Uporabnik:Maja Jakše

Domače naloge

10. Domača naloga

Besedilo iz foruma SlovLit, objavljeno na tvoj rojstni datum

Izbrala sem si besedilo z naslovom Število ur slovenščine v mednarodnih šolah. Zdelo se mi je zanimivo, saj se avtor pritožuje in hkrati čudi nad predlogom zakona, ki predvideva, da imajo slovenski državljani najmanj tri ure slovenščine na teden, tujci pa dve. Za primerjavo prikaže situacijo v mednarodnih šolah, kjer poteka pouk v angleščini: tu imajo domači dijaki šest ur pouka slovenščine na teden, tujci pa pet. Zelo dobro se mi je zdelo, da se je avtor zapisanega odločil, da bo predstavil svoje nestrinjanje s predlogom zakona komisiji Državnega sveta in jim predlagal tudi ustrezen popravek tega člena. Bralca tako vzpodbudi, da je lahko tudi on popravljalec sveta in ne samo človek, ki izraža nestrinjanje in se ne potrudi zadev spremeniti.

Bibliografski podatki:

•avtor: Zoran Božič

•naslov: Število ur slovenščine v mednarodnih šolah

•datum objave: 3. maj 2016

•spletišče: SlovLit

•dostopno na: SlovLit 3. maj 2016

9. Domača naloga

Spominsko znamenje in plošča posvečena Marjanu Majcnu v zbirki Wikimedia Commons

• V spletni strani Wikimedia Commons sem objavila sliko Spominskega znamenja posvečenega Marjanu Majcnu in sliko Spominske plošče Marjanu Majcnu.
• Aktivist Marjan Majcen je padel avgusta 1941 v Šiški, ob odcepu Sternenove ulice s Tugomerjeve ulice. Na tem mestu danes stoji njemu posvečeno spominsko znamenje, sestavljeno iz treh različno visokih stebrov z belo kamnito napisno ploščo.

8. Domača naloga

Register kulturne dediščine

•V okolici mojega domačega kraja v občini Sevnica sem prvo našla arheološko najdišče Krvava luža, ki je iz obdobja starejše železne dobe. Krvava luža je halštatsko gradišče z nasipi, obrambnim jarkom in gomilnim grobiščem. To najdišče še nima svojega Wikipedijskega gesla. O Krvavi luži sem našla kar nekaj zapisov, ki pravijo, da je ta dobila ime po tem, ker naj bi Turki v njej prali krvave meče po boju z domačini.

•Našla sem kar nekaj gomilnih grobišč. Eno izmed večjih prazgodovinskih gomilnih grobišč sestavlja 34 gomil in se imenuje Raguše. Gomile so različnih velikosti, največja ima primer 20 m, visoka pa je 2,5 m. Nekatere izmed gomil so bile razkopane sredi 19. stoletja pod vodstvom Ferdinanda Schulza, preparatorja Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani, kjer so našli različne predmete iz železa.

•V neposredni bližini mojega doma se nahaja Cerkev Marijinega brezmadežnega spočetja, ki je kulturni spomenik. Cerkev je evidentirana v Wikipediji ter Registru kulturne dediščine, kjer je pripeta tudi njena slika. Bila je zgrajena pred 1363 in ima gotske značilnosti.

•V registru sem našla tudi Dvorec Impoljca (nemško Impelhoff), ki ima tudi svoje geslo na Wikipediji. Dvorec je bil zgrajen v 16. stoletju, a danes o njem ni več sledu. O dvorcu pričajo le slike, npr. slika iz Valvasorjevega bakroreza. V 17. stoletju je bil nato zgrajen istoimenski dvorec Impoljca (nemško Neustein), v katerem je danes dom za ostarele.

7. Domača naloga

Lektoriranje članka na Wikipediji: Polna hiša

• popravila napačno rabo števil (iz dvojine v množino) in glagolskega časa, odstranila odvečne črke, besede in presledke ter popravila napačne sklanjatve

6. Domača naloga

Dogajališče zgodovinskega romana Domovina

Na spletišču Geopedija lahko posameznik najde razne prostorske in zemljepisne podatke, tisti, ki jih zanima kultura, pa si lahko ogledajo rojstne kraje slovenskih literatov, partizanske spomenike, dogajališča zgodovinskih romanov itd. Sama sem se odločila poiskati, ali je moj domači kraj dogajališče katerega izmed zgodovinskih romanov.

V zgodovinski povesti Domovina (1940) je eden izmed krajev dogajanja tudi Sevnica, torej moj domači kraj. Avtor te zgodovinske povesti je Jože Moškrič, ki se je rodil 2. marca 1902 v Ljubljani. Bil je slovenski dramatik, pesnik in velik borec za pravice delavcev, posebej za nekvalificirane, med katerimi je bilo veliko žensk. V Zalogu je ustanovil delavsko kulturno društvo kot podružnico kulturne zveze Svoboda, kjer so organizirali predavanja, literarne večere, pevski zbor, dramske igre in delavsko godbo. Jeseni 1940 ga je aretirala policija, sklepa se, da zaradi konkretnih propagandnih dejanj v prid komunizma. Po treh mesecih je bil izpuščen, a je po okupaciji leta 1941 živel v ilegali, saj so italijanski fašisti za njim razpisali policijsko tiralico. Pridružil se je Osvobodilni fronti in 1942 šel med partizane, kjer se je spoprijateljil z Edvardom Kocbekom. Umrl je 22. februarja, ko je na partizanskem pohodu padel v zasedo in bil ranjen, pripadniki vaške straže pa so ga nato ustrelili.

Njegova povest Domovina prikazuje življenje v manjšem podeželskem kraju. V osrednji vlogi je Franc Bregar, ki med obema vojnama postane častnik. Povest zajema obdobje prve svetovne vojne, obdobje Prve Jugoslavije in najstarejša obdobja slovenske zgodovine (izgubo državne samostojnosti pred več tisoč leti, časi bojev s Turki itd.).

Na Geopediji sem poleg te zgodovinske povesti našla še dve, ki se prav tako dogajata v mojem domačem kraju, v Sevnici. To sta povesti Guzaj (avtor Golec Januš) in Stara pravda nekdaj (avtor Tovornik Franc).

