Uporabnik:Neža Cerinšek

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Predstavitev[uredi]

Sem Neža Cerinšek, študentka prvega letnika slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Sicer Dolenjka, ki ji je zven slovenščine ljub, rada dovolim knjigam, da me nagovorijo, igram violino in tolkala ter se z veseljem srečujem z gledališko umetnostjo.

Tipkarske domače naloge[uredi]

Prva domača naloga[uredi]

Povzetki iz Nove pisarije[uredi]

Naj na začetku povem, da mi je vonj papirja ljubši kakor zven računalniških tipk, zato so moji zapiski svoj dom našli ravno tam - na papirju.

Uvod[uredi]

Delo Nova pisarija je nadaljevanje in dopolnitev literarnega priročnika Praktični spisovnik, katerega namen je bil standardizacija strokovnega pisanja. Slednje je zaradi digitalizacije doživelo veliko sprememb, več, kakor bi jih lahko dodali k ponatisu, zato je bila izdaja novega priročnika potrebna. Avtor Miran Hladnik je sprva razmišljal, da bi delo poimenoval Nova pismenost in se tako asociativno navezoval na Vodnikova slovnična dela. Spisovnik, ki je del naslova prejšnjega priročnika pa nas miselno poveže na popularne priročnike za pisanje pisem in opravljanje različnih poklicev. Pismenost namreč včasih ni pomenila to, kar danes - znanje branja in pisanja, temveč je pojem označeval slovnico. Četudi se navedena definicija umika iz vsakdanje rabe in danes označuje znanje in poznavanje česarkoli: računalnikov - računalniška pismenost, financ - finančna pismenost ... Pridevnik nova v naslovu pa opozarja na uporabo novih medijev, predvsem medijev na zaslonu in ne tistih, ki se povezujejo med seboj, torej multimedijev - z zvokom, sliko; večpredstavnostni mediji.

Kam z avtorjem[uredi]

Glavni avtor dela je Miran Hladnik.

Javna objava na spletnem mestu kakršno je Wikipedija bi v principu lahko bila nevarna, v praksi pa ne, ker avtor pričakuje le pozitivne kritike in pripombe, vandalizmi pa so lahko hitro odpravljeni. Slednji se tudi zaveda "sitnosti", ki jih bodo imeli knjižničarji, ko bodo Novo pisarijo skušali vpisati v Cobiss, saj zaradi razmeroma novega mesta objave na dan prihajajo vprašanja, k jih ne bo mogla rešiti ustaljena praksa vpisovanja besedil.

Prešernova Nova pisarija[uredi]

Avtor se z naslovom dela sklicuje tudi na Prešerna, ki je v svoji pesmi, satiri Nova pisarija, sprva naslovljeni Kranjska pisarija, ironiziral svoje nasprotnike in izpostavil problematiko, da lahko na Kranjskem piše čisto vsak, ki je po avtorjevo med Slovenci aktualna tudi danes, kljub različnima deležema pismenosti. Obstajala naj bi tudi publikacija z naslovom Pred tremi leti in druge, ki naj bi bila tretji zvezek zbirke Nova pisarija, četudi prvi, drugi in morda nadalni v Cobissu niso zabeleženi.

Pismenost[uredi]

Definicija: obvladati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Sprva je ta ločevala manjšino od večine, slednja se je sporazumevala zgolj ustno, pismeni pa so lahko oblikovali in razlgali napisano, sprva religiozne tekste. Večina je do pismenih razvila distanco, kar potrjuje dejstvo, da ima izraz pismouk ("razlagalec svetih spisov", učenjak) slabšalni podton. Z uvedbo obveznega šolstva v zadnji četrtini 18. stoletja pa je pismenost postala nuja. Danes družba z majhnim odstotkom nepismenih velja za nerazvito, v razvitem svetu pa se odstotki pismenih vrtijo blizu sto. Nekoč je pismenost pomenila znanje pisanja z roko, danes pa tega ne počne skoraj nihče več, saj se raje poslužujemo elektronskih naprav in jih uporabljamo v ta namen. Spremembe komunikacijskih navad pa so privedle do konfliktov med generacijami (eni drugim očitajo, da so nepismeni; ne znajo uporabljati računalnika, drugi pa ne znajo tvoriti lepih povedi).

