Uporabnik:NatanaelMerzel

Nova pisarija

Moj vtis

Čeprav je Nova pisarija v prvi vrsti priročnik za strokovno pisanje po spletu, bralcu ob poglobljenem branju ponudi veliko več. Ponudi mu vpogled v zakulisje pisanja in objavljanja besedil, predstavlja ovire, ki jih morajo pisci premagati, nas seznanja z žanri pisanja itd. Pritegnilo me je, ker knjiga nastavlja ogledalo družbi, ki je v svojem zakonu in dojemanju pisanja kot dejavnost, ki jo lahko povežemo s komercialnim trgom, vseprevečkrat omejena. Priročnik razumem tudi kot zbirko dobronamernih nasvetov nekoga, ki je v svetu, v katerega mi šele vstopamo, že dolgo in nas z njimi skuša opozoriti ter nas narediti dovzetne za pereče probleme, ki se pojavljajo na tem področju.

Uvod

Nova pisarija spada v enega izmed šestih natisov literarnovednih priročnikov, ki si prizadevajo za izboljšanje in standardiziranje strokovnega pisanja med humanisti. Posebnost Nove pisarije je t.i. wikipisanje, ki priročniku omogoča nenehno urejanje, dopolnjevanje in sledenje trendom, ki se utegnejo spremeniti.

Pismenost

Izraz pismenost, ki je na začetku 19. stoletja pomenil slovnico, se je skozi obdobja v svoji definiciji razlikoval od svojih predhodnikov. Zaradi sprememb komunikacijskih navad in hitro razvijajočih norm, ki nam jih določa družba, lahko nadaljnjo redefinicijo tega izraza pričakujemo povsem upravičeno.

Pismenost je dvojna sposobnost - sposobnost sprejemanja in razumevanja zapisanih informacij. Problem nastopi, če je komunikacija enosmerna. Upoštevanje tega načela naredi Novo pisarijo še toliko bolj atraktivno. Tako je zmožnost interaktivnosti bralca pri ustvarjanju enciklopedije zagotovo pomemben atribut pri popularnosti.

Poznamo več tipov pismenosti (te se imenujejo specialne pismenosti): računalniška pismenost (postaja vse pomembnenjša in cenjena), glasbena pismenost, kartografska pismenost, strokovna pismenost itd.

Informacijska družba in Wikiji

Življenje v informacijski družbi odpira (ne le za sloveniste) resen problem, in sicer digitalizacijo knjige. Dokaj hitro sta se ob pojavu elektronske knjige oblikovala dva tabora, ki sta s svojimi stališči preveč omejena in ekstremistična. Eden zagovarja popolno preselitev pisane besede na strežnike, drugi pa popolno ločitev digitalnega sveta in tiska. V praksi pa se pravzaprav hitro pokaže, da sta oba načina branja in pridobivanja informacij zaželena in da obstoj enega v osnovi zagotovo ne ogroža drugega.

Wikipedija in sestrska spletišča pod streho neprofitne organizacije Wikimedia so metafora nove družbene paradigme, poznane pod imenom informacijska družba (information society), sodobne pismenosti in pozitivne utopične vizije prihodnje družbe.

Wikiji (havajsko wikiwiki ’res hitro’) so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Spleta ne vidijo le kot vira informacij, ampak kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami, in to na svojo pobudo, brez želje po zaslužku, v sodelovanju z drugimi in zunaj inštitucij.

Wikimedijina spletišča zajemajo
spletno enciklopedijo Wikipedijo (za pojmovnik strok, popis leposlovnih in strokovnih avtorjev, inštitucij, dogodkov, besedil ipd.)
Wikivir (za stara besedila v javni lasti)
Wikiknjige (za naše knjige in priročnike)
Wikiverzo (za seminarje, projekte, predavanja)
Zbirko (za slikovno gradivo)
Wikislovar
in vrsto drugih špecialnih spletišč.

Čeprav se na prvi pogled zdi, da je osnovno poslanstvo Wikipedije in njenih sestrskih spletišč vir informacij, je to le ena od pozitivnih strani. Predvsem je pomemben vzajemniški vidik, ki ga v svojem bistvu nosijo vsa wiki spletiča - pričakuje se namreč, da kot člani skupnosti prispevamo tudi sami in s tem posredno razvija sodobno pismenost družbe. Pri tem ji neprofitnost služi kot dokaz čistosti njenega namena in lahko tudi zaradi tega upravičeno od uporabnikov računa na večjo zaupanje.

