Uporabnik:Marija Poklukar

Mala tipkarija o Novi pisariji

Navodilo za branje(torej pravilno razumevanje): spodaj zapisano je zgolj moje mnenje, naslonjeno na citate Nove pisarije. Da bi ga razumeli, je potrebno poznati vsebino omenjenega dela, ne le izpiskov, ki so zaradi iztrganosti iz konteksta lahko narobe interpretirani.

O Uvodu

K branju sem pristopila popolnoma brez pričakovanj, vedela nisem niti, kako naj si razlagam naslov. In bolj kot vsebina, me je presenetil slog pisanja. Te trditve pa se ne da razumeti enoumno. A preden se lotim nadaljnjega opredeljevanja, naj najprej zapišem kaj več o slogu. Lahek je, a ne lahkoten, bralca kar sam nosi čez vrstice. Ni lahko berljiv, moje misli še niso vajene vsega uporabljenega izrazoslovja, a kljub temu vztraja pri poigravanju z besedami, pri izbiranju neobičajnih in rabi bolj privihanih med njimi. V taki maniri se pokaže pojav širjenja pomenskega polja besede. Pismenost je z leti prerasla zgolj pravila in postala poimenovanje tudi za njihovo uporabo, še več, po pravilih in rabi jezika je segla po drugih področjih politične, kartografske, botanične ... pismenosti. Očitno slog, kljub nepričakovanemu vtisu, vsebini še vedno pušča njeno mesto.

O Pismenosti

Po prebranih poglavjih Informacijska družba inWikiji

Avtor svojo misel razvija in jo s številnimi primeri dela lahko razumljivo, hkrati pa z njimi doseže tudi večjo verodostojnost svojih trditev. Nekatere izmed njih so mi v trenutku branja zbudile toliko pozornosti, da sem se jih odločila komentirati v pričujočem besedilu. To se je na primer zgodilo ob tej povedi: "Kot do vsake elite je tudi do te nepismena večina razvila nezaupljivo distanco, sicer izraz pismouk ('razlagalec svetih spisov', 'učenjak') v našem slovarju ne bi dobil slabšalnega podtona." S principom, o katerem govori trditev, se strinjam. Mislim pa, da je dani primer toliko bolj zanimiv, ker bi lahko na nastanek distance, ki jo ljudje občutijo ob besedi "pismouk", imel vpliv tudi krščanski duh družbe. Pismouki kot svetopisemske osebe govorijo eno, izvajanje tega zahtevajo od ljudi in sami delajo drugo, s čimer so postavljeni ob bok farizejem, hinavcem in zatorej Jezusovim nasprotnikom. Logično je, da so ljudje podobo pismouka, kakršna jim je bila od malega predstavljena, prenesli na sodobne pismouke že samo zaradi poimenovanja ali pa so za pismouke imenovali ljudi, ki so po lastnostih in vedenju ustrezali svetopisemskim pismoukom.

"Pismenost po tradiciji razumemo kot dvojno sposobnost, to je sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja. Pismenosti ni brez aktivne udeležbe v komunikaciji. - tako aktivne, da je pomen pismenosti izpolnjen šele, ko to, kar smo sprejeli in razumeli, udejanjimo." Iz tega sledi, da pismenost ni "priučljiva". Poslušanje in odprt zvezek, da bi se vanj ujelo kar največ podatkov, sta sicer res potrebna, da dosežemo delno pismenost, a v celoti nam bo to uspelo le, če bomo aktivni sami. Zanimivo pri tem je, da je težko govoriti o "popolni pismenosti". Če je ta namreč odvisna od aktivne rabe, torej od ljudi, se mora nenehno prilagajati spremembam, slediti potrebam uporabnikov ... Kar mora potemtakem početi tudi vsak posamezni uporabnik, ki želi biti ali ostati operativno pismen.

Še en navedek, ki me je zdramil iz toka nezbranih misli, se glasi: "Ideal prostega časa je prazna fantazma, v resnici je človek zadovoljen, kadar smiselno, to je ustvarjalno dela." Ker preprosto mislim, da si je to vredno zapomniti, se ga je splačalo zapisati na še en "listek" več.

