Uporabnik:Marusa zibred

Nova pisarija

O poglavju "Uvod"

Nova pisarija dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika, ki je predvsem namenjen študentom slovenske književnosti. Delo poudarja prehod od papirja na zaslon in ravno to je bilo tisto, kar me je k branju najbolj pritegnilo. Všeč mi je, da avtor Miran Hladnik razmišlja izven okvirjev in si upa začeti popolnoma nov način pisanja. Nova pisarija je avtorsko individualno delo, zato se je avtor srečal z dilemo, ali naj knjigo izpostavi Wikimedijinim spletiščem, ki pa so namenjena ustvarjanju skupinskega avtorstva. Navsezadnje se je le odločil objaviti in njegovo odločitev podpiram, saj je knjiga tako lažje dostopna in možnost, da jo prebirajo imajo vsi.

Avtor omenja tudi Prešernovo satirično Kranjsko pisarijo, s katero je Prešeren ironiziral vse nasprotnike njegove poetike.

1 Pismenost

Pismenost nima več svojega prvotnega pomena, to je 'znanje branja in pisanja', ampak se pojem razširja v digitalno pismenost, informacijsko pismenost, ekološka pismenost... skratka, pomeni obvladovati znakovni sistem za komunikacijo. Spreminjajo se tudi načini pisanja, saj vse večkrat tipkamo na tipkovnico in ne pišemo s svinčnikom. Zaradi tega je prišlo do veliko konfliktov - starejši ljudje spodbujajo pisanje na roko in mislijo, da je to edina pravilna oblika sporazumevanja, medtem ko mlajši državljani očitajo starejšim njihove nevednosti o tehnologiji.

Všeč mi je avtorjevo mnenje o novodobni informacijsko komunikacijski tehnologiji, saj le-to podpira in zavrača "staro obliko pisanja". Zavračanje tehnologije primerja z zavračanjem elektrike. Tisti, ki ne želijo biti aktivni in vešči z računalniki in internetom je isto, kot če bi knjige brali v temi ali ob sveči, saj ne bi želeli prižgati luči.

Menim, da je pomembno, da avtor opozarja na ta problem, saj se moramo soočiti in sprijazniti s sedanjostjo. Svet se razvija in se bo še naprej razvijal, zato moramo biti tudi mi del tega razvoja in ga podpirati.

1.1 Informacijska družba

Gre za pojem sodobnega časa, ki nadomešča nekdanjo industrijsko družbo. Veliko ljudi zagovarja knjigo in ohranjanje le-te, medtem ko se premalo ljudi zaveda, da tisk ni optimalen način za širjenje informacij in ima internet veliko prednosti in vsak dan bolj napreduje. Ljudje so nostalgični in se bojijo, da bi knjiga izumrla, a pozabljajo, da naša civilizacija temelji na napredku. Ironično je tudi to, da knjigo v tiskani obliki zagovarjajo ljudje, ki od tega živijo, to so tiskarji, založniki, knjigarnarji itd.

1.2 Wikiji

To so informacijska držuba, ki nam ponuja lahko dostopnost, volontarizem, kooperativnost in tesnejši stik z realnostjo. V svetu so se Wikiji, ki po havajsko pomenijo "res hitro", pojavili leta 2001 in predstavljajo eno od oblik sodobne pismenosti. Wikiji vključujejo Wikipedijo, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverzo, Wikislovar in še mnogo več. Prednost teh spletišč je ta, da uporabniki svobodno delijo in prejemajo informacije, ki so vsem dostopne. Pomembno je tudi to, da Wikipedija vsebuje ogromno jezikov, kar pomeni, da se lahko vsak posameznik znajde v teh omrežjih. Včasih je bila za jezik pomembna stopnja v razvoju to, da so v določenem jeziku prevedli sveto pismo - slovenščina je bila po tem kriteriju na 11. mestu, danes pa je poglavitno to, da je slovenščina trenutno na okrog 40. mestu, ki ima Wikimedijina spletišča v svojem jeziku, kar je za tako majhen narod zelo dober znak.

1.2.1 Wikiji in šola

Wikipedijo in njena omrežja lahko dobro izkoristimo v šoli in kot orodje za izobraževanje, še posebej Wikiverzo. Wikiverzo urejajo in ustvarjajo skupne projekte na fakultetah, npr. na teologiji, zgodovini, slovenistiki in na pedagoški fakulteti. To je zlasti pomembno zato, saj študentje na prej omenjenih fakultetah študirajo določeno stvari, npr. književnost in lahko svoje znanje širijo z uporabniki Wikipedije, torej s širšo javnostjo. Študentje, ki opravljajo naloge jih opravljajo bolj kakovostno, saj delajo nekaj za skupno dobro in ne samo, da bi ugodili profesorju.

1.3 Avtor

V 60. letih 20. stoletja so literarni zgodovinarji pozornost nekega dela usmerjali k avtorju. Od tod je avtobiografija postala cenjena literarnovedna oblika umetniškega dela. V 70. letih se je pozornost preusmerila k besedilu, najpomembnejša je bila samostojnost umetniškega besedila. 80. leta so se zopet osredotočila na bralca in k njegovim potrebam in interesom. Besedilo je bilo pomembno v taki smeri, da ga je bralec lahko razumel in ga znal interpretirati, ne pa besedilo kot samo po sebi. S tem je povezan tudi demokratičen proces v svetu, ki je na prvo mesto postavil posameznikove pravice.

1.3.1 Motivacija za pisanje

Od kje človek sploh dobi motivacijo, da nekaj spiše? Motivacija ima lahko različne oblike in med njimi včasih težko najdemo razlike. Pomembno je, da ko se človek loti pisanja, motivacija izvira v pisatelju samem, da ima željo ubesediti nek dogodek ali predmet, željo, da ima narod od napisanega dela neko korist. Pri motivaciji za pisanje se lahko srečamo tudi s problematiko, ki se imenuje bolezenska motivacija. To je obsesija s pisanjem. Primer le-te je, ko drugemu speljemo temo in napišemo članek s pomočjo gradiva, ki ga je on izbral.

1.3.2 Izbira jezika

Veliko avtorjev se sreča z dilemo, v katerem jeziku pisati. Če gre za širšo javnost, bo članek napisan v angleščini, če gre za "domače ljudi" pa v slovenščini. Slovenci želimo slediti mednarodni izmenjavi znanja in se zavedamo, da je treba spoznanja o slovenistiki deliti preko meja nacionalne filologije. Angleščina je na takšnem porastu, da avtomatsko, kadar iščemo literaturo ali članke, kliknemo na tistega, ki je v angleščini. S tem se ne zavedamo naše primitivnosti, da morda obstajajo boljše objave, a v drugem jeziku, ki jih zaradi tega ne bomo nikoli odkrili in prebrali. To bi lahko rešili tako, da bi vsak članek vseboval povzetek v angleškem jeziku, vendar to avtorjem požira čas in povzroča frustracije.

1.3.3 Izbira teme

Dandanes je človek vsakodnevno izpostavljen odločanju in izbiranju. Tako moramo izbirati med avtorji, katerih dela bomo brali, med deli, ki jih bomo prebirali in človek ob tem izbiranjem lahko doživlja nelagodje. V akademskem okolju študentom temo določajo učitelji, profesorji ali asistenti in tudi v drugih strokah ima vsak delavec narekovano temo, o čem mora pisati. Najbolj ugodno za učenca bi bilo, da bi si sam lahko izbral temo, ki bi mu najbolj ustrezala in bi jo z veseljem raziskoval in o njej razpravljal, vendar pozabljamo, da temo lahko vzljubimo tudi kasneje, ko se vanjo poglobimo. Ljudje moramo biti odprti do raznolikih tem, saj tako odkrijemo svoj potencial ali zanimanje za nekaj, ki prej sploh nismo vedeli, da obstaja. Teme ne smemo deliti na dobre in slabe, saj lahko vsaka tema postane zanimiva, če se z njo dovolj poglobljeno ukvarjamo in jo zavzeto raziskujemo. Ljudje smo nagnjeni k izbirčnosti, zato se nam zdi iskanje "dovolj zanimive teme" zahtevno in izguba časa.

1.3.4 Vaje v pisanju

Pisanje ne pride samo po sebi in nam ni prirojeno, temveč se ga moramo naučiti. Vsaka stroka potrebuje določeno znanje in prav tako pisatelj potrebuje veščino pisanja. Dandanes se za pisanje vse bolj uporablja tipkovnica in ne svinčnik, vendar je vseeno potrebno znati vešče uporabljati pisalo, saj je v primeru, da nam zmanjka elektrike ali pa se nam pokvari računalnik to edina možnost pisanja. V tem podpoglavju avtor razloži, kako se ustrezno prijavimo na Wikimedijina spletišča in nas nauči upravljati znotraj le-teh.

1.3.5 Usoda avtorstva

Avtorstvo je eno izmed starejših zasnov. Avtorji imajo svojo zakonodajo in zelo dobro organiziranost. Dandanes se avtorji celo povezujejo v društva, kot so Društvo pisateljev, Avtorsko agencijo itd., bralci pa se lahko povežejo le v bralne krožke ali forume. Avtonomija avtorja se kaže v tem, da je lektorjem in urednikom prepovedano posegati v avtorjeva dela oziroma, da to naredijo na minimalen način. Če je neko delo težje dostopno ali je predrago, potem bo to besedilo slabše prodajano in zaželeno, zato se avtorji velikokrat odpovedo materialnim pravicam svojega dela. Najboljši način objavljanja je zatorej na Wikivir, saj se tako izognemo avtorjevemu egu in napuhu.

1.3.5.1 Soavtorstvo

Wikiji so značilna oblika soavtorstva, saj so dela, ki so tam objavljena, namenjena da se vanje posega in se jih spreminja. Kakršnokoli poseganje moramo razumeti kot sodelovanje in biti zanj hvaležni. Na Wikimedijinih spletiščih obstajajo tudi pravila za soavtorje in sourednike, ki so skupinske narave. Wikiknjige težijo ravno k soavtorstvu in sodelovanju, vendar pa če je neko delo očitno produkt posameznika, mu na začetku seznama dodelijo mesto vseh sodelujočih. Za soavtorstvo ne smemo imeti napuha, moramo znati porazdeliti delo, biti odprti za spremembe in znati zatrti ego v korist dobrih medsebojnih odnosov.

1.3.6 Objavljanje

Pomen pojma objavljanje se je skozi čas spremenil. Včasih je bila to dolga in naporna pot, avtor je moral najti vstop v družbo ljudi, ki so objavljali in preko njih dobiti priložnost, da objavi svoje delo. Danes lahko avtor svoje delo objavi na spletu, ki ne predstavlja tolikšnega napora, razen za tiste, ki z računalniškimi orodji niso tako spretni. Avtorji svoja besedila postavijo na spletno mesto, ki je med bralci priljubljeno in znano ter si tako zagotovijo večje število bralcev. Delo bo bolj brano, če bo avtor postavil svoje besedilo na strežnik, ki je na vrhu med zadetki, za kar pa se je seveda treba potruditi. Obstaja razlika med besedilom, ki je bilo na splet objavljeno in med besedilom, ki je bilo na splet samo postavljeno. Med objavljena besedila štejemo tista, ki so bila tja postavljena zato, da bi ga prebralo čim več ljudi, vsebuje ključne besede, povezave, kazalo itd., drugače je besedilo samo postavljeno.

