Uporabnik:Manca Uršič

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Ob Novi pisariji[uredi]

Uvod[uredi]

Nova pisarija je nadaljevanje Praktičnega spisovnika [1] (priročnik, 1990 - 2002; skrb za standardiziranje strokovnega pisanja)

- pismenost (= v Vodnikovem času pomenila slovnico); Pismenost ali gramatika za perve šole (1811, za predgovorom je bila natisnjena pesem Ilirija oživljena, ki je bila glavni vzrok za Vodnikovo odstranitev iz šolstva)

- Slovensko - nemški slovar (M. Pleteršnik, 1894/95)- tudi Wolfov slovar, financiral ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf; tu je pismenost še slovnica, v vseh poznejših slovarjih nima več tega pomena.

- pismenost (po SSKJ-ju): "znanje branja in pisanja", tudi že bolj splošno "znanje, poznavanje česa sploh" (digitalna, politična, čustvena pismenost)

- "nova" - t. i. novi medij (besedilo na zaslonu)


Kam z avtorjem[uredi]

- glavni avtor - Miran Hladnik

Avtor izpostavlja težavo z običajnimi parametri knjižnega opisa - za primer navaja datum izdaje. Sam se s tem ne bo pretirano ukvarjal, (ne lahko) delo pa prepušča v roke bibliotekarjev in jim pri tem želi vso srečo.

Prešernova Nova pisarija[uredi]

- satirična pesnitev s prvotnim naslovom Kranjska pisarija (2. zvezek Kranjske čbelce, 1831)

1847: Nova pisarija (Prešeren preko dialoga med učencem in učiteljem ironizira nasprotnike svoje poetike - nr. Jerneja Kopitarja[2], Metelka[3], Ravnikarja [4])

Franc Serafin Metelko - t. i. Metelčica (1825) - naj bi nadomestila bohoričico, a je bila l. 1833 prepovedana (vsebovala je prezapletene znake, nekatere prevzete iz cirilice, naslanjala se je na dolanjsko narečje)

Matevž Ravnikar- ustanovil katedro za slovenski jezik, prevajal nabožne tekste iz hebrejščine in nemščine (bil škof, premožen)

Jurij Paušek - pomemben knjižni revizor (cenzuriral tudi Kranjsko čbelco)


Avtor v teh kratkih odstavkih pojasni, od kog naslov knjige Nova pisarija. Ob iskanju naslova se je Hladnik namreč naslonil na znano Prešernovo satirično pesnitev, v kateri ironizira nekatere takratne strogo konzervativne jezikoslovce, ki so (po njegovem mnenju) zavirali literarno - kulturni razvoj SLovencev 19. stol. Prav takih tudi danes ne manjka, zato je navezava na tako delo več kot primerna. Ob nadaljnem branju Hladnikove Nove pisarije bralec kaj hitro odkrije, da si avtor s Prešernom ne deli le pogleda na pomembnost prilagajanja novim sredstvom v literaturi, marveč tudi humorno iskrico, a katero zmore (nenapadalno)ošvrkniti kolege založnike, pisatelje, jezikoslovce in druge učenjake, ki se zagrizeno borijo proti koraku v smer informacijske dobe v literaturi.

Pismenost[uredi]

"znati brati in pisati" je preveč enostavna definicija pismenosti.

- pismenost (biti pismen) - obvladati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo

- "pismouk" - razlagalec svetih spisov, učenjak (ima slabšalni podton v našem slovarju - zaradi nezaupljivosti večine nepismenih do elite pismenih)

- 4/4 18. stol. - obvezno šolanje (Marija Terezija) - pismenost začne izgubljati status priviligirane elite in začne postajati nuja vsakega posameznika.


DANES? Samoumevno je, da imajo razvite države blizu 100% pismeno družbo.

- razumevanje pismenosti skozi zgodovino (razvoj!), pomembno je upoštevati spremembe komunikacijskih navad.


Pismenost = dvojna sposobnost

  • sposobnost sprejemanja (in razumevanja) napisanih informacij
  • sposobnost tvorjenja in posredovanja informacij

- najpomembnejše: interaktivnost (kot nasprotje komunikacijske enosmernosti)


SPECIALNE PISMENOSTI - sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah (glasbena, kartografska, računalniška, urbana, strokovna ...)

SPLOŠNA PISMENOST je samoumevna in obvezna (spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji)


- Testi pismenosti: Slovenci se slabše odrežemo pri bralni (funkcionalni) pismenosti, nadpovprečno pa pri e-pismenosti

- Pojem pismenosti se že spreminja in se bo skozi leta še bolj (od povezovanja pismenosti z ročnimi spretnostmi se pomikamo proti tipkanju in narekovanju v komunikacijske naprave).


"Ideal prostega časa" - računalniki nam ne zagotavljajo vedno več prostega časa, ravno obratno, zaradi nešteto novih možnosti nas spodbujajo h kreativnemu delu (človek s preveč prostega časa hitro zapade v pretirano hamletovske razprave s samim seboj, kar se ne sklada s slavno mislijo slovenskega kantavtorja Adija Smolarja: "Je treba delat"


Informacijska družba[uredi]

= je družba, v kateri je manipulacija s podobo, razporeditvijo, razširjenostjo in uporabo informacij, pomembno ekonomsko, politično in kulturno delovanje (tudi post - industrijska družba, post - moderna družba, družba omrežij)


= naslednica industrijske družbe


Skrb za tiskano knjigo (polemike: natisnjena/digitalna informacija)

Pomembno je zavedanje, da knjiga nikakor ne bo izumrla - avtor s primerom izuma avtomobila in nadaljne uporabe nog ter kolesa ponazori, kako knjig nikakor ne bomo nehali uporabljati zaradi izuma in vsesplošne uporabe novih tehnologij. Civilizacijska vloga tiskane knjige je (in bo v prihodnosti še bolj) marginalizirana, torej postavljena na stranski tir.

