Uporabnik:Marko Kunavar
Slovar
[uredi]- hávelok -a m (ȃ) nekdaj moški plašč brez rokavov in s kratko pelerino: nositi, obleči si havelok; moški v haveloku
- subcingularen
Tipkanje
[uredi]Kaj sem izvedel pri tipkanju
[uredi]Za Ljudmilo Prunk nisem prej še nikoli slišal in zdaj, ko jo spoznavam, še težko podam mnenje o njej. On in njegov havelok se mi kot novela ni zdela posebno navdihujoča ali posebej dobra. Kratka zgodbica pač. Všeč mi je ideja pozabljenja Miška na njegov havelok, ki mu je, dokler se ni zaljubil, pomenil toliko, kot otroku najljubši medvedek, od katerega se ne loči in mu je hkrati tudi namišljeni prijatelj. Velik del identitete torej.
Domače naloge
[uredi]Prvi stik s slavistično revijo
[uredi]Seveda nimam pojma, kaj študiram, in to šele ugotavljam. Slavistična revija je bila tako moj prvi stik z znanstveno revijo sploh (ali National Geographic šteje?), in mi daje uvid v področje, ki sem se ga tako naivno lotil, in na katerem naj bi postal po nekaj letih znanstvenik. Tudi prav. Revijo sem prelistal in prebral en članek v celoti in enega površno. Predvsem me zanimajo tisti, ki se vsaj malo dotikajo psihologije (psiholingvistika) ali pa govorijo o umetnosti. Besedni, moji najljubši. Ne bom rekel, da mi je znanstveno branje zelo pri srcu, po mojem ni greh, če se tudi takemu pisanju doda nekaj umetniške vrednosti, kar pa morda znanstvenikom ni tako blizu. Tudi prav. Razmišljam, da potrebujemo novo besedo za umetnost, ki ji zdaj rečemo "moderna". Zato, ker je kontinuiteta pomena umetnosti bila prekinjena nekaj desetletij nazaj z avantgardami in manifesti in tako dalje. Umetnost, pravijo, ni več v lepoti - o estetiki nihče nikoli ni imel pojma - pač pa v interpretaciji uživalca umetnosti. Minili so časi poskušanja zvestega posnemanja stvarnosti, umetniško delo je zdaj svoja realnost in ne zgolj nekaj umetnega. Beseda umetnost torej morda ni več najbolj primerna.
Literatura v vsakdanjiku
[uredi]En teden v septembru sem s prijateljem preživel v Pragi. Poleg vsega, kar ima to mesto ponuditi, so mi v oči padli bralci. Ljudje berejo na tramvajih, na podzemni, na klopcah po parkih, v kavarnah … Zanimivo je tudi, da ima malone vsaka ulica svojo knjigarno ali antikvariat. Tudi angleške knjige so pogoste, kar je za vse, ki (še) ne znamo češčine kar privlačno. Ko si enkrat pozoren na to, opaziš, da je bralna kultura tam zelo razvita, branje pa samoumevno in popularno. Videl sem že nekaj Evrope in moram reči, da še nikjer nisem videl tako knjigoljubnega mesta. Mnogi prijetni kotički, ki jih ne oblegajo turisti, z mirnim ozračjem in odsotnostjo hrupa kar kličejo k branju. Tudi zaradi tega sodi Praga v vrh meni najljubših krajev Stare celine.