Uporabnik:MatejaPokorn

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

O Slavistični reviji[uredi]

Po prvem predavanju Uvod v študij slovenske književnosti, nam je profesor Hladnik izročil Slavistično revijo. Ko sem jo zagledala sem bila presenečena, saj bolj spominja na knjigo. Po prvem in hitrem pregledu revije sem opazila raznolikost jezikov in noge strani, v katerih je veliko opomb. Najbolj so mi všeč povzetki besedil, ker tako lahko slovenske članke, s pomočjo angleških povzetkov, razumejo tudi tujci, mi pa si s slovenskimi lahko pomagamo pri tujejezičnih člankih.

Opis članka iz Slavistične revije[uredi]

Že iz kazala me je najbolj pritegnil članek Vilme Purič: Sodobna slovenska poezija v Italiji. Članek zajema obdobje od konca druge svetovne vojne do leta 2016. Avtorica opisuje štiri generacije slovenskih pesnikov v Italiji in za vsako poda značilnosti in predstavnike. Nastarejša generacija je še pod vojnim vplivom in piše o tej problematiki. Z izidom pesniške zbirke Moja pomlad Brune Marije Pertot se začne druga generacija pesnikov. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnega stoletja pridejo na obzorje novi pesniki, ki v ospredje postavljajo absoluten odpor do zunanje resnice. Zadnjo in najsodobnejšo generacijo pa sestavljajo pesniki rojeni po letu šestdeset in v svojih pesmih opisujejo lasten pogled v iskanje osebne resnice.

Vtisi o anketi[uredi]

Tehnologija je vedno bolj prisotna v naših življenjih, zato menim da je prav, da jo uporabljamo tudi v kortistne namene, kot je pomoč pri študiju.

18. julij[uredi]

rojstva:

1013 - Hermann von Reichenau, nemški učenjak, skladatelj, glasbeni teoretik, pesnik

1811 - William Makepeace Thackeray, angleški pisatelj

1879 - Damir Feigel, slovenski pisatelj

1926 - Margaret Laurence, kanadska pisateljica

smrti:

1817 - Jane Austen, angleška pisateljica

1886 - José Joaquim Cesário Verde, portugalski pesnik

1988 - Miklos Szentkuthy, madžarski pisatelj

dogodki:

1925 - Adolf Hitler objavi Moj boj (Mein Kampf)

SlovLit[uredi]

Nova pisarija[uredi]

Nova pisarija je delo avtorja Mirana Hladnika. To je priročnik, ki je izšel v tiskani in digitalni obliki, čigar pomembnejša je ta slednja.

Uvod[uredi]

V uvodu avtor razloži naslov dela, pojasni tudi, da so wikipedijina spletišča namenjena skupinskemu avtorstvu in tu se je pojavil dvom o objavi knjige na splet. Pozitivna stran objave dela na wikiverzo pa je ta, da ga je lažje dopolnjevati. Kot prai profesor Hladnik wikiknjige niso zaklučene enote, lažje jih je dopolnjevati in ni treba plačevati za ponatise.

Pismenost[uredi]

To poglavje govori o tem kaj je pismenost pomenila nekoč in kaj danes. Specialna pismenost ni nujno potrebna, zato pa za tako velja tehnologijska.

Informacijska družba[uredi]

Avtor predstavi dve vrsti mnenj. Prva podpirajo tiskane knjige, druga pa v ospredje postavljajo t.i. e-knjige.

Wikiji[uredi]

Wikimedia je neprofitna organizacija, ki združuje vsa wikipedijska spletišča. Wikipedija je tako všečna predvsem zaradi lahke dostopnosti. Pravi namen spletne enciklopedije pa Wikipedije je, da bi vanjo kaj prispevali s svojim sodelovanjem in tipkanjem. S kvaliteto člankov na njej se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja. Wikipedija je tudi vstopna točka v svet informacij, pisci članke pišejo nevtralno, njihova stališča pa na dan prihajajo na pogovornih straneh.

Wikiji in šola[uredi]

Wikipedija omogoča študnetom vstop v svet realne strokovne komunikacije, profesorje pa prisili, da svojo avtoriteto pred wikijavnostjo ves čas potrjuje in preverja.

