Uporabnik:Majalukan

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Predstavitev[uredi]

Moje ime je Maja Lukan in sem enopredmetna študentka slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Predmet slovenščine sem vzljubila že v osnovni šoli, zato odločitev o študiju ni bila težka. V prostem času rada prebiram knjige in se družim s prijatelji.

Test za test[uredi]

--Majalukan (pogovor) 07:47, 15. januar 2021 (CET) 1. V prizadevanju za prosti dostop do informacij je kot del skupine aktivistov pridobil 20 milijonov dokumentov iz sistema Pacer za elektronski dostop do arhivov ameriških zveznih sodišč, ki je sicer uporabnikom zaračunaval dostop, in jih objavil brezplačno na spletu. --Majalukan (pogovor) 07:49, 15. januar 2021 (CET)

Domače naloge[uredi]

Posegi v članke na Wikipediji[uredi]

Slavistična revija[uredi]

Izhajati je začela leta 1948, v njej pa so objavljeni članki s področja jezikoslovja in literarne vede. Članki so objavljeni v slovenščini, izjemoma tudi v drugih slovanskih in svetovnih jezikih, dostopni pa so v spletnem arhivu revije in v tiskani obliki.

Članek Reprezentacija ženske v poeziji Pavline Pajk[uredi]

Sama sem prelistala tiskano izdajo Slavistične revije letnik 62, april—junij 2014 in opazila, da je zasnovana v obliki knjige, saj na prvi pogled ne izgleda kot revija ali časopis s članki. V nadaljevanju pa sem se posvetila vsebini, pri kateri sta mojo pozornost pritegnila članka Reprezentacija ženske v poeziji Pavline Pajk in Kolaborativni slovar Razvezani jezik. Podrobno sem si ogledala članek Vite Žerjal Pavlin Reprezentacija ženske v poeziji Pavline Pajk.
Pavlina Pajk je prva slovenska pesnica, ki je izdala svojo pesniško zbirko leta 1878 z naslovom Pesmi in jo ponatisnila z dodanimi pesmimi še leta 1893 v Zbranih spisih I. V svoji poeziji v ospredje postavlja lirski prvoosebni ženski subjekt, ki ga v največji meri določa ljubezen. Na eni strani imamo ženski lik, ki sentimentalno doživlja neuresničeno ljubezen, ki pa je tudi vir moči. Po drugi strani pa se v prikazu ljubezni odmika od skrajnosti in se zavzema za razumnejšo ter obvladovano ljubezen in čustva sploh. V svojih pesmih se dotakne različnih tem, in sicer minljiva mladostna ljubezen, življenjsko razočaranje, skrajnostno doživljanje sveta ter družinska, materinska in domovinska ljubezen. Pavlina Pajk je že dve leti pred izidom zbirke v razmišljanju Občutki na novega leta dan poudarila, da je ljubezen za žensko najpomembnejši življenjski cilj in ključna za njeno srečo. Njeno pripovedno in lirsko pisanje izvira iz poznorazsvetljenskega sentimentalizma, romantično pesimističnega sentimentalizma in svetobolja. Zbirka se tako začenja romantično sentimentalno z motivom nedosegljive ljubezni. Ljubezenska strast žensko opredeljuje kot avtonomni, moškemu enakovreden ali celo večvreden subjekt. V nekaj pesmih pa avtorica o pomenu ljubezni in ljubezenske sreče spregovori tudi v tretji osebi. Ljubezen in življenje imata v njenih pesmih več podob: v prvih pesmih sta vir sentimentalnega pesimizma in občasno dejavne čustvene strasti, pretirana čustvenost pa je v kasnejših pesmih predstavljena kot mladostna zabloda. Žensko identiteto pa reprezentirajo tudi pesmi z materinsko temo. V nekaterih je materinska vloga prikazana kot obramba zoper romantični svetobolni pesimizem mlade meščanske ženske, materinstvo pa zrelo žensko loči od mladenke. K temu dodaja tudi domoljubje, ki ni le moška tema. Predstavlja ji posebno vrednoto: je "zaklad" in "ponos". Eden od vidikov rodoljubja Pavline Pajk pa je tudi želja po razmahu slovenske literature, kljub temu da je bil njen domači pogovorni jezik italijanščina in se je slovenščino začela učiti šele s svojim šestnajstim letom. Materinstvo in domoljubje pa je v materinskem ciklu povezala tudi s ključno nalogo slovenskih mater in sicer, da svoje otroke vzgajajo v slovenščini in z ljubeznijo do domovine. Materinski cikel je doživel nekaj kritik, med katerimi je tudi očitek Frana Levstika, da neprimerno družinsko snov predstavlja po že zastarelem nemškem zgledu in v nasprotju s Prešernovo Nezakonsko materjo ne izraža pristnih čustev, pač pa "solzno mehkužnost" in uporablja pomanjkljiv jezik. Njene pesmi prinašajo tudi avtobiografsko temo izseljenosti iz domačega okolja. Zadnje pesmi je izdala leta 1881 pri svojih sedemindvajsetih letih, pripovedna dela pa je objavljala še nadaljnjih dvajset let.

Članek Postmodernistično v drami Milene Marković Barčica za punčke (Brod za lutke)[uredi]

Tokrat sem članek poiskala še na spletu, in sicer v arhivu Slavistične revije. Pregledala sem nekaj številk in mojo pozornost je pritegnil članek Ivane Zajc Postmodernistično v drami Milene Marković Barčica za punčke (Brod za lutke), ki sem ga našla v Slavistični reviji letnik 63 številka 2 (2015). Pred nekaj dnevi sem namreč na spletu zasledila, da bo SNG Drama Ljubljana v nedeljo, 15. 11. 2020, omogočila prenos drame Barčica za punčke od doma, ki si jo nameravam ogledati. Članek sem zato prebrala s še večjim zanimanjem.
Barčica za punčke je označena kot postmodernistična drama, kar avtorica članka želi zavrniti. V članku analizira soobstoj več tipov besedil in dokaže, da to ni nujno znamenje postmodernistične drame. Zanima jo kriterij za določanje postmodernizma, ne pa tudi njegova opredelitev. Dokazati poskuša, da je ta zgolj formalen in da v drami Barčica za punčke ne deluje tako, kot naj bi deloval glede na deklarirane lastnosti postmodernistične literature. Drama govori o življenjski zgodbi Ženske od pubertete do smrti, vključno z njenim pogrebom. Ženska v teku svojega življenja odigra različne družbene vloge, v didaskalijah poimenovane po pravljičnih ženskih likih. Gre za ciklično ponavljanje, ki je sprva zakrito z naravnanostjo proti cilju, ki pa se z vsakim dejanjem začne od začetka. Lik se v vsakem dejanju ″rodi″ v nov lik iz pravljice, hkrati pa ta struktura tvori življenjsko zgodbo Ženske. V obravnavani drami gre torej za vprašanje, ali način kombinacije tipov besedil ustreza postmodernističnim postopkom sopostavitve tipov besedil, pri katerih naj bi umanjkala homogena celota iz sicer različnih delov, kar naj bi bila značilnost postmodernizma. Avtorica članka v nadaljevanju dokaže, da način kombinacije ne ustreza prej navedenemu kriteriju. Glavna oseba drame Barčica za punčke je Ženska, ki v poteku dejanj v didaskalijah dobiva nova imena, in sicer Alica, Sneguljčica, Zlatolaska, Palčica, Princeska, Ženska in Čarovnica, a je eksplicirano, da so vse ista oseba. Pravljične pozicije dajejo z menjavanjem vtis, da je subjekt obvladovan od sveta in patriarhalnih razmerij. Vsak njen vstop v nov pravljični lik je poskus spremembe, ki pa se – ravno nasprotno s pravljičnimi srečnimi konci – ne izide ugodno. V dele modelov pravljic je ″vržena″ paradoksalno. Dramo zaznamujejo še liki, ki nastopajo samo v enem prizoru in omogočajo, da glavna oseba izrazi svojo individualnost. Osebe v Barčici za punčke izhajajo iz pravljičnih fragmentov, a imajo tudi lastne, od pravljice neodvisne lastnosti. Avtorica ugotavlja, da ne gre za postmodernistični tip subjekta, saj je središče drame zavest glavne junakinje, njena psihična prezenca, ki se utemeljuje v koreninah univerzalnih mitoloških položajev, katerih ostanki so vidni v pravljicah. Za pisateljico Mileno Marković je značilna raba slenga, viden je tudi vpliv ljudskega slovstva. Pesemski vložki v drami imajo funkcijo izpovedi dramskih oseb in nastopajo kot podporni element zgodbe o Ženskem življenju, nanašajo se na intimni sloj dogajanja in umirjajo notranji ritem drame. Glavni lik obravnavane drame se ne zaveda, da prevzema identiteto pravljičnih likov. Markovićeva njegovo zgodbo primerja s strukturo pravljice, saj jo določa srečevanje tistih, ki Ženski pomagajo, in tistih, ki jo ovirajo, zaznamuje jo nujnost žrtvovanja in doživetje čudežnega. Da bi avtorica preverila, če so pravljice v drami rabljene na postmodernistični način, je analizirala tretji prizor, v katerem so uporabljeni elementi Sneguljčice in sedmih palčkov. Pravljična shema je demontirana, saj so v uporabi le nekateri deli. Poudarjeno je predvsem Sneguljčičino življenje v hiši palčkov, izpuščena pa je dimenzija boja med Sneguljčico in njeno mačeho. Iz dialogov lahko razberemo pomanjkanje smisla življenja pri osebah, ki jih prikazujejo palčki. Pravljični deli so v drami Markovićeve obdelani z določeno stopnjo ironije. Ob vsakem vstopu v pravljični kalup bi se Ženska rada preobrazila in doživela spremembo, kar spominja na strukturo razvojnega oz. vzgojnega romana. Srečen konec umanjka, saj Ženska v vsaki novi inkarnaciji pravljičnega lika propade. Vsak prizor je ponovno nezavedno ″rojstvo″ junakinje v novem liku, po analogiji ob koncu življenja ta roti, da bi se še enkrat rodila. Ta želja dobi pomen želje po vzpostavitvi cikličnosti, njen ostanek so zgolj še ponavljajoče se točke krize. Želja po novem rojstvu je tako želja po ponovni možnosti (novi pravljični vlogi) z upanjem, da bo tista, ki bo v sosledju propadlih omogočila razvoj v skladu s potencialno pravljično strukturo s srečnim koncem. V drami Barčica za punčke tako obvelja horizontalna cikličnost – ponavljanje zelo sorodnih situacij iz znanih pravljic – in vertikalna cikličnost – ponovljivost vlog iz pravljic, ki izhajajo iz mitologije. Pravljice so umeščene tako, da sodelujejo pri učinku kot da z drugima dvema tipoma besedil, kar ovrže tezo, da je drama postmodernistična zaradi fragmentarnosti in nepovezanosti tipov besedil, ki so vanjo vključeni. Avtorica članka v precej dobro poglobljeni analizi ovrže tezo, da je Barčica za punčke postmodernistična drama in s tem doseže svoj namen. Po zaključku branja tega članka sem nad dramo še bolj navdušena, zato že nestrpno pričakujem njeno gledališčno uprizoritev.

Popravljalci sveta[uredi]

Popravljalci sveta je govorni prispevek profesorja dr. Mirana Hladnika, čigar predavanja na oddelku slovenistike v študijskem letu 2020/21 obiskujem tudi sama. Nastal je v okviru TEDx dogodkov, kjer vsak posameznik lahko deli svojo idejo, izkušnjo. Že na začetku nam dr. Hladnik zastavi vprašanje, kam ljudje hodimo po informacije. V informacijski družbi, v kateri danes živimo, je odgovor preprost, saj se redko kdo zateka k tiskanim oblikam vira in vse informacije iščemo na spletu. Ko vtipkamo želeno geslo, se nam pojavi veliko število zadetkov, med prvimi pa je skoraj zagotovo tudi Wikipedija. Vse več ljudi se zateka ravno k temu mediju bodisi v slovenščini ali angleščini bodisi v kakšnem drugem jeziku. Velikokrat pa slišimo ravno, da Wikipedija ni zanesljiv vir in naj podatke iščemo drugje, tam kjer so preverjeni. Tudi sama imam nekaj takšnih izkušenj iz osnovne in srednje šole, kjer so nam učitelji in profesorji strogo prepovedovali iskanje podatkov na Wikipediji, a so se je hkrati za hiter prikaz podatkov posluževali sami. Moram priznati, da me je iz teh razlogov uvodno predavanje pri profesorju Hladniku nekoliko presenetilo, saj je bila Wikipedija po mojih izkušnjah do sedaj s strani profesorjev predvsem negativno prikazana. V nadaljevanju dr. Hladnik spregovori o načinih popravljanja sveta in izpostavi, da se je v zgodovini to dogajalo zlasti z vojnami. Ljudje se še danes v zasebnih, vse več tudi v javnih nestrinjanjih zatekamo k splošni obrambi z "napovedjo vojne". Podobno je tudi v kulturnem svetu, kjer dr. Hladnik omenja Prešerna kot primer adaptacije, saj je prevzel zapletenejše pesemske forme in s tem postavil slovensko književnost na evropsko raven. V današnjem svetu pa je način popravljanja tudi Wikipedija, ki ne ponuja le vir informacij temveč tudi možnost za kreativno udeležbo in poseganje v ta svet. Ob takšni omembi se hitro pojavijo vprašanja o verodostojnosti podatkov in poseganju v članke z namenom zavajanja, a je potrebno poudariti, da so vsi članki in vsak nov vnos nadzorovani. Čeprav na Wikipediji lahko piše kdorkoli, so izkušnje predvsem pozitivne in redko kdaj pride do vandalizma. Če pa se ta že zgodi, je odpravljen v minuti, zato ne ogroža verodostojnosti članka. Prav tako pa Wikipedija ni odvisna od profita in ideologij ter ni promovirana s strani države, kar omogoča še lažje poseganje vanjo. Kot že nekajkrat omenjeno k razširjanju podatkov lahko pripomore kdorkoli, kar spodbuja tudi dr. Hladnik. Aktivno sodelovanje na Wikipediji je pomemben dejavnik, kljub temu pa se ga po mojem mnenju velik del ljudi še ne poslužuje. Pisanje na Wikipedijo nam ni domače, zato redko stopimo izven svojih okvirjev, prav tako pa nam primanjkuje spodbude, da se odločimo za pisanje in poseganje. Tudi sama si pred profesorjevo pobudo "nisem upala" predvsem posegati na Wikipediji, čeprav sem že zasledila članke, ki so imeli kar nekaj slovničnih napak. Ob koncu dr. Hladnik poudari, naj se nikar ne le pritožujemo, ampak naj napake ali če nam nekaj ni všeč, se z napisanimi ne strinjamo, popravimo in se tako aktivno udeležujemo k nastajanju Wiki zgodbe. Zdi se mi pomembno, da se na to opozori tudi naglas in se začne Wikipedijo predstavljati tudi na pozitiven način, saj bo ta zagotovo vzpodbudil še koga med nami.

