Uporabnik:Martina Osterman Stritih

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Še nekaj za konec[uredi]

Uspešno sem se prebila do konca Nove pisarije.

Na začetku sem si zadala, da bom redno prebirala naročeno, pisala slovarček in komentarje. Mislim, da sem delo vzela kar resno in se držala svoje zaobljube, kar pripisujem tudi zanimivosti tem. Sama nad marsičim, kar me ne zanima kar hitro obupam. Pri Novi pisariji pa sem, generalno gledano pisala sproti in nikoli ni bil problem. Zadnji teden me je sicer malo lovil čas, zato sem malo zamudila, ostalo pa sem res tipkala sproti. Mislim, da mi bo sprotno delo in komentiranje prišlo prav, saj se bom večine stvari spomnila. Od začetka je bilo kar nekaj neznanih besed, potem pa so se ponavljale, zato sem jih lahko sproti obnavljala in si jih zapomnila.

Nova pisarija se mi zdi zelo uporabno gradivo, pisano z ravno prav kritičnosti, šaljivosti in strokovnosti. Zmagovita kombinacija za bralca. V njej sem našla veliko uporabnih podatkov, napisana je zelo pregledno, zato sem se velikokrat, ko je bilo treba kaj pogledati hitro prebila do potrebnih informacij. V večini primerov sem se strinjala z avtorjem, včasih pa tudi ne popolnoma. Nova pisarija mi bo še velikokrat prišla prav, saj je navedenih veliko zame uporabnih podatkov na enem mestu.

Iskanje kritik (Maks)[uredi]

Iskali smo kritike naslednjega dela:

  • Dimitrij Rupel. Maks: Roman o marksizmu ali Boj med večino in veličino. Koper: Lipa, 1983.

Kritike dela[uredi]

Našla sem naslednje objavljene kritike dela:

  • Drago Bajt. Zapisi na robovih. Maribor: Obzorja, 1986. COBISS
  • Stanko Janež. Poglavitna dela slovenske književnosti. Maribor: Obzorja, 1987. COBISS
  • Franc Zadravec. Slovenski roman 20. stoletja. Murska Sobota: Pomurska založba, 1997. COBISS
  • František Benhart. Bralnica 84. Sodobnost 33/4 (1985). 395—97. dLib


Nova pisarija (Iskanje)[uredi]

Mislim, da je prav, da je sistem urejen s kodami, številkami, menim pa, da so številke in kode mogoče preveč zapletene in bi se jih dalo razrešiti npr. s smiselimi začetnicami in kakšnimi dodatki letnic, da bi bil nek enak sistem za vse. Verjamem pa, da je to težko in da bi se sigurno kaj prekrivalo. Občudujem pa tehniko, ki lahko vse to tako natančno ločuje.

UDK razdelitev se mi zdi zelo splošna, kar upravičijo potem ostale delitve na več področij, kjer je zares podrobno. Se mi pa zdi zelo urejen in pregleden sistem.

Za kodo DOI slišim prvič in se mi ne zdi smiselna in sistemska, ali pa zares ne razumem bistva, ker priznam, da si računalniške oznake, kode in njigovo delovanje zares slabo predstavljam.

S COBBIS IDjem sem se tudi sama že srečala in se mi zdi oštevilčevanje smiselno. Je pa res veliko zelo zakompliciranih, dolgih in nesistemskih kod, ki bi se jih po mojem mnenju lahko uredilo drugače, bolj sistemsko in bolj pregledno.

Kar se tiče ustvarjanja kazal za posamezne zbirke ali dela posameznih avtorjev, se strinjam, da je zelo praktično in pregledno imeti vsa dela, vso bibliografijo na enem mestu, pod enim imenom, pod eno oznako, saj si s tem zelo olajšamo iskanje tako fizično kot virtualno in prej pridemo do želenih del, podatkov ipd.

Članek o iskanju po dLibu marsikomu pride prav in olajša delo, saj avtor zares natančno opiše iskanje. Sama sem dLib veliko uporabljala in se mi zdi zelo uporaben. Obiskali smo tudi tečaj v Nuku, ravno z namenom naučiti se iskati po dLibu, ki je bil zares uporaben.

Seznami se mi prav tako, kot tabele, grafikoni ipd. zdijo zelo uporabna zadeva, da stvari, kot radi rečemo 'popredalčkamo'. Vsekakor pa je to največkrat povzemnje in krčenje podatkov, zato moramo biti zelo pazljivi. To lahko naredimo zares dobro, lahko pa zelo slabo. Zato so tudi seznami lahko zelo uporabni in pregledni, ki uporabniku zares olajšajo delo, lahko pa so prenatrpani in nerazumljivi in uporabnika samo zmedejo.

Članek o digtalni humanistiki je zelo obsežen, kar je tudi prav, saj zajema veliko stvari. Sama to zelo podpiram, saj se na spletu vedlo lahko kaj dodaja, spremija, posodablja. Vse je lahko na enem mestu, pod enim naslovom, torej bolj pregledno, kot fizično, ko za eno temo potrebujemo tri knjige, včasih celo iz različnih oddelkov in področij. Sama podpiram digitalizacijo in napredek, saj se mi zdi vse veliko volj sistematično in pregledno. Velikokrat si lahko zelo olajšamo delo.

Z empiričnimi metodami smo se veliko ukvarjali pri vajah uvoda v študij slovenske književnosti, ki so se mi zdele zelo uporabne. Spoznali smo empirične metode teoretično, večino tudi praktično. Mislim, da so zelo uporabne in bralcu omogočajo zares dober vpogled v besedilo in razumevanje teksta.

Poglavje o programih obsega presenetljivo veliko število programov za urejanje. Zares nisem vedela, da v povezavi z urejanjem literature obstaja toliko programov, kar me zelo veseli, da 'smo' v koraku s časom. Sami smo se srečali z enim od programov, Voyant Tools, ki me je zelo pozitivno presenetil. Ne morem si predstavljati, kako so ti programi zasnovani, vsekakor pa se mi zdijo zelo priročni in uporabni. Zelo nam olajšajo nepotrebno delo in prav je, da obstajajo.

Nova pisarija (Slog)[uredi]

Tudi sama sem opazila to spremembo, glede novo objavljenih besedil. Mislim, da je odvisno za kakšne teme/članke gre, če se teme posodabljajo, spreminjajo, je prav, da so najnovejše zgoraj in starejše spodaj, če pa so si teme enakovredne med seboj, pa mislim, da to nima pomena. Pomembno pa je dobro in uporabno kazalo, da se hitro najde želeno.

Sestavni deli[uredi]

Osebno mislim, da je sestava člankov, seminarskih nalog ali katerekarkoli besedila pomembna. Torej, da je nekje približno enaka pri vseh, na enak način zastavljena, sam s tem veliko lažje razberemo določene podatke. Smiselno členjenje, ključne besede, povzetek, hipoteza, uvod, zaključek ipd. se mi zdijo pomembni, saj pomembnejše podatke ločimo od analiz ipd., kjer bi jih morda v preobilici besedila spregledali. Prav je, da so posebej in jasno opredeljeni.

Tudi sama sem mnenja, da naslovi ne smejo biti predolgi. Včasih že s tem odvrnejo bralca in mislim, da je kratek, jedrnat, pomenski naslov odraz bralčeve sposobnosti. Naslov more biti pomenski, kratek in jasen, da si ga lahko zapomnimo, če bomo npr. članek še kdaj iskali.

Izvlečki se mi zdijo zelo pomembni, saj iz izvlečka zvemo o čem okvirno bo npr. članek govoril. Velikokrat nam že tak povedo nekaj pomembnih dejstev in lahko presodimo ali bomo članek prebrali, ali obravnava kakšno temo, ki se nas ne tiče. Zelo se mi zdijo koristni. Tudi sama sem se že srečala s tovrstnim pisanjem in priznam, da ni lahko skrčiti veliko besedila. Je pa vsekakor dobra vaja za možgane, saj je treba res presoditi kaj je pomembno in brez česa lahko sestavek funkcionira jasno in razumljivo.

Ključne besede se mi zdijo izrednega pomena za članek, saj podobno kot izroček, na kratek in razumljiv način povzamejo besedilo. Bralec približno ve o čem članek govori in lahko presodi, če bo v njem našel iskane podatke. Seveda morajo biti dobro izbrane, kar je kar težko presoditi, kako bi v parih pomembnih besedah vse skupaj povzel. Če so besede izbrane primerno, so vsekakor zelo uporabne.

Ravno pri kazalu se kratki in jedrnati naslovi pokažejo kot uporabni. Osebno sem mnenja, da kazalo ne more biti nepregledno, tudi če je dolgo. Več kot je stvari, ključnih besed, pojmov v kazalu, prej jih bomo našli in manj časa nam bo vzelo. Mislim, da je kazalo pri vseh vrstah besedila pomembno in nepogrešljivo.

Poglavje o povezavah se mi zdi uporabno, saj sem tudi sama mnenja, da je veliko lepše in bolj praktično označiti hiperpovezavo in dolg tekst skriti med oklepaje, čeprav pa priznam, da vzame več dela in kar nekaj znanja. Tudi sama moram to še malo bolj natančno preklikati.

Gostobesednost opažam pri večini člankov, seveda tudi pri sebi. Nekako imamo v mislih, da te 'olepševalce' besedila moramo dodajati. Lepše se nam sliši in počasi nam pride tako pod kožo, da drugače ne znamo. Sama sem se odpravljanju tega naučila pri pripravi osnutkov projektnih nalog, saj morajo biti čimkrajši. Tam sem res pazila, ker sem morala. Ko nek tekst prebereš večkrat, vsako branje iz njega izločiš veliko nepotrebnih besed. Bi pa poudarila, da osebno mislim, da je odvisno za kakšen tekst gre. Pri seminarskih nalogah, enciklopedičnih člankih so te besede res odveč, medtem ko pošiljamo kakšno pojasnilo, prošnjo razlago, pa mislim, da so te besede lahko odločilne. Mislim, da lepo vežejo besedilo in velikokrat ustvarijo jasna pomenska razmerja, ki bi jih brez teh besed kdo lahko razumel drugače, celo napačno.

Osebno sem mnenja, da je nerazumljivost prepogost pojav. Največkrat zaradi uporabe prestrokovnih izrazov, ki jih narobe postavljamo v kontekst. Osebno raje napišem preprosto, brez uporabe zapletenih besed in dolgih stavkov in tako, da je razumljivo vsem. Bolj in manj izobraženim. Razumljivost teksta mi je zelo pomembna in zelo me moti, če moram besedilo prebrati 3x, da sploh razberem o čem govori, zato sama zelo pazim. Dobro je, da teskt pred oddajo/objavo damo nekomu za prebrati, ki nima pojma o tej stvari. Tako najbolj vidimo, kako razumljivo smo napisali.

Podobno kot nerazumljivost je tudi izguba konteksta pogost pomen. Mislim, da na to premalokrat gledamo, zato poudarjam pomen uvoda in zaključka, kjer v uvodu opredelimo svoje stališče in pičakovanja, v zaključku pa to potrdimo oz. zanikamo in razložimo kako smo do tega prišli in če se ni izteklo pot pričakovanjih kaj je šlo narobe. Osebno mi uvod in zaključek pomenita veliko in sta res pokazatelj kaj točno sem hotela pokazati in kajtočno sem pokazala v nalogi, tekstu.

Strinjam se z avtorjem, da pretirano ponavljanje ni zaželjeno. Žal je tega res preveč. Sama že od nekdaj pazim, da se ne ponavljam in da besedo v kontekstu nadomestim s čimveč različnimi izrazi. Tako v govoru, kot pisno. Mislim, da s tem širimo tudi besedni zaklad, kar je zelo pomembno.

Kar se tiče pristranskosti, mislim, da bi se jo morali v veliki meri izogibati. Z vzdevki ipd. ne bi smeli naslavljati oseb, če ne zaradi drugega, že zaradi spoštovanja, ki naj bi ga kazali do omenjenih. Je pa res, da velikokrat stavke in tekste razumemo tako kot mi hočemo in velikokrat narobe, ali pa kaj preveč posplošimo, čeprav to sploh ni blo mišljeno tako kot smo razumeli. Mislim, da se vsakemu velikokrat zgodi, da sam misli, da je napisal dovolj jasno, bralec pa glede na svoje pretekle izkušnje lahko razume popolnoma drugače, včasih celo nesramno. Previdnost pri tem ni odveč, še vseeno pa se bo našlo veliko narobe razumljenih stavkov.

