Uporabnik:Linda Vehar

Test 12. 2. 2021

--Veharlinda (pogovor) 08:08, 12. februar 2021 (CET)

1. To je France Bernik in France Pibernik (pesnik, pisatelj, esejist). 2. Janez Vehar. Hladna valjarna Bela: Osnove avtomatske regulacije. Jesenice: Železarna Jesenice, 1975. COBISS 3. To je dvigalka. 4. Zakon o varstvu osebnih podatkov.

O Novi pisariji

Uvod

nadaljuje, dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik (1990-2002)
namen standardiziranje strokovnega pisanja med slovenisti, lit. zgodovinarji, humanisti itd.
strokovno pisanje, ki se iz papirja preseli na zaslon, kliče po radikalni prenovi
sprva načrtovan naslov Nova pismenost

izraz pismenost nekoč (Vodnikove knjige, 19.st.) pomenil slovnico, danes znanje branja in pisanja, še sodobnejši pomen 'znanje, poznavanje česa sploh'
izpostavljena dopolnjevanju iz strani uporabnikov
omogočen vpogled v historiat nastajanja
princip hitrega nastajanja

Kam z avtorjem

glavni avtor Miran Hladnik
vprašanje o vpisu avtorja na naslovnico
vprašanje datuma izdaje

Prešernova Nova pisarija

naslov nanašajoč na Prešernovo satirično pesnitev Kranjska pisarija (2. zvezek Kranjske čbelce, 1831)
ena daljših Prešernovih pesnitev - 47 tercin, ironiziranje nasprotnikov (Kopitar, Metelko, Ravnikar, Paušek)

Pismenost

pismenost = obvladati znakovni sistem za komunikacijo
pojem prvotno namenjen privilegiranim posameznikom (religiozni teksti)
uvedba obveznega šolanja pismenosti prinese izgubo elitnega statusa, nepismena manjšina velja za necivilizirano

nekoč poudarek na pisanju z roko, tipkanje ni pogosto, danes bistvenega pomena
več vrst pismenosti, specialne pismenosti značilne za določene panoge
splošna pismenost vključuje tudi komunikacijo prek računalnika, telefona
zaskrbljujoča ignoranca elektronske pismenosti, upor nesmiseln
sporočilo brez bralca je mrtvo

Informacijska družba

nadomešča starejšo industrijsko družbo
umik tiskane knjige

Wikiji

neprofitna organizacija Wikimedia
wikiwiki = ’res hitro’
vključenost uporabnika v urejanje informacij
vitalni in ogroženi jeziki
članki imajo oznako cc (creative commons), ki nasprotuje oznaki 'copyright'
ključna emancipatornost, kooperativnost, pluralnost, potrpežljivost

Wikiji in šola

Wikipedija - uporabno pedagoško orodje
2007 - študentski wikiprojekti ter vprašanje ohranitve namena, ki se ob tem pojavi
poznavanje književnosti z Wikipedijo ni več "samo sebi namen"
neprimerna kot spletna učilnica

Avtor

do 60. let 20. stoletja literatura usmerjena k avtorju, nato k besedilu
v 80. letih se veda usmeri k bralcu (povezava z demokratičnimi procesi)
meje so zabrisane

Motivacija za pisanje

problematika etično sprejemljivega pisanja, neetična piščeva dejanja
neprofesionalno pisanje = ignoriranje bralčeve dojemljivosti
pismenost na 4 področjih: vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno, publicistično oz. novinarsko

Izbira jezika

globalna javnost - angleščina, domača publika - slovenščina
izkoriščanje slovenističnih interesov iz strani tujih založb
dvojezičnost v znanstveni literaturi (angleščina)
jezikovna in kulturna ignoranca angleških akterjev

Izbira teme

rast izbirnih možnosti
pomembna relevantnost (globalnost, kulturnozgodovinska pomembnost)

Vaje v pisanju

napotki za prepisovanje

Usoda avtorstva

avtorska zakonodaja
avtorji včasih sodili v elitni del družbe, zahtevali čim manj popravkov (še danes)

Soavtorstvo

utrjeno sodelovanje
ključno soglasno usklajevanje
vodilo je skupna dobrobit
soavtorska besedila opremljena z licenco cc

Pravila:

vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj
bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov
zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvarí same
zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre
soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo
ne poizveduj za avtorjem posega

