstavnostnega gradiva
Kadar nimamo sreče z iskanjem po metapodatkih, tj. po avtorju ali naslovu dela (metapodatki ponavadi obstajajo le za večje skenirane enote – za knjige, posamezne številke revije, ne pa za posamezne članke znotraj revije), pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu
Kadar je zadetkov preveč, vtipkamo dodatne izraze, za katere vemo, da jih tekst vsebuje ali pa postavimo niz besed, za katere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje
Strojno branje pri težje berljivih predlogah včasih odpove in zato iskalnik niza ne bo našel – poskusimo še s kakšnim drugim nizom, preštevilne zadetke pa zredčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu

Seznami[uredi]

So ena izmed možnosti za členitev besedila, ki jo uporabimo takrat, ko želimo našteti serijo elementov na čim razločnejši način
Dolge sezname s kratkimi alinejami radi sestavimo v dveh ali več stolpcih (npr. opombe na dnu wikipedijskih gesel)
Osnovni obliki sta neoštevilčeni seznam (na začetku vsake alineje je sredinska pika, vezaja ali kakšno drugo grafično znamenje) in oštevilčeni seznam
Tudi kazala (vsebine, slik, oseb, naslovov, pojmov) so seznami,
- Literatura na dnu članka je navedena v obliki seznama, zadetki pri iskanju so nanizani v obliki seznama
Seznami sporočajo, da je svet neskončen oz. neizmeren, raznoroden
Retorični figuri, ki strukturirata sezname, sta akumulacija (kopičenje) in enumeracija (naštevanje)
Na Wikipediji so seznami izhodišče za nadaljnje resno delo: seznam slovenskih pesnikov in pisateljev, mladinskih pisateljev, literarnih zgodovinarjev, literarnih nagrad itd.
Wikipedija in Wikivir sama razvrščata gesla v sezname
Grupirajo se avtorji, rojeni istega leta, knjige, izšle v istem letu, besedila istega avtorja, žanra ali slogovne pripadnosti, uredniki,

DIGITALNA HUMANISTIKA[uredi]

Literarnovedni segment znotraj digitalne humanistike je empirična literarna veda, jezikoslovni segment pa računalniško jezikoslovje
Gre za področje digitalne humanistike - izraz literarna veda se izgublja, nadomešča pa ga izraz literarne oziroma kulturne študije ali medijske kulturne študije
Obsega področje kulturomiko - z Googovim orodjem Ngram Viewer detektira pojave in pojme skozi stoletja
V sedmih najpomembnejših jezikih
S statistično obdelavo digitaliziranih knjig
Organizirajo univerzitetni učni načrti
Pripravo za vpis v podatkovne zbirke (označevanje oz. enkodiranje), analizo (statistika, odkrivanje vzorcev), prezentacijo oz. vizualizacijo ter interaktivno manipulacijo
Digitalna humanistika takole razvršča podatke:

1. zajem (digitalizacija, optično prepoznavanje,programiranje, iskanje informacij ...)
2. obogatitev (dodajanje metapodatkov, modeliranje, urejanje ...)
3. analiza (luščenje informacij/struktur/vzorcev iz podatkov)
4. interpretacija (kontekstualizacija, modeliranje, konceptualiziranje ...)
5. razpečevanje in hranjenje (publiciranje, identifikacija, urejanje dostopa, razporejanje, arhiviranje ...)
6. kolaboracija (komunikacija, participacija, komentiranje, množičenje ...)
7. meta HD-dejavnosti (strokovno ocenjevanje, poučevanje, sodelovanje, obveščevanje ...)

Empirične metode[uredi]

Empiričen pomeni, da so podatki bili pridobljeni z opazovanjem/eksperimentom, gre za nekakšen sinonim znanosti, medtem ko v humanistiki ni eksperimentiranja
Opazovanje faktov in s čutnimi izkušnjami, rezultati pa so kasneje predstavljeni v tabelah ali grafikonih
Empirični pristop je v opoziciji s teoretičnim
- Empirični pristop izhaja iz faktov in je zato induktiven
- Teoretični pristop izhaja iz konceptov in je zato deduktiven
pod empiričnostjo razumemo:

Pridobivanje materialnih dokazov z eksperimentiranjem in opazovanjem
Merjenje podatkov (preštevanje, kvantifikacija)
Preverljivost meritev

Programi[uredi]

