Uporabnik:Maja Morela

Ob Novi pisariji

Prešernova Nova Pisarija

Naslov knjige bazira na naslovu Prešernove satirične pesnitve s prvotnim naslovom Kranjska pisarija, ki je bila objavljena v Kranjski čbelici leta 1831. Nova pisarija (pesem) v Poezijah 1847 je med najdaljšimi Prešernovimi pesnitvami, saj obsega 47 tercin. Gre za pogovor med učencem, ki sprašuje učitelja in tako je Prešeren ironiziral nasprotnike svoje poetike (Jerneja Kopitarja, Franca Serafina Metelka in Matevža Ravnikarja).

Pismenost

Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za pisno komunikacijo. V naših krajih je pismenost začela izgubljati status priviligirane manjšine in začela postajati nuja za vsakega posameznika z uvedbo obveznega šolanja v zadnji četrtini 18. stoletja. Danes družba v kateri se kaže velik odstotek nepismenosti velja za nerazvito. Pismenost je pomembna saj določa prag civiliziranosti. Nekoč je pisati pomenilo pisati z roko tipkali so samo tajniki, publicisti in pisci znanstvenih del. spremembe sporazumevalnih navad so pripeljale do tega, da nam starejši očitajo, da se ne znamo izražati. Pismenost razumemo kot sprejemanje (razumevanje) zapisanih informacij in njihovo tvorjenje. Za potrdilo o splošni pismenosti ni dovolj, če znamo pritisniti alarm (kar lahko interpretiramo kot >zaženi napravo<), vendar to ni dovolj. Pismenosti je več, več jih znaš več veljaš (računalniška, urbana, kartografska, glasbena pismenost). Obvezna je splošna pismenost in ko jo osvojimo je z nami težje manipulirati. Funkcionalna pismenost pomeni, da smo pravilno izurjeni za razumevanje besedil v kulturi, ki ji pripadamo. Ken Robinzon trdi, da je prizadevanje za kreativnost pomembnejše od opismovanja. Danes največkrat tipkamo v mobilne telefone in računalnike, povsem možno pa je, da pismenosti, v bližnji prihodnosti, ne bomo več povezovali z ročnim pisanjem. visoka pismenost je rezultat obveznega osnovnega šolanja. Nas zanimajo višje oblike pismenosti, ki računajo na sposobnost tvorjenja besedil in njihovega širjenja v javnost. Takšne pismenosti je v svetu prej manj, lahko jo tudi, v grobem, izračunamo. Če podjetnost razumemo, kot kreativnost, bi si m orali prizadevati, da je čim več ljudi kreativnih, torej, da jih čim več piše in objavlja besedila.

Informacijska družba

Je ime, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo. Pojavilo se je rivalstvo med zagovorniki natisnjenih in elektronskih knjig. Veliko je očitkov in predsodkov elektronskih knjig (prava knjiga je le tiskana, saj na njej sloni naša kultura, branje na zaslonu ni udobno in ni zdravo...), prav tako tiskanih knjig (tisk je neekološki in ni optimalen način širjenja informacij, je zdravju škodljiv in črk se ne da povečati...). Bojazen, da bi ob vse večji izbiri knjig v elektronski obliki je neutemeljena (še vedno znamo uporabljati noge, čeprav poznamo avtomobile).

Wikiji

Wikipedija in sestrska spletišča so poznane pod imenom informacijska družba sodobne pismenosti. Wikipediji smo predani, ker z njo ne izgubljamo časa med iskanjem podatkov (zadetko se nam pokažejo na vrhu spletne strani). Razlogi za predanost so tudi kooperativnost (ukinja prakso individualnih objav), volontarizem (objavjanje je povezano zgolj s tešenjem radovednosti in ne s zaslužkom) in tesnejši stik z realnostjo, ki nagovarja k jasnemu in jedrnatemu, torej enciklopedičnemu izražanju. Wikipedija in njena spletišča so se kot jedro pojavila leta 2001 in spleta ne vidijo samo kot vira iformacij ampak prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami in brez želje po zaslužku. Wikimedijina spletišča zajemajo: Wikipedijo (za popis leposlovnih in strokovnih avtorjev, institucij, dogodkov,...), Wikivir (za besedila v javni lasti), Wikiknjige (za naše knjige in priročnike), Wikiverzo (seminarji, predavanja), Zbirko (slikovno gradivo) in slovar. Wikiji so spletna računalniška tehnologija katerim družbo delajo blogi in drugi programi. Ko govorimo o spletni enciklopediji (Wikipediji), nimamo v mislih vira informacij, ampak spletno mesto, kamor lahko prispeva vsak posameznik. Če obstajamo na Wikipediji, potem obstajamo tudi kot jezikovna enititeta. Skozi zgodovino se je jezik moral uveljavljati na različne načine, v 16. stol. se je lestvica kulturnih nacij oblikovala glede na prevod biblije v nacionalnem jeziku. Čim prej je bil jezik dovolj razvit, da se je biblija lahko vanj prevedla, tem višje je bil narod na lestvici. Slovenščina je bila leta 1584 enajsti jezik v katerega je bila prevedena. V 19. stol. je bila za status kulturnega jezika nujno potrebna epska pesnitev, ki smo jo leta 1836 pridobili s Prešernovim Krstom pri Savici. Slovenščina je bila leta 1995 najmanjši, 30. jezik v katerega so bili prevedeni programi Windows. Wikipedija jezike razvršča po lestvici in trenutno se nahajamo na 40. (približno) mestu. Po Kornaijevi kategorizaciji spada slovenščina v 2. skupino, ki ima vitalni jezik. V njej je 83 jezikov. V 1. skupini pa je 16 svetovnih jezikov. Poznamo tudi tretjo skupino, ki po obsegu zajema 90 jezikov, katerih prihodnost ni jasna. Zakaj je sploh potrebno čim večje število jezikov na Wikipediji? Veliko lažje bi bilo, če bi se uveljavil en skupen jezik. Pa temu ni tako, kajti vsaka kultura in vsak jezik vidi stvari drugače in tako imamo eno stvar opisano iz več zornih kotov. Slovenska Wikipedija, ki je nastala leta 2002, je leta 2016 presegla 150.000 gesel. Veliko ljudi na tem spletnem mestu objavi stvar, vendar teh vseh ljudi ne moremo jemati za pisce. Upoštevamo lahko le tiste, ki prispevajo več člankov, na kar se izbor zmanjša in število piscev se bistveno zmanjša na 500. Od teh jih pridnih 20 predstavlja 83 % (jih je za en šolski razred), med njimi pa so samo 3 ženske. Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco 'creative commons' (cc) kar pomeni licenca ustvarjalnega ljudstva, ki zahteva priznavanje avtorstva, kljub temu, da je pri besedilih avtorstvo kolektivno in s tem potreba po izpostavljanju avtorja odpade. Objave na Wikipediji so pregledane s strani zavzetih posameznikov, ki tvorijo wikiskupnost.

Wikiji in šola

Vikiji so močno pedagoško orodje, vendar jih lahko ob pretirani uporabi (izvajanju pritiska, z ocenjevanji) učenci izgubijo veselje. Besedila se na Wikiverzi izpopolnjujejo, dokler niso dovolj dobra za objavo na Wikipediji.

Avtor

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je biografija postala eden izmed zelo dobro poznanih žanrov, v 80. letih pa se je pozornost spet preusmerila k bralcu.

Motivacija za pisanje

Pisanja se lotimo v grobem. Sprejemljivo pa je samo tisto delo (pisanje), ki je nastalo iz zanimanja za temo samo in ne, zato da bi se avtor promoviral. znanstvenik si postavi hipoteze, ki jih z eksperimentom preveri. Za dokazovanje hipotez lahko uporabimo gradivo, ki nas pripelje do tega, da naše hipoteze držijo, to še ni sporno. To postane takrat, ko imamo možnost uporabiti gradivo, ki bi dokazalo nasprotno kot naše teme, vendar ga ne uporabimo. Lahko smo pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko.