Povezava do kazala revije Slovan in urejeno kazalo[uredi]

Slovan, leto 1904/številka 3

Janko Glazer: Ciproš[uredi]

Ciproš (Spominu sina) je pesem Janka Glazerja, ki je nastala leta 1948. Pesem je bila istega leta objavljena v reviji Nova obzorja. Janko Glazer se je rodil 21. marca 1893 v Rušah pod Pohorjem v kmečki družini. V Ljubljanskem zvonu je objavil svojo prvo pesem Spomenik pod psevdonim Aleksij. V Gradcu je študiral slavistiko, germanistiko in filozofijo, jeseni 1920 pa je začel poučevati slovenščino in nemščino na mariborski klasični gimnaziji, najprej kot suplent, dve leti zatem kot stalni profesor. Leta 1917 se je poročil z Marijo Robnik, s katero sta imela dva otroka sina Matija in hčerko Alenko. Močno ga je prizadela smrt sina, ki je aprila 1945 padel v bojih pri Brčkem. Tako je nastala pesem Ciproš, v kateri je izpovedal svojo bolečino. Pesem je sestavljena iz štirih kvartin. Ciproš, ki s svojim rdečim cvetjem spominja na kri, je v pesmi simbol: spomin na sina, ki je padel in je po njem ostala samo še skrita rana - kakor posekajo gozd in na njegovem mestu vzcveti samo ciproš, rdeč kot kri. Določene rane se nikoli trajno ne zacelijo, vedno znova se iz njih pocedi kri - kakor se pohorske trate vsako leto znova pokrijejo z rdečkastim cvetjem ciproša. Pesem je Pavel Šivic leta 1951 tudi uglasbil.

Viri[uredi]

SlovLit[uredi]

Ali imajo naši vedno prav?[uredi]

V svojem razmišljanju z naslovom Ali imajo naši vedno prav? je prof. dr. Miran Hladnik podal odgovor na diskusijo o nepravičnosti habilitacijskih postopkov na FF Ljubljana. V tem postopku člani volijo docenta in kot lahko razberemo iz konteksta, se vsi sodelujoči z izidom vedno ne strinjajo in so mnenja, da prihaja do nepristranskosti. V ozadju so prijateljske vezi, simpatiziranje z enim od kandidatov in drugi subjektivni razlogi. To se dogaja tudi v drugih sferah, primer tega so športniki, ki jih zagovarjamo zgolj zato, ker so "naši". Če sodnik diskvalificira našega igralca, je to krivično dejanje, saj so enako počeli tudi nasprotniki, v obratnem primeru pa bi bila kazen povsem korektna. Podobno se dogaja tudi v družini, saj se bomo zavzeli za svojega človeka; v literaturi, ker če ni naš, o njem ne bomo pisali; na filozofski fakulteti smo "naši" humanisti, ostali pa so tehniki in naravoslovci. Takšnih primerov je še veliko, bistvo pa je, da se bomo, ko se bomo znašli v konfliktu, postavili na stran "naših" torej tistih, ki so nam bližje po rodu, interesu ali so nam preprosto bolj všeč. Da bi se temu izognili, sestavljamo pravila, ki bi takšna dejanja omilila. Težava je v tem, da pravila oblikujemo z mislijo na bodoče situacije ali tiste, ki so se že zgodile, zato smo v njih težko nepristranski. Na tem mestu se nam začne porajati vprašanje, ali so takšna pravila sploh koristna. K njim se zatekamo, kadar želimo uveljavljati lastne interese, saj nam "omogočajo" na videz nepristransko odločanje, čeprav gre le za iluzijo, da ravnamo objektivno in po pravici. Pravila torej postavljamo, da se lahko "mirne duše" odločamo in sklicujemo nanje. K uveljavljanju lastnega interesa pripomore tudi besedica "praviloma", ki ne izraža neke določenosti. Gre zgolj za informacijo, ki ni oprijemljiva, saj v praksi pomeni, da se bo stvar zgodila ali pa tudi ne (največkrat to slednje). Na ta ista pravila pa hitro pozabimo, ko niso v našo korist. V tem primeru niso relevantna, čeprav bi se sami v isti situaciji nanje prav tako sklicevali. Redko si priznamo, da nimamo vedno prav in da "naši" niso upravičeno deležni našega odobravanja. Ljudje smo bitja, ki iščemo bližnjice, zato se v želji, da se komu ne bi zamerili, od problema distanciramo tako, da napišemo pozitivno recenzijo, objektivno presojo pa pustimo višjim kritikom. V praksi to izgleda tako, da mentor priporoči študenta, ki prosi že za drugi, po pravilih nemogoči ponovni vpis, in prepusti objektivno in kruto odločitev ustreznemu fakultetnemu ali univerzitetnemu telesu. Nič nenavadnega ni dejstvo, da bi na določeni funkciji sami ravnali isto kot naš predhodnik, saj želimo zaščiti ali pa uveljaviti svoje interese. Po besedah prof. Hladnika si torej nepristransko odločanje lahko privoščimo samo v položaju relativnega blagostanja. Svoj zapis zaključi na hudomušen način: "Hvala bogu, da imajo "naši" vsaj v 50 odstotkih res prav in da jih tedaj ni težko zagovarjati pred višjimi inštancami." Kot že rečeno, v veliko situacijah naše slepo zagovarjamo le zato, ker so "naši" in za to nimamo tehtnega razloga, torej dvakratni premislek ne bi bil odveč.

Diskusija se je nadaljevala z odgovorom dr. Igorja Krambergerja, ki nas je opozoril še na drugo plat "naših". Pravila, o katerih smo predhodno govorili, so veljavna na področju kemije, mi pa jih skušamo vpeljati v humanistiko in znotraj nje meriti njihovo učinkovitost. V teoriji se to seveda da, praksa pa nam običajno kaže drugačno stanje, zato ugotovitev o nepristranskosti in zgoraj naštetih primerih zanjo, ni privlečena za lase. Kot pa nas na to opozori dr. Kramberger, je stanje v publicistiki nekoliko drugačno. Tam prednjači tuja in ne več "naša" vsebina. Ta ugotovitev, če zopet izhajamo iz lastnih interesov, je povsem običajna, saj je kvaliteta na svetovni ravni nedvomno pomembnejša od naše (slovenske), ker pa si zase želimo le najboljše, v tem primeru obrnemo ploščo. Naše ni več najboljše in najpomembnejše, saj se težko kosamo z odmevnejšo tujo literaturo, četudi ta ni nujno kakovostnejša, zato zgolj iz koristi "poveličujemo" tujo. Vse to je razvidno že iz citatnih indeksov, kjer je bilo stanje v času te diskusije (januar 2002) na področju slavističnih publikacij precej slabo, pa tudi danes, skoraj dvajset let kasneje, ni dosti drugače. Ljudje se sklicujejo in cenijo literaturo, ki ima svetovni odmev (in je tudi pogojena z vplivnejšimi državami, kot sta Amerika in Anglija), zato niti ni ne želje ne potrebe po lastnem citatnem indeksu, ki bi bil učinkovit. Pravzaprav gre za podobno stvar tudi v umetnosti in še kje drugje, kjer se ponovno bolj ceni tuje delo in ne naše (domače). To seveda nekoliko na novo odpre pogled na prejšnjo diskusijo Ali imajo naši vedno prav? Če je tam z argumenti in primeri podkrepljeno, da v večini primerov zagovarjamo "naše", pa je tukaj popolnoma drugačna slika. Še vedno menim, da je razmišljanje dr. Hladnika iz prvega dela dober zapis in prikaz dejanskega problema družbe, ob predpostavki zagovarjanja lastnih interesov in osebnega subjektivnega odločanja. Ker pa je dobro argumentiran tudi pogled, kjer imamo ravno obratno stanje, in zopet izhajamo iz lastnih interesov, je seveda takšno razmišljanje prav tako aktualno. Zato po tem razmisleku težko jasno in nedvoumno pritrdimo ugotovitvi, da vedno slepo zagovarjamo naše, prikladnejše bi bilo reči, da naše zagovarjamo le iz koristi ali subjektivnih razlogov. Tako imamo prostor tudi za hitro menjavo tega pogleda (naše je boljše), seveda ravno tako iz koristi oziroma v primeru literature, umetnosti itd. le iz koristi (kot že omenjeno, najverjetneje v teh primerih ne gre za kakšno pretirano subjektivno hvalo tujega, temveč ker je tako pač pričakovano).

Dve berili in misli ob njih[uredi]

Pravi umetnik je vzvišen nad družbo[uredi]

V razpravi Pravi umetnik je vzvišen nad družbo prof. dr. Miran Hladnik zastavi vprašanje, ali je potrebno, da narod pozna delo Prešernovih nagrajencev. Na začetku ga prebiranje zapiskov Mrtvega ognjenika, kjer je glavna oseba kipar Mirt, ki prezira svoje stranke, spomni na poznane primere Cankarja, Makarovičeve … Sprašuje se ali mora biti ustvarjalec res v konfliktu z družbo, nerazumljen od družbe ali pred svojim časom, če hoče imeti na šentflorjanskem status pravega umetnika. Kot aktualen primer (januar 2001) dr. Hladnik navede režiserko Emo Kugler, ki je tega leta prejela Prešernovo nagrado za kulturne dosežke. Nekaj prahu je dvignila že pred leti, ko je poskrbela za medijsko odmevnost svojega spora s stanodajalci. V intervjuju pred prejemom nagrade pa je povedala, da pravzaprav ne ve in je to ne zanima, kdo hrani njene filme. Po profesorjevih ugotovitvah dosti ljudi ni videlo njenega dela (vsaj tisti, s katerimi je o tej temi govoril), zato se tudi poraja zgoraj navedeno vprašanje. V nadaljevanju je bilo nekaj odzivov, kjer se niso vsi strinjali, da je nagrajenca potrebno poznati, ali da umetnik ustvarja za naslednje generacije. Ljudje gledajo ali berejo vsebino, ki jim je zanimiva, zato ni potrebe, da bi nagrajenca vsi poznali. Pri tem gre za vsebino, ki je prepoznana kot kvalitetnejša, zato je težko doseči, da bi nagrajenca poznalo nekakšno presežno število ljudi. Iz intervjuja z gospo Kugler lahko sklepamo, da se tudi sama ne obremenjuje s tem, kdo njeno delo pozna in kdo ne. Sprašujem se, kakšen je potem smisel umetnika. Ta naj bi ustvarjal za publiko, ki ji želi predati svoje sporočilo in ki je njegov kritik. Dr. Hladnik je na koncu retorično zapisal, da umetniki ne ustvarjajo za svoj čas, ampak za naslednje generacije. Praksa sicer res kaže na to, umetniki v svoji dobi redko doživijo velike pohvale, njihovo delo pa cenimo šele generacije čez sto, dvesto let. Režiserkin odziv zato vzbuja pomisleke, ali avtorji ustvarjajo z mislijo na aktualnega gledalca, bralca, poslušalca ali pa se zadovoljijo s tem, da bo nekoč nekdo cenil njihovo delo. V odzivih so bila mnenja, da umetnik ustvarja za svoj čas, vendar pa to že iz vidika ustaljenih praks, ni vedno res. Velikokrat lahko preberemo, da delo določenega avtorja v takratni družbi ni bilo odobravano, je prejelo številne kritike. Ustvarjalci se tega zavedajo, zato ne moremo reči, da so nujno vzvišeni nad družbo, temveč si ne delajo utvar, da bo njihovo delo visoko cenjeno. Vsekakor pa bi morali pisati in nagovoriti narod svojega časa.

Bi si dali implantirati, recimo, slovar?[uredi]

V drugi razpravi Bi si dali implantirati, recimo, slovar? prof. dr. Hladnik izpostavi članek v Sobotni prilogi Dela z naslovom Pijanost kibernetskih totalitaristov, ki mu vzbudi misel na zadržanost humanistov do civilizacijskih sprememb, ki jih prinaša tehnološki razvoj. V času razprave (januar 2001), se je večina že sprijaznila z mobilniki, danes so težko pogrešljiv del našega življenja. Ljudstvo si bo v prihodnosti gotovo privoščilo vse, kar se bo po zakonu in v okviru finančnih možnosti dalo izboljšati pri pameti, izgledu in čustvih. Zastavi nam vprašanje, ali bomo humanisti hoteli ostati "naravni" ali pa bomo stopili v korak z znanostjo. Sprašuje nas: bi si čez 20 let, če bomo dovolj premožni, naročili vgradnjo slovarja kakšnega tujega jezika, mogoče celo njegove slovnice, ali pa recimo dodatnega pomnilnika s povzetki vseh objav z našega strokovnega področja? Postopek neboleč in nemoteč, obliž, ki bo ostal po posegu, bomo odstranili sami naslednji dan. Tudi ob tem vprašanju so se izoblikovala različna mnenja, da naši možgani ne bi bili zmožni takšnega procesiranja, bi to pomenilo, da bi si dali vstaviti nadgradnjo možganov? Ustavili so se tudi ob časovnem določilu, da znanost še ne bo tako napredna. Ker je od razprave minilo skoraj 20 let, se s tem pomislekom lahko mirno strinjamo, saj nam tehnologija še ne ponuja takšnih možnosti – vstavitve slovarja. Spraševali pa so se tudi, ali bi bil to le splošni slovar, bi zajemal tudi psovke, skrivni jezik (jezik kriminalnih združb) itd. Vprašanje nam je vsekakor dalo misliti, saj se tudi nihče od odzivnikov ni točno opredelil, ali bi si slovar vgradil ali ne. V tem pogledu smo humanisti verjetno res še precej konservativni, saj je večini bližja knjiga kot pa tehnologija. Ali pa tudi ne – dr. Hladnik svoj zapis zaključi, da sam ne bi okleval.

Slovenska literarna zgodovinarka – Silvija Borovnik[uredi]

Življenje in delo[uredi]

Silvija Borovnik je pisateljica, prevajalka, literarna zgodovinarka in publicistka, ki se je rodila 6. 3. 1960 v Slovenj Gradcu, danes pa živi v Dravogradu.

Obiskovala je Gimnazijo Ravne na Koroškem, po končani maturi pa je študirala slovenski in nemški jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je 1983 diplomirala. Leta 1987 je magistrirala z delom Groteska v sodobni slovenski prozi na avstrijskem Koroškem, s posebnim ozirom na delo Florjana Lipuša in doktorirala 1995 z disertacijo Ženski lik in ustvarjalka v slovenski pripovedni prozi osemdesetih let. Težišče njenega raziskovanja je sodobna slovenska književnost, predvsem pripovedništvo in dramatika druge polovice 20. stoletja, ter literatura slovenskih avtoric. Ukvarja se tudi s slovensko književnostjo v Avstriji in piše kratko prozo, eseje, literarnozgodovinska dela ter nemške prevode.

Po diplomi je bila zaposlena kot učiteljica na srednji šoli v Slovenj Gradcu, nato kot lektorica za slovenski jezik na univerzi v Krakovu in Gradcu. Bila je asistentka na Pedagoški fakulteti v Mariboru, leta 2005 pa je bila izvoljena za redno profesorico na Oddelku za slovanske književnosti na Filozofski fakulteti v Mariboru.

Kot gostujoča profesorica je več semestrov predavala o sodobni slovenski književnosti na univerzah v Celovcu, Gradcu in na Dunaju; predavala je še na drugih univerzah v srednji Evropi, na Inštitutu za prevajalce in tolmače na univerzi v Gradcu pa vodila vaje iz prevajanja. Sodelovala je na številnih domačih in mednarodnih znanstvenih srečanjih ter jih nekaj soorganizirala. Med letoma 2003–2016 je bila urednica za literarno zgodovino pri reviji Jezik in slovstvo. Redno pa objavlja tudi v drugih osrednjih slovenskih literarnih revijah.