Objavljanje

Slovar neznank

Domače naloge

Povzetek članka iz Slavistične revije

Izbrala sem si članek iz Slavistične revije (letnik 49, 2001) z naslovom Dve idejni strukturi v slovenski krajši pripovedni prozi po letu 1980 avtorja Mirana Štuhca. V članku se posveti analizi obeh idej, ki prevladujeta v kratki prozi po 1980. Ob tem kot primer navede več avtorjev in njihovih del, ki odražajo dano idejno strukturo. Primerjal je naslednje avtorje: Andreja Blatnika (značilen racionaliziran slog pisanja, najpomembnejši predstavnik kratke proze), Draga Jančarja, Rudija Šeligoja (preplet tradicionalnih in modernih slogovnih elementov), Marka Kravosa in Marjana Tomšiča (fokalizacija skozi otroka, sožitje med posameznikom, naravo, kolektivom). Vsakemu od navedenih avtorjev določi svojo idejno strukturo, v povezavi s tem nekaj besed nameni tudi pisateljevemu slogu pisanja in okoliščinam nastajanja dela. Idejno torej loči dela, ki opisujejo človekove bivanjske krize, razpotja, prevladujoč motiv obupa in na drugi strani pozitivo oziroma voljo do življenja, vztrajnost in prepričanost v dobro. Zaključuje z vprašanjem o statusu subjekta – je stanje oziroma status, v katerem se subjekt prepozna, dejanski odraz tedanjega življenja in njegove vloge v njem ali gre le za njegovo (pravzaprav avtorjevo) izkrivljeno predstavo realnosti.

Povzetek članka iz revije Jezik in slovstvo

Iz revije Jezik in slovstvo sem si za domačo nalogo izbrala članek o prozi Ivana Cankarja avtorja Mirana Kosa. Cankar, nadvse pomembno ime slovenske literature, pa tudi tedanje politike in kulture, kot prozaik sicer ne ustreza idealom epskega pripovedništva, temveč izstopa na svoj, izviren način. Tovrstne proze pred njegovim ustvarjanjem praktično ne najdemo, vzporednico lahko postavimo le s Trdino, ki je Cankarja navdihnil predvsem na področju motivike in deloma sloga. Z nastajanjem njegovega opusa pa raste tudi zunanje zanimanje za distinktiven slog, ki ga v delih uporablja, znatno vpliva na slovenski ekspresionizem, v nekaterih aspektih tudi na socialni realizem. Kaj so torej razločevalni faktorji, ki Cankarja ne uvrščajo k ostalim sodobnikom? Avtor v odgovor navede tri momente: Cankarjeva osebnost, odražajoča neskladje med čutnostjo in čustvenostjo, razumom in domišljijo ter telesnostjo in duhovnostjo, sledijo ji spremembe in prelomi, ki jih prinaša prehod iz 19. v 20. stoletje ter s tem pojav novih sil iz proletarskih okolij in kot tretji, po avtorjevem mnenju najpomembnejši moment - vpliv evropske književnosti in filozofije iz časa fin de siecla. Pod vplivom evropskih spodbud je tako Cankarjeva literatura sčasoma postala "ogledalo njegove duše, izraz njenega čustveno-moralnega doživljanja". Zanimivo je tudi razmerje med Cankarjevo daljšo in krajšo prozo - romana mu namreč ni uspelo ustvariti, tudi njegovi ostali teksti s časom postajajo krajši. Značilna je tudi netipična struktura besedil, zakone objektivnega življenjskega dogajanja namreč zamenja z razvrščanjem dogodkov glede na čustveno vrednost (primer: Povest Hiša Marije Pomočnice, v kateri niza zgodbe o trpljenju in sanjarjenju bolnih deklic, zato jih postavi eno za drugo - simbolno podobni dogodki s centralnim čustvom).

Cankarjeva proza obsega vse od individualne (življenjska in duhovna biografija, problematika bolnih, psihično in fizično prizadetih), socialne (trški, kmečki, velemestni proletariat) do kolektivne motivike (tedanje kulturno-zgodovinske značilnosti slovenskega naroda).

Prisotni so trije pripovedni tipi: satirični (Gogoljev vpliv), psihološko-analitični (Dostojevski, Tolstoj, Čehov) in idejno-emocionalni. Njegova dela so sicer zmes vseh pripovednih tipov, med katerimi bolj ali manj naravno prehaja. Kljub mnogim členitvam pa njegov opus vendarle druži temelj - njegov odnos do sveta, njegov svetovni nazor. V začetku se v delih sicer pojavljajo neodločna protislovja, sčasoma pa svoja stališča izoblikuje in se definira kot zagovornik antinietzschejanstva. V tem duhu svoja dela usmeri v poveličevanje šibkosti, uboštva ter proglaševanje le-tega za najvišjo etično in moralno vrednoto. Kot znak izčrpanosti se leta 1910 v njegovih delih spet pojavljajo protislovja, saj v tem času prestaja moralno krizo. Zaveda se namreč krivice, ki jo je nemočnim in šibkim povzročal, in neskladja njegovega delovanja z njegovo filozofijo.