Pismenost je dvojna sposobnost - sprejemanja in tvorjenja, posredovanja informacij, pomembna je tudi udeležba v komunikaciji. Pismenost ni ena sama, ampak je pismenosti več (strokovna, kartografska, glasbena, računalniška ...). Specialna pismenost je torej sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Nobena od specialnih pismenosti ni obvezna, samoumevna je le splošna pismenost - vključuje spretnosti, potrebne, da se lahko znajdemo v vsakdanji komunikaciji. Pismeni ljudje so bolj suvereni in je z njimi težje manipulirati. Testi pismenosti so v Sloveniji deležni veliko (medijske) pozornosti. Kažejo, da so naši šolarji slabo bralno, ampak nadpovprečno računalniško pismeni.

Bralna/funkcionalna pismenost - izurjeni smo za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo.

Ken Robinson - prizadevanje za kreativnost je pomembnejše od opismenjevanja. Miran Hladnik pa kreativnosti ne bi postavil v nasprotje pismenosti, temveč kot zadnji del opismenjeanja.

Komunikacija preko mobijev in računalnikov je v Sloveniji del splošne pismenosti, saj projekt Raba interneta v Sloveniji navaja blizu enega milijona rednih uporabnikov tega. Pojem pismenost pa se bo v prihodnje predvidoma še zelo spreminjal - predvidene so zabrisane meje med pisanjem, tipkanjem in narekovanjem v komunikacijske naprave (po Borisu Grabnarju občevalnike). Pismenosti morda kmalu več ne bomo povezovali z ročnimi spretnostmi.

Pismenost je imela naziv ekskluzivnega znanja do začetka 18. stoletja. Razvoju komunikacijske tehnologije se je nesmiselno upirati, bolje jo je obrniti sebi v prid, da nam utre pot do raznovrstne, čim bolj kompleksne in učinkovite pismenosti.

Elektronska pismenost je nujni sestavni del splošne pismenosti in bolj kot tradicionalna pismenost širi polje demokratičnega - delež žensk, ki pišejo blog, je enak deležu moških. A je žensk pri objavih publikacij zgolj dobra tretjina, avtoric romanov pa je 42%.

Informacijska družba[uredi]

Informacijska družba/informacijska doba/digitalna doba/računalniška družba = socialna paradigma današnjega časa, ki nadomešča industrijsko družbo. Civilizacijska vloga knjige bo/je s pojavom elektronskih medijev potisnjena na rob, a ta ne bo izginila.

Wikiji[uredi]

Slovarček besed iz Nove pisarije[uredi]

Druge domače naloge[uredi]

11. 10. 2019; revija Sodobnost[uredi]

V petek, 11. 10. 2019, smo študenti 1. letnika slovenistike pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti v dar dobili revijo Sodobnost. V moji, katere letnik je 78 in je izšla aprila 2014, me je najbolj pritegnil članek Nara Petroviča, To ni nagradni esej, ki služi namesto uvodnika.


  • To ni nagradni esej

Avtor v eseju za naslovnika postavlja strokovno komisijo, do katere je že v naprej kritičen, saj ve, da mu ta ne bo podelila nagrade za najboljši esej, kar je ob dejstvu, da je avtor nagrado dejansko dobil, precej simpatično početje, ki pa v nas zastavi vprašanje, ali je bilo pisanje dela na tak način silen slučaj, naključje ali skrbno premišljena umetniško-literarno-kritična akcija. Ob objavi v reviji Sodobnost pa smo naslovniki postali tudi mi, vsi bralci tega dela, v katerem se Nara na svež in iskren način dotika vseh "umazanih" ambicij vsakega (objavljanja želnega) avtorja. Upa jih priznati naglas in so mu tako vsaj delno oproščene. Z zgodbo o violinistu zavestno prestopa meje, ki so dovoljene piscem na natečaju, a hkrati pritegne pozornost, utemelji, zakaj jo je uporabil in nas s svojim "dobrodušnim" cinizmom prisili, da stopimo/stopijo na njegovo stran vsi, ki z objavljanjem del niso tako uspešni, kot bi si želeli. Hoja po robu in nenavaden pristop k problemu zavita v iskrenost ter neposrednost sta verjetno tista, ki sta Petroviča razglasila za nagrajenca revije Sodobnost in Slovenskih dnevov knjige 2014.

