Uporabnik:Lucija Mirkac

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Vsebina

Na koncu za dober začetek[uredi]

Lucija Mirkac, podeželanka s (slovenske!) Koroške, po mami Poljakinja, po očetu Slovenka, umetniška duša. In ta zadnji del je, moram priznati, včasih kar težko zatajiti. Boleče težko.

In vem, da ima ta uvod nekoliko smešen naslov, ampak če bi se poglabljali v kronologijo, kar internet omogoča, bi lahko ugotovili, da je ves tisti suhoparnejši del nastal prej kot to, uvod pa zdaj pišem bolj iz neustavljive želje, da bi iz sebe po dolgem času spravila kaj več, kaj takega, kar morda res ni samo suhoparno navajanje in povzemanje, ki mi ni bilo pri srcu niti v osnovni šoli, ko smo morali pisati obnove. Pravzaprav je razlog, da sem se znašla na ljubljanski FF bolj kot kar koli drugega naključje. Rojena sem v glasbeni družini, kjer se že dve generaciji ukvarjata z glasbo in tako je bila tudi moja prva izobrazba - glasbena. Vse sem spoznavala preko tega, mama mi je že kot majhni vcepila občutek za ritem, melodiko, zvečer sem zaspala ob Mozartovi glasbi. Klavir, orgle, zborovstvo, koncerti, vse življenje že "bivam" v kulturi, to me je zaznamovalo. Ko sem se morala pri petih letih odločiti, kateri instrument se bom uradno učila, sem jih naštela kar pet hkrati. Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo, zdaj, petnajst let kasneje se hkrati učim pet jezikov. Večopravilnost mi je očitno v krvi.

In potem, ko so me vprašali, kaj bom po poklicu: skladateljica in koncertna pianistka. Potem, ko se utrudim, pa učiteljica klavirja. Izročilo mora iti naprej.

Vse je kazalo na to, da se bom res vpisala na srednjo glasbeno šolo in potem kasneje šla na Akademijo, ampak "človek obrača, Bog pa obrne". Pet "sezon" sem živela kot glasbenica, tekmovala na raznih klavirskih tekmovanjih doma in v tujini, potem pa sem "profesionalni" klavir pustila.

Še danes igram, čez teden, ko sem v Ljubljani, pogrešam klavir, ko sem bila še v gimnaziji, sem igrala vsak dan vsaj eno uro. Za dušo. Tudi skladam. Tudi za dušo. Do danes sem uglasbila že preko petdeset svojih pesmi. Ampak kaj se je tako spremenilo?

Dobro, poezijo sem začela (aktivneje) pisati v šestem razredu (prvo pesem pa sem napisala tam pri treh, štirih letih), ampak vedno sem imela rada slovenščino. Predvsem knjige, brala sem pri treh letih, pisala pri štirih. V osnovni šoli sem se skrajno dolgočasila, edino, kar mi je bilo zanimivo, je bila likovna vzgoja, pa tudi slovenščina je bila z risanjem vzorčkov kot pripravo na pisanje podobno zanimiva. Tako se je iz risanja rodila ljubezen do pisanja. Hecno, ne? S pisavo, kaligrafijo, pa tudi risanjem in slikanjem imam še danes veselje. Na podlagi starih pisav ustvarjam celo svoje.

Ko sem bila stara pet let in sem šla v vrtec, sem imela že fiksno idejo, da bom nekoč tudi sama napisala knjigo. In sem jo. Prvo v četrtem razredu. Polomija. Drugo v petem. Na roke. Je šlo pa zelo počasi, ker sem jo zraven še ilustrirala, tako da sem na polovici obupala, ugotovila, da je popolna traparija in za povrh vsega še beden plagiat, tako da sem jo vrgla v peč. Dobesedno. Na mojem prvem literarnem večeru tri leta kasneje je tistih nekaj čudakov (provociram), ki takšne prireditve še dejansko obiskujejo, skoraj umrlo od smeha. Potem osmi razred. Natečaj. Zanimivo.

Vožnja z avtobusom, razmišljala sem o liku. In zgodbi. Doma en mesec in ta-dam! Knjiga. Danes bedna sinteza vseh mogočih življenjskih katastrof, deformacij, tragedij in vsega slabega, kar se lahko enemu človeku zgodi na borih osemdesetih straneh, tako da si je niti odpreti več ne upam, ampak bila je knjiga. Prva knjiga. Potem še isto poletje druga. In tretja. To so že večji projekti. Vse večji. Danes dve mladinski kratki prozi, ena biografija (moje prvo naročilo, sanje vsakega mladega avtorja), žal samo ena pesniška zbirka in devet mladinskih romanov. Nekaj je.

Potem literarni večeri, srečanja z mladimi bralci, same krasne stvari. Intervjuji na radiu, časopisu. Same krasne stvari. Mladega človeka potegne vase. Nekdo mora pretrgati tradicijo. To so bila jasna znamenja, da moja prihodnost le ne leži v glasbi, kot sem mislila že od mladih nog. Mama me je spodbudila k temu, da najdem svoj maksimalen talent. Morda sem ga, morda ga nisem. Rada upam, da sem ga.

Potem gimnazija. Že prvo leto so me postavili za glavno in odgovorno urednico šolskega glasila. Flegma me je v meni v štirih letih (urejala sem jo do nekaj dni pred maturo) pustila neizbrisen pečat, upam, da sem ga tudi jaz pustila v njej. Naslednje leto sem postala še glavna urednica Športnega glasila, ironija, glede na to, da je športna vzgoja edini predmet, kjer sem se s težavo prebila do odlične ocene (pa še to bolj na račun člankov). Ampak izkušnje so tiste, ki štejejo. Pisala sem za almanahe, pa ostala šolska glasila ... Tretje uredniško mesto sem si priskrbela sama: s sošolci smo v četrtem letniku enoglasno sklenili, da napravimo še lastno glasilo, kjer bomo objavili vse razredne članke, ki so izpadli iz nabora za maturantsko glasilo. Moj mali aktivistični projekt "Fortuna in flagrante". Zbrala sem prispevke, urejala, oblikovala in tiskala. Združila veliko talentov. Po tihem si želim, da ga bom nekoč, ko bom imela več časa, spet obudila. Lepi spomini so.

Poleg mojih uredniških projektov mi je ostalo še veliko časa. Vabili so me, da pridem delat na lokalni radio, kar sem odklonila, delala sem le na šolskem radiu, v okviru gibanja Mladi raziskovalci sem napravila štiri raziskovalne naloge: psihologija, dve iz sociologije, slovenščina. Cankarjeva tekmovanja so mi bila izziv, umetniški esej je bil moja ljubezen. Vsakič znova sem upala, da bom dovolj načitana za zlato priznanje. Šlo je skozi. Učila sem se latinščino, sodelovala na prireditvah, pisala scenarije zanje, jih prirejala v okviru občine ali gimnazije, v zadnjih letih sem veliko moderirala. Oder je že drugič postal moj dom.

V drugem letniku sem bila kot rekordno najmlajša članica povabljena v Društvo literatov Mežiške doline. Večinoma gre za starejše pisce, ampak vedno se imamo lepo in veselim se vsakega srečanja z njimi.

Potem pa tretji letnik in največji projekt v mojem življenju do takrat, združila sem svojo glasbeno in literarno plat in napisala svoj prvi muzikal po svojem romanu Narcis. Na pobudo sošolcev, seveda, in tako smo dijaki 3. d razreda Gimnazije Ravne 19. 6. 2015 po desetih mesecih trdega dela premierno izvedli Muzikal Narcis. 29 mladih in naša zvesta profesorica slovenščine Mira Razdevšek. Zdaj sem bila režiser. In do danes nisem nehala biti.

Naslednje leto sta sledili še dve politično satirični predstavi v nekoliko manjši zasedbi, ampak vseeno silno dragoceni. Tri predstave in danes sem kot študentka "uradno zaposlena" na svoji ljubi gimnaziji in še vedno ustvarjamo: imamo že tretjo generacijo novih članov: pol nas je študentov, pol dijakov, ob priliki se nam pridružijo celo upokojenci, saj nam pomagata tako Gimnazija Ravne kot tudi KD Prežihovega Voranca Ravne, vsega skupaj nas je okoli trideset.

Jaz samo pišem, potem pa eno leto skačemo po odru in na koncu (upam da) razveseljujemo. Zame smo ljubkovalno Gledališče Kavčuk. Letos smo na lokalni ravni že izvedli krajšo predstavo, pripravljamo pa še t. i. "veliko predstavo" z naslovom "Let kačjega pastirja". Spet muzikal, spet priredba moje še nedokončane knjige. Srečujemo se ob sobotah in preživljamo zame najlepše urice v tednu. Kulturni dom je postal naš pravi dom in radi smo tam.

Tako počasi ni bilo več dvomov.

Že z izidom prve knjige v osmem razredu mi je postalo jasno, da je slovenščina Tisto.

Rekli so, da bi lahko šla študirati karkoli in res bi mi točke na maturi dopuščale praktično vse. Zlata matura se mi je izmuznila samo za eno točko, ampak to me ni prav nič skrbelo. Nenazadnje se niti posebej pripravljala nisem, saj smo vendar dva dneva pred pričetkom mature (eseja sploh ne štejem) izvajali našo zadnjo predstavo kot gimnazijci. Medtem ko so se sošolke (in nekaj sošolcev) učili doma, sem jaz "stanovala" v šolski tiskarni in enega za drugim od sedmih zjutraj do petih zvečer tiskala vse tri časopise, tako da so bile naklade do mature nared za razdeljevanje. Vse se je izšlo. Vmes so prišli moji gledališčniki in smo imeli vaje kar v sosednji učilnici, da sem lahko vmes hodila gledat, če se stvari lepo tiskajo. Krasni dnevi. Takšna je bila moja dokončna predanost slovenščini.

Glede študija sem se že v prvem letniku gimnazije, čeprav mi to ni podobno, obnašala kot ovca. Da ne bo pomote, kot podeželanka neizmerno spoštujem in obožujem ovce, rekla bom celo, da je to ena mojih najljubših živalskih vrst in me zato vsakič zmoti ta degradacijski podton. Ampak kaj moremo, fraze so fraze.

Kakorkoli, moja odločitev za študij je bila milo rečeno smešna. Primerjalna književnost in slovenistika. Kako sem se odločila? Šla sem na Wikipedijo in lepo pogledala, kaj so študirali slovenski pesniki in pisatelji. In rekla: "To bom študirala tudi jaz." Hvala, ovce, hvala, Wikipedija!

Študij je izzivalen. Vse bolj mi je jasno, da včasih gojimo neka lastna pričakovanja in smo lahko na koncu presenečeni. Zdaj se počasi vživljam. Odkar sem v Ljubljani, bolj kot kdaj koli spoznavam pomen in vrednost našega narečja - raziskujem ga in sem nanj ponosna.

Poskušam biti aktivna. Skladam, pišem, berem v različnih jezikih, kuham, rišem, načrtujem, režiram, usklajujem, izdelujem iz lesa (moja druga izbira študija bi bilo najbrž lesarstvo ali pa jamarstvo :)) ... Moji prsti so skoraj neprenehoma zapackani s tinto, ali pa porezani in obvezani. Ampak to je življenje. Učim se tuje jezike, čeprav sem se pri študiju usmerila zgolj v slovenščino. Izboljšujem svojo poljščino, vzdržujem nemščino in angleščino, na novo se spopadam z norveščino, italijanščino, francoščino ... Ponavljam esperanto, osnove sem nekoč že poznala. Imam nekajletni načrt učenja, cilj je, da do konca študija vsaj za silo govorim deset jezikov, pasivno znanje tudi ne škodi. Vem, da je to pomembno. Avtobusne tri- do štiriurne vožnje v Ljubljano in nazaj so več kot primerne za to. Poskušam izkoristiti dan.

Danes pri skoraj dvajsetih še vedno zvesto berem mladinski roman. Všeč mi je misel, da se mladinski pisatelji nikoli ne postarajo in da so oni tisti, ki v mladih sadijo domišljijo. Naj se gredo solit vsi, ki zaničujejo trivialno, danes je čisto vseeno, naj bo trivialno ali prav po nobelovsko umetniško, mladi MORAJO brati in naj berejo, kar jih privlači. Ne posiljujmo jih z itak neizbežno zateženostjo, to bodo v življenju še prevečkrat izkusili. Glavno je brati, spodbujati domišljijo, širiti besedni zaklad. Večinoma je za učenca, dijaka, študenta itak nemogoče, da vzame vse, kar mu lahko profesor ponudi. Podobno je s knjigami. Bolje je brati poceni romane za na plažo kot pa nič. Vse je bolje kot nič.