Izbrana bibliografija[uredi]

Prevod[uredi]
  • Süskind, Patrick. Parfum: zgodba o morilcu, 1987. COBISS
  • Handke, Peter. Die Wiederholung = Ponovitev, 2004. COBISS
Leposlovje[uredi]
  • Strašljivke, 1990. COBISS
  • Samorastnice v Samorastnikih, 1993 COBISS
Strokovno[uredi]

Viri[uredi]

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev[uredi]

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je osrednja znanstvenokritično urejena knjižna zbirka slovenske leposlovne klasike. Dosedanja glavna urednika zbirke, Anton Ocvirk in France Bernik, sta v njej izdala glavnino slovenske literarne klasike. Z zbirko so znanstvene izdaje dosegle v slovenski literarni vedi svoje sistemsko mesto.

Uredniki in založbe zbirke[uredi]

Anton Ocvirk, ustanovitelj zbirke, jo je urejal od 1946 do svoje smrti 6. januarja 1980. Tega leta je postal glavni urednik France Bernik, ki je zbirko urejal do konca 2010 in pripravil uredniški program letnika 2011. V začetku leta 2011 je uredništvo prevzel Matija Ogrin. Pobudnik zbirke je bil Ivan Prijatelj, ki je z izdajama Josipa Jurčiča in Ivana Tavčarja podal vzorec takšnega uredništva. V poosamosvojitvenem času je zbirka doživela drastičen upad naklade, upadlo je tudi založniško zanimanje zanjo in od založbe DZS je prešla k založbi Obzorja, po propadu Obzorij leta 2002 pa pod mariborsko študentsko Založbo Litera. Od leta 2010 deluje pod okriljem Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.

Zbirke zbranih del se razlikujejo od drugih knjižnih zbirk najprej po tem, da uredniškega skupnega imenovalca ne ustvarjajo posamezne knjige, temveč posamezna zbrana dela, ki so praviloma sestavljena iz več knjig. Njihova posebnost temelji v izbiri avtorjev, ne posameznih literarnih del ali vrst besedil. Za celovitost in temeljitost izdaje zbranega dela je zaslužen urednik. Njegovo ime lahko zato postane včasih pomembnejše od imena avtorja, ko želimo razlikovati med izdajami del istega avtorja.

O zbirki[uredi]

Zamisel zbirke je ob začetku izhajanja temeljila na povezovanju dveh vrst avtorjevih besedil: leposlovnih del na eni strani in vsega spremljajočega javnega ter zasebnega pisanja na drugi: od literarne in politične publicistike do pisem, vmes pa še avtobiografska (ne zmeraj že objavljena) besedila. Leta 1946 so začeli izhajati spisi Josipa Jurčiča, Janeza Trdine, Antona Aškerca in Srečka Kosovela. Pri Aškerčevem Zbranem delu so se izmenjali štirje uredniki, zgodba Zbranega dela Srečka Kosovela pa je bila in je še vedno zelo posebna. Njegov urednik Anton Ocvirk je Kosovelove pesmi, prozo in druge spise iz zapuščine objavljal in dopolnjeval z večletnimi časovnimi presledki vse do leta 1977, pa še po tem je izšlo nekaj izdaj s Kosovelovimi pes mimi in korespondenco, ki v zbranem delu niso bile upoštevane.

Zbirko sestavljajo opusi vseh umetniško pomembnih pesnikov in pisateljev od Vodnika dalje. Zajema leposlovja, članke, študije, podlistke in korespondenco. Besedila so natisnjena v zadnji avtorjevi redakciji brez uredniških sprememb, moderniziran je le pravopis. Popravljene so samo tiste pomote, ki so nastale pri nepazljivosti avtorjev ali v tiskarni. To načelo ne dopušča poseganja v stil avtorja. Zaključene avtorske opuse dopolnjujejo monografije o avtorjih, ki niso samo življenjepisi, temveč tudi študije o pisateljevem značaju in razvoju, o dobi in njenih značilnih političnih in socialnih potezah ter odnosu pisatelja do nje.

Obseg[uredi]

Do leta 2009, ko je zbirko prevzel ZRC, je izšlo 233 knjig zbranih del in 9 monografij, če ne štejemo, da so nekatere izšle v več zvezkih, bile ponatisnjene in celo na novo izdane.

Zbirka tudi pod uredništvom Matije Ogrina izhaja v tiskani obliki in ohranja značilnosti, ki so ji bile določene že ob začetku (objava celotnega literarnega opusa izbranega avtorja po že utrjeni znanstveno-kritični metodi), poslužuje pa se tudi elektronskega načina objavljanja in posredovanja besedil.

Viri[uredi]

Literarni leksikon[uredi]

Literarni leksikon je zbirka monografskih študij o glavnih vprašanjih literarne vede, ki jo je v letih 1979–2001 v okviru zbirke Studia litteraria izdajal Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU v sodelovanju z DZS.

Zasnova[uredi]

Pobudo za nastanek Literarnega leksikona je dal akademik Anton Ocvirk, ki je zasnoval edicijo, sestavil geslovnik in zbral sodelavce. Leksikon, ki je nastal po vzoru nemškega Reallexikon der deutschen Literaturwissenschaft, so priredili slovenski terminološki rabi. Pazili so, da na slovenska tla niso specifično prenašali nemške problematike in pojmovanja ter se korektno odločali o vsakem pojmu posebej, glede slovenske terminologije. Prvotno zamišljeno manj obsežno obdelavo gesel po abecednem zaporedju je zamenjalo manjše število podrobneje študijsko obdelanih gesel, izpuščena pa so bila vsa, ki niso bila tako tesno povezana z dogajanjem v slovenski literaturi oziroma z njenim zgodovinskim razvojem.

O Literarnem leksikonu[uredi]

Literarni leksikon sestavljajo samostojne študije, ki so izhajale v tematsko zaokroženih zvezkih. Izdanih je bilo 46 zvezkov. Prvi zvezki (številke 1–5) so izšli na začetku leta 1979 z letnico 1978. Prvih deset je uredil Anton Ocvirk, ki je tudi avtor 1., 9., 10., 11. in 16. zvezka. Po njegovi smrti pa je skrb za Leksikon prevzel uredniški kolegij, sestavljen iz sodelavcev literarnoteoretične sekcije Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede. Kolegij je izbiral avtorje posameznih študij, usklajeval njihovo delo z zahtevami celotne edicije, sproti spremljal in usmerjal potek njihovih raziskav in pisanje študij, pregledoval, ocenjeval in dopolnjeval izdelane rokopise, jih pripravljal za tisk, vzdrževal zvezo z založnikom, skrbel za korekture in spremljal vsako študijo do izida. Avtorji so bili specialisti vsak za svoje področje, toda kljub temu je zahtevala priprava in izdaja vsakega zvezka več let dela. Zbirka je bila okvirno zaključena leta 2001.

Tematika[uredi]

Obravnavani pojmi so prikazani z mednarodnih zgodovinskorazvojnih vidikov. Posebej podrobno so obdelani njihov sprejem, preobrazba in vloga v slovenski literaturi. Izdane študije sodijo v več tematskih skupin: splošni literarni pojmi, metode; dobe, gibanja, smeri; vrste, zvrsti, oblike, področja; poetika, stil, verz. Temeljna gesla so morala biti obdelana izčrpno po vseh navedenih vidikih, obravnava stranskih gesel pa je bila nekoliko krajša, tako da je več sorodnih lahko združenih v eni študiji ali da je več krajših študij objavljenih v enem zvezku. V vsakem zvezku so dodani še: bibliografija, v kateri so poleg izbora najpomembnejših tujih navedena vsa za temo relevantna slovenska strokovna dela; stvarno kazalo, ki navaja v študiji obravnavane termine ter imensko kazalo, ki zajema vse avtorje, obravnavane oziroma omenjene v študiji in bibliografiji.

Avtorji in zvezki[uredi]

Pri izdelavi zvezkov je sodelovalo 25 avtorjev:

  • Anton Ocvirk: 1 Literarna teorija COBISS, 9-10 Evropski verzni sistemi in slovenski verz COBISS, 11 Literarno delo in jezikovna izrazna sredstva COBISS, 16 Pesniška podoba COBISS
  • Janko Kos: 2 Literatura COBISS, 6 Romantika COBISS, 15 Morfologija literarnega dela COBISS, 20 Roman COBISS, 28 Razsvetljenstvo COBISS, 31 Predromantika COBISS, 34 Literarne tipologije COBISS, 39 Lirika COBISS, 43 Postmodernizem COBISS
  • Kajetan Gantar: 3 Helenizem COBISS, 7 Grške lirične oblike in metrični obrazci COBISS, 26 Antična poetika COBISS
  • Dušan Ludvik: 4 Srednjeveške in staronemške verzne oblike COBISS, 17 Aliteracija in aliteracijski verz COBISS
  • Darko Dolinar: 5 Pozitivizem v literarni vedi COBISS
  • Majda Stanovnik: 8 Angloameriške smeri v 20. stoletju COBISS
  • Dušan Pirjevec: 12 Strukturalna poetika COBISS
  • Niko Kuret: 13 Duhovna drama COBISS
  • Aleš Berger: 14 Dadaizem. Nadrealizem. COBISS
  • Dimitrij Rupel]]: 18 Literarna sociologija COBISS
  • Vlasta Pacheiner-Klander: 19 Staroindijska poetika COBISS, 46 Staroindijske verzne oblike COBISS
  • Miran Hladnik: 21 Trivialna literatura COBISS, 36 Povest COBISS
  • Jože Munda: 22 Knjiga COBISS
  • Denis Poniž: 23 Konkretna poezija COBISS, 33 Esej COBISS, 42 Tragedija COBISS
  • Marjeta Vasič]]: 24 Eksistencializem in literatura COBISS
  • Katarina Bogataj-Gradišnik: 25 Sentimentalni roman COBISS, 38 Grozljivi roman COBISS
  • Drago Bajt: 27 Ruski literarni avantgardizem COBISS
  • Andrej Inkret: 29 Drama in gledališče COBISS
  • Lado Kralj: 30 Ekspresionizem COBISS, 44 Teorija drame COBISS
  • Marko Terseglav: 32 Ljudsko pesništvo COBISS
  • Tomo Virk: 35 Duhovna zgodovina COBISS
  • Darko Dolinar: 37 Hermenevtika in literarna veda COBISS
  • Vera Troha: 40 Futurizem COBISS
  • Metka Kordigel: 41 Znanstvena fantastika COBISS
  • Marko Juvan: 45 Intertekstualnost COBISS

Viri[uredi]

Spominsko obeležje[uredi]

Povezava do naložene slike Spominsko obeležje na kamniških Žalah.

O Novi pisariji[uredi]

Uvod[uredi]

Nova pisarija nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti, ki so izhajali med letoma 1990 in 2002.
Na začetku 19. stoletja je beseda pismenost pomenila slovnico, danes pa označuje znanje branja in pisanja.
Wikipisanje nam prinaša več različnih možnosti, saj omogoča vpogled v historiat nastajanja, popravljanje in dodajanje besedila, ogledovanje sprememb, odpira pa tudi prostor samorefleksije. Besedila niso zaključene enote, zato jih razumemo kot dolgotrajen proces z možnostjo nenehnega izpopolnjevanja.

Kam z avtorjem[uredi]

Glavni avtor, ki nosi odgovornost za knjigo, je Miran Hladnik. Njegov navedek na spletu niti ni obvezen, pri natisnjeni knjigi pa se ta podatek pojavi že na naslovnici, zato je smiselno, da ga navedemo. Izpostavljanje avtorskega izdelka na javnem mestu je lahko nevarno, saj vanj lahko posega vsakdo, a so takšna dejanja relativno redka in tudi izsledljiva.

Prešernova Nova pisarija[uredi]

V Kranjski čbelci je bila leta 1831 objavljena Prešernova pesnitev Kranjska pisarija, ki je bila kasneje v Poezijah 1847 natisnjena kot pesnitev Nova pisarija. Naslov knjige se sklicuje nanjo, saj se podobno kot novodobne kulturne kritike začne z zaskrbljenostjo o nekontroliranem in neobvladljivem porastu pisanja.

Pismenost[uredi]

Pomen pismenosti v preteklosti in danes se močno razlikuje, saj je do konca 18. stoletja ta pripadala le določeni eliti. Do uvedbe obveznega osnovnošolskega šolanja velika večina ni znala brati in pisati ali se celo podpisati. Danes pa je ravno obratno, tisti, ki tega ne znajo, so zasmehovani in označeni kot neprištevni. Pomen pismenosti danes ne zajema le pisanja in branja ter kritičnega presojanja, dojemanja in razmišljanja o prebranem, temveč tudi novodobno elektronsko pismenost. Ta je v današnjem času nuja, saj velik del komunikacije in obveščanja poteka ravno preko spletnih medijev in aplikacij. V preteklosti je pisanje potekalo ročno, danes pa le redko in največkrat ob posebnih priložnostih v roke primemo svinčnik. Izjema so učenci, dijaki in študentje, ki pa prav tako v veliki meri in kolikor je to le možno, uporabijo računalnik ali mobilnik. Pismenost po tradiciji razumemo kot sposobnost sprejemanja in na drugi strani tvorjenja ter posredovanja informacij, ki pa ni možna brez aktivne komunikacije. V sodobnem času tako ne moremo govoriti o eni sami pismenosti, saj ta od nas zahteva tudi ponotranjenje specialne pismenosti. To pomeni, da nismo sposobni le branja in pisanja črk, temveč znamo brati note, komponirati, se orientirati po zemljevidu, uporabljati računalnik in drugo. Vsi seveda nismo vešči vsega naštetega in tega tudi ne moremo privzeti kot obvezno ali samoumevno, kot je to v današnjem času značilno za branje in pisanje. Pojem pismenosti pa se bo v prihodnosti zagotovo spreminjal in nekega dne ne bo več nujno povezan z ročnimi spretnostmi. Elektronska komunikacija je že danes velik del našega življenja, zato postaja zaskrbljujoče, če se do nje (zlasti humanistični izobraženci) vedejo ignorantsko. Tehnologijo je zato potrebno in tudi smiselno obrniti sebi v prid. Visoka pismenost je rezultat obveznega osnovnega šolanja in eden od dokumentov civiliziranosti, zato je smiselno, da nas zanimajo višje oblike pismenosti, ki temeljijo na sposobnosti tvorjenja sporočil in njihovemu razširjanju v javnosti. V tem smislu je zato pismenosti v kulturnem svetu precej manj, pa tudi vsi publicisti niso zabeleženi. Vsaka objava ni bibliografsko zabeležena in ne dobi svojega mesta v aplikaciji Cobiss, ki jih beleži. Pisanja se v splošnem loti malo ljudi, četudi je lažje kot v preteklosti, na voljo je več orodja, brezplačnega prostora za pisanje in nenazadnje tudi dobrega zaslužka. Zakaj je temu tako? Pišočega ljudje hitro označijo kot čudaškega, prav tako pa njegovega dela ne cenijo dovolj in mu pripisujejo nižjo vrednost, saj ne gre za "fizično" delo. Pisanje in objavljanje bi kljub temu morali biti bolj spodbujeno.