1.3.7 Množični um ali pametna množica

Obstaja veliko terminov, ki označujejo množico in pamet, npr. množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest, collaborative intelligence itd. Vsi imajo skupen način združevanja znanja, pri katerem sodelujejo anonimneži in je javno dostopno ter se nenehno dopolnjuje. Od tega ima korist širša javnost, saj ta organizacija (Wikipedija) deluje brez kontrole in ne rabi tujega promoviranja. Že od nekdaj je bilo pomembno, da je znanje zastonj in vsem dostopno in to Wikipedija in enciklopedije tudi spodbujajo. Z Wikipedijo lahko narodi med seboj primerjajo in izmenjavajo znanja, saj Wikipedija vsebuje 300 jezikov in ogromno različnih člankov. Tukaj se še posebej strinjam z avtorjem, ko omeni, da človek vedno sosedu zavida avto, ne pa njegovega znanja. Dandanes se vse večkrat srečujemo s takšnimi primeri, ko ljudje ne znajo ceniti znanja in gledajo samo na materialne dobrine. Prizadevati si moramo za to, da bo znanje postalo višja vrednota kot pa materialne dobrine. Wikipedija se pogostokrat srečuje z ogromnim številom kritik, kot naprimer, da je zaradi anonimnosti avtorja neka informacija brez konteksta, nezanesljiva, zanjo ni nihče odgovoren itd. Anonimni avtorji so doživeli obtožbo, da se norčujejo iz strokovnjakov in da je množična pamet neumna. Ljudje Wikipedijo kritizirajo, saj znanje jemlje resno, kot katerokoli drugo stvar, zato se "razviti" zahodni svet počuti ogroženega. Malokrat se ljudje, ki Wikimedijina spletišča kritizirajo, ne zavedajo, da je cilj le-teh spletišč širjenje znanja preko posameznikov, ki delajo v korist skupnosti. Zaradi tega ne pomeni, da ta vir ni zanesljiv, kakor smo to poslušali skozi celo osnovno in srednjo šolo. Kakor je tudi avtor sam napisal, Wikipedija dokazuje, da velikokrat množica kakšno nalogo opravi bolje kot strokovnjaki.

1.3.8 Avtorske licence

Pravno gledano je vsako besedilo, ki ga nekdo napiše, intelektualna lastnina, za katero velja točno določena zakonodaja, ki jo imenujemo avtorske pravice. Namen teh pravic je ozaveščanje o pravicah, ki jih ima neko delo in njegov avtor. Ta zakonodaja velikokrat pripelje do težav, na primer v glasbi, filmu, fotografiji ...

1.3.8.1 Creative commons

Slovensko se temu reče "ustvarjalna gmajna". To je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture. Creative commons bralcu ponujajo dostop do raznoraznih tekstov, vendar pod določenimi pogoji. Nekaj licenc, ki spadajo pod creative commons: priznanje avtorstva, deljenje pod istimi pogoji, nekomercialno, brez predelav. Creative Commons Attribution 4.0 International license je najsodobnejša med creative commons licencami. Kdorkoli dostopa do nekega dela, lahko to dela po prosti volji, samo da navede avtorja tega dela. Avtor v podpoglavju nadaljuje z opisom te licence in zraven opiše postopek, kako jo lahko tudi sami pridobimo. To se mi zdi zanimivo, saj se sama nikoli nisem poglobila v te stvari in je vendarle dobro vedeti tudi take stvari.

1.3.8.2 Copyright

V Sloveniji temu rečemo Zakon o avtorski in sorodnih pravicah in njena naloga je, da ščiti avtorska dela, ki so dokončno določena v katerem koli mediju. Vsako delo je tako zaščiteno pred zlorabami, ne more pa preprečiti dostop do objav nekega dela. Nekdo, ki ima neko delo v lasti, lahko z njim počne karkoli, dokler je vse to na zasebnem nivoju, na primer kopira ali predeluje. Copyright avtorja zaščiti že pred nepravim citiranjem, ali odsotnostjo citiranja in pred finančno škodo. Kakor pri vsaki stvari, pa se tudi tukaj najdejo nekateri problemi. To so preveliko poudarjanje avtorstva, je neprilagodljiva drugim medijem, kot je internet in vsak proizvod obravnava kot lastnino, ne pa skupno dobro. Avtorske pravice lahko avtor tudi odstopi ali proda in mu takrat ne pripadajo več.

1.4 Bralec

1.4.1 Prosti dostop

Dandanes velja neko splošno prepričanje, da mora biti dostop do informacij za vse omogočen in zastonj. S tem torej mislimo osnovno, srednjo in visoko šolo ter učbenike. Včasih takšnega dostopa do informacij ni bilo, saj so bile edini "vir znanja" knjige, ki pa niso bile prosto dostopne. Problem je bil tudi ta, da ni šlo vse skupaj samo za knjige, vendar za vse dobrine, ki jih pozna svet (telefon, televizija, radio, zemljevidi ...). To se je postopoma spremenilo, ko smo za zgled začeli jemati zahodne države, ki so imele večjo stopnjo blaginje kot pri nas. Šola naj bi nam torej ponujala zastonj izobraževanje, vendar zunaj šolskega okolja je to popolnoma drugače. Še vedno plačujemo raznorazne članarine, vstopnine za muzeje, izposojnine za filme, naročnine za revije ... Ravno obratno pa nam internet omogoča vse boljši dostop do vseh informacij, ki jih potrebujemo za zabavo ali življenjske obveznosti. Slovenci živimo v strahu, da ne smemo zaupati ničemur, kar pride od zunaj. Internet vse to spreminja, saj so bile tuje države tiste, ki so nam omogočile javen dostop do vseh teh informacij in podatkov. Živimo v prepričanju, da stvari, ki jo prejmemo zastonj, nikoli ne smemo zaupati, saj vedno nekoč pride račun, ki ga moramo plačati. Avtor se v tem podpoglavjem sprašuje tudi o dostopu do umetnosti, saj je le-ta dostopna samo, če zanjo plačamo ali v obliki denarja, vstopnine ali članarine. Umetnost postane dostopna le takrat, kadar je avtor že nekaj časa mrtev, ali pa ima cc-licenco. Od leta 1990 obstaja Prosta ali odprta dostopnost, ki pa se nanaša na znanstvene informacije - tukaj moramo ločiti prosti dostop in prosto vsebino, ki pa nam omogoča spreminjanje le-te in poseganje vanjo.

1.4.1.1 Založbe

Kakor že vemo, je vsaka objava v Wikipediji javna, torej je avtorja tako rekoč nemogoče določiti. Včasih se študentje srečajo s problemom, da v svojih nalogah ne navedejo Wikipedije kot vir, saj se jim zdi kot neko "splošno znanje". Znanje ne bi smelo biti last nekih točno določenih oseb, ampak javno dobro. Za primer lahko vzamemo študenta Aarona Swartza, ki je omogočil brezplačen dostop do plačljivih znanstvenih člankov in mu je bilo zaradi tega sojeno na sodišču, vse pa se je končalo z njegovim samomorom. Založbe so primer tega, saj vsakega človeka obravnavajo kot potrošnika njihovih dobrin in znajo obravnavati samo tržno blago. Dandanes se ljudje zavedamo, da je lahko tudi informacija, do katere pridemo zastonj, boljša kakor od tiste, za katero bi morali plačati. Problem založb je to, da zavračajo širjenje informacij na kakršenkoli drugačen način kot pa v knjižni obliki. Za založbe je značilno, da investirajo v produkcijo in nastanek publikacij in potem od tega pobirajo profit.

1.4.1.2 Repozitorij

Za avtorja nekega dela je zelo pomembno, da ve kdo vse je citiral ali sploh prebral njegovo objavo. Nekomu, ki je bolj pomembno to, da ima njegovo delo večji vpliv v širši javnosti, se bo zanašal na branost njegove objave. Tisti, ki pa želi imeti vpliv na strokovno publiko, mu bo bolj pomembna citiranost njegovega dela. Repozitoriji imajo funkcijo štetja ogledov že vgrajeno.

1.4.2 Varovanje zasebnosti

Zasebnost je pojem, ki nas loči od vsakega posameznika in jo zato tako cenimo, saj gre za zelo osebno stvar. V Sloveniji pa točno to varovanje zasebnosti lahko včasih pomeni tudi oteževanje razvijanja sodobne informacijske družbe. Vsi se moramo zavedati, da velikokrat skupno ne pomeni tudi javno. Velikokrat pride do tega, da je posameznik lahko bolj zavzet za skupno dobro kot pa javnost.

2 Kredibilnost

Ljudje smo navajeni zaupati tistim založbam, ki vsako delo pred objavo "prefiltrirajo". Velikokrat smo tudi sami dolžni presoditi o kredibilnosti nekega dela, saj vsak zdrav razum to zmore sam. Avtorju zaupamo, če je ta uveljavljen strokovnjak in so njegova mnenja v publiki cenjena in znana. Sicer imamo pravico do nestrinjanja z njim, vendar ne moremo trditi, da njegove informacije niso verodostojne. Največkrat zaupamo že izkušenim, starejšim avtorjem, kar pa ni vedno pravično, saj so mlajši avtorji bolje teoretično podkovani in znajo učinkoviteje priti do informacij na spletu.

2.1 Aktivizem

Aktivizem pomeni dejavnost, delovanje. Je socialni koncept, ki ga lahko povežemo s pridevniki mladinski, partijski, kulturni, sindikalni. Med drugo svetovno vojno so za aktiviste označevali politične delavce Osvobodilne fronte. Dandanes je na svetu ogromno aktivistov, ki politično delujejo med ljudstvom, to so feministi, ekološki aktivist, mirovniki, humanitarci in tako dalje. Ker družba napreduje, napredujejo tudi tovrstna združenja.

2.2. Avtorstvo

Inštitucije avtorjem in njihovim delom dajejo upravičenost, ki temelji na pravni podlagi, hkrati pa tudi zavira objavo prelomnih odkritij in novosti. Ljudje postanemo sumničavi, ko za objavo ne stoji nobena inštitucija, kar pa ni nujno, da to pomeni, da je ta objava slabe kvalitete ali neverodostojnih informacij. Ljudje tudi zelo radi hitro sklepamo, da če je nek dokument star, da je le-ta zanesljivejši, toda tudi stare dokumente moramo pri prepisovanju kritično oceniti in preveriti.

2.3 Strokovno recenziranje

To je postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Strokovnjaki, ki to delo opravljajo so recenzenti, na primer uredniki pri časopisih, knjigah. Recenziranje je postalo aktualno šele v zadnjih desetletjih, s porastom objav in številom nepoznanih piscev. Velikokrat se lahko zgodi, da recenzent spregleda pomemben prispevek mladega raziskovalca in s tem zavrne kvaliteten članek. Da bi se temu izognili, znanstvena skupnost uvaja javno recenziranje. Receznijski postopek pomeni, da lahko članek sprejme, ga zavrne ali pa pogojno sprejme - za tega se odločajo najpogosteje, saj uredniki tako avtorja prosijo, da upošteva njihove pripombe, dopolnila in komentarje. Recenziranje naj bi preprečilo objavo nepreverjenih in neverodostojnih člankov in razprav.

2.4 Pravopis

O zanesljivosti nekega vira nam sporoča že pravopis, kako dobro se avtor zna izražati. Takoj se nam porodi dvom o neki informaciji, če že na prvi pogled vidimo, da pisec ne pozna pravopisa.

2.4.1 Ločila

Indikator piščeve pravopisne kompetence je poznavanje uporabe vezaja, pomišljaja in dolgega pomišljaja. Pomembno je tudi, da ve, kdaj jih mora uporabljati stično in nestično. Pomembni indikator so tudi narekovaji. Slovenska Wikipedija priporoča uporabo srednjih narekovajev (»«), ki jih najdemo v orodjarni s simboli. Velikokrat tudi pride do napake pri uporabi tropičja, ki je nujno nestično ločilo, torej pred njim ni vejice. Podpičje uporabljamo kadar želimo poved pojasniti ter se nam zdi pika premočna, vejica pa prešibka.

2.4.2 Velike začetnice

V tabelah naslove kolon in vrstic pišemo z veliko začetnico, celice znotraj tabel pa z malo začetnico, z izjemo pri celih stavkih in lastnih imenih. Veliko začetnico uporabimo tudi, kadar naštevamo stvari po alinejah.

2.4.3 Drugo

Primer pravopisnega ocvirka: Kjer je bila osrednja figura moški : Kjer je bil osrednja figura moški. Spol se po pravilu veže na osebek, vendar je tu določitev osebka dvoumna. V dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša.

2.5 Digitalna pismenost

Ker se dandanes od avtorja pričakuje, da zna besedilo pripraviti sam, je torej za pisca nujno potreben računalnik.

2.5.1 Formati besedil

Formate besedil določajo končnice dokumentov.