Za mano je obupna sezona, za sabo imam hud pisateljski zastoj, ki je z izjemo muzikala in krajše mladinske igre pustil moje poletje prazno. Zdaj se vse skupaj vrača. Ideje so v moji glavi že leta, samo pisati ne gre. Ni hujšega občutka kot ves dan preždeti za računalnikom in z vedenjem, kaj bi rad napisal, zgolj bolščati v ekran, ker ne začutiš prave energije, ne dobiš pravih besed. Ampak brala sem, da je to faza, ki jo mora preživeti vsak pisatelj. Zdaj že nekaj noči ne spim. Čakam, da mine izpitno obdobje, čeprav me neka notranja sila že zdaj tako sili k pisanju, da že boli. Morda prav zato pišem te vrstice. Po koncu izpitnega obdobja me čakajo izzivi. Nov roman, nova založba. Novo obdobje.

Ponosna sem, da pišem mladinsko literaturo. In protestiram proti temu, da nima sporočila. In to živim. Tako kot bi rada živela tudi slovenščino. Ne vem, kaj me čaka. Ko sem se odločila za ta študij, mi je babica, ki je upokojena operna pevka in pozna življenje umetnika, rekla: "Lucija. Če je to tvoja odločitev, moraš vedeti, da boš morala ta poklic živeti. Delati več stvari hkrati, biti na petih koncih naenkrat."

Zadnje čase me spet vleče v šolo. Da bi bila profesorica in dijake, ki slovenščino povečini sovražijo, motivirala za slovenščino. To bi mi bil velik izziv. Delati z mladimi, jih navduševati za vse alternativne oblike življenja in dela s slovenskim jezikom, ki je vendarle tako lep! Biti svoboden, v literaturi iskati odgovore, v literaturo zapisovati odgovore. Vse to je slovenščina.

Akademik ne bom nikoli, to je jasno. Preveč umetnika je v meni in sama pri sebi vem, da pri meni to ni združljivo. Če sem kdaj imela ambicije, so zdaj dokončno izginile.

Občudujem Marijin odgovor angelu v Lukovem evangeliju: "Zgôdi se mi po tvoji besedi!" Mislim, da bi to lahko bilo to. Idealno bi bilo življenje na Lešah, kjer bi obkrožena s planinami: s Peco in Uršljo goro na vzhodu in zahodu, s Kalom in Volinjakom na severu in jugu, se učila o vsem, kar je bilo, poslušala tisto, kar je, prisluškovala vodi v globini pod sabo, stopala po zemlji, kjer so še danes stari rudniški rovi, sadila krompir, pekla grenek ržen kruh, sedela v visoki travi, pasla ovce in pisala mladinske romane z vsebino. Dajala od sebe. Vem, da so to bolj sanje, kot resničnost. Ampak morda je to lahko del resničnosti, če za to kaj naredim. Zato sem tu in čakam, poslušam, poskušam. In sem pripravljena. Naj se zgodi.

Ob Novi pisariji[uredi]

Uvod[uredi]

Načini pisanja skozi čas se spreminjajo, v vsakem posameznem obdobju obstajajo neki določeni vzorci. Čas, v katerem živimo, omogoča povsem drugačen razvoj na področju knjige - danes knjige rastejo, se razvijajo, niso več ujete med platnice in na ta način fiksirane, temveč so skupek informacij, ki se nenehno dopolnjuje in raste v vse večjo in bogatejšo celoto.

Pismenost[uredi]

Informacijska družba[uredi]

Pismenost kot taka je bila skozi vso zgodovino človeštva stvar elitnosti in domena višjega sloja priviligirancev. Z uvedbo obveznega šolstva in posledično s srečevanjem z literaturo ter večanjem dostopnosti le-te postaja pismenost nekaj samoumevnega, a obenem izgublja na vrednosti. Danes lahko tipka čisto vsak, nepismeni ljudje so postali izjeme, pomena besed "pismenost" in "komunikacija" pa se drastično spreminja. Pismenost naj bi bilo sprejemanje oziroma tvorjenje besedil ter njihovo posredovanje. Današnji svet sestoji iz tisoče drobnih sporočil, obenem pa nastaja na tisoče različnih pismenosti in medtem ko, kot se opaža, bralna pismenost zahaja, vzhaja pa nekaj drugega: informacijska pismenost. Smo namreč del informacijske družbe in čeprav v tehnologiji, ki vse bolj očitno vstopa v naša življenja in jih pogosto celo pomaga krojiti, mnogi še zmerom vidijo zli vpliv, se je potrebno zavedati, da brez elektronske pismenosti danes ni ničesar. Tudi literatura se počasi, a zanesljivo seli na ekrane in vprašanje časa je, kdaj bo v praktičnem smislu izpodrinila klasično tiskano knjigo. Kakor je ta misel po svoje žalostna, saj je za mnoge prav tiskana knjiga tisto, kar daje čar branju, je obenem tudi realna. Možno je, da se bo knjiga kot taka ohranila le v rokah meni podobnih konservativnih posameznikov, ki še veliko damo na tiskano knjigo s platnicami, prijetnim otipom in specifičnim vonjem.

Nadalje se porodi vprašanje, koliko ljudi je danes v resnici še aktivno pismenih, se pravi, da soustvarjajo podobo vsega napisanega. Delež je pri tem podoben kot je bil nekaj sto let nazaj v vezi s pismenimi. Prisotne je torej veliko pasivnosti in glede na to, da danes podjetnost in kreativnost pogosto kar enačimo, bi se bilo treba zavzeti za pisanje in ga približati ljudem, da sporočil ne bi le sprejemali, temveč da bi tudi sami pričeli s pisanjem, ki je v sodobnem svetu nekaj povsem drugega, kot je bilo nekoč. Teoretično lahko namreč piše vsak, praksa pa seveda govori povsem drugače.

Wikiji[uredi]

Kakor je bilo za določanje viztalizma jezika nekoč pomemben prevod Biblije, kasneje umetniško delo, ki ga je povzdignilo na novo raven (Prešernov Krst pri Savici), se danes le-to "meri" s kvaliteto člankov na Wikipediji v določenem jeziku. Na lestvici jezikov na Wikipediji slovenščina trenutno zaseda približno 40. mesto, kar jo uvršča v drugo skupino jezikov - to so tisti, ki jim je preživetje tako rekoč zagotovljeno. Zanimivo je dejstvo, da tako prav od uporniške Wikipedije, ki se zavzema za t. i. "ustvarjalno ljudstvo" in poskuša omajati pojem "copyright", zavisi obstoj marsikaterega jezika.

Kar Wikipedijo in druga povezana spletišča dela privlačna, je vidik prostovoljnosti, ki ostaja, kljub temu da se je tovrstno delo v zadnjih nekaj letih pričelo uveljavljati tudi v šolstvu in prav študentje smo med tistimi, ki v prej imenovana spletišča prispevajo svoj delež.

Avtor[uredi]

Gonilna sila pri pisanju je običajno želja po raziskovanju oziroma po ubeseditvi neke nam pomembne tematike, obenem pa je treba vselej gledati tudi na bralca, saj delo ne more biti samo sebi namen, temveč mora biti nekomu namenjeno v branje. V visoki literaturi se sicer večkrat opazi, da si poskušajo literarni mogotci "položaj" utrditi na sila nekonvencionalen način, to je s pisanjem popolnoma nerazumljivih del, a se ti avtorji obenem ne zavedajo, da je delo brez bralca kakor telo brez duše - povsem nesmiselno torej. Poglavje se dotika tudi etike v pisanju in poudarja, da se mora avtor vselej upirati napuhu, saj je pomembno delo - avtor je v resnici samo tisti, ki delo spravi "na papir", namen pa mora biti čist. Sila pomembno je tudi vprašanje jezika: dejstvo je, da smo Slovenci s tega vidika kar precej zaprti in včasih v lastno škodo, saj pomeni pisanje v tujem jeziku neko povsem novo dimenzijo. Res je, da se morajo povzetki znanstvenih člankov pisati tudi v tujem jeziku (običajno je to angleščina), a je Slovenija s tega vidika še bistveno preveč zaprt prostor in tisto, kar moramo storiti, je, da dopustimo, da znanje in informacije krožijo ter bogatijo svet, iz katerega bodo potem prihajala nova znanja.

Dejstvo je tudi, da je izbira teme običajno najtežji del raziskave, saj je zanjo potrebna vsesplošna odprtost. Pogosto smo omejeni s predsodki, ali pa se ustrašimo teme, ki je ne poznamo dobro, posledica tega pa je, da na dan prihajajo kupi medle in že ničkolikokrat prežvečene modrosti.

Pod besedo pisanje danes razumemo delo s tipkovnico in miško, pomembno pa je, da se učimo pisati tudi ročno, čeprav se v naše vsakdanje življenje vse bolj vrivajo načini, kako to storiti s pomočjo te ali one naprave. In tako kot se majhni otroci v osnovni šoli učijo pisanja s pomočjo črt in vijug, se moramo tudi mi učiti, kako se pravilno piše prispevke na internetu, saj nam bo to omogočilo nemoteno delo v času študija, pa tudi kasneje.

Vprašanje, ki se danes poraja, je, kaj se je zgodilo z avtorjem. Kljub temu, da se je ta status bistveno spremenil, še danes ostajajo velike zahteve avtorjev, ko pride do poseganja v besedilo, ki je v avtorjevih očeh nekaj svetega in nedotakljivega. Mnogi želijo še potem, ko so že odstopili pravice do dela, ohranjati svojo avtorsko avtoriteto in posegati v delo. Kljub vsemu pa vloga avtorja počasi, a zanesljivo izginja in splet je pri tem ključen dejavnik.

Avtorski napuh je skoraj neizogiben del vsakega pisanja, zato je odločitev za soavtorstvo vselej težka odločitev, spletišča Wiki pa temeljijo na tem. Težijo k temu, da se avtorji naučijo usklajevati, spoštovati, predvsem pa nehajo dojemati svoja dela kot zasebno lastnino, temveč spoznajo, da gre za skupno dobro, ki mora biti javno dostopno in omogočati sodelovanje večjih skupin piscev.

Včasih so "postavljanju besedila" pripisovali velik, celo iniciacijski pomen, danes pa se je sam pojem kar precej spremenil. Vsakič, ko npr. neko besedilo postavimo na internet, še ne pomeni, da je bilo tudi objavljeno - pomen se je namreč bistveno zožil in objaviti danes pomeni nekaj postaviti na splet (ga naložiti na strežnik) in si obenem zagotoviti, da to vidi čim širša množica ljudi.

Pisanje naj bi bilo namenjeno prav tej množici, obenem pa je namen spletnega pisanja tudi, da se množica, ki je danes ne vidimo več kot nekaj nevarnega in podivjanega in jo imenujemo celo "pametna množica", vključuje v proces pisanja in s svojo kreativnostjo prispeva svoj košček k vsemu zbranemu človeškemu znanju, ki danes obstaja na spletu. Sama Wikipedija na primer računa na pamet množice in ji zaupa, da košček za koščkom sestavljajo mozaik znanja. Le tako se lahko efektivno rešujejo problemi in množica v tem pomenu pomeni potencial, ki ga je potrebno izrabiti.

Eno največjih težav za pisanje na spletu nedvomno predstavljajo avtorske licence, ki močno omejujejo pretok znanja in pravo v tem smislu prav nič ne pripomore k boljši podobi javno dostopnega znanja. Za digitalno dobo, v kateri se nahajamo pisci, je najboljši alternativni koncept, ki ga poznamo po imenu creative commons, medtem ko licenca copyright na nek način zavira napredek s prepovedjo distribucije, predvajanja itd..

Bralec[uredi]

V glavnem je še danes malo informacij prosto dostopnih, čeprav nam splet ustvarja drugačen vtis. Kapitalizem in prosti dostop pač nista najbolj kompatibilna in večino informacij moramo tako plačati. Državne inštitucije in zakonodaja pogosto celo ovirajo dostop do znanja, namesto da bi ga poskušali napraviti čim bolj dostopnega. Do spletnih virov so mnogi zelo nezaupljivi, a praksa govori, da plačljivi viri pogosto propadejo, neplačljivi pa na podlagi prostovoljstva živijo dalje. Ampak tujemu smo se Slovenci vedno upirali. Seveda pa je glede prostega dostopa in honorarjev situacija s strokovno in umetniško literaturo povsem drugačna.