Informacijska družba[uredi]

Pojem informacijska družba je v sodobnem svetu nasledil industrijsko družbo in zajema različne koncepte, kot so družbeni mediji, družabna omrežja, fanovska kultura in participativna kultura. Nove kulturne paradigme so s seboj prinesle tudi razmišljanje, ki se je dogajalo ob skrbi za tiskano knjigo. Kultura tiskane knjige se umika drugačnim informacijskim kanalom in ima na eni strani njene nasprotnike na drugi pa zagovornike. Mnogi menijo, da je tiskana knjiga nepotrebna, saj se je vse preselilo na splet. Njim v prid govorijo tudi podatki, da si obvezno šolsko berilo izposodi le še ena tretjina dijakov, dve tretjini pa si jo poišče na spletu, če zanemarimo dejstvo, da jo nekateri (velika večina) niti ne prebere. Na drugi strani pa imamo stališče, da je digitalna informacija ranljivejša od natisnjene. Ta od nas zahteva več kot le papir, hkrati pa dopušča možnost brisanja informacij. Ob tem se porajajo pomisleki, saj so tudi v preteklosti že poznali metodo brisanja. Izpostaviti pa moramo tudi tiste, ki jih v ohranitev tiska vodi zaslužek, kar pa s stališča ohranjanja kulturne vrednosti ni relevantno.

Wikiji[uredi]

Wikipedija in njena sestrska spletišča delujejo pod okriljem neprofitne organizacije Wikimedia. Wikiji (havajsko wikiwiki 'res hitro') so se pojavili leta 2001, razlog za njihovo prednost pa so lahka dostopnost, volontarizem, kooperativnost in tesnejši stisk z realnostjo.
Wikimedijina spletišča zajemajo:

  • Wikipedijo
  • Wikivir
  • Wikiknjige
  • Wikiverzo
  • Zbirko
  • Wikislovar

Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002 in je leta 2016 obsegala že preko 150.000 gesel ter 125.000 registriranih uporabnikov. Pogosto se sprašujemo o kredibilnosti (verodostojnosti) njenih člankov in njihovih virov, a je treba poudariti, da jih nadzorujejo zavzeti posamezniki, ki tvorijo wikiskupnost hkrati pa za njih jamčijo tudi učitelji, ki nadzorujejo gesla svojih učencev.

Avtor[uredi]

V začetku 60. letih 20. stoletja so bili v ospredju avtorji, avtobiografije so bile pomemben žanr. Naslednje generacije pa so v ospredje postavile besedilo in njegovo sporočilo. V 80. letih pa se pozornost preusmeri na bralca in njegove interese. Takšno prehajanje in pisanje ni strogo pogojeno z določenim obdobjem in se ga lahko poslužuje kdorkoli, prav tako pa lahko isti literarni zgodovinar piše v okviru več različnih paradigem.

Motivacija za pisanje[uredi]

Pisanja se običajno lotimo, ko nas predmet raziskovanja resnično zanima, je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe ali pripadnosti določeni socialni skupini. Etično sprejemljivo je samo tisto pisanje, ki izvira iz zanimanja za določeno temo in v ozadju nima skritega namena kot je samopromocija, manipulacija rezultatov in publike. Problem pisanja pa je tudi avtorski napuh, ki se kaže v samopoveličevanju, hlastanju po znanstvenem prestižu in prevarah. Prav tako pa je neetično, če zbranih podatkov in gradiva ne ponudimo v obdelavo drugim ali pa ga ukrademo. Pomembno je, da se avtor v svojem pisanju ozira tudi na publiko in ji ponudi razumljiva besedila, saj je misel na bralca pogoj ta to, da sporočilo doseže svoj cilj. V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno, znanstveno ter publicistično oz. novinarsko.

Izbira jezika[uredi]

Globalno javnost bomo nagovorili v angleščini, za domačo publiko pa pišemo v slovenščini, kar pa ne pomeni, da se je vanjo tudi potrebno zapreti. Vednost o slovenističnih rečeh je potrebno razširjati tudi preko nacionalnih meja, kljub temu pa ne smemo gojiti pretiranih iluzij o vplivnosti tujejezične slovenistike. Angleščina nas danes spremlja na vsakem koraku, vse več pa je tudi angleške literature in novic, vendar pa je treba opozoriti, da je pretiran strah, da bi se slovenistična znanost dogajala v tujih jezik, odveč. Izvlečki in povzetki v tujih jezikih so spremljali domače literarnovedne publikacije že od nekdaj, Slavistična revija je objavljala tujejezične povzetke od leta 1950.

Izbira teme[uredi]

Možnosti pisanja in teme v današnjem svetu naraščajo, dokaz tega pa so visoke številke pišočih, knjižnih izdaj, oblikovanje novih publikacijskih kanalov kot so spletne diskusije, blogi in spletne konference. V preteklosti je velikokrat prevladovala izbira tipa ali-ali, saj so se odločali med dvema radikalno različnima možnostma, naprimer revščina-bogastvo, odrekanje-užitek, dom-pot. Nezadovoljstvo pa izvira iz tega, da imajo pravo vrednost za nas samo realizirane, konzumirane teme. V akademskem okolju izbiro teme narekujejo študentom asistenti in učitelji, diplomantom mentorji, organizatorjem konferenc strokovni jubileji, prijaviteljem projektov nacionalne, regionalne ali globalne smernice oziroma moda. Prav tako pa velja prizadevanje, da si učenci, dijaki, študentje sami izberejo temo, ki jim najbolj ustreza in do katere imajo pozitiven čustveni odnos. To seveda lahko privede do uveljavljanja cone udobja, saj si le redki izberejo temo, ki jim ni poznana. S tem načeloma ni nič narobe, a je treba poudariti, da se praviloma ljubezen do izbrane teme rodi šele ob intenzivnem ukvarjanju z njo in je tako posledica zavzetega raziskovanja. Ravno zato je zaželena odprtost za predmete in teme, o katerih se nam prej ni niti sanjalo. Ozavestiti pa bi morali tudi to, da ni dobrih in slabih tem, saj nam prav vsaka ponuja določene prednosti in hkrati tudi slabosti. V okviru tega smo prišli do novega pojma t. i . spregledanih, prezrtih, zamolčanih, zanemarjenih, potlačenih tem, za katere pa bi bilo prav, da se jih obravnava. Podobno je tudi z literaturo in pisatelji, saj so nekateri zamolčani, poznani le na lokalni ravni. V vsakdanjem življenju stroke je z maksimalno relevantnostjo označena literatura, ki je pomembna v nacionalnem smislu, nekatera druga dela pa so tako zapostavljena.

Vaje v pisanju[uredi]

V življenju se moramo naučiti določenih veščin in spretnosti, kar velja tudi za pisanje. Tega nas v zgodnjih letih običajno učijo že starši, še kasneje pa osnovnošolski učitelji ali pred tem celo vzgojitelji. V današnjem času pa je pomembno tudi, da nas seznanijo z uporabo tipkovnice in miške, saj je to pomembno orodje, ki je v veliki meri že nasledilo pisalo. Za vajo tako na tem mestu prepisujemo besedila, ki pripadajo nacionalni literarni preteklosti in jih je potrebno digitalizirati, da se ne izgubijo.
Nekaj napotkov za pisanje:

  • registracija in prijava z izbranim imenom ter geslom
  • izbira besedila za korekturo
  • tekst iz spleta (najpogosteje dLiba ali s spletišča Internet Archive) odložiš na Wikivir
  • iz kakšnega drugega že objavljenega besedila prekopiraš glavo in jo urediš, tako da je primerna za izbrano besedilo
  • lotiš se popravljanja napak
  • na dnu dodaš kategorije

Usoda avtorstva[uredi]

Avtorji imajo v nasprotju z bralci svojo zakonodajo in se združujejo v skupnosti, kot so Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorsko agencijo, medtem ko imajo bralci za sabo le bralske krožke in forume. V preteklosti je biti avtor pomenilo, da pripadaš ustvarjalni eliti, imaš družbeni ugled in osebno zadovoljstvo. Danes pa se visok ugled avtorjev izraža skozi njihove zahteve, da lektorji in uredniki ne posegajo (pretirano) vanje. Nekateri avtorji pa so do svojih del (pre)zaščitniški in želijo z njimi razpolagati tudi, ko so pravice že prodali/odstopili. To pa želijo doseči tudi z navito ceno publikacije, s prepovedjo razširjanja po spletu ali s preprečevanjem ponatisa v učbenikih.

Soavtorstvo[uredi]

Tuje poseganje v besedilo moramo razumeti kot sodelovanje. Avtorska pravila na Wikijinih spletiščih niso točno določena, velja pa določen konsenz. Upoštevati moramo nekaj pravil za soustvarjanje, med drugimi tudi odprtost za spremembe in usklajevanje načrtov, zaupanje v sodelavce. Pisec, ki se zna uskladiti z drugimi pa prispeva tudi k skupni dobrobiti. Teksti skupnega avtorstva so pogosteje opremljena z licenco cc.

Objavljanje[uredi]

V preteklosti je bilo objavljanje težje dostopno, kot je danes. Potencialni avtor je moral pozornost največkrat pritegniti skozi poznanstva in prijateljska omizja, krožke in klube, ki so mu pomagali do mecenov, založnikov in urednikov, ki so bili zadnji člen na poti do tiskarne. Danes pa je ta pot precej lažja, saj so stroški tiska nizki in lahko dostopni komur koli. Še lažje pa je objavljanje na spletu, za katerega se uporablja izraz "postaviti besedilo". Nekdaj je bilo to delo tiskarjev, ki so besedila iz rokopisov pretipkali v stavni stroj, od koder so šla v tisk. Besedila le redko niso prišla med bralce, največkrat tista, ki so bila cenzurirana. Danes pa ga je potrebno le naložiti na kak strežnik oziroma spletno mesto, a kljub temu ne moremo takoj govoriti o objavi. Do nje pride takrat, ko je besedilo lahko dostopno oziroma izsledljivo, kar pa največkrat pomeni, da je postavljeno med znana občila. V spletnem okolju zato objaviti besedilo pomeni postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi. Podobno je tudi z besedili na Wiki spletiščih z izjemo Wikiverze, ki pa je namenjena lokalni, razredni rabi.

Množični um ali pametna množica[uredi]

Obstaja vrsta izrazov, ki poimenujejo različne kombinacije množice in pameti: množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest, množična zavest, pametna drhal in virtualna množica. Vsem pa gre za način organizacije znanja v informacijski družbi, katere cilj je korist za vsakega člana skupnosti. Znanje je javna dobrina, ki mora biti po besedah sv. Avguština "za razliko od materialnih dobrin zastonj". Wikipedija je primer izrabljanja pameti množice, pri kateri posamezniki, vsak s svojim prispevkom, delujejo v korsit skupnosti.

Avtorske licence[uredi]

Besedilo je rezultat pisanja, ki pa ga stroke različno definirajo. Za jezikoslovje je oblika jezikovne komunikacije, za literarno vedo nekaj berljivega, iz pravnega zornega kota pa je tekst intelektualna lastnina, okrog katere se je izoblikovala specifična zakonodaja, znana pod imenom copyright oziroma avtorske pravice.

Creative commons[uredi]

Creative commons ali termin, ki ga v slovenščini prevajamo z 'ustvarjalna gmajna', je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture. Namenjena je predvsem lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov. Bralcu besedila najprej ponuja, šele potem dodaja pod kakšnimi pogoji.
Vrste licenc cc: priznanje avtorstva, deljenje pod istimi pogoji, nekomercialno, brez predelav.
Licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco tudi spremeni. Redno jo uporablja medijska hiša Al Jazeera, PLOS, Bela hiša, pri nas spletišča Videolectures, Culture.si. Najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 Intrenational license in ima globalno veljavnost. Dela, opremljena z njo, so dostopna pod pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja. Za avtorje, ki objavljajo pod licenco cc 4.0, je na voljo avtorska pogodba, da je pri uporabi besedila potrebno citiranje. Avtorji tako ohranijo t. i . moralne avtorske pravice.

Copyright[uredi]

Avtorska zakonodaja, poznana pod imenom copyright ali v slovenščini Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna, glasbena, dramska, filmska, arhitekturna itd. Ščiti jih pred zlorabo, ki jo definira kot nepooblaščeno razmnoževanje in dsitribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela. Kljub temu pa bralec lahko z delom počne marsikaj, a le če to počne zasebno. Zakonodaja se je z leti precej spreminjala, v ZDA pa je bilo na začetku 20. stoletja obdobje zaščite avtorskih del povprečno 15 let, na koncu 20. stoletja pa kar 89 let po njihovem nastanku. Pri nas zaščita traja za časa življenja tvorca in 70 let po njegovi smrti. Anonimna in psevdonimna dela pa stopijo v veljavo 70 let po objavi. Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler jih ne proda ali odstopi. Če pa delo ustvari nekdo v okviru službenih obveznosti, enako velja tudi za študente, pa lastništvo pripada inštituciji oziroma je za objavo na spletnih straneh potrebno izrecno študentovo soglasje. Najtežji problem v avtorskem pravu pa so izvedena dela, npr. filmi po romanu, elektronska verzija knjige, učbenika, kazalo knjige itd. Delo ima status originalnega in avtorsko zaščitenega dela, če je nastalo z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic prvotnega dela.

Bralec[uredi]

Prosti dostop[uredi]

V ospredju je bralčevo pričakovanje in prepričanje, da mora biti osnovno znanje prosto dostopno, k čemur spada prosta dostopnost šolskega znanja, ki mu pripadajo zastonj učbenik. V preteklosti so bile knjige, ki so bile zunaj šole redko "prosto dostopne" in tudi težko dobljive. Prosta dostopnost zunaj šole je manj samoumevna, saj je veliko storitev treba plačevati na primer članarino v knjižnici, vstopnice za muzej, gledališče, za časnike in revije pa plačujemo naročnine. Tako ne plačujemo samo informacij, ki so nam v zabavo temveč tudi tiste, ki so del splošne razgledanosti. Internet pa je nekoliko razširil prostor svobodnega pretoka informacij, zato imamo danes bistveno več možnosti brezplačnega dostopa do informacij. Država s svojimi inštitucijami in zakonodajo na marsikaterem področju prej ovira dostop znanja, kot ga omogoča. Zavest o nuji digitalizacije slovenske literarne dediščine se je rodila zunaj Slovenije, prav tako hramba besedil in enciklopedičnih informacij je tam, npr. na Wikipediji ali Wikiviru, zanesljivejša kot na strežnikih domačih institucij. Googlove digitalizirane knjige, tiste ki so v javni lasti, ponujata ameriška nekomercialna organizacija Digital Public Library Of America (DPLA) in HathiTrust Digital Library zastonj, za evropske knjižnice pa to počne Europeana. Tudi znanstvene in strokovne objave s področja literarne vede so bile praviloma kupljive, kar v veliki meri velja še danes, saj jih raje kupujemo, kot pa da bi si jih zagotovili z alternativnega mesta - internet. EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, in po tem zgledu se ravnajo tudi njene članice. Za promocijo proste dostopnosti umetnosti pa se EU ni odločila, kar poraja vprašanja, ali ima umetnost manjši pomen kot znanost. Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) je geslo današnjega časa. Zadeva vse oblike informacije: revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke in večpredstavno gradivo. Razlikovati je treba med prostim dostopom in prosto vsebino (free content). Vsebino, ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, medtem ko zgolj prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje. Odprti podatki (open data) so večinoma podatki na internetu, ki niso podrejeni copyrightu, odprti dostop (open access) pa želi doseči svobodno dosegljivost znanstvenih publikacij in podatkov na spletu. Prosta vsebina (open content) želi doseči svobodno dosegljivost virov (literature, videa, fotografije), ki zanimajo splošno publiko. Pri projektu Open Access Slovenia poskušajo razlikovati prosti dostop (free OA), ki pomeni brezplačno dostopnost besedila, za katero je avtor materialne pravice prenesel na založbo in je opremljena z licenco © ter na spletu odprti dostop (libre OA), ki pomeni brezplačno dostopnost besedila na spletu, pri čemer je avtor obdržal materialne pravice, besedilo pa je opremljeno z eno od licenc creative commons, ki jih v primeru revijalne objave določi revija. Prosti dostop pomeni v praksi časovno in krajevno neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost, kar pomeni, da do informacije lahko pristopi kdor koli kjer koli in kadar koli. Oblika oviranja poti je lahko zahteva po registraciji in prijavi ali pa slabo narejen vmesnik, ki upočasni ali celo onemogoči pot do dolgih dokumentov in omeji njegovo uporabnost. Dokument izgubi status proste dostopnosti, če moramo za njegovo uporabo plačati. O zlatem prostem dostopu (gold access) govorimo, kadar prosti dostop zagotovi založnik, o zelenem (green OA) pa, kadar je zanj poskrbel avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij. Sivi dostop (grauer Weg) poimenuje spletno dosegljivost publikacij, do katerih je sicer težko priti: diplom, doktoratov, konferenčnih poročil in izvlečkov. Hibridni dostop pomeni, da poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije; večinoma velja to za humanistične in družboslovne monografije, ki jim založnik z vzporedno spletno objavo skuša povečati uporabnost. Platinasti prosti dostop pa označuje publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji: inštitucija, država, mecen.