Našteti so samo nekateri zastonj in povečini spletni programi z zelo obsežnega programa DIRT:

Weka, data mining software (zajem podatkov)
PAIR, Gephi, Graphviz, TACT, Bookworm, Wordle (analiza besedil in drugih podatkov)
Survey Monkey (anketiranje)
Wordpress, Blogger, LiveJournal (blog)
Bibliopedia, Zotero (bibliografija)
WorldCat, Google Books (knjižnice)
Wikidot, Wikiverza, Wikiknjige (kolaborativno pisanje)
Dropbox, DocumenCloud (objavljanje na spletu)
Image Map Tool, Picasa, Greenshot (slike)
MySQL,R, OpenRefine (zbirke)
GeoCommons, Worldmap, Geonames, Google Maps (zemljevidi)

Projekti, revije[uredi]

Glottometrics
Empirical Text- and Culture Research
German historical novel
Literary Lab
TextGrid
TUSTEP
Tapor
OpenLibrary
Perseus

Računalniško jezikoslovje[uredi]

Uporaba računalnika v jezikoslovju:

Iskanje po leposlovju,
Povzemanje zgodb
Razlikovanje med literaturo in drugimi vrstami pisanja
Identifikacija in analiza literarnih žanrov
Slogovno razvrščanje besedil in pripisovanje avtorstva
Analiza bralčevih čustvenih odzivov
Analiza konstelacije oseb oz. njihovega socialnega omrežja
Računalniško modeliranje pripovedi, računalniška naratologija in folkoristika
Generiranje literarnih pripovedi, dialoga oz. poezije
Oblikovanje priporočilnih seznamov

Domače naloge[uredi]

Nacija - Kultura[uredi]

V tem delu svojega spletnega prenočišča komentiram umetniški projekt Vuka Ćošića Nacija - Kultura, navajam svoje občutke in bolj ali manj izvirne misli, ki so se mi pojavile ob branju.

Kljub dejstvu, da se dandanes o umetni inteligenci vse več in vse bolj glasno govori, lahko brez slabe vesti Ćošiću pripišemo okusno izvirnost, ki prežema omenjeno kreacijo. Nadgradnja dobrih 20 let starega projekta je izvedbeno prepričljiva, tematika aktualna, sporočilnost pa globoka.

Povezavo razvpitih neprimernih izjav javnih osebnosti, ki jih odraža vulgarnost, sovraštvo, nestrpnost in zavajanje, s Prešernovim Sonetnim vencem dojemam izrazito ironično. Zgodovinsko gledano že sam uživa sonet prav posebno mesto, gre namreč za eno redkih pesniških oblik, ki je preživela revolucijo verza na preddverju 20. stoletja, oblika sonetnega venca pa slovi kot najzahtevnejši verzološki izziv sploh, zato je povezava Sonetnega venca s tviti politikov izredno domiselna. Stoletja staro obliko, ki pogosto zahteva več tednov kovanja rim, je Ćošić povezal z nekaj besed dolgimi objavami, ki svoje mesto na internetu mnogokrat zasedejo hitreje, kot pa se pojavijo v avtorjevi glavi, največkrat pa še hitreje utonejo v pozabo, kar zame izvrstno predstavlja, kakšno spremembo je doživela pisana beseda s pojavom socialnih omrežij.

Zanimiva je tudi vsebinska povezava. Če za hip pozabimo na številne tragikomične zgodbice o pijancu, propadlem odvetniku in pedofilu, ki dnevno skazijo spomenik našega največjega pesnika, je Sonetni venec izredno iskreno delo, izliv najbolj intimnih čustev v verze in nasploh pomembno delo za slovensko (in tudi svetovno!) književnost, medtem ko so tviti naših politikov, kot že omenjeno, polni nestrpnosti in prezira, kar opozarja na neverjetno moč, ki jo ima beseda. Hkrati je lahko nosilec prelepih čustev, trubadurskega dvorjenja zaljubljenih, in sredstvo za širjenje sovraštva in zla.