Izbira jezika

Izbira jezika je odvisna od našega bralca, če pišemo za domačo publiko potem bomo izbrali slovenščino. Težko si predstavljamo, da bi s slovenščino naslavljali vse zgodovinarje tega sveta, zakaj to je nemogoče.

Izbira teme

Temo je včasih težko izbrati, sploh kadar nam profesorji ali učitelji pri izbiri pustijo prosto pot. Vsakokrat se bodo našle osebe, ki jih vse zanima in jim izbira ne bo delala težav za razliko od nekaterih, ki jih nič ne zanima. Največkrat se zanimanje za temo rodi ob intenzivnem ukvarjanju z njo. Projektni razpisi uporabljajo pojem relevantnosti (tehtnosti) izbrane teme.

Vaje v pisanju

Piščevo osnovno sredstvo sta tipkovnica (prb. 110 tipk) in miška, z njima tvori na zaslonu različna besedila. Kljub prevladujoči uporabi tipk malčke v šolah še vedno učijo pisati s svinčnikom, kasneje s peresom, zato ker pri pisanju z roko razvija inteligenca pa tudi pisanje no roko bolj pomaga pri zapomnitvi črk. Po zaslugi čitalnikov in OCR (optičnega prepoznavanja črk) nam besedil ni več treba v celoti popravljati ampak lahko za strojem samo popravljamo napake. Wikivir (obstaja od leta 2006) nam pri tem zelo pomaga, saj morajo biti besedila, ki so pretipkana, javno dostopna.

Usoda avtorstva

biti avtor je včasih pomenilo pripadati eliti in prinašalo ugled in zadovoljstvo. Danes imajo avtorji svoje zahteve na primer, da se lektorji čim manj vtikajo v delo. Nekateri zelo samozavestni avtorji želijo, da se njihovo besedilo umakne iz publike, še posebno takšne, ki se mu je zamerila.

Soavtorstvo

Kolektivno pisanje besedil naj bi pripomoglo k temu da bi se avtorji navadili na to, da ni nič narobe s tem, če kdo malo popravi kar je napisal. Pravila sodelovanja med avtorji na Wikiknjigah niso določena, vendar naj bi vsem bil cilj skupaj napisati čim boljše delo. Če želimo dobro sodelovati z drugimi pa moramo vseeno poznati in upoštevati nekaj pravil: 1) Delitev dela in zasluge za to postavi na stranski tir. 2) Dobro je biti odprt za spremembe. 3) Potlači ego za dobro vseh. 4) Zaupaj sodelavcem. 5) Soavtorji se lahko pritožijo, če jim katera izmed tem ne ustreza. 6) Ni važno kdo je naredil spremembo, važna je njegova presoja.

Objavljanje

Danes je pot do objave dela v reviji ali knjigi enostavna, najlažja pa je na spletu. Včasih so besedila v tiskarni pretipkali na stroj in potem je šlo to delo v tisk. Redko se je zgodilo, da pretipkano delo ni prišlo do bralcev. Danes besedilo objaviti, pomeni >>uploadati<<.

Množični um ali pametna množica

Gre za način organizacije znanja v informacijski družbi. Sem sodi Aleksandrijska knjižnica. Abecedna ureditev spominja na mozaik. Množični um je kritiziral ameriški pisatelj in glasbenik Jaron Lanier.

Avtorske licence

Stroke besedila opredeljujejo drugače, za jezikoslovje je oblika jezikovne komunikacije, za literarno vedo pa nekaj berljivega. Pravniki tekst vidijo kot intelektualno lastnino okoli katere se je izoblikovala zakonodaja pod imenom avtorske pravice.

Creative commons (slo.: 'ustvarjalna gmajna')

Je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture. Bralcu dovoljuje samo določeno rabo, ostale pa mu prepoveduje in pripisuje posledice.

Copyright

Pri nas Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah ščiti izvirna avtorska dela. Očitajo mu: 1) Pretirano poudarjanje avtorstva. 2) Da se mediju kot je internet slabše prilagaja kot pa tiskanim delom. 3) Proizvode obravnava kot lastnino in ne kot dobro vseh.

Repozitorij

Kako vpliven je članek nam pove številka kolikokrat je bil citiran. Repozitoriji imajo funkcijo štetja ogledov vgrajeno. K večji branosti besedil pripomore tudi prosta dostopnost. Plačilo vsebin (kaj beremo) je ponekod že zajeto v ceno trdih diskov... pri nas pa avtorji dobivajo prispevek glede na število izposoj njihove knjige oz. dela. za zdaj je glavni namen repozitorijev arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov. Imamo tri slovenske literarne revije: Slovenistična revija, Jezik in slovstvo ter Primerjalna književnost, ki izhajajo v tiskani verziji, za verzijo na spletu pa je poskrbela tiskarna. Spletni forum SlovLit je odprtega značaja in skrbi za strokovno komunikacijo v slovenski literarni in jezikovni skupnosti. Do njega lahko dostopa vsak in to zastonj.

Varovanje zasebnosti

Kritiki v digitalizaciji najprej vidijo možnost zlorabe in šele nato njeno uporabnost. Največji strah predstavljajo nakopičeni osebni podatki, do katerih lahko vsak dostopa, veliko ljudi meni, da tako izgubljamo osebno svobodo in da lahko hitro pride do zlorabe. Slovenski zakon o varovanju osebnih podatkov je nekaj časa vodila Nataša Pirc Musar. na področju fotografije je veljala prepoved Googlovega projekta Street View. Prepoved iskanja po imenu in priimku opravičujejo z varovanjem zasebnih informacij. Ob enem pa zaradi tega ne moremo dostopati do informacij npr.: Frana Levca, ki je bil urednik Ljubljanskega zvona.

Kredibilnost

Avtorju lahko zaupamo, če gre za pisca za katerega verjamemo, da piše stvari na katere se lahko zanesemo, vseeno pa ni nujno, da se z njim strinjamo. Status pisca lahko preverimo v njegovi bibliografiji. Piscu, ki v stroki ni doma mu rečemo amater ali diletant. do mlajših avtorjev smo praviloma manj zaupljivi.

Aktivizem

splošni pomen naj bi bil sodelovanje v društvu ali projektu. Christian Fuchs kritično mišljenje definira kot mišljenje, ki ga zanima vir socialne moči v smislu kodo ima nadzor nad viri, informacijami in javnim mnenjem.

Avtorstvo

Inštitucije delo dajejo ljudem, ki so se izkazali obenem pa lahko zavirajo (inštitucije) objavo prelomnih odkritij. Avtorji se odločajo za samozaložbe, ko jih nobena od drugih založb ne vzame pod okrilje. Starost nekega dokumenta ima lahko dobre in slabe strni. Dobra stran je to, da je v svoji starosti šli že čez veliko kritičnih presoj, narobe pa bi bilo, če bi jim zaupali samo zato ker o stari. Literarni zgodovinar France Kidrič. Informacije, ki so verodostojne so bile preverjene v uredništvih znanstvenih časopisov v obliki recenzij ekspertov. Literarni strokovnjaki skrbijo, da neresnični škandali pridejo v javnost.