Prednosti:

svobodno objavljanje
avtorska avtoriteta hromi kreativno recepcijo
ukvarjanje avtorjev z dotično temo in ne s honorarjem
lažja dostopnost informacij
je samorefleksivna
poudarjanje zavesti o nedokončnosti in spreminjavem značaju znanja
naslonitvijo na lastno pamet (izjava digitalne humanistke Julie Flanders)
poudarjanje vere v dobronamernost človeka

Wikiji in šola

Wikiji so zagotovo močno pedagoško orodje. V začetku tega poglavja je izpostavljen problem, na katerega sem bil ob poudarjanju prostovoljnosti Wiki spletišč pozoren tudi sam. Torej, kaj če študentski angažma spodkoplje atribut prostovoljnosti. Šolo si pravzaprav vsi predstavljamo kot prostor, kjer brez rednega preganjanja učiteljev in staršev, ne bi nihče postoril prav ničesar, še manj pa bi v tem primeru lahko pričakovali, da se bo kdo kaj naučil. Če torej Wikipedijo kontaminiramo z atributi prisile v šolstvu, lahko upravičeno računamo na zmanjšan interes prispevanja k tej skupnosti. Če smo pri pouku zaradi dobrega dela nagrajeni z visoko oceno, se tu lahko zadovoljimo zgolj z lastnim dobrim občutkom. V akademskem svetu pa je na srečo meja med sfero delovne prisile in prostočasovnih hobijev zabrisana, zato se s strani študentov na tem mestu pričakuje tudi določeno mero samoiniciative.

Avtor

pozornost literarnih zgodovinarjev večidel usmerjena k avtorju (avtorska biografija npr. Duševni profili slovenskih preporoditeljev (Ivan Prijatelj) ali Levstikov duševni obraz (Anton Ocvirk))
60. leta 20. stoletja: interpretacijska šola: v prvem planu je bila avtonomnost umetniškega besedila (Lirika, epika, dramatika, ki so jo napisali Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Franc Zadravec in drugi)
v 80. letih se je pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju

Velja omeniti, da meje med temi fazami niso ostro začrtane.

Motivacija za pisanje

Odpor do izpostavljanja etične problematike v humanistiki zaradi prepričanja, da humanistike brez etike sploh ni, ker je etičnost privzeta lastnost humanističnega odnosa do sveta. Vendarle pa bomo omenili glavno etično problematiku pri pisateljskem ustvarjanju, ta sliši na ime napuh. Avtorski napuh lahko definiramo kot grajenje znanstvenega prestiža z izumljanjem terminov, da se potem lahko identificiramo kot njihovi utemeljitelji, in prežimo na vse, ki terminov ne bodo uporabljalu v skladu z našo definicijo. Pri pisanju je pomembno upoštevanje namembnika. To je eno od ključnih izhodiščnih zahtev vsakršnega pisanja. Misel na bralca je pogoj za to, da sporočilo doseže svoj cilj.

Izbira jezika

Najbolj smiselno je, da pri izbiri jezika upoštevamo namembnika. »Globalna besedila« bomo tako pisali v angleščini, za domače bralce pa pišemo v slovenščini. Nujna je vključenost v mednarodno izmenjavo informacij, zato se ne smemo zapirati v materinščino.

Izbira teme

Pri tem poglavju me je najbolj pritegnila omemba tega, kako avtor gleda na ogromno število možnosti, ki nas obdajajo v današnjem svetu. To zna biti kakšnim posameznikom zelo frustrajajoče. Množica izbire tem pri tem ni izjema. Pri velikem naboru tem se lahko pojavijo dvomi o izbrani temi in ob raziskovanju morda premišljuješ o tem, kako bi bilo življenje enostavnejše, če bi izbral drugo temo. Hladnik tako nepotrebno obremenjevanje zavrača in lepo napiše, da tudi nenaklonjenost temi ni nujno izhodišče dobrega raziskovalnega dela. Praviloma se ljubezen do izbrane teme rodi ob intenzivnem ukvarjanju z njo. Menim, da se omenjen princip obrestuje ne le pri izbiranju raziskovalnih tem, temveč tudi na splošno v vsakdanjem življenju.

