Uporabnik:Lenart Sušnik

Predstavitev

Mjau mjau

Prvi pretipk

Delavec

Zapiski iz Nove pisarije

uvod

Nova pisarija dopolnjuje priročnike za strokovno pisanje v slovenskem jeziku, ki so zaradi vse močnejšega pritiskanja digitalne dobe potrebovali prenovo.
Učbenik se bo ukvarjal z elementi moderne tehnologije, ki imajo opraviti s tradicionalno pismenostjo (kot je naprimer Wikipedia, Wikiverza, blog, e-revija, epošta...)
Prednost Wikiknjig je v tem, da za popravke ni potrebno financirati novih izdaj, temveč so to 'rastoče' knjige. Nenazadnje pa gre za eksperiment z novim medijem.

Kam z avtorjem

Odgovornost za knjigo nosi glavni avtor - Miran Hladnik, ki sprva zaradi dvomov o prostoru avtorstva v tem novem mediju ni vedel kam bi se (kot avtor) podpisal.
Odločil se je, da se bo zaradi bodočih tiskanih izvodov in zadovoljstva ob končanem delu vseeno podpisal kot (glavni) avtor, kljub temu, da to pri tem mediju ni običajno

(Čeprav je za avtorstvo poskrbljeno še bolje kot v običajni knjigi, saj lahko kdorkoli kadarkoli preveri kdo je dodal katero informacijo)

Zadrege so nastale tudi pri vpisu v Cobiss, a so jih rešili tako, da so uporabili podatke prve fizične izdaje. Vprašanje o tem, kako se bodo vnosi ob dopolnjevanju e knjige

spreminjali ostaja.

Pismenost

Pismenost ne pomeni zgolj sposobnost pisnega komuniciranja, prava definicija pismenosti je: "biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo."
Pismenost je včasih predstavljala privilegij, danes ni več tako. Podobno je bilo v prehodnem času med analogno in informacijsko dobo z informacíjsko pismenostjo.
Zaskrbljujoče je, da je sodobna mladina po večini informacíjsko bolj pismena kot njeni izobraževalci

(všeč so mi zabavni komentarji v 10. odstavku tega poglavja)

Problematičen odstotek pišočih državljanov

Informacijska družba

Poimenovanje za moderno (digitalno) družbo, ki je zamenjala starejšo industrijsko(analogno)
Problematika knjiga/eknjiga

Wikiji

Wikimedijina spletišča so:

Wikipedia
Wikivir
Wikiknjige
Wikiverza
Zbirka
Wikislovar
idr.

Presenetil me je tudi relativno visok delež objav v slovenskem jeziku
Članki so pod licenco cc

Wikiji in šola

Dandanes se Wikiverza in druga sestrska spletišča uporabljajo tudi v pedagoške namene
Wikičlanki ali urejanje Wikijev nasploh, je dobra ideja za šolsko delo, saj se s tem šolskemu delu doda globina in pomen. Morda se znebimo principa 'nalogo naredim in je nigdar več ne pogledam'
prost dostop omogoča teoretično neomejeno poseganje v članke a v praksi ni tako

Avtor

lit. teorija nekoč posveča največ pozornosti avtorjem
Sledi 'smrt avtorja' -> pozornost se preusmeri na golo besedilo

--> Demonstrativna publikacija te faze je knjiga Lirika, epika, dramatika, ki so jo napisali Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Franc Zadravec in drugi

v 80. letih se pozornost preusmeri na bralca -> Pomembnost besedila ni več sojena po njem samem, temveč po odzivu bralcev (morda posledica neoliberalističnega odnosa do kulture)

Motivacija za pisanje

etično je tisto strokovno pisanje, za katero interes izhaja iz iskrenega zanimanja za temo, nas samih ipd.
neetično pa je tisto, za katero motivacijo iščemo v samopromociji, manipulaciji rezultatov/publike...
Etični problem stroke: Avtorski napuh; "klub vzajemne adoracije"
pri testiranju tez upoštevati argumenta za in proti - standardi empirične metode + peer review
(citat) " Le v primeru ekskluzivnega leposlovnega berila, ki mu hermetizem omejuje splošno razumljivost, prihaja do komunikacijske situacije, ki je podobna tisti v znanosti: za literaturo, ki jo lahko razume zgolj ozek krog strokovnjakov, ki so neredko tudi sami pisci, so si Nemci izmislili izraz Literatenliteratur, ki ima zaradi očitka neberljivosti tudi slabšalni pomen. Do take skrajne oblike prihaja iz potrebe kulturnih elit, da bi se potrdile v svoji izjemnosti, odličnosti in ekskluzivnosti. Pisanje z mislijo na splošno kulturno publiko je namreč s stališča »visoke kulture« nekaj slabega, ker naj bi pomenilo »prilagajanje splošnemu, ljudskemu, nizkemu okusu«. "