Problem avtorstva

Ali bomo še trdili, da globalizem ogroža slovenski jezik in kulturo, ko pa ju očitno le rešuje pred avtohtonimi škodljivci? Mislim, da avtorjev primer, ki bi podprl sugerirani odgovor na navedeno retorično vprašanje, ni zadosten, da bi mu to uspelo. Opisani dogodek na Wikipediji verjetno ni osamljen, a hkrati tudi ne tako pogost in vsestranski, da bi lahko ovrgel celoten problem vpliva globalizma na slovenščino. Ta je izrazito večplasten. Izraža se v govoru, strokovni in leposlovni literaturi, praznikih, načinu oblačenja, prehranjevanja, družbeni angažiranosti ... Vsa ta področja so seveda močno vplivno povezana z jezikom, zato bi trditev, da globalizem rešuje slovenski jezik potrebovala celo poglavje, da bi lahko z njo tako suvereno zaključili poglavje.

Od tod izvira občutek, da so številne izbire le navidezne in vzbujajo lažne občutke, da je naše življenje vedno bolj kvalitetno. Seveda, v trenutku, ko realiziramo eno izbirno možnost, se samodejno odpovemo vsem drugim in s tem potrjujemo njihov virtualni značaj. S primerom: ni mogoče brati dveh knjig hkrati, vendar zato še ni treba trditi, da so izbirne možnosti zgolj slepilo, manipulativna bleščava, s katero producenti in lastniki ponujenih proizvodov skušajo pretentati nedolžne uporabnike, kar se da včasih razbrati med vrsticami pri kritikih kapitalističnega ekonomskega sistema, ki mu pripisujemo glavno odgovornost za naraščanje človeških izbir. Število izbir ni pomembno: če med mnogimi predlogi ni za nas najboljše možnosti, je bolje, da izbiramo le med dvema možnostima, med katerima je ena za nas optimalna. Veliko možnosti nas prisili k reduciranju kriterijev, njihovemu zniževanju. Na koncu izberemo najboljši približek naše želje. Lahko, da je ta boljši, kot bi bil tisti eden izmed dveh, cilja pa vendarle nismo dosegli. Ne morem nositi dvojih hlač hkrati.

Ker od »pravilnosti« naše izbire naša eksistenca ni več odvisna, si smemo privoščiti užitek v zavesti njihove raznolike ponudbe, čeprav jih nikoli ne bomo uresničili, ker pač preprosto v enem življenju ni mogoče realizirati vsega, kar svet ponuja. Trditev si bom dovolila komentirati v idealističnem duhu. Lahko živimo na polno. Nepravilne izbire še vedno ogrožajo našo eksistenco, morda le bolj posredno kot nekoč. Res ni pomembno, kateri okus sladoleda si izberem, ker tega ne bom storila edinokrat v življenju, tudi ne bodo novi čevlji postali edini, ki jih bom sploh še kdaj nosila. Govorimo o precej kompleksnejših izbirah. Če se odločim pisati esej na določeno temo, si lahko izberem tematiko, o kateri že dosti vem in zato dodaten napor ne bo potreben, lahko pa se odločim čas pisanja porabiti (in razširiti) za iskanje novih spoznanj. Čas,ki ga bom v obeh primerih porabila, bo v drugem precej večja naložba v mojo osebnostno rast. Tudi izbira članka, ki ga bom objavila na Wikipedii ni tako nepomembna. Če bi objavila prispevek o času, ki je potreben da zrela hruška zgnije, bi s tem pomagala precej manj ljudem, kot če napišem članek o času, primernem za sajenje sadnih dreves. Očitno torej ne gre neposredno za življenje in smrt, vendarle pa smo postavljeni pred vse težje izbire kvalitete življenja.

Sodobna množica je sublimna. /.../ Centralizirano odločanje se je umaknilo sodelovalni komunikaciji, današnja množica ne potrebuje več avtoritativnih voditeljev. .../ Wikipedija dokazuje trditev teoretikov, da v določenih situacijah množica opravi naloge in rešuje probleme bolje kot njeni posamezni člani.