Usoda avtorstva

Ko govorimo o avtorstvu, gremo težko mimo muh, ki jih imajo danes nekateri avtorji. Svoje pisanje vseprevečkrat dojemajo kot nedotakljive svetinje in v svoje delo ne dovoljujejo nikakršnih posegov. Zato lep kontrast tipičnemu avtorskemu pisanju, ki ga napaja avtorski napuh, ponuja soavtorski način pisanja na Wikipediji in njenih sestrskih spletiščih. Tam kolektivno pisanje pomaga preseči vase zagledano občutljivost in v ospredje potiska obravnavano temo (to so tudi nekakšna pravila igre). Morda je to tudi dober treninig prav za tiste, ki jim je avotski napuh popolnoma prevzel duha ustvarjanja in jih spomni na bistvo pisanja.

Objavljanje

Danes objaviti besedilo pomeni, da je besedilo naloženo na mesto, ki je poznan kot medij, zainteresiran, da bo to postavitev besedila doseglo oziroma prebralo kar največje število ljudi. Ločiti je potrebno med postavitvijo besedila na splet in objavo besedila. Pri ločevanju je pomembna avtorska intenca.

Množični um

Različna poimenovanja kombinacij množice in pameti: množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest (angl. collective intelligence). Pri čemer gre vsem za širjenje znanja, pri katerega produkciji sodelujejo neposvečeni in pogosto anonimni posamezniki. Kritik množičnega uma je Jaron Lanier, ki mu, ko ga naslovi kot "digitalni maoizem", s tem nadene težko etiketo, ki pa se izkaže za pretirano.

Creative commons

Creative commons ali po naše ustvarjalna gmajna je avtorska licenca, ki je namenjena lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov. Če za primerjavo vzamemo cc licenco z licenco copyrighta - slednja bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse druge rabe pa strogo prepoveduje, medtem ko Creative commons bralcu besedila najprej ponuja, šele potem dodaja pod kakšnimi pogoji. Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (copyright) ščiti izvirna avtoska dela, ki so fiksirana v katerem koli mediju: literarni, glasbeni, filmski, dramski itd. Bralec/uporabnik lahko z avtorsko zaščitenim delom počne marsikaj, pod pogojem, da je njegovo početje zasebno.

Vrste licenc cc:

	Priznanje avtorstva (attribution – BY)	Delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja; dovoljena je izdelava izpeljanih (derivativnih) del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno.
	Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA)	Derivativno delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega dela (copyleft).
	Nekomercialno (non-commercial – NC)	Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave (derivacije) le za nekomercialni namen; Wikipedija takih del ne sprejema.
	Brez predelav (no derivative works – ND)	Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.

Prosti dostop

Spremenjeni koncept pismenosti na novo vzpostavi naša pričakovanja do proste dostopnosti informacij z vseh mogočih področij. K prosti dostopnosti šolskega znanja spadajo zastonj učbeniki, ki so prvi indikator tovrstne ozaveščenosti države in resnosti njenih namer, da izboljšajo življenje državljanov. Zunaj šole pa je prosta dostopnost znanja manj samoumevna - za muzeje in galerije plačamo vstopnino, za vstop v knjižnico plačamo članarino, knjige v knjigarnah so drage, popusti pa redki. Naštevali bi lahko naprej. Kako močno vlogo je imela pri naraščanju moči interneta, digitalizacije in lažje dostopnosti znanja država? Ob prebiranju tega poglavja ugotovimo, da prav velike žal ne. S svojimi zakoni prej zavira in onemogoče tiste, ki si s tem načinom prizadevajo k boljši civilizaciji.

Digitalna pismenost

Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil. Prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov:

txt pomeni golo besedilo
doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo
htm ali html je spletno besedilo
pdf je natisljivo besedilo
besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic

Navajanje

O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Tako početje v naši kulturi velja za nemoralno, nima pa vedno pravnih posledic (pravno se sankcionira le v primerih, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje, kadar tekst, iz katerega se črpa še ni v javni lasti. Pri prepisovanju je narobe, če brez narekovajev in navedbe vira uporabimo en sam stavek, več stavkov ali celotno poglavje.