Avtor izpostavi tudi "nespodobnost" situacije, ki smo ji danes priča - pomembnost in nepogrešljivost tiskane knjige izpostavljajo ljudje, ki od tega živijo (kar je verjetno logično, a kulturni javnosti nikakor ne koristi). Za ilustracijo Hladnik zopet uporabi bolj splošen primer podobne marketinške poteze - zagrizena uporaba fosilnih goriv, čeprav poznamo cenejše in okolju prijaznejše možnosti.

Kritika, poziv humanistom - alternativna pozitivna socialna vizija. "Brez nje pa so humanisti zgolj navaden člen v dolgi zgodovinski vrsti tistih, ki so si kdaj prizadevali za prevzem družbene moči."

Wikiji[uredi]

WIKIMEDIJINA SPLETIŠČA :

  • wikipedija (ang. wikipedia - spletna enciklopedija, v slovenščini od 15. januarja 2001)
  • wikivir (ang. wikisource - spletna digitalna knjižnica)
  • wikiknjige (ang. wikibooks - prosta spletna zbirka knjig in priročnikov)
  • wikiverza (ang. wikiversity - prosta spletna univerza)
  • zbirka (ang. wikimedia commons - spletno središče podob, zvočnih posnetkov in drugih predstavnostnih vsebin s prosto licenco)
  • wikislovar (ang. wiktionary - prosti večjezični slovar)


Avtor[uredi]

- pozornost na avtorju/na bralcu? (kulturni interes, potrebe, obzorja)

- pisati "za narodov blagor"

RAZLOŽENE KRATICE iz Nove pisarije[uredi]

SBL = Slovenski biografski leksikon

Ob prvem srečanju s Slavistično revijo[uredi]

- Slavistična revija [5]

- podnaslov: Časopis za jezikoslovje in literarne vede


= osrednji slovenski znanstveni časopis za področje jezike in literarne vede, ki ga izdaja Slavistično društvo

- prvi urednik = Anton Ocvirk

- aktualni urednik = Miran Hladnik; za jezikoslovje = Ada Vidovič Muha, za literarno vedo = Vladimir Osolnik


Ob raziskovanju zgodovine revije in njenih urednikov sem opazila cel kup imenih znanih mojstrov slovenistične stroke, ki so torej sooblikovali tudi današnjo podobe tega časopisa - Anton Ocvirk, Tine Logar, Jože Toporišič...

Ob listanju slavistične revije je pri mojem prvem srečanju izstopalo spoznanje, da gre za zahtevno strokovno literaturo, ki zahteva predznanje in pozorno branje. Ob naslovu kot je "Ekfraza v poeziji Gregorja Strniše" in podobnih naslovih preko celotne revije sem spoznala, da je stroka, v katero plaho vstopam resna, zahtevna in za neučenega amaterja (kar kot novopečena slavistična brucka več nisem) morda manj razumljiva. Veselim se trenutka, ko bom lahko samozavestno vrednotila (in morda celo ustvarjala) take članke, kot jih ustvarjajo starejši kolegi v Slavistični reviji.

Raziskava enega članka Slavistične revije[uredi]

Ekfraza v poeziji Gregorja Strniše[uredi]

Izmed člankov, ki sem jih preletela ob listanju skozi Slavistično revijo, me je najbolj pritegnil naslov "Ekfraza v poeziji Gregorja Strniše". Verjetno v prvi vrsti zato, ker me življenje in delo tega "vesoljskega" pesnika od nekdaj navdušuje, in sem si torej želela o tem izvedeti še več. Toda najprej sem si morala pojasniti naslov - beseda "ekfraza" mi je bila namreč neznana.

EKFRAZA = v leksikonu Literatura definiran kot "v antični retoriki, literaturi in zgodovinopisju natančen opis oseb ali predmetov, posebno umetniških del, kipov, stavb.".

Avtorica pozneje omenja, da bo sama (zavoljo zgolj literarnih raziskav) uporabljala drugo definicijo - "pesniško delo, ki opisuje slikarsko, kiparsko ali arhitekturno umetnino".

Avtorica članka Monika Gawlak omenja tudi slikarja z imenom Giorgio de Chirico, o katerem prav tako nisem vedela veliko. Po krajšem raziskovanju preko interneta sem ugotovila, da gre za italijanskega slikarja, ki je odločilno vplival na razvoj nadrealizma v slikarstvu. Ob pogledu na njegove slike res vidimo očitno povezavo med njegovim slogom in prepoznavnim slogom slavnega Salvadorja Dalija.

V članku je izpostavljeno dejstvo, da Strniša preko svoje lirike dialogizira z domačo in tujo literaturo na neposreden in prikrit način. A kot je omenjeno, avtorico najbolj zanima povezava med metafizičnim svetom Giorgia de Chirica in omenjenega pesnika.

V nadaljnem besedilu o povezavi med slikarstvom in poezijo Monika Gawlak omenja nekatere fizikalne termine, ki se uporabljajo za označevanje tovrstnih povezav v umetnosti - npr. "interferenca", "oscilacija", "korespondenca"...