Avtor ob koncu ocenjuje, da je bil Cankar torej pomemben člen pri uveljavljanju slovenske proze na evropski ravni, hkrati pa se zaveda problematičnosti njegovega subjektivizma, prisotne še dandanes.

Ciproš

Ko ciproš zacveti,
so naše frate rdeče:
tako iz rane speče
kdaj se pokaže kri.

Kjer rastel, zelenel
je gozd dreves košatih
in ptic v njem – nád krilatih –
je zbor brezskrben pel;

kjer búčal je vihar
skoz veje in vrhove
in poln moči njegove
bil svet je, vsaka stvar –:

tam frata zdaj leži;
le ciproš cvete rdeče:
kakor iz rane speče
pokaže zdaj se kri.

Avtor

Janko Glazer se je rodil 21. marca 1893 v Rušah. Tam je obiskoval ljudsko šolo in nato nadaljeval z gimnazijo v Mariboru. Že kot dijak je svoje zanimanje za poezijo kazal z zapisi v dijaškem listu Bodočnost. Študiral je slavistiko, germanistiko in filozofijo v Gradcu, vendar študija tam ni dokončal in se posvetil študiju naravoslovja na Dunaju. Kmalu se je vrnil v Gradec in si za novo smer študija izbral kemijo in prirodopis. V času prve svetovne vojne je napisal največ pesmi (večinoma s pohorsko tematiko). V Zagrebu se po vojni ponovno posveti študiju slavistike in germanistike in izdal svojo prvo pesniško zbirko Pohorske poti. Študij je dokončal v Ljubljani, kjer je leta 1922 tudi diplomiral. Služboval je kot suplent na mariborski klasični gimnaziji, nato kot knjižničar, pozneje tudi kot ravnatelj te iste knjižnice. Leta 1929 je izdal drugo pesniško zbirko Čas-kovač. Julija 1941 so ga z družino izgnali v Aranđelovac, od koder se leta 1945 bolan vrne v Ruše. Leta 1946 je izdal svojo tretjo zbirko O jesenskem ekvinokciju. Za izdajo je pripravil izbor Župančičevih pesmi, uredil Prešernove nemške poezije (1950) in izdal izbor slovenske ljubezenske poezije z naslovom Jaz in ti. Bil je sourednik Novih obzorij (1948 – 1950). 1953 je izšel izbor njegovih pesmi z naslovom Pesmi in napisi; 1963 je uredil Pesmi za otroke. Za svoje delo je leta 1968 dobil Prešernovo nagrado. Umrl je 2. februarja 1975 v Rušah.

O pesmi

Pesem sestavljajo štiri kitice, rima je v vseh oklepajoča. Skozi navidezno preprost motiv ciproša avtor izraža svojo bolečino in žalost ob smrti svojega sina med vojno. Frate ponazarjajo rano, ki mu je bila zadana, ciproš pa simbolizira kri. Rana se torej vedno znova odpira, nikoli se ne zaceli, prav tako kot pesnikov spomin na sina, ki je še vedno boleč, prinese mu težka, pesimistična čustva.

Viri

Janko Glazer. Wikipedija 14. maj. 2016.
Glazer, Janko. UKM.

Povzetek sporočila iz foruma SlovLit

Izbrala sem si sporočilo, objavljeno 18.7.2001, z naslovom Študij slovenščine na dunajski univerzi.

Avtor Vladimir Osolnik v sporočilu ostro obsodi postopno ukinjanje študijskega programa slovenskega jezika in književnosti na dunajski univerzi. V namen pogovora o univerzitetnem študiju in statusu slovenskega jezika in književnosti v Republiki Avstriji se je Osolnik udeležil sestanka, ki ga je sklical državni sekretar Ministrstva za šolstvo. Med drugimi se ga je udeležil tudi vodja sektorja za visoko šolstvo na Zveznem Ministrstvu, prof. dr. Sigurd Hoelinger. Tekom pogovora se udeleženci dotaknejo dejstva, da na Dunaju že nekaj deset let nimajo samostojnega rednega delovnega mesta za poučevanje slovenskega jezika in književnosti, v že ustaljeni praksi namreč poučujejo izključno gostujoči profesorji. Predstavniki dunajske univerze so ob tem napovedali, da se s koncem tistega študijskega leta na Dunaju zaključuje tudi izvajanje programa Slovenski jezik in književnost, kar je med slovenskimi udeleženci pričakovano povzročilo veliko ogorčenje. To potezo so potihem sicer pričakovali, kljub temu pa zaradi tega ni bila nič bolj sprejemljiva. Ukinitev programa bi s seboj namreč prinesla zmanjšanje možnosti za študij slovenščine na dodiplomski ravni, onemogočanje njene uveljavitve na akademski ravni in nenazadnje izrivanje slovenščine iz avstrijske prestolnice. Gostje so se na "protest" iz slovenske strani zagovarjali, češ da Univerza na Dunaju po avstrijski ustavi nima nikakršnih dolžnosti do Slovencev, ter s tem jasno nakazali, da je o ukinitvi programa pravzaprav že odločeno.