Najkvalitetnejše znanstvene revije, v katerih objavljajo slovenski zgodovinarji:

Primerjalna književnost
Slavistična revije
Dve domovini
Jezik in slovstvo
Razprave SAZU
Studia mythologica Slavica
Knjižnica
Phainomena
Acta Neophilologica
Traditiones
Slavia Centralis (Maribor)
Verba Hispanica
Otrok in knjiga
Sodobnost
Dialogi

Tuje razprave o slovenski književnosti:

Slovene Studies (ZDA)
Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
Slavia Meridionales (Varšava)
Slavica tergestina
Slavistika (Beograd)

Citatni slogi

APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
AMA (medicina, biologija)
čikaški (naravoslovje, splošno)
wikipedijski

Žanri

Zvrstni repertoar podoben kot v tisku – vsakdanje sporazumevanje, publicistični, umetnostni, strokovni/znanstveni žanri. (problem: nepoznavanje mej, npr. strokovnega problema se lotimo pisati v vsakdanjem slogu) Ko imamo v mislih znanstveno disciplino sta strokovno in znanstveno sinonima. V akademskem svetu pa se izraza vrednostno razlikujeta – strokovno je tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega. Strokovne objave – nerecenzirane, brez UDK-vrstilca, numajo tujejezičnega povzetka, seznama literature in sklicevanja (predavanja, učbeniki, raznorazna navodila, povzemanje romanov na Wikipediji). Znanstveni članek – šteje prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji, pregledni znanstveni članek pa sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči. Primer strokovne revije na literarnovednem področju je Otrok in knjiga, primer znanstvene pa Primerjalna književnost. Za nabiranje akademskih točk štejejo samo znanstvene objave. Gesla v reviji spadajo v strokovno pisanje, zato se s pisanjem ne moremo potegovati za točke. Šolsko pisanje - referat, esej, diplomska naloga (magisterij, doktorat) - namen je izpolnjevanje šolskih obveznosti, v svoji nezrelosti je pisec primoran zatekati k navodilom in usmeritvam mentorja.

Življenje strokovnega pisca le v manjšem delu ustvarjanje temveč bolj popravljanje oz. ukvarjanje z že napisanimi besedili. To lahko potrdi tudi strokovno »pisanje« na wikipediji, kjer pisec kmalu spozna, da je ukvarjanje z že postavljenimi besedili rednejša praksa, kakor ustvarjanje novih gesel (še lepši primer je Wikivir) Lektoriranje – popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno (vključuje poseganje v pravopis, slog, tehnično poseganje). Problem nastane, ko lektor popravlja pravopisne napake, ki pa so tam namerno, ker želi avtor doseči določen učinek. Morda bi bila tu na mestu večja komunikativnost med obema medijema oz. Vnaprejšnje opozorilo avtorja lektorju, kar pa je seveda zelo nerodno. Medtem ko je zagovarjanje neposeganja lektorjev v strokovna besedila nesprejemljivo, saj je tam osebni slog v drugem planu. Korigiranje – odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje. Korektor naj tako v principu ne bi popravljal nič drugega kot druge posege v avtorsko besedilo. Meja med obema tipoma popravljanja pa se v praksi pogosto zabriše. Če lektor slabo opravi svojo nalogo, mora to dokončati korektor, danes pa posebej zato, ker tiskarniškega stavljenja, ki je klicalo po korekturi, ni več Ko govorimo o branju in popravljanju besedil, ki so jih napisali drugi, moramo omeniti tudi uredništvo. Urednik gre prvi skozi besedilo in se odloči ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Za objavo lahko avtorju prebranega besedila postavi določene pogoje. Urednikovanje ima za razliko od lektoriranja in korigiranja težo znanstvene dejavnosti.

Slavistična revija

Vtis o slavistični reviji

Iz kazala Slavistične revije razberemo, da so v njej objavljene slavistične teme, s katerimi poteka raziskovanje slovenskega jezika in književnosti. Ob pregledu revije me je pritegnilo to, da je zasnovana široko humanistično, saj v njej najdemo članke o rokopisih (npr. Jezik poljanskega rokopisa), prispevke različnih bibliografij (npr. Vuk Stefanović Karadžić v slovenskem tisku), aktualne prispevke v razpoložljivih korpusih slovenščine … V njej so vključeni tudi članki primerjalne slovanske književnosti, nekateri so napisani celo v drugih jezikih. Splošni vtis ob branju Slovenistične revije je, da gre za znanstveno revijo, ki zelo ciljno obravnava jezikovno-literarna vprašanja.