18. 10. 2019; Slavistična revija, primerjava med leposlovno in strokovno revijo[uredi]

Podarjena Slavistična revija, v kateri me je najbolj pritegnil prispevek o ulični poeziji - rapu, je izšla v letu 2015 in ima številko 4. Prispevek se na znanstven način dotika precej poljudne teme, kar je za tovrstno revijo običajno, a glede na temo na trenutke komično ali celo ironično. Avtor Jernej Kusterle podrobno secira temo in se po opisu tehničnih zadev v povezavi z njo - začetkih, nosilcih zvoka, spletnih forumih in trženju s pomočjo teh, osredotoči na jezik, ki ga ulična poezija, torej rap, uporablja. Seznani nas tudi s pomenom kratice, ki v prevodu pomeni ritem in poezija. Zaveda se, da na besedišče, ki ga reperji uporabljajo, vpliva splet, ki je na tem umetniškem območju možnost za samotrženje in ustvarjanje ter vpeljuje pojme, ki brez tega okna v svet sploh ne bi obstajali, ulični poeti pa so jih celo poslovenili (selfi, liriks in ustvarili/prevzeli kratice kot so omg in rtm). Dotakne se tudi vprašanja, če je internet kakovost repa dvignil, ali je to začetek propada te izvorno ameriške vrste umetnosti, saj omogoča, da ustvarja in objavlja že čisto vsak.

V tem tednu podarjena, torej strokovna revija, se od leposlovne razlikuje po jeziku, zgradbi in pristopu k temi. V literarni reviji je zastopan umetnostni jezik, medtem ko lahko v strokovni sledimo zapisu v znanstvenem, strokovnem jeziku. Besedila v prvi reviji imajo predpisano zgradbo - so členjena na uvod, osrednji del, ki je še dodatno členjen in zaključek, vsi deli pa so ustrezno oštevilčeni. Predmet literarnih revij je literatura sama, te namreč omogočajo avtorjem, da objavljajo svoja dela, medtem ko se Slavistična revija konkretno ukvarja s slovenskim jezikoslovjem in ravno takšno literarno vedo.

25. 10. 2019; Separat[uredi]

Tokrat je v dar podarjeno gradivo separat, torej samostojni članek, ki je bil poleg drugih objavljen v reviji, tak v samostojni obliki pa je avtorjem včasih služil namesto plačila, danes pa naj, po zagotovilu profesorja Hladnika, tega revije ne bi več počele, plačilo pa je ustvarjalcem (le) zadoščenje, da so širili svoje znanje in s pisanjem povečali veljavo slovenskemu jeziku in besedni umetnosti. "Veš, poet, svoj dolg?", bi nas nič kaj prešerno vprašal Prešeren, četudi bi si te njegove besede lahko interpretirali drugače, kakor on. Ustvarjalci imajo namreč z objavo svojih del za pršičino težo koristi in mnogokrat toliko sitnosti, a so poplačani z zadoščenjem in občudovanjem nas, besedoljubov.

Avtor separata je Franc Zadravec, eden od peščice pomembnejših slovenskih literarnih zgodovinarjev. Njegova območja preučevanja so bili predvsem romani 20. stoletja, njegovo zanimanje pa sta med drugimi pritegnila tudi Alojz Gradnik in Miško Kranjec.