Poglavje o terminologizaciji se mi zdi zelo uporabno in bi ga priporočila v branje marsikomu, ki še vedno meni, da bo izpadel veliko boljši, če bo v en stavek vključil več terminov in s tem izpadel bolj izobražen, ko ga marsikdo ne bo razumel. Mislim, da je prepost govor, brez zapletenih izrazov veliko bolj zaželen. Termini naj se uporabljajo v strokovnih krogih, kjer vsi vse razumejo in kjer je to primerno.

Mislim, da je uporaba moškega spola v takih primerih praktična in upravičena in da se ženske ne počutimo zapostavljene. Če pa katera se, pa naj natipka par strani dolg članek v obeh oblikah in verjamem, da bo kmalu razumela zakaj gre.

Glede rivalstva med lokalnim in nacionalnih se mi zdi popolnoma neumesno. Veliko je strokovnajkov doma, veliko po svetu in mislim, da bi s sodelovanjem dosegli veliko več kot z rivalstvom.

Kar se tiče govorne prezentacije se popolnoma strinjam z napisanim in tudi sama opažam, da se večina govorcev tega drži. Mislim, da zadnja leta hodi v ospredje ravno nastopanje in da je slabih govorcev vedno manj, saj je tudi publika bolj kritična. Kvaliteten nastop, govor, se mi zdi izrednega pomena in prav je, da je temu posvečeno veliko pozornosti. Konec koncev je to, kako podajamo znanje za nekatere poklice veliko bolj pomembno in odločilno kot samo znanje.

Poglavje o prosojnicah je kar izčrpno in uporabno, saj obravnava pozitivne, negativne strani tega in nasvete kako le to izboljšati. Sama sem videla že veliko odličnih prosojnic in nekaj zelo slabih. Mislim, da če je prosojnica dobra je zelo uporabna tako za govorca, kot poslušalca. Je pa res, da potem hitro mislimo, da je na prosojnici vse, kar bi morali vedeti, zato nas lahko hitro zavede. Mislim, da je izdelati dobro prosojnico zelo težko delo.

Pisanje o fotografiji je zelo obsežno in poučno. Sama nisem vedela, da je vse tako strogo, kar se tiče fotografij. Kaj se mi zdi sicer nesmiselno in pretirano, vseeno pa poudarjam, da je delo nekoga treba spoštovati, zato je prav, da se avtor pod vsako sliko navede. Razen seveda, če tega sam noče.

Kar se tiče vizualne prezentacije, grafov, tabel, zemljevidov, ter besednega oblaka mislim, da je stvar zelo uporabna, če to naredimo res pregledno in preprosto. Preveč podatkov v tabeli in grafikonih nas samo še bolj zmede, zato mislim, da če so podatki predstavljeni smiselno, zares velja, da slika pove več kot tisoč besed.


Vaja (skrči razvlečene izvlečke)[uredi]

Besedili pred skrčenjem[uredi]

Marja Boršnik je v svojih razpravah med drugim pisala tudi o slovenski poljudni književnosti, pri čemer velja izpostaviti njeno stališče, da sta v kakovostni poljudni književnosti etika in estetika pomembnejši od poučnosti. Literarna zgodovinarka v teh svojih člankih zasleduje predvsem dvoje: depedagogizacijo poljudne književnosti ter igro (njen vsebinski in/ali oblikovni element) in humor kot pomembni sestavini tovrstnega slovstva. Z zagovarjanjem umetniške vrednosti literarnega dela pred poučno uporabnostjo je Marja Boršnik med prvimi vzpostavila standard vrednotenja poljudne književnosti, ki velja še danes.

Pričujoči sestavek hoče opozoriti na bistvene literarnovedne značilnosti umetne pravljice in vsaj skicirati njeno literarnovedno podobo. To poskuša na podlagi razčlenjevanja vsebine in metodologije samostojnih knjižnih izdaj pravljic, ki jih je med 1900 in 1950 izšlo kar lepo število, začenši s Skok, Cmok in Jokica Ljube Prenner (1929). Največkrat gre za pravljice Hansa Christiana Andersena; brez vsestranskega upoštevanja njegovega dela si sodobne teorije umetne pravljice ni mogoče misliti.

Besedili po skrčenju[uredi]

Marja Boršnik je v razpravah pisala o slovenski poljudni književnosti, izpostaviti velja njeno stališče, da sta v kakovostni poljudni književnosti etika in estetika pomembnejši od poučnosti. Literarna zgodovinarka v člankih zasleduje dvoje: depedagogizacijo poljudne književnosti ter igro (njen vsebinski in/ali oblikovni element) in humor kot pomembni sestavini slovstva. Z zagovarjanjem umetniške vrednosti literarnega dela pred poučno uporabnostjo je Marja Boršnik med prvimi vzpostavila standard vrednotenja poljudne književnosti.

Sestavek opozarja na literarnovedne značilnosti umetne pravljice in ponazarja njeno literarnovedno podobo. Na podlagi razčlenjevanja vsebine in metodologije samostojnih knjižnih izdaj pravljic, ki jih je med 1900 in 1950 izšlo kar lepo število, začenši s Skok, Cmok in Jokica Ljube Prenner (1929). Gre za pravljice Hansa Christiana Andersena; brez upoštevanja njegovega dela si sodobne teorije umetne pravljice ni mogoče misliti.

SlovLit (ogled članka in komentar)[uredi]

Komentar[uredi]

Ker na moj rojstni datum, 23.8 ni bilo letos nobene objave, sem se odločila, da izberem članek objavljen čimbližje temu datumu. To je članek z dne 21.8.2015.

Objava govori o iskanju sodelavcev, objavi knjige, Pahorjevem praznovanju ter o rastoči knjigi, to so kot nekakšne ključne besede objave tega dne.

Kar se tiče prve objave opazimo, da je ga. Elena Cerkvenič pisala na SlovLit, s prošnjo, pobudo, da iščejo sodelavce, ki bi bili pripravljeni narediti fotografije tabel z ženskimi avtoricami Slovenk, po katerih so poimenovane šole, vrtci, uradi itd. zamejstvu, drugje v tujini in v Sloveniji. Navaja, da nameravajo za vsako izmed avtoric narediti večjezično razstavo. Pobudo daje vsedržavno italijansko društvo Toponomastica femminile/ Ženska toponomastika v sodelovanju s tržaškim DSI-Društvom slovenskih izobražencev. Poziva, naj fotografije pošljejo na njen e-mail naslov.

Druga objava govori o Pahorjevem praznovanju, ga. Vladka Tucovič je pisala na SlovLit, kot vabilo na nekakšno srečanje v zvezi z Pahorjevim 102. rojstnim dnem. Na kratko je povedala program tega dogodka, sodelujoče avtorje in seveda kraj in čas dogodka.

Kot "nalepke", kategorije, ključne besede k prvem članku bi dodala še: slovenske avtorice, Slovenci v zamejstvu, Slovenci v tujini, razstava o avtorjih, večjezičnost.

K drugem članku pa bi dodala naslednje ključne besede: Boris Pahor, označila bi ostale sodelujoče in omenjene naslove knjig.

Vir[uredi]

https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2015/005251.html

Nova pisarija (poglavje Žanri)[uredi]

Žanri[uredi]

Osebno se strinjam z avtorjem, da je potrebno način in slog pisanja prilagoditi mestu objave in ciljnemu bralcu. Seveda je objava odvisna tudi od strokovnosti teme in mesto objave. Če pišemo o neki temi poglobljeno, npr. v strokovnem članku in vemo, da bo to objavljeno npr. v strokovni reviji, kjer bodo ciljni bralci predvsem ljudje iste stroke, si bomo privoščili morda globji vpogled, ne bomo razlagali osnovnih stvari, za katere domnevamo, da jih večina pozna, uporabljali bomo tudi kakšne žargonske, strokovne besede. Medtem ko lahko enako o enaki temi pišemo, razlagamo tudi za druge ciljne bralce, mogoče ne iz naše stroke, torej bo naš članek objavljen v kakšnem splošnem časopisu, spletnem portalu, pa bo način našega pisanja drugačen. Predvidevam, da bomo začeli z osnovami in stopnjevali do neke splošne meje in pustili izjeme ter podrobnosti za kdaj drugič. Ne bomo uporabljali žargonskih, strokovnih besed, ampak besede, ki jih razume večina ljudi s splošno izobrazbo, vseeno pa dovolj natančne, da bralcu to temo čimbolj natančno opišemo.

Šolsko pisanje[uredi]

Kar se tiče šolskega pisanja menim, da je velikokrat, v večini primerov zelo pristransko. Gre se namreč za oceno in dijak, študent navede v nalogi take podatke, kot jih hoče slišati profesor, tudi v primeru, ko se s tem ne strinja. Strinjam se, da je večina tem takšnih, da je o določeni temi znana že neka splošna resnica in tako pač je, vseeno pa so primeri, ko se dijak, študent postavita na profesorjevo stran, profesorjevo mnenje, samo zato, da bi dobil dobro oceno. To se mi zdi zelo nestrokovno, grdo in zavajajoče. Vseeno, ljudje, ki to predstavitev poslušajo, ponavadi nimajo predznanja o tej stvari in napačno je, da je tema predstavljena samo iz enega zornega kota, npr. samo pozitivna ali samo negativna. Velikokrat si tako ustvarimo napačno mnenje. Podoben pojav zasledimo na televiziji. Tudi sama sem bila priča taki situaciji, ko smo v srednji šoli pri enem predmetu poslušali objektivno razlago gensko spremenjenih organizmih, predstavljene so nam bile pozitivne in negativne strani omenjenega, na podlagi česar smo se sami odločili kako bomo osebno to vrednotili. Sošolec je imel na to temo referat pri drugem predmetu, pri katerem smo za profesorico vedeli, da gensko spremenjene organizme vrednosti negativno, zato je tudi on pri predstavitvi stopil na njeno stran. Če bi bilo v razredu nekaj laikov kar se tiče te stroke, bi tako prevzeli neggatvino menenje, čeprav pozitivnih učinkov niso slišali, da bi se lahko odločili.

Popravljanje[uredi]

Osebno menim, da je prav, da gredo besedila pred kakršnokoli objavo na nek "pregled". Kritična pa sem tudi do popravkov. Popraviti je treba samo tisto, kar je zares narobe, torej, če je kaj narobe zapisano, kar se tiče tipkanja, spuščanja črk ipd. in ostale pravopisne napake, ki onemogočajo razumevanje besedila. Torej slovnične napake, za katere veljajo določena pravila, zakaj je tako in ne drugače. Strinjam se tudi, da se stavki, ki so napisani prezapleteno ali nerazumljivo popravijo, ampak res z najmanjšim možnim posegom. Obsojam pa popravljanje tiste vrste, ko nekdo prečrta pol besedila in napiše s svojimi besedami, pa zato nima drugega razloga kot to, da se njemu tako pač lepše sliši. Mislim, da je to vdor v piščevo zasebnost, mišljenje, razmišljanje. Če ti hočeš objaviti nek članek, ga napišeš ti, s svojimi besedami. Če nekdo vsak tvoj stavek obrne okrog, to ni več tvoj članek, tvoj način pisanja, tvoje besedilo. Mislim, da vsak sam razume določeno stvar, tako kot jo in jo tako tudi opiše. Za to ima svoje besede in svoj slog pisanja, kar je unikatno in ravno to unikatnost mora vsak popravljalec ohraniti.

Komunikacija v stroki[uredi]

E- pošta[uredi]

O e-pošti sem že pisala na začetku svojih člankov in sem še vedno enakega mnenja. Članek se mi zdi zelo uporaben in menim, da bi ga moral prebrati prav vsak, kar bi pripomoglo k učinkovitejšemu in razumljivejšemu sporazumevanju.

Socialna omrežja[uredi]

Sama uporabljam veliko različnih socialnih omrežjih, tako za prosti čas kot tudi za kaj poučnega. In menim da tudi taka so. Lahko so popolna traparija, slabo izkoriščen prosti čas ob igranju igric, pregledovanju slik, kar nikomur ne koristi, lahko pa jih uporabljamo za širjenje koristnih informacij, povabila na dogodke, izmenjevanje mnenj v raznih skupinah ipd. Tako kot pri večini stvari v življenju imajo tudi socialna omrežja pozitivne in negativne plati.