5. Domača naloga

Slovenski literarni zgodovinar Marko Juvan

Biografski članek na Wikipediji je sestavljen iz gesla (tu je zapisano osnovno poimenovanje osebe, na katero se nanaša članek-> torej Marko Juvan), v prvi vrstici pa so navedene osnovne informacije o osebi (kdo je Marko Juvan, kje je zaposlen oz. s čim se ukvarja, datum in kraj rojstva). Na desni strani je prikazano infopolje. Vsebina biografskega članka Marka Juvana je sestavljena sprva iz življenjepisa, uredniškega dela, njegovih raziskovalnih področji, bibliografije in virov (iz katerih so povzete informacije). Na koncu članka je tudi poglavje Glej tudi-> v to poglavje se po navadi vpiše gesla, ki niso omenjena v besedilu, a lahko pripomorejo k boljšemu razumevanju teme.

Marko Juvan se je rodil 2. junija 1960, v Ljubljani in je slovenski literarni zgodovinar, literarni teoretik in univerzitetni učitelj. Leta 1985 je diplomiral iz slovenščine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1990 je tu tudi magistriral in 1993 doktoriral. Od leta 1994 predava literarno teorijo na Oddelku za slovenistiko, od 1996 pa je zaposlen tudi kot raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, katerega predstojnik je od leta 2011. Od leta 2012 je član Evropske akademije, od 2019 pa član Izvršnega odbora Mednarodne zveze za primerjalno književnost. V času svojega delovanja je bil tudi predsednik Slovenskega društva za primerjalno književnost in član izvršnega odbora Evropske mreže za primerjalno literarno vedo. Za svoje delo je prejel Zlati znak ZRC SAZU za izjemne raziskovalne dosežke (2014) in Priznanje Antona Ocvirka (2018).

Marko Juvan je (so)urednik literarnih besedil in zbornikov. Bil je član uredništev revij Literatura, Jezik in Slovstvo ter Slavistične revije. Prevaja literarnoteoretske monografije in članke v slovenski jezik, piše razprave o slovenski, predvsem sodobni poeziji in o slovenski književnosti 19. in 20. stoletja, recenzije literarnih in literarnovednih del itd.

4. Domača naloga

Študij literarnovednega članka iz Slavistične revije

Petra Kim Krasnić. Spreminjanje podobe Krima v ruskem kulturnem prostoru. Slavistična revija 66/4. 515-527.

Članek v Slavistični reviji je nekoliko zahteven za branje, saj zahteva predhodno znanje o zgodovini Krimskega polotoka in o dogodkih, kot so npr. krimska in druga svetovna vojna. Članek je dolg približno 12 strani, zato zahteva koncentracijo. Sama sem ga prebrala trikrat, da sem se lahko vanj poglobila in ga bolje razumela.

Omenjeni članek se osredotoča na pomen Krimskega polotoka v ruski nacionalni zavesti in kako se vsi zgodovinski in družbenokulturni procesi v povezavi s Krimom odražajo v literaturi. »Krimski teksti« so besedila s krimsko tematiko, ki opisujejo oblikovanje, spreminjanje polotoka in njegove funkcije v ruskem kulturnem spominu. »Krimska tema« in »mit o Krimu« kot zibelki ruskega pravoslavja se je v literaturi prvič pojavila v letopisni pripovedi Pripoved o minulih letih, ki je nastala na začetku 12. stoletja. Pesem o Igorjevem pohodu predstavlja pogled na Krim v njegovi začetni staroruski obliki. Konec 18. stoletja se je v literarnem ustvarjanju Krimski polotok osmišljal v ideji Rusije kot naslednice Bizantinskega cesarstva in simbol carske vojaške slave in oblasti. Polotok so začeli obiskovati tudi ruski pesniki (Bobrov, Sumarokov, Brojevski itd.), Puškin pa je v začetku 19. stoletja postavil Krim in krimsko tematiko v kontekst ruske književnosti, s tem pa so pričele nastajati lirske pesmi posvečene vtisom o krimski naravi. Priljubljeni pesniški temi sta tako postali eksotična gorska pokrajina in etnografska raznolikost. Od konca 19. stoletja do začetka 20. stoletja je v literaturi potekalo t. i. srebrno obdobje, ki predstavlja vrhunec razvoja ruske kulture. V tem obdobju sta delovala Brjusov (ustanovitelj ruskega simbolizma) in Hlebnikov (eden izmed ključnih v ruski avangardi). Med letoma 1918 in 1922 je potekala ruska državljanska vojna, za katero so ključni dogodki, ki so se zgodili prav na Krimskem polotoku. V večini lirskih del napisanih med vojno, se pojavlja motiv domovine in z njo povezana tragičnost. Ta dela so večinoma pisali ruski pesniki, ki so se borili v Beli armadi.

Avtorica članka, Petra Kim Krasnić se ukvarja z migracijskimi študijami, družbeno in kulturno zgodovino, človekovimi pravicami itd. Napisala je veliko člankov o ruski emigraciji, nekaj od teh je: Integracija ruske emigracije v Jugoslavijo med letoma 1918 in 1941, Ruska emigracija in jugoslovanska politika do Sovjetske zveze med obema svetovnima vojnama, Prihod in namestitev ruskih emigrantov v Kraljevino SHS v arhivskih in avto/biografskih virih, Reševanje ruske begunske problematike v Kraljevini SHS itd. Pri raziskovanju uporablja interdisciplinarne pristope in inovativno metodologijo, ki sega od analize primarnih arhivskih virov do ustne zgodovine in analize avtobiografskih besedil.

3. Domača naloga

Slavistična revija

Kot mlajša sem ob besedi »revija« pomislila na revije polne tračev o slavnih osebah, a revije so veliko več kot le to. Glede na namembnost delimo revije v tri skupine: potrošniške, poslovne in znanstvene. Slavistična revija sodi pod znanstvene, saj objavlja strokovne članke s slovenističnega področja (literatura, jezikoslovje). Ob prvem prelistavanju revije so me presenetili članki v cirilici, ki kažejo na odprtost revije tudi do drugih slovanskih jezikov in njeno primerjavo besed s slovenskimi. Mojo pozornost je pritegnil članek: »Twitter in razmerja moči: diskurzivna analiza kampanj ob referendumu za izenačitev zakonskih zvez v Sloveniji.« Članek mi je bil všeč predvsem zaradi tega, saj izobražuje o moči izbranih besed in diskurzu kot orodju za nadzor nad družbeno močjo. Kot vidimo, Slavistična revija ne opisuje zgolj literarne zgodovine, slovnice itd., temveč predstavlja tudi širše tematike povezane s slovenskim jezikom, kar ji pripisuje še večji pomen.