Avtor[uredi]

Literarni zgodovinarji so v 60. letih 20. stoletja svojo pozornost usmerjali na avtorja besedila. Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev se je osredotočila na besedilo, v 80. letih pa se je naslednja generacija usmerila k bralcu.

Motivacija za pisanje[uredi]

Pisanja se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo. V Novi pisariji avtor pozornost posveča znanstvenemu oz. strokovnemu pisanju.

Izbira jezika[uredi]

Če pišemo za globalno javnost, pravi avtor, bomo pisali v angleščini, če pa za domačo javnost bo v ospredju slovenski jezik. Angleški članki najhitreje dosežejo širšo publiko, če pa pišemo v kateremkoli drugem jeziku moramo biti zelo iznajdljivi. Pisanje v tujem jeziku pa ne pomeni izkoreninjenje slovenistične znanosti.

Izbira teme[uredi]

"Življenjske izkušnje smo dobili v svetu omejenih izbir, živimo pa v svetu, v katerem število možnih izbir raste." Vedno bolj lahko izbiramo med različnimi stvarmi, zato smo se začeli spraševati, če je izbira optimalna in ne preuranjena. Moti nas izbiranje med stvarmi, kjer lahko izberemo le eno. "Nezadovoljstvo s svetom številnih izbir izvira iz tega, da imajo pravo vrednost za nas samo realizirane, konzumirane izbire" Izbiro tem v šolah učencem narekujejo učitelji, razen nekateri posamezniki, ki si teme izberejo sami. Avtor dela je bolj naklonjen ideji, da so teme podeljene, saj so bolj relevantne. Prosto izbrane teme se preveč ponavljajo oz. niso splošno tako zelo priznane.

Vaje v pisanju[uredi]

"Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti." Avtor v poglavju piše o učenju pisanja v prvih razredih osnovne šole s svinčnikom in nalivnim peresom, razmišlja tudi o učenju pisanja na tipkovnico, poda redke primere, kdaj sploh še uporabljamo pisalo in papir in tako poveča pomen tehnologiji. Izvemo pa tudi osnovne napotke kako se registrirati in nato opravljati z Wikivirjem.

Usoda avtorstva[uredi]

Avtorji imajo svojo zakonodajo, ki jih bralci sami po sebi nimajo. Združujejo se v razne skupnosti, kot so Društvo pisateljev, prevajalcev... Biti avtor je včasih nekaj pomenilo, prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo. Avtorji še danes ne marajo, da jim lektorji preveč spremenijo besedilo, kot tudi učenci/dijaki v šolah ne marajo, da jim učitelji/profesorji spremenijo besedo, zamenjajo vrstni red...

Soavtorstvo[uredi]

" Izkušnja z wikiji in drugimi oblikami kolektivnega pisanja pomaga preseči vase zagledano občutljivost in pisce odpreti za sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja. Tujih posegov v besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, ampak kot sodelovanje." Pravila obnašanja soavtorjev so na Wikipediji utrjena, drugače pa je na Wikiknjigah. Tu pravila v bistvu niso določena.

Objavljanje[uredi]

Koncept avtorstva je bolj povezan z objavljanje kot s pisanjem. Včasih je bila pot do objave daljša, kot je danes. Stroški so se znižali in ovir skoraj več ni. Najlažje je objavljanje besedil na spletu. Če avtor ustrezno opremi besedilo, ga je na splet naložil z namenom objavljanja, če pa se je besedilo na spletu znašlo po avtorjevi nespretnosti govorimo samo o postavljanju besedil na splet.

Množični um ali pametna množica[uredi]

Množični um, pametna množica, kolektivna pamet, kolektivna zavest in mnogi drugi izrazi nosijo isti pomen. Gre za način organizacije znanja v informacijski družbi. Navezujejo s ena wikipedijo, kjer je znanje javno dostopno, pogostokrat pa ga zapisujejo anonimni posamezniki. Enciklopedije so informacije razvrstile po abecedi, kar je bila osvoboditev od hierarhiziranja znanja in je asociirala na mozaik, na kar spominja tudi Wikipedijin logo. V člankih so pod besedno zvezo Glej tudi nanizana sorodna gesla — Wikipedija tako gradi znanje od spodaj navzgor in združuje izhodiščni lokalni interes z globalnim.

Avtorske licence[uredi]

"Rezultat pisanja je besedilo." Iz pravnega zornega kota je besedilo intelektualna lastnina, ki je dobila svojo zakonodajo poznano pod imennom 'copyright'.