Tvit[uredi]

Twiter je eno od omrežij, ki ga ne uporabljam, zato tudi ne morem podati svojega mnenja. Vsekakor pa podpiram, da je možno objave razdeliti glede na temo, torej ali gre za prosti čas in prostočasne objave ali kakšne bolj strokovne teme, kot so omenjeni romani itd.

Zagovor[uredi]

Zdi se mi uredu, da avtor opiše kako zagovori potekajo. Priznam, da sem si jih sama predstavljala povsem drugače, zato se mi zdi sestavek uporaben, saj tudi nas to v prihodnje čaka.

Literarna kritika[uredi]

Mislim, da so kritike pomemben del današnjega sveta. Ne samo literarne ali strokovne, ampak tudi vse ostale. S kritikami se učimo, spoznavamo napake, da jih lahko odpravimo, zato ne razumem zakaj bi jih razumeli kot nek napad, spopad, provokacijo. Nasprotno! Zahvaliti bi se morali, da si je nekdo vzel čas, prebral, ter napisal svoje mnenje in utemeljitve. Na tem se učimo. Vsekakor mora biti tudi kritika tako napisana. Temeljiti mora na dejstvih, primerih, biti dobro argumentirana, v nasprotnem primeru ni vredna ne našega odziva, komentarja itd.

Enciklopedični članek[uredi]

O enciklopedičnih člankih sem pisala že nekaj poglavij nazaj in še vedno stojim za tem mnenjem.

Biografski članek[uredi]

Tovrstno pisanje se mi zdi zelo uporabno, če je seveda urejeno in če zajema vse možne podatke o avtorju, ki se jih da dobiti. To je zelo koristno in olajša veliko dela. Koristno se mi zdi, da o nekom zveš vse na enem mestu, zato bi tukaj poudarila še pomembnost ključnih besed npr. na wikipediji. Tako si lahko ogledaš enega avtorja, hkrati pa tudi njemu podobne, ki jih najdeš npr. pod ključno besedo avtorji leta 19** in vidimo, kdo je še v tem času ustvarjal, pod npr. rubriko romani ugotovimo kateri še npr. temu podobni romani so izhajali.

Članek o knjigi[uredi]

Tako kot biografski članek, se mi zdi tudi Članek o knjigi zelo uporabna zadeva, če je napisana tako kot je treba. Opremljena s čimveč pomembnimi podatki na enem mestu in opremljena s kategorijami, ki nam odprejo še širši pogled na tisti čas ustvarjanja, podobne romane, dela tistega leta ipd.

Učbeniki[uredi]

Pozdravljam ta članek, ker se mi zdi zares zelo uporaben in menim, da bi ga moral prebrati vsak pisec učbenikov. Na preprost, kratek in jedrnat način opisane glave značilnosti in pravila. Če bi vsak prebral ta članek, bi bili vsi učbeniki idealni, z malo truda. A temu žal ni tako. Veliko učbenikov je sicer zelo uporabnih, slikovitih, prijaznih, medtem ko se na žalost še vedno najdejo monotoni in neznosni učbeniki. Seveda se strinjam, da je učbenih za 1. razred drugačen, kot učbenik, ki dijake pripravlja na maturo, a vseeno, mislim, da tudi kakšen strokoven članek potrebuje kakšno popestritev s sliko, grafom, tabelo. Če ne zaradi drugega, zaradi lažje ponazoritve podatkov, ki jih vsebuje.

Strokovni blog[uredi]

O blogih ne vem veliko, ker se sama z njimi ne ukvarjam, pa tudi berem jih bolj malo. Se mi pa nekateri zdijo uporabni, predvsem se mi zdi blog primeren za potopisna besedila, kjer spremljamo potovanje nekoga po deželah skozi njegove oči, izkušnje, pripetljaje. Tovrstna besedila se mi zdijo najbolj primerna za dotično objavo.

Spletni forumi[uredi]

Kar se tiče forumov sem pisala že prejšnjič, pa vendar bi šeenkrat poudarila. Sama imam s forumi večinoma slabe izkušnje. Nikoli nisem izvedela nič koristnega, iskanje informacij pa so mi dodatno onemogočali nestrpni uporabniki z žaljivimi razpravami in nepotrebnimi pogovori, komentarji, zato tovrstnega pisanja ne prakticiram pri iskanju informacij. Je pa res, da se s strokovnimi forumi še nisem srečala, se bom pa sedaj, v naslednjih minutah, ko bom pregledala slovLit.



Sestava bibliografskega članka o literarnih zgodovinarjih[uredi]

NASLOV (ime in priimek)

Kot nekakšen UVOD, kjer so opisana področja, ki jih / jih je strokovnjak pokrival. (slovenski slovenist, literarni zgodovinar in teoretik, pisatelj in politik, raziskovalka mladinske književnosti ter mladinskega in šolskega knjižničarstva, kritik, literarni teoretik, esejist, utemeljitel slovenske primerjalne književnosti itd.) V sklopu UVODA izvemo še datum in kraj rojstva, ter datum in kraj smrti, če je že pokojen. Ponavadi je članku priložena tudi fotografija.

Sledi poglavje ŽIVLENJE, v katerem izvemo podatke o življenju, predvsem tiste, ki se tičejo njegovega ustvarjanja. Torej, o njegovi izobrazbi in o poklicni poti. Npr. kje je obiskoval šolo, kaj je študiral, kje je delal, katera pomembna predavanja je imel, katere nagrade je prejel ipd.

Sledi poglavje DELO, kjer bolj natančno zvemo o njegovih delih. Seveda so zajeta tista najbolj pomembna, najbolj odmevna dela. Izvemo v katerih časopisih je objavljal, če je bil urednik katerega od njih, katere zbirke je objavil, posamezna dela, kritike, včasih tudi pomembne članke ali eseje.

Sledi poglavje IZBRANA BIBILOGRAFIJA, kjer so navedena dela, ki se avtorju članka zdijo pomembna, posebna, ki so kakorkoli povezana z objavo, torej ni nujno, da so to zgolj njegova dela, lahko so tudi članki, knjige drugih, ki so o njem pisali. Znotraj poglavja Izbrane bibliografije so možna tudi podpoglaja, razdelitve na npr. (monografije, uredniško delo, življenjepisi itd.)

Nato so navedeni še VIRI, po katerih je članek sestavljen, ter ZUNANJE POVEZAVE, ki so bile v pomoč pri pisavi članka, pod poglavjem GLEJ TUDI pa najdemo smiselne povezave na ostale članke, povezane s tem, (npr. seznam slovenskih zgodovinarjev, seznam slovenskih kritikov itd.)

Seveda so navedene tudi KATEGORIJE, kot neke ključne besede, ki članek uvrščajo v več poglavij.

Nova pisarija (poglavje Zgledi)[uredi]

Komentar na prebrano[uredi]

Zgledi[uredi]

Avtor zelo jasno, tudi s konkretnim primerom prikaže kako so v Cobbisu označene "datoteke", ter navede razlike med njimi. Zanimivo, kako je lahko enaka stvar v različnih okoliščinah, portalih drugače označena. Morda bi bilo res bolje, da bi se vse označevalo po "istem kopitu". V vseh storkah in za vse vrste besedil.

Knjiga[uredi]

Mislim, da je to poglavje eno izmed bolj pomembnih, saj večinoma to potrebujemo. Kratko in jedrnato, s slikovitimi primeri in primerjavami med njimi.

Knjiga na bralniku[uredi]

Zanimivo se mi zdi, da viri kar se tiče bralnikov niso urejeni. Saj so potem tudi nesledljivi in mislim, da je to velika napaka. Konec koncev preko bralnikov verjetno velikokrat pride do kršenja avtorskih pravic. Mislim, da bi to moralo biti drugače urejeno, da so viri res pregledni, natančni in sledljivi. Vsekakor se da slediti, povzeti po nekom in navesti knjižno izdajo, ampak že manjša napaka, ki morda pride nehote, pomeni razliko od tistega navedena originala, zato sem mnenja, da bi to morali bolj doledno urediti.

Članek v zborniku[uredi]

Tudi ta članek se mi zdi uporaben in primeren, saj je tovrstnega navajanja, tako kot knjig največ. Avtor zopet primerno in slikovito prikaže konkreten primer in morebitne napake, kar je zelo uporabno in pregledno.

Poglavje[uredi]

Zopet sem izvedela nekaj novega, saj nisem vedela, da se pri več avtorjih avtorji navajajo posebej po poglavjih, kar je sicer logično.

Razprava v reviji[uredi]

Sestavek se mi zdi uporaben, saj pove, da so dovoljene tudi kratice, če gre za objavljanje znotraj stroke, kar se mi zdi zelo praktično. Smiselno se mi zdi tudi to, da označimo vse možne povezave do razprave, saj tako bralec lahko dostopa do vseh objav v povezavi z razpravo.

Članek v časniku[uredi]

Zdi se mi smiselno, da se pri časnikih ne navaja izdaja in številka, saj bi bilo tega preveč in precej nepregledno. Veliko hitreje najdemo članek po datumu in strani, saj je danes že res veliko časnikov, ki že dolgo izhajajo.

Članek na dLibu[uredi]

Glede na to, da veliko navajamo iz dLiba, je članek zares uporaben in zelo dobro predstavi, ne samo navajanje ampak tudi način, kako so na dLibu objavljeni članki, zbirke itd. Zanimivo se mi zdi, da obstajata dve vrsti zapisov, tega prej nisem zasledila. DLib se mi zdi uporaben in priročen, saj je res večina gradiva že objavljena, članek pa tudi hitro najdemo. Res pa je, da smo včasih v dilemi, kako jasno navesti, torej katero povezavo dati, saj nas pripelje samo na naslovno stran, potem šele lahko revijo, časnik itd. lahko odpremo.

Enciklopedijsko geslo[uredi]

Mislim, da so enciklopedični članki eni od najbolj pogostih virov, zato se mi zdi poglavje nujno. Jasno so opisane razlike med različnimi enciklopedijami kar se tiče navajanja. Strinjam se z avtorjem, da je navajanje povezav neestetsko in nesmiselno in prav je, da povezavo primerno preoblikujemo. Mislim pa, da so viri, po straneh, člankih itd. najmanj natančno opisani v enciklopedičnem navajanju.

Forum[uredi]

Prav je, da se naučimo navajati tudi s forumov, a sem vseeno menenja, da smo ljudje na forumih, sploh tistih, ki omogočajo anonimno objavljanje malo preveč pogumni, zato velikokrat pride do sporov, zaničevanja, prepira in je večina forumov neuporabna. Ljudje večino forumov dojemajo kot nekaj nestrokovnega, kjer slovnična in druga pravila ne veljajo, zato sama forum uporabim v zares skrajnih primerih ter ga jemljem kot res obstranski vir v skrajni sili, če ni drugega. Za razliko od wikipedije, kjer je k sreči že zmagala zdrava pamet in razum, ter je v ospredju sodelovanje, ne pa spori.

Spletni tečaj[uredi]

Za spletni tečaj prvič slišim, se mi zdi pa dobra ideja.

Blog[uredi]

Blogi se mi zdijo, za razliko od forumov zelo zanimiva in uporabna zadeva. Blog večinoma upravlja lastnik sam, zato ponavadi ni sporov in nepotrebnih dodatkov, ampak samo besedilo, izkušnje. Tovrstni članki se mi zdijo zelo uporabni, saj so teme opisane subjektivno, z mnenji, ki nas napeljejo k razmišljanju ter strinjanju in nestrinjanju z avtorjem. Mislim, da sama velikokrat črpam in blogov, zato mi bo tovrstno navajenje prišlo prav.

Članek na spletišču[uredi]

Mislim, da je pri navajanju člankov na spletišču velika svoboda. Torej, odvisno kje je objavljeno in kako se odločimo. Kaj omeniti, kaj spustiti. Nek okvir navajanja sicer imamo, naprej pa se sami odločamo, zato mislim, da je smiselno, da če kaj tako na splet objavljamo pomislimo na navajanje in dajemo čim bolj preproste preproste in čim bolj razumljive naslove.

Zapis v podatkovni zbirki[uredi]

Priznam, da s podatkovnimi zbirkami še nisem imela opravka, zato težko komentiram, saj ne vem, kako izgleda.

Diplomska naloga[uredi]

Mislim, da so diplomske naloge dober vir infromacij, sploh če je iz naše stroke, ker se na podatke res lahko zanesemo, zato mislim, da bomo tovrstno navajanje velikokrat potrebovali in se mi zdi dokaj preprosto in smiselno.