2. Domača naloga

Popravljalci sveta

• delitev ljudi: na tiste, ki so z življenjem, kakršno je zadovoljni in bi radi to življenje čimbolj popolno zaužili in na nezadovoljneže, ki želijo svet spremeniti na bolje – popravljalci sveta.
• včasih: bila vojna motiv za spremembe, Slovenci nismo imeli svojega plemstva, države in se nismo morali boriti, ker bi bilo neuspešno
• Prešeren: prevzel nekatere pesemske forme od drugih narodov (imel mnenje, da vse kar je tuje, ni nujno slabo), tudi njegov Črtomir sprejel sprva sovražno krščanstvo in postal duhovnik
• danes: popravljanje sveta na kulturnem področju, povečujemo število izbirnih možnosti, kulturne izbire – to je definicija kvalitete življenja
• tudi jezik prispeva h kvaliteti življenja
• na svetu je 7000 jezikov
• slovenščina spada med velike jezike (veliki so tisti, ki imajo več kot milijon govorcev)
• slovenščina spada med 85 vitalnih jezikov
• eden izmed kazalcev kulturne/jezikovne razvitosti je število člankov na Wikipediji in njihova kvaliteta

WIKIPEDIJA:

• ponuja nam možnost za kreativno poseganje in udeležbo v svet
• je prostor, od koder jemljemo in dajemo informacije, že 12 let objavlja članke
• ni odvisna od ideologij ali držav
• je zastonj
• slovenščina ima 140.000 člankov na Wikipediji
• pozor: strah pred vandalizmom na Wikipediji, a po navadi se geslo/članek zelo hitro vrne nazaj v prvotno stanje
• več kot je avtorjev na članku, boljša je njegova kvaliteta
• velika stopnja samorefleksije na Wikipediji
• transparentnost (vso urejanje je dokumentirano)
• popravljanje na Wikipediji -> popravljanje virtualnega sveta

1. Domača naloga

Utopija in literatura

Za začetnika utopične misli velja Thomas More s svojim delom Utopija, v katerem postavi dogajanje na izmišljen otok, poimenovan Utopija. Pojem utopija je sestavil besedno zvezo "utopična družba", ki ima upanje in željo po drugačnem življenju, takšnem, ki bi temeljilo na enakosti in medsebojni solidarnosti. Vse pogosteje se je začel pojem uveljavljati tudi kot opis za leposlovna dela, ki dalje opisujejo izmišljeno in idealno družbeno ureditev. Branje te utopične literature je zaradi svoje nedosegljivosti in idealnosti zelo privlačno, spodbuja domišljijo, nas navdihuje in nam prikaže različne možnosti kako živeti. Dvomim da ob pretiranem branju utopične literature bralec izgubil stik z realnostjo, dopuščam pa možnost, da bi ga realno življenje lahko zato večkrat razočaralo in bi se počutil nemočnega zaradi svojih nerealnih predstav o svetu. Menim, da utopijo potrebujemo kot navdih za življenje, a je v realnem svetu ni mogoče doseči.

Slovar

A

-altruizem: ravnanje, nazor, pri katerem človek upošteva koristi drugih, nesebičnost

D

-diletantizem: nestrokovno, površno opravljanje kakega dela

-defetizem: mnenje, da je kako (pomembno) delo brezuspešno, malodušje

-diseminacija:

G

-grafomanija: obsesivno pisanje

H

-hermetizem: lastnost, značilnost umetnosti. ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi

-habilitacija: pridobitev pravice predavati na visoki šoli

I

-intenca: težnja, nagnjenje, usmerjenost

-inercija: stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnost

K

-konzument: potrošnik, porabnik

-kanoniziran

L

-ludizem: gibanje, ki se je v začetku 19. stoletja z uničevanjem tovarniških strojev borilo proti uvajanju strojnega dela

P

-parazitirati: biti zajedavec, živeti kot zajedavec

-piratizirati: nezakonito si prisvajati, razmnoževati izdelke elektronskega medija za osebno rabo ali širjenje, prodajo

S

-skribomanija

-srenja: skupnost upravičencev do skupnega premoženja ene ali več vasi

Nova pisarija

Uvod

-Nadaljevanje priročnika Praktični spisovnik

-Vsebuje spremembe, ki jih je doživelo strokovno pisanje, povezano s prehodom od papirja na zaslon

-Nova – novi mediji s tradicionalno obliko pismenosti

-Včasih pismenost=slovnica (v naslovu Vodnikovih knjig na začetku 19. stol.)

-Danes pismenost= znanje, poznavanje česa sploh =digitalna, informacijska, čustvena, politična pismenost

Kam z avtorjem

-(Glavni) avtor Miran Hladnik

-Prva izdaja: Cobiss, 8. maj 2014

Prešernova Nova pisarija

-Naslov knjige se imenuje po naslovu Prešernove satirične pesnitve Kranjska pisarije, objavljene v drugem zvezku zbornika Krajnska čbelica leta 1831.

-Pesnitev Nova pisarija natisnjena v Poezijah 1874. Pogovor med učencem, ki sprašuje in učiteljem, ki odgovarja. Prešeren je želel z ironiziranjem učitelja predstaviti nasprotnike svoje poetike, Jerneja Kopitarja, Frana Serafina Metelka (škof), Matevža Ravnikarja (nabožni pisec) in Jurija Pauška (cenzor)

-Na začetku dela tožbe zaradi nekontroliranega in neobvladljivega porasta pisanja

Pismenost

-Biti pismen= znati obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Tisti, ki so včasih to znali, so spadali med elito, do njih pa so ostali razvili negativno distanco

-Konec 18. stoletja obvezno šolanje, pismenost se večala in se normalizirala

-Danes sodobna komunikacija z internetom, računalniška spretnost. Elektronska pismenost je nujni sestavni del splošne pismenosti, širi polje demokratičnega (med pisci blogov je prvič v zgodovini pisanja delež žensk enak deležu moških)

-Prednost obvladovanje več sporazumevalnih kodov, več specialnih pismenosti: glasbena, kartografska, računalniška pismenost

-S pisnimi ljudmi je težje manipulirati

-Testi pismenosti, npr. PISA 2009

-Nadpovprečni rezultati e – pismenosti

-Bralna oz. Funkcionalna pismenost=smo izurjeni za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo. Avtor postavlja kreativnost kot zadnji cilj opismenjevanja.