Strokovno recenziranje

Je postopek za ločevanje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Popularno je postalo šele zadnjih nekaj letih, s porastom znanstvenih člankov. Torej vse več je podatkov katere je treba pregledati, če jim sploh lahko verjamemo. O objavi revije odloča urednik in ne recenzent, slednji lahko le svetuje uredniku. Delo pod drobnogledom recenzenta (pod strokovno ekspertizo), zavrnejo, sprejmejo ali sprejmejo pod pogojem, če je avtor pripravljen popraviti mesta katera se recenzentu zdijo problematična. Včasih se zgodi (primer: Sokalova potegavščina), ko ljudje slepo zaupajo izkušenemu piscu in njegovih izjav ne preverjajo. Slepa recenzija: kadar avtor ne ve kdo recenzira njegovo delo. Dvojna slepa recenzija: kadar tudi recenzent ne ve komu popravlja delo. Če želimo besedilo anonimizirati moramo iti na ime datoteke na seznamu, nanjo klikniti z desno tipko na miški, odpremo lastnosti dokumenta in kliknemo Briši lastnosti dokumenta. Revije morajo svojo recenzensko politiko objaviti na spletnih straneh. Recenzijski postopek se lahko konča na tri načine: a) sprejem članka b) zavrnitev članka c) pogojni sprejem.

Pravopis

Če se pisec ne izraža pravilno, obstaja večja verjetnost, da se bo pojavil dvom v kredibilnost njegovega dela.

Ločila

Pravopisna kompetenca se odraža tudi v tem, če avtor zna razlikovati med pomišljanjem (–) = <Ctrl> + <->, vezajem (-) in dolgim pomišljajem (—) = <Ctrl> + <Alt> + <->. Dolgi pomišljaj uporabimo, kadar ne smemo razbiti dolgih odstavkov. Nestični dolgi pomišljaj stoji samo med povedmmi in ne znotraj njih. Tudi narekovaji nam služijo kot indikator. Tripičje ali tropičje. Pred njim ni vejice in je NESTIČNO ločilo. Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, takrat ko se nam pika zdi preveč.

Formati besedil

1) txt = golo besedilo 2) doc, docx, rtf, odt = obogateno besedilo 3) htm, html = spletno besedilo 4) pdf = natisljivo besedilo 5) besedila na wikijih nimajo končnic

Besedilo v wikijih

1) ena vrsta prazna = odstavek 2) * = enota v seznamu 3) =enačaji= = naslove obdamo z dvema, podnaslove s tremi itd. 4) dva 'apostrofa' na vsaki strani = ležeči tisk, trije apostrofi na vsaki strani je krepki tisk 5) [oglati oklepaji] = ustvarimo povezavo (dva oklepaja na vsaki strani) 6)

Sporočanje popravkov in komentarjev

Besedilo, ki ga želimo komentirati označimo in z desno tipko odpremo (Pregled>Nov komentar) okence za dodajanje besedila. V wiki besedila lahko komentarje dodajamo na različna mesta: na pogovorno stran besedila, na pogovorno stran avtorja, če gre za obširnejše besedilo, lahko odpremo samostojno stran samo za komentiranje določenega besedila, s predlogo.

Navajanje

Čemu sploh citiramo

Za strokovne pisce je skoraj da nemogoče, da se ne sklicujejo na druge. Po sklicevanju lahko prepoznamo strokovno besedilo. V 80. letih 20. stoletja so besedila v javno last prehajala 50 let po avtorjevi smrti. leta 2014 so dela Josipa Vandota prešla v javno dostop.

Prepisovanje

Plagiiranje pomeni prepisovanje in o njem govorimo takrat ko se avtor premalo sklicuje na druge pisce ( kje podatke dobil). O plagiatu pa govorimo takrat ko avtor tuje znanje in besede predstavi kot svoje.

citatni indeksi

Na slovenskem se uporabljata dva citatna indeksa, in sicer Scopus in Web of Science, pod okrilje velike korporacije s sedežem v New Yorku.

Faktor vpliva

To je številka, ki kaže vpliv oz. ogled znanstvene revije.

Slovenske znanstvene revije

Najkvalitetnejše so tiste v katerih objavljajo literarni zgodovinarji (primerjalna književnost, slavistična revija...). Razprave o slovenski književnosti se da najti tudi v tujini, in sicer v ZDA, Perm, Skopije, Varšava, Beograd.

Citatni slogi

Glavni stili naj bi bili: APA (psihologija, vzgoja, družbene vede), MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika), AMA (medicina, biologija), čikaški (naravoslovje, splošno), wikipedijski. Za potrebe literarnovednega pisanja je dovolj, da navedemo le glavne podatke in to so imena avtorjev in naslov dela.

Tehnike citiranja

1) Dobesedni navedek avtor uporabi za navajanje tujega besedila, ki ga loči z narekovaji na začetku in koncu. 2) Vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila.

Opombe

Po navadi se pojavljajo na koncu strani in nam pojasnjujejo določene pojme.

Od kod vse citiramo

Iz knjig, člankov, revij...

Viri in literatura

Ločeno navajanje virov iz različnih virov (arhivov, natisov in spleta) je nesmiselno in manj pregledno. Danes nam internetne povezave omogočajo, da lahko do vseh virov dostopamo s klikom in poraja se nam vprašanja ali je seznam referenc še smiseln. Seznam referenc je smiseln, saj nam pomaga dojeti avtorjevo referenčno obzorje. Pri dolgih seznamih je smiselno, da da ločimo med viri in literaturo. >>Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke (orodja) za raziskavo.<< Pri citiranju je odsvetovano citiranje iz sekundarnega vira, razen kadar ne moremo uporabiti primarnega vira. Pravilno navajanje iz sekundarnega vira: >>Kot je ugotovil Kidrič leta 1947 (Koruza 1980: 115).<<

Zaslon in papir

Trenutni literarni zgodovinarji pišejo na zaslon, čeprav še vedno upajo, da bo njihovo delo izšlo tudi v tiskani verziji. Počasi se stvari spreminjajo in kaj kmalu se bo vse bralo na zaslonu. Časopisi se se (nekateri) digitalizirali in tako postali dostopni vsem. ljudje odpovedujejo naročnine na časopise saj do njih lahko dostopajo preko klikov. Ta način pa spodbuja tudi gibanje Open Access. Tudi NPis spodbuja tovrsten način branja in pisanja. Še vedno se zelo cenijo tiskarke storitve in zato tudi prehod od tiska na zaslon ni tako hiter. >>Tehnologijo CTF (computer to film) je nadomestila tehnologija CTP (computer to plate).<< Knjiga in spletna stran se razlikujeta. Na zaslon lahko spravimo veliko več besed in obširnejše besedilo. (Moje mnenje: na zaslonu hitreje postanem utrujena, ljubše so mi knjige). Možnost Readd Online, nam ponuja knjigo, ki jo lahko fizično prelistavamo. Preko programa Calameo so nam na voljo knjige Slavističnega društva Slovenije. Razlike med navedbo virov na zaslonu in papirju:

Zaslon: Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4). COBISS

Papir: Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4). }}

Wikipedijsko geslo Leopolda Suhodolčana: * Človek na zidu (1960) COBISS Citiranje URL-jev:

Zaslon: *Miran Hladnik. [Humanist] 26.1015 on paradigmatic changes in literary studies. Humanist Discussion Group 3. maja 2013.

Papir: Miran Hladnik. [Humanist] 26.1015 on paradigmatic changes in literary studies. Humanist Discussion Group 3. maja 2013. }}

Zgledi

Naslovnici Cobissa drugače rečemo kolofon. Ta ponuja tri oblike zapisov: polni, ISBD (najkrajši zapis) in COMARC.

Knjiga

Zapis podatkov o knjigi na spletu: Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS

Wikikoda (zgornjega zapisa): Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS

Če do dela lahko fostopamo preko spleta, mu dodamo še povezavo na digitalno verzijo. Kodo DOI imajo vsa dela, ki so objavljena v publikacijah zunaj SLovenije.