• txt: golo besedilo
• doc, docx, rtf, odt: obogateno besedilo (rtf ali odt je sprejemljiv samo v primeru kratkih in enostavnih besedilih)
• htm ali html: spletno besedilo
• pdf: natisljivo besedilo
• besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu še nimajo končnic

2.5.2 Besedilo v wikijih

Besedila pišemo v okno, ki se nam odpre s klikom na zavihek "Uredi". Tekst lahko sestavimo tudi že prej in ga potem samo prenesemo na wikistran.

Pravila osnovnega oblikovanja:

• za odstavek pustimo eno vrstico prazno
• zvezdica (*) napove enoto v seznamu na začetku vrstice
• naslove obdamo z dvema enačajema, podnaslove s tremi in tako dalje.
• ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma, krepkega s tremi
• povezave napravimo z dvema oglatima oklepajema. Modre povezave nas privedejo do že obstoječega gesla, rdeče pa pomenijo, da geslo še ni vnešeno na wikistran.
• oštevilčeni seznami se začnejo z grabljicam (#)

2.5.3 Vaje v wikijih

Pri pisanju se moramo izogibati odstavkom, ki so videti zgolj kot prehod v novo vrsto. Če pomotoma naredimo napako, jo zlahka odpravimo s klikom na možnost razveljavi, hvaležnost za tuje posege pa izrazimo s klikom na možnost zahvala.

2.5.4 Sporočanje popravkov in komentarjev

Pripombe lahko avtorju sporočimo ustno, prek e-pošte, v opombah svojih besedil ali v neposrednem besedilu, na katerega se pripombe nanašajo. Lektorji, uredniki ali mentorji morajo svoje posege v besedilo jasno označiti, pisec pa se je dolžan nanje odzivati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katere ne. Besedila izpostavljena skupinskemu urejanju pa ni potrebno posebej označevati, saj se spremembe avtomatsko shranijo.

2.6 Navajanje

Citiranje je osrednja oblika kulturnega spomina in srce humanistične znanosti.

2.6.1 Čemu sploh citiramo

S citiranjem avtor izkazuje svoje poznavalstvo, intelektualno superiornost, umešča svoje besedilo v kontekst in naredi besedilo čim prepričljivejše. Ljudje bolj verjamemo stališčem, za katerimi naj bi stalo več ljudi. »Kakor je dejal že«, »kakor trdi«, »kot je zapisal« so ustaljene zveze, s katerimi pisec opremi besedilo, z namenom, da je čim prepričljivejše. Sklici v strokovnih spisih so grafično poudarjeni z narekovaji, ali pa so celo v samostojnem odstavku in pospremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom. Viri so urejeni po priimkih avtorjev. V 80. letih 20. stoletja so avtorska dela prihajala v javno last 50 let po avtorjevi smrti, danes pa so njihovo pot do proste uporabe podaljšali na 70 let po avtorjevi smrti.

2.6.2 Prepisovanje

O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Pravno se sankcionira le v primerih, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje, to pa se zgodi takrat, kadar tekst iz katerega grešnik zajema, še ni v javni lasti. Kopija izvira iz besede copia, ki pomeni obilje, blagostanje. Plonkanje se včasih dogaja med akademskimi kolegi (na primer sovražno prevzemanje teme) in ga je težko dokazati, saj tuje znanje uporabljajo v parafrazah in ga preoblikujejo po svoje. Plagiatorji so preleni, da bi plonkali iz natisnjenih knjig. Udobneje jim je "kopipejstati" s spleta in so preleni, da bi najbolj zaznamovane besede zamenjali z drugimi. Ker je plagiatorstvo težko dokazljivo, se očitki razširjajo v obliki govoric namesto v argumentirani razpravi.

2.6.3 Citatna industrija

2.6.3.1 Citatni indeksi

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanost razpravljanja in identificirali pomembnejše objave od manj pomembnih. Na slovenskem se upoštevata dva citatna indeksa, in sicer Scopus (akademski časopis) in Web of Science. Na spletu je brezplačno dostopna citatna podatkovna zbirka Google Scholar (Googlov učenjak). Znanstvene revije so zainteresirane za indekse in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke.

2.6.3.2 Faktor vpliva

Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti torej vplivnosti znanstvene revije. Velike indeksirne hiše imajo vsaka svoj način izračunavanja vplivnosti revij, prvi in najbolj poznan pa je bibliografski servis Thomson Reuters. Višji ko je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in višje se vrednoti znanstveni ugled avtorjev, ki tam objavljajo. Citiranje je v vsaki disciplini drugačno, zato lahko primerjamo samo dosežke znotraj posamezne discipline, ne pa dosežkov različnih disciplin. Znanstvena skupnost, zlasti uredniki in založniki, se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je IF, ki je bil vpeljan s čisto drugačnim namenom, to je knjižnicam pokazati najbolj odmevne revije v strokah. Meri se tudi odzivnost članov, povprečno starost citiranih virov ... Kulturno pristranske meritve so skoraj vse, ki jih zajema iz angleško govorjenega območja. Faktor vpliva ne razlikuje med znanstvenimi članki in recenzijami. IF je torej število citatov člankov revije objavljenih v drugih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih.

2.6.3.3 Slovenske znanstvene revije

Najkvalitetnejše, v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji:

• Primerjalna književnost
• Slavistična revija
• Dve domovini
• Jezik in slovstvo
• Razprave SAZU
• Studia mythologica Slavica
• Knjižnica
• Phainomena
• Acta Neophilologica
• Traditiones
• Slavia Centralis (Maribor)
• Verba Hispanica

Od tujih je razprave o slovenski književnosti možno najti v:

• Slovene studies (ZDA)
• Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
• Slavia Meridionales (Varšava)
• Slavica tergestina
• Slavistika (Beograd)
• Pamiętnik Słowiański
• Wiener Slavistiches Jahrbuch

2.6.4 Citatni slogi

Glavni citatni slogi naj bi bili:

• APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
• MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
• AMA (medicina, biologija)
• čikaški (naravoslovje, splošno)
• wikipedijski

Poznani pa so še: Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver, Turabian, MHRA in tako dalje.

Humanisti in uredniki se večinoma odločajo za čikaški ali pa MLA slog. Čikaški porine letnico takoj za avtorjevo ime, MLA-jev pa po naslovih del v kratkih sklicih. Vsak citatni stil ima svoje dobre in slabe lastnosti, njihova skupna težava pa je inertnost, tj. tendenca, da vztrajajo pri sprejetih pravilih, tudi če so se razmere na referenčnem trgu medtem tako spremenile, da jim pravila ne ustrezajo več. Čikaški stil postane neroden, kadar publikacija nima avtorja, ali pa je delo izhajalo skozi več let v zvezkih. Takrat se moramo odločiti, ali bomo v kratkem sklicu v besedilu namesto avtorja navedli urednika ali prvo besedo naslova.

2.6.5 Tehnika citiranja

Citat ali navedek je iz dveh delov: iz navedenega besedila in navedbe vira citata:

1. dobesedni navedek zaznamujemo z narekovaji ali pa ga postavimo v samostojen, grafično drugačen odstavek.

2. vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira

Kazalka je lahko v obliki:

• opombe, ki usmerja bralca k polnim bibliografskim podatkom pod črto na dnu strani
• kratkega sklica (avtorjev priimek z letnico in stranjo objave v oklepaju), ki usmerja v seznam literature na koncu besedila
• neposredne povezave na vir, ki neposredno pripelje v besedilo, iz katerega je bilo citirano

2.6.5.1 Opombe

Včasih so opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka oziroma poglavja služile v glavnem navajanju literature, na katero se je pisec skliceval. Dandanes prevladuje čikaški slog, ki je uvedel kratke sklice v oklepajih. V Novi pisariji so opombe čisto na koncu, tam je tudi njihovo standardno mesto v vseh wikijih. Za tiskano obliko Nove pisarije je bilo treba opombe na koncu besedila ročno spremeniti v sprotne.

2.6.5.2 Kratki sklici

Pisci so se že od zmerom izogibali ponavljanju avtorjevega priimka v kratkih sklicih z besedami ibidem, prav tam, op. cit., n.d., 'navedeno delo'. Odkar se za potrebe citatnih indeksov sklici avtomatsko preštevajo, to staro humanistično prakso opuščamo in priimek, letnico in stran vira ponovimo. Avtorji pred oddajo razprave v uredništvu poenotijo sklicevanje v skladu z navodili v tiskanem izvodu ali na spletni strani revije. Uredniško poenotenje navajanja literature odvzame članku nekaj njegove avtorske avtentičnosti, je pa nujno potrebno, če naj bo publikacija videti urejena in s tem vredna zaupanja.

2.6.5.3 Označevanje navedkov

Navedke označujemo z narekovaji, z odstavki in drugačnim črkovnim rezom. Navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami. Namesto tripičja začnemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju in končamo s končnim ločilom zunaj navedka.

2.6.5.4 Od kod vse citiramo

Citiramo lahko iz knjige, iz poglavja v knjigi, zavihka knjižnega ovitka, razprave v zborniku, iz članka v reviji ali časnika, s spletne strani, iz bloga, iz TV-oddaje ... V humanistiki ima tiskana knjiga največji ugled od virov. Najbolje je citirati iz primarnih virov, kot pravi avtor, je citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov neprimerno.

2.6.5.5 Viri in literatura

Nesmiselno je ločeno navajanje virov torej iz posebnih arhivov, posebej iz natisov in posebej s spleta. Tudi, če so viri dostopni mimo seznama referenc, nam ta vendarle pomaga, kot je za sezname značilno, razumeti piščevo referenčno obzorje. Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke za raziskavo.

2.6.5.6 Zaslon in papir

Trenutno slovenski literarni zgodovinar piše na zaslon, a je z mislimi na tiskani objavi. Drugače ne more, saj šele z natisnjeno objavo lahko pričakuje točke, od katerih je odvisna njegova profesionalna usoda. Drugače je, kadar prispeva objave za spletni forum, za časopise, ki so dostopni le na spletu. Strokovni časopisi se selijo na splet, z vzporedno tiskano izdajo, ker je ceneje. Naročniki odpovedujejo naročnine zaradi lažjega dostopa prek spleta in si manjšajo naklade. Prevladala bo zaslonska verzija in Nova pisarija to tudi spodbuja. Vendar pa prehod ni tako enostaven. Mlajši generaciji pomen strani takoj predstavlja spletno stran, starejšim pa stran v knjigi. Citiranje na zaslonu ali papirju se močno razlikuje. Na zaslonu lahko na primer naredimo povezave do spletnega vira. Zapomniti si moramo, da navajanje celotnih URL naslovov nikjer ne pride v poštev.

2.6.6 Zgledi

Nekoč smo podatke o publikacijah izpisovali z naslovnic in iz kolofona, dandanes je najzanesljivejši medij Cobiss, ki ponuja 3 različne zapise: polnega, ISBD in COMARC. Vsak vsebuje nekaj podatkov, ki vsebujejo več znakov in prvin, kot je potrebno. Za naše potrebe je najboljši zapis v formatu ISBD.

2.6.6.1 Knjiga

Na spletu podatke o knjigi zapišemo tako:

• Tone svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS

Na Wikijih pa tako:

<nowiki>*Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. Predloga:COBIS</nowiki<>code>

Na papirju pa tako:

Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.

Kadar je delo dostopno na internetu, moramo zraven dodati povezavo na digitalizirano verzijo. Kadar pišemo na papir, pa dopišemo kje je še delo dostopno.

2.6.6.1.1. Knjiga na bralniku

Na bralnikih, kot je Kindl, so dostopne tudi knjige. Vseeno je bolj priporočljivo citiranje z dLiba ali Wikivira. Ko so knjige dostopne na raznih elektronskih objavah, ne zapišemo strani, vendar samo priimek in letnico dela v kratkem sklicu.

2.6.6.2 Članek v zborniku

Za članek v zborniku moramo v Cobissu odpreti dva zapisa, in sicer o članku in o zborniku.

• Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

Povezavo na spletno objavo članka v zborniku bi bilo mogoče dodati tudi na koncu, kot smo to storili pri knjigi v predhodnem poglavju, vendar je prejšnja rešitev ustreznejša, ker je v skladu z dogovorom na Wikipediji.

Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran. Pred datumom ni ločil. Nadnaslov je za naslovom.