Prost dostop pomeni nenehno spletno dostopnost, najpogostejša ovira pri tem pa je potreba po prijavi oziroma registraciji, dokument pa neha biti prosto dostopen, če moramo zanj plačati. Najbolj primerna za objavljanje sta platinasti in zeleni prosti dostop.

Boji za prosto dostopnost potekajo že več kot dvajset let in podpirajo ga predvsem akademski učitelji in raziskovalci, univerzitetne knjižnice, znanstvena ministrstva držav, ovirajo pa ga predvsem založniki, ki od tega živijo.

Bistvo Wikipedije je, da je vse, kar je napisano, javna last in avtorja se v viru ne citira. Obstaja upanje, da intelektualne kraje nekoč ne bo več, saj tudi intelektualna lastnina ne bo več obstajala, temveč bo vso znanje obstajalo kot skupno dobro, kar pa ni kompatibilno s knjigarnami in založbami, ki jim je znanje tržno blago. Vprašanje pa je, ali se bodo kdaj umaknile tako imenovanemu "višjemu cilju".

Pisci znanstvenih del se za sodelovanje z založbami odločajo predvsem zaradi domnevnega ugleda, ki ga lahko delu prida založba, a resnica je, da tovrstna dela potrebujejo zgolj dobre urednike. Založbe bolj ali manj branijo avtorji, saj imajo podobne cilje in sicer komercialne narave.

"Predatorske založbe" pa so razmeroma nov pojem in delujejo po principu zlatega prostega dostopa. Seveda tu obstajajo dobre in slabe plati, a sam sistem se v resnici še razvija. Seveda obstajajo določeni pomisleki, a če gre za obstojno in dobro idejo, ki je perspektivna in lahko na daljši rok spremeni razmere pri objavljanju znanstvenih del, bo pokazal čas.

Predvsem je danes ključnega pomena, da so članki brani, kar pomeni, da si je treba prizadevati za bralstvo. Uporabnost in posledično tudi kakovost znanstvenega dela se pogosto meri prav v tem, kolikokrat je bilo le-to citirano oz. je nekomu prišlo prav. Dela, ki niso citirana, so lahko tako rekoč brez vrednosti. Iz podobnega razloga se meri tudi obisk spletnih strani, saj je pomembno, da vemo, kako se bralci oz. stranke odzivajo. Prosta dostopnost igra tu veliko vlogo, saj prispeva k večji branosti, vplivu ter je tudi pogosteje citirana - prav zato bi se bilo potrebno tega več posluževati, težava je le v tem, da pisanje prepogosto vidimo v okviru ekonomskih in ne komunikacijskih kategorij. Komercializacijo v smislu plačevanja za branje znanstvenih objav bi morala zrela in odprta družba zavrniti, saj znanja ne smemo obravnavati kot materialno dobrino. Splet je pri tem sila koristen, res pa je, da pri avtorjih, ki objavljajo na spletu, vpliva tudi na slog, saj začnejo za večjo razumljivost in branost uporabljati bolj poljudne izraze, kar je lahko v akademskem smislu nekaj slabega.

Zanimivo je, da se ukinjajo tudi honorarji za objave v znanstvenih revijah, pogosto je celo, da morajo za objavo plačati avtorji sami. Takšne prakse pri treh slovenskih literarnovednih revijah (Slavistična revija, Jezik in slovstvo ter Primerjalna književnost) zaenkrat še ni, res pa je, da si avtorji sami plačajo prevajanje članka, če je le-to potrebno. Alternativa za pisanje je tudi spletni forum SlovLit, kjer se vsak dan objavljajo razni znanstveni prispevki.

Seveda se pri pisanju na spletu pojavljajo tudi težave. Prva izmed njih je tako imenovano "varovanje zasebnosti". Splet je ogromen in pogosto neobvladljiv prostor in pogosto imamo strahove, ki izvirajo iz nezaupanja nečemu tako velikemu in razširjenemu. Pojavljajo se dileme v vezi s tem, kaj mora ostati skrito in zakaj, prihaja namreč tudi do zlorab, spet pa se po drugi strani več kot pretirava, sploh ko prihaja do objavljanja fotografij. Žalostne so slovenske zgodbe v vezi s prepovedjo projekta Street View, zameglitvami obrazov, sabotiranjem Nove besede in druge. Težava je v tem, da je naš pogled pogosto preozek, spet po drugi strani pa najosebnejše informacije lastnoročno razmetavamo ves čas. Zavedati se moramo, da se vsak ozaveščen posameznik bolj prizadeva za skupno blaginjo kot pa za skrb za lastno nedotakljivost.

Kredibilnost[uredi]

Zanimivo je vprašanje o tem, kateremu avtorju sploh zaupamo in se mu pustimo voditi. Običajno gre za osebe na utrjenih položajih, ki so v življenju že nekaj ustvarili, pri ljudeh, za katere slišimo prvič, pa smo skeptični, saj lahko danes piše in objavlja tako rekoč vsak. Poučen in pomenljiv pa je primer, ki je Alan Sokal, priznan znanstvenik, nekoč iz provokacije objavil povsem nesmiseln članek, ki pa ga je stroka sprejela, s čimer je dokazal, da se v humanističnih vedah pogosto "blefira", obenem pa je poudaril, da se ni vedno prav zanašati na dobro zasidrano ime, temveč je treba biti vselej previden in na preži. Preveriti torej, kje je avtor kompetenten in kje moramo biti pri branju previdni.

Aktivizem[uredi]

Aktivizem je postal nevaren del našega sveta, saj se danes pojavlja praktično povsod, ko pa je v resnici pomembno samo to, da se med nami in problemom ustvari kritična distanca, namesto da takoj planemo v akcijo in se lotimo "spreminjanja sveta". Pomembno je, da smo kritični, kar v resnici pomeni, da smo nezaupljivi, a to še ne pomeni, da se je treba takoj in za vsako ceno vreči v aktivizem ter siliti v konfliktne situacije. Negativen je predvsem odnos do neprofitnih javnih spletišč, medtem ko se profitna socialna omrežja gleda povsem drugače, čeprav so v primerjavi s prvimi kot volk v ovčji preobleki.

Avtorstvo[uredi]

Pisati in objavljati prek založb je dvorezen meč, saj "ugledno" ime založbe daje avtorju večjo težo in veljavo, po drugi strani pa ga pogosto zavira, zato je neprimerno bolj svoboden, če se odloči seči v svoj žep in svoje delo, če ni druge možnosti, izdati v samozaložbi. Tako kot omenjena inštitucionalna vezanost avtorja tudi starost dokumenta ni brez pomena. Res je, da gre delo skozi mnoge kritike, vendar po drugi strani ne smemo kar direktno sklepati, da je, če je delo staro in uležano, brez napak. Pri prebiranju informacij moramo biti tako vselej zelo previdni, sploh na internetu, kjer se objavlja marsikaj. Vedeti moramo, da rumeni tisk ne prinaša ravno kvalitetnih informacij, podobno ne razni drugi lahki časopisi, ki za večjo branost objavljajo razne škandalozne prispevke in v svet pošiljajo teorije zarote. Pri teh stvareh se je potrebno vselej ozirati po stroki in se ravnati po njej. Avtorja je treba najprej dobro spoznati, da vidimo, koliko mu lahko zaupamo, seveda pa moramo vedeti, kje so verodostojna mesta za iskanje preverljivih in kvalitetnih informacij.

Strokovno recenziranje[uredi]

Bistvo strokovnega recenziranja je, da se kredibilne informacije loči od nekredibilnih. Temu so podvrženi vsi strokovni pisci, recenzenti pa so pogosto uredniki, ki skrbijo, da se vzdržuje kvaliteta prispevkov. Vendar tudi ugled klasičnega recenziranja pada in vse bolj se poskuša uveljaviti javno recenziranje, kjer je javna strokovna presoja tista, ki odloča o usodi nekega dela. Pogosto se namreč pojavljajo konflikti med avtorjem in recenzentom, zaradi česar se recenzije pogosto izvajajo anonimno. Recenzent določi, ali je članek primeren za takojšnjo objavo, objavo kdaj kasneje, pogojno primeren ali pa neprimeren, čeprav pa ima zadnjo besedo vselej urednik.

Pravopis[uredi]

Kakor hitro opazimo, da ima pisec težave s pravopisom, se lahko hitro omaja naše zaupanje v njegovo kredibilnost, saj piščeva nesposobnost pravilnega pisanja vpliva tudi na naše nezaupanje do njegovega sporočila. Gre za to, da pozna razliko med vezajem in pomišljajem, pisanjem stično in nestično, če zna uporabljati narekovaje, če je previden pri rabi tropičja, klicaja, vprašaja, saj so to elementi, ki bolj kot v strokovno pisanje sodijo v leposlovje. Vse to je v Wiki orodjarni mogoče poiskati in tudi uporabiti, če pa smo v dilemi, pa lahko vedno sežemo po raznih pravopisnih priročnikih.

Digitalna pismenost[uredi]

Pisanja brez računalnika danes tako rekoč ni, zato moramo biti pri tem spretni. Najprej moramo poznati formate besedil kot so txt (golo besedilo), doc/docx/rtf/odt (obogateno besedilo - primerno za besedilo, ki se bo še urejalo), htm/html (spletno besedilo), pdf (natisljivo besedilo - primerno za besedilo, ki gre v tisk), medtem ko besedila na wikijih in drugih podobnih spletiščih nimajo posebnih končnic. Za posamezen format se bomo odločili v skladu s situacijo. Nadalje avtor navaja navodila in konkretne nasvete v vezi s pisanjem na Wikijih. Pravzaprav je tisto, kar moramo vedeti, da se učimo iz izkušenj.

Navajanje[uredi]

Znanost najbrž ne bi bila znanost brez povezav in nosilcev le-teh - citatov. Prispevajo namreč k temu, da je besedilo bolj prepričljivo, avtor pa s tem izkazuje tudi svoje poznavanje teme ter vseh povezav z njo ter svojo splošno izobraženost. Navajanje drugih avtorjev je način, kako strokovno besedilo ločimo od drugih. Pri tem se seveda ne sme pozabiti uporabiti narekovajev ter navesti vira. Vendar se v svetu, kjer počasi izginja avtorskih napuh in se vso znanje kopiči na spletu, počasi sprašujemo, ali razvoj res sloni na genialnih posameznikih, ki jih citiramo in imensko zapisujemo. Po drugi strani pa so informacije danes smatrane kot intelektualna lastnina in prosta uporaba je mogoča šele 70 let po avtorjevi smrti. Tako vsi ti predpisi in načela postajajo vse bolj strogi in togi, namesto da bi se vezi počasi majale. Ostaja bolj ali manj samo vprašanje zdrave pameti, za katero pa se počasi zdi, da je zmanjkuje.

Samo citiranje je zastonj, saj se v strokovnem delu uporabi le majhen delček tega, kar je že odkril nekdo drug, obstaja pa meja, kolikšen del nekega članka je lahko sestavljen iz citatov in ta meja je 20%. V realnosti se to presoja bolj na pamet, sicer pa ni potrebno, da je bralec visoko izobražen, da podvomi v kredibilnost avtorja, ki skoraj neprenehoma niza samo tuje citate. Po drugi strani pa podvomimo tudi v avtorja, ki skoraj ne citira in se zanaša samo na svoje znanje. Gre za etično in strokovno sporna vprašanja, nič od tega pa ni kaznivo.

Prepisovanje oziroma plagiiranje pa je nekaj povsem drugega, saj to pomeni, da se pri prepisovanju tujih ugotovitev ne zapiše, kdo je njihov avtor. Sodno se lahko takšnega posameznika preganja samo, če krši avtorsko zakonodajo, kar pomeni, da si je "izposodil" ugotovitve ljudi, ki niso mrtvi že sedemdeset let. Pri tem se lahko odvzame celo akademski naziv. Plagiatorje se da hitro najti, za tovrstna dejanja pa je včasih kriva lenoba, včasih pa načrtno in sistematično prilaščanje tujega. Seveda tega ne počnejo dobesedno, zato jih je toliko težje odkriti. Sporne so tudi razne "kraje" idej ali naslovov, vendar to ni kaznivo, saj se ne smatra kot kraja, tovrstno prevzemanje pa v smislu korektnosti in kolegialnosti nima ravno pozitivnega učinka na strokovno skupnost. Wikipedija sicer plagiatorstvo ostro zavrača in dobesednega prepisovanja brez navajanja vira citata ne dovoljuje.