Knjiga na bralniku

Eden izmed bralnikov se imenuje Kindl, bolj pa je priporočljivo citiranje iz dLiba ali Wikivira. Če citiramo iz knji, ki so dostopne na Kindlu ali drugih bralnikih, ne zapišemo strani.

Članek v zborniku

Kadar za vir navajamo članek v zborniku, moramo v Cobissu odpreti dva zapisa (o članku in o zborniku).

Poglavje

Potreba po citiranju poglavja iz knjige nastopi takrat kadar je več avtorjev knjige. To storimo, tako da za naslovom knjige napravimo vejico in napišemo poglavje:

Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Spremna beseda

Urednikovo spremno besedo navedemo:

Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. COBISS

Razprava v reviji

Navajamo takole: Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–82. COBISS Kadar želimo izpostaviti dejstvo, da je članek objavljen tudi na dLibu, to storimo takole: Klemen Lah. Cankarjevo priznanje – s poti. JiS 57/1–2 (2012). 49–58. COBISS dLib

Članek v časniku

Letnika in številke ne zapisujemo, pomembna pa sta datum in stran.

Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. COBISS

Članek na dLibu

Obstajata dve vrsti zapisov, eni imajo urejene metapodatke, drugim pa je treba posamezna avtorska besedila v številki še najti. Članke vpisane v Digitalno knjižnico citiramo takole:

Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS dLib

Enciklopedijsko geslo

Gre za vire, ki nimajo urejenih metapodatkov. Wikipedije ne navajamo kot vir, lahko pa uporabimo kvalitetna gesla, to pa storimo takole:

[[:w:sl:Planinska povest|planinsko povest]].

Da smo članek prebrali na Wikipediji ponazorimo s hiperpovezavo, ki jo vgradimo v naslov:

Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.

Na papirju ni možno dodati hiperpovezave, zapišemo takole:

Planinska povest. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 10. jan. 2012.

Forum

Pomembne informacije za sloveniste vsebuje forum SlovLit.

Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013.

Spletni tečaj

J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

Blog

Blogi so zaradi odsotnosti imena avtorja, zahtevni za citiranje.

Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

Članek na spletišču

Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007. (Naslov rubrike je Četrtkova zgodba).

V naslednjem primeru smo med naslovom in podnaslovom napravili dvopičje:

Barbara Leban. Srečna, ker sem ženska. Poskus narobne kritike: Kliči me po imenu. Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric. Ur. Silvija Borovnik. Ljubljana: Študentska založba, 2013. LUD Literatura 23. jan. 2014.

Zapis v podatkovni zbirki

Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

Kadar na strani ni nobenega podatka kdo bi to napisal, namesto naslova damo imena, ki so zadevo urejala (v tem primeru Hladnik in Jakopin).

Diplomska naloga

Če nam brskalnik ponudi 19 zadetkov, se lahko sklicujemo na vse, in sicer takole:

Izid iskanja po zbirki 2031 diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF, 1950–2008: ivan potrč (19). Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Dobro je vedeti, da diplomskih nalog ne bomo našli na Cobissu ampak jih hrani katalog FF UNI LJ.

Prosojnice, video predavanja in animacija

>>Povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice ipd., ki bralca pred klikom opozori, za kakšne vrste dokument gre.<<

Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx

oziroma

Anubis Animation (Ancient Egypt). Youtube 21. maja 2012.

Zemljevid

>>Zemljevidi so podobno kot slike opremljeni s podatki o viru neposredno pod zemljevidom. Svojčas so bili avtorsko delo v zadnjem času pa so produkt inštitucionalnega kolektivnega dela, pri katerem navajanje avtorjev ali urednikov ne pride v poštev.<<

Slika:Geop sloj1.jpg

Zemljevid 1: Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.

Fotografija

Vire fotografij navajamo pod njimi, za njihovo številko (Slika 1 ...). Wikiji slik ne številčijo samodejno. Kot pri fotografijah, tako tudi virov grafikonov in tabel ne navajamo v seznamu literature ampak neposredno pod njimi.

Kar je objavljeno na internetu ni nujno, da lahko uporabimo. Prepričati se moramo, da je fotografija v javni lasti (Wikipedija ...).

Imamo tudi Album slovenskih književnikov, lahko ga najdemo na dLibu.

Slika 4: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012. (171 je št. strani, datum pa je datum nastanka).

Risba

Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.

Glasbeno delo

Pri navajanju glasbenih virov se zgledujemo po radijskih postajah:

Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen.

Radijska, televizijska oddaja

>>Znajti se moramo s podatki, ki se pojavljajo v napovedih programa ali v spletnem arhivu medijskih hiš ali pa jih razberemo z digitalnih posnetkov.<< Pri oddaji moramo najprej navesti urednico, naslov oddaje, naslov serije, mesto in datum predvajanja in spletno lokacijo na kateri je oddaja arhivirana.

Odjavna špica oddaje Moč prepričljivega govora

Napake pri citiranju

• nepoznavanje temeljnih referenc
• poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
• vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni
• nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
• samocitiranje
• citiranje zaradi citiranja samega – Dragica Haramija (2003: 113) piše, da na leto izide okrog sto slovenskih romanov. > Na leto izide okrog 100 *slovenskih romanov. — Sklicevanje je nepotrebno, ker ne gre za avtorsko izjavo oz. odkritje citiranega avtorja, ampak za javno dostopne podatke. Če domnevamo, da bralcem ne bo jasno, od kod smo jih vzeli, dodamo vir, npr. Cobiss pokaže, da na leto izide okrog 100 slovenskih romanov.
• navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
• še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
• za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
• navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča

Navajanja na Wikipediji

26 slovenskih wikipedistov se je od leta 2004 ukvarjalo z oblikovanjem pravil citiranja. Wikipedija si prizadeva, da se med vire ne navaja drugih člankov iz Wikipedije in prepovedano se je sklicevati na lastno sklicevanje.

Žanri

Na spletu imamo ogromno možnosti za pisanje različnih žanrov. Velikokrat se zgodi da pisci mešajo med publicističnimi, umetnostnimi in strokovnimi žanri in tako prihaja do nesporazumov v komunikaciji. (Ne moreš profesorju oddati diplomske naloge napisane zelo poetično, z vsemi okraski, če pa gre za strokovno delo).

Na literarnovednem področju je strokovna revija Otrok in knjiga, znanstvena pa Primerjalna književnost.

Namen poljudnih člankov je družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj. Največ ugleda pa v humanistiki požanjejo monografske publikacije/knjige. Ločijo se na strokovne, znanstvene, univerzitetne in šolske, Cobiss mednje prišteva še diplomske naloge ... Danes znanstveniki pišejo zaradi točk, tako plezajo po akademski lestvici. Pri nabiranju točk jim pomagajo samo objave, katerim lahko prilepimo znanstveno etiketo. Na Wikipediji nimajo vsi članki iste veljave. Za najboljše štejejo tisti članki, ki vsebujejo okoli 25.000 znakov(vredni štiri točke).

Šolsko pisanje

Sem spadajo referat, esej, diplomska, magistrska in doktorska naloga. To vrstno pisanje moramo vzeti z rezervo, saj nekateri pišejo tako, da bi ugodili mentorjem in ne kot bi morda sami želeli. Mentorji morajo svoje varovance spodbujati k temu, da naj ne pišejo samo zaradi ocene ampak ker je to pomembno delo s ciljem raziskave.

Popravljenje

>>Še očitnejši je zgled Wikivira, kjer se v izhodišču znajde pisec s strojno prebranim besedilom, za katerega mora najprej najti ustrezno mesto na spletišču, ga postaviti, popraviti, opremiti z metapodatki in uvrstiti v različna kazala. Študentski projekti so na Wikiviru namenjeni popravljanju besedil.<< Popravljanje je izraz za lektoriranje in korigiranje. Lektura je popravljanje besedila drugega pisca pri čemer popravimo slovnične napake in slogovne napake, ki bi lahko delale težave pri razumevanju tega besedila.