2.6.6.3 Poglavje

Ko je avtorjev knjige več, nastopi potreba po citiranju poglavja knjige. Takrat za naslovom knjige naredimo vejico in napišemo število ter naslov poglavja po zgledu:

Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

2.6.6.4 Razprava v reviji

Namesto polnega naslova revije lahko uporabimo uveljavljeno kratico, na primer JiS pomeni Jezik in slovstvo, le v primeru, da je namenjeno predvsem bralcem iz iste stroke, ki te kratice poznajo. Če je bil članek arhiviran tudi na dLib, lahko to povezavo izpostavimo na koncu reference.

• Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–82. COBISS

2.6.6.5 Članek v časniku

Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran.

• Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. COBISS

2.6.6.6 Članek na dLibu

Na dLibu poznamo 2 različni vrsti objav:

• posamične objave avtorjem, ki imajo urejene metapodatake
• cele številke časopisov, pri katerih moramo »na roke« najti posamezna avtorska besedila.

• Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS dLib

Opomba: letnik 34, številka 1-2

2.6.6.7 Enciklopedijsko geslo

Ta večinoma nimajo urejenih metapodatkov, kot objave na dLibu ali Cobissu. Za navajanje gesel wikijinih spletišč imamo v stolpcu levo od članka poglavje Navedba članka, ki nam ponuja dovolj zgledov. Ime avtorja ni potrebno, nujni podatki so naslov gesla, naslov spletišča in datum (kadar se sklicujemo zunaj wikijev). Čas zadnje spremembe je napisan na dnu strani. Naslova spletišča sta 2, in sicer Wikipedija: Prosta enciklopedija in Iz Wikipedije, proste enciklopedije. V navajanju lahko uporabimo kateregakoli. Navajanje URL-jev je po mnenju avtorja Nove pisarije grdo in nepotrebno in predlaga zapis na zaslonu z vgrajeno hiperpovezavo v naslov, na papirju pa samo dostopnost.

• Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012. oziroma

Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012.

Biografski članki, ki so bili nekoč dostopni v 3 različnih leksikonih: Slovenski biografski leksikon – SLB, Primorski slovenski biografski leksikon – PSBL, Novi slovenski biografski leksikon – NSBL. Danes so dostopni v skupni Slovenski biografiji – SB.

2.6.6.8 Forum

Za sloveniste je pomemben forum SlovLit, saj vsebuje veliko pomembnih člankov. Sporočilo poiščemo v arhivu, če ne gre drugače, v stisnjeni datoteki za vsa leta. Posamezno sporočilo ima lahko več naslovov.

• Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013.

2.6.6.9 Spletni tečaj

• J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

2.6.6.10 Blog

Kadar manjka ime avtorja, vendar zanj vemo iz drugih virov, ga napišemo na začetek v oglatem oklepaju. Če stran ni datirana, napišemo datum zadnjega dostopa, če pa je datirana, pa zapišemo datum nastanka članka.

• Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

2.6.6.11 Članek na spletišču

Strokovni članki so skoraj vedno kasneje dostopni tudi v tiskani obliki, oziroma vsaj na spletni strani katere od revij. Če se članki med seboj razlikujejo, to pojasnimo v opombi.

• Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82. COBISS

Zgornji primer je bil objavljen na strani brez imena. Če ga ima, je njegova navedba obvezna.

Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. Gore in ljudje 7. jun. 2007. Splet.

Ta primer je postavljen na strani Vlado H. in je primer zapisa na papirju.

2.6.6.12 Zapis v podatkovni zbirki

Včasih je treba za podatkom o urednikih takih strani malo pobrskati. Navesti moramo letnico in datum dostopa, saj se zbirke spreminjajo. Napisati moramo tudi podatek kdo je tekst uredil.

• Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

2.6.6.13 Diplomska naloga

Diplomske naloge niso objavljene v Cobissu, so pa v katalogu diplomskih nalog iz slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Navesti moramo tudi ime mentorja, ker je unikat v knjižnici Oddelka za slovenistiko.

Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

2.6.6.14 Prosojnice, video predavanja, animacija

Prosojnice moramo označiti z eno od kratic, na primer ppt, pptx ali prosojnice, da opozorimo bralca, za katero vrsto dokumenta gre. Če je avtor prosojnic, videov anonimen oziroma uporablja psevdonim, ta podatek pri navajanju izpustimo in začnemo z naslovom dokumenta.

• Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx

• Anubis Animation (Ancient Egypt). Youtube 21. maja 2012.

2.6.6.15 Zemljevid

Zemljevidi vsebujejo podatke o viru neposredno pod zemljevidom, tako kot slika. Nekoč so jih izdelovali posamezniki, danes pa različne inštitucije, zato navajanje avtorjev in urednikov ni potrebno.

Če pa bi si res močno želeli v literaturi navesti podatke o zemljevidu, bi jih tako:

• Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.

2.6.6.16 Fotografija

Vire fotografij objavimo direktno pod fotografijo, ne v seznam virov in literature. Objavljamo po zaporednih številkah Slika 1: in tako naprej. V monografijah včasih na koncu objavijo seznam fotografij in stran, na kateri se nahajajo. Na wikijih jih ne oštevilčujemo, ker se to naredi samodejno in isto velja za navajanje grafikonov in tabel. Če objavimo posnetek, fotografijo, platnice knjige ali kaj podobnega, nam ni treba navajati avtorja teh dejanj, temveč avtorja fotografskih stvaritev. Ni nujno, da je vse, kar je objavljeno na spletu dovoljeno za nadaljnjo uporabo. Prepričati se moramo, da je fotografija javna last - sem spadajo objave na spletiščih Instagram, Flickr, Panoramio, Wikipedijina Zbirka ...)

Slika 4: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012. ali

Slika 4: Miran Hladnik. Srne pa jelen. Fotoalbum 171. 9. jun. 2012.

• 171 je številka strani, datum pa je datum nastanka in ne zadnjega dostopa.

Če je fotografije objavil nekdo, ki jih ni sam posnel, je najbolje, da navajanje začnemo z naslovom spletišča, kjer so bile objavljene.

Slika 5: Pred 55 leti: Iz fotografskega arhiva študenta slavistike Silva Faturja. Miran Hladnik. Fotoalbum 207 15. okt. 2013.

Kadar objavimo fotografijo nekega izvirnega dela, kot je kip, pri navajanju najprej zapišemo podatke o originalu in nato o sliki.

Slika 6: France Gorše: Karel Mauser [19??]. Podbrezje 2007. Foto Miran Hladnik 2011. Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si.

Na wikipediji je ogromno fotografij, ki pa jih ne smemo citirati neposredno iz gesla, kje smo jih našli, temveč iz centralnega skladišča Wikimedijine Zbirke.

2.6.6.17 Risba

Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.

Slika 14: Note with pin 3 clip art. Clker.com: Free clipart.

Opis slike predlog ne navajamo v celoti. Slovensko pojasnilo lahko dodamo v oglat oklepaj takoj za naslovom. Izpostavimo avtorja, ki jo je prvi postavil, če jo je s podatki opremljalo več avtorjev.

2.6.6.18 Glasbeno delo

Navajanje glasbenih del počnemo tako, kot na radiu. Naslove glasbene klasike slovenimo, tako kot naslove del klasičnega slikarstva.

2.6.6.19 Radijska, televizijska oddaja in film

Pri oddaji najprej navedemo urednico, potem naslov oddaje, naslov serije, katere del je oddaja, mesto in datum predvajanja in spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana.

• Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.

Pri filmu pa najprej napišemo režiserjevo ime. Če iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za enigmatičnimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar.

Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

2.6.6.20 Napake pri citiranju

• nepoznavanje temeljnih referenc
• poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
• vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni
• nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
• samocitiranje
• citiranje zaradi citiranja samega – Dragica Haramija (2003: 113) piše, da na leto izide okrog sto slovenskih romanov. > Na leto izide okrog 100 *slovenskih romanov. — Sklicevanje je nepotrebno, ker ne gre za avtorsko izjavo oz. odkritje citiranega avtorja, ampak za javno dostopne podatke. Če domnevamo, da bralcem ne bo jasno, od kod smo jih vzeli, dodamo vir, npr. Cobiss pokaže, da na leto izide okrog 100 slovenskih romanov.
• navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč. URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij.
• še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
• za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
• navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov in avtorjev gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča

2.6.6.21 Navajanje na Wikipediji

Wikipedija si poleg splošnih zahtev po citiranju prizadeva tudi za to, da se med viri ne pojavljajo druga Wikipedijska gesla ter da se znotraj enega članka uporablja en način citiranja.

3 Žanri

Na internetu je ogromno možnosti za pisanje vseh žanrov. Čedalje večji problem pa nastaja, saj ogromno ljudi ne loči med zvrstmi. Strokovna objava je tista, ki ne dosega kriterijev znanstvenega. Tak primer so bili nekoč slovarji, bibliografije, učbeniki in podobno. Izvirni znanstveni članek je prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji, pregledni znanstveni članek pa »sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči.« Strokovna revija na literarnem področju je Otrok in knjiga, znanstvena pa Primerjalna književnost. Namen poljudnih člankov je populariziranje in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj. Objavljeni so v časnikih in nespecializiranih revijah za najširšo publiko. V humanistiki so največ ugleda deležne monografske publikacije oziroma knjige. Tudi slednje se ločijo na strokovne, znanstvene, univerzitetne ali šolske učbenike, priročnike itd. Cobiss pa mednje prišteva tudi diplome, magisterije in disertacije. Za doseganje čim višjega položaja na akademski lestvici so pomembne samo znanstvene objave. Znanstveniki svoje publikacije promovirajo z intervjuji, časopisnimi članki, predavanji, prezentacijami itd. Kazalec znanstvenosti je vsekakor (tudi) mesto objave. Tudi Wikipedija ima rangiranje člankov po številu točk, ki jih dobi geslo glede na dolžino. Enciklopedičnost objav torej ne pomeni več, da je geslo kratko, temveč, da je vse čim bolj jedrnato izraženo.

3.1 Šolsko pisanje

Žanri šolskega strokovnega pisanja so referat, esej in diplomska naloga (magisterij, doktorat), katerih prvi cilj je izpolnitev šolskih obveznosti, pridobitev ocene ali doseganje naziva. Pri tem je pomembna tudi vloga učitelja, ki od svojega učenca/dijaka/študenta zahteva študijo vse relevantne literature in poudarjanje referenc. Pomembno je poudariti, da »šolsko« ne sme biti napisano samo z namenom pridobitve ocene, temveč zaradi lastne želje po raziskovanju in znanju.

3.2 Popravljanje

Strokovni pisci se večino časa ukvarjajo s popravljanjem, urejanjem, preoblikovanjem, ocenjevanjem ... že napisanih besedil. Taka praksa je prisotna tudi na Wikipediji, predvsem na Wikiverzi. Popravljanje je prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti. »Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno.« Dobesednega prevoda v angleščino ni, saj je v Sloveniji lektor poseben poklic, medtem ko v angleško govorečih državah ni. Lektoriranje ima lahko pozitivne in negativne učinke. Včasih, ko je bila večina ljudi bolj polpismenih, so bili veseli popravkov, problem pa nastane pri pesnikih, ki so nad lektoriranjem nemalokrat užaljeni, saj naj bi jim ta popačil slog. Korektura ali korigiranje (proofreading) je odpravljanje napak stavca ali strojnega branja. Korektor lahko načeloma popravi samo napake, ki jih v besedilu ni povzročil avtor sam, vendar pa pride včasih tudi do mešanja korekture in lekture. »Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi.« Urednik se odloči ali bo besedilo objavil ali ne. Lahko ga sprejme brez popravkov, lahko pa postavi različne pogoje. Ko so pogoji izpolnjeni, besedilo dobita v roke lektor in/ali korektor. Urednikovanje je, v primerjavi z lektoriranjem in korigiranjem, znanstvena dejavnost.

3.3 Komunikacija v stroki

3.3.1 E-pošta

Da sploh pride do strokovnih objav, je prej potrebno opraviti celo vrsto strokovne komunikacije – večina je danes poteka v pisemski obliki, in sicer prek elektronske pošte. Slednja je največji razlog za rabo računalnika, telefona in interneta. Avtor je v tem poglavju izrecno izpostavil stvari, ki naj bi bile precej pogoste in moteče, kot je neodzivnost na pošto, če se za odgovor ne zahvalimo, uporaba razičnih socialnih zvrsti jezika v situacijah, kjer to ni primerno itd.