-Leta 2009 je več kot polovica populacije sporočila tipkala tudi v računalnik

-Bloge je prebiralo 43 % uporabnikov interneta, pisalo pa 6 %

-Zaskrbljujoče je, kadar si kdo od šolnikov, literatov, humanističnih izobražencev noče odpreti elektronskega poštnega računa in do elektronske komunikacije pokaže ignoranco, npr. Društvo slovenskih pisateljev

-Nesmiselno se upirati komunikacijski tehnologiji

-Računalniki nam nalagajo vedno več dela, saj odpirajo možnosti, ki jih prej ni bilo

-Ocenjeni delež aktivno pišočih med prebivalstvom ni veliko višji od 4 %

-Višajo se zahteve po objavljanju v tujem jeziku

-Pišoče delo ljudje ne cenijo enako kot fizično, ustne informacije cenijo bolj kot pisne

-V informacijski družbi naj bi se podjetnost nanašala na udeležbo pri produkciji informacij oz. Na kulturno kreativnost.

Informacijska družba

-Ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo

-Pojmi: participativna kultura, družbeni mediji, družabna omrežja, fanovska kultura

-Tiskana knjiga vseeno ne bo izumrla, saj tudi z izumom avta ljudje nismo nehali uporabljati nog in bicikla. Je pa res, da knjiga postaja butični estetski objekt.

Wikiji

-Neprofitna organizacija Wikimedia, pod to spadajo: Wikipedija (spletna enciklopedija), Wikivir (za stara besedila v javni lasti), Wikiknjige, Wikiverza (za seminarje, predavanja, projekte), Zbirka (za slikovno gradivo), Wikislovar

-Značilnosti: lahka dostopnost, voluntarizem (objavljanje ni povezano z mislijo na ekonomski profit), kooperativnost (ukinja prakso individualnih objav), tesnejši stik z realnostjo (jasno in jedrnato, enciklopedično izražanje.)

-Wikiji (havajsko »res hitro«.) so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se pojavila 2001

-S kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja

Avtor

-Literarna zgodovina do 60. let 20. stoletja bila veda usmerjena k avtorju

-Naslovi iz te faze: Duševni profili slovenskih preporoditeljev ali Levstikov duševni obraz

-Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev pozornost preusmerila k besedilu, vprašanje »kaj je hotel avtor s tem povedati« je postalo nespodobno – avtonomnost umetniškega besedila

-Naslovi iz te faze: knjiga Lirika, epika, dramatika in serija zbornikov Obdobja, slogovne, verzološke in naratološke razprave in knjige.

-Ideal nepotvorjenega besedila, ki opozarja na avtonomnost in nedotakljivost tega člena komunikacije

-V 60. letih se ponovno pozornost usmeri k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju

-Porast empiričnih socioloških razprav

Motivacija za pisanje

-Znanstveni prestiž si gradimo z izumljanjem terminov

-Znanstveno pisanje predpostavlja močno radovednost pisca glede predmeta

-Izbiranje gradiv, metod, eksperimentov, za katere domnevamo, da bodo potrdili zamišljeno tezo + ne smemo zanemarjati gradiva in metod, ki bi utegnile pripeljati do nasprotnih rezultatov

-Neetične motivacije

-Bolezenske motivacije, tj. pisanje zaradi pisanja samega

-Pri leposlovju poudarek na načinu, kako je nekaj sporočeno in ne samo na vsebini poročila

-Pisanje z mislijo na splošno kulturno publiko je nekaj slabega, ker naj bi pomenilo »prilagajanje splošnemu, ljudskemu, nizkemu okusu«

-Velja, da je pisanje, ki se na sposobnost dojemanja in želje publike ne ozira, neprofesionalno in žaljivo do bralca

-Nesporazum, napačno razumevanje je v tej komunikaciji prej pravilo kot izjema. Privoščimo si lahko svoje razlage

-Socialni, utopični ideal = družba kreativnih posameznikov.

-Teorija funkcijskih zvrsti jezika pravi, da smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko

-Znanstvene objave: objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih s statusom znanstvenih publikacij

-Strokovne objave: objave v učbenikih, enciklopedijah, leksikonih in slovarjev (objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku)

-Publicistične objave: objave v dnevnem časopisju in zabavni periodiki, blogih.

Izbira jezika

-Pišemo za globalno javnost: nagovorimo javnost v angleščini

-Pišemo za domačo publiko: nagovorimo jo v slovenščini

-Strah pred tem, da bi se slovenistična znanost v prihodnje dogajala v tujih jezikih, je pretiran

-Delež angleščine skupaj z deležem drugih tujih jezikov ne raste

-Slavistična revija objavljala tuje povzetke od 1950 dalje

-Prevajanje v angleščino in promocija v mednarodnem okviru nista zagotovilo za dejansko vplivanje objav v prostoru zunaj domače stroke in jezika, sta pa pogoj zanj

-Slovenska Wikipedija zaživela z namenom, da se vanjo pretočijo strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev v slovenščini, hkrati je omogočila primerjavo tega znanja s tistim v drugih jezikih

-Razlogi za neenakopravno udeležbo jezikov po svetu je italijanski digitalni humanist Domenico Fiormonte pripisal tudi jezikovni in kulturni ignoranci in predsodkom angleško govorečih akterjev

Izbira teme

-Število izbirnih možnosti kazalec razvitosti sistema

-Moteče kulturne izkušnje, ki motijo užitek v branju: človek, navajen sveta omejenih izbir ne more biti več prepričan, ali si je postregel z optimalno izbiro + izkušnja z odločitvami tipa ali-ali (včasih so se odločali med dvema radikalno različnima možnostima, zato je odločitev dobila status usodne odločitve)