Zadnja povezava s Prešernovim delom pa je pisava, ki je pravzaprav reprodukcija bohoričice, v kateri je bil Sonetni venec prvič objavljen, gre za stoletja staro pisavo, v kateri je pisal že Trubar. Ćošić je za Slovence izredno pomembno pisavo, ki sicer ni več v uporabi, ponovno oživila, kar odpira zanimivo vprašanje. Bodo ti sovražni tviti ravno tako kot bohoričica pustili trajno sled v zgodovini? Kljub prvotnemu navdušenju nad tako učinkovitem nastavljanju ogledala družbi, pa sem se med branjem spomnil znamenitih Prešernovih verzov iz njegovega venca: "Željé rodile so prehrepeneče / de s tvojim moje bi ime slovelo, / domače pesmi milo se glaseče." Srčno upam, da imena klovnov, ki med zasedanjem pomembnih položajev veselo tvitajo, ne bodo (pre)dolgo slovela z imeni umetnikov, ki so sodelovali pri tem projektu.

Slavistična revija[uredi]

Slavistična revija je čtivo, ki sem ga po zaslugi prof. Hladnika v roke dobil prvič in si ob prvem stiku papirja na dlan nisem čisto znal predstavljati, kakšen svet prebiva za njenimi rdečimi platnicami (poprej sem namreč tu in tam posegel zgolj po revijah kot sta npr. Sodobnost in Literatura). Ko sem na poslednjem večernem avtobusu za Logatec prelistal revijo, sem presenečeno ugotovil, da je kljub naslovu, ki v meni prebuja lingvistične občutke, večina člankov v številki, ki smo jo dobili, literarnih. Kot zaprisežen častilec literature, knjižnični menih, sem z zanimanjem sem zagrizel v članek o dialogu sodobnih literarnih ustvarjalcev in kaj kmalu ugotovil, da sem v resnici še zelo zelen. Prebrati bo treba še dosti knjig, opraviti kak izpit, se naučiti še kakšen jezik ali dva, potem pa se bom verjetno z malo manj muke lahko prebil skozi prvih par odstavkov. Prvo resno srečanje z znanstvenim pisanjem o literaturi se torej ni končalo z ekstazo, a se nadejam, da bo tudi zanjo prišel čas.

Trubarjevanju in drugim kulturnim mašam na rob[uredi]

Tekst odpira zanimivo vprašanje o relativnosti vrednosti dejanj, ko jih opazujemo skozi prizmo časa in spomina. Nesporno dejstvo je, da človeka definirajo njegova dejanja, ki pa jih največkrat ne ovrednoti človek sam, ampak ljudje v njegovem času in prostoru. Seveda lahko slehernik po mili volji benti, a vulgarna demokracija je pač taka. Za takšnega ubožca so situacije, v katerih iz takšnih in drugačnih razlogov ne more braniti svoje časti in dela, najhujše, v take pa če ne prej, zaide ob smrti. Njega ni več na tem svetu, njegova dela pa ostanejo in se kar ponujajo takšnim in drugačnim mrhovinarjem. Pripisovanje napačnega in popolnoma nasprotnega pomena dejanjem oz. umetninam nekega kulturnika imajo lahko zanj hude posledice: lep primer takšnega po krivici obsojenega pesnika je Srečko Kosovel, čigar "konsi" so bili dolga leta obsojeni na čakanje v predalu, saj jih je literarna veda imela zgolj za čudne besedne igre. Šele kasneje je postalo jasno, kako napredne so te konstrukcije in kakšen pomen imajo za svetovno avantgardo. Lahko pa se zgodi ravno nasprotno. Pretirana idealizacija Prešerna, katerega so pohlevne vaške učiteljice povzdignile v goreče vernega otrokoljuba, je ravno tako lahko škodljiva. Takšna predstava se lahko, sploh ko gre za nesporno pomembnega pesnika, hitro zasidra v kolektivno zavest naroda, kar pa postane problem, ko takšna predstava o avtorju sugerira način interpretacij njegovih del, kot je pri Prešernu vidno pri mnogih interpretacijah Nebeške procesije. Spet drugi pa bi postavili tezo, da je praktično vseeno. Oseba odide, dela ostanejo, interpretacij teh pa je vsaj toliko, kolikor je zagnanih literarnih zanesenjakov, če ne celo več. Tudi ti literarni zanesenjaki bodo nekoč pod rušo, pojavili se bodo novi, če seveda smemo skromno upati na to, ki bodo zagotovo ponudili svoje interpretacije. Na koncu koncev se moramo vprašati, ali je bolje, da so tvoja dejanja pomnjena napačno, ali je bolje, če utonejo v pozabo? Navsezdanje, če drevo pade sredi gozda in ga nihče ne sliši, ali sploh proizvede zvok?