K Bralcu

Od Prešernovega Črtomirja dalje prihajajo rešitve za Slovence od zunaj: zato je nezaupljivost do informacijske družbe, ki tudi ni domač izum, neutemeljena in krivična.Izpisana poved se mi je zdela nekoliko preveč posplošujoča z več vidikov. Prvič, niso vse rešitve prišle od zunaj. Nisem dovolj razgledana, da bi naštela nekaj brezkompromisnih primerov trditvi v podporo, sem pa prepričana, da četudi pridejo zgledi in inovacije iz tujine, je za to, da v domačem okolju pridejo v splošno rabo, potrebna domača iniciativa. Brez tega akterja, ki novost prilagodi domačim razmeram, nobena rešitev iz tujine ne pomaga. Ideje so res ključen sprožilen dejavnik premika, a da do njega pride, so potrebna dejanja. Zato mislim, da tuja ideja še ni rešitev sama. Drugič, nezaupljivost do tujih izumov ni edini in poglavitni razlog za nezaupljivost do informacijske družbe. Resda v splošnem raje posegamo po domačih proizvodih, a razlog ni v tem, da so domači, ampak da so nam znani. Ne predstavljajo novosti, ki s seboj nosi določeno tveganje, potencialno spremembo in druge neprijetne stvari, ki bi ogrožale našo ustaljeno rutino. Ob mejah živeči ljudje so vedno posegali po produktih tako domačega kot "sosednjega" trga, saj so bili jezikovnih in kulturnih razlik vajeni in jim niso bile vir predsodkov.

O Kredibilnosti

Aktivizem se baha s kritično refleksijo, ki da jo vnaša v akademsko rutino, toda pozor: ne enačiti kritične refleksije z aktivističnim diskurzom! Kritična refleksija pomeni odmik od predmeta opazovanja, to pa je ravno tisto, česar si aktivizem ne sme privoščiti. Kritična distanca nas odpira za stališča in interese drugega in blokira akcijo, ki je mogoča le iz prepričanosti v svoj prav, pravzaprav iz vere v svoj prav. Kritična refleksija je za naše delo nujna, brez nje bi ne bilo ne humanistike ne filozofske fakultete, aktivizem pa je v goreči predanosti svojim vsakokratnim interesom s humanističnim prizadevanjem nezdružljiv in v znanstveni komunikaciji nesprejemljiv. Zanimivo razmišljanje. Nenavadno (in še kako pogosto), da ob pogostem govoru o aktivizmih nikoli nisem pomislila na kontradiktornost, ki jo po svoje ustvarjajo. Predstavljajo se kot izstop iz splošno sprejetega toka mišljenja, pogled od zunaj, kritična refleksija, hkrati pa imajo danes že kar a priori oznako ekstremizma. V začetku vsakega aktivizma je najbrž res kritično mišljenje, a ko se gibanje razširi, je za pridobitev široke množice potrebna poenostavitev in posledično zaostritev ideologije.

Brez izhodiščne, pa čeprav morda naivne zaupljivosti v dobre namene svojih kolegov v stroki, svojih sosedov, svojih sodržavljanov, se nam slabo piše. Zahodna civilizacija je utemeljena v taki zaupljivosti,[98] Tistega, ki mu zaupamo, naše zaupanje zavezuje, da deluje bolje, kot bi morda sicer. Deklarirana zahodna svoboda ostaja le deklarirana tudi pri zaupanju. Brez njega se nam res slabo piše, a dejstvo je, da niti svobode niti zaupanja velike korporacije ne dopuščajo. Mislim pa, da nam zato ne preostane drugega, kot prizadevanje za čim bolj dosledno življenje omenjenih vrednot na zasebni ravni.