-Nezadovoljnost s svetom številnih izbir, v tem svetu se je za dosego užitka treba odpovedati potrošniškemu razmišljanju in izstopiti iz vloge konzumenta

-Od pravilnosti naše izbire naša eksistenca ni več odvisna

-Altruizem – nerealizirane izbire znamo ceniti in jih privoščimo drugim (odnos mogoč v družbi blaginje)

-Slovenija spada med države z najvišjo stopnjo blagostanja

-Vsak naj si sam izbere temo, do katere ima pozitiven čustveni odnos – romantični pedagoški princip človeške »samorealizacije«, a naklonjenost temi ni nujno izhodišče dobrega raziskovalnega dela. Boljše je izbira tem, o katerih se nam prej ni sanjalo

-Ideal posameznikove »samorealizacije« škodljiv. Posameznik postane osebnost, ko najde svoje mesto v skupnosti

-Ljudje bolj cenimo tiste izbire, v katere smo investirali več časa in energije

-Študentje se ogrevajo za teme povezane z njihovo zgodnjo bralsko izkušnjo (kdor je zrasel v družini planincev, bi se lotil planinske tematike v literaturi)

-Prej se financirajo tiste teme, ki naj bi bile pomembnejše od drugih

-Literatura v slovenščini in literarna veda nastali v 19. stoletju kot legitimacija samostojne nacionalne eksistence

Vaje v pisanju

-Pisanje veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti

-Piščevo osnovno sredstvo: tipkovnica in miška. Najprej ga navaditi na orodje!

-Malčke vendarle potrebno navaditi na pisalo, ker se preko ročne spretnosti krepi njegova inteligenca, pisanje z roko bolj kot tipkanje pomaga pri pomnjenju črk

-Tipkanje in pisanje spadata med haptične oz. Tipalne izkušnje, ki so razvojno pomembne

-Wikivir pri nas od leta 2006, je zajetno skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti

-Napotki za pisanje na Wikivirju, Wikipediji...

Usoda avtorstva

-Besedila nimajo svojega zakonskega poglavja, ki bi urejalo in sankcioniralo ravnanje z njimi

-Avtorji imajo svojo zakonodajo, združujejo se v skupnosti (Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorsko agencijo)

-Bralci imajo le bralske krožke in forume (npr. Knjižni molji)

-Včasih je »biti avtor« pomenilo več: pripadati eliti, prinašalo je družbeni ugled. Avtorji so z deli konstituirali in kulturno emancipirali skupnost in legitimirali zahteve po njeni samostojni kulturni eksistenci

-Visok ugled avtorskih besedil se izraža skozi avtorjeve zahteve, da lektorji in uredniki vanje ne posegajo

-Nekateri avtorji želijo razpolagati s tekstom tudi, ko so zanj že prodali materialne pravice - problematično, ko želijo preprečiti objavljenemu besedilu obtok med publiko; to dosežejo z navito ceno, s preprečitvijo ponatisa itd.

Soavtorstvo

-Pravila obnašanja avtorjev na Wikipediji oblikovala izkušnja enciklopedičnega pisanja za tisk

-Wikiknjige odpirajo prostor skupinskemu avtorstvu

-6 pravil o soavtorstvu

-S spodbujanjem soavtorstva se preganja napuh, avtor piše z namenom, da prispeva k skupni dobrobiti, teksti skupinskega avtorstva opremljeni z licenco cc

Objavljanje

-Edina ovira za objavljanje je obvladovanje orodij za pisanje in objavljanje

-Stroški tiska vedno manjši

-"Postaviti besedilo": včasih stavci v tiskarni, danes to pomeni naložiti besedilo na kak strežnik oz. Spletno mesto, tudi objavljeno

-Obstajajo podjetja, ki se preživljajo s tem, da se strani njihovih klientov znajdejo čim bolj pri vrhu med zadetki

-Avtor meni, da je današnja pravna praksa, ki se oklepa modelov tradicionalnega objavljanja v tiskanih medijih popolnoma zgrešena

Množični um ali pametna množica

-Izrazi za poimenovanje različnih kombinacij množice in pameti: množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest itd.

-Vsem gre za način organizacije znanja v informacijski družbi

-Koncept skupnosti znanja -> pomen znanja kot javne dobrine (sv. Avguštin), znanje bi moralo biti zastonj

-Wikipedija metafora organizacije vednosti ALI kot zadnje v vrsti prizadevanj človeštva za globalni zajem človeškega znanja

-Wikipedija s svojimi 290 jeziki metafora babilonskega stolpa

-Premalo debat v medijih o pravični porazdelitvi znanja

-V Wikipediji abecedna razporeditev in NE hierarhična

-Kritik množičnega uma je Jaron Lanier, češ da pomeni grožnjo zahodni civilizaciji ->oznaka »digitalnega maoizma«, napada anonimne urednike

-Zastonj Wikipedija moti kapitalistični sistem

-Množica se pojavi šele z demokracijskimi prizadevanji v 18. in 19. stoletju; v 20. stol. se izrodi v totalitarizem in birokratizem

Avtorske licence

-Rezultat pisanja je besedilo

-Zakonodaja "copyright" ali "avtorske pravice" povzroča težave v glasbi, filmu, fotografiji itd.

Creative commons ali "ustvarjalna gmajna"

-Je avtorska licenca, izhaja iz svobodne kulture (pojem uveljavil Lavrence Lessig)

-"Copyright" bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse ostale rabe pa mu prepoveduje in mu grozi s sankcijami, če ne bo ubogal

-"Creative commons" bralcu tekste najprej ponuja in šele potem dodaja, pod kakšnimi pogoji

-Vrste licenc: priznavanje avtorstva, deljenje pod istimi pogoji, nekomercialno in brez predelav

-Avtor lahko licenco spremeni

-Najsodobnejša med licencami cc ima globalno veljavnost. Dela, opremljena z njo, so prosto dostopna pod pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja

Copyright

-Ta avtorska zakonodaja ščiti avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju (literarna, glasbena, dramska, arhitekturna itd.)