Prebrani separat nosi naslov Cankarjeva pripovedna proza, v njem pa se Zadravec dotakne vseh obdobji umetnikovega ustvarjanja in literarnih vrst, ki jih je oblikoval. Največji pomen pripiše kratki prozi tega najpomembnejšega modernista s Klanca. Zgodovinar poudarja, da je avtor, ki ga večina slovenskih literarnih laikov povezuje s kavo, s svojimi deli iskal predvsem resnico, katere razodetje je, poleg zvočnosti in milozvenečnosti na papir upihnjenih besed, poslanstvo vsega, pod kar se je podpisal.

15. 11. 2019; SlovLit[uredi]

Dejstvo, da so stopinje, ki jih je napravil moj vstop v zadnje leto najstništva, še sveže, je bilo kot oranžno obarvana karta v italijanskem adrenalinskem parku imenovanem po Gardskem jezeru. Tista, ki te dobrodušno spusti mimo vrste, kar več kot za le nekaj malenkosti razjezi vse, ki jim denar ni oskrunil bontonskih moralnosti. Morda pa jim je škoda vsakega evra, ki bi ga lahko porabili za osvežilec zraka, nove zavese v počitniški prikolici na Baški ali kakšne druge drobnarije, ki jo kapitalizem krasi z oznako "nujno zlo". Četudi mi zabaviščni parki omogočajo vse prej, kar obljublja njihove ime in sem podatke o "legalni hoji mimo vrste" razbrala iz glasnega pogovora nezadovoljne milenijke, tu nisem zato, da bi vam pripovedovala o enih in drugih. Pravzaprav me je misel o blišču bližnjic zanesla in podaljšala še tako kratko študijsko obveznost.

Profesor Hladnik je v petek velel: "Preberite, obnovite in napravite, da bo dobro." In ker vsi vemo, da ni bilo povsem tako sem Neži iz prihodnosti (čeprav, roko na srce, verjetno se po opravljenem izpitu ne bom več ozrla po tem virtualnem papirju), dolžna obrazložiti, zakaj pravzaprav gre. SlovLit je portal na katerem se vrši vseh odtenkov in oblik raznolikih mnenj o slovenistiki, slovenistih in vsem, kar se vsaj s pršico dotika tega jezika. Naloga je bila, da preberemo prispevek, objavljen na naš rojstni dan in mu posvetimo nekaj besed.

Dan, ko ozaveščamo o sladkorni bolezni in svečkam svoje želje onkraj tega sveta šepeta Astrid Lintgren, torej 14. november, je tisti, ki me vsako leto ob vseh rojstnodnevnih ritualih pahne v lužo melanholije. Tega dne letos je na SlovLitu svoje mesto dobilo sporočilo o literarno-kritičnemu dogodku v Berlinu - simpoziju, ki je naslednjega dne gostil številne prestižne govornice in govorce, zaključil pa se je s predstavitvijo pesniške zbirke Nine Dragičević, Ljubav reče greva prvič. Naj še povem, da je moja namera bila, da se dotaknem tudi, zdaj že skoraj starodavnih zapisov iz leta 2000, torej dneva, ko mi je bila podarjena davčna številka. Žal se je moj računalnik, po zgledu lastnice, uprl ukazu odprtja gromozanske datoteke, ki priča o dneh med letoma 1999 in 2013. Zatorej bo to za danes vse.

Povzetki knjige Na stranskem tiru za seminarsko nalogo - E[uredi]

1. del

1. POGLAVJE

Zgodba se začne na kmetiji, ki se pripravlja na prihod nove mlade gospodinje - Mire, ki se bo poročila z Brenčinovim sinom, Janezom. Par si bo izrekel večno obljubo, ker je 19-letno dekle, sicer iz mesta in nenavajeno dela na kmetiji, zanosilo. Janez je pred poroko imel fantovščino in zapletel se je s hišno gospodinjo in kuharico Marjano Krapovko, kar je videl tudi njegov prijatelj Tonač. Začetek knjige se mi je zaradi velikega števila omenjenih imen in nepoznavanja likov zdel nerazumljiv, k temu pa je malo pripomogel arhaični jezik, a se je že takoj v drugem poglavju zgodba razumljivo "odprla". O postavitvi poglavja v časovni okvir nisem povsem prepričana, zato bom ob vnovičnem branju na to še posebej pozorna. Pripovedovalec v tem poglavju je tretjeoseben.