Prosojnice, video predavanja, animacija[uredi]

Mislim, da je tovrstnega navajanja veliko, zelo smiselno se mi zdi ob navadbi navesti povezavo, da si jo bralec lahko z enim klikom ogleda.

Zemljevid[uredi]

Zanimivo se mi zdi dejstvo, da ob zemljevidih ponavadi ni avtorjev. Znano mi je sicer, da to urejajo inštituti itd., a vseeno bi pričakovala nekega avtorja, nekoga, ki je odgovoren za to, ne pa tako splošno. Sama sem do sedaj zemljevide označevala kot slike, zato me je posebno navajanje zemljevidov presenetilo. Nikoli še nisem zasledila tovrstnega navajanja.

Fotografija[uredi]

Navajanje fotografij se mi zdi vedno pereča tema. Ker sem tudi sama fotografinja in svoje slike rada objavim, vem, kakšen problem je to. Navajanje je sicer težko in zamudno, vseeno pa ni prav, če ob sliki, ki je last nekoga drugega ne navedemo čigava je. Smiselno se mi zdi tudi opremljanje s kazalom, saj je tako bolj pregledno in jasno. koliko slik je, ter na kateri strani. Mislim, da je k vsaki sliki potrebno pripisati komentar in opredeliti kaj opisuje.

Risba[uredi]

Glasbeno delo[uredi]

Zdi se mi pravilno, da glasbena dela slovenimo.

Radijska, televizijska oddaja in film[uredi]

Zdi se mi prav, da se pri oddajah, filmih itd. navedejo vsi, ki so kakokrkoli sodelovali, a vendar bi morali to storiti malo bolj pregledno. Morda poudariti tiste najbolj pomembnnih, jih razdeliti po skupinah, ali pa predvajati počasneje. Prkatično to navajanje nikomur ne služi- samo da zadovolji standard o navajanju in nihče nima nič od tega. Menim, da bi to moralo biti drugače urejeno. Kar se tiče filmov, mislim, da bi bilo smiselno zraven dodati še kakšno povezavo na osnutek "triller" filma oz. posnetek celotnega filma, če je le ta dostopen.

Napake pri citiranju[uredi]

Mislim, da je citiranje zahtevna stvar, vseeno pa pomembna in je ne smemo jemati kot nekaj površnega. Prav je, da so dela navedena tako kot je treba, če ne zaradi drugega, že zaradi spoštovanja do avtorja in bralca, ki bi si želel zadevo ogledati v izvirniku.

Navajanje na wikipediji[uredi]

Mislim, da bi bilo res potrebno poeenotiti citranje in npr. oblike citiranja, okvirje nekje navesti, npr., med orodji, predlogami.

Nova pisarija (od Navajanja do Zgledov)[uredi]

Komentar na prebrano[uredi]

Navajanje[uredi]

Kar se tiče navajanja mislim, da je to ena najpomembnejših tem, vsaj kar se tiče vsega pisanja in objavljanja. Veliko ljudi navajanje jemlje kot muko, osebno pa se mi zdi to zelo pomemben del. Strinjam se, da je navajanje del vsakega članka ali teksta. Drugače ne gre. Danes, v poplavi člankov in besedil, ga praktično ni junaka, ki bi nekaj na novo odkril in pisal od čistega začetka. Sigurno se na večih delih na koga sklicuje, ga povzema itd. In mislim da je prav, da se to pove. To ne izraža nekega kopiranja in občutka, da avtor članka, nič ne ve o tem, da zato povzema druge, ampak pove tudi, da se z nekom strinja, ga podpira in spoštuje njegovo delo, strokovnost, misli itd. In prav je, da se pove koga. Ne zato, da bi se ga izpostavljalo kot heroja in junaka, ampak za to, da se ohrani identiteta izjave, kdo tako misli in kdo je tako rekel. Mislim, da nikomur ni všeč, če nekdo nekaj napiše, nato nekdo kopira in se on izdaja za avtorja in na koncu on izpade heroj. Vsak mora stati za svojimi dobrimi in včasih tudi slabimi izjavami in stavki, biti na to ponosen itd. Prav je, da se avtorja navede. Presentila pa me je informacija, o "količini" dovoljenega, 20% citiranja v besedilih, to informacijo sem zasledila prvič.

Prepisovanja[uredi]

Na tem delu bi se navezala še na prejšnji prispevek o navajanju in ju primerjala. Mislim, da je navajanje dobrodošlo, saj v tej poplavi člankov o praktično vsaki možni temi nihče ne mora napisati nekaj čisto svojega in odkrivati tople vode, če je odkrita že prej v tisočih člankih, to se zavedam. Ampak to je potrebno primerno označiti. Medtem ko prepisovanje obsojam, saj je to dejansko kraja intelektualne lastnine, idej. Če nekoga navedmo kot avtorja, pomeni, da ga cenimo in spoštujemo, tako kot tudi njegovo znanje. Če pa samo prepišemo, pa mu dejansko znanje in idejo ukrademo, kar je vredno obsojanja.

Citatna industrija[uredi]

Faktor vpliva[uredi]

Mislim, da je faktor vpliva potrebno dojemati z distance, saj podatki ne morajo biti ravno zanesljivi, vseeno je veliko neoznačenih citatov, nenavedenih citatov ipd., zato osebno mislim, da je tako štetje nesmiselno, saj ima prevelika odstopanja in jih je potrebno jemati z veliko rezervo. Lahko pa je kot nek pozitiven "feedback", 'povratna informacija', če objavimo nek članek in spremljamo koliko klikov dobimo in jih dobimo več kot je pričakovano, ker nimamo občutka koliko ljudi dejansko to stran bere.

Slovenske znanstvene revije[uredi]

Presenečena sem nad številom slovenskih znanstvenih revij, saj sem mislila, da jih je manj. Številka me je pozitivno presenetila, pozitivno pa me je presenetilo tudi število bibliografskih zbirk slavistične revije.

Citatni slogi[uredi]

Zanimivo je, da citiranje ni enotno in da ločujemo toliko različnih slogov. Prav je, da za to obstajajo neka pravila, enotna (vsaj) znotraj neke stroke, saj je s tem zagotovljena sledilnost in sklicevanje na določene odseke besedila. Avtor zares smiselno in razvidno na konkretnem primeru pokaže razlike med citiranji, kar se mi zdi zelo uporabno.

Opombe[uredi]

Opombe pod črto se mi zdijo smiselne, v primerih, ko zares moramo nekaj obrazložiti in je zares pomembno za razumevanje in ta pomen ne mora počakati do konca članka, drugače se mi zdijo opombe na koncu članka in navajanje literature, avtorjev na koncu članka veliko bolj pregledne, urejene in smiselne. Ne dolgo nazaj sem namreč zasledila knjigo, ki je imela na vsaki strani vsaj 5 označenih opomb in podpisanih pod črto, kar je zelo motilo mojo pozornost in branje, saj sem nenehno skakala po besedilu in iskala kje naj nadaljujem, zato sem glede tega postala malo bolj kritična.

Kratki sklici[uredi]

Sklicev v besedilih zasledim izredno malo, zato imam premalo izkušenj, da bi lahko to komentirala.

Označevanje navedkov[uredi]

Osebno sem mnenja, da morajo biti navedki primerno označeni in sledljivi, torej, da lahko vsak najde določen navedek točno tam in v taki obliki kot je označeno, navedeno.

Od kod vse citiramo[uredi]

Strinjam se, da citiramo praktično že iz vseh virov, dodala bi samo še, da moramo biti pri tem pozorni in res preceniti kaj je zaupanja vreden vir in kaj ne.

Viri in literarura[uredi]

Članek me je kar malo presenetil z dvema novima informacijama. Priznam, da sama prvič slišim za razliko med virom in literaturo, vedno so nas nekako učili, da je to ena in isto. Avtor na zelo preprost in razumljiv način pove razliko, zato si jo bom zagotovo zapomnila. Presenetila pa me je tudi informacija o primarnih in sekundarnih virih, tudi to sem zasledila prvič, ampak se mi po prebranem zdi logična in smiselna členitev in prav je, da se tako razčlenjuje in ločuje.

Zaslon in papir[uredi]

Mislim, da je navajanje na zaslonu za avtorja kot tudi za bralca veliko lažje, boljše in bolj uporabno, saj lahko doda neposredno povezavo, kar omogoča hitrejše iskanje želenih informacij.


Nova pisarija (od Avtorstva do Navajanja)[uredi]

Slovarček manj znanih besed[uredi]

  • metuzalem zelo star človek, zlasti moški

Komentar na prebrano[uredi]

Avtorstvo[uredi]

Kot že večkrat omenjeno, osebno močno obsojam ljudi, ki namenoma podajajo napačne podatke in ne vidim nobenega smisla v tem. Veliko pa je tudi primerov, ko nekdo prebere dva, tri, članke o neki temi in se ima za profesionalca, v resnici pa je čisti laik. Tako početje je zelo neodgovorno in nesmiselno in mislim, da bi morala biti meja med laiki in strokovnjaki, vsaj kar se tiče res pomembnih, znanstvenih podatkov, analiz, raziskav dobro začrtana, nekako bolj sledljiva in nadzorovana. Največji problem je, ko nek tak laik napiše nek članek, in nekdo, ki o tej temi nima pojma, ker pač ni s tega področja to bere in prevzame napačne podatke, v zaupanju, da so verodostojni pa jih tudi sam širi naprej. Zato zelo pozdravljam take portale kot so wikiviri, kjer se članki sproti berejo, popravljajo in dopolnjujejo, namreč veliko strani te možnosti nima in članki ostanejo napačni, nespremenjeni in neresnični.

Strokovno recenziranje[uredi]

Zelo podpiram strogost recenziranja, kar se tiče objav v znanstvenih revijah itd., saj menim, da bi javne objave morale biti zares pravopisno brezhibne. Razumem pa tudi, da nekdo, ki je strokovnjak za druga, npr. naravoslovna področja, kljub temu da izda, napiše veliko člankov, ko podaja znanje, ne more znati vseh pravopisnih pravil na pamet. Njemu je bolj pomembna storkovnost in navajanje posebnih, strokovnih, pravilnih podatkov z njegovega področja kot pravopis, ki je bolj pomemben nam, ki se s tem ukvarjajo, kar sama popolnoma razumem. Seveda je potrebno neko osnovno znanje postavljanja vejic, ločil itd., kot nek odraz splošne izobrazbe, a vseeno verjamem, da se nekomu, ki se s tem ne ukvarja vsak dan dolgi in kratki pomišljaji zdijo nepotrebnokompliciranje. Zato je prav, da imamo na tem področju svoje strokovanjke, ki se s tem ukvarjajo, ker roko na srce, tega ni malo in mislim, da si nek naravoslovec, ki se z lektoriranjem in res pravilnim pisanjem ne ukvarja vsak dan tega ne bi zapomnil oz., bi sproti, med pisanjem enega in drugega članka, ki jih verjetno ne napiše deset na mesec določena pravila že zamešal ali pozabil. Seveda pa se strinjam, da morajo biti objave brezhibne, kar se tiče pravopisa in da gredo skozi roke recenzorjev. Vsak je strokovnjak za svoje področje. Tako kot mi, družboslovci vemo podrobnosti o svojih temah in osnove npr. o naravoslovju, tako naravoslovci vedo podrobnosti o svojih temah in osnove o npr. pravopisu, za poglobljene informacije pa vprašamo strokovnjake s tega področja.

Digitalna pismenost[uredi]

To poglavje se mi zdi zelo uporabno saj na preprost in hiter način zvemo vse osnovne podatke o digitalni pismenosti, od razlage različnih formatov do sestave konkretnega članka. Mislim, da bi si to poglavje moral prebrati prav vsak, saj je res preprost in zelo uporaben kar se tiče pisanja in delovanja wiki portalov.