Povzetek članka iz Slavistične revije

Članek Sodobna slovenska poezija v Italiji, ki ga je napisala Vilma Purič, na nazoren in pregleden način oriše pesniški spekter slovenskih pesnikov v Italiji v obdobju od leta 1945 do 2016. Avtorica članka poskrbi, da so jasno predstavljene teme najpomembnejših pesnikov določenega obdobja. S primeri natančno predstavi cilje, osnovno poslanstvo in moč, ki jo nosi poezija, pa naj gre za vojni čas, ki je prežet z bolečino, trpljenjem in hrepenenjem ali pa za obdobje sodobnega časa, kjer ima umetnik večjo svobodo pri izbiranju teme in je očiten pomik v človekovo notranjost.

SlovLit

Podsela

Datum objave 3. 3. 1997 V e-debati Samo Koler izpostavi vprašanje rabe rodilnika za množinski samostalnik zaselka Podsela. Na različnih mestih se pojavi v različnih oblikah, npr. Podseli, Podselu … Silvo Torkar mu odgovarjal, da je ime zaselka v Krajevnih leksikonih (1968, 1997) le omenjeno, sklonskih oblik pa ni zapisanih. Potrebno je enotno upoštevanje rabe samostalnika.

Literarnovedni dogodek

V dvorani SAZU na Novem trgu 3 je 23. maja 2017 ob 11. uri potekalo predavanje izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti prof. dr. Marka Snoja z naslovom Etimologija in Slovenci. Predavanje je vključevalo predstavitev zgodovine slovenske etimologije.

"Etimologija je jezikoslovna panoga, ki ugotavlja izvor in prvotni pomen vseh pomenonosnih jezikovnih prvin, morfemov, besed, tudi lastnih imen, neprozornih stalnih besednih zvez in frazemov."

Povezava: http://www.sazu.si/events/592bee4f2eb437e706ae5984.

Jezik in neoliberalizem

9.1. je bila na programu Ars, diskusija z mlado raziskovalko na Inštitutu za narodnostna vprašanja Sabino Zorčič. Tema pogovora pa je bila vpliv vse bolj prakticirane ideologije neoliberalizma na jezik. Ker se mi je tema zdela zanimiva in za jezikoslovca relevantna, sem prisluhnil razmišljanju gospe Zorčič ter ga obnovil za svoj dnevnik.

V uvodu Sabina Zorčič razloži, kaj neoliberalizem sploh je. Gre za teorijo političnih in ekonomskih praks. Ta teorija predvideva povečanje človekove blaginje, tako da se sprošča individualno podjetniško svobodo znotraj nekega institucionaliziranega okvirja (ki poudarja pravice zasebne lastnine, svobodnega trga in svobodne trgovine). To pomeni manj državne intervencije, več deregulacije in vsesplošno privatizacijo javnih služb, kar naj bi v okvirju te teorije vzpodbudilo tržne mehanizme ter osvobodilo trg neučinkovitosti.

Pogled na svet posameznika in njegova raba jezika sta povezana. Besede nosijo naše determinirane predstave in koncepte. Jezik ima tvorbeno funkcijo našega pogleda na svet - Jezika ne uporabljamo zgolj za opisovanje sveta, temveč ga z njim tudi opredeljujemo in polnimo z neko vsebino (marsikdo nezavedno). S tem soustvarjamo določen pogled na svet.

Z globalizacijo, s pomočjo katere se širi tudi neoliberalizem, se širi tudi angleščina. Jezik ima pomembno vlogo v neoliberalizmu tudi zaradi usmeritve tega v storitveno produkcijo.

Jezik in kapital sta povezana na najbolj osnovni ravni, saj že finance zahtevajo neprestani dotok informacij. Jezik ne le kot sredstvo, temveč tudi kot kreativna sila, ki vpliva na izbiro in odločitve številnih igralcev na trgu. Ne opisuje le dejstva, ampak ga v realnosti tudi ustvarja - Govorno dejanje, konkretno performativ (ta je odvisen od moči ali pa pravnega statusa govorca).

Usmerjanje v storitveno produkcijo – tisto, kar je Marx imenoval splošni telekt, ni več utelešeno v strojih, temveč v telesih delavcev. Telesa so postala orodja miselnega dela, ki predstavlja glavnino današnjega delovnega procesa. Delo je tako komunikacijsko zaznamovano. Jezik je sredstvo produkcije in kroženja dobrin.

Kakšen delavec je danes zaželen? »Single bilingual«. Torej samski in (najmanj) dvojezičen.

