Uporabnik:Mateja Jelaska

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Vilma Purič: Sodobna slovenska poezija v Italiji[uredi]

Kot študentko slovenistike in italijanistike me je že naslov članka izjemno pritegnil. Sodobna slovenska poezija v Italiji. Strokovna krajša razprava, napisana v slovenščini, napisana o tematiki, ki me (tudi zaradi narave mojega študija) izjemno zanima. Pri študiju Italijanskega jezika in književnosti se seveda veliko učimo o italijanski književnosti, beremo dela v izvirniku, razpredamo o avtorjih, motivih, ki so jih pri ustvarjanju gnali ter analiziramo pesniške figure in nenazadnje tudi zgodovinsko ozadje. Problem nastopi zato, ker analiziramo zgodovinsko ozadje z avtorjevega stališča, saj tako lažje razumemo motive, vzroke in ideje, ki so ga pri pisanju gnale.

Članek avtorice Vilme Purič pa obravnava popolnoma nasprotni pol. Postavi se v vlogo slovenskih pisateljev in pesnikov, ki so ustvarjali v obdobju med in po drugi svetovni vojni v Italiji. Prispevek nudi temeljit vpogled in podrobnejšo razčlembo prvih treh pesniških generacij obenem pa je izjemno zanimiv, saj zajema sodobno pesniško ustvarjanje, torej ustvarjanje, ki je (še vedno) aktualno.

Med prvo generacijo uvrščamo Ljubko Šorli, Lojzeta Bratuža, Vinka Beličiča ter Marijo Mijot, torej pesnike, ki so z ustvarjanjem pričeli že v medvojnem času. Čeprav so si pesniki glede na način in tematik ustvarjanja precej različni, Ljubka Šorli je v svojih sonetih faktografsko opisovala dogajanje, pesnik Vinko Beličič pa je dokončaj, lahko prvi povojni generaciji opredelimo nekaj temeljnih karakteristik. Glede na to, da so bili pesniki soudeleženi v vojni, je njihova primarna tema opisovanje fašistične travme ter opis pretekle vojne izkušnje, osebnih pretresov in melanholične upodobitve minulosti. Zaradi tragičnih izkušenj, ki so jih doživeli, so skušali brez agresivnega pristopa oz. neposrednega izražanja, ponazoriti in utemeljiti absurdnost vojne in njenih grozot ter nepotrebnost žrtev, ki jih le-ta terja. (Uporablja se termin etika nenasilja). V ospredje njihovega ustvarjanja tako stopi problematika povojnega materialnega uničenja, ki jo s faktografsko empirijo zapisujejo. Pesmi z datumi posredujejo natančna zgodovinska dejstva, prav tako pa opisujejo izjemno realistično dogajanje.

Oblikovno pa so njihove pesmi verzificirane, najpogosteje se srečamo s tri do pet vrstičnimi kiticami, ki so pomensko izredno zgoščene.



Vtis o slavistični reviji[uredi]

Slavistična revija s podnaslovom časopis za jezikosovje in literarne vede je pravzaprav zbornik, v katerem so zbrane razprave, napisane v slovanskih jezikih - tudi v cirilici - obenem pa na izjemno zanimiv način približujejo raznovrstne tematike ter jih bralcu podajajo na argumentirano in sistematično. Razprave oziroma članki nam z uvodnim delom predstavijo obravnavano temo, nato s ključnimi besedami (tako v angleščini kot v slovenščini) povzamejo bistvene smernice razprave, sledi uvod, nato sistematično členjeno jedro z sprotnimi opombami na dnu strani, za njimi sklep, na koncu pa viri in literatura. Izjemno pregleden način tako dobesedno vodi bralca skozi poučne razprave.

Kot punci, ki je zrasla z dvema maternima jezikoma, slovenščino in hrvaščino, se mi zdi ta revija izjemnega pomena. Všeč je mi je, da obstaja zbornik, ki pravzaprav povezuje nekdanje republike Kraljevine Jugoslavije v kulturnem smislu. Popolnoma razumem, da sedaj obstajajo fizične meje, ki ločujejo države med seboj, vendar postaja vse večji problem tudi kulturno razlikovanje ter miselnost, povsem nenaklonjena "južnjakom", ki, na žalost, veljajo za manjvredne, njihov jezik pa prav tako. Takšno razlikovanje je pravzaprav splošno razširjeno, ljudje se ga ne zavedamo več, beseda bosanacpa ima izrazito negativno konotacijo. Ne razumem, na podlagi česa so nastali takšni rasni predsodki, saj so si slovanski jeziki so si med seboj pravzaprav zelo "slični", kot bi dejali na Hrvaškem, torej zelo podobni. Hrvat tako razume Srba, Slovenec Hrvata, Srb Črnogorca ipd.)

Menim, da ima Slavistična revija visoko vrednost tudi v tujini, saj pisci razprav pišejo v jeziku, s katerim so največ v stiku (Andrejka Žejn prihaja z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede, njen članek, naslovljen Jezik poljanskega rokopisa - jezik rokopisa na prehodu iz 18, v 19. stoletje, je napisan v slovenščini. Podobno je članek dveh Hrvaških avtoric, Blaženke Filipan-Žignić in Marije Turk Sakač napisan v hrvaščini.) Kar želim izpostaviti je to, da je torej jezik v razpravah pristen (najverjetneje tudi materni jezik za mnoge, če ne vse, avtorje, in to je izjemnega pomena).