Pojem, ki ga je potrebno poznati, je tudi citatni indeks in sicer gre za bibliografske podatkovne zbirke, kjer je izpisano, kolikokrat je bilo v znanstvenih revijah kaj citirano in sicer zato, da bi videli, kako so razprave med seboj povezane in bi lahko objave, ki so citirane večkrat, ločili od tistih, ki se jih malo ali pa sploh ne citira. Na spletu obstaja citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka, ki je zastonj, a se še ne upošteva. Zanimivi sta tudi bazi SSCI in AHCI. Bistvo tega je, da se meri vplivnost nekega dela, ki se kaže v tem, kolikokrat je citirano, čemur pa veliko ljudi ni naklonjenih.

S tem je torej povezan tudi IF (impact factor) ali po slovensko faktor vpliva, ki je številka, ki nam pokaže stopnjo vplivnosti (oz. uglednosti) določene znanstvene revije. Izračuna se s pomočjo prej omenjenih indeksov.

Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije. Težava je v tem, da so te meritve pogosto kulturno pristranske, saj pridejo do izraza bolj ali manj zgolj revije z angleško govorjenega območja, obenem pa ne razlikuje med članki in recenzijami, ki v realnosti seveda nimajo enake vrednosti. Založniki, uredniki in nasploh znanstvena skupnost se zato zavzemajo za pravičnejše načine vrednotenja vplivnosti revij, za kar pa bi bila seveda potrebna uvedba licence CC, pri čemer bi bili vsi ti prispevki prosto dostopni. Dobro bi bilo že, če bi pri rangiranju poleg citiranosti in povezav na določen članek upoštevali tudi podatke o branosti.


(NAJKVALITETNEJŠE) SLOVENSKE ZNANSTVENE REVIJE, kjer objavljajo literarni zgodovinarji:

  • Primerjalna književnost
  • Slavistična revija (najdemo jo v mnogih bibliografskih zbirkah)
  • Dve domovini
  • Jezik in slovstvo
  • Razprave SAZU
  • Studia mythologica Slavica
  • Knjižnica
  • Phainomena
  • Acta Neophilologica
  • Traditiones
  • Slavia Centralis
  • Verba Hispanica
  • Otrok in knjiga
  • Sodobnost
  • Dialogi


TUJE ZNANSTVENE REVIJE, ki objavljajo slovenske razprave:

  • Slovene Studies (ZDA)
  • Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
  • Slavia Meridionales (Varšava)
  • Slavica tergestina
  • Slavistika (Beograd)
  • Pamiętnik Słowiański
  • Wiener Slavistisches Jahrbuch


Zanimiva je informacija o tem, koliko različnih citatnih slogov pravzaprav poznamo, za literarno vedo pa je uporabljen MLA-standard, včasih tudi čikaški slog. Pri razlikah v slogih gre za to, kateri vedi kateri slog najbolj ustreza z razporeditvijo podatkov, čeprav je po mojem mnenju na tem področju še vedno prevelika zmeda.


PRIMER MLA SLOGA

Priimek, ime (in ime priimek). »Naslov«. Revija letnik.številka (leto): strani. Tisk.

(Primerjalna književnost)


PRIMER ČIKAŠKEGA SLOGA

Priimek, ime (in ime priimek). Leto. »Naslov«. Revija letnik (številka): strani.

(Jezik in slovstvo, Slavistična revija)


Kot vidimo, se vselej navede avtorja in naslov, vsi ostali podatki pa zavisijo od vrste objave. Na primer:

  • ime spletišča in datum pri spletni objavi
  • kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi
  • naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku
  • naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji
  • naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku


Ko govorimo o citiranju, moramo vedeti, da sestoji iz dveh delov:

  1. dobesedni navedek (ločen z narekovaji)
  2. vir citata (naveden v oklepaju na koncu citata, ali pa je tam samo kazalka na bibliografske podatke vira (kazalka je lahko v obliki opombe (usmerja pod črto na dnu strani (priimek letnica: stran objave)), kratkega sklica (priimek letnica: stran objave), povezave na vir))


Če je le mogoče, za citiranje uporabljamo izvirnike, tudi citiranje citatov ni najbolj primerno. Kar se tiče vrste objave, so najprimernejše za citiranje knjige, sledijo pa članki v recenziranih revijah. Poskušamo torej citirati zgolj primarne vire.

Kar se tiče zaslonskih in papirnih virov, slednji počasi, a zanesljivo "izumirajo", čeprav je izkušnja knjige in tradicionalno udobje ob tiskanem viru pri ljudeh še zelo močno prisotno. Razlike v navajanju virov pa so takšne:

  • elektronski ("zaslonski") vir: Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4). (COBISS)
  • tiskani ("papirnati") vir: Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4).


Ko navajamo spletni vir, URL-ja ne navajamo v celoti, saj je to povsem nesmiselno, temveč raje uporabimo dodatek "Splet" oz. "Na spletu", pri navajanju takšnega vira v elektronski obliki, pa raje ustvarimo povezavo.

Pri iskanju podatkov za navajanje si pomagamo s Cobissom, ki omogoča tri oblike bibliografskih zapisov: polni, ISBD in COMARC. Od tam izluščimo, kar za navedbo vira potrebujemo.

Knjiga[uredi]

Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. (COBISS)

ali

Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.

Knjiga, ki je tudi na spletu[uredi]

Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). (COBISS) Wikivir. Internet Archive.

ali

Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.

Knjiga na bralniku[uredi]

Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.

Članek v zborniku[uredi]

Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

Članek, ki je dostopen tudi v obliki videa[uredi]

Miran Hladnik. Iz kakšnega testa so slovenski junaki. Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: Zbornik predavanj. 45. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: FF, 2009. (COBISS) Videolectures.net.

Poglavje[uredi]

Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

ali

Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Spremna beseda[uredi]

Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. (COBISS)

ali

Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. (COBISS)

Razprava v reviji[uredi]

Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–82. (COBISS)

Članek v časniku[uredi]

Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. (COBISS)

Članek na dLibu[uredi]

Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. (COBISS) dLib

Enciklopedijsko geslo[uredi]

Planinska povest. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 10. jan. 2012.

Forum[uredi]

Katja 10. Re: Kresnik 2013. Knjižni molji. Med.Over.Net 10. dec. 2012.

Spletni tečaj[uredi]

J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

Blog[uredi]

Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

Članek na spletišču[uredi]

Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82. (COBISS)

Zapis v podatkovni zbirki[uredi]

Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

Diplomska naloga[uredi]

Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

Prosojnice, video predavanja, animacija[uredi]

Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx


András Kornai. Language Death in the Digital Age. META-FORUM 2012 – A Strategy for Multilingual Europe. Bruselj jun. 2012, objavljeno na Videolectures 9. avg. 2012. Prosojnice.


Anubis Animation (Ancient Egypt). Youtube 21. maja 2012.

Zemljevid[uredi]

Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.

ali

Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ogled 5. feb. 2014.

ali

Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Topografski pogled. Ogled 5. feb. 2014.

ali

Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Ortofoto. Geopedia.si. Ogled 5. feb. 2014.

ali

Na Wikipediji: Zemljevid 5: Novo kraljestvo v 15. stoletju pr. n. š. Wikimedia Commons 2010, zadnja sprememba 24. maja 2014.


Naslov v kakšnem tujem jeziku si prevedemo v slovenščino.

Fotografija[uredi]

Vire navajamo neposredno pod fotografijo, isto velja tudi za tabele in grafikone. Imena avtorja pri večini fotografij ni smiselno navajati, razen ko gre za tako imenovane umetniške fotografije, razen, če se avtor le-teh podpiše z vzdevkom. Seveda pa lahko objavljamo zgolj fotografije, ki so na spletu označene kot javna last. Na slovenski Wikipediji lahko tako objavljamo samo lastne fotografije (če nismo pomotoma zajeli kakšnega tujega avtorskega dela) in pa fotografije s spletišč Flickr, Instagram, Panoramio in Wikimedijina Zbirka (Wikimedia Commons)

Slika 1: Slovenski pisatelji in literarni zgodovinarji. Ilustracija [Foto revija] b. l. Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK. dLib

Slika 2: Naslovnica Albuma slovenskih književnikov, 1928. dLib

Slika 3: Zofka Kveder-Demetrović (1878–1926). Album slovenskih književnikov. Ur. Janko Šlebinger. Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1928. 112. (COBISS) Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK; dLib

Slika 4: Fotoalbum 171: Srne pa jelen. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012.

ali

Slika 4: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012.

ali

Slika 4: Miran Hladnik. Srne pa jelen. Fotoalbum 171. 9. jun. 2012.

Slika 5: Pred 55 leti: Iz fotografskega arhiva študenta slavistike Silva Faturja. Miran Hladnik. Fotoalbum 207 15. okt. 2013.

Slika 6: France Gorše: Karel Mauser [19??]. Podbrezje 2007. Foto Miran Hladnik 2011. Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si.

Slika 7: Rajko Korošec (File:Rajko Korošec.jpg). Foto Miran Hladnik 28. jun. 2007. Wikimedia Commons.

Slika 8: Andrej Trost. Auersberg Mit Seinen Geographischen Prospect. Bakrorez, med 1660 in 1673. Wikimedia Commons.

Slika 11: [Boj s Turki.] Bakrorez iz knjige Janeza Vajkarda Valvasorja Die Ehre dess Hertzogthums Crain: Das ist, Wahre, gründliche, und recht eigendliche Belegen- und Beschaffenheit dieses [...] Römisch-Keyserlichen herrlichen Erblandes. Laybach: Zu finden bey Wolfgang Moritz Endter, Buchhändlern in Nürnberg, 1689. Wikimedia Commons. (COBISS) dLib

Slika 12: Vasilij Ćetković – Vasko. Alma Karlin. Foto Miran Hladnik. Galeri220 -- Alma Karlin. Fotoalbum 220: In s tem neminljiv spomenik slovenstva ... postavila. 8. maja 2014.

Slika 13: Michelangelo: Expulsión del Paraíso > Izgon iz raja. Sikstinska kapela v Firencah, 1509. Wikimedia Commons. (PREVAJAMO!)

Slika 14: [Teloh.] Foto Miran Hladnik. Fotoalbum 215: Šivala je deklica zvezdo. 3. mar. 2014. (oglati oklepaj, ko sliko sami poimenujemo)


Vedno navedemo čim več dostopnih podatkov, sicer pa si pomagamo tudi tako, da jih oblikujemo kar opisno.

Risba[uredi]

Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.

Slika 14: Note with pin 3 clip art. Clker.com: Free clipart. 11. marca 2007, obiskano 2. 12. 2013.

Glasbeno delo[uredi]

Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen.


Naslove vselej poslovenimo (kot naslove del klasičnega slikarstva).

Radijska, televizijska oddaja in film[uredi]

Podatki v uvodnih in zaključnih špicah se običajno zelo hitro odvrtijo, obenem pa je informacij odločno preveč in smo zato pogosto v dilemi, kaj je zares najpomembnejše. Na srečo obstajajo tudi digitalni posnetki in spletni arhivi.

Pri oddajah, ki jih pripravljajo novinarji (in oddajo pripravijo in vodijo),izberemo namesto urednika, ime novinarja (voditelja, ki je oddajo tudi pripravil), potem naslov oddaje, naslov serije, katere del je oddaja, mesto in datum predvajanja in spletno lokacijo (arhiv).


Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.


Nekoliko drugače je pri filmu, kjer je na prvem mestu režiser.


Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.


Kadar film ni avtorski, ime režiserja izpustimo, kvečjemu ga navedemo za naslovom z ostalimi sodelavci. Če so pri naslovu in avtorju (uredniku, režiserju, novinarju) nejasnosti, dodamo pojasnilo v oglatem oklepaju.