Danes: dodelan sistem izkoriščanja človekovega kapitala (to je tudi cilj: neokapitalizma, ki ima vsako človekovo lastnost le za dobrino z določeno ceno. Jezik je ključna veščina in sposobnost, ki lahko zagotavlja veliko dobičkonosnost (proizvodnja, delo s strankami in celoten storitven sektor). Jezik kot dobrina ustreza kapitalizmu. Znanje večih jezikov ni nagrajeno z dodatkom v plači, ampak je ovrednotena le kot dodatna vrednost delavca.

Besede so pokazatelj družbenih sprememb. Ponovno pomenjanje – tako raziskovalci poimenujejo proces spreminjanja pomena besed.

Afektivno zlitje – opisovanje istega izkustva z različnimi konotacijami (besede, ki vzbujajo prijetne občutke in odobravanje ter besede, ki vzbujajo neprijetne občutke in odpor, se lahko uporabljajo pri preoblikovanju popolnoma nevtralnih izrazov. Na primer - beseda liberalizirati ima v slovarju samo en konotacijski pomen, to pomeni poenostaviti, medtem ko ima beseda liberalen pozitivno konotacijo, ki je povezana s svobodo, toleranco, zmernostjo, zato so kot pozitivne besede obravnavane tudi izpeljanke iz teh (liberalno usmerjenost, vzgoja, trg, trgovina, ekonomija) (izraba besede demokracija). Pojavlja se manipuliranje z besedami, sredstvi in pomeni.

Pomembna je vloga izobraženosti, vendar ne v smislu, da tekoče govorimo prepričljiv govor, ampak v smislu refleksivne izobraženosti. Ljudje niso le stroji, ki nizajo informacije, temveč so dejavni inštrument družbene formacije (družben pomen pomenskih interpretacij).

Neoliberalizem želi, da govorci ne uporabljajo jezika reflektivno. Cilj izobrazbe bi tako moral omogočati razvoj razmišljujočih ljudi, ki so sposobni razmišljati tudi o jeziku, ki ga uporabljajo.

Nove besede, termini in besedne zveze, s katerimi sem se seznanil ob poslušanju pogovora:

Jezikovna performativnost – zmožnost jezikovnega znaka (izjave, povedi glagola itd.), da tvori dejanje, ki ga zaznamuje. Z izrekom performativa opravimo dejanje, na katerega se jezikovni znak nanaša.

Ponovno pomenjanje – proces spreminjanja pomena besed

Konotacija – pojav, da dobi beseda drug, zlasti čustveno, osebnostno obarvan pomen

Afektivno zlitje - opisovanje istega izkustva z različnimi konotacijami

Rojstva in smrti literatov na 3. marec

Rojstva

Matija Vlačić Ilirik; protestantski teolog, jezikoslovec in zgodovinar - 1520
Joža Lavrič; slovenski pesnik in kipar - 1799
Jožef Klekl; slovenski pisatelj, novinar, rimskokatoliški duhovnik - 1879
Janez Urbas; slovenski mladinski pisatelj - 1882
František Langer; češki pisatelj, literarni kritik, esejist in zdravnik - 1888
Andreja Vukmir; slovenska knjižničarka in pisateljica - 1967

Smrti

Heinrich Christian Boie; nemški pesnik - 1744

Slovar

A

altruizem - ravnanje, nazor, pri katerem človek upošteva koristi drugih, nesebičnost

atavizem - ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih

D

defetizem - mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje

diseminacija - razširjenje bolezenskih klic po telesu

E

emancipacija - pridobitev enakopravnega položaja

emulacija - posnemanje

G

garnirati - okrasiti, olepšati

H

hermetizem - lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi

K

kapricioznost – lastnost, značilnost muhastega človeka; muhavost

kontaminirati – spojiti, združiti

M

mantra - kratko izražena programska misel ali izjava, ki se pogosto ponavlja

marginalec - kdor ni vključen v družbeno dogajanje, življenje; obrobnež

P

pregnanten - jedrnat, zgoščen

postulat - zahteva, nujno; predpostavka, izhodišče

penat - nav. mn., v rimski mitologiji bog zaščitnik hiše in njenih prebivalcev

S

sublimen - vzvišen, plemenit

subverzija - prikrita dejavnost proti obstoječi družbeni, politični ureditvi, prevratno delovanje

U

uzurpacija - nezakonita, nasilna prilastitev