Da neko delo dojamemo kot "ekfrazo" mora vsebovati precej eksplicitne povezave z nekim drugim umetniškim delom (npr. naslov, podnaslov, eksplicitna omemba dela v sami pesmi ipd.) Tako avtorica pride do spoznanja, da Strniševe pesmi niso "popolne" oz. "klasične" ekfraze, temveč da bi bilo v zvezi z njimi bolje govoriti o ekfrastičnih lastnostih oz. sestavinah.

Dalje je v članku analiziranih nekaj pesnikovih del, ki vsebujejo tovrstne prvine. Omenjene so pesmi rdeči stolp, italijanski trg, Zagonetka ur, Strah pred odhodom, Nostalgija za neskončnostjo in druge.

Na koncu sledi navedba virov in kratek povzetek članka v angleškem jeziku.

Slovlita[uredi]

27. septembra 2005 je Helena Drewry prijazno povabila vse na razstavo ob 400-letnici izida prve izdaje Cervantesovega Don Kihota.


Slovenski literarni zgodovinarji (na Filozofski fakulteti)[uredi]

Katedre na slovenistiki:

  • za slovenski jezik in stilistiko
  • za zgodovino slovenskega jezika in dialektologijo
  • za slovenščino za tujce
  • za starejšo slovensko književnost in ustno slovstvo
  • za novejšo in sodobno slovensko književnost
  • za literarno teorijo in metodologijo
  • za jezikovno in književno didaktiko

(ležeče pisane katedre, ki pokrivajo literarno teorijo in zgodovino)


Začetek akademskega ukvarjanja z literarno zgodovino = ustanovitev Ljubljanske univerze (1919)

Ivan Prijatelj[uredi]

(na FF od l. 1919 do l. 1935)

- študij slavistike in klasične filologije, obvladal ruščino in rusko književnost - odšel v Rusijo kot štipendist (študij novejše ruske literarne zgodovine)

- Moskva, Helsinki, Varšava, Berlin, Dresden, Praga, Pariz


1919 - redni profesor zgodovine novejšega slovenskega slovstva (od Prešerna naprej)

- uvedel razločevanje med tremi pojmi: slovstvo, književnost in literatura (po Berlinskem)

- pomembno delo: Kulturna in politična zgodovina Slovencev


France Kidrič[uredi]

(na FF od 1921 do 1948); med vojno odsoten (po različnih taboriščih in v internaciji)

- študij slavistike in filozofije (Dunaj)


1921 - profesor za starejšo književnost

od 1925 - predaval tudi primerjalno književnost

- trikrat dekan FF, 1923/24 rektor Univerze v Ljubljani

1938 - med ustanovitelji SAZU - ja (takrat AZU)


- naš prvi prešernoslovec - raziskal njegovo delo - monografija - Prešeren (1938)


Anton Ocvirk[uredi]

(na FF od 1937 do 1948)

- generacija: Ocvirk, Slodnjak, Borštnik

Študij: danes slovenistika, južnoslovanski jeziki + primerjalna književnost); podiplomski študij v Parizu

- urednik Ljubljanskega zvona

- 1944 - 45 = Dachau

- utemeljitelj primerjalne književnosti pri nas; 1936 - Teorija primerjalne literarne zgodovine = tretja monografija PK na svetu!

- uredil in komentiral pesmi Srečka Kosovela (beri: Tone Smolej: Anton Ocvirk)

- 'habilitirati se' = pridobiti si pravico predavati na visoki šoli


Marija Borštnik[uredi]

(na FF od 1948 do 1964)

Anton Slodnjak[uredi]

(na FF od 1950 do 1959)


- študij slavistike na Ljubljanski univerzi

- dizertacija o Davorinu Trstenjaku

- med vojno sodeloval z OF in bil večkrat aretiran

- profesor slovenske književnosti na univerzi v Zagrebu

- po smrti F. Kidriča: Ljubljanska univerza


DELO: sodeloval na mnogih mednarodnih slavističnih simpozijih po Evropi, prešernoslovec, cankaroslovec, proučeval tudi Frana Levstika; sodeloval pri SBL - ju, Zgodovina slovenskega slovstva (Slovenska matica) - napisal tudi v nemščini (izdal v Berlinu, slovite polemike, moral zapustiti univerzo)


Boris Paternu[uredi]

(na FF od 1951 do 1997)


- diplomiral iz slavistike

- NOB

- prešernoslovec, raziskoval pripovedništvo 19. stoletja, z generacijami opredelil povojno slovensko liriko, vodil raziskavo o pesništvu upora


France Bernik[uredi]

(na FF od 1951 do 1957)


- študij slavistike na FF

1951 do 1957 = asistent na FF, izključen iz političnih razlogov

- cankaroslovec, novi pristopi (t. i. 'interpretativna šola' = povojni lit. zgodovinarji, torej mlada generacija se je uprla stari pozitivistični metodi, prej so lit. zgodovinarji bolj poudarjali obdobje in osebnosti, torej avtorje same, nova generacija poudari umetniško delo - to so imenovali notranji pristop ali metode interpretacije - iz Nem, Švi), doktorat iz Simona Jenka (zanimivo - lirika v času realizma)

- izpostavil problem ideološke zaznamovanosti naše stroke po 2. svet. vojni - npr. kdo je večji pesnik - Jenko ali Gregorčič?

- Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev (to je ustanovil Ocvirk)


Franc Zadravec[uredi]

(na FF od 1958 do 1997)


- študij slovenistike in rusistike na FF

- doktorat s tezo Miško Kranjec

- ukvarjal se je predvsem z novejšo slovensko književnostjo od naturalizma in simbolizma dalje, osr. tema = Miško Kranjec, tudi o Murnu, Župančiču, Gradniku in Grumu (ekspresionizem), Kosovelu, Josipu Vidmarju (monografija!)


Matjaž Kmecl[uredi]

(na FF od 1960 do 1997)


- pomembna vloga pri osamosvajanju Slovenije (1990 - izvoljen v petčlansko predsedstvo - tudi Ciril Zlobec <3)

- študij slavistike na FF

- doktorat: Uvod v razlago sodobne slovenske novele

- dramatik (radijske igre)

- duhovita, iskriva, živa predavanja (kolega Hladnik)

- botanik - 1. slovenska vrtnica (Prešeren), druga (Trubar)


NOB: kolega Kmecl je mnenja, da je bil NOB eno največjih dejanj v slovenski zgodovini

- dokončevanje pogovorov o žrtvah pobojev je neke vrste katarza slovenstva. "Kocbek se je strašno sekiral, to vemo."


Helga Glušič[uredi]

(na FF od 1961 do 1997)


- navdušila jo je 'interpretacijska metoda' - F. Bernik

- doktorat iz Cirila Kosmača, zanimanje za slovensko izseljensko književnost (živela v Ameriki), slovenska mladinska književnost, esejistika in literarna kritika, novejša (socialni realizem) in sodobna pripovedna proza

- Fullbrightova štipendistka, nastopila na simpoziju o jugoslovanskih književnostih na Harvardu


Jože Koruza[uredi]

(na FF od 1964 do 1988)

- študij slavistike in primerjalne književnosti

- doktoriral iz Pisanic, monografija Valentina Vodnika

- raziskoval Prežihovega Voranca in Slavka Gruma, starejšo slovensko književnost in slovensko dramatiko

- gledališki kritik


Tone Pretnar[uredi]

(na FF 1972 - 1974 in 1979 - 1991)

- študij slavistike in rusistike na FF

- mednarodno priznan strokovnjak za verzologijo, predaval starejšo književnost (do Prešerna)

- doktoriral v Varšavi z dizertacijo Mickiewicz in Prešeren

- prevajal iz poljskega, češkega, ruskega, litovskega in angleškega jezika

- DELO: Zbrano delo A. Gradnika (z Miranom Hladnikom)

Miran Hladnik[uredi]

(na FF od 1979)


- študij slavistike in primerjalne književnosti

- izpopolnjevanje v tujini (Knafljeva, Humboldtova in Fullbrightova štipendija)

- v Slovenijo uvajal zanimanje za uporabo računalniških metod, od 1999 moderira Slovlit (= diskusijski forum, ki združuje zainteresirane literarne zgodovinarje in jezikoslovce ali humaniste na splošno. Od 1995 = Novice oddelka za slovenske jezike in književnosti)

- ureja wikipedijo, wikivir, wikiverzo...


Irena Novak Popov[uredi]

(na FF od 1987 do 1997)


- študij anglistike in francistike, pozneje študij slovenskega jezika

- slovensko pesništvo upora (z Borisom Petrnujem)

- sodobna slovenska poezija (magistrska naloga iz primerjave podob vojne pri Župančiču in Kocbeku)


Marko Juvan[uredi]

(na FF od 1986)


- študij slovenščine in primerjalne književnosti

- raziskovalec na SAZU-ju(literarna teorija - medbesedilnost, metode interpretacije...), predava literarno teorijo

- piše razprave o sodobni slovenski poeziji in slovenski književnosti 19. in 20. stol., recenzije številnih literarno - teoretskih del


Umrli literarni zgodovinarji 2016[uredi]

Franc Zadravec - rojen 27. 9. (kot jaz)

področje = novejša slovenska književnost, Miško Kranjec, moderna, ekspresionizem ...

Aleš Debeljak

Gregor Kocijan - 19. stoletje, kratka pripovedna proza

Medialnost in literatura[uredi]

Simpozij Medialnost in literatura me je sprva pritegnil že zaradi naslova - beseda 'medialnost' mi je bila namreč še neznana. Po kratki raziskavi ('medialen' = nanašujoč se na medij, SSKJ) in obrazložitvi Urške Perenič sem se odločila, da si glede te tematike malo razširim obzorja na simpoziju.

Mateja Pezdirc Bartol[uredi]

Prvi prispevek, ki sem ga poslušala se je nanašal na slovensko dramatiko in gledališče skozi perspektivo vpliva novih medijev na dojemanje prostora in časa. Mateja Pezdirc - Bartol je predstavila dramatiko kot večmedijsko umetnost, kar izvira že iz Aristotelove Poetike (predvsem 'spektakel'). Zanimivo mi je bilo razmišljanje o trojni enotnosti, pri kateri ne gre toliko za teoretsko prepričanje (v kar se je pozneje to 'pravilo' razvilo), temveč bolj za sledenje praktičnim možnostim, ki jih je antično gledališče dovolilo in tudi za sledenje navadam gledalcev (zanimivo dejstvo - da je že v tistem času pisec drame razmišljal tudi o recepciji teksta). Prav zato je pomembna zgoščenost dogajanja, saj naj bi se drama (včasih in tudi danes) odvila v približno dveh do treh urah. Včasih je bilo zaradi enotnosti dogajanja manj težav z zgoščenostjo. Kaj pa danes?