Da ne izpademo računalniško nepismeni, se naučimo, kaj pomenijo različne oznake v glavi pošte:

• v vrstico Za: (To:) vpišemo naslovnikov poštni naslov
• Kp (Cc- carbon copy) je primerna za pošiljanje pošte tistim, ki niso direktno nagovorjeni, ampak jim pošljemo samo v vednost
• vrstica Skp: (Bcc: - blind carbon copy) je namenjena prejemnikom, ki jih želimo obvestiti tako, da ostali ne vidijo

Kako bomo začeli pismo o strokovnih zadevah, je odvisno od tega, za kako komunikacijo gre. Če gre za formalno bomo uporabili vikanje, če ne, tikanje. Nikoli pa ne smemo vikanja uporabiti v kombinaciji z osebnim imenom, temveč samo s priimkom (izjema v odnosu profesorja do študentk/ov). V elektronski pošti je mogoče svoje pismo nasloviti, kar je pomembno pri strokovni pošti, zato je priporočljivo dati kolikor je mogoče specifičen naslov, da ga v arhivu lažje najdemo. Datoteke, ki jih pošiljamo v priponkah morajo imeti kratko, pomensko ime, ne smejo vsebovati velikih črt, strešic in presledkov (nadomestimo jih s spodnjo črto _), variante morajo biti zaporedno oštevilčene, morebitni popravjalec pa mora na koncu imena datoteke zapisati svoje začetnice.

3.3.2 Socialna omrežja

Socialna omrežja na različne načine kombinirajo internetne tehnologije pošto, spletne strani, slike, video, kramljanje, spominsko knjigo (guest book), iskanje in adresarje, s čimer posamezniki zadovoljujejo potrebe po druženju, niso pa primerna za strokovna prizadevanja. Socialna omrežja se razlikujejo glede na funkcijo. Najpopularnejše so Facebook, Youtube, Google +, Twitter, Instagram. Namenjena so druženju in vsakdanji komunikaciji. Dunbar's number je maksimalno število stabilnih socialnih odnosov, ki jih lahko vzdržuje posameznik.

3.3.2.1 Tvit

Tvit je kratko sporočilo na socialnem omrežju, ki je namenjeno večinoma zabavi. Občasno pa so uporabljeni tudi v literarne namene – razširjen je med bolj zavedne humaniste, ki si z nabiranjem »sledilcev« širijo svoj krog vpliva. Tvitanje, tako kot ostala socialna omrežja, v stroki služi v prvi vrsti promociji in diseminaciji strokovnih objav.

3.3.2.2 Drugo

Za stroko zelo pomembno družabno omrežje je Linkeldn, kjer so objavljeni razpisi za akademske službe in projekte. Če bi strokovni časopisi dopuščali možnost komentiranja člankov, bi najbrž tudi te komentarje lahko šteli za strokovne, vendar te funkcije ne dopuščajo najbrž zato, ker ima zli sloves zaradi vulgarnega, sovražnega in žaljivega govora. Komentatorske rubrike spletišč, kot je Amazon vsebujejo poleg komentarjev prodajanih knjig in reklam, tudi prave recenzije.

3.3.3 Zagovor

Zagovor je v istoimenskem poglavju označen kot »dramska« oblika strokovnega pogovarjanja, kamor spadajo zagovori akademskih spisov, kot je npr. magisterij. V nadaljevanju avtor opiše kako sam zagovor zgleda.

3.4 Literarna kritika

Naštete so lastnosti, ki jih je novinarka Tanja Petrič razbrala ob smrti kritika Marcela Reicha-Ranickega. Več o literarni kritiki piše v Praktičnem spisovniku.

• Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.
• Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.
• Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.
• Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.
• Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost.
• Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.
• Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.
• Kritika naj tudi zabava.
• Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.
• Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

Razlika med literarno in strokovno kritiko:

• Predmet literarne kritike je literarno delo (pesniška zbirka, roman) in ima status publicističnega besedila. Najdemo jih v ustreznih rubrikah dnevnega tiska in v literarnih in kulturnih revijah.
• Strokovna kritika ovrednoti strokovno ali znanstveno delo (literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije) in ima status strokovnih besedil, kadar so ustrezno obsežne in poglobjene pa spadajo ceo v kategorijo znanstvenih besedil. Objavljene so v strokovnih revijah.

3.5 Enciklopedični članek

Najbolj pomembna lastnost oziroma zahteva, ki jo morajo članki izpolnjevati, da jih lahko uvrščamo med enciklopedične, je jedrnatost. Taka oblika se uveljavlja tudi v strokovnih žanrih, in sicer referatih in razpravah.

3.5.1 Biografski članek

Literarnovedne narave so gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, itd. Kriteriji koga izbrati za vpis se spreminjajo. Pri izbiri novih slovenskih literarnih zgodovinarjev sta imela težo dva kriterija:

• avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije
• znanstvena kompetenca (jamči jo doktorski naziv)

3.5.2 Članek o knjigi

Ker vsako leto izide preveč monografij, se je potrebno odločiti katere bomo (najprej) popisali. Največkrat bodo to knjige že znanih avtorjev, ki imajo biografski članek na Wikipediji, so napisali več del, ki so predmet kritike, obravnav v šoli itd.

3.6 Učbenik

Raziskovanje in objavljanje znanstvenih razprav se loti malo posameznikov strokovne populacije, veliko pa se jih posveti pisanju učbenikov.

Specifike učbeniškega pisanja so:

• dialoškost, ki se kaže v poglavjih Vaje ali Naloge, v formatu delovnega zvezka oz. prostoru za bralčevo interaktivnost, z vprašanji in nagovornimi *formami
• povzemanje in ponavljanje (poglavja Pomni, Povzetek, uvodno ponavljanje in utrjevanje predhodne snovi)
• poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov
• privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadja, ilustracije
• skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu
• povezovanje učbenikov v serije

Pisanje in izdajanje učbenikov je dobičkonosen posel, ki pa izrablja učence, dijake in učence (to smo najbrž doživeli vsi, če ne prej, pa v času priprav na maturo). Učbenik prinaša samo polovico znanstvenih točk, ki jih prinaša pisanje razprav, zato pride velikokrat do nezaupanja do pomembnosti učbenikov. Zaradi tega so mnogokrat na udaru kritik.

Kritike, ki jih izpostavi Hladnik:

• preočitno kaže svoj izvor v pripravah na predavanja, ki jim strukturo diktira enourna ali dvourna govorna izvedba; avtorji so učitelji praktiki, ki jim tlaka v razredu izčrpa moči za premišljeno oblikovanje teksta
• narobe je, kadar želi biti učbenik le pomanjšana in poenostavljena oblika znanstvene monografije in ne upošteva svojega specifičnega namembnika
• informacije so oblikovane v zapomnljive definicije ali zaključene naštevalne podatkovne verige,[162] primerne za reprodukcijo na izpitih, kar spodbuja reciklažo znanj, ki so sama sebi namen; zapomnljivost formulacije postane pomembnejša od njene ustreznosti resnici
• prizadevanje za katalogizacijo temeljnih znanj vodi v faktografsko naštevalnost
• ker so spoznanja kompleksna, učbenik pa stremi k enostavnosti, se težko iztrga stereotipnim, prežvečenim in zdavnaj preseženim opredelitvam in konceptom (tak je npr. koncept literarnega razvoja ali slogovnih obdobij)
• moteč je prevelik delež nereflektiranih šolskih fraz oz. formulaičnega izražanja (velja za, najpomembnejši predstavniki so, delimo na, poznamo, ločimo, razdelimo, uvrščamo, štejemo, umeščamo, je značilno, da, prevladuje, opazne so, pojavlja se, je pomemben, predvsem, poglavitni, najbolj ...)

3.7 Strokovni blog

Blog je izraz za spletni dnevnik, ki so v stroki primerni za določeno področje (npr. blog o slovenski literarni zgodovini), določeno temo (npr. blog o zgodovinskem romanu), vabljiv pa je tudi za humaniste, ki lahko na osebnih blogih objavljajo svoje izkušnje in predajajo nasvete strokovni skupnosti. Pojav spletnih dnevnikov je prispeval k porastu objavljanja objav, ki so predvsem manj formalizirana. Uvrščamo jih med publicistične in žurnalistične žanre, redkeje med znanstvene. Blogarji se hitro odzovejo in so ažurni, objavljanje ne zahteva tako dolgega predprocesa kot znansveno publiciranje.

3.8 Spletni forum

Spletni forum, ki se ukvarja s strokovno ali znanstveno tematiko, je pomembno orodje za vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skuposti, saj vsebuje strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete itd. Nekatere inertne znanstvene funkcije nimajo potrebe po forumih, za vzpenjajoče skupnosti pa je pomembno oglaševanje lastnih dejavnosti. Združuje spletno pošto in spletni arhiv, kar ga razlikuje od spletnih klepetanic. Ponujajo tudi možnost sledenja temi, ki ji v slovenščini rečejo nitkanje. Nekateri spletni forumi imajo moderiran dostop, drugi pa ne. Največji pomen forumov je možnost, da naročniki določajo vsebino s svojimi prispevki. Spletni forum oziroma elektronski seminar Humanist se osredinja na digitalnohumanistične teme in je zgled za SlovLit.

4 Slog

Splet je uvedel pisanje in objavljanje informacij v nasprotnju z obliko, ki je bila prej običajna, torej najstarejše na začetku, tem informacijam so sledile novejše, danes pa je čedalje bolj pogost zapis najbolj aktualnih stvari na vrhu strani. Tako bralcu v oči pade najnovejša informacija, v historiatu pa lahko vidi še ostale. Včasih je besedilo označevalo tiskano, danes pa ga čedalje bolj povezujemo z računalniki, s telefoni, tablicami itd. Vendar pa ima knjiga včasih vseeno vpliv na zaslonsko besedilo, najbolj očiten primer je širina napisanega besedila, ki običajno ni čez celo stran, temveč je ob straneh prazno ali pa se tam pojavljajo okna z oglasi.

4.1 Sestavni deli

• naslov
• izvleček
• ključne besede
• povezave
• kazalo
• telo besedila

  *uvod
  *teorija/metoda
  *gradivo
  *analiza
  *sklep

• literatura
• priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Za lažje pomnenje kompozicije znanstvenega prispevka se je uveljavila kratica IMRAD (introduction, methods, results and discussion) ali po slovensko UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep). To velja za eksperimentalne vede, za deskriptivne, kar je literarna zgodovina, pa ni primerno. Tudi kompozicija diplomske naloge ne upošteva načela IMRAD. Ob avtorjevem imenu je zapisana še institucija, v kateri deluje, njegov poštni naslov in občasno njegova univerzalna številka raziskovalca (ORCID) ali osebna spletna stran. Ti podatki bralcu vlivajo zaupanje v avtorja. Če pa je nekdo v sporu z institucijo oz. želi pokazati, da je to delo opravil izven delovnega časa, se zraven zapiše samo kraj bivanja.

4.1.1 Naslov

Naslov ima podobno vlogo kot ključne besede, tj. da povzame bistvo v nekaj besedah, vendar pa je smiselno oblikovan v sklenjeno sporočilo. Nekaj ključnih točk, ki jih je dobro upoštevati pri oblikovanju naslova:

• izraža temo natančno in jedrnato; priporočena dolžina je *največ deset besed s terminološko težo
• je pravopisno brezhiben
• ne vsebuje krajšav
• ni v obliki stavka ali vprašanja
• stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim
• ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena
• ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami
• če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem *in naj se začne z veliko začetnico
• podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova

4.1.2 Izvleček

Tudi sinopsis ali abstrakt. V glavi članka je krajša oblika povzetka. V tem primeru lahko po prebranju izvečka bralec ugotovi, če želi prebrati celoten članek. Sinopsis sestavjajo predmet raziskave, metode, rezultati in sklep oziroma implikacije. Dolg je 10 vrstic oziroma 100–500 besed. Zaradi dolžine, ali bolje rečeno kračine, abstrakt nima odstavkov, sklicev in opomb. Nimajo posebnega naslova, saj stojijo takoj za naslovom in tipografskim značilnostim. Če gre za globalno promocijo, lokalni varianti sledi še angleška različica. Pomembno je, da izvleček poleg problemov, ki se jih članek loteva, vsebuje tudi njegove glavne ugotovitve.