Napake pri citiranju in navajanje na Wikipediji[uredi]

Pri citiranju in navajanju virov pogosto prihaja do napak, včasih zaradi neznanja ali slabega poznavanja različnih načinov navajanja, spet včasih zaradi pretirane vljudnosti ali pa iz "sovraštva" do nekaterih avtorjev, samocitiranje je prav tako problematično, pa tudi citiranje zaradi citiranja samega je nesmiselno. Pogosto zmotno mislimo, da je potrebno navajanje dolgih http-jev, medtem ko lahko URL-je zgolj vpišemo kot hiperpovezave in tako olajšamo hitri dostop in prehajanje med viri. Mnogi pa http-je navajajo brez vseh ostalih podatkov, kar je povsem napačno, vedeti pa moramo tudi, da je treba za vsak vir preveriti, ali obstaja tudi v tiskani izdaji in tudi tega navesti (s pomočjo Cobissa ali dLiba). Zapleta se tudi pri navajanju iz leksikonov, saj zgolj naslov leksikona brez naslovov gesel (in avtorjev) ne gre.


Spletišče kot je Wikipedija mora imeti jasen in urejen sistem navajanja virov in čeprav si ni izbrala nekega posebnega citatnega sloga in sprejema vse, je dobro, če so navedbe znotraj enega članka poenotene.

Žanri[uredi]

Meje med žanri so (sploh novejši dobi) pogosto zabrisane in zato pogosto prihaja do nesporazumov.

Pri pisanju pa moramo predvsem ločiti ZNANSTVENO PISANJE, STROKOVNO PISANJE in POLJUDNOZNANSTVENO PISANJE. Stroka lahko pomeni disciplino oz. posamezno znanstveno področje, strokovno pa pomeni tisto, kar ne dosega tako zelo visokih kriterijev kot znanstveno. Gre za vrednostno razliko.


Torej: poljudnoznanstveno pisanje < strokovno pisanje < znanstveno pisanje


Strokovno pisanje v primerjavi z znanstvenim ni recenzirano, nima UDK-vrstilca, tujejezičnega povzetka, seznama literature in sklicevanja. Strokovna literatura so na primer slovarji, bibliografije, kazala, enciklopedični prispevki, učbeniki, priročniki, antologije, kritične izdaje idr..

Poljudnoznanstveni članki pa skrbijo za popularizacijo raziskovanj in so namenjeni najširši javnosti.

V znanosti uživajo največji ugled monografske publikacije (oz. knjige), ki pa jih prav tako kot žanre ločimo na več različnih kategorij.

V akademskem svetu kot veljavne za t.i. plezanje po akademski lestvici žal še vedno štejejo zgolj znanstvene objave, prispevki na Wikipediji pa se uvrščajo na področje strokovne literature, vendar obstajajo tudi izjeme, nenazadnje so nekateri prispevki zelo dolgi, predvsem pa tudi kvalitetni.

Na področju strokovnega pisanja poznamo naslednje žanre: podatkovna zbirka, poročilo o dogodku, povzetek, članek (nagovor, spremna beseda, jubilejni zapis, komentar, glosa, intervju, dnevniški zapis, (pismo), forumski in novičarski prispevek, blog), kritika (polemika, strokovna ocena), enciklopedijsko geslo, esej, predavanje (prosojnice), kritična izdaja (uredništvo, redakcija), učbenik, priročnik, navodila, razprava, pregledna znanstvena razprava, izvirna znanstvena razprava ter strokovna recenzija.

Šolsko pisanje[uredi]

Sem spadajo referat, esej ter diplomska naloga (oz. magisterij, doktorat). Gre za pisanje, ki je namen le tistemu, ki ga piše, saj običajno ne prodre kam drugam kot pa do profesorja.

Popravljanje[uredi]

Je nadpomenka za dve strokovni dejavnosti: lektoririranje in recenziranje, pri čemer je lektoriranje popravljanje pravopisnih napak, zatipkanj, slovničnih napak ter drugih nepravilnosti, ki bi utegnile ovirati razumevanje. Običajno se delo zlektorira pred izidom, lektorje pa imajo na primer založbe, uredništva itd.. Težava je, da gredo lektorji pogosto predaleč in s tem izničijo avtorju lasten slog. Poseben izraz je tudi korigiranje oz. korektura, pri čemer popravljamo napake, ki so nastale kot posledica nekoga ali nečesa drugega (na primer strojno branje). Danes oboje poteka prek računalnika.

Urednik pa je tisti, ki se odloči, ali bo določeno besedilo objavljeno ali ne in je tisti, ki avtorju tudi postavi pogoje ter mu svetuje. Prav zato ima ta poklic tolikšno težo.

Komunikacija v stroki[uredi]

E-pošta[uredi]

Eden najpogostejših načinov za komunikacijo je nedvomno e-pošta, a tudi tu pogosto prihaja do težav in sicer predvsem zaradi neodzivnosti, vse bolj pa se tudi v bolj formalno komunikacijo pričenjajo vrivati narečja, sleng in pogovorni jezik, kar je seveda nedopustno. Vedno se moramo namreč ozirati na okoliščine. Pogosto pa je težava tudi v tem, da tovrstna sporočila pošiljamo kar brezglavo, namesto da bi jih še enkrat prebrali, popravili in dopolnili. Pri pisanju večim osebam je dobro uporabiti tudi skrito kopijo. Problematično je lahko tudi tikanje oziroma vikanje. Paziti moramo, da smo vedno vljudni in da so sporočila, ki jih pošiljamo, poleg tega še pomenljiva, jasna in jedrnata.

Socialna omrežja[uredi]

Danes so v veliki meri v rabi tudi socialna omrežja, a se ta "scena" hitro spreminja. Sicer za znanstveno komunikacijo niso ravno primerna, služijo pa druženju in vsakdanji komunikaciji. Prispevajo pa tudi k temu, da se stroka približa javnosti in tako postaja vse bolj demokratična. Vendar pa vse to predstavlja tudi določeno nevarnost, saj se lahko vse skupaj tudi do dobra mitizira. Vseeno pa se akademiki čisto premalo ukvarjajo tudi z javnostjo in se tako zapirajo v svoj svet, ki je dostopen le redkim.

Twitter na primer zavzeto uporabljajo humanisti, ki imajo status javnega intelektualca in na ta način širijo svoj vpliv. To torej služi predvsem promociji.

Družbeno omrežje Linkedln pa je za raziskovalce skoraj neizogiben, saj se tam najdejo razni razpisi in tu gre za mejne načine komunikacije. Podobno je tudi z omrežji Burno in Amazon.

Zagovor[uredi]

Pri zagovorih vladajo stroga pravila in zato živahne diskusije počasi umirajo. Vse je sila natančno določeno in obstajajo tudi scenariji, ki jim moramo slediti.

Literarna kritika[uredi]

Kritika je značilna samo za demokratične sisteme, upošteva beročo publiko, je polemična in subjektivna, če pa neki avtor "reklamno" piše o delu drugega avtorja, to ni kritika. Ta stališča niso trajno veljavna, saj se stvari hitro spreminjajo, mora pa biti jasna, prepričljiva, poučna, pa tudi zabavna. Ne sme vplivati na bralce knjig, temveč jih mora ozaveščati, prav tako pa si tudi ne sme nakopati sovraštva ali jeze avtorja.

Obstajata literarna in strokovna kritika, pri čemer se razlikuje predmet kritike, pa tudi medij. Seveda pa se tudi tu rahljajo pravila, poznamo namreč tudi parodično kritiko.

Enciklopedični članek[uredi]

Pri tovrstnem pisanju se je treba vselej ozirati na strnjenost oz. jedrnatost, saj gre tu za veliko število gesel, ki jih je potrebno na čim krajši in obenem čim bolj učinkovit način predstaviti. To je danes t. i. vzorčna oblika strokovnega pisanja in vse bolj prodira v vse sfere strokovnega pisanja, kjer se vse bolj zahteva tovrstna pregledna jedrnatost. To imenujemo tudi "prinip leksikonskega sloga" in se pojavlja celo v razpravah in referatih! Bistvo je, da se izlušči le najpomembnejše, vse ostalo pa pisec pusti ob strani.

Pri pisanju na Wikipediji sta pri tem pomembni strpnost in nevtralnost.

Biografski članek[uredi]

Standardne kategorije pri pisanju o neki osebi na Wikipediji so: Življenje, Delo, Bibliografija, Nagrade in Poimenovanja po osebi, v zgornjem delu (desno) naj bi se pojavila fotografija, v spodnjem delu članka pa sledijo še poglavja Glej tudi, Zunanje povezave in Viri.

Pisanje naj bo čim bolj celostno in jedrnato.

Članek o knjigi[uredi]

Težko se je odločiti, katere knjige zaslužijo svoj članek na Wikipediji, dejstvo pa je, da se je tega treba lotiti sistematično.

Povzetek tu naj ne bo predolg, vsebuje naj do 500 besed, pri vsem ostalem pa si je dobro pomagati z viri kot so Cobiss, dLib, literarnozgodovinske in literarnokritične monografije, zbirke diplomskih nalog itd.

Romane, ki so prevedeni v tuje jezike, postavljamo na dvojezične Wikipedije.

Učbenik[uredi]

Za učbenike, ki jih piše velik del strokovne populacije, obstaja marsikatera specifična lastnost, med drugim je zanje značilna:

  • dialoškost (vaje, naloge, interaktivnost)
  • povzemanje in ponavljanje
  • poenostavljanje (kratke in zapomnljive definicije in naštevalni nizi)
  • privlačna tipografija (fotografije, risbe, barve, okvirčki)
  • skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu
  • povezovanje v serije

Učbeniki morajo biti skladni z učnim načrtom in so velik vir dobičkarstva, kar pomeni, da se uporabnike pogosto izkorišča za dobro posla, v akademskih sferah pa se pojavlja vse bolj aktualno vprašanje, ali so učbeniki s svojim stereotipiziranjem in poenostavljanjem sploh nujno potrebni.

Strokovni blog[uredi]

Je skrajšana oblika angleške besede za spletni dnevnik in znanstvenemu žanru niso tako blizu kot publicističnemu, saj si dnevniško in znanstveno objavljanje v kali nasprotujeta. Objave na blogih so namreč pogosto anonimne, prepojene z avtorjevim narcizmom, njegovo obsedenostjo z medijem, predvsem pa preveč temeljijo na slogu.

Njihov bistveni cilj ni arhiviranje spoznanj, so pa primerni za interakcijo z drugimi znanstveniki, ki pa je zelo pomembna in koristna, saj bogati obe strani. Vendar se mora, kljub temu, da brez komunikacije ne gre, kljub temu vedeti, kje je meja.

Ker se blogarske objave ne ukvarjajo z argumentacijo in citiranjem ter niso recenzirane, jih ne moremo imeti za znanstvene. Selekcijo tu opravijo komentatorji šele potem, ko je vsebina že objavljena. Seveda so lahko tovrstne odločitve vsekakor zelo verodostojne, saj prihaja do trka različnih stališč. Za to pa je potrebna visoka branost, ki pa pogosto vpliva na poenostvavljenost besedila na račun boljše razumljivosti.

Blogi so pomembni in zanimivi predvsem z vidika komunikacije, povezanosti in posledične živosti (znanstvene) skupnosti.

Spletni forum[uredi]

Spletni forumi, ki se posvečajo strokovni (ali znanstveni) tematiki imajo velik pomen za konstituiranje in vzdrževanje strokovne (ali znanstvene) skupnosti. Po tem se ocenjuje tudi vitalnost neke skupnosti. Forum lahko sicer imenujemo tudi "oglasna deska", saj gre za kombinacijo pošte in spletnega arhiva. Ponujena je tudi možnost sledenja temi, ki jo v slovenščini imenujemo tudi "nitkanje" (v ang. threading).

Obstajajo moderirani in nemoderirani forumi - slednji pogosto predstavljajo možnost za aktivizem in žaljivost, medtem ko imajo moderirani forumi bolj stroga pravila. Moderator pa ni novinar ali urednik, temveč objave zavisijo od tistih, ki se pogovorov na forumih udeležujejo - če kakšne teme ni, si si za to kriv sam.

Znan je forum Humanist, ki je nastal leta 1987 v obliki poštnega seznama in je nanj danes naročeno že okrog 3000 naročnikov. Zgled je bil slovenskemu forumu SlovLitu, ki pa le počasi sledi njegovim stopnjam. Le-ta je nastal leta 1999 in ima 1650 naročnikov. SlovLit je v našem prostoru osrednja informacijska točka, saj se tam nahajajo razne informacije, vabila, oglasi, razpisi, kritike, diskusije in še mnogo več.

Slog[uredi]

Ena izmed pomembnejših lastnosti pisanja na spletu je dejstvo, da se novejše informacije vselej nahajajo na vrhu in tako ne beremo od zgoraj navzdol, kakor smo navajeni pri klasičnih knjigah. Besedilo se danes nasploh bolj kot s papirjem povezuje z zaslonom. Je pa res, da je pokončni format udobnejši za branje, kar je za oblikovalce programov in spletnih strani najbrž velik izziv. Branje na spletu moramo tako imeti v mislih tudi pri pisanju.