Popravljalci sveta[uredi]

Na začetku predavanja avtor poudari, da je jezik ključnega pomena za preživetje kulture, katere obstoj pa je nujen, da obstoja narod kot tak. Kasneje ponudi Wikipedijo kot medij, kjer lahko vsak izmed nas postane t. i. popravljalec sveta in s tem pripomore k ohranitvi jezika, pri čemer kot ključno prednost Wikipedije izpostavi možnost, da lahko kdorkoli z dostopom do interneta črpa iz člankov, jih ureja in popravlja. Zaveda se tudi, da je ta največja prednost Wikipedije lahko dvorezen meč, kar pokaže na primeru spletnega vandalizma, vendar zaradi izredno aktivnih članov, ki te spletne kriminalce lovijo in pospravljajo za njimi, tega ne vidi kot hudo grožnjo. Sam menim, da je pomanjkljivost Wikipedije v tem, da temelji na čisti človeški nesebičnosti, na katero se, to vemo iz izkušenj, ni pametno preveč zanašati. Poleg tega pa menim, da Wikipedija v najboljšem primeru lahko postane neka poljudna enciklopedija, zares strokovno znanje bo verjetno iz takšnih in drugačnih razlogov ostalo ohranjeno v strokovnih revijah in ostalih uglednih publikacijah, vseeno pa so takšna dela tudi ključnega pomena za status jezika. Enako velja za literaturo, ki se sicer aktivno širi predvsem na socialna omrežja, a večina avtorjev svoja dela še vedno objavlja v literarnih revijah in knjižnih izdajah, pa je ta še vedno kar nujna za to, da jezik plava na površju. Skratka, koncept popravljanja sveta skozi Wikipedijo in s tem opravljanje dela zavednega Slovenca vsekakor ni zgrešen, ni pa edini. Verjetno lahko večina tudi informacijsko manj spretnih prebivalcev znotraj svoje stroke najde nek kotiček, kjer lahko maha s praporom slovenstva, pri vsem tem pa ne smemo pozabiti na govorjeni jezik, ki ga skozi Wikipedijo težko negujemo.

Geopedija[uredi]

Sama stran Geopedija ponuja veliko možnosti za uporabo, z njo sem imel opravka že dolgo tega v rosnih osnovnošolskih letih, a za možnost odkrivanja rojstnih krajev slovenskih literatov na tem portalu tokrat slišim prvič. V bližini mojega prisrčno majhnega mesteca Logatec se up slovenske književnosti očitno ni dobro počutil, saj je na zemljevidu v naši občini označen samo Ivan Albreht, ki se je rodil v Hotedršici. Je pa v Logatcu živel in ustvarjal pesnik Andrej Žigon - Aleluja, ki je bil znan po boemskem življenjskem slogu in svojem humanitarnem delu. Njegovo najbolj znano delo je posthumna zbirka Regratov venec, v kateri je zbrano vso njegovo delo. Pesnik je sicer preminil leta 2003. Kar se tiče Geopedije pa je ideja strani zelo originalna, potrebna bi bila le manjša estetska prenova, saj izgled strani deluje rahlo arhaično.

Popravki na strani Igor Bezget[uredi]

Kulturna dediščina okoli mojega kraja[uredi]

Za občino Logatec poda RKD malo morje zadetkov, pri čemer jih je veliko tudi iz okoliških vasi npr. Grčarevec, Hotederšica, Vrh Svetih Treh Kraljev ... Med zadetki je v Logatcu predvsem veliko starih domačij in zaščitenih kmetij, najde se tudi nekaj kipov npr. busta Andreja Gosarja, več kapelic, in pa seveda Napoleonov drevored in logaški grad.

Za postavitev na Zbirko sem si izbral logaški Narodni dom. Podatki za vnos: Ime: Narodni dom v Logatcu EŠD: 18628 Kategorije: Logatec, Logatec municipality

Postavitev slike na Zbirko[uredi]

Povezava do fotografije kulturnega spomenika.

Slovarček[uredi]

V tem poglavju se skrivajo meni neznane ali pa preprosto všečne besede. Kot informacijsko spreten bodoči slovenist vse definicije navajam s pomočjo ljubega SSKJ.

Eksaminator - izpraševalec (pri izpitu)
Fantazma (tudi fantazmagorija) - podoba, privid, ki nastane iz pretirane fantazije
Analfabet - kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek
Paradigma - vzorec, primer
Inertnost - lenobnost, nedelavnost