Iz narodoljubne plati vsekakor zagovarjam obstoj študijskega programa tudi izven Slovenije, kar bi vsekakor pustilo pozitivne posledice na področju prepoznavnosti in uveljavljenosti tako jezika kot države nasploh (mogoče kakšna zamenjava s Slovaško manj?).

Obenem razmišljam, da je to v primeru pomanjkanja interesa tamkajšnjih študentov za slovenščino na nek način smiselna poteza Avstrijcev, tudi ob tem pa se ne morem znebiti pomislekov in slutenj o političnem ozadju situacije v povezavi z vsem poznanim mačehovskim odnosom Avstrije do našega naroda.

Silva Trdina

Življenje

Silva Trdina, slovenska literarna zgodovinarka, znanstvenica, pisateljica, pedagoginja in prevajalka, tudi nečakinja Janeza Trdine, se je rodila 25. junija 1905 v Ljubljani. Odraščala je v uradniški, premožni družini z bratom in tremi sestrami. Obiskovala je nižjo klasično gimnazijo, nato učiteljišče, leta 1925 privatno maturirala na realki in nadaljevala s študijem slavistike, primerjalne književnosti, nemščine in italijanščine na ljubljanski univerzi. Študij je dokončala v Pragi in začela s poučevanjem na realki v Mariboru. Leta 1933 je prejela doktorski naziv, čez nekaj let pa odpotovala v Italijo na študij italijanščine. V letih 1945-1947 je službovala kot uradnica po manjših slovenskih krajih, nato je poučevala na poljanski gimnaziji, potem na učiteljišču oz. na pedagoški gimnaziji do upokojitve leta 1968.

Opus

V svoji ustvarjalni dobi se (že po široki izobrazbi sodeč) ni osredotočila le na eno področje, pisala je namreč tako avtorska dela, kritike, učbenike in priročnike kot tudi strokovne članke, ocene (predvsem v revije Ženski svet, Modro ptico, Ljubljanski zvon, Mentor, Slovenski jezik) ter prevode raznovrstnih besedil. Najbolj je poznana po književni teoriji Besedna umetnost, ki je doživela več ponatisov.

Viri

Silva Trdina. Wikipedija 7. februar. 2017.

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Zbirka Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je najstarejša in izjemno obsežna knjižna zbirka v slovenščini, do leta 2009 je zajemala kar 233 knjig zbranih del in 9 monografij (če izvzamemo nove izdaje in ponatise). Anton Ocvirk, ki je zbirko urejal od 1946 do svoje smrti, in France Bernik, ki je delo urednika opravljal do leta 2010, sta v njej izdala poglavitna dela slovenskih literarnih klasikov, z njunim poslanstvom pa nadaljuje sedanji urednik Matija Ogrin. V koraku s časom se modernizira tudi način objavljanja, besedila so namreč danes dostopna tako v fizični kot elektronski obliki. Prek spleta je tako dostopna tudi njihova brošura iz leta 2016, izdana ob praznovanju 70-letnice, istega leta pa je Jurij Jančič zbirko tudi likovno prenovil in na 32. Slovenskem knjižnem sejmu prejel nagrado za najbolje oblikovano leposlovno zbirko.

Literarni leksikon

Literarni leksikon je zbirka monografskih študij o glavnih vprašanjih literarne vede. Od leta 1979 do 2001 jo je v okviru zbirke Studia litteraria izdajal Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU v sodelovanju z DZS. Pobudnik za nastanek te zbirke je bil Anton Ocvirk, ob ustvarjanju se je zgledoval po nemškem Reallexikon der deutschen Literaturwissenschaft. Prvotna ideja zbirke je vključevala razlago literarnih pojmov po abecednem zaporedju, vendar je nato obveljala zamisel manj obširnega in toliko bolj detajlnega geslovnika, obsegajočega gesla, relevantna za slovensko literaturo. Analiza posameznega pojma se osredotoča na njegov zgodovinski vidik, tj. sprejem, preobrazba in vloga v slovenski literaturi. Obsega 46 zvezkov, od tega je prvih pet izšlo leta 1978, ostali so izhajali postopoma do leta 2001, ko je bila zbirka okvirno zaključena. Nekaj avtorjev iz zbirke: Janko Kos, Denis Poniž, Kajetan Gantar, Miran Hladnik, Katarina Bogataj - Gradišnik, Dimitrij Rupel, Marko Juvan itd.

Viri: Literarni leksikon