Sestavni deli[uredi]

  • avtorjevo ime (zraven se zapiše tudi ime inštitucije, kjer je zaposlen, e-naslov, včasih tudi z univerzalna številka raziskovalca (ORCID) ali piščeva osebna stran na spletu; to povečuje avtorjevo kredibilnost)
  • naslov
  • izvleček
  • ključne besede
  • povezave
  • kazalo
  • telo besedila
  • uvod
  • teorija/metoda
  • gradivo
  • analiza
  • sklep
  • literatura
  • priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Pri pisanju na Wikipediji je drugače, tam se avtor namreč ne pojavi, imena oz. vzdevke le-teh lahko najdemo pod Zgodovino.

Naslov[uredi]

Je eden izmed bolj občutljivih delov besedila. Gre namreč za skrajno okrajšan povzetek teksta in tu ni težko zgrešiti. Podobno je tudi s ključnimi besedami, vendar je tu vseeno nekoliko drugače, saj gre zgolj za niz naključnih besed.

"Nomen est omen" oz. poslovenjeno "ime je znamenje" je dovolj pomenljiv stavek, da nam da vedeti, kako pomembna odločitev je izbira naslova. Sploh pa si zavajajočih naslovov ne more privoščiti znanstveno pisanje.

Naslov naj bi temo jasno in jedrnato izrazil in naj ne bi presegal 10 besed s terminološko težo. Seveda pravopisna brezhibnost in krajšave sploh niso vprašanje, prav tako pa ne sme biti v obliki stavka ali vprašanja. Če je le mogoče, je stvaren in ne vsebuje narekovajev (za poseben pomen). Naslov prav tako ne sme biti zapisan z velikimi tiskanimi črkami, v primeru podnaslova pa mora biti le-ta od naslova ločen z dvopičjem, začeti pa se mora z veliko začetnico. Seveda ne sme ponavljati vsebine naslova.

Naslovu bibliotekarju na prošnjo urednika priskrbijo UD-klasifikacijo.

Žal pogosto obstajajo občutki, da se mora dolg in zapleten tekst začeti z dolgim in zapletenim naslovom, saj da ljudje teksta s kratkim naslovom ne bi jemali resno.

Naslove se prav tako vedno prevede v angleščino, pri prevajanju pa se vedno pozanimamo, kakšni standardi za naslove veljajo v drugih jezikih.

Dobro je vedeti, da so pri naslovih povsem odveč besede z nizko terminološko težo in informativno vrednostjo.

Izvleček[uredi]

IZVLEČEK=SINOPSIS=ABSTRAKT

Gre ta kratek povzetek teksta, ki se v določenih revijah pojavlja na koncu besedila, pa tudi kot sredstvo oglaševanja posameznega članka/revije na spletu.

V največ deset vrstic mora avtor zapisati:

  • predmet raziskave
  • metode
  • rezultati
  • sklep oz. implikacije

Naslov in členjenje nista potrebna.

Pogosto se v izvlečkih pojavljajo klišejske fraze, kar je moteče, sploh če vemo, da je od kvalitete izvlečka pogosto odvisna tudi branost samega članka.

Ključne besede[uredi]

Iskanje le-teh je podobno postavljanju kategorij na Wikipediji, a tega dvojega ne smemo mešati, saj vseeno ni povsem isto.

Ključne besede ne smejo biti preširoko oziroma preozko zastavljene, imeti morajo terminološko težko, kar pomeni, da pri tem nikakor nismo svobodni. Pri preverjanju utrjenosti terminov si je smiselno pomagati z različnimi priročniki in leksikoni. Jedrnatost in kračina sta ključni.

Kazalo vsebine[uredi]

Kazala se večinoma ustvarjajo samodejno, na kar pa moramo biti pozorni, pa so naslovi, ki ne smejo biti predolgi, prav tako ne smejo biti predolga poglavja, obenem pa tudi ne prekratka. Pomembno je tudi, da so naslovi poenoteni (npr. povsod uporabimo ednino). Dobro moramo razmisliti tudi, ali je nekatere besede, ki se ponavljajo, smiselno zapisovati ves čas.

Povezave[uredi]

Prav povezave so tiste, ki tekst na papirju ločijo od tistega na zaslonu. Tu gre za hiperpovezave, ki z nekega teksta preusmerjajo na nekega drugega. Ločujejo torej tekst od hiperteksta. V tekstu se tako pojavljajo kazalke, ki ob kliku preusmerijo na drugo stran. V html formatu so modre in podčrtane, če pa so na Wikijih rdeče, stran, kamor nas preusmerja, še ne obstaja. Vstavljanje hiperpovezave je preprosto: zajamemo tekst, sledi desni klik, nato pa izbira hiperpovezave. v Wikijih povezave označujejo oglati oklepaji (dvojni za že obstoječe strani, enojni pa za neobstoječe)

Napake v humanističnem pisanju[uredi]

  • gostobesednost
  • nerazumljivost (bistvo znanosti ni zapletenost v sporočanju)
  • pomanjkanje konteksta
  • slogovni manierizem (arhaizmem, literarno markiranje sloga, duhovičenje, demonstracija »dobrega sloga«)
  • slogovna puščobnost
  • pristranskost
  • nasilna terminologizacija ali na drugi strani terminološka ignoranca (odpor do slovenske terminologije v zvezi z računalniki?)
  • skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom
  • mentalno brambovstvo (zavzeto zavzemanje za domače) ali mentalna servilnost (hlapčevstvo)

Govorna prezentacija[uredi]

Govorne predstavitve dobijo status objav edino, če so posnete in dokumentirane. Poleg tega morajo biti tudi vpisane v Cobiss ali kakšno drugo dostopno bibliografijo.

Pisna besedila niso najbolj primerna za tovrstna branja in tako ni smiselno, da se za potrebe dokumentacije besedilo zapiše in potem prebere kot po tekočem traku. Govorjeni jezik se namreč razlikuje od zapisanega in je tudi bolj svoboden. Govornik ne sme dopustiti, da se bi poslušalci dolgočasili, temveč je dobro, da v povedano vključi tudi kaj duhovitega (šalo, anekdoto), opazko, komentar, aktualizacijo in se odziva skladno s počutjem poslušalcev, ki so lahko odzivni ali neodzivni, se pravi se jim prilagodi. Pri govoru naj seveda pazi, da besed ne ponavlja, saj lahko to izpade moteče.

Danes so zelo uveljavljene in pogoste šole javnega nastopanja, ki pa so v veliki meri zagovornice spektakla in na vsebino v resnici ne dajo veliko. Dejstvo je, da ni poglavitnega pomena, koliko časa govorec posveti pripravam na nastop, temveč to, koliko se s temo v resnici pozna in kako globoko je njegovo znanje ter povezanost s temo. Pomenljive informacije pa je smiselno zapisovati na tablo.

Prosojnice so bolj kot poslušalcu namenjene govorcu, saj mu pomagajo smiselno zaokrožiti svojo predstavitev in ga opozorijo na izpostavitev pomembnejših točk. Težava pa je, ker lahko s tem pozornost poslušalcev s sebe preusmeri na prosojnice, da le-ti sledijo le alinejam.

Stvari tako memoriziramo samo seznamsko in dejansko se ne ustvari pravo razumevanje in posledično znanje.

Zato je pri sestavljanju prosojnic dobro upoštevati nekaj osnovnih vodil. Nanje ne kopiramo neskončno dolgih tekstov, ampak samo posamezne ključne besede, ki nas vodijo, predvsem pa grafe, tabele, fotografije, zraven pa tudi povezave do posnetkov in spletnih strani, da je predstavitev razgibana, obenem pa vse to ne bo preveč kričeče in moteče, saj utegne odvračati pozornost od bistva.

Ker pa je to težka naloga, se je zelo uveljavil japonski model pečakuča, kjer predstavitve trajajo le šest minut in vsebujejo le 20 prosojnic, kjer za vsako porabimo le 20 sekund. Za ohranjanje pozornosti in prodorno ter učinkovito sporočilo je to idealno.

Vizualizacija[uredi]

Poleg prosojnic obstaja tudi mnogo zanimivih alternativnih načinov za predstavitev neke teme.

Prva je gotovo fotografija. Sicer so predvsem v preteklosti obstajale kritike na račun tega - na primer slikovnega gradiva v učbenikih, stripov, filma -, saj gre za pasivizacijo uma. Dekodiranje slikovnega sporočila namreč ni tako zelo zahtevno kot dekodiranje besednega sporočila, zato je takšen način sporočanja še danes zapostavljen.

Digitalizacija je tista, ki je zaslužna za razmah fotografije, in čeprav je danes močno prisotna, je v znanstvenih krogih še vedno zapostavljena.

Fotografije za razliko od besedil ne sodijo pod skupno last, temveč pripadajo strogo samo tistemu, ki je pritisnil na sprožilec, zato je vselej prisotna oznaka BY (priznavanje avtorstva). Ime izpustimo le, če se je avtor podpisal z vzdevkom, sploh pa če gre za t. i. "obrtniške posnetke".

Najuporabnejše so fotografije v zbirki Wikimedijina Zbirka (Commons), kjer imajo fotografije licenco cc. Uporabljamo jih v drugih Wikijih.

Zaradi zadrte zakonodaje na področju avtorstva pa žal ni dovoljeno, da bi se objavljalo fotografije kipov, slik in drugih stvaritev, razen če so avtorji že 70 let mrtvi. Malo lažje je z naslovnicami knjig.

Težko je tudi z objavo fotografij slavnih oseb, saj večinoma niso prosto dostopne, čeprav jih je na internetu na kupe.

Z zalogo javno dostopnih fotografij bi bil fotografski ceh oslabljen in bi v tem smislu dosegli svoje.

Žalost je, da smo pri vsem tem bolj papežki od papeža. V resnici si pljuvamo v lastno skledo, čeprav po drugi strani tudi druge skrajnosti ne zagovarjam.

Oblika vizualizacije je tudi infografika, bistvo katere je predstaviti veliko količino podatkov na pregleden slikoven način.

Sledijo tabele, ki prispevajo k preglednosti informacij. Tudi v Wikijih obstajajo možnosti za ustvarjanje različnih tabel.

Ker vid od vseh čutov prinaša največ informacij, si je pri predstavitvah dobro in koristno pomagati tudi z grafi in tu je možnosti skoraj nešteto. Grafe je v Wikije smiselnok vstavljati kot slike iz programa Excel, nekaj pa jih znajo narisati tudi sami.

Ko se je Marja Boršnik ukvarjala s Tavčarjem, je začutila potrebo po zemljevidu, ki je tudi danes način predstavljanja podatkov.

Zanimivi pa so tudi besedni oblaki, ki jih lahko med drugim ustvarimo s programom Voyant tools.

Iskanje[uredi]

Računalnik nam je lahko v veliko pomoč pri iskanju informacij, saj gre danes tu za domala neobvladljive sisteme. V spletišču Cobiss so avtorji denimo vodeni pod številkami. ORCID je prostodostopni sistem, ki pri tem pomaga. Gre za enega izmed mednarodnih oblik standardne identifikacije imen.

ISBN je številka, ki je namenjena identifikaciji knjižnih objav, ISSN preriodiki, DOI pa spletnim objavam. Pri ISBN-ju gre za trimestne številke, ki jih določi osrednja nacionalna bibliografska inštitucija. Predponi sledi številka za državo oz. jezik (za slovenske knjige 961), založba (npr. 237 za Znanstveno založbo FF), naslednje tri so namenjene knjigi znotraj založbe, zadnja pa je kontrolna cifra. Vse to se nahaja na hrbtni strani platnic.

UDK[uredi]

Pomeni univerzalno decimalno kvalifikacijo in ta številka delo uvršča na ustrezno strokovno področje in sicer:

  • 0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije
  • 1 Filozofija. Psihologija
  • 2 Teologija. Verstva
  • 3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje
  • 5 Matematika. Naravoslovje
  • 6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika
  • 7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport
  • 8 Jezik. Književnost
  • 9 Geografija. Biografija. Zgodovina

Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije: Literarne vede imajo šifro 6.07.

