Uporabnik:MetkaKrapež

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Slavistična revija[uredi]

Ob prelistavanju Slavistične revije[uredi]

Drugi teden študija. Drugi petek predavanj. Na urniku je bil predmet Uvod v študij slovenske književnosti. Ko zaslišim besedno zvezo slovenska književnost pomislim na knjige, a ko sem vstopila v predavalnico, sem dobila v roke namesto knjig revijo. Vprašali se boste o kakšni reviji govorim, zakaj se čudim neki reviji in če je še nikoli nisem držala v roki. No, naj vam povem, da to ni bila navadna revija, kot jo prodajajo v kioskih na vsakem vogalu in take revije res še nikoli nisem držala v roki. Bila je strokovna revija, časopis za jezikoslovje in literarne vede. Razlikovala se je že na prvi pogled. Naslovnica ni tako oblikovana kot pri običajnih revijah. Vsebuje naslov in nekaj podatkov o izdaji in številki revije, a nobene slike, kot so na naslovnicah drugih revij. Revija je manjša kot so običajne revije in debelejša. Debelejša pa ni samo ker ima več strani, kot jih imajo ponavadi revije, ampak tudi zaradi znanja, ki ga ta revija nosi napisanega na straneh od različnih ljudi, ki so svoje znanje oziroma ugotovitve želeli deliti s svetom.

Revija, z naslovom Slavistična revija, ne vsebuje člankov samo v slovenskem jeziku, temveč sem ob prelistavanju zasledila tudi nekaj gradiva v angleškem in češkem jeziku ter na treh straneh sem zapazila cirilico. To se mi zdi zelo zanimivo, saj se s cirilico malokdaj srečamo.

Naslovnica revije je rdeča, kar mi ni ravno všeč, a verjamem, da me to ne bo odvrnilo od še več prelistavanja in branja revije.

Spoznavanje z ekfrazami[uredi]

V reviji me je pritegnil članek v povezavi s poezijo in umetnostjo. Gre za članek o ekfrazi v poeziji Gregorja Strniše, ki ga je napisala Monika Gawlak. Analizirana je medbesedilna povezava Strniševih pesmi s slikarskimi deli Giorgia de Chirica, italijanskega slikarja in ustvarjalca, predhodnik nadrealizma. Prvič sem se seznanila s tem pojmom in začela sem raziskovati za kaj sploh gre. Dokler se nisem seznanila s tem člankom, sploh nisem vedela, da pesmi lahko nastajajo tudi pod vplivom umetniških slik.

Strniševa poezija je dokaz, da obstaja razmerje med različnimi razsežnostmi individualnega in univerzalnega sveta. Gre za medbesedilnosti v pomenu odkrivanja razvidnih in skritih povezav, ki se združujejo v različne stvari - v tem primeru povezava med različnimi kulturnimi in umetniškimi deli.

Sam Gregor Strniša je izpovedal svoja umetniška načela, ko je opozoril na dejstvo, da uporablja različne slike in njihovo preobražanje v snov pesmi. Takole pravi:

"Sam vam liste preobračam,

zgodbe v slikah,

v slikah slike,

zraven jih glasno razlagam

in prenašam v lastne stihe."

Umetnik pri ustvarjanju dela črpa navdih iz različnih virov. Izbrane slike dodatno razlaga in tako nastanejo nova dela. V literarnih delih so umetnine obravnavane kot besedila za branje in kot predmeti izrazito avtorske interpretacije, ki je rezultat subjektivne recepcije in značilnega, neponovljivega individualnega pesniškega jezika. Povezano je torej z pesnikovim svetovnim nazorom, po katerem je poezija svojevrsten notranji svet, ki v sebi združuje nasprotja, obenem pa se z medbesedilnimi navezavami ta svet širi in bogati.

Vir: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-2LQ3JAOB

SlovLit[uredi]

V petek, 4. 11. 2011, je Petra Novak na Filozofski fakulteti, Oddelek za slovenistiko, uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo z naslovom Zastopanost ljudskega slovstva v učnih načrtih in berilih na predmetni

stopnji osnovne šole.


Ta dan očitno ni bil srečen samo zame in za 5383 ljudi v Sloveniji, ki na ta dan praznujemo rojstni dan (http://www.stat.si/ImenaRojstva/Births/SearchBirths?Dan=4&Mesec=11&Leto=0). Srečen je bil tudi za Petro Novak, ki s tem dnem postala doktorica. Izražam ji iskrene čestitke in ji želim vso srečo na nadaljni poti v vodah slovenskega jezika!

Slovarček[uredi]

A-D[uredi]

  • alternativa ~ položaj, ko se je treba odločiti med dvema možnostma, od katerih ena izključuje drugo
  • altruizem ~ ravnanje, nazor, pri katerem človek upošteva koristi drugih, nesebičnost
  • analfabetizem ~ neznanje branja in pisanja; nepismenost
  • apoliničen ~ knjiž. skladen, umerjen
  • artikulacija ~ oblikovanje glasov z govorilnimi organi, izgovarjava
  • ažuren ~ adm. ki je brez zaostanka v dnevnem delu, ki je na tekočem
  • blamirati ~ nav. ekspr. osramotiti, osmešiti
  • defetizem ~ mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje
  • dobrobit ~ blaginja, blagor

E-I[uredi]

  • ekces ~ prekoračenje normalnega, povprečnega v kaki stvari
  • ekfraza ~ lit. pesniško delo, ki opisuje slikarsko, kiparsko ali arhitekturno umetnino
  • ekspertiza ~ knjiž. izvedensko mnenje, poročilo
  • etika ~ filozofska disciplina, ki obravnava merila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo
  • etimologija ~ lingv. veda o zgodovini besed, posebno njihovega izvora in pomena
  • filologija ~ veda o jeziku, književnosti in kulturi skupine narodov
  • garnirati ~ knjiž. okrasiti, olepšati
  • inertnost ~ knjiž. lenobnost, nedelavnost
  • individualen ~ nanašajoč se na posameznika

J-N[uredi]

  • kleptomanija ~ bolezensko nagnjenje h kraji
  • kliktivizem ~ uspeh, ki ga socialna omrežja dosegajo na politični sceni
  • komercializacija ~ publ. uvajanje trgovskih, trgovinskih načel v kaj
  • konotacija ~ lit. pojav, da dobi beseda drug, zlasti čustveno, osebnostno obarvan pomen
  • konzument ~ potrošnik, porabnik
  • kredibilnost ~ vreden zaupanja
  • larpurlatizem ~ nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena
  • legitimacija ~ usposobljenost, upravičenost, pravica
  • naratologija ~ 1. veda o pripovedovanju, pripovedi; 2. pripovedovanje, pripoved

O-Š[uredi]