4.1.3 Ključne besede

S ključnimi besedami poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek, pri kategorijah na Wikipediji pa iščemo širša predmetna področja (pomembna razlika!). Izrazi morajo biti frekventni in imeti morajo terminološko težo; večinoma gre za utrjene termine. Utrjenost je dobro pogledati v enciklopedijah, leksikonih in korpusih, kot je Gigafida. Vodilo naj bo jedrnatost in kračina. Izrazi iz naslova ne sodijo med ključne besede, čeprav jih v praksi vseeno velikokrat najdemo, predvsem, kadar so v naslovu prepogibani in v primeru iskanja ne bi bilo zadetka. Povezanost dveh motivov je že preveč specialna tema (npr. motiv povezanosti ljubezni in dela -> motiv ljubezni, motiv dela).

4.1.4 Kazalo vsebine

• naslovi in poglavja naj bojo kratka
• kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena
• dolga poglavja naj imajo podpoglavja
• kazalo oblikuje program za pisanje sam (označimo pravilno naslove, podnaslove,...)
• pri standardiziranih žanrih, kot so npr. biografska gesla, naj se ravnajo po vzorcu

4.1.5 Povezave

Povezave so ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od tistega na zaslonu (oz. tekst od hiperteksta). Nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih knjigah, znajdejo se tudi v seznamu literature. V formatu html so povezave podčrtane besede modre barve. Ko nanje kliknemo se spremenijo v vijolično barvo. Na wikijih pa so nekatere povezave rdeče, kar pomeni, da gesla tam še ni. Povezave vnašamo v besedilo v različnih formatih različno. Z levo miškino tipko označimo del besedila, za katerega želimo, da postane klikljiv, torej da nekam pripelje, potem kliknemo na označeno polje z desno miškino tipko in iz menija, ki se pojavi, izberemo vnos hiperpovezave. Spletno lokacijo, kamor naj pripelje klik, prekopiramo iz ukazne vrstice citirane strani v okence, ki se nam je odprlo na zaslonu. Na wikijih je dvojni oglati oklepaj za gesla na wikijih, enojni oglati oklepaj pa je namenjen povezavam na drugih spletiščih. Povezave so oblika sklicevanja, ki je na wikijih še posebej očitno, saj lahko s klikom na vrstico Kaj se povezuje sem dobimo seznam člankov, ki se s povezavami sklicujejo na tistega, iz katerega pouzvedujemo.

4.2 Napake

Najpogostejše napake, ki bodo v podpoglavjih tudi opisane/razložene, so:

• gostobesednost (dolgoveznost, epskost, ponavljanje, tavtološko izražanje)
• nerazumljivost (zapletenost, enigmatičnost sporočila)
• pomanjkanje konteksta
• slogovni manierizem (uporaba arhaizmov, literarno markiranje sloga, duhovičenje, demonstracija »dobrega sloga«)
• slogovna puščobnost
• pristranskost (pretirano poudarjanje svojega stališča, odvisnost od jezika obravnavanega literata, ideologizacija sporočila)
• nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca
• skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom
• mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost

4.2.1 Gostobesednost

Lektorji se največkrat ukvarjajo z gostobesednostjo. Ta ni vedno odveč, saj včasih, kljub temu, da nekateri deli besedila prispevajo najbolj h poglavitnemu sporočilu, nam povejo veliko o kontekstu v katerem je besedilo nastalo, avtorjevem razmišljanju in načinu izražanja. Odveč je samo v primeru zapovedane jedrnatosti, kot je npr. v izvlečkih. V strokovnih besedilih, ki so pripravljena za ustno prezentacijo, pa je gostobesednost dobrodošla, saj ponavljanje omogoči razumevanje poslušalca.

Besede, ki jih lahko črtamo:

• tudi, še, pa, lahko, svoj, prim., takratni, prav tako, poleg tega, potem, nato
• izpostaviti, poudariti, naglasiti
• predvsem, večinoma, v glavnem, največkrat, običajno, praviloma, načeloma
• prav gotovo, nedvomno, zagotovo, brez vsakega dvoma, seveda, pravzaprav, za ta del
• nedoločne količine: razmeroma, relativno, dokaj, precej, malo, bolj ali manj, povsem, približno, okrog, okoli
• določen, specifičen, posamezen, sam, razni, različni

4.2.2 Nerazumljivost

Nerazumljivost včasih ni posledica površnosti pri pisanju, temveč namerno dejanje. Nekateri strokovnjaki z zapleteno sintakso, uporabo terminologije ozkega področja in dvoumnostjo radi izkazujejo svoje mesto v družbi. Zanje je dovolj, da jih razumejo kolegi, za »laike« jim je prav malo mar. Svojo nerazumljivost opravičujejo z zapletenostjo problematike. Sodobna zahteva je prezentacija znanstvenega dela, ki bo razumljiva tudi ljudem zunaj stroke, prav tako tudi dobra znanost ceni veščino preprostega izražanja zapletenih spoznanj. Čeprav ni mogoče vsakega znanstvenega spoznanja mogoče izraziti poljudno, si vsaj prizadevajmo v to smer.

4.2.4 Pomanjkanje konteksta

Tudi izkušenim piscem se zgodi, da napisan članek nima rdeče niti. Besedi že in šele se morata pojaviti v kontekstu, saj sta členka, ki zahtevata pojasnil, lahko pa ju mirne vesti izpustimo. Kar, celo, samo izražajo piščevo vrednotenje stvari, zato jih raje izpustimo, saj tako oblikujemo nevtralno informacijo.

4.2.4 Manierizem

Besedilo naj bo sklenjeno, stavki naj se lepo in neprisiljeno vežejo drug na drugega in delajo besedilo kompaktno. To načelo je treba upoštevati pri npr. povzemanju romansknega dogajanja, pri seznamih ali naštevalnih spisih pa to ni potrebno. Retorična sredstva so nepotrebna in velikokrat nezaželena. Besede, ki poudarjajo vzorčno-posledično povezanost izjav (torej, seveda, potemtakem ...) ali take, ki zaokrožajo besedilo (seveda, jasno, očitno, sklenemo ...) po nasvetu profesorja z oddelka za slovenistiko izpustimo. Osebni slog naj avtorji prepustijo tistim, ki se ukvarjajo z leposlovjem, vsi ostali pa naj se držijo zgornjih navodil in pustijo lektorju, da opravi svoje delo. Besedilo naj vsebuje take izraze, ki jih v govoru uporabljamo, arhaizmi in papirnati izrazi ne spadajo na papir.

4.2.5 Slogovna ubornost

Pisci začetniki velikokrat pretirano uporabljajo posamezne besede pri povzemanju prebranih strokovnih del. Pomagamo si lahko z variiranjem izrazov, spremembo stavčne strukture tako, da izrazi niso več pomembni ali z uporabo sklicev. Mirno lahko izpustimo moteče ponavljajoče se strukture (npr. Iz grafikona je razvidno), saj je iz konteksta jasno, da so grafikoni ... izhodišče za nadaljne trditve. Ponavadi so ponavljajoče se sitaktične tvorbe zapisane zaradi malomarnosti, zato je dobro, če damo nekomu drugemu svoj izdelek v vpogled, saj bo mogoče ugotovil kaj, kar sami sploh ne zaznamo. Najbolje je da besedilo najprej pregleda sošolec, prijatelj itd. šele nato ga damo v vpogled profesorju, asistentu, mentorju ... Mašil v zapisanih besedilih ne toleriramo. Moteči so izrazi predstavljati, predstavnik, prisoten, zato zmanjšamo njihovo prisotnost.

4.2.6 Pristranskost

Pristranskost je povezana z »zaljubljenostjo« v temo, ki privede do familiarizma in posledično nestrokovnosti (namesto Josip Jurčič napiše naš Jurčič). Pisanje je priložnost za uveljavljanje osebnega interesa. Včasih so vso literaturo postavili za posledico razrednega boja in podobnih interesov. Danes se srečujemo z različnimi oblikami socialnega aktivizma (npr. feminizem), ki neokusno bode iz vrstic mnogih sodobnih avtorjev. Besede, ki so postavljene v navednice so ironične in pomenijo obratno od pravega pomena, kot je zapisan v slovarjih in izražajo določeno ideologijo.

4.2.7 Terminologizacija

Termin, ki ima jasno definicijo, je predpogoj za inštitucializacijo in je lahko družbeno vpliven. Problem, ki ga izraža profesor je v tem, da v izrazu samem ne bomo našli resnice predmeta. Beseda ima lahko namreč več pomenov, ki so si včasih celo nasprotujoči. Terminološke diskusije se dogajajo zaradi nepripravljenosti za soočenje s predmetom samim. Obvladovanje terminologije je seveda pogoj za vstop za sodelovanje v strokovnih razpravah, vendar je problem kadar to postane prvi cilj, ki nadomesti začetno željo po objektivnem dojetju pojavnosti. Hudo je, kadar terminologizacija doseže osnovnošolske učbenike, ki tako namesto razumljive razlage ponujajo zapletene definicije. Tako kor moti pretirana uporaba terminologije tam, kjer ne bi bila potrebna, moti tudi ignorantnost pisca do (pravilne) uporabe. Tudi če med različnimi izrazi, ki naj bi opisovali isto stvar, ni velike razlike, nepoenotenje teh vodi do nezaupljivost bralcev.

4.2.8 Spol in število

Včasih je moški spol veljal za nevtralnega, feminizem pa je prinesel spremembe. Zavzemal se je za vzporedno pisanje obeh oblik, kar je neekonomično, nenaravno in pismouško nasilno. Želeli so tudi žensko obliko pripeljati do tega, da bi bila nevtralna. Vendar mislim da se to, vsaj pri moji generaciji še ne bo zgodilo. Izražanju spola se lahko izognimo z množino ali sedanjiško obliko. Ni vedno lahko rešiti vprašanja števila; pisati v 1. osebi ednine ali množine? Včasih je avtor dojet kot da sam sebi piše hvalospeve oziroma sam sebi pripisuje vse zasluge. Problem je pri uporabi dvojine, saj ne vemo kdo je kaj storil oziroma napisal. V takem primeru je najbolje preiti v 3. osebo ednine (npr. Avtorica 1 je ugotovila; avtorica 2 pa je povzela). Vladarsko izražanje sebe v množini se imenuje majestični plural, našemu bi lahko rekli znanstveni plural.

4.2.9 Mentalno brambovstvo in servilnost

Razmerje med domačim in tujim (prevzetim) je zelo občutljivo, nobena od obeh skrajnostnih drž pa ni produktivna. Odvisno je od virov in literature, ki smo jih uporabili. V slovenistiki je samoumevno bolj poudarjanje domačega, vendar ne smemo iti predaleč in besedila spreminjati v domovinsko vzgojo. Avtor na tem mestu izpostavi dejstvo, da s(m)o občasno, v različnih obdobjih preveč servilni do vsega, kar prihaja od zunaj, npr. do evropske identitete, za skupna jedra, ki so v 80. letih utrjevala jugoslovansko identiteto, pa se niso toliko zavzemali in hiteli dokazovati, da slovenski književniki in književnost spadajo zraven.

4.3 Govorna prezentacija

Govorna prezentacija je ponavadi za bolj ali manj zaključeno publiko, to so različne vrste predavanj, nastopov, predstavitev referata, diplomske naloge. Taki dogodki so včasih slabo dokumentirani, zato ne dobijo statusa objave, razen, če so posneti in shranjeni v Cobiss-u.Predava se ponavadi že predhodno objavljeno publikacijo. Nekateri predavatelji preberejo, kar imajo napisano, kar pa ni dobro, saj je razlika med govorjenim in pisanim tekstom. Besedili se razlikujeta v dolžini stavkov, pri govorjenju se kakšna stvar ponovi, predavatelj se navezuje na aktualne dogodke, včasih začini predavanje z anekdoto oziroma šalo in uporablja “napake” pisanega teksta. Predavanje mora biti oblikovano tako, da bo zanimivo.Govorna prezentacija je lahko neprimerna, saj lahko poslušalec hitro presliši kakšen naslov, letnico knjige ali pa ne ve kako se zapiše ime avtorja. Da do takih stvari ne prihaja, je najbolje, če predavatelj prpravi prosojnice, na katerih so zapisani ključni podatki, za popestritev so lahko dodane tudi slike. Po zapiskih je nastala prva slovenska literarna zgodovina, Slovensko slovstvo (1873) Frana Levca.