Slovenski Statistični urad (KLASIUS): slovenski jezik s književnostjo 2231, primerjalna književnost 2253

Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti (CERIF - CERCS): 1

Klasifikacija FOS 2007: 6.2

DOI[uredi]

Pomeni Digital Object Identifier oz. digitalni identifikator objekta. Je koda, ki služi za označevanje spletnih objav za lažji in trajnejši dostop do znanstvenih podatkov, obenem pa prispeva k njihovi večji videnosti, čeprav se vse bolj porajajo dvomi, ali je v času, ko je internet zastonj in res vse bolj prijazen, to sploh še smiselno.

COBISS ID[uredi]

V Sloveniji se uporablja za identifikacijo publikacij. Tako je opremljena vsaka registrirana objava.

Podatki in podatkovne zbirke (dLib)[uredi]

Podatki so osnovni elementi informacije.

Do le-teh je bilo vselej težko priti in še danes jih mnogi ljubosumno čuvajo, čeprav število podatkovnih zbirk, ki so prosto dostopne, narašča, na primer Fran, Wikipedija, dLib, Nova beseda, Gigafida, Cobiss, Slovenska biografija ...

Najstarejša in najobičajnejša oblika podatkovne zbirke je bibliografija.

Seznami[uredi]

So zelo priročen način zapisovanja, saj vzgajajo k disciplini in jedrnatosti.

Živimo v dobi seznamov, ko vse dojemamo zgolj kot dopolnjujoči se seznam, le-ti pa nosijo tudi močno sporočilo neskončnosti. Stvari tako ne dojemamo več seznamsko, temveč zgodbeno. K temu so najverjetneje pripomogla tudi spletna kazala.

Obvladovanje seznamov, s pomočjo katerih kategoriziramo prav vse, pa brez računalnikov najbrž ne bi bilo mogoče.

Digitalna humanistika[uredi]

Najlažje bi jo opisali kot empirično literarno vedo s pomočjo računalnika. Gre torej za mejno območje, kjer se stikata dve kulturi: digitalna in humanistična.

Pojem literarna veda se s tem izgublja, pojavljata pa se izraza literarne in kulturne študije ali z izrazom medijske kulturne študije.

Digitalnih humanistov (izraz se je prvič uporabil leta 2001) je v razmerju do ostalih le 10%, a lahko pričakujemo, da bo ta odstotek naraščal, saj bo računalnik počasi ostal edini način za proučevanje literature. Digitalna humanistika in humanistika vseeno ostajata ločeni in se med sabo ne povezujeta.

Znotraj digitalne humanistike se nahaja tudi nova veda kulturomika. S pomočjo računalnika se obvladuje bazo podatkov 5 milijonov digitaliziranih knjig in proučuje dinamiko kulturnih pojmov in pojavov skozi stoletja v sedmih največjih jezikih.

Digitalne humaniste danes skrbi predvsem prosta dostopnost, nenehna dosegljivost, javno recenziranje ter popularizacija znanosti. Podeljujejo se tudi DH-nagrade.

Predmeti raziskovanja digitalne humanistike temeljijo na ravnanju so podatki (zajem, obogatitev, analiza, interpretacija, razpečevanje in hranjenje, kolaboracija in meta DH-dejavnosti).

Digitalna humanistika je organizirana v organizacijo ADHO, v Evropi pa v organizacijo EADH. Slovenci svoje krovne organizacije nimamo, smo pa vključeni v DH-projekte kot na primer DARIAH in CLARIN. Do leta 2014 je bilo digitaliziranih približno 18% vseh obstoječih knjig.

Digitalno humanistiko je v Nemčiji že mogoče študirati, v Sloveniji pa še ne, čeprav gre za hitro razvijajoče se področje, ji je vitalna na področju inštitucij, projektov, štipendij, služb, publikacij, spletišč ...

V Sloveniji se na tem področju vseeno kar precej dogaja: oblikovanje konkordančnih slovarjev in besedilnih korpusov v jezikoslovju in podatkovnih zbirk v literarni vedi, digitalizacija vsebin, spletišče Zbirka slovenskih leposlovnih besedil, Digitalna knjižnica Slovenije (dLib), študentski projekt Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru, Slovensko leposlovje na spletu (2010), elektronske znanstvenokritične izdaje slovenskega slovstva, Videolectures ...

Obeti za prihodnost prav tako zvenijo lepo: javna dostopnost laikom prijaznih orodij za analizo besedil in besedilnih korpusov in njihovo rutinsko uporabo (konkordančnik, črkovalnik, prevajalnik in sintetizator govora, program za določanje žanrov, motivov, tem in avtorstva, pomoč pri lociranju dogajališč, statistična orodja in programi za prezentacijo konstelacije oseb in dogajalnih shem).

Empirične metode[uredi]

Empirično pomeni izkustveno, kar pomeni, da so bili rezultati pridobljeni z opazovanjem ali pa z eksperimentom. Njegovo nasprotje je teoretično oz. teoretični pristop. Empiričen izhaja iz faktov, zato je induktiven, teoretičen pa iz konceptov, zato je deduktiven.

Bistvene lastnosti empiričnosti so: pridobivanje materialnih dokazov (podatkov) z eksperimentiranjem in opazovanjem, merjenje podatkov ter preverljivost meritev.

Ti pristopi so v humanistiko prišli iz matematike, jezikoslovja, informacijskih in komunikacijskih tehnologij, tržnih raziskav knjige itd.

Tako pridobljeni podatki so lahko zelo koristni in v veliko pomoč.

V vezi s tem se je uveljavil izraz preštevalna ali kvantitativna literarna zgodovina.

Programi[uredi]

Najdemo jih na seznamu DIRT (Digital Research Tools) in obstaja jih nešteto za različne namene. Pri vajah smo denimo uporabljali Voyant tools za besedilno analizo.

Projekti, revije[uredi]
  • Glottometrics. RAM-Verlag: Quantitative linguistics, 2001-.
  • Empirical Text- and Culture Research. RAM-Verlag: Quantitative linguistics.
  • German historical novel. Uni Innsbruck. Ur. Kurt Habitzel in Günter Mühlberger, 1997.
  • Literary Lab. Stanford University. Ur. Franco Moretti. 2010-.
  • Digital Studies / Le champ numérique. Kanada, 1992-.
  • TextGrid – virtualno raziskovalno okolje na univerzi v Göttingenu.
  • TUSTEP – programski sistem za obdelavo besedil na univerzi v Tübingenu.
  • Tapor – spletišče za besedilno analizo, Univerza v Alberti, Kanada.
  • Europeana – evropska digitalna knjižnica (Europeana na Wikipediji).
  • Gutenberg – najstarejša digitalna knjižnica (projekt Gutenberg).
  • OpenLibrary – knjižnični projekt Aarona Swartza in Internet Archive (Open Library na Wikipediji).
  • Perseus – projekt digitalne knjižnice antičnih besedil (ZDA).
Računalniško jezikoslovje[uredi]

Skozi oči računalniškega jezikoslovca je leposlovje posebna oblika podatkov, ki bi jo bilo treba ločeno obravnavati.

Tako je zanje na primer zanimivo iskanje po leposlovju, povzemanje zgodb, razlikovanje med literaturo in drugimi vrstami pisanja, identifikacija in analiza literarnih žanrov, slogovno razvrščanje besedil in pripisovanje avtorstva analiza bralčevih čustvenih odzivov, analiza konstelacije oseb oz. njihovega socialnega omrežja, računalniško modeliranje pripovedi, računalniška naratologija in folkloristika, generiranje literarnih pripovedi, dialoga oz. poezije, oblikovanje priporočilnih seznamov ...

Slovarček[uredi]

  • disambigvacija - razločitev pomenov
  • informacija - kar se o določeni stvari pove, sporoči; obvestilo, pojasnilo
  • intenca - namen, težnja, nagnjenje, usmerjenost
  • konciznost - jedrnatost
  • konstituirati - narediti, da kaj nastane in prevzame določene funkcije
  • kredibilen - vreden zaupanja
  • pragmatičnost - lastnost, značilnost človeka, ki podreja svoje prizadevanje, ravnanje trenutnim razmeram, praktični uporabnosti, koristi ali pojav, da kdo podreja svoje prizadevanje, ravnanje trenutnim razmeram, praktični uporabnosti, koristi
  • repozitorij - prostor na strežniku za shranjevanje in dostopanje do datotek
  • siže - snov ali tema/posebna ureditev fabulativnih dogodkov/nikoli razrešena pravda o tem, ali bomo liriko, epiko in dramatiko spravljali pod zbirni termin zvrst ali vrsta
  • socialna/kulturna paradigma - socialni/kulturni vzorec
  • spletišče - spletno mesto, ki več spletnih strani, navadno nameščenih na enem strežniku, povezuje v celoto
  • sublimen - vzvišen, plemenit
  • subtilen - nežen, občutljiv, žlahten
  • tavtologija - opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena, istorečje

Ob prelistavanju Slavistične revije[uredi]

Tiskana knjiga je vedno skrivala poseben čar. Med platnicami so strani včasih že povsem rumene, včasih še povsem sveže bele, knjiga je nekaj, kar potuje med generacijami in nas povezuje. Tudi zaupam najbolj prav knjigi. Tako mi je že dve leti nazaj, ko sem pripravljala raziskavo, v roke prvič prišla Slavistična revija. Prelistala sem, kaj izpisala, si označila strani, pa čeprav moram na tem mestu priznati, da mladi danes nismo navajeni znanstvene literature, saj vse preveč radi posegamo po poljudno napisanih virih, zaradi česar mi je bilo tudi branje člankov v Slavistični reviji poseben izziv.

Ko danes po dveh letih zopet odpiram povsem nov izvod revije in se pred mano odprejo nova poglavja iz človeškega znanja, sem temu dosti bližje kot pred dvema letoma. Platnice so prijetno mehke, diši po svežem tisku. Osebno sem bolj naklonjena knjižnim "starinam", ki so šle že skozi mnogo dlani, a vedno znova si moram priznati, da ima tudi sveži tisk svoj poseben čar, sploh potem, ko sem vsa svoja gimnazijska leta preživela v šolski "tiskarni" ob tiskanju glasil. Ja, tudi sveže lepo diši in vse bolj se zavedam, da me bo to še zelo dolgo spremljalo, kajti znanost je sveža in raste ravno iz svežine.

Marián Milčák: K premeni subjekta v sodobni poeziji (na primeru Zbigniewa Herberta in Rudolfa Juroleka)[uredi]

Povezava do publikacije: [1]

Pesniška sredstva v sodobni literaturi pogosto mejijo na absurd oziroma so del njega. Članek predstavlja drobce iz poljske in slovaške poezije, na primeru katerih pokaže prehod od navadnega subjekta (v smislu jaz) v tako imenovani hipostazirani subjekt, kjer "jaz" ni več "jaz", temveč se vsa identiteta posameznika spremeni v nek drug, bolj osnoven oziroma celo primitiven izraz.

Na primeru poljskega pesnika Zbigniewa Herberta vidimo, da v svoji poeziji namesto besede "jaz" v povezavi z Descartesovim izrekom "cogito ergo sum", ki dokazuje posameznikovo eksistenco, uporabi zvezo "Gospod Cogito" oziroma v izvirniku "Pan Cogito" ("pan"="gospod"). Avtor se v določenih pesmih seveda tudi vrača h klasičnemu subjektu v smislu "jaz", "ti" itd., vendar je pogosto uporabljen prav "Pan Cogito". V bistvu gre za nezaupanje in odmik v moralno povsem nedelujočega človeka prejšnjega stoletja, ki jo lahko razumemo tudi ironično, namreč, da se avtor norčuje iz razuma.

Avtor se po eni strani poskuša Cogitu približati, po drugi strani pa se od njega nenehno distancira. Sam princip Gospoda Cogita je zapleten, kot je zapleten tudi človeški značaj, ko se nenehno odločamo med strahom in pogumom, kot pa kaže pesem, stoji Gospod Cogito na dveh neenakh nogah in prav tako koleba med tema dvema skrajnostima. Na eni strani je leva noga, ki je krasno raščena, le nekoliko prekratka in predstavlja pogum, ki pa se iz ljubezni do življenja noče izpostavljati, na drugi strani pa desna noga, ranjena in brazgotinasta, plemenito toga in se posmehuje nevarnosti - to je strah. A Gospod Cogito vseeno gre in hodi po obeh nogah čez ves širni svet.