  • paradigma ~ vzorec, primer
  • pismouštvo ~ slabš. učenjaštvo, znanost
  • pristranski ~ ki se pri presojanju, vrednotenju ravna po osebnih nagnjenjih, interesih
  • recenzija ~ prikaz strokovnega mnenja, sodbe o (novem) znanstvenem ali umetniškem delu, zlasti glede na kakovost, ocena
  • revolt ~ knjiž. upor, odpor
  • samoregulacija ~ uravnavanje samega sebe, svojega dela, delovanja
  • shizofrenija ~ psiht. duševna bolezen z motnjami v mišljenju, čustvovanju
  • sintagma ~ lingv. besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena
  • srenja ~ ljudje, ki jih povezujejo skupni interesi, dejavnost, družbeni položaj
  • sublimen ~ knjiž. vzvišen, plemenit

T-Ž[uredi]

  • univerzalen ~ ki se nanaša na celoto, splošnost, ne na posamezno, posebno
  • virtualnost ~ možnost, potencialnost
  • znanost ~ dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj

Ob Novi pisariji[uredi]

Človek živi v svetu polnem sprememb. Slovar slovenskega knjižnega jezika spremembo definira kot glagolnik od spremeniti, spremeniti pa pomeni narediti kaj, da ni več tako, kot je bilo. Človek se nenehno seznanja s spremembami. Spreminja se narava okoli njega, spreminja se celo človek sam in ne nazadnje spremembe se dogajajo tudi v samem strokovnem pisanju. Govorimo o spremembah, ki so povezane s prehodom od papirja na zaslon. Veliko knjig je že na spletu v elektronski obliki, za to je vedno manj fizičnega stika s knjigo. Nekaterim ljudem branje knjig s spleta ne predstavlja nobene težave, medtem ko nekateri sploh ne morejo brati, če nimajo fizičnega stika s knjigo. No, poleg vseh sprememb pa ne smem pozabiti omeniti, da se spreminjanja tudi sam jezik. Jezik je živa in uporabna vsakdanja stvar. Za spreminjanje jezika je v knjigi Nova pisarija podan primer pismenost. Na začetku 19.stol. je pomenila slovnico, današnji slovarji pa tega pomena ne poznajo več. Namesto slovnice se razlaga pismenost kot znanje branja in pisanja , ki pa je tudi že nekakšen zastarel pomen, saj se namesto njega uporablja znanje, poznavanje česa sploh . V tem smislu se govori o digitalni, informacijski, medijski in še o veliko drugih vrstah pismenostih.


Kam z avtorjem[uredi]

Nova pisarija je bila objavljena tudi na wikimedijinem spletišču, in sicer na wikiknjigah, kjer piše odprte knjige za odprt svet. Menim, da je knjiga z objavo šele začela pridobivati svojo veljavnost in jo bo še v prihodnosti, saj ima do nje dostop cel svet in iz tega lahko nastane še popolnejše delo.


Prešernova Nova pisarija[uredi]

Prešeren je s svojo satirično pesnitvijo Nova pisarija karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega pisanja kot primerno podlago za slovensko besedno umetnost. Ravno tako gre tukaj pri Hladnikovi Novi pisariji za pisanje, vendar ne na papir, ampak na zaslon in je to neka primerna podlaga za slovensko besedno umetnost za prihodnje generacije.


Pismenost[uredi]

V razvitih družbah je večina ljudi pismenih. Tiste, v katerih je večina ljudi nepismenih, veljajo za nerazvite države. Lahko bi rekli, da je pismenost pogoj, da lahko štejemo neko državo k razvitim ali nerazvitim. Kaj pa je to sploh pismenost? Pismenost je v Novi pisariji definirana kot obvladovanje znakovnega sistema za (pisno) komunikacijo. Pisanje se je skozi čas spreminjalo in se še spreminja. Pisanje na papir je zamenjalo pisanje na zaslon in to je v družbi vzbudilo marsikatere konflikte, predvsem med mlajšimi in starejšimi generacijami.

Informacijska družba[uredi]

  • ~Informacijska družba ponazarja primer družbe današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo.
  • ~Prav tako tiskane knjige, kot natisnjene imajo svoje prednosti in slabosti.
  • ~Kultura tiskane knjige se umika drugačnim informacijskim kanalom, vendar ne bo nikoli umrla.

Wikiji[uredi]

Vsak od nas, ki je že brskal po spletu, je najverjetneje naletel tudi na Wikipedijo ali na kakšno njeno sestrsko spletišče. Pojavila so se leta 2001 in postala vzročna oblika sodobne pismenosti. Dale so nam možnost, da informacije oblikujemo in objavljamo sami. Wikimedijina spletišča zavzemajo:

  • ~Wikipedijo
  • ~Wikivir
  • ~Wikiknjige
  • ~Wikiverzo
  • ~Zbirko
  • ~Wikislovar
Wikiji in šola[uredi]

Wikimedijina spletča so močno pedagoško orodje.


Avtor[uredi]

Literarni zgodovinarji skozi čas naklanjajo svojo pozornost enkrat enemu drugič drugemu členu komunikacije. V 60 letih dvajsetega stoletja so bili usmerjeni večinoma k avtorju. Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev je pozornost usmerila v besedilo. V 80 letih se je pozornost osredotočila na bralca in njegove interese. Meje med fazami niso začrtane.

Motivacija za pisanje[uredi]

Vsak avtor mora imeti prej kot se loti pisanja naj gre za pesem ali pa članek nek motiv za pisanje. Nekaj se mu mora zdeti tako pomembno, fascinantno, da tisti predmet ubesedi. Včasih so za motivacijo za pisanje dovolj naši občutki, ki jih moramo zliti na papir. Tako lahko pišemo za sebe, da si olajšamo dušo ali pa za širšo javnost.

Obstaja razlika med pisanjem strokovnega besedila in leposlovja. Pri leposlovju je večji poudarek na tem, kako je nekaj sporočeno in ne toliko na vsebini sporočila kot je pri strokovnem pisanju.

Pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese publike ne ozira, je neprofesionalno in nepotrebno. Na nek način je žaljivo do bralca, saj ta ne razume besedila in se počuti nesposobnega. Pri pisanju se mora pomisliti tudi na prejemnika oziroma bralca besedila, da sporočilo doseže svoj cilj.

Lahko smo pismeni na štirih področjih:

  • za vsakdanje sporazumevanje
  • leposlovno
  • strokovno in znanstveno
  • publicistično oz. novinarsko
Izbira jezika[uredi]

Angleški jezik. Lahko bi mu rekli tudi svetovni jezik. Uporabljamo ga pri pisanju za globalno javnost. Pri pisanju za domačo javnost pa uporabljamo slovenski jezik. Razprave v slovenščini bi morali razširjati preko meja nacionalne filologije in preko meja jezika. Zadeve slovenskega jezika in literature težko vzbudijo mednarodno zanimanje, zato nas ne sme biti strah pred pisanjem slovenistične znanosti v tujih jezikih.