Danes sodobna režija to presega z novimi (tudi multimedijskimi) pristopi, ki odločilno vplivajo na gledalčevo dojemanje časa in prostora.

Profesorica je omenila tudi nekaj imen, ki so se v preteklosti (ali se še vedno) ukvarjala z različnimi mediji v drami in torej v gledališču - npr. nemški poznavalec postdramskega teatra Lehmann (heterogenost časa - po Lehmannu - kriza časovnega kontinuuma), profesor Patrice Pavis, igralec Philip Auslander (omenila tudi njegov zanimiv citat, ki verjetno res povzame medsebojni vpliv gledališča in televizije -

"Včasih je televizija posnemala gledališče, danes je obratno." Preko teoretičnega uvoda smo prišli do praktičnih primerov iz sodobnega slovenskega gledališkega prostora. Mateja Pezdirc Bartol je najprej omenila legendarnega dramatika in režiserja z (po mojem mnenju) izjemno režijsko vizijo - Dušana Jovanoviča in njegova Razodetja (MGL, 2011). V tem delu je avtor priredil svoj tekst iz l. 1980 (Karamazovi) in se s postopki fragmentarnosti in montaže lotil obsežnega teksta. (S podobnimi postopki montaže in fragmentarnosti se Jovanovič pogosto ukvarja - tudi pri Ani Karenini smo bili priča podobnim epizodičnim prizorom).

Drug primer tovrstnega teatrskega pristopa je delo slavne provokativne režiserke Simone Semenič, ki je v svoji predstavi 1981 uporabila zanimiv pristop, s katerim je jasno problematizirala didaskalije (v začetku nam preko didaskalij namreč razloži, da bo besedilo stalno preskakovalo, kar naj torej gledalca od takrat naprej ne moti).

Tretji zanimiv primer, ki je bil omenjen je bil projekt slovenske igralke in režiserke Nede Rusjan Bric z naslovom Brata Rusjan. Pred gledalci se odvijata dve zgodbi z dvema uprizoritvenima postopkoma (spet nasprotje med telesnim in tehnološkim).

Četrti primer je tekst Andreja Skubica: Pavla nad prepadom, v režiji Matjaža Pograjca, ki mojstrsko uporablja Lehmannovo načelo estetike pospeška in sicer preko heterogenosti časa.

Po zanimivem vprašanju Aleksandra Bjelčeviča o tem, ali obstajajo gledališki projekti, v katerih gledalec lahko aktivno posega v dogajanje in torej spreminja tek predstave se je razvila krajša debata o Gledališču zatiranih in o postopkih S. Simonič, ki dovoljuje igralcem izjemne spremembe teksta oz. dodajanje lastnih idej.


Tomaž Toporišič[uredi]

Sledilo je predavanje Tomaža Toporišiča, dramaturga, esejista in gledališkega teoretika, ki se je dotikalo podobnih vprašanj kot prejšnje. Zanimivi so bili primeri, ki jih je profesor navedel, predvsem me je navdušil projekt Butnskala, o katerem sem že veliko slišala in prebrala in ki naj bi se začel kot "čista zajebancija" na študentskem radiju (z mnogimi monthy - pythonovskimi elementi), a se spremenila v odmeven gledališki projekt slavnega Vita Tauferja.

Toporišič je omenil tudi zanimiv projekt mladih umetnikov Slovensko narodno gledališče (Janez Janša), v katerem se prepletajo elementi klasičnega (chorus - zbor) in modernega gledališča (proizvajanje televizijskih zvokov, ki jih igralci slišijo o slušalkah).

Med prispevkom Tomaža Toporišiča o modernih teatrskih praksah sem začela razmišljati o dilemi, do katere mere lahko nek režiser s svojo ekipo "zlorablja" gledalca oz. z njim manipulira. Kje je (če sloh je) tista moralna meja, ki naj je gledališče ne bi prestopilo? Ali gledalec z nakupom vstopnice "podpiše", da lahko z njegovo duševnostjo v naslednjih dveh urah igralci popolnoma razpolagajo? Ali je ravno ta manipulacija, ki človeka razjezi, užalosti, razveseli tisto, kar je naloga sodobnega gledališča? Mnogo razmišljanj na to temo odprejo različne 'predstave' (na meji performansov), ki jih sodobni režiserji postavljajo na odre (zadnji tak primer Kralj Ubu Jerneja Lorencija).

Zanimiv mi je bil tudi t. i. 'revolt proti avtorju' (oz. kriza dramatike), ki je v Sloveniji nastopila razmeroma pozno (v 90. letih). Sicer pa je na vprašanje, ali je sodobni režijski pristop pogosta praksa slovenskega teatrskega rostora odgovoril,da je gledališče pri nas po njegovem mnjenju še vedno razmeroma klasično in so tovrstni režijski pristopi bolj izjema kot pravilo (čeorav vseeno opažamo mnoge take poskuse osvobajanja umetnosti).


Igor Koršič[uredi]

Naslednje predavanje je predstavil Igor Koršič, strokovnjak za film. Njegov prispevek je bil na precej visoki strokovni ravni in ni bil najlažji za razumevanje, zato sem le stežka sledila. Kljub temu mi je uspelo izluščiti nekaj zanimivih konceptov in dejstev, ki mi bodo v nadaljnem študiju pomagali.