Vse to temelji na avtorjevem izkustvu iz totalitarnih režimov, ko je človek izpostavljen dvojnemu napadu, ko so poniknila merila in je zavladala laž, oblast nad besedami pa je dobil denar. Gre za neke vrste kritiko razuma in subjekta, ko je prevzemanje odgovornosti tisto, česar ni nihče zmožen. In prav to se je zgodilo na Poljskem.

Medtem ko se znanost razvija z bliskovito hitrostjo, duhovne razsežnosti stagnirajo, če ne celo nazadujejo. Na to se navezuje pesem "Pan Cogito myśli o krwi". Gospod Cogito se na tako imenovani "mejni situaciji" pokaže kot živo bitje in spet se v negotovi preizkušnji "prestopa z ene noge na drugo", se pravi je subjekt preizkušnje.

Bolj kot to pa so zanimive pesmi, v katerih ima Gospod Cogito vlogo "analizirajočega subjekta".

Bistvo hipostaziranega subjekta je, da mu avtor s tem, ko subjekt prestavi v tretjo osebo, omogoči, da je v bralčevi fantaziji bolj odprt, konkreten in oprijemljiv kot klasičen subjekt "jaz". Omogoča tudi skrivnost, aluzijo, simbol, seveda pa to ne pomeni, da na kakršen koli način presega tradicionalni subjekt.

Vsi tovrstni teksti do sedaj so bili obvladljivi, pogosto celo vrhunski dosežki. Ti subjekti imajo običajno netipična imena s konotacijsko globino, včasih imajo poudarjene določene poteze, ki bralcu samo pomagajo, da si jih lažje predstavljajo in v mislih materializirajo. Bistveno pa je, da so vselej v tretji osebi in da je povsem avtonomen, se pravi da lahko nanj gledamo kot denimo na avtorjevega partnerja.

Ne gre za to, da bi bilo to bitje mehanizirano ali pa da bi bilo karkoli o njem izmišljenega. Pravzaprav gre za "zelo nestalen in dinamičen fenomen".

Lirski subjekt, ki v delih spreminja svojo podobo, lahko kaže na identiteto Iskalca, primer za to je slovaški pesnik Rudolf Jurolek, ki pesmi vključuje Iskalce. Iskalec je tu ena od možnosti, ki pa ni nikoli nezmotljiva, hipostazirani subjekt pa se pomnoži in zazveni več gledišč in glasov. Gre za relativizacijo subjekta, njegovo pomnožitev.

Bistvo članka pa ni ustvarjanje nove tipologije lirskega subjekta, temveč poskuša odkriti, kako se s pomočjo hipostaziranih subjektov izraziti tako, da bo umetniško delo bolj prepričljivo in učinkovito.

Slovarček pojmov[uredi]

  • hipostazírati - spremeniti kaj v osnovo, podstat

== Brskanje po arhivu SlovLita

28. marca 2005 Matjaž Zaplotnik obvešča, da bodo 29. marca v Jazz klubu Gajo večer oddaje Knjiga mene briga, ki ga bodo posvetili 200-letnici rojstva pravljičarja Hansa Christiana Andersena. On tem danskem pisatelju bosta spregovorila Jože Hudeček in Nina Kokelj, dogodek pa bo moderirala Katja Žulc.

Naprej obvešča še, da se bo na taisti dan v paviljonu Jurček na gospodarskem razstavišču pričela tudi pregledna prodajna razstava tujih knjig KNJIŽNI LABIRINT 2005, ki jo organizirata knjigarna Rimljanka in Študentska založba. Razstavljene bodo knjige, ki so izšle v preteklem letu pri najpomembnejših svetovnih založnikih, in so z različnih področij.

Slovenski literarni zgodovinarji[uredi]

Filozofska fakulteta[uredi]

  • Ivan Prijatelj (FF 1919-1935) - profesor zgodovine novejšega slovenskega slovstva, uvedel razločevanje med tremi pojmi: slovstvo, književnost in literatura, Kulturna in politična zgodovina Slovencev
  • France Kidrič (FF 1921-1948) - profesor za starejšo književnost, tudi PK, med ustanovitelji SAZU (1938), PREŠERNOSLOVEC (monografija Prešeren)
  • Anton Ocvirk (FF 1937-1948) - ur. LZ, utemeljitelj PK, 1936 - Teorija primerjalne literarne zgodovine = tretja monografija PK na svetu, uredil in komentiral pesmi Srečka Kosovela, ZD, 100 romanov, Literarni leksikon
  • Marja Boršnik (FF 1948-1964) - realizem, naturalizem, moderna, uredila Aškerca in Tavčarja, Pregled slovenskega slovstva, Alojz Gradnik, oblikovala svojo literarnozgodovinsko metodo
  • Anton Slodnjak (FF 1950-1959) - predvsem Levstik, Prešeren, Cankar, Levstik, Zgodovina slovenskega slovstva, trilogija profesorskih romanov
  • Boris Paternu (FF 1951-1997) - prešernoslovec, 19. st., povojna slovenska lirika, pesništvo upora, knjige o slovenski literaturi v celoti
  • France Bernik (FF 1951-1957) - cankaroslovec, interpretativna šola = poudarjanje umetniškega dela, doktorat iz Simona Jenka, lirika v času realizma, ZDSPP Simon Jenko
  • Franc Zadravec (FF 1958-1997) - doktorat iz Miška Kranjca, prvi literarni zgodovinar, ki se je ukvarjal s še živim avtorjem, novejša SK od naturalizma in simbolizma dalje, Kranjec, Murn, Župančič, Gradnik, Grum, Kosovel, monografija o Josipu Vidmarju, zgodovina slovenskega slovstva z Jožetom Pogačnikom, ekspresionizem, sodobno slovensko romanopisje
  • Matjaž Kmecl (FF 1960-1997) - doktorat "Uvod v razlago sodobne slovenske novele", dramatik, pisec radijskih iger, politik in publicist, planinska literatura, pripovedna proza (Od pridige do kriminalke), doktorat iz novele, Mala literarna teorija, 1000 let slovenske literature
  • Helga Glušič (FF 1961-1997) - interpretativna metoda, doktorat iz Cirila Kosmača, izseljenska književnost, slovenska mladinska književnost, esejistika in literarna kritika, novejša (socialni realizem) in sodobna pripovedna proza, sodobno romanopisje
  • Jože Koruza (FF 1964-1988)- doktorat iz Pisanic, monografija Valentin Vodnik, raziskoval Prežihovega Voranca in Slavka Gruma, starejšo slovensko književnost in slovensko dramatiko, gledališki kritik, ZDSPP Prežihov Voranc
  • Tone Pretnar (FF 1972-1974 in 1979-1991)- verzologija, starejša književnost (do Prešerna), doktoriral v Varšavi z dizertacijo Mickiewicz in Prešeren, prevajal iz poljskega, češkega, ruskega, litovskega in angleškega jezika, ZD Alojz Gradnik (z Miranom Hladnikom)
  • Miran Hladnik (FF 1979) - uvaja zanimanje za uporabo računalniških metod, od 1999 moderira diskusijski humanistični forum Slovlit, od 1995 = Novice oddelka za slovenske jezike in književnosti, ureja wikipedijo, wikivir, wikiverzo ...
  • Irena Novak Popov (FF 1987-1997)- slovensko pesništvo upora, sodobna slovenska poezija (magistrska naloga iz primerjave podob vojne pri Župančiču in Kocbeku), Šalamun
  • Marko Juvan (FF 1986) - raziskovalec na SAZU-ju, vodja inštituta za SJ, literarna teorija - medbesedilnost, parodija, metode interpretacije, predava literarno teorijo, razprave o sodobni slovenski poeziji in slovenski književnosti 19. in 20. stol., recenzije številnih literarno-teoretskih del, Prešeren
  • Boža Krakar Vogel (FF 1986) - didaktika slovenske književnosti, kako je treba književnost učiti
  • Igor Grdina (FF 1989) - starejša slovenska književnost
  • Aleksander Bjelčevič (FF 1992) - doktorat: Kettejev, Murnov in Župančičev verz, verzologija, Stritarjev esej, starejša in novejša SK, zgodovina verza
  • Igor Saksida (FF 1992) - sodobni slovenski roman, mladinska književnost, danes Pedagoška fakulteta v Ljubljani
  • Peter Svetina (FF 1995) - slovenska mladinska književnost, danes v Celovcu
  • Alojzija Zupan Sosič (FF 1998) - sodobni slovenski roman, slovenska književnost 20. stoletja v primerjalnem kontekstu (modernizem in postmodernizem), slovensko ljubezenska poezija (Ljubezen in erotika v sodobni slovenski poeziji), teorija pripovednega besedila in proznih žanrov ter teorija spola in spolne identitete
  • Mateja Pezdirc Bartol (FF 1998) - sodobna slovenska dramatika, slovenski gledališki portal SiGledal, pregled slovenske dramatike, teorija drame ter mladinska književnost
  • Alenka Žbogar (FF 1998) - literarna didaktika, kratka proza
  • Urška Perenič (FF 2009) - empirija v literarni vedi
  • Dušan Pirjevec
  • Janko Kos
  • Janez Vrečko
  • Boris A. Novak
  • Vid Snoj
  • Matevž Kos
  • Evald Koren
  • Lado Kralj
  • Tomo Virk
  • Tone Smolej
  • Vanesa Matajc

FF MARIBOR[uredi]

  • Miran Štuhec
  • Silvija Borovnik
  • Jožica Čeh
  • Blanka Bošnjak
  • Darja Pavlič
  • Jože Pogačnik

ZRC SAZU[uredi]

Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede

  • Marko Juvan - lit. teorija: intertekstualnost, kanon, parodija, Prešeren, teorija literarnega zgodovinopisja
  • Darko Dolinar - uredništvo, pozitivizem, hermenevtika
  • Marijan Dović - kanon, vrednotenje, empirične in sistemske obravnave; pisatelj, avtorstvo; jazz
  • Marjan Dolgan - Pregelj, naratologija, ekspresionizem, uredništvo antologij, Kosovel
  • Matija Ogrin - starejša slovenska književnost, elektronske znanstvenokritične izdaje, literarno vrednotenje, urednik ZDSPP
  • Alenka Koron
  • Jola Škulj
  • Luka Vidmar
  • Jernej Habjan

Drugi inštituti

  • Marko Terseglav - ljudske pesmi
  • Marija Stanonik - folkloristika
  • Primož Jakopin - besedilni korpusi
  • Vado Nartnik
  • Janja Žitnik - izseljenska literatura
  • Igor Grdina - starejša slovenska književnost

SAZU[uredi]

Tujina[uredi]

  • Henry Cooper - prešernoslovec
  • István Lukács - Kralj Matjaž
  • Bożena Tokarz - poljsko-slovenska književna razmerja (Krzysztof Kamil Baczyński in France Balantič, Adam Mickiewicz in France Prešeren), tipološke vzporednice in razhajanja med sodobnimi poetikami glede na odnos do tradicije 19. in 20. stoletja, literarne tokovi, slogi in zvrsti (pesniški konstruktivizem Srečka Kosovela)
  • Emil Tokarz - jezikoslovec!
  • Zvonko Kovač - hrvaški slovenist, interkulturna literarna zgodovina, vodja Katedre za primerjalno zgodovino južnoslovanskih književnosti
  • Zdzisław Darasz - Problemi narodne avtoidentifikacije v slovanski kulturi in literaturi, navdušil se je nad modernističnimi avtorji (Cankar, Kette, Murn, Župančič)
  • Peter Svetina (FF 1995) - slovenska mladinska književnost, danes v Celovcu
  • Janko Lavrin - prevajalec iz slovanskih in nekaterih drugih jezikov, lektorat za slovenščino v Nottinghamu, London, Norveška, Rusija, dopisoval si je s Slodnjakom in Gradnikom, Lavrinova diploma, nagrada Društva slovenskih književnih prevajalcev
  • Peter Scherber
  • Juraj Martinović
  • Bojana Pantović-Stojanović
  • Aleksander Isačenko

Drugi[uredi]

  • France Pibernik - prepovedana literatura
  • Aleš Debeljak
  • Dimitrij Rupel

Slovenska tipkovnica[uredi]

  • VNAŠALKA = ENTER
  • DVIGALKA = SHIFT
  • KRMILKA = CTRL/CONTROL
  • IZMENJALKA = ALTERNATE/ALT
  • VRAČALKA = BACKSPACE
  • UBEŽNICA = ESCAPE/ESC
  • BRISALKA = DELETE/DEL