Z veseljem bom prelistala tudi naslednjo (ali kakšno starejšo) izdajo Slavistične revije.

Nova Pisarija[uredi]

Slog[uredi]

Z uvedbo spleta in družbenih omrežji sta se spremenila tako način pisanja kot način sprejemanja sporočil. Prikazovanje najnovejših sporočil čisto na vrhu pred ostalimi je namenjeno temu, da bi bralcu olajšali pregledovanje oz. iskanje novejših informacij. Problem besedil na elektronskem zaslonu pa je, da je sedaj oblika besedila popolnoma odvisna od oblike zaslona, čeprav se nekatere spletne strani, kot so Wikivir, že prilagajajo pokončni knjižni obliki strani. (najprimernejša dolžina vrstice je namreč med 50 in 75 znaki).

Sestavni deli[uredi]

Vsako besedilo vsebuje sestavne dele, ki so zapisani v smiselnem zaporedju ter tako gradijo ogrodje članka. Zaporedje sestavnih delov se razlikuje glede na vrsto besedila, ki ga pišemo (doktorske disertacije imajo drugačen vrstni red kot seminarske naloge). Pri krajših besedilih, kot so članki, pa lahko katerega izmed elementov tudi popolnoma opustimo. Pri pisanju novega besedila se držimo vrstnega reda:

  • pregledovanje in povzemanje gradiva
  • določevanje obsega gradiva
  • evidentiranje novih faktov
  1. Naslov služi kot povzetek besedila
  • smiselna celota
  • največ deset besed
  • trdilna oblika
  • je stvaren
  • brez narekovajev
  1. Podnaslov
  • ločen z dvopičjem
  • začne se z veliko začetnico

Pri prevajanju naslovov v angleščino moramo biti pozorni na določene jezikovne značilnosti, ki se v angleščini razlikujejo od slovenskih (pisanje vseh besed z veliko začetnico, drugačna postavitev ločil).

  1. izvleček (sinopis ali abstrakt)
  • "skrajšeni povzetek"
  • jedrnat (100-500 besed)
  • brez popomb
  • brez naslova
  • zapisan z manjšimi črkami in manjšim razmikom med vrsticami
  1. Ključne besede

Ključne besede so frekventni termini, ki zajemajo ožje področje raziskovanja članka.

  1. Kazalo vsebine
  • pregledno
  • krajši naslovi
  • smiselno razčlenjena poglavja
  1. Povezave

Povezave nas vodijo bodisi do drugih samostojnih besedil znotraj spletišča (označujemo jih z dvojnimi oklepaji) bodisi do prostih povezav zunaj spletišča (označujemo jih z enojnimi oklepaji)

Omenjeni ljudje v Novi Pisariji[uredi]

  1. 4. poglavje
  • Pavlina Pajkova
  • Anton Slodnjak
  • Katja Mihikuro Polž

Slovarček kratic[uredi]

  • IMRAD - introduction, methods, results and discussion) – način raziskovanja, ki se večinoma uporablja za naravoslovne in tehnične vede
  • UMRIS - uvod, metode, rezultati in sklep - slovenska ustreznica kratici IMRAD
  • ORCID - univerzalna številka raziskovalca
  • UD-klasifikacija - klasifikacija, ki jo članku priskrbijo bibliotekarji na urednikovo prošnjo
  • TOC - table of contents (=kazalo)

Slovarček tujk/izrazov[uredi]

_NOTOC_===A===

  • abstract - angleška beseda za izvleček

_NOTOC_===D===

  • diletantizem - nestrokovno opravljanje določenega dela, brezbrižnost

_NOTOC_===H===

  • hiperteks - nadbesedilo je način označevanja besedila ali grafičnih elementov, ki omogočajo povezavo oz. skok na drugi del besedila ali večpredstavni element

_NOTOC_===I===

  • interpunkcija - uporabljanje in postavljanje ločil

_NOTOC_===N===

  • neologizem - beseda ali besedna zveza, ki še ni splošno uveljavljena
  • Nomen est omen - latinski izraz za "ime je pomenljivo"

_NOTOC_===T===

  • tipografija - oblikovanost, oblika črk ter besedila

_NOTOC_===V===

  • verzalka - velika tiskana črka

24. oktober[uredi]

Leta 1932 je pri 64 letih umrl Fran Milčinski, slovenski pisatelj (rojen leta 1867)


Literarnovedni dogodek[uredi]

Literarnovedni dogodek sem poiskala kar v svojem domačem kraju, Novi Gorici. 30.10.2017 je bila izdana publikacija z naslovom Nova Gorica: Zgradili smo mesto, v kateri je popisan nastanek nove gorice, njena graditev ter vzpostavitev funkcionalnega sistema novega in mladega mesta. Eno izmed poglavij pa je v publikaciji, ki zajema 56 strani, namenjeno šolam, ustanovam, ki so imele (in imajo!) eno pomembnejših vlog pri izobraževanju mladih. V zadnjem delu članka je omenjena Univerza v Novi Gorici, profesorji ter njeni zunanji sodelavci. Med naštetimi imeni sta tudi literarne zgodovinarja Zoran Babič in Barbara Pregelj.