Zanimivo mi je bilo predavateljevo razmišljanje o "primatu percepcije", ki je v bistvu dejstvo, da najprej film zaznavamo, šele nato ga mislimo. Govora je bilo tudi o pomembnosti umetniške prakse pred golim teoretiziranjem, ki naj torej pomaga razložiti pojave, naj pa ne usmerja toka misli umetnikov. Koršič si je zastavil vprašanje - kaj sploh je film? Železo (tehnologija) in sanje (umetnost). Omenjen je bil francoski filmski kritičar in teoretik Andre Bazin, ki svojo teorijo piše esejistično (kar me je presenetilo - danes namreč živimo v svetu seznamov, smo navajeni tako skopega teoretiziranja, a še vedno se mi postavlja vprašanje preglednosti in jasnosti tovrstnih zapisov).

Koršič je izpostavil dejstvo, da v Sloveniji še danes ne vemo točno, kam s filmom - po njegovem je to posledica dogajanja pri nas med vojnama. Omenil je tudi konflikt med filmom, literaturo in gledališčem, ki je bil zanimiv fenomen po celotni Evropi (in drugod) - razen v Rusiji, kjer je ravno zaradi avantgardističnih gibanj zgodovinskih avantgard 20. let (na čelo z ruskim konstruktivizmom) ta konflikt v resnici pomenil tesno sodelovanje umetnosti - ruski konstruktivisti so bili namreč mnenja, da naj bo vsa umetnost povezovalna, integralna, ni bilo več tovrstnega ločevanja.

V tem duhu me je navdušil citat govornika, ki se je glasil nekako takole:

"Ko bodo sestrske muze našle svoje pravo poslanstvo, se bodo celo medsebojno slavile."

S tem se resnično strinjam, saj je ravno v tem bogastvo in moč umetnosti - z različnih zornih kotov, preko različnih medijev podaja ideje in koncepte, ki naj pomagajo spremeniti svet. Ni razloga za konflikte med različnimi mediji.

Klemens Gruber[uredi]

To je bilo zame najmanj razumljivo predavanje, saj je potekalo preko skypa in v nemščini, ki ga ne štejem med svoje najmočnejše jezike. Tako sem poskušala slediti prispevku o kinofikaciji umetnosti predvsem po slovenskem izročku in zasledila nekaj znanih imen, konceptov, idej in razmišljanj. Sledila pa je zelo zanimiva debata ravno o vprašanju povezanosti plakatne (torej politično - propagandne) umetnosti s knjigo, filmom, gledališčem in drugimi umetnostmi. Gruber je izpostavil ravno pomembnost zgodovinskih avantgard (zopet na čelu z ruskim konstruktivizmom, pa tudi na primeru italijanskega futurizma in njegove očitne povezanosti s fašizmom)pri mešanju teh umetniških zvrsti - seveda takoj najočitnejši umetnik Majakovski (ravno plakatna umetnost in poezija), pa tudi Mejerhold in drugi. Zaključili smo z ugotovitvijo, je kombinacija poezije in politike lahko nevarna.


Jurij Bon (psihiater in nevroznanstvenik)[uredi]

Jurij Bon je v imenu celotne raziskovalne ekipe (v kateri je kot literarna empiristka sodelovala Urška Perenič) predstavil vedenjski eksperiment o branju poezije na zaslonu/na papirju. Eksperiment se mi je zdel izjemno zanimiv, saj hipoteza o manjšem pomnenju in razumevanju poezije na zaslonu ni bila potrjena. Sama sem še vedno precej vezana na papir, čeprav sem pripadnica v tem smislu nove, mlade, modernejše generacije. Zanimivo bi bilo tudi raziskovati vpliv zaslonskega/klasičnega branja glede na starost udeležencev - prepričana sem,da bi rezultati raziskave pokazali, da bi starejši udeleženci, ki so skozi celotno šutdijsko pot študirali zgolj preko papirja slabše pomnili in razumeli besedilo, ki bi bilo na zaslonu kot naša, mlajša generacija, ki je že od malih nog navajena računalniškega medija.

Zanimivi so bili tudi izsledki raziskave, povezani s pomnenjem in razumevanjem klasičnih ali modernih pesmi. Po pričakovanjih sodeč bi morala biti pomnenje in razumevanje modernejših tekstov mnogo slabša kot klasičnih, ki so po navadi težja, imajo zapleteno sintakso in svojevrstno metaforiko... A vedenjski eksperimet je pokazal, da si modernejše pesmi bolje zapomnimo (pri obeh medijih), kar je Jurij Bon poskusil pojasniti z dejstvom, da smo bralci že od začetka bolj pozorni pri modernejših pesmih, saj predpostavljamo da so težja za razumevanje in jih zato verjetno beremo počasneje in bolj zbrano.

Nekatere kolege (moje bodoče in zdajšnje profesorje) je skrbelo dojemanje modernosti in klasičnosti v poeziji (gre le za obliko, le za vsebinske značilnosti - npr. Jesihova poezija je oblikovana zelo klasično, a ima izjemno zapleteno sintakso - kam to sodi?).

Glaven poudarek je po burni razpravi (med katero sva s sošolko navdušeno sledili zelo prijateljskemu dialogu med profesorji) je dal Miran Hladnik in sicer z zaključkom, da najpomembnejše ni definiranje variabel ali modernosti in klasičnosti temveč dejstvo, da je ovržen predsodek glede branja poezije na zaslonu.