Kompleksnejši opravki z besedili se opravljajo v Uredništvu. Besedila, ki se jih obdeluje so napisali drugi avtorji. Urednik je oseba, ki prvi vidi besedilo in se na podlagi prebranega odloči ali ga bo sprejel v objavo ali ne.

Korigiranje (proofreading) je odpravljenje napak, ki jih zagreši kdo drug (stroj. To smo delali tudi študenti pri projektu Talia).

E-pošta

Največji razlog za rabo interneta, računalnikov in mobilnih telefonov je komunikacija. ljudje smo v stiku z drugimi, največkrat, preko e-pošte. V komunikaciji po e-pošti, lahko pride tudi do nekaterih razvad, ki ne pripomorejo ravno k dobrim odnosom z osebo na drugi strani (neodzivanje na prejeto pošto, potrditi moramo sprejem, ko dobimo neko pošto, držimo se pravopisa in ne eksperimentirajmo z žanri ...).

>>V vrstico Za: (To:) v glavi pošte vnesemo naslovnikov poštni naslov, v vrstico Kp: ('kopija', angl. Cc: 'carbon copy' ) vse tiste, ki jih v pismu ne nagovarjamo neposredno, ampak jim pošiljamo samo v vednost, v vrstico Skp: ('skrita kopija', angl. Bcc: 'blind carbon copy' ) pa prejemnike, ki jih želimo obvestiti tako, da jih drugi ne vidijo na seznamu prejemnikov.<<

Včasih pride do zagate pri izbiri naslavljanja osebe (bi napisali ti, vi?) Da ne bi kdo vzel tikanja za žalitev moramo biti pri tej izbiri previdni. Na forumih kjer beseda teče o strokovnih rečeh bomo izbrali formalno komunikacijo. Če v priponkah pošiljamo datoteke, morajo te imeti kratko ime. Kadar se pogovarjamo s tujci in nismo prepričani, da je fraza, ki smo jo uporabili prava, lahko zapišemo znotraj navednic v googlov iskalnik.

Socialna omrežja

Razlika med socialnimi omrežji je v nihovi funkciji. Nekatera omrežja služijo komunikaciji (Facebook), Youtube spada v kategorijo spletišč za izmenjavo vsebin. Namenjena so človekovi potrebi po druženju in komuniciranju.

>>Akademska spletišča (dLib, Slavistična revija, Academia.edu itd.) z ikono Facebooka na svojih straneh omogočajo uporabnikom, da povezavo na najdeno takoj veselo posredujejo svojim »prijateljem« na Facebooku.<< >>Akademska srenja se vse premalo vključuje v javno debato in s tem ogroža svojo verodostojnost in svoj obstoj. Javni angažma namreč ne prinaša točk, pomembnih za akademsko kariero, zato pobudo prevzemajo laiki.<<

Tvit

Tvitu (ang = čivk) rečemo >>SMS interneta<<. Namenjeni so predvsem zabavi, občasno pa tudi v literarne namene. V veliki večini avtorji/pisci besedil tvit uporabljajo zgolj, za širjenje informacij o tem, da piše, med svoje prijatelje (na tvitu).

Drugo

Družabno omrežje Linkeldn je pomembno za stroko, saj so na njem objavljeni razpisi za akademske službe.

>>Komentatorske rubrike, ki jih odpirajo časopisi pod članki na spletu, ne spadajo v strokovno pisanje in večinoma tudi v publicistično ne. Zli sloves si je rubrika pridobila zaradi sovražnega, žaljivega in vulgarnega govora nemoderiranih anonimnih prispevkov. Drugačno kulturno raven in drugačno žanrsko pripadnost bi lahko pričakovali v okviru strokovnih časopisov, vendar ti te funkcije ne podpirajo.<<

Zagovor

Sem spadajo zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev in doktoratov.

Literarna kritika

Daljše poglavje o literarni kritiki si lahko pogledamo v Praktičnem spisovniku, našteli bomo samo nekaj lastnosti:

• Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.
• Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.
• Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.
• Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.
• Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost.
• Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.
• Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.
• Kritika naj tudi zabava.
• Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.
• Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

Predmet lit. kritike je lit. delo (roman ...), predmet strokovne kritike pa strokovno ali znanstveno delo.

Enciklopedični članek

Ti zahtevajo večjo jedrnatost kot ostalo pisanje.

Za Wikipedijo se zahtevajo merila:

• soglasnost, sodelovanje, strpnost, tj. upoštevanje drugih piscev
• vrednostna nevtralnost (zato je prepovedano pisanje gesel o samem sebi in so odveč opredeljevanje, zavzemanje ali aktivizem)

Biografski članek

>>Pri izbiri novih slovenskih literarnih zgodovinarjev za vpis v Wikipedijo sta imela težo zlasti dva kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca, ki jo jamči doktorski naziv; v posameznih primerih je bil manjkajoči kriterij nadomeščen s kakšnim drugim pomembnim razlogom: splošni kulturni pomen ali dejavnost na sosednjem področju.<<

Članek o knjigi

Enciklopedični popis vseh knjih+g ni mogoč, že v Sloveniji jih na leto izide okrog 5000. Največkrat so prej na vrsti (za popis) tisti, ki so napisali več del.

Učbenik

Specifike učbeniškega pisanja so:

• dialoškost, ki se kaže v poglavjih Vaje ali Naloge, v formatu delovnega zvezka oz. prostoru za bralčevo interaktivnost, z vprašanji in nagovornimi formami
• povzemanje in ponavljanje (poglavja Pomni, Povzetek, uvodno ponavljanje in utrjevanje predhodne snovi)
• poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov
• privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadja, ilustracije
• skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu
• povezovanje učbenikov v serije

Izdajanje učbenikov je, zaradi naklad, dobičkonosno delo. Največkrat njegovo denarno težo občutijo učenci/dijaki. Učbenik ni vreden toliko točk kot znanstveni članek in zato so velikokrat na udaru kritikam. Tudi Nova pisarija ima status učbenika.

Strokovni blog

Blog ali spletnik je krajša oblika za ime: spletni dnevnik. Med slovenskimi literarnimi zgodovinarji ima svoj blog le Aljoša Harlamov. Spletni dnevniki so prispevali k povišanem številu objav, ki so manj formalizirana.

Spletni forum

>>Člani skupnosti na forumu objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje, ugovore, polemike, vabila, oglase itd.<<

Spletna foruma Humanist in SlovLit (ureja Hladnik).

Slog

>>V knjižni kulturi so se novi deli besedila pripenjali na predhodne dele besedila tako, da se je celota brala od zgoraj navzdol, zdaj prihaja v navado, da se sveža sporočila postavljajo pred predhodna, tako da pridejo bralcu najprej pred oči sveže informacije, listanje navzdol po strani pa ga seznani s historiatom.<< >>Sporočila na spletnem forumu SlovLit si npr. skozi leto sledijo od zgoraj dol, njihova letna kazala pa že v obratni smeri, od spodaj gor.<<

Včasih je bilo besedilo vezano samo na tiskanje in fizično obliko, danes pa besedilo povezujemo z računalniki, tablicami, zasloni.

Sestavni deli

• avtorjevo ime
• naslov
• izvleček
• ključne besede
• povezave
• kazalo
• telo besedila

• uvod
• teorija/metoda
• gradivo
• analiza
• sklep

• literatura
• priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Kratica IMRAD se je razvila za lažje pomnenje kompozicije znanstvenega prispevka, po slovensko IMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep). >>IMRAD je v veljavi za eksperimentalne vede, t. i. deskriptivna področja, kamor spada tudi največji del literarne zgodovine, pa tej kompoziciji ne sledijo.<<

Naslov

To je občutljiva točka besedila, saj moramo celotno besedilo ovrednotiti z nekaj kratkimi besedami.