Nova pisarija (od Bralca do Kredibilnosti)[uredi]

Slovarček manj znanih besed[uredi]

  • diseminacija razširjenje bolezenskih klic po telesu
  • entuziast kdor se zelo navdušuje za kaj in navdušeno tudi dela, navdušenec
  • larpurlartizem larpurlartizem v 19. stoletju umetniško ustvarjanje, ki izhaja iz tega nazora

Komentar na prebrano[uredi]

Bralec, prosti dostop[uredi]

V celoti se popolnoma strinjam s prebranim. Mislim, da sta izobrazba in znanje izrednega pomena in da bi bilo prav, da bi bilo tovrstno gradivo zastonj, kot tudi ogledi v poučnih muzejih, galerijah. Mislim, da bi morala biti izobraženost prebivalcev za državo pomembna. Če že ne bi bilo vso gradivo prosto dostopno, bi lahko uredili prosto dostopnost vsaj tistim, ki poučujejo, torej znanstvenim knjigam, muzejem in poučnim galerijam, razstavam, predstavam. Kar se tiče leposlovja in npr. privatnih razstav, nepoučnih predstav, ki so del sproščanja oz. prostega časa, kot nekega luksuza, dodatne vrednosti pa bi se lahko zaračunavalo, če je denar res tak problem. Mislim pa tudi, da se ljudje premalo upiramo, konec koncev, če nihče tega ne bi kupoval, bi verjetno ubrali kakšno drugo taktiko, drug sistem. Dokler bomo naivno plačevali, bo pač tako. Predvidevam, da je ta denar in nedostopnost povezana tudi z avtorskimi pravicami, o katerih sem pisala že prejšnjič. Mislim, da je zakonodaja kar se tega tiče preveč poostrena in komplicirana, h krati pa se zavedam, da je nek avtor ponosen na svoje delo, zato se bori za to, da je to njegovo in samo njegovo delo. Kar je tudi prav. Mnogi se tega ne zavedajo in mislim, da če bi ljudje vedno navedli avtorja in imeli bolj spoštljiv odnos do navajanja avtorjev, bi bile stvari drugačne. Avtorji ne bi imeli tako "pasjega" odnosa in navezanosti na pravilnik o avtorstvu, ker ga sploh ne bi potrebovali.

Založbe[uredi]

Priznam, da o založbah nikoli nisem razmišljala na tako zajedalski način, kot je opisan v poglavju, pa vendar, ko malo razmislim, so navedena dejstva logična in verjetna. Konec koncev živimo v svetu, ko se vsak bori za vsak cent. Nekateri celo z goljufijo ter lažnimi obljubami, med katere sodijo tudi založbe. Mislim, da živimo v času, ko si knjige priporočamo med seboj, veliko preberemo raznih reklam ipd., zato je zavajanje, da založba poveča prodajo zares mimo. Zelo grd se mi zdi tudi njihov odnos do digitalizacije, torej tožbe proti ipd. Če bi založbe res opravljale prvotno funkcijo, funkcijo, zaradi katere so nastale, torej širjenje in spodbujanje branja in posledično izobraženosti bi morale ta projekt podpirati, sodelovati in podati roko, ne pa zaustavljati in pod noge metati polena.

Repozitoriji[uredi]

Poglavje se mi zdi zelo uporabno in poučno saj sama o teh objavah, urejanjih ipd. res ne vem veliko. Všeč mi je avtorjevo razmišljanje, da se veseli vsakega klika na njegovo stran in da se ne obremenjuje s tem, kolikokrat je bil citiran in kolikokrat "zamolčan", kolikokrat je nekdo rekel, napisal njegovo misel, razmišljanje, brez da bi ga navedel. Lepo je sicer, povedati na "čigavem zeljniku je zraslo", pa vendar, se svet ne bo sesul, pa tudi mi ne bomo na beraški palici, če kdaj kdo uporabi našo misel in ne navede avtorja, konec koncev, že to, da si je izbral prav našo misel, se strinjal z njo in jo postavil kot dober zgled nam da nek dober občutek zadovoljstva in pomembnosti, kar pa tudi šteje. Uporabni se mi zdijo tudi avtorjevi predlogi kar se tiče financiranja, avtorstva ipd.

Varovanje zasebnosti[uredi]

Zanimivo poglavje, ki da misliti. Osebno sodim med danes redko "vrsto" ljudi, ki življenje in ljudi doživlja s polno mero optimizma in verjame, da so vsi pošteni in v redu. Priznam, da se ničkolikokrat opečem, ampak zaradi ene slabe izkušnje, si ostali, ki so pošteni in pravični ne zaslužijo, da bi jih, zaradi tistih slabih grdo gledala. Na žalost, je danes tako, da je prevladal negativizem. V vsaki stvari polno dvomov in očitkov. Mislim, da splošno res velja, da če k neki stvari pristopiš z negativizmom, dvomi, se bo sigurno zgodilo nekaj negativnega. Če pristopiš optimističen, poln zagona in energije, pa stvar uspe. Mogoče ne tako, kot si si predstavljal, ampak vseeno na stvar gledaš drugače. Spremeniš kakšen cilj, pot, pa vseeno stvar uspe. Ne razumem, zakaj smo tako nezaupljivi do ostalih in na sploh do vseh situacij. Vsak bi bil rad zavit v vato in siguren, da se mu nič žalega ne bo zgodilo, vsak bi rad neka zagotovila, vsak bi rad živel neko svoje življenje. Škoda, ker se ne zavedamo več, da več glav več ve in da več ljudi lahko doseže več, kot vsak v svojo smer. Večina se jih sklicuje na zgodovino- več množic kot je bilo hujši spopadi so se dogajali, ampak širše pa ne razmišlja. Slovenija se nikoli ne bi odcepila, če ne bi bili skupaj in enotni. Vsaka palica ima dva konca. In neumno in neodgovorno je povzemati samo tisto, kar nam ugaja in kar nam je všeč. Treba je razmišljati širše in predvsem pozitivno! Čeprav ljudje tako zelo komplicirajo in ločujejo javno in zasebno, bog ne daj na strani šole objaviti fotografijo otroka, po drugi strani pa npr. mame same na družbena omrežja objavljajo slike z družinskih izletov, kar je veliko bolj nevarno in neodgovorno, ampak na žalost večina ljudi danes javno in zasebno, ter varno in rizično ne razume, tako kot bi bilo dobrodošlo in odgovorno.

Kredibilnost[uredi]

Članek govori o kredibilnosti, verodostojnosti ali zaupanju. Sama osebno res ne razumem, zakaj bi kdo namerno, z napačnimi informacijami hotel nekomu škodovati, ampak vem, da se to dogaja. Takih ljudi res ne razumem. Namesto, da bi šel ven, užival v naravi in imel kaj od tega, sedi doma in tipka neresnične članke, samo zato, da nekomu poda napačno informacije. Res ne razumem, v čemu je čar. Se pa strinjam, da so internetni viri včasih zelo uporabni in strokovni, na žalost pa je veliko člankov, ki niso zaupanja vredni. Konec koncev, tudi izbiranje, ter ugotavljanje verodostojnosti, pravilnosti, odločanje ipd. so nekaj, kar prinaša življenje in s čimer se srečujemo vsak dan. Podpiram bralčevo mnenje, da je nezaupanje mlajšim avtorjem velikokrat nesmisleno. Konec koncev je včasih tudi obratno- starejši imajo sicer več izkušenj, teorijo pa so pozabili. In tudi to je lahko problem, ki ga nihče ne izpostavlja, velikokrat pomislimo samo na malo izkušenj, kar je včasih manj moteče, kot veliko izkušenj in slaba teorija.

Aktivizem[uredi]

Popolnoma se strinjam z avtorjem. Če gledaš na stvari optimistično, pozitivno dojemaš in sprejemaš vse drugače in lepše, tudi stvari se sčasoma "polepšajo" zadeve uredijo. Če ves čas jamramo, se nabira vedno več negativnih stvari, ljudje, ki pa to počnejo pa dosežejo svoj namen in to še z večjim veseljem počnemo. Všeč mi je tudi primerjava zaupanja verodostojnosti ipd. kar se tiče strokovnih člankov in socialnih omrežij, na katere ljudje ne gledajo tako kritično, čeprav so zares vredni veliko dvomov in nezaupanja.

Nova pisarija (od Vaje v pisanju do Bralca)[uredi]

Slovarček manj znanih besed[uredi]

  • sublimen vzvišen, plemenit
  • anahronističen ki ni v skladu z določenim časom ali razmerami

Komentar na prebrano[uredi]

Vaje v pisanju[uredi]

V poglavju avtor razlaga kako, na kakšen način se učimo pisanja, kako je pisanje pomembno in kako se je skozi čas spreminjalo, posodabljalo, sploh v dobi tehnologije. Govori o različnih vajah pisanja ter prepisovanja, ki je prav tako pomembno, čeprav na pogled nesmiselno početje, mislim, da v podzavesti pripomore k marsičemu koristnemu, marsikatero gesto posvojimo, se je navadimo s prepisovanjem, čeprav tega ne zaznamo. V tem poglavju dobimo tudi koristne napotke o uporabi wikivirov, od prvih korakov do zahtevnejših "komand", kar se mi zdi zelo koristno in uporabno, saj je razloženo "po domače" na bralcu razumuljiv, preprost, laičen način. Strinjam se z avtorjem, da je treba slediti "trendom" in mobilizaciji, tehnologiji, napredku. Zakaj si ne bi olajšali dela, če si ga lahko? Vseeno pa kar se pisave tiče, menim, da so nekatere zadeve veliko bolj pristne, če so napisane prostoročno. Pisava se mi zdi, kot neka, samo "moja", "tvoja", "njegova" lastnost, nekaj, s čimer se ločimo od drugih, tako kot z imenom in priimkom. Na računalniku pa, seveda ima vsak svoj način, slog pisanja, ampak mislim, da z načinom pisave izdelku odvzamemo določen del pristnosti. Zagovarjam napredek, tehnologijo, ampak pisava je res kot neka osebna izkaznica človeka, s katero lahko pokaže marsikatero svojo lastnost, po pisavi lahko marsikaj sklepamo. Kar se tiče raznih člankov, seminarskih nalog ipd. mogoče to res ne igra vloge in seveda je tehnologija dobrodošla, da nam olajša delo, ampak kar se tiče pozdravov na razglednici, vabil, sožalij, čestitik ob rojstnih dnevih ipd. pa mislim, da je lepše, če so napisane prostoročno. Osebno to danes zelo cenim, saj je zares redko. Strinjam se z avtorjem, da otroci morajo čimveč prostoročno pisati in menim, da jih danes veliko prehitro "vržemo" v ta svet tehnologije. Mislim, da nekje do 5. razreda ne bi potrebovali računalnika ipd., da bi se zares navadili pisati prostoročno, kasneje, za kakšne projektne naloge ipd., pa je seveda enako pomembna tudi računalniška pismenost. Vse ob svojem času.

Usoda avtorstva[uredi]

O avtorstvu sem veliko komentirala že pri prejšnje, poglavju o avtorju, zato bom dodala samo kar je novega v tem tekstu. Strinjam se z avtorjem, da danes gledamo na avtorje popolnoma drugače kot nekoč. To se odraža tudi pri knjigah, romanih, saj še danes veliko bolj cenimo in spoštujemo "stare", "umrle" avtorje, vsak jih zna našteti vsaj 5, medtem ko o današnjih avtorjih ne govorimo skoraj nič, večinoma, ne poznamo niti imen. Res je, da jih je veliko, pa vseeno, mislim, da danes na celotno obravanvanje sodobnejše literature gledamo drugače. Če beremo starejše romane, epe ipd. je logično da zraven vključimo še družbene razmere, avtorjevo življenje in šele na podlagi tega razlagamo določen tekst. Kar pa se tiče novejših romanov in ostalih zvrsti pa mislim, da kar posplošimo in razlagamo brez dodatega zanimanja. Mogoče zato, ker imamo občutek, da živimo v istem času in da vse razumemo zakaj je kdo kaj napisal, ampak mislim, da bi morali vse tekste obravnavati na tak način- torej se pozanimati o avtorjevem življenjepisu, okolju, razmerah. S tem seveda pokažemo tudi neko spoštovanje, da nam je mar za avtorja, tako kot to počnemo za starejše, npr. Levstika, Trdino itd. Zakonodaja glede avtorja in avtorskih pravic je precej stroga, kar je po eni strani v redu, saj se s tem prepreči kopiranje, ponavljanje, kraja ipd., po drugi strani pa daje občutek neke nedosegljivosti literature, skrivanja, nekih ovir. Popolnoma se strinjam z avtorjem glede kupovanja dragih, "zaščitenih" knjig. Mislim, da živimo v času, ko je že skoraj vse digitalizirano in na voljo vsem in je kupovanje knjig popolnoma nesmiselno. Zakaj ne bi stopili v korak s časom? Razumem, da to za avtorja pomeni manjši dobiček, pa vseeno, kakorkoli je plačan za svoje delo, zakaj bi moral še naprej izkoriščati in vleči to plačilo...