-Ščiti jih pred zlorabo -> nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje

-Bralec lahko vseeno knjige kopira ali predeluje, le v javnosti se kopije ali predelave ne smejo znajti, če jih ne spremlja avtorjevo dovoljenje

-problematičnost avtorskih pravic, troje neustreznih konceptov (ena izmed teh je, da pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja avtorstvo in jih obravnava kot lastnino, namesto javno dobrino)

-v ZDA se je avtorska zakonodaja zelo spreminjala, dostop do del se je omejeval in pogojeval, kar pa je v nasprotju z namenom copyrighta

-vsako delo ne dobi avtorske zaščite, prisotna more biti kreativnost

Bralec

Prosti dostop

-skupnost je z željo po trajni in kvalitetni eksistenci zainteresirana za čim višjo izobrazbo svojih članov

-zastonj učbeniki v šolah so prvi indikator ozaveščenosti države, da izboljšajo življenje svojih državljanov

-pred nastopom interneta so bile knjige zunaj šole redko "prosto dostopne"

-možnost brezplačnih lokalnih telefonskih klicev in gledanja dnevnoinformativnih programov brez naročnine, so nam pokazali šele zgledi v državah na Zahodu z višjo stopnjo blaginje

-ne plačujemo samo vsebin, ki so nam za zabavo, ampak tudi tiste, s katerimi bi utegnili kot načitani kompetentni državljani bogatiti življenje skupnosti (npr. vstop v galerijo)

-internet razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti

-tuje korporacije so bile tiste, ki so ponudile zastonj dostop do informacij (npr. prevod operacijskega sistema Okno v slovenščino, 15.000 gesel na slovenski Wikipediji, ki slovenščino uvrščajo med prve jezike sveta)

-Googlove digitalizirane knjige, ki so v javni lasti, ponuja ameriška nekomercialna organizacija Digital Public Library of America, podobno kot za evropske knjižnice to počne Europeana

-nezaupljivost do informacijske družbe, ki ni domač izum, je neutemeljena, saj sta bila tudi protestantizem in krompir uvožena

-v interesu kulturnega preživetja bomo posegli po tistih informacijah, orodjih in servisih, ki bodo lažje dostopni

-najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanja so vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija, saj se najpogosteje pojavljajo v zvezi z besedo skrivnost (verska, poslovna, uradna, vojaška skrivnost)

-literarne objave so uredniki, izdajatelji in založbe avtorjev ves čas honorirali, znanstvene objave pa so v zadnjem desetletju 20. stoletja nehali. Literarni avtorji so namreč honorar potrebovali za preživetje, znanstveni avtorji pa so imeli večinoma akademske službe ali pa so bili plačani iz projektov-> objava se je razumela samo kot zadnja avtorjeva obveza v okviru financirane raziskovalne dejavnosti.

-znanstvena revija mora biti spletno dostopna in po možnosti zastonj. EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, za proste dostopnosti umetnosti pa se EU ni odločila

-razlika med prostim dostopom in prosto vsebino (free content). Vsebino, ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, medtem ko prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje. Prosti dostop->časovna in krajevna neomejena in brezpogojna spletna dostopnost (le omejitev nekaterih spletišč tako, da se uporabniki registrirajo in prijavijo/ zgolj gledanje besedila, brez možnosti kopiranja...)

-izrazi: odprti podatki (open data), odprti dostop (open access), prosta vsebina (open content), prosto znanje (open knowledge), prosto izobraževanje (open education), odprta koda (open source), odprto raziskovanje (open research), odprta znanost (open science), ...

-projekt Open Access Slovenia: prosti dostop (free OA) pomeni brezplačno dostopnost besedila-> avtor je materialne pravice prenesel na založbo-> opremljeno z licenco ©. Odprti dostop (libre OA) pomeni brezplačno dostopnost besedila na spletu-> avtor obdržal materialne pravice-> besedilo opremljeno z eno od licenc creative commons

-dvomljivost skeptikov v objavljanje znanstvenih objav na Wikimedijine spletišče, saj naj bi bila moteča možnost poseganja drugih piscev v delo, ki naj bi bilo v celoti avtorsko

-zlati prosti dostop (gold access)-> prosti dostop zagotovi založnik (tu so recenzirani revijalni članki)

-zeleni prosti dostop (green OA)-> prosti dostop zagotovi avtor s samoarhiviranjem objav/delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij (tu so predobjave oz. članki pred recenziranjem in poobjave)

-sivi dostop-> spletna dosegljivost publikacij, do katerih je sicer težko priti (diplome, doktorati)

-zakasnjeni prosti dostop-> objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga (npr. zamik enega leta po objavi)

-platinasti prosti dostop-> publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji (država, inštitucija, mecen ...)

-založbe zaračunavajo stroške avtorjem ali njihovim institucijam, zato tudi ovirajo zavzemanje za prosto dostopnost znanstvenih objav

-način za izogibanje založniškim monopolom: ustanavljanje univerzitetnih repozitorijev, digitalnih besedilnih skladišč, kjer avtorji sami arhivirajo svoja besedila

Založbe

-založbe=segment kulturne industrije, ki obravnava bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lasti

-biti informiran=ena osnovnih človekovih pravic

-tožba založb proti študentu in internetnemu geniju AAronu Swartzu leta 2012 (z univerzitetnih strežnikov je snel skladišče plačljivih znanstvenih člankov in omogočil zastonj dostop do njih). Zgodba se končala s samomorom

-znanje obravnavati kot javno dobro in NE kot privatno lastnino

-avtorji vabijo založbe k produkciji publikacij z mislijo, da jim bodo te pomagale do bralcev (to je pri popularni publicistiki in leposlovju upravičeno, v znanstvenem tisku pa ne). Avtorji se za to odločajo tudi zaradi ugleda.