Naslov naj:

• izraža temo natančno in jedrnato; priporočena dolžina je največ deset besed s terminološko težo
• je pravopisno brezhiben
• ne vsebuje krajšav
• ni v obliki stavka ali vprašanja
• stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim
• ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena
• ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami
• če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico
• podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova

K naslovu spada tudi UD-klasifikacija.

Izvleček

Ali sinopsis (angleško abstract) je krajša oblika povzetka.

Navajajo štiri sestavne dele izvlečkov:

• predmet raziskave
• metode
• rezultati
• sklep oz. implikacije

Sinopsis je dolg 10 vrstic in nikakor ne vsebuje nobenih sklicev.

Ključne besede

Pri izbiri ključnih besed moramo paziti in izbirati besede, ki imajo težo (termini).

Kazalo vsebine

Nekaj pravil:

• naslovi in podnaslovi poglavij naj bodo kratki
• pri standardiziranih žanrih, kot so npr. biografska gesla, naj se ravnajo po vzorcu
• kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja; poglavje iz ene same povedi ali alineje ni smiselno
• dolga poglavja naj bodo razčlenjena v podpoglavja

Povezave

Ločujejo besedila na papirju in hipertekst. (Kazalka je puščica na zaslonu). Povezave nekam vodijo in če klkiknemo na rdečo povezavo se nam ne prikaže nič, saj rdea barva pomeni, da povezava še neobstaja. Če želimo, v besedilu ustvariti hiperpovezavo: >> Z levo miškino tipko označimo del besedila, za katerega želimo, da postane klikljiv, torej da nekam pripelje, potem kliknemo na označeno polje z desno miškino tipko in iz menija, ki se pojavi, izberemo vnos hiperpovezave. Spletno lokacijo, kamor naj pripelje klik, prekopiramo iz ukazne vrstice citirane strani v okence, ki se nam je odprlo na zaslonu.<<

Napake

Poglavitne hibe humanističnega pisanja so:

• gostobesednost (dolgoveznost, epskost, ponavljanje, tavtološko izražanje)
• nerazumljivost (zapletenost, enigmatičnost sporočila)
• pomanjkanje konteksta
• slogovni manierizem (uporaba arhaizmov, literarno markiranje sloga, duhovičenje, demonstracija »dobrega sloga«)
• slogovna puščobnost
• pristranskost (pretirano poudarjanje svojega stališča, odvisnost od jezika obravnavanega literata, ideologizacija sporočila)
• nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca
• skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom
• mentalno brambovstvo ali mentalna serviln

Gostobesednost

Načeloma gostobesednost ni odveč razen takrat ko moramo biti zelo jedrnati (sinopsisi). V strokovnih besedilih, ki bodo predstavljena (ustni nastop) je gostobesednost dobrodošla.

Besede, ki se jih izogibajmo:

• tudi, še, pa, lahko, svoj, prim., takratni, prav tako, poleg tega, potem, nato
• izpostaviti, poudariti, naglasiti
• predvsem, večinoma, v glavnem, največkrat, običajno, praviloma, načeloma
• prav gotovo, nedvomno, zagotovo, brez vsakega dvoma, seveda, pravzaprav, za ta del
• nedoločne količine: razmeroma, relativno, dokaj, precej, malo, bolj ali manj, povsem, približno, okrog, okoli
• določen, specifičen, posamezen, sam, razni, različni

Nerazumljivost

Preproste reči je treba povedati preprosto. Nekateri strokovnjaki pa radi stvari poved na zelo zapleten način in tako izkazujejo svoje mesto v družbi, zdi se jim zadovoljivo, da jih razume samo >>izbran krog<<.

Pomanjkanje konteksta

Kadar članek nima rdeče niti, pravim, da mu manjka teza.

>>Odsvetujem nereflektirano in nekomentirano rabo vrednostnih izrazov celó, kar, samó, ki izražajo piščevo presenečenje nad dejstvi, ki v eno ali drugo smer odstopajo od njegovih pričakovanj in so znak njegovega vrednotenja stvari. V izjavah kot Kar v polovici primerov ali Samo v polovici primerov je varneje začetni izraz vrednotenja izpustiti v korist nevtralne informacije V polovici primerov, da bralca ne izzovemo k asociaciji na šaljivo razlago razlike med pesimistom in optimistom: za prvega je do polovice natočeni kozarec napol prazen, za drugega pa napol poln.<<

Manierizem

Stavki naj se vežejo drug na drugega. Izogibajmo se nepotrebnim oznakam.

Slogovna ubornost

Pretirano ponavljanje posameznih izrazov se zgodi pri povzemanju prebranih strokovnih del (avtor ugotavlja, poudarja, opozarja, trdi, navaja, citira, vztraja).

>>Moteče so ponavljajoče se strukture tipa Iz grafikona lahko razberemo, da, Iz pregleda vidimo, da, Iz analize se da sklepati, da. Mirno jih izpustimo, ne da bi izgubili kaj informacije, saj je iz konteksta jasno, da so grafikoni, preglednice, opisi izhodišče za nadaljnje trditve.<<

Pristranskost

>>Bolj ko se poglabljamo v strokovno témo, bolj domača nam postaja, bolj nam prirašča k srcu in nenadoma namesto Josip Jurčič literarni zgodovinar zapiše naš Jurčič ali postane z njim familiaren do te mere, da ga začne nagovarjati kar po imenu: Voranc namesto Prežihov Voranc, Svetlana namesto Svetlana Makarovič, naša Manca namesto Manca Košir. Da, ko gre za avtorice, je ljubeče nagovarjanje z osebnim imenom pogostejše in v svojih pokroviteljskih odtenkih že tudi nadležno. Pisec do ljubljenega predmeta razvije zaščitniški odnos in na vsakem koraku poudarja kreposti in literarno kvaliteto avtorja, ki ga je izbrskal iz pozabe, in razvojno perspektivnost literarnega stila ali žanra, ki ga želi rehabilitirati.<<

Terminologizacija

>>Utrjen naziv z jasno definicijo je vstopnica za inštitucionalizacijo (ustanovitev univerzitetnega predmeta, katedre ali oddelka, učiteljska in raziskovalna službena mesta) in začetni pogoj v prizadevanju za družbeno vplivnost.<<

Imena in termini lahko pomenijo veliko stvari (Eco poimenoval svoje pesmi Rože, pa čeprav so se pesmi po vsebini razlikovale od rož), absolutno nisko pravilni ali napačni, pač pa manj ali bolj ustrezni. Nesmiselno je, če terminologizacijo uporabljajo u šolskih učbenikih (definicija vremena, namesto preproste pojasnitve kaj je vreme).

Spol in število

Včasih je bil moški spol nezaznamovan in je pomenil oba spola, danes še veno pomeni, vendar je po mnenju feministk, treba uporabljati tudi žensko obliko (smo spoznali/spoznale, da...) takšno pisanje je zelo neekonomično. Odločiti se je treba tudi v kateri osebi bomo pisali, ni dobro, da jih mešamo.

Mentalno brambovstvi in servilnost

>>Gre za vprašanja, iz katerih virov in literature bomo črpali, po katerih metodoloških vzorcih se bomo ravnali, bomo uporabljali domačo terminologijo ali raje prevzeto, bomo pri citirani knjigi zapisali kraj izdaje Wien ali Dunaj, <<

Če se pisec preveč postavlja na eno ali drugo stran, laho to bralca zmoti. V slovenistiki, je razumljivo, da bomo uporabljali to kar je domače.