Založbe[uredi]

Vse, kar zapišemo v spletno enciklopedijo takoj postane javna last. Plačevanje izobraževanja, informacije in znanja je ovira na poti k socialnemu idealu prihodnosti, to je družbi samostojnih kreativnih posameznikov. Založbe in knjigarne knjigo obravnavajo kot tržno blago, zato tudi agresivno nastopajo proti knjižnicam, ki jim "kradejo" dobiček. Založbe so segment kulturne industrije, ki obravnava bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lasti, kar je daleč od vloge bralca kot kreativnega in sodelovalno razpoloženega udeleženca v množični kulturi sodobne informacijske družbe. Zahtevati brezplačno informacijo je vedno bolj normalno, plačljiva informacija pa ni več samodejno boljša od tiste zastonj. Avtorji se k založbam največkrat zatekajo zaradi domnevnega ugleda, ki ga sodelovanje prinaša.

Repozitoriji[uredi]

Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti in o branosti objave. Branost se meri s številom dostopov na strani in dodatno tudi s številom klikov na objavi. Meriti se da obisk vsake spletne strani, tako da si vgradimo skript za Googlovo analizo obiska. Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu objav, bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji. Slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti. Glavni namen repozitorijev je za zdaj arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov. Indvidualne spletne objave avtorji opremljajo z licenco creative commons (cc), ki jo dopisujejo pod vsako spletno objavo, pod tekste in fotografije in po možnosti tudi v impresum knjižnih objav: licenca zahteva priznavanje avtorstva (BY) in za izvedena dela uporabo iste licence (SA share-alike). Nekateri avtorji dodajo tudi prepoved komercialne uporabe besedila (NC non commercial), vendar slednje onemogoči uporabo na Wikipediji, zaradi česar se je temu dodatku, če nam gre za prisotnost na Wikipediji, treba izogniti. Vse tri slovenske literarnovedne revije, Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost, so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju, retrospektivno pa vse od začetka izhajanja. Korigirano digitalno verzijo v formatu pdf priskrbi tiskarna, starejše letnike pa je z državno podporo skenirala in postavila na splet Digitalna knjižnica Slovenije. Bralci vedno bolj posegajo po zastonj elektronskem formatu revije na spletu in odpovedujejo naročnino. Maksimalno odprtost in dostopnost zagotavlja objavljanje na Wikipediji in sestrskih spletiščih.

Varovanje zasebnosti[uredi]

Zakon o varovanju zasebnosti temelji na dveh pravnih področjih, in sicer slovenska avtorska zakonodaja in zakon o varstvu osebnih podatkov. Internetni skeptiki svarijo pred Googlom, ki naj bi predstavljal enako nevarnost kot jedrske elektrarne, in pred veliko ceno, ki jo bo nazadnje treba plačati za digitalne informacije. Ozaveščenega posameznika ne zanimajo lastna nedotakljivost, varovanje zasebnosti pred javnostjo in uresničevanje samovoljnih želja, ampak je zainteresiran za skupno blaginjo. Kot javno razbiramo sprva samo tisto, kar nam dopovedujejo in postavljajo pred oči mediji (RTV, estrada, žurnalizem). Poleg splošno javnega obstaja še posebno ali strokovno javno, ki se artikulira preko specialnih publikacij (revij in knjig), strokovnih inštitucij, društev in forumov. Najbolj nevarna je politična zloraba osebnih podatkov, ki si jo včasih privoščijo državni organi, ko silijo komunikacijske velikane v izročitev podatkovnih zbirk. Privatizacija informacij, za kakršno si prizadevajo slovenski uradniki, gre v nasprotno smer od civilizacijskih perspektiv, ki so mogoče samo ob čim večji, hitrejši in lažji dostopnosti informacij. Namesto da bi pospeševal pretok informacij, kar bi lahko naivno sklepali iz njegovega imena, urad ovira njihov promet, sklicujoč se na atavistično interpretacijo tistega dela zakonodaje, ki ščiti človekovo zasebnost.

Kredibilnost[uredi]

Objavljanje je danes enostavnejše, kar velja tako za tisk kot spletne objave. Velik del teh je brezplačen, razen če gre za samozaložniški tisk. Navajeni smo sveta, v katerem so bolj ali manj kompetentni uredniki in recenzenti prefiltrirali informacije pred objavo, zato nam objavljanje brez uredniškega filtra vzbuja skrbi glede njihove kredibilnosti oz. zanesljivosti. Zato smo danes prisiljeni sami presojati o stopnji verodostojnosti objav. Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana in za katerega domnevamo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev. Če je nekdo mojster za eno področje, to še ne pomeni, da je kvalificiran za zaupanje vredne izjave na drugem področju. Za pisca, ki v stroki ni doma na profesionalen način, rečemo, da je amater ali diletant. Do mlajših avtorjev smo praviloma bolj nezaupljivi, saj imajo manj življenjskih izkušenj, a so po drugi strani tudi bolj teoretično podkovani in znajo učinkoviteje priti do informacij na spletu. Vsekakor pa je koristno, če se bralec o avtorju natančneje pozanima.

Aktivizem[uredi]

Z večdesetletnim zamikom se ameriška ideologizacija naseljuje tudi v slovenskem akademskem prostoru. V blagi obliki se kaže v aktivističnem slogu kakšne diplomske naloge. Aktivizem je socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist. Med drugo vojno pa so aktivist rekli političnim delavcem OF na terenu. Splošni pomen 'kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju' velja tudi za današnje aktiviste: feministične, ekološke, mirovnike, humanitarce, politične alternativce, lokalne skupnosti, ki nastopajo proti vsemu »od zunaj« in »od zgoraj« itd. Aktivizem ne pomeni, da imamo nujno opraviti z naprednimi družbenimi gibanji. Aktivizem kritičnih mislecev gre v smer politizacije vsega in išče in razkriva oblike kapitalistične dominacije in izkorišča tudi tam, kjer jih z zdravo pametjo ni videti.

Avtorstvo[uredi]

Inštitucionalna vezanost avtorja je podatek z dvojno valenco. Podeljuje legitimiteto njegovim objavam in tudi omejuje avtorjevo samovoljo, saj inštitucije ne zaposlijo kar vsakogar. Po drugi strani pa inštitucije rade zavirajo objavo prelomnih odkritij. Na področju strokovnega objavljanja ne prihaja pogosto do solističnih publicističnih akcij, so pa običajnejše v leposlovju. To so založbe, za katere se avtor odloči, ko ga k sebi ne vzame nobena t. i. ugledna založba. Starost dokumenta ni nujno prednost, saj lahko zmotno sklepamo, da je informacija zanesljiva le zaradi svoje starosti. Mlajši dokumenti, zlasti tisti objavljeni na spletu, so lahko zanesljivejši, saj so podatki pridobljeni na podlagi tiskanih virov in so zato predhodne napake odpravljene. Nepreverjene informacije lahko prepoznamo že po mestu objave ali pa tudi po avtorju samem. Za primer smo vzeli članek z naslovom Cankarjeva smrt je bila političen umor, ki ga je na spletišču Hervardi objavil Dimitrij Kebe. Na to da vir ni verodostojen, je kazalo že dejstvo, da se nanj ni odzval noben predstavnik "uradne" literarne zgodovine. Podatki o avtorju pa so kazali, da se predstavlja kot "zasebni razisovalec" in je bil sodno preganjan zaradi prilastitve arheoloških izkopanin. Lažne informacije razberemo tudi iz same vsebine besedila, ko gre za princip škandaloznega pisanja kot pri rumenem tisku. Do nesporazumov prihaja tudi zaradi nepreverjenih in napačno prepisanih podatkov.

Strokovno recenziranje[uredi]

Strokovno recenziranje ločuje kredibilne informacije od nekredibilnih. Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja in ki v skupnosti uživajo ugled. To so uredniki časopisov, zbornikov in knjig, lahko pa so ti le zadolženi, da najdejo ustreznega recenzenta. Strokovno recenziranje je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standarde kvalitete. Urednik je tisti, ki v posameznih primerih odloči, ali bo upošteval recenzentovo mnenje ali ne, katero od dveh različnih bo upošteval in ali bo dodal še tretjega. Delo recenzenti sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo pod pogojem, če avtor popravi problematična mesta v skladu s pripombami. Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov. Neodvisni ocenjevalci naj bi jamčili, da pri presojah ne bi prihajalo do nepotizma, tj. preferiranja prijav prijateljev in sorodnikov. O slepi recenziji govorimo, kadar avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka, o dvojno slepi recenziji, kadar tudi recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave, ki jo ocenjuje. Takšno zakrivanje podatkov je velikokrat nesmiselno, saj je avtorja moč prepoznati po izbiri teme, slogu pisanja in citiranja, recenzenta pa po tipu pripomb in načinu, kako jih prezentira. Besedilo anonimiziramo tako, da gremo na ime datoteke v seznamu, s klikom na desno miškino tipko odpremo lastnosti dokumenta in tam izberemo možnost Briši lastnosti dokumenta. Revije so dolžne svojo recenzijsko politiko in postopek objaviti na svojih spletnih straneh. Tam razložijo tudi merila za presojo: stopnjo inovativnosti gradiva, metode ali spoznanj, pomembnost teme, metodološko neoporečnost, mednarodno primerljivost, tj. poznavanje podobnih raziskav v svetu, slogovno, jezikovno in tehnično brezhibnost prispevka. Avtorji morajo vedeti tudi, koliko časa bodo čakali na odgovor in informacije o jeziku objave. Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem. Pred natisom dobi avtor v roke postavljeno besedilo, ki ga mora v roku nekaj dni korigirati in potrditi njegovo primernost za natis.

Nekatera uredništva so formalizirala recenzijski postopek tako, da recenzenti svoja stališča vpisujejo v obrazec:

  • določijo tip članka in njegovo tematsko področje
  • presodijo ustreznost naslova
  • poročajo o obsegu članka v znakih
  • ugotovijo, ali manjka kakšen nujni del članka
  • odločajo, ali naj bodo objavljeni v tujem jeziku ali prevodu
  • označijo jezikovno plat članka in nakažejo potrebne podatke
  • presodijo slog članka
  • presodijo ustreznost terminologije
  • pregledajo članek po tehnični plati
  • se izrečejo o izbiri teme, ki je lahko pereča
  • se izrečejo o metodi
  • pregledajo reference
  • naštejejo morebitne napačne trditve in ostale nedoslednosti

Pravopis[uredi]

Dvom v kredibilnost informacije se najprej pojavi, če se pisec ne zna ustrezno izražati in ima v svojem zapisu pravopisne in slogovne napake. Hitro ga obsodimo in zato tudi težje zaupamo v vsebino njegovega sporočila.

Ločila[uredi]

Razlikovati je potrebno med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—) ter vedeti, kdaj jih zapisovati stično in kdaj nestično. Pomišljaj dobimo na zaslon s kombinacijo tipk <Ctrl> in <-> na numeričnem delu tipkovnic, dolgi pomišljaj pa s kombinacijo tipk <Ctrl> + <Alt> + <-> na numeričnem delu tipkovnice. Dolgi pomišljaj redko uporabljamo, le za členitev dolgih stavkov, nestični dolgi pomišljaj pa stoji samo med povedmi. Pišemo torej Breznik-Ramovšev slovar, Občina Miren - Kostanjevica ter dihotomija domače – tuje.
Mnogi pisci uporabljajo zaimek le-ta namesto tale, kar pa je papirnata raba, saj se ga tako zapisuje v pisnih besedilih. Filozofi pa se napačno radi poslužujejo rabe velikih začetnic (Drugo nam. drugo), rabe narekovajev in garniranja besedila z vezaji (u-biti, sub-jekt), tam kjer to ni potrebno oziroma ni pravopisno ustaljeno.
Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih. Slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«). Pritisk na narekovaje v levem zgornjem kotu tipkovnice bo na zaslon priklical narekovaj zgoraj/zgoraj, ki je enak za začetno in končno pozicijo ("). Tretja oblika so vejični narekovaji spodaj/zgoraj, značilni za tradicionalne tiske. Pri enojnih narekovajih gre za varianto zgoraj/zgoraj, uporablja se jo samo za označevanje pomenov besed, npr. angl. default (slov. 'privzeto').
Odvečno je postavljanje citatov v ležeči tisk.
Dvopičje je nestično pri bibliografskih enotah npr. Kranj: Gorenjski tisk, 1999. Pred naštevalnim nizom je dvopičje odveč. Prav tako pa je odveč, če v isti povedi skupaj uporabljamo npr. in veznik itd.
Tripičje ali tropičje se razume kot alternativa vezniku itd., pred tropičjem ni vejice in je nestično ločilo.
Vprašajev in klicajev naj bo v strokovnem pisanju manj kot v vsakdanjem sporočanju.
Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica pa prešibka. Na koncu alineje (kadar se ta začenja z malo) najraje ne postavimo nič, le kadar so naštevalni elementi v stavčni obliki in se začenjajo z veliko začetnico, takrat jih mora zaključiti končno ločilo.

Velike začetnice[uredi]

Priporočilo pisanja naslovov kolon in vrstic v tabelah gre v smer velike začetnice (npr. Januar | Februar | Marec ... ali Protagonist | Antagonist | Stranske osebe). Celice znotraj tabele bodo praviloma z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena. V alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo. Kadar je stavčne narave samo posamezna alineja, se iz zadrege rešujemo z uporabo podpičij med povedmi, namesto da bi uporabili piko.