Besede in besedne zveze s (ponovno) odkritim pomenom

• diletantizem - nestrokovno, nepremišljeno, površno opravljanje nekega dela
• hermetizem - lastnost, značilnost umetnosti, ki ji ni do razumljivosti v širšem krogu
• a priori - vnaprej, kratko malo, "čez palec"
• strokovna periodika strokovna literatura (publikacije, zborniki ipd.), ki izhaja v določenih časovni presledkih
• koncept - zasnutek, zasnova, oblikovana ideja, načrt, teorija
  • koncipiranje - napraviti koncept
• inertno - lenobno, pasivno pristajanje na obstoječe stanje
• relevantno - pomembno, merodajno, nekaj, kar šteje
• preuraniti
• paradigma - način, vzorec obnašanja
• emancipacija - pridobitev enakopravnega položaja
• defetizem - malodušje, prepričanje, da je dejanje, prizadevanje neplodovito, brezuspešno, čeprav ni nujno res tako
• loza (strešica na o-ju) - gozd
• atavizem - prenos telesnih in duševnih lastnosti s prednikov na potomce
• tavtologija - opisovanje nečesa s sopomenkami
• maoizem - oblika marskistično-leninističnega komunizma, ki ga je udejanjil Mao Ce Tung na Kitajskem
• eskalirati - postopno se širiti, stopnjevati
• konsenz - soglasje, dogovor, privolitev
• sublimen - plemenit, vzvišen
• rabota - tlaka, (težko) fizično delo, garanje
• repozitorij - prostor na strežniku, kamor shranimo datoteke
• anahron - staromoden, muzejski
• diseminacija - razširjenje bolezenskih mikroorganizmov po telesu
• Potemkinova vas - glej članek Potemkinova vas
• bagatelen - malenkosten, minoren, glej bagatela
• koncern - združevanje večih samostojnih institucij, pri čemer najmočnejša med njimi prevzame vodstveno vlogo (in deloma avtonomijo posamezne institucije)
• diletant - amater, oseba, ki se z nečim ukvarja neprofesionalno
• uzurpacija - nasilna prilastitev

Vprašalnik o uporabi IKT v razredu

IKT zagotovo prispeva k lajšanju študijskega procesa. Velja tako za tiste, ki jim študij že a priori ne predstavlja potešitve njihove radovednosti kot za tiste, ki bi se vseh obveznosti radi odkrižali s karseda malo napora. Prvim je tako olajšan dostop do številnih gradiv, do javnega izražanja mnenja ipd., drugi pa sedaj lahko občutno znižajo frekvenco obiskovanja knjižnic in stroške zamudnin. Da bi uporaba IKT spodbudila mojo radovednost, je precej nenavadno razmišljanje. Če bi me zanimala IKT sama, ne bi študirala slovenščine, če pa me zanimajo besedila, ki so mi z uporabo napredne tehnologije dostopna, so ta tista, ki spodbujajo moje zanimanje. Res mi je tehnologija omogočila stik z njimi, a če bi bilo moje zanimanje zadosti veliko, bi do besedila prišla tudi po drugi poti. Poleg tega sem trdno prepričana, da uporaba IKT ne bi smela biti kriterij za določanje kakovosti izobraževalne ustanove. Kakovost slednje je v tem, da svojim varovancem posreduje poglobljeno znanje, jim predstavi širjave neraziskanega in jim vsaj deloma omogoči dostop do njih. Vse to je mogoče doseči tudi brez IKT(!), je pa ta potrebna, da izobraževanje ostaja v svojem času in se vitalno prilagaja novostim, ki prispevajo k lažji uresničitvi njegovega poslanstva.

Prvi članek v Slavistični reviji

V rokah držim Slavistično revijo 64/4 (2016), takoj za rdečo platnico pa se odpre tiskani naslov prvega prispevka: Jezik Poljanskega rokopisa - jezik rokopisa na prehodu iz 18. v 19. stoletje. Poleg tega, da je članek Andrejke Žejn fizično na prvem mestu, je tudi prvi članek, ki sem ga prebrala v katerikoli Slavistični reviji. Sredi lanskega šolskega leta sem stala pred gimnazijsko knjižnico in z očmi brskala po gmoti knjig in publikacij, nagrmadenih na mizo z napisom "Odpisano - lahko vzamete". Zanimali so me predvsem vijolični zvezki z naslovom "Primerjalna književnost". Očitno gre za nekakšno bolj strokovno revijo, sem skomignila in to naredila še enkrat, ko sem jih nekaj stisnila v že tako polno šolsko torbo. Naslovi, ki so me takrat pritegnili, resnici na ljubo, še vedno zvenijo po eksotičnih neraziskanih krajih. Zato sem s toliko večjim radovednim nemirom vzela v roke Slavistično revijo. To bo pač treba prebrati in premagati tisto lenobnost, ki "se ji ne da" spraviti možganov v pogon, ker je pač lažje brati dnevne novice. Prvi koraki so najtežji. Potem pa dolžina poti postane nepomembna, osredotočiš se na okolico.