Andrej Leben in Dominik Srienc[uredi]

Zadnji prispevek, ki sem ga poslušala na simpoziju, je bil o medijih in sodobni praksi koroških Slovencev. Predavatelja (oba Korošca - en literarni zgodovinar, publicist in prevajalec, drugi pesnik in pisatelj) sta najprej razmišljala o samem pojmu intermedialosti in dognala, da gre lahko za več različnih konceptov - kombinacija vsaj dveh različnih medijev, menjavanje medijev, intermedialne relacije...

Izpostavila sta Jane Oswald (nanašanje na glasbo - npr. Venec treh dolin), Fabjana Hafnerja (festival Trivium - namenjen literaturi, glasbi in likovni umetnosti), Tanjo in Karla Prušnika (Utopija - cikel slik), F. Merkača in G. Januša (oba pesnika in slikarja, semantično navezovanje), Kristjana Močilnika (tematizira pojavnost knjige, iz l. 1999)...

Najzanimivejši del predavanja je bilo razmišljanje o Maji Haderlap in njenem Angelu pozabe v sodelovanju z Zdravkom Haderlapom (brat in koreograf).

Nov pojem, ki ga še nisem slišala je t. i. 'scena pisanja', ki ga je uvajalo vprašanje 'Kaj sploh je pisanje?' odgovarja M. Stingelin - scena pisanja so trije elementi: telesnost, mentalnost in jezikovnost.

Avtorja prisevka sta nadaljevala z bolj literarnimi umetniki, omenila sta Petra Handkeja in njegovo pisanje s svinčnikom (kot Goethe - šel v naravo in pisal s svinčnikom); podobno pišejo tudi Svetlana Makarovič, Tomaž Šalamun, Vinko Möderndorfer...


Zaključek[uredi]

Na koncu simpozija sem bila navdušena nad vsem, kar sem slišala in doživela. Čeprav nekaterih delov predavadnj nisem razumela, sem prepričana, da sem z udeležbo veliko pridobila - npr. novo strokovno terminologijo, znanje o tem, kako sploh potekajo simpoziji, vpogled v strokovno razmišljanje svojih profesorjev (o temah, ki niso le strogo vezane na predmet, ki ga poučujejo) in resnično zanimiv vpogled v odnose med njimi. Navdušil me je prijateljski ton in kljub strokovni zahtevnosti tematike res sproščeni razgovori po predavanjih (ali celo med :))

Slovarček[uredi]

A[uredi]

Ažuren - ki je brez zaostanka v dnevnem delu, ki je na tekočem (ang. 'up to date')

Aforizem - zgoščeno izražena duhovita, globoka misel, izrek

Antagonizem - nasprotovanje zaradi različnih idej, koristi, nasprotje

Apoliničen - skladen, umerjen

An sich - samo po sebi

Arbiter - oseba, katere mišljenje o neki stvari je odločujoče, razsodnik

Atavizem - stara navada, ostanek iz preteklosti

Anahron - ni v skladu s časom ali razmerami

Algoritem - navodilo, ki določa vrsti red operacij

Apostrof - opuščaj

B[uredi]

Butično

Biotska - ki se nanaša na življenje ali živa bitja.

Brezpriziven - ki ne dopušča ugovora, nepreklicen, dokončen

Bibliometrija - pomožna panoga bibliotekarstva, ki se ukvarja s kvantifikacijo bibliografskih podatkov.

Blagodat - sreča, blagoslov

Bagatelnost - majhna vrednost, malenkost

C[uredi]

Ciklostirati - razmnoževati na ciklostilu (stroj za razmnoževanje odtisov z matric)

Č[uredi]

D[uredi]

Deklarirati - javno izraziti, razglasiti.

Diletant - kdor nestrokovno, površno opravlja kako delo.

Dvigalka - tipka na računalniški tipkovnici, ki v kombinaciji z drugo tipko izvede drugotno funkcijo tiste tipke (ang. SHIFT KEY)

Diapazon - zvočni obseg človeškega glasu ali inštrumenta

Defetizem - mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo ali prizadevanje brezuspešno

Distribucija - razpečevanje

Disambigvacija - razločevanje pomenov

E[uredi]

Entiteta - kar je, kar obstaja kot smiselna enota, celota.

Etatizem - sistem, v katerem si država lasti monopol odločanja v vsem družbenem življenju.

Egalitarizem - nazor, da so vsi ljudje enaki, enakopravni

Ekspertiza - izvedensko mnenje, poročilo

Emulacija - posnemanje

Eklatanten - očiten, jasen, prepričljiv

Eskalirati - širiti, stopnjevati

F[uredi]

Frankirati - nalepiti znamko na poštno pošiljko kot znak plačane poštnine

Famulus - služabnik, pomočnik, zlasti pri kakem znanstveniku

Fantazma - privid

Frekventen - pogost

G[uredi]

Garnirati - okrasiti, polepšati

Genealogija - izvor, razvoj rodu

Grafomanija = skribomanija - obsesivno pisanje, pisanje zaradi pisanja samega

Going by the Bible - pismouštvo

H[uredi]

Historiat - potek, opis kakega dogajanja.