Digitalna pismenost[uredi]

Strokovnih besedil, ki so pisani ročno, danes nihče več niti ne pogleda. Upoštevati je treba tehnične parametre, kot jih diktirajo uredniki. Avtor mora danes znati besedilo do konca pripraviti sam, računalnik pa je nedvoumno nepogrešljiv del tega.

Formati besedil[uredi]

Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil. Prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov:

  • txt pomeni golo besedilo
  • doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo
  • htm ali html je spletno besedilo
  • pdf je natisljivo besedilo
  • besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic

Za format golega besedila se bomo odločili pri pošiljanju pošte na forum, ki zahteva samo tako obliko (npr. Slovlit), ali pri pisanju računalniških programov. Uredniki naročajo avtorjem, naj tekste oddajajo v formatu rtf ali odt, ki je nekomercialna različica formata doc ali docx. Avtorji, ki se bojijo, da jim bo kdo besedilo v Wordu spremenil in zlorabil, se radi odločajo za format pdf, ki je namenjen oddaji v tiskarno. Do pdf-ja pridemo tako, da pri zapisu Wordovega besedila na disk izberemo opcijo Shrani kot in tu med izbirnimi možnostmi najdemo pdf. Razpošiljanje besedil v slikovnem formatu je nezaželjeno, zato je priporočljivo, da pisec v Wordu sestavi besedilo, nariše zraven vrtnico in doda podpis, potem ga z barvnim tiskalnikom iztisne, s skenerjem iztis ponovno digitalizira, ga spravi z ljubo končnico pdf in zapakira kot priponko v e-pošto.

Bedsedilo v wikijih[uredi]

Besedilo pišemo neposredno v okno ali pa v urejevalnik, ki smo ga vajeni, in ga na koncu prenesemo na wikistran. Oblikovanja besedil se je najlažje učiti ob zgledih, zato na strani, ki nam je všeč, kliknemo na zavihek Uredi in potrebne ukaze prekopiramo v svoje besedilo. Še nekaj koristnih nasvetov:

  • za odstavek pustimo eno vrsto prazno
  • enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)
  • naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.)
  • ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’
  • povezave napravimo z oglatimi oklepaji; kadar beseda, ki jo želimo polinkati, ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, kar bo prišlo prav računalniku, in drugič, za navpičnico, v ustrezni skladenjski obliki.
  • sliko vstavimo preko menija
  • v dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev
  • oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#)
  • presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom
  • v wikijih delujejo tudi ukazi za format html: < br > za prelom vrstice, < hr > za vodoravno črto, < center > za centriranje besedila
  • < poem > uvaja pesemsko besedilo, < /poem > ga zaključuje
Vaje v wikijih[uredi]

Nekaj zaželenih napotkov novincem pri pisanju na wiki spletiščih:

  • prijavi se na Wikipedijo
  • preglej Zgodovino strani, Pogovorno stran, povezave na druge Wikipedije in kategorije na dnu članka
  • na Zgodovini strani klikni na možnost prej na začetku posamezne redakcije in ugotovi, kako je pisec posegel v geslo (kaj je zbrisal ali kaj dodal)
  • popravi pravopis in slog v naključnem članku
  • s [[ ]] označi potencialna gesla (osebnosti, inštitucije, pojme)
  • dodaj povezave v Cobiss
  • popravi članek, ki je označen kot škrbina oz. kot potreben popravljanja; do seznama takih člankov prideš preko Seznama nalog na Portalu občestva
  • poenoti citiranje v članku (na koncu vsake enote je pika, samostojne publikacije so ležeče, postavljanje imena za priimek in letnice na začetek je nesmiselno, vezaje spremeni v pomišljaje, kjer je to potrebno)
  • napiši samostojen članek na temo, ki jo poznaš, npr. o prebrani knjigi
  • na seznamu nominirancev za nagrado kresnik izberi naslov, ki je rdeč; za zgled si vzemi katero od gesel, ki so ga sestavili študentje bibliotekarstva pri projektu Bibliotekarji o romanih
  • povezavo na članek vpiši v čim več kazal
Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

Na wiki spletiščih imajo funkcijo komentiranja urejevalniki in ogledovalniki. Besedilo, ki ga želimo komentirati, označimo z miško, potem pa z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb. Z menijsko izbiro Sledi spremembam urejevalniku naročimo, da beleži naše posege v besedilo: črtanja, dopolnila, zamenjave. Posegov v besedila, ki so na spletu izpostavljena skupinskemu urejanju (npr. na Googlovem spletišču Drive), ni treba posebej označevati, ker se popravki arhivirajo samodejno in si jih je mogoče ogledati, če v meniju izberemo to možnost. Naloga lektorja, urednika ali mentorja je, da svoje posege v besedilo jasno označijo, tako da so sledljivi, pisec pa se je dolžan nanje odzvati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katere ne. Za vnos popravkov ne uporabljamo formata pdf, saj ta ne omogoča ugodnega popravljanja in nima možnosti samodejnega upoštevanja popravkov. V wikibesedila popravke vnašamo neposredno, komentarje pa na enega od teh načinov: na pogovorni strani besedil ali avtorja, lahko odpremo samostojno stran na Wikiverzi, znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden; take pripombe damo med lomljene oklepaje takole: < !-- komentar -- > in s predlogo: { { redakcija|beseda z napako|beseda s popravljeno napako } }

Navajanje[uredi]

Čemu sploh citiramo[uredi]

Strokovni pisci se na druge sklicujejo z namenom, da besedilo naredijo čim bolj prepričljivega. Najbolj zaleže navajanje splošno poznanih in cenjenih avtoritet, tvorec pa tako oblikuje krog zaupnikov. S citiranjem avtor izkazuje svojo načitanost, poznavalstvo in intelektualno superiornost, saj ljudje pač bolj verjamemo stališčem, za katera se zdi, da za njimi stoji več ljudi. Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti. Sklicevanje na že poznano manjša možnost nerazumevanja ali napačnega razumevanja, ki jo prinašajo s sabo zelo inovativna besedila. V strokovnih spisih so sklici grafično poudarjeni z narekovaji ali so celo v samostojnem odstavku in pospremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oziroma v opombi na dnu strani. Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, saj uporabimo le manjši del avtorskega proizvoda. V veljavi je, da naj delež citatov iz leposlovja ne bo večji od 20 %. Avtorji, ki si ves čas pomagajo s tujimi citati, postanejo nekredibilni, saj začnemo dvomiti v njihovo zmožnost samostojnega pisanja. Pretirano citiranje je sicer strokovno in etično sporno, ni pa pravno vprašljivo oz. kaznivo.

Prepisovanje[uredi]

O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Pravno se sankcionira le v primerih, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje, to pa se zgodi takrat, kadar tekst še ni v javni lasti. Prepisovanja se največkrat poslužujejo učenci, dijaki in študentje, ne le zaradi lenobe temveč tudi, ker ne navajajo virov. Wikipedije velikokrat ne navedejo, saj so prepričani da gre tako in tako za skupek različnih prekopiranih informacij, čeprav administratorji na njej bdijo nad morebitnimi prekopiranimi teksti bolj pozorno kot mentorji diplomskih nalog. Plagiatorji so preleni, da bi prepisovali iz natisnjenih knjig in najbolj zaznamovane besede zamenjali z drugimi. Nekateri celo pozabijo spremeniti spol v prepisanem besedilu. Tudi na akademskem področju prihaja do plagiatorstva, govorimo lahko o intelektualni kleptomaniji, parazitiranju na temah kolegov ali o sovražnem prevzemu teme. Vse to je težko dokazljivo, saj akademski pisci ne uporabljajo tujega znanja dobesedno, ampak v parafrazah, tuje misli povejo s svojimi besedami in jim še kaj svojega dodajo.

Citatna industrija[uredi]
Citatni indeksi[uredi]

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih. Za znanstvena področja obstajajo ločeni citatni indeksi, začelo je naravoslovje leta 1960 s SCI (Science Citation Index), sledili so SSCI (Social Sciences Citation Index, ki temelji na citatih iz 3000 revij) in AHCI (Arts and Humanities Citation Index; ta izpisuje iz 1700 revij). Na Slovenskem upoštevajo splošna citatna indeksa Scopus (in Web of Science (WoS), ki ga trži multinacionalna korporacija Thomson Reuters s sedežem v New Yorku. Na spletu je brezplačna citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka (Google Scholar). Znanstvene revije so seveda zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke. Med te kriterije spadajo: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost ipd. Na podlagi podatkov iz citatnih indeksov se vsako leto računa faktor vpliva za posamezno revijo.

Faktor vpliva[uredi]

Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije. Thomson Reuters IF izračunava za omejeno število revij v svojih dveh citatnih indeksih, naravoslovnem SCI (6166 naslovov) in družboslovnem SSCI (1768 naslovov), ne pa tudi v humanističnem AHCI. Številko dobijo tako, da število citatov, ki so jih bili članki iz revije deležni v drugih pomembnih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih, delijo s številom objavljenih člankov v tem času, in pomeni povprečje citiranosti na članek. Višji ko je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in višje se vrednoti znanstveni ugled avtorjev, ki tam objavljajo. Merijo tudi odzivnost na članek, povprečno starost citiranih virov in povprečno starost člankov iz revije, ki so bili citirani v drugih revijah. Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske. Dvomi v faktor vpliva kot merilo kvalitete člankov so pripeljali do predloga zamenjave z Googlovim algoritmom za rangiranje strani[126] oz. s kombinacijo obeh algoritmov. Algoritem PageRank rangira spletne strani glede na število povezav nanje in glede na kvaliteto teh povezav. Obeta se še en akademski citatni indeks v okviru Open Citations Project, to je Open Citations Corpus (OCC). Zunaj znanstvene sfere na vplivnost informacije sklepajo iz števila njenih branj: dostopov, ogledov, izposoj, uporabe, klikov, prodaje.

Slovenske znanstvene revije[uredi]

Znanstvene revije, ki so jih domači strokovnjaki navedli kot najkvalitetnejše:

  • Primerjalna književnost
  • Slavistična revija
  • Dve domovini
  • Jezik in slovstvo
  • Razprave SAZU
  • Studia mythologica Slavica
  • Knjižnica
  • Phainomena
  • Acta Neophilologica
  • Traditiones
  • Slavia Centralis (Maribor)
  • Verba Hispanica

Razprave o slovenski književnosti, ki jih najdemo v tujih revijah:

  • Slovene Studies (ZDA)
  • Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
  • Slavia Meridionales (Varšava)
  • Slavica tergestina
  • Slavistika (Beograd)
  • Pamiętnik Słowiański
  • Wiener Slavistisches Jahrbuch
Citatni slogi[uredi]

Znanstvene discipline po svetu uporabljajo različne citatne standarde, glavni citatni stili pa so:

  • APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
  • MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
  • AMA (medicina, biologija)
  • čikaški (naravoslovje, splošno)
  • wikipedijski

Humanistični pisci se največkrat odločajo med čikaškim in MLA-jem. Čikaški je prepoznaven po tem, da letnico porine takoj za avtorjevo ime, MLA-jev pa po naslovih del v kratkih sklicih. V besedilih se kratki sklic loči takole:

  • MLA-slog: (Perenič in Hladnik, »Branje Jamnice« 7)
  • čikaški slog: (Perenič in Hladnik 2010, 7)

Slovenske slovenistične revije imajo vsaka svoj način citiranja, kratki navedek pa usmerja na polne bibliografske podatke o avtorjevi publikaciji v seznamu literature:

  • Primerjalna književnost: (Božič, »Vrednotenje« 133) → Zoran Božič. »Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem«. Slavistična revija 59.2 (2011): 131–146.
  • Slavistična revija: (Božič 2011: 133) → Zoran BOŽIČ, 2011: Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem. Slavistična revija 59/2. 131–46.
  • Jezik in slovstvo: (Božič 2011: 133) → Božič, Zoran, 2011: Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem. Slavistična revija 59/2. 131–146.

Na wikijih pa se priporoča takšno citiranje: Zoran Božič. Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem. Slavistična revija 59/2 (2011). 131–46. (COBISS) dLib

Za potrebe literarnovednega pisanja je dovolj, če navedemo samo najpomembnejše dele bibliografske enote:

  • avtor
  • naslov

glede na vrsto objave pa tudi:

  • ime spletišča in datum pri spletni objavi
  • kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi
  • naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku
  • naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji
  • naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku
Tehnika citiranja[uredi]

Citat ali navedek je iz dveh delov, iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata. Od lastnega besedila ga ločimo z narekovaji ali ga postavimo v samostojen, grafično drugačen odstavek. Vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali. Kazalka je lahko v obliki opombe, kratkega sklica (avtorjev priimek z letnico in stranjo objave v oklepaju) ali neposredne povezave na vir.

Opombe[uredi]

Citiranje skušamo poenostaviti tako, da se v opombah izogibamo navajanju virov in navajamo le nebibliografske informacije. Dobra wikipedijska gesla zaključujeta poglavji Opombe in Seznam referenc. V opombah so navedena samo tista dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave, v seznamu referenc pa tista dela, ki so za predmetno področje, ki ga članek obravnava, sicer pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano. V digitalni obliki nas na opombo prinese klik na zaporedno številko opombe v besedilu, v tiskani knjigi pa so opombe postavljene bolj nerodno, saj jih velikokrat umeščamo na konec knjige, čeprav bi bile primernejše vsaj na koncu poglavja, če ne že na dnu strani.

Kratki sklici[uredi]

Kratki sklici se prilagajajo sobesedilu takole:

  • Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)
  • »Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)
Označevanje navedkov[uredi]

Navedke označujemo z narekovaji, odstavki in drugačnim črkovnim rezom ter izpuščanjem iz navedkov in vrivanjem svojega teksta vanje. Navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami. Namesto začetnega tripičja začnemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka.

Citat Prešernovega besedila: »[K]o že na Kranjskem vsak pisari,« naj tudi mene muza z inspiracijo obdari.

Od kod vse citiramo[uredi]

Citiramo iz vseh mogočih virov: iz knjige, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, z lokacije na Geopediji, iz arhiva, iz TV-oddaje, iz zasebne korespondence, iz javne ali zasebne diskusije ... Največkrat se sklicujemo na besedilo oz. del besedila, pa tudi na sliko, tabelo, grafikon, zvočni posnetek, rokopis. Navada je navesti tiskani in digitalni vir, najprej tiskanega, čeprav ga morda niti nismo imeli v rokah. Citiranje citatov iz drugih del pride v poštev le v sili, kadar prvotni vir ni dosegljiv. Iz drugojezičnih objav citiramo v izvirniku in s prevodom v opombi, če ne gre za splošno poznane jezike.

Viri in literatura[uredi]

Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke (orodja) za raziskavo. V literarni vedi je med viri najpogosteje navedeno leposlovje, med literaturo pa strokovne razprave literarnovednega značaja. V znanosti se spodobi citirati samo iz tekstov, ki smo jih držali v rokah, čemur se tudi reče primarni vir, odsvetovano pa je citiranje iz druge roke, torej preko sekundarnega vira, razen v tistih izjemnih situacijah, ko nam je primarni vir nedostopen.