Soavtorstvo[uredi]

Wikiviri so mi osebno všeč ravno zaradi vzpodbujanja sodelovanja in da za nek članek, objavo nisi plačan. Danes je tega izredno malo. Na splošno ni sodelovanja, ampak samo tekmovanje. Kdo bo boljši, kdo hitrejši, kdo več ve ter koliko bo nekdo za določeno objavo, izjavo, informacijo, pomoč plačan? Na wikiviru pa poteka sodelovanje. Kaj je že to? Mislim, da je večina ljudi to popolnoma pozabila. Iz tega vidika wikivire zelo podpiram. Ne tekmuje se za nič, če hočeš prispevati v splošno dobro, lahko popraviš, in nekomu polepšaš dan z informacijo, ki jo išče, koga opozoriš na nepravilnosti, če nočeš, pa enostavno ni treba. Če nekaj urediš, popraviš, prispevaš k skupni dobrobiti nisi plačan materialno ali finančno. Plačan si z občutkom, ki ga ne kupi noben denar. Plačan si z občutkom, da si naredil nekaj dobrega. In tega občutka ne nadomesti nobeno darilo in nobena nagrada. Ta edinstven občutek dobiš s preprostimi malenkostmi, ki marsikomu polepšajo dan, še najbolj pa tebi.

Objavljanje[uredi]

V tem poglavju avtor natančno opiše pot od spisanega članka do objave nekoč in danes. Včasih je bila pot do objave veliko težja in več možnosti, da članek ni bil objavljen, saj je šel čez določene preglede in mnenja, kar pa se mi ne zdi tako slabo. Če že nekaj pišeš, tako, da to vidijo drugi, napiši tako kot je res, brez zavajanja, olepševanja ipd. Čeprav je bilo objavljanje včasih težje, pa je bilo vsaj bolj pregledno in nadzorovano in prav je tako. Danes tega pregledovanja in izločanja ni več, zato se pojavlja veliko neresničnih, nesmiselnih člankov, s polno neresničnimi trditvami. Vsak lahko objavi kar hoče, zato je veliko prenapihovanja, nasilja, ipd. Kar ni prav. Mislim, da bi vseeno morala besedila skozi neke "filtre", hkrati pa se zavedam, da to zaradi številčnosti objav ni mogoče. K sreči vsaj lahko ločimo na zanesljive in nezanesljive strani, ažurirane in neažurirane strani, da se vsaj po tem lahko oreientiramo in pridobivamo resnične, verodostojne podatke in informacije. Še vedno pa je sveta knjiga. Vsaj kar se tiče pridobivanja strokovnih informacij. Uporabni se mi zdijo avtorjevi nasveti o objavljanju besedil na splet, opremljenim s hiperpovezavami ipd., zares koristni nasveti, ki jih sama do sedaj nisem vedela. Strinjam se z avtorjevim mnenjem o javnem in zasebnem. Marsikdo se pomena teh objav ne zaveda ravno "trezno".

Množični um ali pametna množica[uredi]

Avtor v članku zelo jasno razloži pomen množice, nekoč in danes in logično opredeli strahove nekaterih, ter nezaupnaje, negotovost v resničnost, pristnost, člankov na wikipediji. V vseh trditvah se strinjam z avtorjem, saj situacije razloži na konkretnih primerih, ki so me popolnoma prepričali. Verjamem, da misel, da je množica, nevarna, škodljiva, izhaja iz zgodovine in zgodovinskih dogodkov ko so množice skupaj kovale načrte, napadale, se med sabo spodrivale in tekmovale. Danes pa smo čustveno in razvojno toliko dorasli, da vidimo, da to nima smisla, da je teknovalnost (kar se tiče med množicami, v svetu, vojne itd.) veliko bolj zamudna kot sklepanje kompromisov, prijaznost, sodelovanje. Res, da v nekaterih delih sveta še ne, v večini pa. Popolnoma verjamem, da ta strah pred mmožico in tekmovalnost izvirata iz zgodovine, trditev je popolnoma logična in mislim, da se bo počasi ves svet začel zavedati, da s sodelovanjem dosežemo veliko več kot s tekmovanjem. Zato šeenkrat poudarjam, da se mi zdijo wikiviri super, ker spodbujajo sodelovanje in prijazno besedo, ne pa bahanje in tekmovalnost.

Avtorske licence[uredi]

V tem članku avtor skrčeno razloži mislim da skoraj vse, kar se tiče avtorskih licenc. Že od prej sem vedela, da so ti zakoni zelo strogi in zapleteni, ampak priznam, da sem sedaj šele dobila občutek kaj to pomeni. Osebno mislim, da je vse to preveč zaščiteno in v današnjem času tehnologije in digitalizacije popolnoma nesmiselno. Res je, da so avtorji premalo opaženi in cenjeni, ampak mislim, da bi se to dalo rešiti na kakšnem drugačen, bolj prijeten način, kot s takim omejevanjem. Nisem vedela, da obstaja toliko različnih zakonov in niti sanjalo se mi ni, da ti zakoni zajemajo tudi založbe, založnike, bralce, ipd., ter da se da s tem tako služiti in odkupovati, kar po dogovoru, kot na tržnici. Če so že zakoni tako strogi, zakaj so potem tako nesmiselni, da lahko nekdo določeno delo in avtorske pravice kar odkupi? To se mi zdi popolnoma nesmiselno. Če avtor napiše neko delo in tako "ščiti" svoje ime in idejo, naj jo ščiti zaradi imena, pristnosti, osebnega imena, stila, ne pa zaradi denarja in denarnih koristi. Razumem, da od tega živi, ampak vseeno. Če naj bi se zavedal svojega imena in sloga, je popolnoma nesprejemljivo, da ta "ugled" potem kar proda ... Presenečena sem nad strogostjo zakonov, osebno se mi ne zdijo logični, še manj pa uporabni in koristni. Pohvalna pa je avtorjeva razlaga, ki to zapletenost zares dobro in preprosto ponazori in predstavi.


Moje izkušnje s slavistično revijo[uredi]

Splošen komentar revije[uredi]

Pri predavanjih smo dobili izvod slavistične revije, kar je bilo zame prvo srečanje z znanstveno revijo, prej sem namreč imela opravka le s strokovnimi besedili kot so učbeniki in razna besedila. Zato si mogoče niti nisem predstavljala, kako naj bi neka znanstvena revija izgledala. Presenetil me je že zunanji izgled revije, saj si, ponavadi revijo predstavljamo drugače. Predstavo sem si osebno ustvarila na podlagi revij, ki so priloge časopisov itd. Ta pa je precej drugačna. Manjši je že format revije, ter material. Sama si revijo predstavljam kot povoščeno, torej povoščen papir z vabljivo naslovnico, ponavadi z rahlo provokativnimi naslovi, da pritegne našo pozornost. Slavistična znanstvena revija pa ni taka. Ravno nasprotno. Papir je navaden, sicer za naslovnico malo bolj robusten, verjetno iz tehničnih razlogov, na pogled je naslovnica toga in ne kaj vabljiva. Vsebuje naslov in osnovne podatke, kot neko osebno izkaznico, medtem ko vsebine ne razkriva. In prav je tako. Ko sedaj pomislim, je bilo moje mišljenje o revijah in zunanjih naslovnicah neodgovorno, presplošno in nelogično. Morala bi prej pomisliti, da za tako revijo kakšna pompozna "bleščeča", "našarjena", "kičasta", provokativna naslovnica zares ni primerna. Gre namreč za resno, znanstveno literaturo, ki zares ne potrebuje "pompa", da bi jo kdo bral. Bistvo revije ni v privlačnosti in pritegovanju pozornosti ljudi, bistvo in pomen je, da kogar zanima, jo bo z zanimanjem, veseljem in radovednostjo vzel v roke in čital članke in širil obzorja. Glede na to, da je to znanstvena revija bi bile "tipične naslovnice" kot smo jih vajeni iz medijev popolnoma neprimerna in zgrešena odločitev, zato razumem in sprejemam to "togost", resnost in preprostost naslovnice. Za to zvrst je popolnoma primerna in odraža neko resnost, strokovnost. Kar se tiče notranjosti menim, da je smiselno urejena in razporejena, spremenila bi le kolofom (impresum) knjige in sicer ga ne bi natisnila direktno na naslovnico, ampak na en list kasneje, kot smo navajeni iz knjig, saj je tako bolj prostorno in bolj pregledno, v tem primeru pa je res stiska s prostorom. Kolofoma ne bi dajala na isto stran kot vsebine, ampak bi vsebino ločila na naslednji list, prav tako zaradi preglednosti in izgleda. Mislim, da gre v tem primeru zgolj za stisko s prostorom, da je revija natisnjena na manj straneh, zaradi finančnih razlogov. Zelo lepo je ločena vsebina, torej, noben članek se ne začne takoj pod prejšnjim, ampak se začne na svoji strani kar je zelo pregledno. Članki naslovov so poudarjeni, na začetku napisan tudi avtor ter označeno od kod, predvsem s katere fakultete prihaja. Zelo pregledno se mi zdi tudi označevanje naslova članka in avtorja v glavi, na vsaki strani. Opombe v nogi so smiselne in lepo obrazložene ter v besedilu primerno označene. Večina avtorjev je profesorjev, ki so predvsem na začetku, kar se mi zdi smiselno, objavljajo pa tudi drugi. Veliko stvari je ponazorjenih z razpredelnicami, z raznimi delitvami ipd., kar je zelo pregledno in smiselno. Uporabljenih je precej nejezikovnih prvin, kot npr. krepki tisk, delitev besedila na smiselne vrstice, prikaz verzov, rim itd., ki popestrijo besedilo in pripomorejo k večjemu razumevanju ter boljši predstavi določenih podatkov, kjer je to smiselno. Večina člankov je napisana s preprostim jezikom, tako da članke lahko prebira kdorkoli, ki ga to zanima. Ni potrebno, da študira slavistiko. Seveda se najdejo bolj znanstveni članki, pri katerih je določeno predznanje potrebno, ampak pri večini člankov je razloženo preprosto in postopoma, da lahko razume tudi vsak laik, kar osebno zelo podpiram in zagovarjam. Strinjam se, da določeni znanstveni izrazi niso "prevedljivi", ali "posplošljivi", pa vseeno. Kjer se da, zakaj ne bi napisali na preprost način, saj mislim, da s tem pritegnemo več bralcev in verjamem, da bi tudi zanimanje za slovenščino in jezik "naraslo", strah pred "slovenščino" in neznanimi izrazi pa kopnel. Mislim, da bolj ko se približaš preprosti, razumljivi rabi, bolj z veseljem nekdo to posluša, saj ve o čemu govoriš, če pa uporabljaš preveč strokovne izraze, pa sogovorcu vsiliš zavedanje, jaz sem zgoraj, vem vse, ti pa pojma nimaš in me ne razumeš, kar velikokrat sogovorca "pahne" v odklanjanje dodatne razlage, ter mnenje da je to zanj pretežko in popolnoma nezanimivo. Mislim, da s takim izražanjem, ravnanjem naredimo velikokrat več škode kot koristi. Zato zagovarjam čimbolj preprosto razlago, kjer je to mogoče, preprosto a vseeno strokovno, da se razume. Seveda pa vseh izrazov, predvsem strokovnih ni mogoče posplošiti. Ampak, če se da, zakaj ne bi? Splošno mi je revija všeč, večina člankov mi je zanimiva in mislim, da jo bom v nadaljnje redno prebirala.