4.3.1 Prosojnice

Prosojnice pomagajo tudi predavatelju samemu, saj z njimi prevede objavljeni članek v predavanje, povzame glavne točke, hkrati pa mu pomaga pri oblikovanju predavanja in ostajanju pri temi – če malo zaide, s pogledom na prosojnico takoj ve, kje je ostal. Sinonim za prosojnice je PowerPoint, druga orodja za oblikovanje pa so Google Slides, Prezi itd.Prosojnice imaja nekaj negativnih posledic; avtorja zavedejo v samo branje prosojni, okoli alinej ne navežejo teme, poslušalci pa dobijo predstavo, da je vse enostavno in organizirano kot na prosojnici, ne vidijo večje slike. Zaradi tega pozabijo poslušati predavatelja in si zapisujejo samo alineje. Prav sprotno zapisovanje predavanja pa zelo pomaga pomnjenju. Prosojnice naj vsebujejo naslove in podnaslove, slike in grafikone, mogoče še kratke definicije ali citate, ne pa daljših kosov besedila, ker zavajajo študenta v napačno domnevo, da je na prosojnicah vse potrebno znanje. Vsebuje naj tudi povezave do daljših tekstov, zvočnih posnetkov ali videov.

4.4 Vizualizacija

Vizualizacijo strokovnih objav dosežemo s prosojnicami, ki se od spletnih in tiskanih objav močno razlikujejo in so eden od alternativnih oblik prezentacije informacij v stroki.

4.4.1 Fotografije

Programska oprema in fotografski objektiv razkrivata detajle, ki jih človeško oko ne bi zaznalo, zato trditev, da fotografije niso primerno znanstveno orodje, več ne drži. Fotografije so, v primerjavi z gesli, ki jih je spisalo več avtorjev, delo enega avtorja in opremljene z licenco. Zato moramo ob vsakršni delitvi fotografij, ki niso prosto dostopne, navesti njihovega avtorja (npr. Foto Branko Meglič). Največ fotografij je v publicistiki (reportaže, fotoreportaže), v leposlovju pa jih večinoma najdemo samo na naslovnih straneh oziroma v žanrih z dokumentarno literaturo (npr. biografije). Fotoroman je ustreznica za fotografski roman (fotonovela). Fotografije se pojavijo tudi v nekaterih strokovnih žanrih npr. enciklopediji. Bolj ko je publikacija namenjena popularni rabi (npr. serija knjig Marjete Žebovec Slovenski književniki), več fotografskega gradiva vsebuje. Za literarno vedo pridejo v poštev fotografije avtorjev, literarnih zgodovinarjev, kritikov, urednikov, spominskih plošč in rojstnih hiš, nagrobnikov, rokopisov, naslovnic knjig in časopisov, literarnih inštitucij in literarnih dogajališč. Zbirka fotografij, zanimivih za domačo kulturno zgodovino in večinoma v prostem dostopu, je v Digitalni knjižnici Slovenije. Najuporabnejše so fotografije v Wikimedijini Zbirki (Commons). To je skladišče, od koder zajemajo večpredstavnostno gradivo vsa druga Wikimedijina spletišča (Wikivir, Wikipedija, Wikiverza, Wikiknjige ...), ne glede na jezik. Ker so opremljene z licenco cc, so prosto uporabne tudi za potrebe naših objav. Ko sliko naložimo v Zbirko, ji najprej določimo povedno ime, dodamo opis v slovenščini ali še v kakšnem drugem jeziku, jo kategoriziramo ter po možnosti takoj vključimo v geslo na Wikipediji.

4.4.1.1 Licenciranje fotografij

Na Wikipediji morajo slike upoštevati slovensko in ameriško zakonodajo o objavljanju slik – strežnik za Wikipedijo je namreč v ZDA. Zakonodaja prepoveduje objavo slik kipov, upodobitev avtorjev ali knjižnih ilustracij. V Sloveniji so dovoljene fotografije knjižnih ovitkov oziroma platnic. Leta 1995 se je zakon o avtorskih pravicah podaljšal iz 25 na 70 let po smrti avtorja.

FOP:freedom of panorama (izjema licence copyright, ki dovoljuje fotografiranje, snemanje in upodabljanje stavb, kipov itd.)

4.4.1.2 Fotografije kulturne dediščine

4.4.1.3 Nalaganje na wikije

Pri nalaganju fotografij na wikije jih je potrebno opremiti s ključnimi besedami oziroma kategorijami in jih dobro opisati. V nasprotnem primeru jih namreč administratorji označijo s predlogo Predloga:Ovl (opis, viri, licenca) in jih, če se pomanjkljivosti ne popravijo, zbrišejo.

4.4.2 Infografika

Infografika ali informacijska grafika je vizualna prezentacija podatkov. Njena naloga je prikaz velike količine podatkov na preprost in pregleden način. Vsebino – statistične podatke – zajema iz podatkovnih zbirk. Podatkovne zbirke niso značilne kar za vso literarno vedo, ampak samo za tiste metode v literarni vedi, ki jih zanimajo preštevne lastnosti v literarnem sistemu, to pa so metode empirične literarne vede. Med GIS (geografski informacijski sistemi) spadajo spletni zemljevidi.

4.4.2.1 Tabele

Podatke iz podatkovne zbirke lahko včasih predstavimo tudi v obliki tabele.

4.4.2.2 Grafikoni

Grafična predstavitev potrebuje legendo. V literarni vedi se uporabljajo grafikoni, diagrami in kartogrami (tudi shema in piktogram).

4.4.2.3 Zemljevidi

V slovenski literarni vedi je menda prva začutila potrebo po zemljevidu Marja Boršnik, slovenska literarna zgodovinarka iz Borovnice.

• geopedija
• rojstni kraji slovenskih literatov (Mojca Slunečko)
• prostor slovenske literarne kulture

4.4.2.4 Besedni oblak

Besedni oblak lahko oblikujemo z omrežnim orodjem Wordle ali Voyant Tools.

4.4.3 Literarnovedna igra?

5 Iskanje

Pri Cobissu ima vsak avtor svojo identifikacijsko številko. S sistemom ORCID lahko registrirani posamezniki ročno izločijo objave, ki se pokažejo pod njihovim imenom, vendar niso njihove. Identifikaciji knjižnih objav je od 1970 dalje namenjena številka ISBN, identifikaciji periodike ISSN, identifikaciji spletnih objav pa DOI. ISBN (international standard book number) je 13-mestna koda (oznakam pred letom 2007 je treba dodati 978, da ustrezajo današnjemu standardu); država oziroma jezik (961 za Slovenijo), založba (237 za Znanstveno založbo FF), 3 števke označujejo knjigo znotraj založbe, zadnja je kontrolna števka. Koda je odtisnjena na hrbtni strani knjižne platnice v obliki črtne kode EAN (mednarodna koda artikla). ISSN (internationa standard serial number) je 8-mestna koda (elektronska varianta revije ima lahko samostojno ISS-številko); če v ukazno vrstico poleg kode zapišemo še Izum ali Cobiss nas pripelje neposredno na katalogni listek v Cobissu.

5.1 UDK

Številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija), ki spremlja objave, nasprotno od enkratnih številk ISBN, ISSN ipd. poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti.

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije

• 1 Filozofija. Psihologija

• 2 Teologija. Verstva

• 3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje

• 5 Matematika. Naravoslovje

• 6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika

• 7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport

• 8 Jezik. Književnost.

• 9 Geografija. Biografija. Zgodovina

Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije pozna sedmero področij: naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika, interdisciplinarne raziskave, ki so naprej členjena na 260 podpodročij, pri čemer humanistiki, ki je našteta na zadnjem mestu, pripada pičlih 20 alinej ali 7 %. Literarne vede imajo znotraj humanistike šifro 6.07. „Trde vede“ v angleško govorečem svetu propagirajo kot STEM (science, technology, engineering, mathematics) oz. MINT (mathematics, information sciences, natural sciences, and technology); v kratici manjka H za humanistiko.

5.2 DOI

DOI: identifikator digitalnega objekta (digital object identifier). Registracijska koda DOI poskrbi za sledljivost dokumenta, tudi če se njegova lokacija zamenja. Vendar pridobitev kode ni zastonj in ob pojavu ostalih zastonjskih iskalnikov, se pojavi vprašanje o smiselnosti kode DOI.

5.3 COBISS ID

Vsaka objava registrirana v Sloveniji ima svojo številko COBISS, vendar je pri citiranju ne uporabimo, razen v wikijih, kjer klik pripelje neposredno na Cobissov bibiografski zapis o publikaciji. Če v ukazno polje vtipkamo besede iz naslova ali ID=Cobiss ID, nam najde samo zapis o celotni monografiji, za zapise vseh razprav o monografiji pa je treba uporabiti ukaz HI=Cobiss ID. Za literarnega zgodovinarja sta zanimiva seznam najbolj branih knjig (po letih in po mesecih) in baza podatkov z naslovom Knjižnično nadomestilo z letno statistiko izposoje po knjigah.

5.4 Podatki in podatkovne zbirke

Namesto izraza podatek (data) se nekateri zavzemajo za izraz zajemek (capta), ki naj bi natančneje izražal produkcijo in reprezentacijo znanja v humanistiki in zunaj nje.« Zajemek namreč opisuje, da je nekaj nastalo zaradi potrebe po obdelavi in ne, da je bilo dano. »Izraz zajemek predpostavlja, da znanstvene discipline ne raziskujejo pojavov, ki bi obstajali an sich, ampak take pojave same ustvarjajo. Dokumenti (v literarni vedi isto kot besedilo) in podatki (osnovni elementi informacij) sta dve vrsti informacij. Obe vrsti se v praksi združujeta.

Število javno dostopnih zbirk narašča. Za slovensko literarno vedo pa pridejo v poštev:

• slovarji (SSKJ, Besede slovenskega jezika ...)
• korpusa (Nova beseda, Gigafida)
• bibliografije (Cobiss)
• leksikonske informacije biografskega značaja (Slovenska biografija, Primorski slovenski biografski leksikon – PSBL)
• Slovenska kmečka povest
• Slovenski zgodovinski roman
• Slovensko leposlovje na spletu (seznam digitaliziranih besedil s povezavami na polna besedila)
• Slovenska leposlovna klasika (projekt na Wikiviru)

Bibiografija je najstarejša in najobičajnejša oblika podatkovne zbirke za naše potrebe.

5.4.1 Iskanje po dLibu

Iskanje po dlibu je za nekoga, ki humanistiko raziskuje ali študira zelo priročno. Primer: »Kadar nimamo sreče z iskanjem po metapodatkih, tj. po avtorju ali naslovu dela (in glavnina skeniranega gradiva je take narave, da obstajajo metapodatki samo za večje skenirane enote (za knjige, posamezne številke revije, ne pa npr. za posamezne članke znotraj revije), takrat pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu.«

5.5 Seznami

Osnovni obliki sta neoštevilčeni in oštevilčeni seznam. Alineje ne potrebujejo končnega ločila. Na wikijih zapišemo zvezdico, če žeimo sredinsko piko, če želimo opštevilčen seznam pa grabljice. Namesto zgodbe, ki je bila glavno osmišljevalno orodje našega bivanja, se krepi metafora dopolnjujočega se seznama. Retorični figuri, ki strukturirata sezname, sta akumulacija (kopičenje) in enumeracija (naštevanje).

6 Digitalna humanistika

Literarnovedni segment znotraj digitalne humanistike je empirična literarna veda (na Stanfordu ji rečejo kvantitativna literarna zgodovina), jezikoslovni segment pa računalniško jezikoslovje.