Izbira teme[uredi]

Število izbirnih možnosti je kazalec razvitosti sistema, za človeka pa je kazalec življenjskega standarda. V svetu je prisotnih vedno več izbir. Izbiram pripisujemo različne vrednosti. Pravilne izbire nam pomagajo preživeti, medtem ko nam nepravilne ogrožajo našo eksistenco.

Slovenija spada med države z najvišjo stopnjo blagostanja in je primerna za uveljavljanje alternativne civilizacijske paradigme, v kateri izbira enega ne pomeni prikrajšanje drugega.

Posameznik ne postane osebnost, ko odkrije svoje skrito bistvo, ko odkrije svojo identiteto, ampak ko najde svoje mesto v skupnosti, ko se uskladi z drugimi pri doseganju civilizacijskih ciljev.

Ne poznamo slabih in dobrih tem. Odvisno je od vsakega posameznika, saj se enim zdi neka tema prijetna, nekaterim pa se zdi ravno nasprotno. Odvisno je od posameznikovih interesov, kaj ga v življenju zanima, navdihuje. Praviloma se ljubezen do izbrane teme rodi ob intenzivnem ukvarjanju z njo in je posledica zavzetega raziskovanja.

Vaje v pisanje[uredi]

Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti. Da se jo lahko naučimo, pa moramo najprej znati uporabljati orodje. Tako smo se v prvem razredu osnovne šole najprej naučili držati svinčnik v rokah, šele na to delati oziroma spreminjati tanke in debele črte v oblike črk. V današnjih časih je potrebno za učenje pisanja poznati orodja, kot so tipkovnica in miška, za pretipkavanje besedil na zaslon, vendar se pisanje z svinčnikom na papir še vedno uporablja.

Usoda avtorstva[uredi]

Dandanes je vsakdo lahko avtor, včasih pa je bilo to delo precej bol izjemno. Biti avtor/avtorica je pomenilo biti nekaj posebnega, pripadati eliti, eliti izobraženih. Kljub temu, da so bili to izobraženi ljudje, je bilo to delo premalo cenjeno in je še danes. Ti ljudje skrbijo za seznanitev ostalega ljudstva z zgodovino naroda in jezika. Skozi literarna dela kažejo sliko časa v katerem je delo nastalo. Zato menim, da bi morali biti avtorji in avtorice različnih del precej bolj cenjeni.

Objavljanje avtorjev na spletnih straneh kot so wikispletišča pomagajo preseči vase zagledano občutljivost in pisce odpreti za sodelovanje z drugimi. Tujih posegov v besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, kot nekateri, ki imajo velik avtorski ego, ampak kot sodelovanje in učenje. S spodbujanjem soavtorstva preganjamo avtorski napuh. Pisec, ki s zna uskladiti z drugimi, ne prakticira več pisanja, zato da bi tako potrdil in dokazal svojo odličnost, svojo večvrednost, temveč zato, ker bi s pisanjem rad prispeval k skupni dobrobiti.

Objavljanje[uredi]

Objaviti besedilo pomeni deliti besedilo s širšo javnostjo. Če je samo objavljeno na spletu in nanj ne kaže nobena povezava ali ni vključeno v nobeno spletno kazalo, potem je velika verjetnost, da bo to besedilo težje najti in posledično tudi ne bo tako brano, kot bi bilo sicer. V spletnem okolju objaviti besedilo pomeni postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi. Najbolj prispeva k vednosti postavitev na močno obiskovano mesto, kot so spletni časopisi, forumi in blogi.

Ali ima besedilo na spletu status objave ali ne, odloča avtorjev namen. Če je bilo postavljeno tja z namenom, da ga bo čim več ljudi prebralo, potem gre nedvomno za objavo. Če pa smo na besedilo naleteli naključno, do njega ni vodila nobena povezava, potem je bilo samo postavljeno v zbirko neskončnih informacij.

Dandanes je pojem objaviti pri mladih pogosto povezan z socialnimi spletnimi omrežji, kot so Facebook, Twitter in podobno (objaviti na zid oz. profil). Menim, da na teh socialnih omrežjih gre za nekakšne objave. Tisti, ki objavijo neko stvar, naj bo to slika, pesem ali pa samo napisane misli, imajo namen deliti te stvari z javnostjo. Je pa res, da gre pri nekaterih za ožji izbor javnosti, saj lahko nastaviš kdo vse lahko vidi tvoje objave. Tako lahko vidijo npr. vsi, ki so uporabniki socialnih omrežji, ko pa gre za ožji izbor javnost, lahko vidijo objave samo tvoji prijatelji.

Množični um ali pametna množica[uredi]

Gre za način organizacije znanja v informacijski družbi, ki je na delu pri novi pismenosti in pri Wikipediji, to je znanje, pri katerega produkciji sodelujejo pogosto anonimni posamezniki, ki je javno dostopno in ki se stalno izpopolnjuje. Cilj tega prizadevanja je korist za vsakega člana skupnosti. Splošno znanje nastaja kot produkt dialoga med posamezniki.

Hudo je množični um kritiziral ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lainer. Wikipedijo navaja kot primer vladavine drhali, ostro napada anonimne uradnike, ki se norčujejo iz resnih strokovnjakov in trdi, da je množična pamet neumna in dolgočasna.

Množica se je pojavila kot relevantna socialna kategorija šele v demokratizacijskih prizadevanjih v 18. in 19. stol., ki pa so se sredi 20. stol. izrodila v totalitarizme in birokratizem. V skladu s tem razumevanjem, množice niso bile sposobne vladati sebi. V sodobni socialni teoriji ima množica pozitivno konotacijo. Ima pomen konstruktivne kreativne sile in ni več sinonim surovi in neobvladljivi sili.

Avtorske licence[uredi]

Rezultat pisanja je besedilo, ki je v različnih strokah opisano različno. Za jezikoslovje je oblika jezikovne komunikacije, za literaturo je nekaj berljivega, iz pravnega zornega kota pa je tekst intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala zakonadaja, poznana pod imenom copyright oz. avtorske pravice. Prizadeva si za ozaveščanje o posebnih pravicah, ki jih izdelki človeškega uma prinašajo kreatorjemin izkoriščanje teh pravic.

Copyright ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna, glasbena, dramska, filmska, arhitekturna, itd. Ščiti jih pred zlorabo in preganjala naj bi kršitve materialnih avtorskih pravic.