Izbran članek iz revije[uredi]

O avtorju[uredi]

Nada Šabec je slovenska jezikoslovka. Rojena je 22. aprila 1956, v Postojni. Osnovno šolo je obiskovala v Hruševju in Postojni, tam med leti 1971-1975 pa tudi gimnazijo. V letih 1975-1980 je študirala angleščino in francoščino na ljubljanski filozofski fakulteti. S pomočjo Fulbrightove štipendije je študirala na univerzi v Filadelfiji in tam leta 1985 pridobila znanstveni akademski naslov magisterice. Leta 1993 je na zagrebški filozofski fakulteti doktorirala z disertacijo Lingvistične in sociolingvistične omejitve pri kodnem preklapljanju med angleščino in slovenščino. Nada Šabec je leta 1986 postala pedagoginja in raziskovalka na Oddelku za anglistiko in amerikanistiko, na mariborski pedagoški fakulteti. Objavila je več raziskav, znanstvenih poročil, učbenikov in knjig. Njena bibliografija obsega 302 zapisa. (Povzeto po https://sl.wikipedia.org/wiki/Nada_%C5%A0abec)

Ključne besede[uredi]

  • slovenščina
  • angleščina
  • prostor
  • globalizacija
  • jezikovne spremembe


Komentar o članku Raba slovenščine in angleščine v fizičnem in virtualnem prostoru[uredi]

Omenjen članek govori o različnih načinih uporabe slovenščine in angleščine v fizičnem in virtualnem prostoru danes. V ospredje postavlja razlike angleščine in slovenščine, govorjenev okviru matičnih držav (upošteva notranja odstopanja zaradi knjižnih in narečnih zvrsti) in med rabama, uporabljenima izvem njunih meja. Očiten je velik vpliv globalne angleščine na vse jezike, pri čemer slovenščina ni nikakršna izjema. Avtorica pride do sklepa, da prostor v veliki meri vpliva na razvoj tako slovenščine, kot tudi angleščine, v fizičnih in virtualnih dimenzijah. Poudarja, da razvoj, ki ga je doživela angleščina ni primerljiv z nobenim drugim jezikom, glede na razširjenost rabe angleščine in posledično njene variabilnosti, pa o njenem nadaljnjem razvoju lahko le ugibamo. Kar se tiče vpliva angleščine na slovenščino, pa avtorica poudarja večplastnost. V izobraževalnem sistemu sta namreč prisotna britanski in delno ameriški vpliv, medtem ko je v medijih in vsakdanjem življenju prisoten ameriški. Ameriški vpliv je tudi prevladujoč kar se tiče globalne angleščine, ki intenzivno vdira v slovenščino, predvsem kar zadeva virtualno komunikacijo in je kot taka vir potencialnih jezikovnih sprememb v njej.

Jaz in slovenistika[uredi]

Od kar pomnim zase, pomnim tudi za knjigo. Najprej zahvala pokojni stari mami, ki je svojo izobraženost in narodno zavednost prenesla na svoje otroke, predvsem maminega brata, slovenista in mojo mamo, ki že vse življenje vsakodnevno prebira knjige. Ljubezen do knjig mi je bila praktično položena v zibko. Vsakodnevno uspavanje je kakopak potekalo z branjem pravljic. Mama si nikoli ni rekla, brez veze, da ji kaj berem, saj ne razume, ampak mi je vsako popoldne in vsak večer brala pravljice in na splošno zelo veliko komunicirala z mano, čeprav jo takrat še nisem razumela. Kot otrok sem neverjetno hitro spregovorila. Še danes srečujem ljudi, družinske prijatelje, celo medicinsko sestro, ki me je oskrbovala, pri 2 letih v bolnišnici, ki se še vedno ne morejo načuditi kako hitro sem spregovorila. Zelo sem hvaležna mami, kar se tiče branja pravljic in komuniciranja z mano, saj se je zares dobro obrestovalo. Zagotovo bom to prakticirala tudi pri svojih otrocih. Zahvaljujoč prijateljici, 2 leti starejši od mene sem se naučila brati in pisati. Veliko smo se družili, njena najljubša igra je bila učitelj, učenec. Ona se je ravno naučila pisati in brati, ko sem bila jaz še v vrtcu. Velikokrat sva se igrali "šolo" in tako sem se naučila brati in pisati, torej sem pisala in brala že v mali šoli. Za to sem ji izredno hvaležna, saj sem se brati in pisati naučila skozi prijetno igro. V šoli sem pridno brala bralno značko, ter se udeleževala vseh pogovorov o knjigah, ob knjigah mi je bil čas vedno prijetno preživet. Ko smo v 5. razredu osnovne šole začeli pisati spise, se je moje branje izkazalo za zelo uporabno, saj sem bila vedno izpostavljena kot dober primer, kar je bil seveda rezultat veliko prebranih knjig in vzgoja v tem duhu. Prav tako v srednji šoli, kjer pa sem branje za nekaj časa opustila. Veliko sem se učila in leposlovja, razen domačih branj zares nisem veliko prebirala, kar pa se je hitro poznalo tudi pri spisih. Takrat sem sklenila, da bom ne glede na vse, vsak dan našla vsaj pol ure za knjige. In še danes je tako. To je moj čas, čas, ko odjadram daleč stran in uživam v knjigi. To je del dneva, namenjen samo meni in sproščanju. V srednji šoli smo imeli zares veliko srečo z učiteljico slovenščine. Ljubila je slovenski jezik in to ljubezen prenašala tudi na dijake. Mislim, da ne poznam človeka, ki bi bil tako "zaljubljen" v svoj poklic in imel tako željo, da ga vzljubijo še drugi. Tako doživeta, zanimiva razlaga literarnih del, kot jasna in dosledna razlaga slovnice z odličnimi primeri, zelo veliko zabavnih asociacij ipd. Zahtevala je veliko, kar je tudi prav, ampak vsi smo se z veseljem učili in poslušali njene razlage, ker je iz slovenščine potegnila najsvetlejše plati. Vsak dan bolj pa spoznavam, da je bila res biser. V primerjavi s sošolci opažam, da nas je zares veliko naučila. Na preprost način razložila tudi veliko stvari, ki jih ni bilo v učnem načrtu in zares sem ji hvaležna za ves trud in prijaznost. Mislim, da me študij slovenistike potiho spremlja že od zibke. Res je, da sem o študiju slovenščine razmišljala že v osnovni šoli, nato željo velikokrat opustila in nadomestila z drugimi, ampak vseeno je na koncu zmagala slovenščina, in upam, da s slovenščino zmagam tudi jaz.

Nova pisarija (od Wikiji in šola do Vaje v pisanj)[uredi]

Slovarček manj znanih besed[uredi]

  • uzurpacija nezakonita, nasilna prilastitev
  • postulat zahteva, nujnost
  • benigen nenevaren, neškodljiv
  • adoracija češčenje Boga
  • prgišče prostor med ukrivljenimi prsti in upognjeno dlanjo
  • defetizem mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje

Komentar na prebrano[uredi]

Wikiji in šola[uredi]

V omenjenem poglavju avtor govori o odnosu Wikijev do šole, zajame vse, od osnovnošolskih učencev, srednješolskih dijakov do študentov. Popolnoma se strinjam z avtorjem, da so Wikiviri uporabne in hkrati tudi odgovornosti polne spletne strani. Podpiram idejo, da je na voljo več wikivirov, od bolj relavantnih do tistih, malo manj zahtevnih, namenjenih bolj "treningu" pisanja, kot npr. wikipedija in wikiverza kot slednja. Menim, da osnovnošolski učenec res ni relavanten in dovolj podkovan za pisanje na wikipedijo, saj večina, razen zares redkih izjem, nima niti dovolj znanja kar se tiče slovničnega pisanja, kar mislim, da je za wikipedijo potrebno, kaj šele strokovnosti, ki jo dotičen vir zahteva. Srednješolski dijaki so po mojem mnenju primerni za kakšen članek na wikiverzi, študentje pa že zreli in dovolj podkovani za pisanje na wikipedijo. Mislim, da je pisanje na wikiverzo in wikipedijo dokaj odgovorna zadeva in upam, da se tisti, ki objavljajo tega zavedajo, saj z napačnimi podatki lahko naredijo veliko škode. Pisanje na wikivire omogoča tudi medsebojno sodelovanje in ne tekmovalnosti, kar je v današnjih časih redko, pogrešano in zelo zaželjeno. Pozitivno me je presenetil podatek o hitrem posredovanju na wikipediji, kar se tiče vandalizma.

Avtor[uredi]

Glede na posamezne čase in obdobja mislim, da se ne strinjam z ničemer. Osebno sem mnenja, da je za razumevanje besedila potrebnih veliko različnih podatkov, da lahko besedilo zares proučimo in razumemo, čeprav ga tudi tako lahko popolnoma narobe interpretiramo in razumemo. Mislim, da se zgodba zares "sestavi", ko vemo družbeno-zgodovinsko ozadje, veliko o avtorju, razlog pisanja besedila ipd. Menim, da nam ti "obstranski" podatki velikokrat povedo več o besedilu kot besedilo samo.

Motivacija za pisanje[uredi]

Komentar tega poglavja bom povezala s prejšnjim, torej zoper poudarila, da so podatki, zakaj je neko delo bilo napisano, torej, kakšno motivacijo, povod je imel pisatelj za pisanje zelo pomembni, saj pripomorejo k razumevanju besedila, zakaj, kdo, kdaj ipd. Zagovarjam mnenje avtorja, da je nesmiselno neko besedilo "posesivno" držati zase in ne sprejemati mnenja drugih nekoristno. Mislim, da bi vsak pred objavo, tako literarnih kot strokovnih del dati besedilo v branje nekomu drugemu, ki nima veze z napisanim. Samo tako bi lahko preprečili nerazumevanje besedil, ter besedilo ustrezno opremili. Izbira večini nerazumljivih izrazov namenoma pa se mi zdi odraz, da pisatelj meni, da je nekaj več, češ, kako tega ne razumeš? Potem pa res nisi za nikamor. Menim, da taka besedila niso za branje in da je treba to tudi primerno skritizirati in si prizadevati za to, da je takih "vzvišenih" besedil in pisateljev čimmanj. Po mojem mnenju je to slaba, neuporabna literatura. Žal pa je tako, da smo ljudje na splošno nagnjeni k temu, da se z nečem mučimo, prebiramo, iščemo po slovarjih, samo da bi nekaj na novo izvedeli in se naučili. Kar se tiče strokovnih knjig to podpiram, saj bi bilo smešno, da bi študent medicine zaradi parih latinskih izrazov zaprl knjigo in se predal, potem pa v ordinaciji predpisoval napačne stvari, v strokovnih knjigah so ti izrazi potrebni in smiselni, kar pa ne velja za leposlovje, saj večina ljudi leposlovje bere za zabavo in sprostitev, brez slabega občutka nerazumevanja besedila.

Izbira jezika[uredi]

Osebno sem mnenja, da je treba biti ponosen na svoj jezik in ga uporabljati, promovirati in širiti v največji možni meri. Zelo podpiram zakon o javni rabi slovenščine, čeprav je nanj veliko kritik. Pri prejšnjem branju me je zelo pozitivno presenetil podatek, koliko je v primerjavi z ostalimi jeziki, glede na številčno razmerje objav in prebivalcev slovenščine na wikipediji. Zares pohvalno. Podpiram torej objavljanje tudi strokovnih člankov v slovenskem jeziku, tudi če nimamo vseh izrazov prevedenih. Smiselno se mi zdi tudi dvojezično objavljanje in upam, da se najde čimveč ljudi, ki to prebira in primerja. Pomembno se mi zdi tudi širjenje zgodovine našega jezika in literature širom po svetu, če ne gre drugače, tudi s članki v tujem jeziku, glede naše zgodovine in literature. Mislim, da imamo kar se tega tiče bogato in zanimivo zgodovino in da na to moramo biti ponosni. Morda s članki v tujem jeziku glede borbe za slovenski jezik in ostale dogodke pritegnemo koga, ki ga to zanima in se hoče pobližje spoznati s slovenščino. Zato se mi zdi smiselno tudi označevanje kategorij, ključnih besed in osnutkov v tujih jezikih, saj s tem privabimo tujce, da si ogledajo slovenske članke.

Izbira teme[uredi]

Kar se tiče izbire teme se mi zdi smiselno, da teme izbirajo učitelji oz. profesorji, saj se strinjam, da se večina tem preveč pojavlja. Večinoma se vrtimo okrog ena in istih, že velikokrat slišanih tem, čeprav obstajajo kakšne enako zanimive, mogoče manjkrat predstavljene ali popolnoma neznane teme. Priznam, da si velikokrat mislim, pa kje je dobil/a ravno ta naslov? Saj ni nobene literature. Na koncu pa se izkaže, da jo je veliko, samo poglobiti se je treba in začeti z raziskovanjem. Vsaka tema na svoj način postane zanimiva, sploh neodkrite, neznane teme, so včasih prijetno presenečenje in občutek, da veš nekaj več kot ostali, včasih prija. Tem je seveda veliko in jih nikoli ne bo zmanjkalo, tako ozko usmerjenih, kot takih, ki zajemajo razne kombinacije in pokrivajo več, včasih celo navidez nepovezanih strok.