Zaslon in papir[uredi]

Danes se večinoma piše na zaslon, vendar z mislijo na tiskano objavo. Strokovni časopisi se selijo na splet, najprej vzporedno s tiskano verzijo, v perspektivi pa celo samo na splet. Naročniki zaradi spletne dostopnosti časopisov odpovedujejo naročnino na strokovne časopise, njihove naklade se manjšajo in tiskarne se postopoma usmerjajo samo v postavljanje besedil in v tiskanje majhnega števila arhivskih izvodov. Cenijo se tudi tiskarske storitve, zato prehod od tiska na zaslon ni tako zelo samoumeven in hiter. Tehnologijo CTF (computer to film) je nadomestila tehnologija CTP (computer to plate) in z izdelavo tiskarske plošče neposredno na računalniku, brez posredništva filma, skrajšala in pocenila postopek.

Če obstaja možnost dostopa do polnega besedila, iz katerega smo citirali, bibliografski navedek vira opremimo s povezavo na polno besedilo ali na konkretno mesto v njem. Abecednemu zaporedju avtorjev ni treba slediti, saj enote ne iščemo več z listanjem po seznamu, ampak z uporabo tipk <Ctrl> + <f>. Ne na zaslonu ne na papirju navajanje celotnih URL-jev ne pride v poštev. So preveč spremenljivi, tipografsko težko obvladljivi in na papirju tudi popolnoma neuporabni. Torej ne takole: Miran Hladnik. [Humanist] 26.1015 on paradigmatic changes in literary studies. Humanist Discussion Group 3. maja 2013. http://lists.digitalhumanities.org/pipermail/humanist/2013-May/010912.html ampak takole: Miran Hladnik. [Humanist] 26.1015 on paradigmatic changes in literary studies. Humanist Discussion Group 3. maja 2013.

Zgledi[uredi]

Podatke o publikacijah, ki smo jih navajali vzamemo iz Cobissa, ki ponuja tri oblike zapisov bibilografskih enot: polni, ISBD in COMARC. MLA-jevega predloga, da dopisujemo podatek o mestu objave (splet, tisk, CD...), ni potrebno upoštevati, saj je ponavadi jasno, za kakšen vir gre.

Knjiga[uredi]

Knjižne vire navajamo takole: Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.
Na zaslonu uporabimo wikikodo: Tone Svetina. ' 'Volčiči' '. Ljubljana: Borec, 1980. { { COBISS|ID=21824512 } }
Če je knjiga v celoti dostopna na spletu, napravimo povezavo na digitalno verzijo. Na papirju bo navedek brez alinejske začetne pike in brez povezav, namesto njih bo samo oznaka, da je knjiga dostopna tudi na spletu.

Knjiga na bralniku[uredi]

Na bralniku izdaja, iz katere je bil tekst vzet, največkrat ni zapisana, zato je priporočljivejše citiranje z dLiba ali Wikivira. Če navajamo vire z bralnika, je nujno navesti tudi podatke o natisu. Bibliografska navedba je taka: Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.

Članek v zborniku[uredi]

Članek v zborniku navajamo takole: Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

Poglavje[uredi]

Potreba po citiranju poglavja iz knjige nastopi večinoma takrat, kadar je avtorjev več. Navajanje je enako navajanju članka v zborniku: Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Razprava v reviji[uredi]

Razpravo v reviji navedemo po vzorcu: Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–382. (COBISS)
Članke, ki gredo v tisk pa takole: Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. Tudi na spletu.

Članek v časniku[uredi]

Članke, ki so objavljeni v časniku, navajamo tako: Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. (COBISS)
Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran.

Članek na dLibu[uredi]

Na dLibu obstajata dve vrsti zapisov: na posamično avtorsko objavo in celo številko v časopisu. Članek, ki je vpisan v Digitalno knjižnico, citiramo tako: Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. (COBISS) dLib

Enciklopedijsko geslo[uredi]

Gre za vire brez urejenih metapodatkov. Najlažji je sklic na geslo, kadar pišemo kak drug članek za Wikipedijo. Avtorstva ne navajamo, nujni podatki so samo naslov gesla, naslov spletišča in datum. Slog MLA pri navajanju iz spletnih virov zahteva pojasnilo, da gre za internet (Web, slov. Splet), vendar je pri splošno poznanih spletiščih, kakršno je Wikipedija, to popolnoma odveč. Odveč je tudi navajanje spletne lokacije (http://sl.wikipedia ...). Navedek enciklopedičnega članka iz Wikipedije bo po analogiji z navajanjem časnikov brez pike med naslovom spletišča in datumom in s hiperpovezavo, ki jo vgradimo v naslov:

  • Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.

Na papirju hiperpovezave ni, možni pa so, tako kot na spletu, različni zapisi spletišča:

  • Planinska povest. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 10. jan. 2012.
  • Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012.
  • Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.
Forum[uredi]

Sporočila na forumih citiramo takole: Katja 10. Re: Kresnik 2013. Knjižni molji. Med.Over.Net 10. dec. 2012.

Spletni tečaj[uredi]

Navajamo jih: J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.
Izvajalca tečaja smo razbrali iz opisa predavanj.

Blog[uredi]

Blogi so za citiranje lahko zahtevni, ker manjka ime avtorja, zaradi ugnezdenih sporočil in naslovov rubrik. Citramo jih tako: Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

Članek na spletišču[uredi]

Strokovni članki običajno dobijo natisnjeno verzijo, navedbo takrat naknadno dopolnimo s svežimi podatki o natisu: Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82. (COBISS)
Če prispevek nima naslova, ga dodamo v oglatem oklepaju, ki označuje naše intervencije v citirano besedilo, za kaj gre: ANKA. [Komentar k članku Barbare Leban Srečna, ker sem ženska]. LUD Literatura 28. jan. 2014.

Zapis v podatkovni zbirki[uredi]

Citiranje: Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.
Na strani z zadetkom ni nobenega imena, na dnu začetne strani zbirke pa je podatek, da sta jo uredila Miran Hladnik in Primož Jakopin. Zato njuni imeni dodamo za naslov zbirke, tako kot počnemo z imeni urednikov zbornikov.

Diplomska naloga[uredi]

Diplomske naloge navajamo po naslednjem vzorcu, pripišemo pa tudi ime mentorja: Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

Prosojnice, video predavanja, animacija[uredi]

Povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice ipd., ki bralca pred klikom opozori, za kakšne vrste dokument gre.

  • Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx
  • András Kornai. Language Death in the Digital Age. META-FORUM 2012 – A Strategy for Multilingual Europe. Bruselj jun. 2012, objavljeno na Videolectures 9. avg. 2012. Prosojnice.
  • Anubis Animation (Ancient Egypt). Youtube 21. maja 2012.
Zemljevid[uredi]

Zemljevidi so s podatki o viru opremljeni neposredno pod zemljevidom. To naredimo takole: Zemljevid 1: Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.
Datum ogleda navedemo zato, ker ni nikjer podatka o tem, kdaj je zbirka nastala. Vprašljivo je navajanje spletišča Wikimedia Commons kot vira slike, kadar sliko objavimo na katerem od Wikimedijinih spletišč.

Fotografija[uredi]

Vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1:, Slika 2: itd. Podoben status kot fotografije imajo grafikoni ali tabele. Tudi virov teh ne navajamo v seznamu literature, ampak neposredno pod njimi. Fotografovo ime navajamo v tradicionalni obliki Foto tainta, če imamo občutek, da je fotografija avtorski izdelek, da ima torej vidno stopnjo umetniške kreativnosti. Na slovenski Wikipediji smemo objaviti zgolj fotografije, ki smo jih sami posneli in tiste, ki so izrecno označene kot javna last. Fotografije, ki so jih avtorji dali v javno last in spadajo med freeware (brezplačne stvari), se nahajajo na spletiščih Flickr, Instagram, Panoramio, v Wikimedijini Zbirki (Wikimedia Commons) itd.
Zgled fotografij z dLiba: Slika 1: Slovenski pisatelji in literarni zgodovinarji. Ilustracija [Foto revija] b. l. Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK. dLib
Stran v osebnem fotoalbumu navajamo takole: Slika 4: Fotoalbum 171: Srne pa jelen. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012.
Če je avtorjev več navajamo naslove in podnaslove spletnih strani: Slika 5: Pred 55 leti: Iz fotografskega arhiva študenta slavistike Silva Faturja. Miran Hladnik. Fotoalbum 207 15. okt. 2013.
Zgledi fotografij na Wikimedijinih spletiščih: Slika 7: Rajko Korošec (File:Rajko Korošec.jpg). Foto Miran Hladnik 28. jun. 2007. Wikimedia Commons.
Ime datoteke je v zbirki enako za vse nacionalne Wikipedije, opis slike pa je v različnih jezikih; izberemo jezik, v katerem je bila slika postavljena v Zbirko, še bolje pa, če opis (in naslov) slike prevedemo v slovenščino.
Kadar je predmet fotografije umetniško delo, navedemo najprej umetnikovo ime in naslov dela, potem pa še ime fotografa in podatke o lokaciji: Slika 12: Vasilij Ćetković – Vasko. Alma Karlin. Foto Miran Hladnik. Galeri220 -- Alma Karlin. Fotoalbum 220: In s tem neminljiv spomenik slovenstva ... postavila. 8. maja 2014.
Za fotografije na spletiščih, ki jim pripisujemo trajnejši značaj, na katerih se vsebina ne spreminja oz. ob selitvi poskrbijo za samodejno preusmeritev, datum dostopa ni potreben.

Risba[uredi]

Risbo navajamo takole: Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.
Opis slike je predolg, da bi ga v celoti navajali, če bi se zdelo potrebno kratko slovensko pojasnilo vsebine, bi ga dodali v oglatem oklepaju takoj za naslovom.

Glasbeno delo[uredi]

Pri navajanju podatkov o glasbenih delih se bomo ravnali po tem, kako to že dolgo počno na radiu: Frederik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen.
Naslove glasbene klasike torej slovenimo, tako kot slovenimo naslove del klasičnega slikarstva.

Radijska, televizijska oddaja in film[uredi]

Težava pri radijskih in televizijskih oddajah je, da se podatki o njihovih tvorcih pred poslušalcem ali gledalcem pojavijo prehitro, da bi si jih lahko zapisal, ali celo manjkajo, drugič pa je teh podatkov toliko, da je težko izbrati najpomembnejše. Kot tvorca oddaje navedemo urednico, ki tudi ves čas nastopa v oddaji, potem naslov oddaje, naslov serije, katere del je oddaja, mesto in datum predvajanja in spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana: Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.
Pri oddajah, kjer je očitno v ospredju novinar, njegovo besedilo ter uredništvo, zraven pa vemo, da je urednik napisan bolj po službeni dolžnosti, izberemo namesto urednikovega novinarjevo ime.
Prvi slovenski celovečerni film Triglavske strmine bomo citirali z režiserjem na prvem mestu: Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.
Kadar iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za enigmatičnimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar ipd.

Napake pri citiranju[uredi]
  • nepoznavanje temeljnih referenc
  • poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
  • vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni
  • nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
  • samocitiranje
  • citiranje zaradi citiranja samega
  • navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
  • navajanje samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
  • za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
  • navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča
Navajanje na Wikipediji[uredi]

Statistika strani Navajanje virov kaže, da se je z oblikovanjem pravil citiranja ukvarjalo 26 slovenskih wikipedistov vse od leta 2004 dalje. Za zgled jim je bil obsežen, več kot dve avtorski poli dolg članek v angleščini, pri katerem je sodelovalo 2000 avtorjev s 5500 redakcijami in ima 85.000 ogledov na mesec.
Razlogi za sklicevanje na Wikipediji niso nič drugačni od razlogov za citiranje na drugih strokovnih mestih, dodati pa je treba specifične zahteve tega spletišča:

  • da se med viri ne navajajo drugi članki z Wikipedije (nanje se lahko sklicujemo v obliki linkov)
  • poudarjena je prepoved lastnega raziskovanja oz. sklicevanja nanj
  • Wikipedija nima svojega "hišnega stila" citiranja, sprejema vse obstoječe standarde, vendar si prizadeva, da je citiranje znotraj posameznega članka kolikor mogoče poenoteno

Žanri[uredi]

Odločamo se med vsakdanjim sporazumevanjem, publicističnimi, umetnostnimi in strokovnimi/znanstvenimi žanri. V akademskem svetu se izraz strokovni uporablja večinoma v vrednostno razlikovalnem smislu: strokovno je tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega. Včasih so za zgled strokovnih objav veljali slovarji, bibliografije, kazala, enciklopedični prispevki, učbeniki, priročniki, antologije, kritične izdaje ipd. Še preprostejši so poljudni članki. Njihov namen je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj; od strokovnih se razlikujejo tudi po mestu objave: najti jih je v časnikih in nespecializiranih revijah za najširšo publiko.

Status strokovnega pisanja imajo naslednji žanri:

  • podatkovna zbirka
  • poročilo o dogodku
  • povzetek
  • članek (nagovor, spremna beseda, jubilejni zapis, komentar, glosa, intervju, dnevniški zapis, (pismo), forumski in novičarski prispevek, blog)
  • kritika (polemika, strokovna ocena)
  • enciklopedijsko geslo
  • esej
  • predavanje (prosojnice)
  • kritična izdaja (uredništvo, redakcija)
  • učbenik
  • priročnik
  • navodila (tutorial)
  • razprava
  • pregledna znanstvena razprava
  • izvirna znanstvena razprava
  • strokovna recenzija

Šolsko pisanje[uredi]

Žanri šolskega strokovnega pisanja:

  • referat
  • esej
  • diplomska naloga (magisterij, doktorat)

Šolsko ali akademsko pisanje se od »zaresnega« razlikuje v tem, da je njegov prvi namen izpolniti študijske obveznosti, za oceno in za dosego naziva, kar prepoznavno usmerja piščevo obnašanje: zelo je zainteresiran, da ugodi mentorjevim pričakovanjem, držati se mora njegovih navodil. Ko začne predmet določati kompozicijo razprave, ne pa od nekod prepisana pravila, potem ne gre več za šolsko, ampak čisto zaresno strokovno oz. znanstveno pisanje.

Popravljanje[uredi]

Večino časa se ukvarjamo z že napisanimi besedili, svojimi in tujimi, ki jih popravljamo, urejamo, preoblikujemo, ocenjujemo, prezentiramo in promoviramo. Na Wikipediji je glavnina pisne dejavnosti ukvarjanje z že postavljenimi besedili (citiranje, povzemanje, popravljanje, slogovno poenotenje, dopolnjevanje, čiščenje) in v manjši meri postavljanje besedil na novo. Še očitnejši je zgled Wikivira, kjer se v izhodišču znajde pisec s strojno prebranim besedilom, za katerega mora najprej najti ustrezno mesto na spletišču, ga postaviti, popraviti, opremiti z metapodatki in uvrstiti v različna kazala. Študentski projekti so na Wikiviru namenjeni popravljanju besedil. Popravljanje je zbirni izraz za dve različni strokovni dejavnosti, za lektoriranje in korigiranje. Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno. Lektor mora v besedilu odpraviti zatipkanine, pravopisne napake in slogovne pomanjkljivosti, ki utegnejo ovirati sporočilo ali celo povzročiti komunikacijski nesporazum. Lektorje zaposlujejo založbe, uredništva časopisov, knjig in spletišč. Korektura ali korigiranje (proofreading) je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje. Korigirajo se besedila, pripravljena za objavo.Danes lektoriramo besedila v urejevalniku s funkcijo Sledi spremembam. Na Wikiviru je korektorjeva naloga primerjati fotografijo besedila s tekstom, kakor ga je razpoznal OCR-program, in popraviti napake, ki jih je program zagrešil, tako da je rezultat njegovega dela čim bolj podoben izvirniku.
Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi. Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Sprejme lahko takega, kot je bilo oddano, lahko pa avtorju za objavo postavi pogoje: skrajšanje, kompozicijsko preureditev, vsebinske spremembe, upoštevanje slogovnih, pravopisnih in tehničnih pripomb. Šele potem da besedilo naprej lektorju in nazadnje korektorju. Kadar z metodo ali temo ni dovolj seznanjen ali če ima njegova edicija tako proceduro, si pri odločitvah pomaga z recenzijami ustrezno strokovno podkovanih kolegov. Urednik pri časopisu ali založbi besedila za objavo medsebojno usklajuje, saj se morajo članki v reviji ali zborniku ali knjigi v knjižni seriji ravnati po istih slogovnih in tehničnih parametrih. Odloča se tudi, v kakšnem zaporedju si bodo teksti v publikaciji sledili.