Creative commons (ustvarjalna gmajna) je avtorska licenca, ki za razliko od kulture delovanja, v kateri temelji copyright, izhaja iz svobodne kulture. Copyright bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse druge rabe pa se mu prepoveduje in mu grozi s sankcijami. Creative commons pa mu tekst najprej ponuja šele potem dodaja, pod kakšnim pogoji. Vrste licenc cc so:

  • Priznanje avtorstva(attribution - BY)
  • Deljenje pod istimi pogoji (share-alike - SA)
  • Nekomercialno (noncommercial - NC)
  • Brez predelave (no derivative works - ND)

Bralec[uredi]

Prosti dostop[uredi]

Država s svojimi inštitucijami in zakonodajo na marsikaterem področju prej ovira dostop do znanja, kot omogoča. Za muzeje in galerije je treba plačati vstopnino, za vstop v knjižnico plačamo članarino, za ogled filmov na kasetah se je plačevalo izposojnino, za časnike in revije je treba plačevati naročnino. Ne plačujemo samo vsebin oziroma informacij, ki so nam za zabavo, ampak tudi tiste, s katerimi bi utegnili državljani obogatit življenje skupnosti.

Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in ne plačljivosti. Ukinja staroslovensko izkušnjo, da je treba biti nezaupljiv do vsega, ki prihaja od zunaj, in da se je najbolje zanesti na domače. Zavest o nuji digitalizacije slovenske literarne dediščine se je rodila zunaj Slovenije, tudi hramba besedil in enciklopedičnih informacij je tam, npr. Wikipedija in Wikivir, zanesljivejša kot na strežnikih domačih inštitucij.

Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) je geslo današnjega časa in od 90. let 20. stol. dalje pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij. Razlikovati je treba med prostim dostopom in prosto vsebino (free content). Vsebino, ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, medtem ko zgolj prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje. Prosti dostop pomeni v praksi časovno in krajevno neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost, kar pomeni, da do informacije lahko pristopi kdorkoli in kadarkoli.

V prvem desetletju 21. stol. je prosti dostop hitro naraščal, v prostem dostopu je bilo leta 2014 35% vseh recenziranih znanstvenih revij. Dokumenti, ki so za bralca zastonj, niso bili dani v uporabo na enak način. Lahko govorimo o zlatem prostem dostopu (angl. gold access), kadar prosti dostop zagotovi založnik, o zelenem dostopu (green OA) pa kadar je zanje poskrbel avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij. V zlatem Oa so po navadi recenzirani revijalni članki, v zelenem OA pa predobjave ali poobjave. Obstajajo pa še druge oznake prostega dostopa. Sivi dostop (nem. grauer Weg) poimenuje spletno dosegljivost publikacij, do katerih je sicer težko priti: diplom, doktoratov, konferenčnih poročil in izvlečkov. Hibridni dostop pomeni, da poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije (humanistične in družboslovne monografije). Zakasnjeni prosti dostop je ime za objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga, recimo v zamiku enega leta po objavi. Platinasti prosti dostop pa označuje publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, kjer je stroške objave pokrila inštitucija ali država.

Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu objav, bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj in njihovi nadaljni produkciji.

Založbe[uredi]

Založbe in knjigarne knjige ne zaznajo in ne morejo obravnavati drugače kot tržnega blaga. Založbe so segment kulturne industrije, ki obravnava bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lasti, kar je daleč od vloge bralca kot kreativnega in sodelovalno razpoloženega udeleženca v množični kulturi sodobne informacijske družbe. Zahtevati informacijo zastonj je vedno bolj normalno, biti informiran je ena izmed osnovnih človekovih pravic. Dogajanje na domačem založniškem trgu nas vedno znova potrjuje v prepričanju, da gre za preživeto obliko kulturnega posredništva. Založbe pritiskajo na objavljanje v knjižni obliki, ker edino knjige znajo prodajati, in ovirajo prehod objavljenih informacij na zastonj splet.

Izraz založba pomeni, da so bile finančno in organizacijsko udeležene pri produkciji publikacij, za nastanek publikacij so založile denar, v izdaje pa so investirale in potem živele iz profita, ki ga je prinesla prodaja. Knjige tiskajo samo v primeru, če jim avtor ali inštitucija zagotovita sredstva za tisk.

Repozitoriji[uredi]

Kriterij branosti nekoč ni bil pomemben, danes pa ima drugačno vlogo. Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti ter preko podatkov o številkah branosti objav. Branost se meri s številom dostopov na stran in dodatno lahko tudi s številko klikov na objavi. Meriti se da obisk vsake spletne strani.

Glavni namen repozitorjev je arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov. Slovenski literarni zgodovinarji svoje akademske spise lahko naložijo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, na Univerzi v Mariboru in na Univerzi v Novi Gorici. Univerza v Ljubljani je z repozitorijem zamujala in ga je vzpostavila med zadnjimi.

Varovanje zasebnosti[uredi]

Sabotaža sodobne informacijske družbe je še posebej velika na dveh področjih: slovenska avtorska zakonodaja in zakon o varstvu osebnih podatkov. Veliko je nezaupanja v globalna digitalizacijska podjetja.

Občutek in občutljivost za eksistenco posameznika je znak civilizacijske razvitosti. Razvite družbe si to lahko privoščijo,primitivne skupnosti pa zatirajo tisto posamično, za katero mislijo, da jim škoduje za preživetje skupine. S posamičnim v naši kulturi ni nič narobe, ravno nasprotno, samo paziti moramo, da ne zamešamo posamičnega s privatnim, zasebnega z sebičnim, kar pogosto počne tudi zakonodaja. Enačimo tudi skupno z javnim. Kot javno razbiramo sprva samo tisto, kar nam dopovedujejo in postavljajo pred oči mediji.

Varuhi človekove zasebnosti so v shizofrenem položaju. Na eni strani bi imeli vse ugodnosti, ki jih prinašajo nakopičeni osebni podatki, po drugi strani pa se nadzora dan seboj otepajo, češ da je to prevelika odgovornost in hitro lahko pride do zlorabe. Najbolj nevarna je politična zloraba osebnih podatkov, ki si jih včasih privoščijo državni organi. Potrebno je prilagoditi zakonodajo zbiranju podatkov in njihovi obdelavi, saj so nujno izhodišče za vse znanosti o človeku in za povečanje kvalitete našega bivanja.


Kredibilnost[uredi]

Za objavljanje je danes manj ovir, kot jih je bilo nekoč. Za samozaložniški natis je potrebno dati nekaj denarja, za objavo na spletu pa niti tega. Ovira nastopi samo, kadar mislimo kakšno objavo objaviti v dnevnem časopisu, strokovni reviji, ipd., kjer uradniki zbirajo in odločajo katera besedila bodo šla v objavo. V današnjem svetu lahko objavlja vsakdo od več in manj kompetentnih ljudi, zato se pojavlja vprašanje o zaupljivosti oz. kredibilnosti podatkov. Danes smo prisiljeni samostojno presojati o verodostojnosti objav - zanašamo se na svoj zdrav razum.