Nova pisarija (od uvoda do Wikiji in šola)[uredi]

Slovarček manj znanih besed[uredi]

  • samorefleksija nanašanje česa na samega sebe
  • kontraproduktivnost (ni zadetkov)
  • radikalen ki zadeva bistvo, temelj česa in se uresničuje odločno, brez popuščanja; korenit, temeljit
  • impresum podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu
  • ciklostil stroj za razmnoževanje odtisov z matric
  • ekzaminator (ni zadetkov)
  • pasivizacija boriti se proti
  • analfabet kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek
  • paradigma vzorec, primer
  • marginaliziran ki je odrivan, potiskan na rob, obrobje družbenega dogajanja, življenja
  • voluntarizem mišljenje, delovanje, ki temelji predvsem na volji

Komentar na prebrano[uredi]

Uvod[uredi]

Uvod v Novo pisarijo se mi zdi nujen in uporaben, saj v uvodu zvemo vso zgodovino, ki je povezana z Novo pisarijo in na sploh s slovenskim pisanjem. Zvemo tudi, katere teme približno obravnava, komu je namenjena, kaj bomo izvedeli in pri čem nam bodo podatki koristili. Izvemo vse informacije o pisanju Nove pisarije, torej s katerim namenom je napisana, kaj je avtorja spodbudilo k pisanju, kako se je pisanje začelo, kako pogosto avtor obnavlja informacije in podatke.

Kam z avtorjem[uredi]

Veliko izvemo o pogledu avtorja na avtorstvo in s tem povezane "probleme" objavljanja, kopiranja, tiskanja ipd. Avtor nam poda svoje mnenje glede pisane knjige in knjig, zapisov, člankov na spletnem mestu. Izvemo prednosti in slabosti objavljanja na spletnih mestih in s tem povezane nevšečnosti, kot je npr. vandalizem.

Prešernova Nova pisarija[uredi]

Avtor se dotakne tudi Franceta Prešerna, od kogar je tudi "pobral" naslov za svojo spletno knjigo. Pove, od kod naslov izhaja in kaj je Prešeren pod tem naslovom objavljal.

Povezava Prešernove Nove pisarije in te, sodobne, se mi zdi smiselna, naslov pa izviren, saj je Prešeren v svoji omenjal nepismenost, oz. nestrokovnost, pri pisanju, dejal je: "De zdéj – ko že na Kranjskem vsak pisari, že bukve vsak šušmár dajè med ljúdi", ta, Nova pisarija pa vsebuje ravno kot nekakšna navodila, recepte, razlage za pravilno pisanje, zato se mi zdi povezava z naslovom primerna, seveda pa je treba to povezavo razložiti- od kod izhaja, tako kot je to storil tudi avtor, tako knjiga Nova pisarija dobi še globji pomen.

Pismenost[uredi]

V poglavju pismenosti nam avtor skozi različne vidike in primere poskuša razložiti kako se je pojem "pismenost" razvijal, dopolnjeval. Z novo tehnologijo, je prišlo tudi več pojmov, ukazov, ipd. kar je tudi pojem "pismenost" razširilo. Avtor razmišlja zelo široko in vsako misel podkrepi s primerom, kar poveča bralčevo zanimanje in na podlagi primera si hitreje predstavlja o čem točno avtor govori. Navedenih je veliko primerov, ki jih sama, na "prvo oko" ne bi povezala s pismenostjo, z avtorjevo razlago in primerom, pa dejansko najdem logično in pomembno povezavo.

Zagovarjam mnenje avtorja, da je treba slediti razvoju in tehnologiji. K sreči je tako, da se vse stvari razvijajo in nam vedno bolj olajšajo delo in res se ne strinjam, niti ne razumem ljudi, ki še kar naprej vztrajno zagovarjajo npr. "polžjo" pošto, kot jo imenuje avtor. Ne razumem, zakaj si ne bi olajšal dela, če si ga lahko? Zakaj bi mučil sam sebe? Avtor navaja veliko primerov, jaz pa bom dodala še svojega. Če nekdo ne sledi tehnologiji in se raje "muči" s pisanjem na "roke", zakaj se potem iz svojega kraja v službo (če je npr v drugem kraju) vozi z avtomobilom, saj bi vendar lahko šel peš, tako kot včasih? Zakaj bi uporabljal avto, to je nekaj novega, ki "kvari" stare navade...

Vsekakor pa do neke meje zagovarjam tudi "staro šolo". Vseeno je lepo prejeti na roke napisano razglednico z dopusta, tega občutka danes skoraj več ne poznamo. Ampak do neke meje seveda. Če pošiljamo vabilo na prireditev 500 povabljencem, pa ne vem zakaj bi se mučili pisati na roke, če si lahko delo olajšamo z napredno tehnologijo.

Informacijska družba[uredi]

Avtor nam zopet pregledno, s primeri predstavi svet knjige in svet spletne knjige, ter nove tehnologije. Jasno napiše prednosti in tudi slabosti obeh strani ter razbije mite o hranjenju ter brisanju informacij. Napelje nas k razmišljanju, da se temeljne teme niso kaj dosti razlikovale prej, samo mi jih ne znamo povezati z računalnikom. Naprimer brisanje. Tipka delete, je enaka radiranju pergamenta, ali pa pojavitvi voščenih tablic. Konec koncev, se sploh ni nič spremenilo, samo posodobilo in nadgradilo se je. Principi in postopki pa so ostali enaki. Samo povezave je potrebno poiskati in razumeti.

Wikiji[uredi]

V poglavju o Wikijih nam avtor predstavi Wikipedijo in sestrska spletišča. Zopet se zadeve loti zelo sistematično in pregledno. Navede vse prednosti in slabosti teh strani, opiše nam princip delovanja, princip objavljanja in pregledovanja. Mislim, da je pisanje zelo uporabno in bi si ga moral prebrati vsak, saj si na podlagi tega pisanja zares lahko ustvarimo svoje mnenje o Wikipediji, ker izvemo dovolj relavantnih podatkov.

Izvemo tudi zastopanje posameznih narodov in jezikov na wikipediji in ravno ti podatki so me pozitivno presenetili. 40. mesto Slovenije/slovenskih zapisov/slovenskega jezika je zares pohvalno in spodbudno, glede na razmerje številčnosti naroda, v primerjavi z drugimi.

Pisanje na wikipedijo se mi zdi uporabno in v redu, ravno zaradi tega, ker od tega nimaš nobene materialne koristi. Plačila, nagrade ali česarkoli. Imaš pa občutek, da si marsikomu pomagal, podal svoje znanje, delil z njim podatke, ki jih je iskal. In to šteje danes v svetu materialnih dobrin. Tega se malo kdo zaveda in tega občutka, da si naredil nekaj dobrega, koristnega ne nadomesti nobena nagrada in nobeno plačilo.

Hkrati pa se mi zdi pisanje na wikipedijo tudi povezovanje, sodelovanje, tako kot omeni avtor. Lepo bi bilo, če bi bilo tega več tudi v realnem svetu. Popravljanje in dopolnjevanje v "prijaznem" smislu, v smislu nekomu pomagati, ga nekaj naučiti, da bomo vsi več vedeli, ne pa se hvaliti, koliko več vemo, ter omadeževati ljudi, ki so se kje zmotili, ali česa niso vedeli.

Po branju tega članka imam popolnoma drugačen pogled na wikipedijo. Priznam, da sem tudi sama slepo prevzela negativna mnenja od drugih ljudi, kar tako, ker se je pač tako govorilo. In to ni prav. Hvaležna sem za članek, ki mi je popolnoma spremenil pogled na wikipedijo in sedaj jo bom verjetno velikokrat uporabljala, brez neutemeljenih zadržkov.

Moje izkušnje s tipkanjem[uredi]

Ena od nalog zadnje ure, je bila tipkanje, v smislu, dela s portala dLib, prekopirati, pretipkati, s PDF oblike na wikiverzo, kot članek z istoimenskim naslovom. Sama sem si za tipkanje izbrala besedilo anonimnega avtorja, z naslovom Dan Mrtvih, besedila, objavljenega v Slovenskem narodu, 31.oktobra, leta 1905. Slovenska besedila so se objavljala na prvi strani spodaj, označena kot "Listek".

S kopiranjem besedila nisem imela težav, saj je čitalnik dobro opravil svoje delo in jasno ločil meje začetkov in koncev odstavkov, tako da sem besedilo lahko brez težav prenesla na portal Wikiverze. Ker tudi tehnologija ni nezmotljiva, se pri kopiranju pojavljajo napake, npr. nepotrebni presledki in podobne, a za tisti kontekst neustrezne črke, včasih celo številke namesto črk, zato je bilo besedilo potrebno pregledati in primerjati s člankom, objavljenim v Slovenskem narodu, ter odpraviti napake, ter besedilo vrsticam primerno prilagoditi, saj je v Slovenskem narodu drugačen način pisanja. Piše se namreč v stolpcih. Po končanem popravljanju je bilo treba oblikovati še naslov, navesti avtorja, vir in zanesljivost besedila, kar mi prav tako ni povzročalo težav. Delo sem zaključila hitro in brez posebnosti.

Ta način kopiranja besedil iz dLiba na Wikivezo se mi zdi zelo uporaben. Tako za ostale uporabnike, ki ta besedila iščejo, kot tudi za nas, študente, ki jih kopiramo in urejamo, saj se s takimi preprostimi nalogami naučimo tipkanja in ukazov, kar nam pride zelo prav za razne naloge.

E-pošta[uredi]

Slovarček manj znanih besed[uredi]

  • korespondenca vzdrževanje medsebojnih pismenih stikov, dopisovanje
  • kurziv tiskana pisava s postrani oblikovanimi črkami; kurziva
  • egalitarizem nazor, da so ljudje enaki, enakopravni
  • koncipiran 1. napraviti, sestaviti koncept, osnutek

Komentar[uredi]

Članek govori o e-pošti, ki je danes del vsakdana. Brez e-pošte si, razen starejših danes ne znamo predstavljati življenja, medsebojne komunikacije. Uporabna je tako za uradne, poslovne zadeve, kot tudi za privatne, prostočasne dejavnosti. Vse je že skoraj povezano z računalnikom, internetom, vse, kar je bilo prej v knjigah ali "stvarnostnih" oblikah, je danes večinoma v virtualni obliki. Tako strokovne knjige, članki, časopisi, kot tudi fotografije, ki smo jih nekoč morali fizično odnesti k razvijalcu in počakati, da smo jih v stvarni obliki dobili v roke, danes lahko v parih preprostih korakih sami prenesemo na računalnik, si jih ogledamo in jih posredujemo preko e-maila.

Članek se mi zdi res uporaben, napisan objektivno, ter zavzame tako prednosti, kot slabosti e-maila. Mislim, da o slabostih zelo malokrat razmišljamo, saj nam ta napredek iz navadne pošte v e-mail prija, ker nam ni treba fizično pisati, nositi pisma na pošto, kupovati znamke ipd. Prihranimo namreč veliko časa, delo je hitrejše in ni nam treba razmišljati o delovnih časih pošte, ter kako hitro bo pismo prispelo do prejemnika. Uporaben pa je tudi zato, ker nam na konkretnih primerih razloži uporabo e-maila, ter njegovih funkcij, priznam, da jih je bilo nekaj novih tudi zame.

Pozdravljam tak način pisanja in razlage, na prvo oko preprostih, vsakdanjih funkcij, saj šele tako dejansko opazimo, kaj narobe počnemo, oz. kako narobe ali oteženo lahko prejemnik dojema naš e-mail. Mislim, da je članek napisan ravno prav strokovno in h krati laično, da ga lahko razume vsak in vsak bi ga tudi moral prebrati. Če bi vsi pisali na tak način, kot je opisano v članku, bi bilo razumevanje in dojemanje nemoteče in tekoče, medtem ko danes zares velikokrat opazim težave v komunikaciji, prav zaradi opisanih dejavnikov.

Všeč mi je način pisanja članka, saj ni tipično strokovno, razlagalno. Avtor se rad hudomušno pošali na račun napak, ki jih pri pisanju e-maila počnemo, kar pritegne bralčevo pozornost in razmišljanje. Besedilo je izredno jasno in lepo razporejeno, uporabljene so tudi alineje, ki omogočajo večjo preglednost pri naštevanju, različnih možnostih. Pisanje e-maila je razloženo po logičnih korakih, od osnovnih informacij (zamenjava fizične pošte do e-maila) do posebnih delov e-maila, torej navajanja prejemnikov, naslova, pozdrava, odstavkov, pozdrava na koncu in prilaganja priponk. Mislim, da si pri takem sistematičnem načinu pisanja bralec zares lahko predstavlja pravilno obliko e-maila.

Članek mi je bil všeč, pritegnil je mojo pozornost in me na konkretnih primerih marsikaj novega naučil, čeprav sem mislila, da precej obvladam vse funkcije e-maila.