2. POGLAVJE

Drugo poglavje nas popelje v začetke Mirine in Janezove ljubezni, ki pa se je ohladila. Mira živi doma, kjer je mama zaradi nepričakovane in nezaželene nosečnosti groba do nje, oče pa jo brani pred mamo, jo bodri in se veseli otroka. Mirina mama želi, da bi se ta poročila, a Mira ljubezni do Janeza ne čuti več, kar glasno prizna in si zaradi tega prisluži mamino zaušnico, v prisotnosti tašče, ki je prišla na obisk in imama mamo svojega vnuka rada, želi si, da se par poroči. Mira sluti tudi to, da Janez ne goji ljubezni do nje, stara Brenčinovka pa ji trdi ravno nasprotno. Glede na smiselnost kronološke zaporednosti dogodkov lahko sklepamo, da se je drugo poglavje časovno dogajalo pred prvim. A o tej trditvi nisem popolnoma prepričana in bom na zaporedje dogodkov ob vnovičnem branju knjige bolj pozorna. To poglavje bi lahko brli kot dnevnik, saj je Mira prvoosebna pripovedovalka.


3. POGLAVJE

Tretje poglavje nas popelje v čas, ko je otrok že rojen in Mirinemu očetu, torej dečkovemu dedku, prinaša veliko veselja. Na obisk sta prišla otrokov oče, Brenčinov Janez in stara Brenčinovka, ki Miro povabita, da pride živet na njihovo posest. Janeza prvi stik s sinom gane do solz, kar je Mirino sovraštvo do očeta svojega otroka raztopilo kot prvi sneg. V sobi sta se pogovorila in Mira se je, četudi sprva ni kazalo tako, premislila in obljubila, da se bo preselila k bodočemu možu in tašči.


4. POGLAVJE

Četrto poglavje opisuje dogajanje pred poroko, Janez mora po stari šegi plačati vaškim fantom vse stroške, ki jih je imela vas z njegovo nevesto in prihod te v novo gospodinjstvo. Takrat se tašča in snaha prvič naslovita kakor mati in hči, kar kaže na njuno navezanost.


5. POGLAVJE

Peto poglavje se dogaja eno leto po poroki, ko se življenje vrne na stare tirnice. Mira pridno dela, skoraj vse opravke pa je prevzela tudi od tašče, ki z veseljem skrbi za vnuka. Janez Miri ljubezni ne kaže kot bi si ta želela, a je zadovoljen s hrano, ki jo pripravi in delom, ki ga postori. Ob naključnem pogovoru Mira pove svoji tašči, da je vnovič noseča, kar Janeza preseneti in zave se, da preveč zapostavlja svojo ženo in takoj jo poljubi, kar Miri da potrditev, da jo ima rad. Tonača zaskrbi, saj ve, da Janez svoji ženi ni zvest in prijatelja se gresta pogovorit v hlev, Miro pa radovednost žene za njima. Iz pogovora med prijateljema, ki ga posluša izza vrat razbere, da ji mož ni bil zvest in se zato onesvesti. Odpeljejo jo k zdravniku, ki okara Janeza, saj njegova žena v posvečenem stanju toliko dela, sploh pa je njeno telo že pri rosnih dvajsetih zgarano. Doktor pravi, da se je pred hlevskimi vrati zrušil dekletov pogum, Mira pa se z retoričnimi vprašanji krivi, da mu že prej ni ponudila ljubezni in ni opazila njegove samote. Oklepa se današnje moževe nežnosti in slutnje ljubezni, ki jo je z njo pokazal. Zakonca sta se tistega večera še dolgo šepetaje pogovarjala, Janez je Miri celo obljubil, da bo najel deklo in jo tako razbremenil, četudi se s tem ni strinjala. Predlagala mu je, da zaposli prijatelja Tonača, ki jima bo pomagal na kmetiji. Brenčinovo mamo pa bolezen ugaša. O hudi bolezni - raku ji skrivajo, četudi mati sluti, da je resno bolna. Snaho in sina seznani z oporoko. Janeza preseneti, da je dala mati njegovi ženi, torej Miri prepisati celo hišo, čemur se neuspešno upira. Miri umirajoča tašča tudi pove, da ji je žal, da je silila v njeno in sinovo skupno življenje in da se lahko odseli, če se ne bosta razumela. To je počela zato, ker ima Miro rada. Stara Brenčinova je hišo v oporoki zapisala Miri, ker je sumila o sinovi nezvestobi. Njega pa to skrbi, saj je z obljubo o tem poslopju kupil Marjanino molčečnost in o tem, da ji bo hišo podaril tudi podpisal dokumente. Vsakič, ko gre Janez obiskat svojo nezakonsko hči ga Marjana zapelje v greh. Mati na postelji kmalu umre, sin pa ji še zadnjič zapre oči. Žalosten je, ker je izgubil zaveznico in prijateljico. Mira pa je načelno odločena, da ne bo prelomila poročne obljube in bo ostala pri možu.