Avtorju smemo zaupati, če smo se prej pozanimali, da gre za strokovnjaka. Lahko se z njegovimi trditvami ne strinjamo, vendar mu verjamemo, da piše z najboljšim namenom, da preverja informacije, trezno sklep. Zaupanje se lahko izkaže tudi za neupravičeno, če avtorjev ugled preverjamo na napačnem mestu. Če je nekdo mojster za eno področje, to še ne pomeni, da bo ravno tako dober na drugem področju. Po navadi smo do mladih avtorjev bolj nezaupljivi, saj nimajo toliko izkušenj v življenju kot starejši, vendar so pa bolj podkovani na teoretičnem področju.

Aktivizem[uredi]

K spremembi dojemanja znanosti je pripeljalo prepričanje, da objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče, saj ga vedno zmoti raziskovalčev interes.

Aktivizem je socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivisti. Splošni pomen kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju velja tudi za današnje aktiviste. Aktivizem se povezuje z levimi in liberalnimi nazori ter gibanji in spregleda, da tudi nezanemarljiv delež konservativno usmerjene populacije posega po aktivističnih vzorcih obnašanja.

Za človeka, ki mu gre v prvi vrsti za objektivno spoznanje, je aktivizem neuporaben, ker sebično sledi svojim principalnim interesom in ga nasprotni argumenti ne zanimajo. Aktivizem se ponaša s kritično refleksijo, ki jo vnaša v akademsko rutino. Kritična refleksija pomeni odmik od predmeta opazovanja, to pa je ravno tisto, česar si aktivizem ne sme privoščiti. Kritičen odnos nas odpira za stališča in interese drugega in blokira akcijo, ki je mogoča le iz prepričanosti v svoj prav. Kritična refleksija je za naše delo nuja. Biti kritičen pomeni biti pesimističen, dvomljiv v človekove zmožnosti in pripravljenost za popravljanje sveta na boljše.

Izobraževanje pomaga pri oblikovanju kritične zavesti. Tako se posameznik nauči misliti s svojo glavo in kritično gledati na svet.

Avtorstvo[uredi]

Inštitucija avtorju podarja legitimiteto njegovim objavam, po drugi strani pa zavirajo objavo pomembnih odkritji in novitet. Na področju strokovnega objavljanja do solističnih publicističnih akcij ne prihaja pogosto, so pa pogostejše za leposlovno produkcijo. Upravičeno smo bralci sumničavi, kadar gre za objavo, za katero ne stoji nobena inštitucija, ni pa to vedno znak slabe kvalitete objavljenih informacij. Pri razsodnosti besedila vpliva tudi starost. Če je delo staro domnevamo, da je že prestalo kritične presoje in je zato njihova informacija zanesljiva. Stare dokumente je treba nujno primerjati z novejšimi objavami, kjer lahko ves čas spremljamo spreminjajoče se informacije. Tako mesto je splet, zlasti Wikipedija. Splošne enciklopedične informacije so bolj vredne zaupanja, saj so nastale na podlagi natisnjenih in so bile ob primerjavi predhodnih tiskanih virov napale ali pomanjkljivosti v njih popravljene.

Strokovno recenziranje[uredi]

Gre za utečen postopek v znanosti, kjer je pomembno selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja in ki v skupnosti uživajo ugled. Pogosto gre za uradnike časopisov, zbornikov, knjig, lahko pa so uredniki samo zadolženi za to, da v znanstveni skupnosti najdejo ustrezne ocenjevalce in jih zaprosijo za recenzijo prispevkov. Strokovno recenziranje je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standardne kvalitete. Aktualno je postalo šele v zadnjih desetletjih, ko je poraslo števlo znanstvenih objav, z vstopanjem vedno novih in nepoznanih piscev na področje. Prej je o kvaliteti prispevkov v reviji odločal v glavnem urednik. Formaliziran recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije.

Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov. Zaradi pristranskosti in nehotenih napak v recenzentskih postopkih znanstvena skupnost išče alternative strokovnemu recenziranju. Mednje spada javno recenziranje.

Nevtralno in pravično presojo skušajo zagotoviti z anonimizacijo postopka. O slepi recenziji govorimo takrat, ko avtor ne ve kdo je ocenjevalec njegovega izdelka, o dvojno slepi recenziji pa kadar tudi recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave, ki jo ocenjuje.

V resnici j strokovna skupnost zainteresirana za objavo dobrih člankov in recenzentova naloga je najprej pomagati spisom do oblike, ki je sprejemljiva za objavo.

Anonimizacija recenziranih prispevkov obvaruje recenzente pred jezo užaljenih avtorjev, ki so prepričani v svoj prav in v nekompetenco ocenjevalcev.

Recenzacijksi postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem. Največkrat je zbran pogojni sprejem, saj se uredniki sporočajo avtorju pripombe, popravke, dopolnila in komentarje in ga prosijo, če jih upošteva.

Nekatera uredništva so formalizirala recenzijski postopek tako, da recenzenti svoja stališča vpisujejo v obrazec.

Pravopis[uredi]

Dvom v kredibilnost informacij se porodi, če se pisec ne dovolj jasno izraža oziroma ne pozna pravopisa. S piščevo slabo jezikovno kompetenco se posredno krepi nezaupanje do vsebine njegovega sporočila.

Ločila[uredi]

Indikator piščeve pravopisne kompetence je, ali pozna razliko med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—). Wikiji imajo orodjarno ločil v zgornji menijski vrstici, najdemo jih tudi pod oknom za urejanje. Pomišljaj in dolgi pomišljaj pa lahko dobimo z ubiranjem bližnjice na tipkovnici: pomišljaj <Ctrl> + <-> na numerični tipkovnici, dolgi pomišljaj pa s kombinacijo tipk <Ctrl> + <Alt> + <-> na numerični tipkovnici.
Dolgi pomišljaj pride v rabo redko, le za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo razbiti na manjše. To je najpogosteje v opombah, ki ne smejo biti odstavčno členjene. Nestični dolgi pomišljaj stoji med povedmi, ne pa znotraj njih. Največkrat ljudje uporabljajo samo najkrajšo črtico. Tako se obnašajo laiki, strokovni pisci, ki nekaj dajo na svojo strokovno izobrazbo, pa bo med črticami razlikoval. Črtice so eno od pravopisnih poglavji, ki je izpostavljeno nenehnemu spreminjanju.
Zaimek le-ta je značilen samo za pisna besedila in ga raje zamenjamo z tale.