Govorna prezentacija

Strokovne informacije so večinoma prezentirane v strokovnih časopisih, redkeje na radiu ali televiziji. Vtem poglavju pa se Hladnik osredotoča na strokovne informacije, ki nimajo vedno statusa objave. Nekateri predavatelji svoja dela pred publiko berejo (odsvetovano). Predavatelji, ki že imajo rutino prepoznamo po tem da so njihove strokovne knjige videti, kot da bi jih sestavljala serija natisnjenih predavanj.

Pri izvedbi govornega nastopa ni najbolj produktivno, če beremo iz strokovnih del, saj nas ovirajo opombe, sklici, ki se (lahko) pojavijo kar na sredini stavka. Govorci so bili in so šolani, kako se držijo, kako pritegnejo pozornost ...

Prosojnice

Prosojnice so predavatelju v pomoč, zato jih mora tudi napisati pregledno in tako da mu pri nastopu pomagajo. Njihov sinonim je PowerPoint (google slides, Prezi). Imajo tudi slabo stran, saj se poslušalci lahko osredotočajo samo na branje alinej in pozabijo zapisovati, kar predavatelj govori.

Hitri reprezentaciji rečemo pečakuča.

Vizualizacija

Strokovne objave vizualiziramo s prosojnicami, ki so ene od alternativnih oblik prezentacije v stroki.

Fotografije

>> Prevlada slikovne informacije nad besedilno naj bi se dogajala zaradi manjšega napora, ki ga zahteva dekodiranje slikovnih informacij za razliko od dekodiranja besedilnih informacij, in naj bi zmanjševala posameznikovo sposobnost samostojnega tvorjenja predstav, prispevala naj bi torej k duhovni pasivnosti in odvisnosti.<<

Za slikanje danes sploh ne potrebujemo fotoaparata, imamo telefone, tablice (še malo pa bodo slikali tudi računalniki :)) in to prav gotovo pripomore k razcvetu slik.

>>Za lase pa so privlečene trditve, da fotografija ni primerno znanstveno orodje, češ da prava znanost zahteva neposredni kontakt raziskovalca s predmetom in da je fotografska reprodukcija objekta, recimo da gre za redki stari tisk, za natančen opis predmeta nezadostna. V resnici fotografski objektiv z možnostmi 3D-zajema in programske obdelave posnetkov razkrije veliko več detajlov, kot jih je sposobno zaznati človeško oko.<<

Tudi fotografijam moramo navajati avtorja, še posebej, če niso prosto dostopne.

Licenciranje fotografij

Wikimedijina spletišča ne dovoljujejo objaviti sliko kipa, ilustracije, če od smrti njihovega avtorja ni preteklo 70 let. Na južni strani Alp so avtorske zakone pisali malo drugače in se slike da objavljati z avtorjevim privoljenjem.

>>Ker so fotografije umetnostnih izdelkov za Wikimedijo problematične, jih nalagamo na alternativna mesta in na Wikipediji objavimo zgolj povezavo nanje. Na Geopedijo tako naložimo npr. posnetke kipov na javnih prostorih in informacijske table. Tam so prosto dostopne, če odkljukamo to možnost, žal pa nimajo statusa proste uporabnosti, niti niso z licenco cc.<<

Fotografija kulturne dediščine

Kadar ob cesti vidimo zanimiv (ali pa tudi ne) grafit, ga ne smemo prenaglo fotografirati, saj se moramo sprva pozanimati, na kateri stavbi je napisan, da ne bomo kršili pravice lastniki te stavbe in jo kje objavili brez njegovega dovoljenja. Načelo poštene rabe (fair use) dovoljuje fotografsko svobodo do določene ločljivosti.

>>V Wikimedijini zbirki so dostopna samo tista dela največjega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, ki jih je napravil za Prago in so jih v Zbirko postavili češki wikipedisti, za njegove stavbe v Sloveniji pa smo lahko srečni, če najdemo fotografsko reprodukcijo v nižji ločljivosti zgolj na slovenski Wikipediji.<<

Nalaganje na wikije

Treba je izpolniti obrazec in sliko dokumentirati (opis, vir, licenca).

Infografika

Daljše ime za to je informacijska grafika in pomeni obliko vizualizacije podatkov.

Tabele

V wikijih bomo tabelo oblikovali takole:


{| class="wikitable"
|-
!
! FR do 1900
! FR 1900–1918
|-
| slovenski
| 12 %
| 29 %
|-
| slovanski
| 44 %
| 19 %
|-
| svetovni
| 44 %
| 52 %
|}


Grafikoni

Oblike grafikonov uporabljenih v literarni vedi:

• grafikon: histogram, stolpični, črtni, tortni
• diagram: časovni ali kronološki
• kartogram, shema, piktogram

Zemljevidi

Prva, ki je začutila potrebo po zemljevidu, je bila Marja Boršnik. Veliko prostora zemljevidom v svoji knjigi (Empirija v litetrarni vedi) namenja Urška Perenič.

Besedni oblak

Voyant tools je omrežni program, ki nam obdela besedilo, tako da nam pokaže katere besede se v besedilu pojavljajo največkrat. (Tudi sama sem ga preizkusila, res da v okviru študija a vseeno. Zanimivo je eksperimentiranje s klitikami, ko že misliš, da si odstranil vse pa jih besedilo še kar vsebuje.).

Iskanje

Danes je iskanje lažje kot nekdaj, saj nam spletni iskalniki takoj najdejo določeno informacijo.

>>Da ne bi prihajalo do zamenjav med avtorji, pri Cobissu poskrbi koda (številska identifikacija) vsakega avtorja; ta, ki piše tole knjigo, ima npr. številko 3143779 in nobenega soimenjaka. Pač pa obstajajo kar trije objavljajoči Marki Juvani. Cobissov uporabnik jih loči po rojstnih letnicah ob imenu, sistem pa po kodah: tisti, ki se je rodil 1971, ima številko 220986723, dve leti mlajši Marko Juvan 80651363 in naš, literarnovedni Marko Juvan, rojen leta 1960, je prepoznaven pod številko 2620259. Podobno ima na Slovenskem svojo številko tudi vsak raziskovalec. Mirana Hladnika pri SICRISU vodijo pod številko 09432, našega Marka Juvana pa pod št. 96442, da se ne zamenja z Markom Juvanom računalničarjem, ki deluje pod številko 35448.<<

ORCID je tudi koda za mednarodno kodifikacijo imen.

UDK

Pomeni: univerzalna decimalna klasifikacija, ki spremlja objave, nasprotno od enkratnih številk ISBN, ISSN. UDK poskrbi, da se članki določene stroke znajdejo pod isto številko npr.:

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije
1 Filozofija. Psihologija
2 Teologija. Verstva
3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje
5 Matematika. Naravoslovje
6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika
7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport
8 Jezik. Književnost
9 Geografija. Biografija. Zgodovina

Poznamo več klkasifikacijskih sistemov, slovenski Statistični urad uporablja KLASIUS. Ena izmed preglednejših je FOS, ki ima 47 področij.

>>UD-klasifikator ali vrstilec najdemo tako, da pogledamo v seznam gesel, ki se ga da najti pri knjižničarju, in tu po abecedi poiščemo želeno, npr. roman pod črko R (UDK 82–3), kolportažno in poljudno literaturo pod Literatura, kolportažna, poljudna (UDK 82.087.6).<<

>> Zadravčeva razprava iz leta 1988 Srečko Kosovel (1904–1926) in ruski pesniški konstruktivizem – podobnosti in razločki ima npr. UDK 886.3.09-1:882.09-1, pri čemer je 886.3 slovenska književnost, 882 ruska književnost, .09 pove, da gre za zgodovinsko študijo, -1 pa, da je predmet poezija.<<

DOI

Digitalni identifikator objekta. Z njim označujemo spletne objave, ki omogočajo lažji pristop do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti.