6. POGLAVJE

Dogajanje je postavljeno v čas po smrti stare Brenčinove. Dežuje in na kmetiji je samotno, saj je Mirin oče odpeljal njunega sina in odlaša s tem, da bi ga pripeljal domov staršem. Mira in Janez se ne pogovarjata, izogibata se drug drugenu, ko Mira le prekine molk in Janezu ponudi hišo, ki jo je dobila kot dediščino po pokojni Brenčinovi. Tako da Janezu vedeti, da ve za Marjanino izsiljevanje in pravi, da so Brenčinke vedno reševale ime svojih mož. Naposled mu predlaga, naj prizna svojega nezakonskega otroka, da bo hiša ostala rodu in se pokojna mama ne bo obračala v grobu, kar Janeza razjezi, žena pa ga še dodatno podkuri, ko mu očita, da se boji mnenja opravljivk. Janez Miro vrže ob steno, ta pa se napije, da bi pozabila na bolečino, a Janezu ne pokaže, da jo je prizadel. Pove mu, da je hišo že napisala na ime nezakonskega otroka in da bo stala z njim. Zvečer kot otrok, kar še vedno je v svojih mladih letih, joče.

Domača naloga - E[uredi]

25. 10. 2019; Obisk simpozija[uredi]

Že samo poslopje Univerze v Ljubljani je s svojo mogočnostjo obljubljalo mnogo, rdeče preproge po tleh pa so opozarjale, da se tu dogajajo le zares pomembni dogodki. Tako nam je obisk Simpozija Obdobja omogočil, da se z visokimi stropi, ki jih polnijo odmevi znanja in stenami okrašenimi s portreti rektorjev, srečamo že pred podelitvijo diplom. Petkovo dopoldne v stavbi, ki odšteva dni do praznovanja svoje 100-letnice nas je napolnilo z novimi in zanimivimi spoznanji obarvanimi z darom praktičnosti. S prvo predstavitvijo sta nas v učenje slovenščine kot tujega jezika popeljala študenta iz Dunaja, ki sta v ta namen zasnovala zanimivo družabno igro, obogateno z barvami in iztočnicami časopisov, da bo pridobivanje novih znanj še zabavneje in manj stresno. Tudi druga predstavitev nikakor ni razočarala, saj nas je poučila o pravilih, dolžnostih in najpogostejših spodrsljajih govornega nastopanja ter nas seznanila s tem, kako se jim izogniti. Predstavitvama je sledil pogovor, še prej pa so nekateri udeleženci predavanj družabno igro tudi preizkusili.