-Slavistična revija-> primer znanstvene revije, ki jo izdaja društvo

-spopad med knjižnicami in založbami

-"predatorske založbe"

Repozitoriji

-številke o citiranju so najboljši dokaz o vplivnosti znanstvenega objavljanja,

-manj, a vseeno pomembne so številke o branosti objave

-branost se meri s številom dostopom na stran, lahko tudi s številom klikov na objavi,

-za merjenje obiska spletne strani, vgradimo v spletno stran števec dostopa ali celo skript za Googlovo analizo obiska

-skript za Googlovo analizo obiska bil sprva namenjen za spletne strani podjetnikov, ki jih zanima, kako se stranke odzivajo na njihovo komercialno ponudbo na spletu. Danes pride prav raziskovalcu pri prepričevanju ministrstva za novo obdobje financiranja,

-prosta dostopnost prispeva k večji branosti in vplivu

-ideja: financiranje spletnih objav v okviru naročnine na internet,

-kanadski projekt PKP (public knowledge project),

-Odprta družba zavrača komercializacijo znanstvenega objavljanja, ker se ne strinja, da je vredno in trajno samo tisto znanje, za katerega je potrebno plačati,

-glavni namen repozitorijev: arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov,

-slovenski akademski repozitoriji združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti

-če da avtor svoja besedila v tisk, mora prej z založnikom vpisati v avtorsko pogodbo, da se mu dovoljuje vzporedna spletna objava (uredniki in založniki to po navadi dovoljujejo)

-časopisi dostop do svojih spletnih arhivov pogojili s plačilom ogleda. Nekatere razprave ožjih strokovnih področji bodo izhajale le na spletu, da se prihrani pri stroških za tisk,

-spreminjanje sloga pisanja na spletu: poljudnejši izrazi

-individualne spletne objave avtorji opremljajo z licenco creative commons (cc),

-včasih objavljanje v znanstvenih revijah dobro honorirano

-založbam težko priti do državne subvencije, ki bi jim krila stroške natisa

-primer: Slavistična revija zaradi mednarodne vpetosti beleži porast člankov v tujih jezikih->povečali so se stroški prevajanja, te pa v zadnjem času krijejo avtorji sami,

-spletni forum SloVit skrbi za strokovno komunikacijo (objave napovedi dogodkov, polemike ...), goji princip skupinskega dela in komunikacije

Varovanje zasebnosti

-slovenska avtorska zakonodaja in zakon o varstvu osebnih podatkov,

-internetni skeptiki svarijo pred Googlom->kopičenje podatkov o spletnem obnašanju uporabnikov->možnost zlorabe,

-avtor navaja, da ta velika "podjetja" želijo skupaj z mednarodno trgovino, integracijo trgov in povečanjem varnosti doseči kvalitetno osnovno izobrazbo, spolno enakost itd.

-NAROBE je, da enačimo posamezno in zasebno ter skupno in javno,

-poleg splošno javnega obstaja še posebno ali strokovno javno, ki se artikulira preko specialnih publikacij (revij, knjig), strokovnih inštitucij, društev, forumov itd.

-VARUHI ČLOVEKOVIH PRAVIC: želijo vse ugodnosti, ki jih prinašajo nakopičeni osebni podatku, a se otepajo nadzora nad seboj, a brez tega nadzora se zbirka osebnih podatkov ne more oblikovati

Kredibilnost

• Kriteriji urednikov pri selekciji besedil: nazorski, politična, nacionalna, generacijska, spolna pripadnost in tendenca.
• Danes prisiljeni samostojneje presojati o stopnji verodostojnosti objav.
• Preverimo avtorja, inštitucijo/medij, v okviru katerega je informacija objavljena, starost dokumenta, dejstva...
• Avtorju zaupamo, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana. Piščev status preverimo v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris.
• Če je nekdo mojster na enem področju, ni nujno, da je tudi na drugem:

-Vladimir Pavšič bil literarni kritik, pod psevdonimom Matej Bor je bil pesnik, kasneje zagovornik venetske teorije. -Alan Sokal fizik in matematik, nekega dne zlorabil zaupanje kolegov humanistov=Sokalova potegavščina (v uredništvo podtaknil zmedeno pisarijo, ki so ji uredniki slepo zaupali). -Amater/diletant=pisec, ki v stroki ni doma oz. ni doma na profesionalen način.

• Moralna podpora Bartolove maksime v Alamutu - "Nič ni resnično, vse je dovoljeno"

Aktivizem

• V sedemdesetih letih slovenske humaniste vzgajali v humboldtovski veri, da je izvir akademskega dela gola znanstvena radovednost, tešenje radovednosti pa njegov smoter.
• V osemdesetih letih rekli, da se je treba zgledovati pri družboslovju, ki je radovednost vpreglo za dosego plemenitih socialnih ciljev (za človeško dostojno, pravično, kvalitetno življenje.)
• K spremembi v dojemanju znanosti pripeljalo prepričanje, da objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče, saj je odvisen od raziskovalčevega interesa.
• Literarnovedne šole z ideologijo (feministične, marksistične...)
• Spoznavni nihilizem hromi željo po objektivnem spoznanju.
• Tradicionalni humanisti izurjeni za odkrivanje napak v navidezno urejenem svetu, ne pa za njihovo reševanje, saj to ne bi bila naloga znanosti, ampak drugih družbenih sistemov.
• Tudi umetnostni smela streči družbenim potrebam, v nasprotnem primeru bila označena za tendenčno in trivialno.
• Aktivizem je socialni koncept, kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju, npr. feministični, ekološki, politični, humanitarci.
• Aktivizem povezujemo z levimi in liberalnimi nazori in gibanji, a ne pomeni nujno, da imamo vedno opraviti z naprednimi družbenimi gibanji, saj tudi konservativen del populacije posega po aktivističnih vzorcih obnašanja.
• Za človeka, ki mu gre le do objektivnega spoznanja, je aktivizem neuporaben, saj je gluh in slep za pomisleke in nasprotne argumente.
• Aktivizem ne mara statističnih podatkov.
• Civilni aktivizem
• Kritična refleksija=odmik od predmeta opazovanja.
• Christian Fuchs definira kritično mišljenje kot mišljenje, ki ga zanima predvsem vprašanje socialne moči oz. kdo nadzira vire, informacije, javno mnenje, vrednote itd. in ima od tega korist. *Simpatična razsežnost kritične teorije medije razume samo kot orodje kapitalizma, kolonializma, izkoriščanja in neenakosti, je nezaupljiva do novih oblik komunikacije in tehnologije.
• Kritičen=nezaupljiv, pesimističen.
• Kliktivizem=slabšalni izraz za uspehe, ki jih socialna omrežja dosegajo na politični sceni.
• Nezaupljivost posameznika potiska v obrambno pozicijo, ki pa je konservativna, saj se posveča ohranjanju obstoječega stanja in ni naklonjena tveganju, ki je pogoj kreativnosti.
• Izobraževanje je deklerativno zapisano oblikovanju kritične zavesti.
• Prežetost javne sfere s politiko zastruplja medčloveške odnose in sili v konflikte namesto v pomirjanje.
• V svetu socialnih omrežji mogoče odkriti vzorce socialnih antagonizmov 19. stoletja (soc. omrežja dojemamo kot razbremenitev kapitalističnih odnosov, a ta z našim aktivnim delovanjem tudi tržijo).