Komunikacija v stroki[uredi]

E-pošta[uredi]

Strokovna komunikacija v prvi vrsti pomeni posredovanje rezultatov raziskav v obliki razprav, konferenc, projektov itd. Spremna komunikacija se dogaja v živo (sestanki) – spremljajo jih dokumenti vabilo, dnevni red, delovni načrt, zapisnik ipd. – ali pa v pisemski obliki. Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov. Izumili so jo za potrebe znanstvene komunikacije na MIT leta 1961, za globalno dopisovanje pa je postala uporabna od 80. let dalje. Opozorila pred nekaterimi slabimi razvadami:

  • neodzivanje na pošto je nedopustno tako v zasebni komunikaciji kot v stroki
  • nevljudno je, če se na odgovor, ki smo ga prejeli, ne zahvalimo; tako mimogrede potrdimo njegov prejem
  • ker je poštne komunikacije toliko, da se včasih kakšno sporočilo spregleda, se izognemo nesporazumom tako, da pošiljatelju potrdimo prejem pomembne pošte
  • na pošto je priporočljivo odgovarjati takoj
  • za strokovno komunikacijo uporabljamo standardno slovenščino in ne slenga ali narečja ter se držimo pravopisa
  • uporaba samih velikih črk je nezaželena, ker ustreza v govoru kričanju, pa še neestetska je
  • več svojih poštnih naslovov (npr. pri Arnesu, Siolu, Gmailu) je racionalno urediti tako, da se z vseh pošta preusmerja samo na eno mesto
  • izogibamo se obsežnim priponkam tako, da jih raje postavimo na splet (recimo na Google Drive) in v pismu navedemo samo njihov spletni naslov
  • datoteke v priponkah naj bodo v splošno poznanih in razširjenih formatih (doc, jpg, pdf, xlsx ipd.)
  • prihranili bomo pri prostoru in času, če bomo odkljukali kot privzet golobesedilni format poštnih sporočil in ne html-besedilo

V vrstico Za: (To:) v glavi pošte vnesemo naslovnikov poštni naslov, v vrstico Kp: ('kopija', angl. Cc: 'carbon copy' ) vse tiste, ki jih v pismu ne nagovarjamo neposredno, ampak jim pošiljamo samo v vednost, v vrstico Skp: ('skrita kopija', angl. Bcc: 'blind carbon copy' ) pa prejemnike, ki jih želimo obvestiti tako, da jih drugi ne vidijo na seznamu prejemnikov.
Kadar kopiramo iz poštnega sporočila v urejevalnik, pa se namesto odstavkov znajdejo na zaslonu samo prelomi vrstice, ki pri nadaljnjem urejanju povzročajo težave; s preprosto serijsko zamenjavo znaka za prelom vrstice (^|) s presledkom in dveh zaporednih prelomov vrstice z znakom za odstavek (^p) rešimo težavo.
Nagovori v pismih o strokovnih zadevah:

  • na forumu: Dragi kolegi, Spoštovani kolegi (malo bolj distancirano), Ljuba srenja (če si lahko dovolimo nekaj šaljivosti), najbolje pa kar brez vljudnostnih nagovornih formul začnemo s temo
  • starejše od sebe običajno nagovarjam takole: Spoštovani gospod profesor, Spoštovani prof. dr. Bernik, in če nimajo naziva, Spoštovani Niko Grafenauer
  • običajna kombinacija pri nagovorih je vikanje + priimek ali tikanje + osebno ime, kombinacija vikanja in osebnega imena je nevtralna samo pri učiteljevem nagovoru študenta: Draga Špela, v referatu popravite še to in to
  • kadar se nam zdi vse drugo neprimerno, pride prav nevtralna zveza Spoštovana kolegica ali Draga kolegica
  • vrstnike v stroki, s katerimi se tikamo, nagovarjamo tako kot v zasebni korespondenci po osebnem imenu: Dragi Marjan, Spoštovana Evfemija
  • nekateri želijo nagovornim formulam pobegniti z uporabo pogovornega Pozdravljeni!, vendar so na koncu pisma v zadregi, če nočejo besede ponoviti v poslovilni frazi
  • ločili za nagovorom sta lahko vejica ali klicaj, z besedilom lahko nadaljujemo v isti vrstici, lahko pa nagovor izpostavimo kot nekakšen naslov pisma v svojem odstavku
  • pri nadaljnji izmenjavi pisem na isto temo, posebej če se dogaja rafalno, smemo nagovor izpustiti

Opremljanje datotek:

  • ime naj bo kratko
  • pomenljivo (vsebuje skrajšani naslov oz. ime teme)
  • enolično, da se v računalniški mapi v seznamu lepo razporedijo po abecedi
  • namesto presledkov naj vsebuje spodnjo črto, brez strešic in brez velikih črk
  • variante naj se zaporedno številčijo in
  • morebitni popravljavec dokumenta na koncu dopiše svoje začetnice
Socialna omrežja[uredi]

Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma, tj. informacijska družba s svojo participativno kulturo. V tehnološkem smislu gre za Splet 2.0, ki enosmerno komunikacijo med producentom informacij k njihovemu porabniku spreminja v dvosmerno, tako da uporabnik informacij postaja njihov producent in je tako v vedno enakopravnejšem komunikacijskem odnosu. Socialna omrežja se razlikujejo v funkcijah: Facebook in LinkedIn služita zasebni komunikaciji in vzdrževanju skupnosti, YouTube spada v skupino spletišč za izmenjavo vsebin, Blogspot in WordPress sta za pisanje dnevnikov, wikiji za tiste, ki bi radi prispevali k skupnemu znanju. Socialna omrežja na različne načine kombinirajo internetne tehnologije pošto, spletne strani, slike, video, kramljanje, spominsko knjigo (guest book), iskanje in adresarje. Najpopularnejše omrežje je Facebook, sledi YouTube, Google+, Twitter, Instagram itd. Facebook je pomemben za promocijo znanstvenoraziskovalnih, strokovnih, pedagoških in drugih akademskih informacij. Pojavil se je leta 2004 na univerzi z namenom povezovanja študentov, vendar je kmalu prerasel akademske okvire in je akademska populacija na Facebooku danes gotovo manjšinska. Akademska spletišča (dLib, Slavistična revija, Academia.edu itd.) z ikono Facebooka na svojih straneh omogočajo uporabnikom, da povezavo na najdeno takoj veselo posredujejo svojim "prijateljem" na Facebooku.

Tvit[uredi]

Tvit (angl. tweet 'čivk') je sporočilo v socialnem omrežju Twitter (Čivkač), ki je zaživelo leta 2006. Omejeno je na 140 znakov in jo imamo za obliko bloganja, mikrobloganje, tudi "SMS interneta". Vsebinsko je na prvem mestu zabava (glasba, zmenki ipd.), "resne" (politične, strokovne) tematike je samo za vzorec (2016) in še znotraj tega je izvirnih informacij komaj za tretjino, večinski promet s tviti pa obsega retvite , tj. nekakšno tvitarsko všečkanje in komentarje. Med zavzetimi uporabniki tega medija so humanisti s statusom javnega intelektualca, ki z nabiranjem "sledilcev" širijo svoj vplivnostni krog. Tviti vsebujejo besedila, povezave, slike, citate drugih tvitov oz. odzive nanje, naslove priporočljivega berila itd., tvitanje služi torej v prvi vrsti promociji in diseminaciji strokovnih objav. Zgled citiranja naročene objave na Twitterju: "Objavljam, da bo avtor objavo lahko dal za zgled citiranja na Twitterju: https://sl.wikibooks.org/wiki/Nova_pisarija" (Mira Hladnik @mhladn. Twitter 9. feb. 2014).

Drugo[uredi]

Daljša strokovna sporočila najdemo na družabnem omrežju LinkedIn. Komentatorske rubrike, ki jih odpirajo časopisi pod članki na spletu, ne spadajo v strokovno pisanje in večinoma tudi v publicistično ne.

Zagovor[uredi]

Med oblike strokovnega pogovarjanja spadajo zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov.
Scenarij zagovora:

  • predsednik komisije pozdravi vse prisotne, predstavi člane komisije, pove, zakaj so se zbrali, in razloži potek dogajanja
  • predstavi kandidata s podatki o njegovem življenju in šolanju, po stopnicah, ki so pripeljale do zagovora, in
  • prebere povzetek ocen disertacije
  • kandidat ima pol ure časa za povzetek svojega izdelka
  • člani komisije v zaporedju, ki ga določi predsednik, ali po svojem dogovoru zastavijo kandidatu vprašanja, ne več kot tri vsak, oziroma komentirajo disertacijo
  • predsednik že skraja vpraša kandidata, če bi želel za pripravo odgovorov četrt ure (v tem primeru publika in komisija za ta čas zapustita prostor) ali bi morda želel odgovarjati takoj;
  • predsednik povpraša člane komisije, če so z odgovori zadovoljni (ta del se zna razviti v spontano strokovno debato) in
  • dá priložnost za vprašanja tudi publiki
  • komisija za nekaj minut zapusti prostor (ali pa to stori publika, če le ni prevelika), da se v miru dogovori za skupno oceno
  • slovesno razglasi (vsi vstanejo, tudi publika), da je bil zagovor uspešen, in sporoči, kakšen naslov si je z njim pridobil kandidat
  • dogodek zaključijo čestitke in morebitna obdarovanja

Literarna kritika[uredi]

  • Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.
  • Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.
  • Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.
  • Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.
  • Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost.
  • Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.
  • Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.
  • Kritika naj tudi zabava.
  • Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.
  • Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

Poudariti je treba razliko med literarno in strokovno kritiko. Predmet prve je literarno delo (pesniška zbirka, roman), predmet druge pa strokovno ali znanstveno delo (npr. literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije). Literarne kritike najdemo v ustreznih rubrikah dnevnega tiska (npr. Književni listi Dela) in v literarnih in kulturnih revijah, strokovne kritike pa v strokovnih revijah (npr. v Slavistični reviji), pa tudi v dnevnem tisku.

Enciklopedični članek[uredi]

Enciklopedični članki se od drugih vrst strokovnega pisanja razlikujejo najprej po zahtevi za večjo jedrnatost oz. konciznost. Odpovedujejo so anekdotičnosti, izpuščajo prepodrobne informacije, črtajo se ponavljanja, fraze z nizko informativno vrednostjo in retorične figure.
Upoštevanje načel na Wikipediji:

  • soglasnost, sodelovanje, strpnost, tj. upoštevanje drugih piscev
  • vrednostna nevtralnost (zato je prepovedano pisanje gesel o samem sebi in so odveč opredeljevanje, zavzemanje ali aktivizem)
Biografski članek[uredi]

Literarnovedne narave so gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, literarnih zgodovinarjih, mecenih in drugih akterjih v literarnem sistemu. Za vpis imamo danes dva kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca, ki jo jamči doktorski naziv. Prepriča tudi njihova uvrstitev na različne sezname, npr. prešernoslovcev, verzologov, didaktikov ipd. Standardna poglavja biografskega članka so Življenje, Delo, Bibliografija, včasih posebej tudi Nagrade in Poimenovanja po osebi, običajno je v desnem zgornjem kotu fotografija osebe, proti koncu članka pa poglavja Glej tudi (kamor alinejsko navedemo gesla na Wikipediji, ki se povezujejo z osebo, tudi povezavo na literarni portal), Zunanje povezave (kamor navedemo spletne naslove na temo) in Viri (ki običajno zajemajo tiskane vire, iz katerih smo črpali informacije za članek). Podatke o avtorju povzamemo iz Slovenske biografije in iz drugih leksikografskih virov, lahko tudi viri od svojcev. Izberemo predstavitveno sliko in jo postavimo na Wikipedijo z ustrezno licenco. Naslove del kronološko uredimo in jih polinkamo.

Članek o knjigi[uredi]

Najprej na vrsto pridejo knjige avtorjev, ki so napisali več knjig, so poznani in imajo na Wikipediji že svoj biografski članek, ki so bili ponatiskovani, prevajani, predmet kritik, polemik, šolskih obravnav, predelav, prestavitev v druge medije ipd. Na Wikipediji teče projekt popisa knjig z naslovom Romani. Podatki o knjigah so formalizirani v infopolju knjiga, glavne zahteve za članke o knjigah pa so razložene v navodilih.
Gesla o romanih:

  • za naslov gesla vzamemo naslov knjige, brez podnaslova
  • zelo dolge naslove skrajšamo
  • kratke naslove, ki so že zasedeni, opremimo z imenom avtorja v oklepaju ali letnico oz. naslovom časopisa, če avtor ni poznan
  • glava gesla vsebuje samo bistvene podatke: poleg ponovljenega naslova v krepkih črkah še ime avtorja, letnico in žanr, redko še kakšno drugo pomembno lastnost
  • v infopolju so nekateri podatki ponovljeni, nekateri pa na novo: avtor, naslov in podnaslov, kraj izdaje, založba, leto, zbirka, številka zvezka v zbirki, obseg v straneh in besedah, številka Cobiss, večinoma s povezavami
  • povzetek dogajanja naj bo kratek in jedrnat (največ 500 besed)
  • odgovori naj na vprašanja, kdo so akterji (z imeni glavnih oseb), kje in kdaj se dogaja, zakaj (s kakšnim namenom) in s kakšnim izidom se junakova akcija konča
  • če gre za realna dogajališča, realne osebe ali zgodovinske dogodke jih je treba opremiti s povezavami na ustrezna wikipedijska gesla
  • v infopolju naštejemo morebitne ponatise, prevode, ekranizacije, dramatizacije, uglasbitve in druge predelave
  • dodatek je fotografija naslovnice
  • v infopolju označimo tudi, kdo je knjigo ilustriral, če ima posvetilo ipd.
  • besedilo žanrsko uvrstimo, mu določimo temo in ključne besede
  • v poglavju o odmevu naštejemo literarne kritike, diplomska dela, literarnozgodovinske oznake, razprave in najbolj jedrnate izjave iz njih citiramo

Za vse potrebne podatke pogledamo v Cobiss, na dLib, v natisnjene literarne zgodovine, literarnozgodovinske in literarnokritične monografije, v zbirke diplomskih nalog itd.

Slovarček[uredi]

  • diletantizem - začetništvo, nestrokovno, površno opravljanje kakega dela
  • konotacija - pojav, da dobi beseda drug, zlasti čustveno, osebnostno obarvan pomen
  • impresum - podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu
  • neoptizem - dajanje dobrih služb, družbenih položajev sorodnikom
  • paradigma - vzorec, primer
  • participativno - sodelovalno
  • koncioznost - jasnost, natančna izoblikovanost