Drugi tak indikator so narekovaji. SP pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih. Slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«), ki jih najdemo v orodjarni med simboli. Druga oblika narekovajev je narekovaj zgoraj/zgorajLežeče besedilo, ki je enak za začetno in končno pozicijo ("). Pravopis ga dopušča, potrebuje se tudi v izvirni kodi, ko z njim opremljamo povezave na zunanja spetna mesta v wikijih. Tretja oblika so vejični narekovaji spodaj/zgoraj, značilni za tradicionalni tisk. Svojo pravopisno znanje bomo pokazali, če bomo uporabljali slovenske („neka beseda“) namesto angleških (“neka beseda”). Enojni narekovaji zgoraj/zgoraj se uporabljajo samo za označevanje pomenov besed, npr. ital. il libro (slov.'knjiga').
Odvečno je narekovaje označevati pred naslovi člankov v revijah ali zbornikih, saj so naslovi revij in zbornikov postavljeni ležeče. Enako odvečno je postavljanje citatov, ki jih v besedilu označimo z narekovaji, v ležeči tisk. Podvajanju označevanja se izognimo tudi, kadar uporabimo kratico t. i. in v temu primeru opustimo narekovaje (t. i. »smejkoti« > t. i. smejkoti).

Dvopičje je, po Slovenskem pravopisu, levostično ločilo. Pojasnila o tem ne bi bila potrebna, če ne bi uporabe zapletel Cobiss, ki dvopičje uporablja nestično. Dvopičje je pred naštevalnim nizom večinoma odveč (Med filologije spadajo: italijanistika, slovenistika, bohemistika, > Med filologije spadajo italijanistika, slovenistika, bohemistika).

Odveč je pisanje v isti povedi skupaj npr., z vezniki itd., itn., ipd. Med filologije spadajo npr. italijanistika, slovenistika, bohemistika itd. > Med filologije spadajo npr. italijanistika, slovenistika, bohemistika).

Tropičje se razume kot zamenjava veznika itd.. Pred tropičjem ni vejice! Torpičje je nestično ločilo!

Vprašajev in klicajev naj bo v strokovnem besedilu manj kot v vsakdanjem sporočanju in publicistiki.

Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se pika na tem mestu zdi premočna in vejica prešibka.

Pri piki nimamo veliko problemov. Pojavijo se samo pri prepisovanju starih besedil, kjer se pika pojavi na koncu naslova, ali naj se držimo nekdanjega pravopisa ali naj jih pravopisno posodobimo. Pri podnapisih pike načeloma ne pišemo, razen če gre za daljšo stavčno strukturo in za bibliografsko navedbo s pikami kot vmesnim ločilom, se na koncu pika mora pojaviti.

Pravopis se spreminja.

Velike začetnice[uredi]

Naslove kolon in vrstic v tabelah naj bi pisali z veliko začetnico. Celice znotraj tabele bodo praviloma z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena. V alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo. V nasprotnem primeru, če je stavčne narave samo posamezna alineja, uporabljamo podpičje med povedmi namesto pike.

Drugo[uredi]

Pravopisni ocvirek:

Kjer je bil osrednja figura moški|Kjer je bila osrednja figura moški

Spol se po pravilu veže na osebek, tu je pa odločitev dvoumna. V dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša.

Digitalna pismenost[uredi]

Danes moramo natančno upoštevati tehnićne parametre, kot jih diktirajo uradniki, če hočemo, da bodo naše delo sploh vzeli v roke. Samo stari ugledni avtorji lahko računajo, da jim bodo v objavo sprejeli besedilo, natipkano na mehanični pisalni stroj. Avtor mora znati besedilo do konca pripraviti sam. To pomeni, da brez računalnika ne bo šlo.

Formati besedil[uredi]

Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil:

  • txt pomeni golo besedilo
  • doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo
  • htm ali html je spletno besedilo
  • pdf je natisljivo besedilo


Besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic.

Besedilo v wikijih[uredi]

Pišemo neposredno v okno, ki se odpre s pritiskom na zavihek Uredi, lahko pa tekst sestavljamo v urejevalniku in ga na koncu prekopiramo na wikistran. Vedeti moramo, da:

  • za odstavek pustimo eno vrsto prazno
  • enoto na seznamu na začetku vrstice pove zvezdica (*)
  • naslove obdamo z dvema enačajema, podnaslove pa s tremi ...
  • ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma , krepkega pa s tremi
  • povezave napravimo z oglati oklepaji; modre povezave nakazujejo na že obstoječa gesla, rdeče so obarvane takrat, ko gesla še ni
  • sliko vstavimo prek menija
  • v dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev
  • oštevilčeni seznami se začnejo z grabljicami (#)
  • presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom
  • v wikijih delujejo tudi ukazi za format html: < br > za prelom vrstice, < hr > za vodoravno črto, < center > za centriranje besedila
  • < poem > uvaja pesemsko besedilo, </poem> ga zaključuje
Vaje v wikijih[uredi]

Pisanje za wikije je v principu skupinsko in je pomoč sošolcev, administratorjev, mentorja in drugih samo zaželena. Namesto jeze raje izrazimo hvaležnost.

Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

Uredniki, mentorji, recenzenti in drugi bralci avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu (e-pošta) ali pa kar neposredno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo.
Urejevalniki imajo funkcijo komentiranja. Besedilo, ki ga želimo komentirati, označimo z miško, potem pa z desnim klikom na miški ali preko menija odpremo okence za vnos pripomb.
Z menijsko izbiro Sledi spremembam urejevalniku naročimo, da beleži naše posege v besedilo. Posegov v besedila, ki so na spletu vzpostavljena skupnemu urejanju, ni treba posebej označevati, ker se popravki arhivirajo samodejno. Tako si jih lahko ogledamo in tudi razveljavimo.

Za vnos popravkov ni priporočljiva uporaba formata pdf, ker ta ne omogoča udobnega popravljanja besedil in tudi možnosti samodejnega upoštevanja popravkov nima. Popravke v wikibesedila vnašamo neposredno, za komentiranje pa so naslednje možnosti:

  • na pogovorni strani besedila
  • na pogovorni strani avtorja
  • če gre za besedilo, ki nastaja v univerzitetnem seminarju, lahko za diskusijo o njem odpremo na Wikiverzi samostojno stran
  • znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden; take pripombe damo med lomljene oklepaje takole:
  • s predlogo: beseda s popravljeno napako

Navajanje[uredi]

Čemu sploh citiramo[uredi]

Strokovni pisec ali govorec brez sklicevanja na druge skoraj ne more. Avtorjev namen citiranja je napraviti besedilo čim privlačnejše. Z okraševanjem besedil s frazami, kot so »kakor je dejal že«, »kakor trdi«, »kot je zapisal«, avtor izkazuje svojo načitanost, poznavalstvo, in umešča svoje sporočilo v kontekst, ki nam olajša njegovo razumevanje in s tem poveča njegov učinek.
Besedilo je znanstveno če prispeva neko novo spoznanje v skladišče vednosti.

Sklicevanje na druge pisce je na daleč prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja. V strokovnih besedilih so sklici poudarjeni z narekovaji ali so celo v samostojnem odstavku in opremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oziroma v opombi na dnu strani.