Creative commons[uredi]

Naslov poglavja bi v slovenščino prevedli kot 'ustvarjalna gmajna'. Avtor razloči razliko med 'copyright' in 'creative commons' in pojasni, da slednje bralcu manj grozi. Creative commons je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture. Bolj kot morebitnim zlorabam, je namenjena lažjemu dostopu do intelektualnih proizvodov. Označena je s »cc«, oprema del objavljenih na spletu s to licenco pa je dokaj enostavna.

=Copyright=[uredi]

Copyright je avtorska zakonodaja znana po vsem svetu, ki ščiti izvirna avtorska dela pred zlorabami, nedovoljenimi objavami, predelavami dela. To poglavje predvsem opozarja na tri neustrezne koncepte copyright-a.

1. pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja njihovega tvorca,

2. ni kompatibilen z informacijsko družbo,

3. intelektualne proizvode obravnava kot lastnino in ne kot javne dobrine.

Bralec[uredi]

Prosti dostop[uredi]

Vse bolj je pomembna prosta dostopnost do najrazličnejših informacij iz knjig in beril. Ta so zastonj večinoma samo v šolah, zunaj njih pa so plačljiva. Avtor meni, da bi se to moralo spremeniti.

Internet je razširil dostopnost in neplačljivost. Včasih smo morali za digitalizirane zeljevide plačevati, danes so le-te prosto dostopni na internetu. Hladnik poudari, da velika mednarodna spletišča ne diskriminirajo slovenščine, kvečjemu to počnejo domače povzpetniške inštitucije.

Zlati prosti dostop zagotovi založnik in običajno vsebuje recenzirane revijalne članke, zeleni prosti dostop pa avtor sam oziroma njegov delodajalec, ki delo postavi v prosto dostopni repozitorij in vsebuje pred- ali poobjave. Pod imenom sivi prosti dostop pa najdemo težko dostopne publikacije, kot so diplomske naloge, konferenčna poročila itd. Hibridni dostop pomeni, da ima prosto dostopno delo še tiskano plačljivo verzijo. »Zakasnjeni prosti dostop je ime za objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga, recimo v zamiku enega leta po objavi.« Publikacije, ki so nastale na stroške nekoga tretjega, kot je npr. mecen ali država, in ne na avtorjeve stroške, pa uvrščamo med platinasti prosti dostop.

Založbe[uredi]

"Izraz založba pomeni, do so bili finančno in organizacijsko udeležene pri produkciji publikacij, za nastanek publikacij so založile denar, v izdaje so investirale in potem živele iz profita, ki ga je prinesla prodaja." "Optimistično trdim (in s tem zaupanjem šele prav odpiram možnost), da v svetli bodočnosti problemov intelektualne kraje ne bo, ker znanje pač ne bo lastnina fizičnih ali pravnih oseb na enak način kot npr. nepremičnine, ampak zares javno dobro." Profesor meni, da bi informacije morale postati javna last, ker imamo vsi pravico do zanja. Predatorske založbe so pojav, ki znanstvenim piscem ponujajo nove izbirne možnosti. Taka založba je tudi Science Publishing Group, ki deluje po principu zlatega prostega dostopa. Avtorjem založba prinaša vidnost, cene objav pa so nizke.

Repozitoriji[uredi]

Avtorji člankov najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega objavljanja dobijo preko številk o citiranju, pomembne pa so tudi številke o branost objave. Izvemo, da se da meriti obisk vsake spletne strani, to avtorji naredijo tako, da v stran naložijo števec dostopov. Prosta dostopnost besedil pa seveda prispeva k večji branosti le-teh. "Slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti." Hladnik omeni tudi vse tri slovenske literarnovedne revije, ki so popolnoma v prostem dostopu: Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna kjiževnost. SlovLit je spletni forum, ki skrbi za strokovno komunikacijo v slovenski literarnovedni in jezikovni skupnosti.

Kredibilnost[uredi]

Slovarček[uredi]

  • ad hoc čez palec
  • enter vnašalka
  • participaija udeležba, sodelovanja
  • paradigma vzorec, primer
  • kredibilnost verodostojnost, zanesljivost
  • subverzivnen prevraten
  • recenzija