8. december

Osmega decembra so se rojstnega dne veselili/se veselijo:

• 65 pr. Kr., rimski pesnik Horacij
• 1832, Bjørnstjerne Bjørnson, prvi norveški Nobelov nagrajenec za literaturo
• 1860, Amanda McKittrick Ros, irska pisateljica
• 1913, Delmore Schwartz, ameriški pesnik in pisec kratkih zgodb
• 1925, Carmen Martín Gaite, španska esejistka, pisateljica novel, kratkih zgodb in scenarijev
• 1943, Mary Woronov, ameriška igralka in pisateljica, sodelovala z Andyjem Warholom

Na ta dan so umrli:

• 899, Arnulf Koroški, koroški vojvoda, vzhodnofrankovski kralj in cesar Svetega rimskega cesarstva
• istega leta, kot je izšla prva slovenska knjiga, je umrl Gian Giorgio Trissino, italijanski humanist, pesnik, dramatik in slovničar
• 1957, Ferdo Kozak, slovenski pisatelj, dramatik, urednik, publicist in politik
• 1980, Ignac Koprivec, slovenski pisatelj, novinar in urednik
• 1980, John Lennon, pevec, kitarist, tekstopisec, eden izmed ustanoviteljev skupine The Beatles

Osmi december se je v zgodovini književnosti in podobnih dejavnosti izkazal kot usoden dan:

• 1660: Prvič v zgodovini angleškega gledališča igra ženska. To je bila Margaret Hughes ali Anne Marshall v vlogi Desdemone Shakespearovega Othella.
• 1813, premiera Beethovenove Sedme simfonije
• 1913 prvič izidejo Novine za Vogrske Slovence, Pobožen, drüžbeni in pismeni list za Vogrske Slovence, ki so na območju današnjega Prekmurja postale najbolj bran časopis med vojnama
• 1925, izid avtobiografije Mein Kampf, Adolfa Hitlerja
• 175, izid Mačka Murija, pravljice za otroke Kajetana Koviča

Kaj se je 8. decembra dogajalo na SlovLitu v zadnjih dveh letih?

Leta 2015 sta bili objavljeni dve obvestili: SD Dolenjske in Bele krajine -- Josip Lavtižar in literarna veda -- O Cvetajevi -- Re: Nagrada Luki Repanšku in O poučevanju slovenščine kot tujega jezika v Mariboru -- Re: Nagrada Luki Repanšku -- Junaška doba Slovencev. Prvo je kratko poročilo o jezikovnem popoldnevu z Ireno Potočar Papež, avtorico priročnika Jezikovna odličnost, drugo pa vabilo Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik na začetno usposabljanje za poučevanje slovenščine kot tujega jezika v Mariboru.

Zadnjega osmega decembra (piše se november 2017), pa sta bila objavljena dva prispevka: Beseda leta -- Humanities Commons -- Etnološko-ekološki roman in Prevajalec in njegov lektor -- Ko roboti berejo knjige -- OCR, dolgi URL-ji -- Iz Seattla. Prvi je vabilo vsem uporabnikom SlovLita za sodelovanje pri izboru besede leta 2016, drugi je vabilo na pogovorni večer z dr. Jožico Narat in Živo Čebulj v torek, 13. decembra 2016, z naslovom Prevajalec in njegov lektor.

Dogodek, ki do nadaljnjega nadomešča literarnovedni dogodek

Opisala naj bi dogodek omenjene vrste, na katerega sem naletela, prepovedano pa mi je opisati kakršnikoli kulturni dogodek, ki ne more biti ocenjen za literarnovednega. Pa vendar, dokler ne naletim na enega slednjih, bodo te vrstice tukaj priča, da sem kljub vsemu aktivna na Wikiverzi. V petek, 15. decembra, je imela folklorna skupina Podkuca svoj letni koncert v kulturnem domu Janeza Filipiča v Naklem, s pričetkom ob 18.00. Nastopom šestih različnih starostnih skupin folklornikov so bile pridružene solo točke njihovih godcev. Na koncu prireditve je predsednica kulturnega društva Dobrava Naklo, katerega del je tudi FS Podkuca, Katja Bevk, podelila priznanja, ki so jih posamezne skupine dosegle v preteklem letu. Sledile so še ustvarjalne delavnice božičnih voščilnic in okraskov. Na koncu je bilo poskrbljeno tudi za zadovoljstvo želodcev, postreženi smo bili s cesarskim pražencem, pravim šmornom.