Vedno jasneje stopa v zavest spoznanje, da človeški napredek ni star genialnih posameznikov, ampak stvar zavzetih množic oziroma bolj ali manj anonimnih posameznikov iz množic.

V osemdesetih letih 20. stol. so avtorska dela prehajala v javno last 50 let po avtorjevi smrti, danes so pa njihovo pot do proste uporabe na 70 let po avtorjevi smrti. Želeli bi si, da bi odnos do avtorskih proizvodov uporabnikom narekovala zdrava pamet. Ta pravi, da je avtorsko delo, razstavljeno na javnem mestu, kjer je na razpolago morebitnim zainteresiranim.

Princip proste dostopnosti znanja zagovarjajo univerze, prevzela pa ga je tudi EU za raziskovalne projekte, ki jih financira. Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del , saj uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda. V akademskem pisanju velja, naj delež citatov iz leposlovja ne bo večji od 20%, ampak tega nihče ne pregleduje. Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno vprašljivo oziroma kaznivo pa ni.

Prepisovanje, plonkanje[uredi]

O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Tako početje je v naši kulturi moralno zavrženo, nima pa vedno pravnih posledic. Pri prepisovanju je narobe že, če brez narekovajev in navedbe vira uporabimo en sam stavek, in toliko bolj narobe je, če je takih stavkov več.

Plonkanje v nekaterih primerih ni oblika lenobe, ampak načrtna strategija oziroma načrtno prilaščanje tujega.

Citatna industrija[uredi]
Citatni indeksi[uredi]

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše objave od manj pomembnih. Obstajajo ločeni citatni indeksi: SCI (Science Citation Index), SSCI (Social Sciences Citation Index) in AHCI (Arts and Humanities Citation Index).

Na spletu je zastonj na razpolago citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka. Zajema iz milijonov knjig iz Googlove digitalizacije globalne natisnjene dediščine in iz revij, ki jih samostojno skenira. Uporabniku ponuja pregled nad citiranostjo njegovih člankov, izračuna mu pa tudi izračuna mu h-indeks (to je razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov) in i10-indeks (število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane).

O citiranosti slovenskih raziskovalcev se je mogoče poučiti preko povezave Naši v WoS in Scopus pri Cobissu in Sicrisu.

Faktor vpliva[uredi]

Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo vplivnosti znanstvene revije. Najbolj poznan način izračunavanja vplivnosti revij je je bibliografski servis Thomson Reuters, ki IF izračunava za omejeno število revij v svojih dveh citatnih indeksih, naravoslovnem SCI in družboslovnem SSCI. Številko dobijo tako, da število citatov, ki so jih bili članki iz revije deležni v drugih pomembnih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih, delijo s številom objavljenih člankov v tem času, in dobljena številka kaže povprečje citiranosti na članek. Merijo tudi odzivnost na članek.

Pomanjkljivost teh meritev je to, da so kulturno pristranske: skoraj vse revije, ki jih zajema, so z angleškega govornega območja, iz Severne Amerike, Evrope in Avstralije. Povrhu ne razlikuje med izvirnimi znanstvenimi članki in znanstvenimi recenzijami. Faktor vplivnosti revije se je ponekod uporabljal tudi kot merilo kvalitete člankov v reviji, vendar se to odsvetuje, saj kvaliteta objavljenih člankov v reviji lahko zelo niha.

Prisilno citiranje se je v nekaterih disciplinah močno razmnožilo. Znanstvena skupnost, zlasti uredniki in založniki, se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je IF (prosta dostopnost objav na spletu pod licenco cc, za enakopravno upoštevanje podatkovnih zbirk in monografij in ne le člankov, upoštevanje citiranja primarnih virov, tudi če gre za zelo stare objave).

K natančnosti in k objektivnosti bi prispevalo, če bi tudi pri znanstvenih objavah poleg podatkov o citiranosti ali številu povezav dodali podatek o branosti. Na Wikipediji dobimo podatek o branosti tj. o številu klikov na članek, med Podatki o strani, za članke na drugih Wikimedijinih spletiščih pa ga trenutno dobimo z modifikacijo naslovne vrstice v brskalniku po naslednjem vzorcu:

Vemo, da sl v iskalnem nizu pomeni 'slovenski', v = 'Wikiverza', b = 'Wikiknjige', s = 'Wikivir'.
Slovenske znanstvene revije[uredi]

Najkvalitetnejše strokovne revije po menju domačih strokovnjakov:

  • Primerjalna književnost
  • Slavistična revija
  • Dve domovini
  • Jezik in slovstvo

Od tujih je razprave o slovenski književnosti najti v

  • Slovene Studies (ZDA)
  • Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
  • Slavia Meridionales (Varšava)
  • Slavistika (Beograd)
Citatni slogi[uredi]

Glavni citatni stili naj bi bili:

  • APA ( psilogoija, vzgoja, družbene vede)
  • MLA (jezikoslovje literarna veda, humanistika)
  • AMA (medicina, biologija)
  • čikaški (naravoslovje, splošno)
  • wikipedijski
  • Bluebook
  • ALWD
  • ASA
  • Vancouver
  • Turabian
  • MHRA

Humanistični pisci se odločajo med čikaškim in MLA-jevim. Čikaški znan po letnici takoj za avtorjevem imenu, MLA-jev pa po naslovih del v kratkih sklicih.

MLA-slog ~ Perenič, Urška in Miran Hladnik. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55.3–4 (2010): 5–15. Tisk.
Čikaški slog ~ Perenič, Urška in Miran Hladnik. 2010. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55 (3–4): 5–15.

Navodila za citiranje se spreminjajo. Vsak citatni stil ima svoje dobre in slabe lastnosti. Čikaški citatni stil postane neroden, kadar publikacija nima avtorja, kadar je delo izhajalo skozi več let v več zvezkih, in se moramo odločiti, ali bomo v kratkem sklicu v besedilu namesto avtorja navedli urednika ali prvo besedo naslova, katero izmed letnic in kako bomo označili zvezek. Za potrebe literarnega pisanja je dovolj navesti samo najpomembnejše dele bibliografske enote:

  • avtor
  • naslov

potem pa glede na vrsto objave še: +ime spletišča in datum pri spletni objavi

  • kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi
  • naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku
  • naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji
  • naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku
Tehnika citiranja[uredi]

Citat ali navedek je iz dveh delov, iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata:

  1. dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek
  2. vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali, kazalka je lahko v obliki:
  • opombe
  • kratkega sklica (avtorjev priimek z letnico in stranjo objave v oklepaju)
  • neposredne povezave na vir
Opombe[uredi]

Najprej so opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka oz. poglavja služile v glavnem navajanju literature, na katero se je pisec skliceval. Postopna prevlada čikaškega sloga, ki je uvedel kratke sklice v oklepajih, ti pa so izpodrinili opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka.