>>Koda DOI je takele oblike: doi:10.7771/1481-4374.2064. Številka pred poševnico pomeni založnika, številka za poševnico pa je številka publikacije.<<

DOI najdemo tudi v Cobissovem zapisu.

COBIS ID

Številka Cobiss nam na slovenskem pomaga pri identifikaciji publikacij.

>>Vzemimo za primer znanstveno monografijo Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, ki ima COBISS 264441600. Če v ukazno polje vtipkamo besede iz naslova ali ID=264441600, nam najde samo zapis o celotni monografiji, za zapise vseh 22 razprav v zborniku pa je treba uporabiti ukaz HI=264441600.<<

Podatki in podatkovne zbirke

Poznamo dve vrsti informacij: dokumente in podatki. >>Dokument (besedilo) je fizična oblika prezentacije.<<

V digitalni knjižnici Slovenije (dLib; kratica je v angleščini), lahko bralec pridobi celotne besedilo, če je to digitalizirano. tudi Nova beseda nas je včasih lahko pripeljala do besedil (Primož Jakopin).

Iskanje po dLibu

Pomoč:

• kadar je zadetkov preveč, iskanje omejimo z vtipkanjem dodatnih izrazov, za katere vemo, da jih tekst vsebuje, ali pa
• postavimo niz besed, za katere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje
• pri neuspešnem poizvedovanju je treba poizkusiti s kakšnim drugačnim nizom, saj strojno branje pri težje berljivih predlogah ni bilo vedno zanesljivo in iskalnik zato niza ne bo našel, tudi če ga tekst vsebuje, npr. kadar je OCR niz veselo interpretiral kot vese10
• preštevilne zadetke redčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu

Seznami

>>Namesto običajne odstavčne členjenosti uporabimo seznamske alíneje takrat, kadar želimo našteti serijo elementov na čim razločnejši način. Lepi seznami skupaj z napovednim stavkom tvorijo eno samo poved in njegove alineje niso daljše od ene vrstice. Na koncu take alineje sicer lahko napravimo vejico ali, kadar je vrstica sama iz naštevalnih elementov, podpičje, treba pa to ni. Mirno lahko ločilo na koncu alineje umanjka. Daljše alineje imajo že obliko samostojnega stavka in kličejo po veliki začetnici in končnem ločilu, hkrati pa vzbujajo dilemo, ali ne bi bilo morda bolje spremeniti jih v samostojne odstavke.<<

>>Na Wikipediji so seznami izhodišče za nadaljnje resno delo: seznam slovenskih pesnikov in pisateljev, mladinskih pisateljev, literarnih zgodovinarjev, literarnih likov, romanov, literarnih poti, literarnih nagrad itd. Gesla razvrščata v sezname tudi Wikipedija in Wikivir sama, kadar jih ustrezno kategoriziramo: delo, označeno npr. s kategorijo kmečka povest, se samodejno znajde na seznamu skupaj z drugimi enako kategoriziranimi teksti.<<

Digitalna humanistika

Pod njo spada Nova pisarija. Pojem literarna veda se na področju digitalne humanistike izgublja, nadomešča pa jo izraz literarne in kulturne študije. V digitalni humanistiki je nastala tudi nova veda: kulturomika. Orodje s katerim ta veda dela je Googlov Ngram Wiever, ki dela statistično obdelavo baze digitaliziranih knjig.

Praktični spisovnik

>>Digitalna humanistika kot segment empirične znanosti temelji na konstrukciji in uporabi podatkovnih zbirk (zato se ponovno loteva arhivskih virov), njene rezultate prepoznamo po vizualni privlačnosti, s katero želi doseči boljšo predstavnost kompleksnih podatkov in večji učinek med čim širšo publiko. Za razliko od tradicionalnih humanistik, ki so nacionalno zaprte in samozadostne, digitalni humanisti sodelujejo med seboj na globalni ravni in so metodološko odprti v smer interdisciplinarnih raziskav. <<

Empirične metode

Pod empiričnostjo razumemo

• pridobivanje materialnih dokazov (podatkov) z eksperimentiranjem in opazovanjem
• merjenje podatkov (preštevanje, kvantifikacija)
• preverljivost meritev

Programi

• • Gephi (risanje grafov)
  • Graphviz (risanje grafov)
  • Bookworm (vizualizacija besedne dinamike v velikih knjižnicah)
  • Textalyser
  • TAToM, Text Analysis with Topic Models for the Humanities and Social Sciences
  • Orange Textable (analiza besedil Arisa Xanthosa)
  • TACT (Text Analysis Computing Tools) (besedilna orodjarna Univerze v Torontu)
  • TokenX (vizualizacija besedil)
  • TagCrowd (besedni oblaki)
  • Wordle (besedni oblaki)
  • MONK project (odkrivanje vzorcev v besedilu)
  • Voyeur Tools

Računalniško jezikoslovje

>>Računalniški jezikoslovci razumejo leposlovje kot posebno obliko podatkov, ki zaradi svoje specifične funkcije kličejo po ločeni obravnavi.<<

Slovarček

A

• AHCI:
• antagonizem:
• artikulacija: Oblikovanje glasov z govornimi organi (izgovorjava)
• aspekti: Izhodišče kriterija za presojanje česa; vidik

F

• fanovska kultura:

H

• hermetizem:

I

• interaktivnost:

K

• kataklizma: Dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju

L

• larpurlatizem: nazor da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena

M

• marginalizacija: odrivanje koga na rob družbe

N

• nacionalnofilološko:

P

• paradigma: vzorec, primer
• participacija: Udeležba, sodelovanje
• pasivizacija: nedejavnost/nedelavnost

R

• recenzent: ocenjevalec
• refleksija: razglabljanje

S

• shizofrenost:

V

• valenca:

Ob prelistavanju Slovenistične revije

Na prvi pogled je revija videti obilna. Zaradi velikega števila strani in oblike me, bolj kot na revijo, spominja na učbenik. Ob prelistavanju sem opazila, da je kar nekaj strani napisanih v angleščini, kar se mi zdi zelo zanimivo glede na naslov. Opazila pa sem da so v knjigi prisotne tudi karte Slovenije, kar je dobro saj poživijo branje.

O prebranem iz Slovenistične revije

Stališče ved: Geografija postaja tudi humanistična disciplina

Velik korak v združevanju geografije in literature je naredila humanistična geografija, ki preučuje odnose ljudi do njihovega življenjskega okolja, ta odnos se oblikuje prek ustvarjalnosti in prepričanj. Kot člene družbe nas pooseblja zavest, ki nam omogoča, da se v družbi tudi uveljavimo. Humanistična geografija je razmeroma nova smer v družbeni geografiji, pa je humanistična misel že dolgo prisotna. V začetku 20. stoletja je francoski geograf Vidal de la Blache dokazoval kako tesno sta povezana človeška zavest in življenjsko okolje v katerem določena oseba živi. Tisti pravi začetki humanistične geografije segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so jo uveljavljali Edward Relph, Ann Buttimer in David Lowenthal. Na splošno je humanistične geografe zanimalo kako kraji vstopajo v človekovo zavest in kako ljudje s svojo interpretacijo vplivajo na oblikovanje krajev. To zanimanje pa je geografijo povezalo še z drugimi vedami kot je krajinska arhitektura, sociologija in druge humanistične vede.

SlovLit

Na strani SlovLit sem na datum svojega rojstnega dane prebrala vabilo na slavnostno otvoritev akademske knjige. V vabilu so bili objavljeni vsi podatki (termini, kraj in čas) dogajanja.