Hipertrofija - pretirano povečanje česa

I[uredi]

Inertnost - lenobnost, nedelavnost. (prid. = inerten človek)

Inercija - stanje vztrajanja v mirovanju, lenobnosti, nedelavnosti

Imponirati - vzbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določenih lastnosti, vedenja

Imanenten - opredeljujoč, neločljiv, notranji del

Indeksirati - označiti kako vrednost, element s številkoa li črko za lažje razlikovanje

J[uredi]

K[uredi]

Krmilka - tipka na računalniški tipkovnici, ki v kombinaciji z drugimi tipkami tem dodeli neko drugo funkcijo; tipka ctrl.

Kataklizma - propad, polom, katastrofa

Kapitelka - velika črka v velikosti male

Kompetenten - Pristojen, pooblaščen / ki temeljito pozna, obvlada določeno podroćje, usposobljen

Kolofon - podatki o avtorju, založništvu in tisku (navadno na zadnjem listu).

Komprimiran - stisnjen, zgoščen (da zasede manj prostora).

Koncipirati - napraviti, sestaviti koncept (osnutek); zamisliti, izoblikovati kaj

Kalkirati - dobesedno prevajati za kak tuj jezik značilne izraze

Konciznost - natančnost v izražanju, zgoščenost,jedrnatost

Konsenzualno - soglasno

Konfiscirati - prepovedati razširjanje, zaseči

Konzum - poraba, potrošnja

Koncern - združenje podjetij, v katerem ima odločilen vpliv na poslovanje najmočnejše izmed njih.

Kolportaža - prodajanje časopisov, revij po ulicah, v kioskih

L[uredi]

Lukrativen - dobičkonosen, donosen

Lamentacija - tožba, tarnanje (iz latinščine - "lamento" obžalujem)

Lingua franca - splošno uveljavljen in razširjen jezik, v Evropi je danes to angleščina

M[uredi]

Metapodatek - (opodatek) je podatek, ki vsebuje informacije o nekem podatku, a ni del le-tega. Metapodatki vsebujejo podatke o podatkih; obsegajo podatke, ki se nanašajo na vsebino, strukturo, kvaliteto, lastništvo, distribucijo, tehnologijo, namen, uporabnost in druge elemente, ki so pomembni za pravilno interpretacijo oziroma uporabo podatkov.

Marginalizirano - odrivano, potiskano na rob, obrobje družbenega dogajanja, življenja.

Merkantilizem - trgovinska usmerjenost gospodarske politike.

Maniheizem - nauk v 3. stol., da je snov počelo zla, duh pa dobrega

Metuzalem - zelo star človek, zlasti moški

N[uredi]

Nivelizirati - izenačevati

Naziranje - gledanje, mnenje, nazor

Nitkanje - iz ang. threading = možnost sledenja temi

O[uredi]

P[uredi]

Paradigma - vzorec, primer (SSKJ); izvira iz gr. paradeigma, ki pomeni primer, model ali vzorec. [6]

Pregnanten - jedrnat, zgoščen

Pasant - mimoidoči

Plagiat - ko je nekaj prevzeto od drugod in objavljeno, prikazano kot lastno.

Preslednica - tipka na računalniški tipkovnici, s katero se v besedilo vnese presledek (ang. SPACE BAR)

Poštena raba - ang. fair use; korektna raba avtorsko zaščitenih del brez prekršitve avtorjskih pravic (npr. za poučevanje)

Postulat - predpostavka, izhodišče

Pretnja - obljuba, napoved nekomu nečesa neprijetnega, hudega; grožnja

POTEMKINOVA VAS - kulisa oz. lažno, olepšano prikazovanje resničnosti (general, ki je dal postaviti kulise vasi, da je pred cesarico dvignil pomembnost osvojenega ozemlja)

Plasirati - doseči, da kam kaj pride, se uveljavi, spraviti nekaj nekam

Pleonazem - besedno preobilje - pojav, ko se nekaj opiše z mnogimi sorodnimi izrazi

R[uredi]

Revidirati - pregledati, pregledovati, spremeniti sodbo o čem.

Repozitorij

"Relata refero" - dobesedni prevod iz lat. 'pripovedovano pripovedujem' - govorim to, kar sem slišal

Redundanten - ki prenaša neko obvestilo z več znaki, kot je nujno potrebno, z odvečnimi znaki

Rezident - prebivalec, stanujoči

Redigirati - urejati neko besedilo, gradivo, da dobi ustrezno obliko za objavo

Relevantnost - tehtnost, pomembnost, bistvenost

S[uredi]

Sublimno - vzvišeno, plemenito (sublimna poetičnost drame)

Subverzivno - prevratno

Stavec - tisti, ki ročno ali strojno izdeluje stavek za tiskanje

Sprega - spregatev

Spletnik - blog

Spletne dveri - ang. 'web portal'

Š[uredi]

T[uredi]

Tavtologija - istorečje; opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena

Trust - združenje podjetih za dosego monopolnega položaja na tržišču

U[uredi]

Ubežnica - tipka na računalniški tipkovnici za prekinitev oz. izhod iz programa (ang. ESC - escape)

Uzurpacija - nezakonita, nasilna prilastitev

V[uredi]

Vnašalka - tipka na računalniški tipkovnici za potrditev operacije, ukaza z oznako enter ali return.

Vračalka - tipka na računalniški tipkovnici, ki briše znake levo od kazalca.

Verzalka - velika črka

Z[uredi]

Zavihek

Zaklepalka velikosti - tipka na računalniški tipkovnici, s katero ukažemo začasno le velike tiskane črke (ang. CAPS LOCK)

Značiti - pomeniti, označevati, določiti

Zajemek - podatek v kontekstu znanstvenega raziskovanja

Ž[uredi]