Nova pisarija spada na področje digitalne humanistike. V njenem okviru se izraz literarna veda izgublja, nadomešča pa ga izraz literarne oziroma kulturne študije ali medijske kulturne študije. Zajema tudi novo področje – kulturomiko, ki z googovim orodjem Ngram Viewer skozi statistično obdelavo digitaliziranih knjig v 7 največjih jezikih detektira dinamiko kulturnih pojmov in pojavov skozi stoletja. Pereča vprašanja, s katerimi se DH spopada so vprašanja proste dostopnosti objav, non-stop dosegljivost, javnega recenziranja, ki naj nadomesti staromodno recenziranje, in popularizacije znanosti. Digitalnohumanistično problematiko organizirajo univerzitetni učni načrti. Ti študenta opremijo z znanji za zbiranje podatkov, njihovo pripravo za vpis v podatkovne zbirke (označevanje oz. enkodiranje), njihovo analizo (statistika, odkrivanje vzorcev), prezentacijo oz. vizualizacijo ter interaktivno manipulacijo s strani uporabnikov. Pridobivanje tradicionalnih humanističnih znanj s področij literature, umetnosti in zgodovine je v teh kurikulih samo za uvod, druge študijske vsebine pa močno odstopajo od tega, kar ponujamo pri humanističnih študijah na Slovenskem: statistika, programski jeziki, digitalni formati (xml, css, php, html), urejanje videa in slik, označevanje besedil in slik (TEI in ICONCLASS), urejanje zvoka, zgodovina digitalne humanistike.

Digitalna humanistika ravna s podatki v naslednjem vrstem redu:

• 1. zajem (digitalizacija, optično prepoznavanje ...)
• 2. obogatitev (dodajanje metapodatkov ...)
• 3. analiza (luščenje informacij, struktur, vzorcev iz podatkov)
• 4. interpretacija (kontekstualizacija ... )
• 5. razpečevanje in hranjenje (publiciranje, identifikacija, urejanje dostopa ...)
• 6. kolaboracija (komunikacija, participacija ...)
• 7. meta HD-dejavnosti (strokovno ocenjevanje, poučevanje ...)

V sklopu digitalne humanistike so bili najprej oblikovani konkordančni slovarji in besedilnih korpusov v jezikoslovju in podatkovnih zbirk v literarni vedi. Nato je sledila digitalizacija vsebin. Slovenska digitalna humanistika je v tretji fazi, ki zajema neposredno spletno publiciranje računalniško laičnih humanistov:

• pisanje gesel v Wikipedijo,
• geolociranje literarnih in drugih kulturnih faktov na Geopediji (npr. sloja Rojstni kraji slovenskih literatov in Literarni spomeniki),
• sestavljanje priročnikov za Wikiknjige in
• organizacijo fakultetnih seminarjev in raziskovalnih projektov na Wikiverzi.

6.1 Empirične metode

Empiričen pomeni pridobljen z opazovanjem ali eksperimentom. V naravoslovju so vsi podatki empirični, zato je izraz empiričen sinonim znanstvenosti. V humanistiki ponavadi eksperimentiranja ni, pač pa imamo opraviti z opazovanjem faktov in s čutnimi izkušnjami. Empirične metode so v humanistiki na daleč prepoznavne zaradi opaznega deleža številčnih podatkov, predstavljenih v tabelah ali grafikonih.

• Empirični pristop izhaja iz faktov – je induktiven
• Teoretični pristop pa iz konceptov – je deduktiven

Empirični podatki so lahko zavajajoči, mogoče pa jih je zlorabiti za upravičevanje svojih interesov. V tem primeru je krivda na strani zlonamernih razlagalcev in ne empirije kot take.

Slovar neznanih besed

A

• ad hoc - posebej za ta primer, v ta namen
• Adam Swartz - heker, aktivist
• Alan Sokal - fizik, matematik, napisal izmišljeni članek
• alineja - točka, vrstica
• Alt (tipka) - izmenjalka
• Amiš - pripadnik protestantske verske sekte v ZDA, ki je znana po odpovedi sodobnemu načinu življenja
• atavizem - prenos telesnih in duševnih lastnosti s prednikov na potomce
• a priori - vnaprej, kratko malo, "čez palec"
• anahron - staromoden
• Aaron Swartz - ameriški programer, pisec, internetni aktivist, sodeloval na projektu Creative Commons, soustanovil skupino Demand Progress, leta 2013 je naredil samomor.
• aktivizem - dejavnost, delovanje

B

• bagatelen - malenkosten, minoren

D

• diletantizem - nestrokovno, nepremišljeno, površno opravljanje nekega dela
• diletant - amater, oseba, ki se z nečim ukvarja neprofesionalno
• defetizem - malodušje, prepričanje, da je dejanje, prizadevanje neplodovito, brezuspešno, čeprav ni nujno res tako
• diseminacija - razširjanje bolezenskih mikroorganizmov po telesu

E

• emancipacija - pridobitev enakopravnega položaja
• eskalirati - postopno se širiti, stopnjevati
• egalitarizem - prizadevanje za enakost
• elitizem - odmaknjenost od resničnega sveta

F

• fantazma - privid
• filologija - veda o jeziku, književnosti in kulturi skupine narodov
• Fabjan Hafner - slovenski prevajalec, pesnik in literarni zgodovinar

H

• hermetizem - značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi

I

• inertnost - lenobnost, pristajanje na obstoječe

J

• Jaron Lanier - microsoft, računalniški filozof

K

• koncept - ideja, zasnova, osnutek
• kredibilno - verodostojno
• kulturna paradigma - sistem, kultura
• konsenz - soglasje, dogovor, privolitev
• koncern - združevanje večih samostojnih inštitucij, pri čemer najmočnejša med njimi prevzame vodstveno vlogo
• komprimiran - stisnjen, zgoščen v obliko, da zavzame manj prostora na disku

L

• ludisti - pripadniki gibanja, ki so se v začetku 19. stoletja z uničevanjem strojev borili proti uvajanju strojnega dela, derobotizacija, upor proti digitalizaciji
• literarni zgodovinarji, ki si svojo kariero gradili na Levstiku: Anton Ocvirk, Jože Pogačnik, Anton Slodnjak
• legitimen - osnovan na pravu, zakonit

M

• maoizem - kitajski stanilizem, ki ga je udejanjil Mao Ce Tung na Kitajskem, revolucionarne, radikalne spremembe v družbi na zelo krut način
• Moorov zakon - premo sorazmerna rast informacij (večanje hitrosti kapacitete računalniških procesorjev)
• Marjan Dolgan - slovenski literarni zgodovinar in kritik

O

• OCR - Optical character recognition - optično prepoznavanje znakov
• open peer review: odprt medsebojni pregled
• open review - odprt pregled

P

• paradigma - sprememba celotnih procesov eksistence, bistvena sprememba
• kulturna/socialna/civilizacijska paradigma - sprememba kulture, sprememba v načinu obnašanja

R

• revijalen - tisk
• recenzija - prikaz strokovnega mnenja, sodbe o znanstvenem ali umetniškem delu
• repozitorij - prostor na strežniku za shranjevanje in dostopanje do datotek
• relevantno - pomembno, nekaj, kar šteje
• rabota - tlaka, težko fizično delo, garanje
• Roberto Dapit - tuji slovenist

S

• socialne insipracije - socialno hrepenenje
• strokovna periodika - serijske publikacije, zborniki
• sublimen - plemenit, vzvišen
• SlovLit - diskusijski forum, ki združuje literarne zgodovinarje, jezikoslovce, filologe. Od leta 1999.
• slonokoščeni stolp: včasih je pomenil samozadostnost stroke, posameznikovega delovanja, danes pomeni ignoranca, označuje družbeno nesprejemljivo obnašanje, negativna metafora
• status avtorja - v Sloveniji okoli 17.000 (so dokumentirani v Cobissu), pišejo, objavljajo, okoli 3%
• socialne aspracije - socialna hrepenenja

T

• tavtologija - opisovanje nečesa s sopomenkami
• Teodor Donej - tuji slovenist
• Tone Smolej - študiral primerjalno književnost in francoščino na FF LJ

U

• uzurpacija - nasilna prilastitev

Z

• ZRC SAZU - Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Računalniški izrazi

• alt - izmenjalka
• ctrl - krmilka
• delete - brisalka
• enter - vnašalka
• shift - dvigalka
• OCR - optično prepoznavanje znakov

Vtis o "Slavistični reviji"

Sprva sem bila presenečena, saj Slavistična revija sploh ni podobna klasični obliki revije. Revijo sem si predstavljala kot nekakšen rumeni tisk, vendar ta revija nikakor ne podlega stereotipom, ki jih imamo o revijah. Na prvi pogled mi je delovala dolgočasna in nepomembna, vendar se je moje mnenje izkazalo za napačno. Revija je polna poučnih podatkov o rokopisih, narečjih, vsebuje tudi članke v drugih slovanskih jezikih, kar nam pokaže, da je revija zares slavistična. Pritegnil me je članek o odkritju Linhartovega prevoda italijanskega opernega besedila La frascatana, saj takih stvari ne najdeš v kateri koli reviji. Revija mi deluje zanimiva in vsekakor vredna poglobljenega branja.

Članek iz Slavistične revije

Izbrala sem si članek Sodobna slovenska poezija v Italiji. V članku piše, da slovensko pesništvo v Italiji delimo na 4 obdobja, in sicer na prvo povojno desetletje, kjer so ustvarjali Vinko Beličič, Ljubka Šorli in drugi. Opisovali so fašistične travme ter grozovite vojne izkušnje. Ker je takrat veljal totalitarni režim, so pesniki previdno izbirali besede. Drugo obdobje se je začelo leta 1961 in tukaj se pesniki osredotočijo predvsem na intimno življenje in ne več na kolektivno zavest. Tretje obdobje je bilo v sedemdesetih in osemdesetih letih in pojavi se nova generacija pesnikov, npr. Alenka Rebula, Boris Pangerc, Marij Čuk ... Za pesmi je značilno, da se subjekt umika v svojo notranjost, med ljudmi veljajo predvsem negativne emocije. Najsodobnejšo slovensko poezijo v Italiji predstavljajo pesniki, rojeni po letu šestdeset, npr. Vesna Primožič, Nadja Švara, David Bandelj ... Pesniki se odmikajo od zunanje stvarnosti, ampak iščejo osebno resnico.

10. marec

Rojstva

• 1772: Karl Wilhelm Friedrich von Schlegel, nemški pesnik, kritik, učenjak

Smrti

• 1805: Blaž Kumerdej, slovenski šolnik, filolog
• 1884: Bernardo Joaqim da Silva Guimaraes, brazilski pesnik, dramatik, pisatelj
• 1937: Jevgenij Ivanovič Zamjatin, ruski pisatelj
• 1940: Mihail Afanasjevič Bulgakov, ruski pisatelj

Dogodki

• 1933: v Tretjem rajhu začnejo množično sežigati »rasno oporečne« knjige
• 1948: Redno začne izhajati Pavliha

Članka iz foruma SlovLit na 10. marec

• 10.3.2015: V tem študijskem letu je minevalo 40 let, odkar je na britanski univerzi v Nottinghamu začel delovati lektorat slovenščine. Naslednji dan, 11. marca, so s Centrom za slovenščino kot drugi/tuji jezik in Veleposlaništvom RS v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske praznovali 40-letnico delovanja lektorata slovenščine. Slovensko veleposlaništvo je za goste pripravilo čudovit sprejem in gostijo s slovenskim vinom ter potico. Na praznovanju je nastopil naš kantavtor Vlado Kreslin ter dekliški pevski zbor Coro Sorelle.

• 10.3.2014: na ta datum je bilo razpisano delovno mesto univerzitetnega asistenta z doktoratom, ki ga je razpisal Inštitut za slavistiko.

Literarnovedni dogodek

5. aprila 2017 je potekala 150. obletnica Dramatičnega društva v Ljubljani. Slovenski gledališki inštitut je povabil na javno vodstvo po razstavi v Ljubljani, z naslovom O poteh k "najlepši iznajdbi človeškega duha" na Slovenskem: Mejniki v razvoju Dramatičnega društva v Ljubljani. Razstava je bila osredotočena na prvih petdeset let delovanja Društva in skušala prikazati pomembne mejnike na njegovi razvojni poti. Dramatično društvo je bilo ustanovljeno leta 1867 in je začetnik slovenskega gledališča moderne dobe. Razstavo je vodil dr. Štefan Vevar.