Avtorstvo

•Kadar za objavo ne stoji inštitucija, moramo biti sumničavi •Pozorni biti na laike •Hervardi politično radikalno združenje, njihovo spletišče polno informacij, ki so v njihovem političnem interesu

Strokovno recenziranje

• Peer reviewing je postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih
• Recenzent=strokovnjak, ki mu je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja, in ki v skupnosti uživa ugled (pogosto so to uredniki časopisov, zbornikov, knjig)
• Formaliziran recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije
• Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav
• Nepotizem - preferiranje prijav prijateljev in sorodnikov
• Slepa recenzija - avtor ne ve, kdo ocenjuje njegov izdelek
• Dvojna slepa recenzija - recenzent ne ve, kdo je avtor dela, ki ga ocenjuje
• Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem, zavrnitev ali pogojni sprejem članka

Pravopis

• Dvom o kredibilnosti informacij pri slabem izražanju in nepoznavanju pravopisa

Ločila

• Vezaj, pomišljaj in dolgi pomišljaj
• Raba dolgega pomišljaja je redka, uporabimo ga ko členimo dolge odstavke, ki jih ne želimo ali ne smemo razbiti na manjše. Nestični dolgi pomišljaj stoji torej samo pred povedmi, ne znotraj njih.
• Narekovaji: V slovenskem pravopisu poznamo tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih
• Dvopičje: V pravopisu dvopičje levostično ločilo. Pred naštevalnim nizom je dvopičje odveč.
• Podpičje: pred delom povedi, ki je pojasnjevalen, ko se pika zdi premočno, vejica pa prešibko ločilo.
• Tropičje: alternativa veznika itd., pred tropičjem ni vejice in je nestično ločilo.
• Pika

Velike začetnice

• Naslove kolon ali vrstic v tabelah pišemo z veliko začetnico
• V celicah znotraj tabele pišemo male začetnice, razen ob uporabi imen ali celih stavkov.
• V alinejah ob navpičnem naštevanju, veliko začetnico uporabimo takrat, ko alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo (take morajo biti vse alineje, v nasprotnem primeru namesto pike uporabimo podpičje med povedmi).

Drugo

• Kjer je bil osrednja figura moški : Kjer je bila osrednja figura moški
• Spol vezan na osebek, pri tem primeru pa je določitev osebka dvoumna.

Formati besedil

• Razlike med računalniškimi formati besedil, pisec prepoznava po končnicah v naslovih dokumentov:
• txt pomeni golo besedilo
• doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo
• htm ali html je spletno besedilo
• pdf je natisljivo besedilo
• besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic
• avtorji, ki se bojijo, da jim bo kdo besedilo v Wordu spremenil in zlorabil, se radi odločajo za format pdf, ki je namenjen oddaji v tiskarno

Besedilo v Wikijih

• za odstavek pustimo eno vrsto prazno
• enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)
• naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.)
• ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’
• povezave napravimo z oglatimi oklepaji; kadar beseda, ki jo želimo polinkati, ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, kar bo prišlo prav računalniku, in drugič, za navpičnico, v ustrezni skladenjski obliki.
• sliko vstavimo preko menija
• v dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev
• oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#)
• presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom
• v wikijih delujejo tudi ukazi za format html: < br > za prelom vrstice, < hr > za vodoravno črto, < center > za centriranje besedila
• < poem > uvaja pesemsko besedilo, < /poem > ga zaključuje

Vaje v wikijih

• Napotki novincem pri pisanju na wiki spletiščih:
• prijavi se na Wikipedijo
• preglej Zgodovino strani, Pogovorno stran, povezave na druge Wikipedije in kategorije na dnu članka
• na Zgodovini strani klikni na možnost prej na začetku posamezne redakcije in ugotovi, kako je pisec posegel v geslo (kaj je zbrisal ali kaj dodal)
• popravi pravopis in slog v naključnem članku
• s [[ ]] označi potencialna gesla (osebnosti, inštitucije, pojme)
• dodaj povezave v Cobiss
• popravi članek, ki je označen kot škrbina oz. kot potreben popravljanja; do seznama takih člankov prideš preko Seznama nalog na Portalu občestva
• poenoti citiranje v članku (na koncu vsake enote je pika, samostojne publikacije so ležeče, postavljanje imena za priimek in letnice na začetek je nesmiselno, vezaje spremeni v pomišljaje, kjer je to potrebno)

Sporočanje popravkov in komentarjev

• Na wiki spletiščih imajo funkcijo komentiranja urejevalniki in ogledovalniki.
• Besedilo, ki ga želimo komentirati, označimo z miško, potem pa z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb. *Z menijsko izbiro Sledi spremembam urejevalniku naročimo, da beleži naše posege v besedilo: črtanja, dopolnila, zamenjave. Posegov v besedila, ki so na spletu izpostavljena skupinskemu urejanju (npr. na Googlovem spletišču Drive), ni treba posebej označevati, ker se popravki arhivirajo samodejno in si jih je mogoče ogledati, če v meniju izberemo to možnost.
• Za vnos popravkov ne uporabljamo formata pdf, saj ta ne omogoča ugodnega popravljanja in nima možnosti samodejnega upoštevanja popravkov.
• V wikibesedila popravke vnašamo neposredno, komentarje pa na enega od teh načinov: na pogovorni strani besedil ali avtorja, lahko odpremo samostojno stran na Wikiverzi, znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden; take pripombe damo med lomljene oklepaje takole: < !-- komentar -- > in s predlogo: { { redakcija|beseda z napako|beseda s popravljeno napako } }