Enciklopedični članki spadajo v strokovno pisanje, poopombljanja ne potrebujejo. Zadošča samo navedba uporabljene literature na dnu gesla.

Dobra wikipedijska gesla zaključujeta poglavji Opombe in Seznam referenc. V opombah so navedena samo tista dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave, v seznamu referenc pa tista dela, ki so za predmetno področje, ki ga članek obravnava, pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano.

V Spisovniku sta v poglavju Opombe zapisani dve prepovedi: da bi se v zaporedje opomb mešale nižje ali višje številke (npr. xxxx,[1] xxxxxx,[2] xxxxx,[3] xxxx,[4]), ali da bi se na eno mesto nanašalo več opomb (xxxx,[1][2][3]).

V Novi pisariji so opombe čisto na koncu, kjer je njihovo standardno mesto v vseh wikijih.

Kratki sklici[uredi]

Kratki sklici se prilagajajo sobesedilu takole:

Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)

Pri kratkih sklicih včasih nekoliko odstopamo od pravopisa. V naslednjem primeru bi bila pravopisno brezhibna rešitev takale:

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85.) ali takale:
»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje« (Žnideršič 1999: 85).

V praksi pa se je uveljavilo izpuščanje končne pike znotraj oklepaja:

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)

Eden izmed razlogov je lahko tudi ta, da se ob zaporednem ponovnem sklicevanju na isto delo v oklepaju za citatom znajde samo številka strani, ta pa bi bila videti s piko čudna.

Označevanje napredkov[uredi]
  • narekovaji
  • odstavek in drugačen črkovni rez
  • izpuščanje iz navedkov in vrivanja svojega teksta vanje

O tem najdemo več informacij v Praktičnem spisovniku. Navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami. Namesto začetnega tripičja začnemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka.

Od kod vse citiramo[uredi]

Citiramo iz vseh mogočih virov: iz knjig, iz člankov v revijah in iz časopisov, iz razprav iz zbornikov ... Največkrat se sklicujemo na besedila oz. del besedila, pa tudi na sliko, tabelo, grafikon, zvočni posnetek, rokopis.

V humanistiki je imela med viri citatov najuglednejše mesto tiskana knjiga. Publikacijske navade in dostop do njih se hitro spreminja, med referencami že prevladujejo spletne. Navada je navesti tiskani in digitalni vir, najprej tiskanega, čeprav ga morda niti nismo imeli v rokah, ker je bibliografski popis natisa najbolj utrjen. Kadar je mogoče med viri izbrati, posežemo po izvirnikih, prvih objavah ali kritičnih izdajah. Navedemo tisto izdajo oz. verzijo, iz katere smo prekopirali besedilo. Iz drugojezičnih objav citiramo v izvirniku in s prevodom v opombi, če ne gre za splošno poznane jezike. Citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov je neprimerno.

Viri in literatura[uredi]

Nesmiselno je ločeno navajanje virov, posebej iz arhivov, posebej iz natisov in posebej s spleta. Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke za raziskavo.

V literarni vedi je med viri najpogosteje navedeno leposlovje, med literaturo pa strokovne razprave literarnovednega značaja. Pri citiranju naletimo na opozicijo primarni/sekundarni, ki se enkrat nanaša na materialno podlago virov, drugič pa na način dostopa. Primarni naj bi bili rokopisni ali tiskani, ki so shranjeni v arhivih, sekundarni pa tisti v elektronski obliki, ker gre le za preslikano arhivsko gradivo. V znanosti se spodobi citirati samo iz tekstov, ki smo jih držali v rokah, čemur se tudi reče primarni vir.

Zaslon in papir[uredi]

Strokovnjaki morajo danes pokazati v svoj prav, za to se je pokazala nuja po takojšnji, lahki in zastonj dostopnosti objav in možnosti komentiranja in popravljanja. Strokovni časopisi se selijo na splet, najprej vzporedno s tiskano verzijo, v perspektivi pa celo samo na splet. Naročniki zaradi spletne dostopnosti časopisov odpovedujejo naročnino na strokovne časopise, njihove naklade se manjšajo in tiskarne se postopoma usmerjajo samo v postavljanje besedil in v tiskanje majhnega števila arhivskih izvodov.

Ceníjo se tudi tiskarske storitve, zato prehod od tiska na zaslon ni tako zelo samoumeven in hiter. Tehnologijo CTF (computer to film) je nadomestila tehnologija CTP (computer to plate) in z izdelavo tiskarske plošče neposredno na računalniku, brez posredništva filma, skrajšala in pocenila postopek.

Spletne strani so zelo drugačne od natisnjenih strani.Razlikujejo se po dolžinskem razponu. Ker smo tako navezani na tiskano knjigo, se spletišča, ki ponujajo knjige, zavzemajo za podrobnejše posnemanje (šelestenje papirja).

Spletne strani niso paginirane (razen kadar gre za spletno stran, ki vsebuje posnetek paginirane knjige ali članka), zato oprema citata s podatkom o kolikor toliko natančni lokaciji, za kar smo pri tiskanih publikacijah poskrbeli z navedbo strani, ni mogoča. Kadar je spletna stran kratka, to tudi ni potrebno, pa tudi pri daljših in zelo zelo dolgih spletnih straneh ne, saj obstaja ukaz išči (<Ctrl> + <f>).

Razlike med navedbo knjige na zaslonu in na papirju so videti takole:

Zaslon
Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4). (COBISS)
Papir
Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4).

Navzven se enote na spletnem seznamu literature razlikujejo od natisnjenih po uporabi alinej. Pri seznamih literature na spletu se zaradi neposrednih povezav na zapise v Cobissu ali kar na célo besedilo pojavi vprašanje, ali je še smiselno navajati prav vse podatke bibliografske navedbe. Pogosto se zadovoljimo samo z avtorjevim imenom, naslovom dela, letnico izida in povezavo na Cobiss, pri seznamih del enega avtorja pa samo z zadnjimi tremi podatki.

Ne na zaslonu ne na papirju navajanje celotnih URL-jev ne pride v poštev, saj so preveč spremenljivi, tipografsko težko obvladljivi in na papirju tudi popolnoma neuporabni, saj jih nihče ne pretipkava v ukazno vrstico na spletu. V spletni objavi se URL-ji kot hiperpovezave skrijejo pod izbrani niz v navedbi, v tisku pa jih nadomešča preprosti dodatek Na spletu, Splet ali Tudi na spletu.

Zgledi[uredi]

Podatke o publikacijah smo nekoč prepisovali z naslovnic in iz kolofona. Manj napak lahko zgrešimo, če podatke vzamemo iz Cobissa. Ta nam ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot:

  • polni
  • ISBD
  • COMARC
Knjiga[uredi]