Izbira jezika

je utemeljena glede na namembnost dela
če je za svetovno javnost -> angleščina; Za lokalno -> slovenščina
Za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina, to ne pomeni da se moramo vanjo zapreti, temveč je naša naloga, da jo razširjamo preko mej nacionalne filologije (nuja, da smo vkljućeni v mednaradno izmenjavo znanja)
Angleščine je kljub vsej kolektivni paranoji v primerjavi z deležem vseh tujih jezikov in slovenščine relativno malo
V drugojezičnih izvlečkih danes prevladuje angleščina
citat "Prevajanje v angleščino in promocija v mednarodnem okviru nista nikakršno zagotovilo za dejansko vplivanje objav v prostoru zunaj domače stroke in jezika, sta pa pogoj zanj"
Ker je dvojezično objavljanje drago in ni zagotovilo za prodretje v mednarodne vode znanja, je veliko bolj praktično (in najbrž tudi bolj efektivno) da slovensko znanje vnesemo v strani tujih wikipedij (seveda v njihovem jeziku)

Izbira teme

pri nas lahko teoretično izberemo katerokoli temo želimo
izbrali naj bi temo, do katere imamo veselje in nas zanima
Hladnik se s tem ne strinja in meni, da ni "dobrih" ne "slabih" tem, saj si s temami, ki nam niso najbolj pri srcu širimo obzorja

Vaje v pisanju

za dobrega pisca je potrebno veliko vaje
Pisec naj se najprej navadi na orodje (katerokoli to že je)
vnešavanje leposlovnih besedil

Usoda avtorstva

avtorstvo je eden starejših in najbolj trdoživih konceptov
dela nimajo zakonodaje, ki bi jih urejevala, imajo pa jo avtorji
njihov položaj je vedno močnejši (močne avtorske organizacije)
avtorji so nekoč s svojimi deli konstituirali svojo skupnost in legitimirali njene zahteve po kulturni eksistenci
Avtorski napuh bomo omejevali tako, da ne bomo kupovali, ponatiskovali in propagirali predragih knjig, ne bomo posegali po izvirnih besedilih in prevodih, ki jih ponujajo pod omejitvenimi pogoji, ampak raje po takih v prostem dostopu ali napisali in prevedli svoja.

Soavtorstvo

Članki na wikijih
pripomore k zmanjševanju avtorskega napuha ter spodbuja ljudi k aktivnem pisanju
Wikiknjige se ne obremenjujejo z avtorsko lastnino
trba pa je upoštevati: vprašanje o delitvi zaslug za delo/ odprtost za spremembe/ pravica veta

Objavljanje

Koncept avtorstva je povezan z objavljanjem
Včasih je bilo za objavljanje potrebno biti član raznih (pogosto elitnih) skupin pisateljev, mecenov itd... To velja še danes, saj je z vezami in poznanstvi najlažje priti do objave
Problematika postaviti/objaviti - o tem odloča avtorjeva intenca
Najlažje je objavljanje na spletu

Množični um ali pametna množica

pomen je isti (Hivemind)
Gre za organizacijo znanja v moderni informacijski družbi (torej v stilu Wikijev)
za delovanje takšnega načina mora biti znanje zastonj in vsem dostopno

Avtorske licence

c

Avtorsko besedilo je intelektualna lastnina in ima ponavadi licenco c - copyright, ki bralcu rabo močno omejuje in mu ob prevelikem pogumu grozi z resnimi sankcijami. Lastniki del lahko z njimi počnejo kar želijo, dokler to počno v zasebnosti. Če pride de neavtoriziranega razmnoževanja pa sledijo sankcije. tovrstna licenca je že zastarela

cc

Alternativna in najsodobnejša licenca je cc - creative commons, ki omogoča prost dostop in predelavo/obdelavo/referiranje/uporabljanje teksta, dokler avtorja ustrezno navedemo. Možne variante licence cc: Priznanje avtorstva, deljenje pod istimi pogoji, nekomercialno, brez predelave. Licenco cc uporablja Wikipedija in prostodostopne znanstvene revije (npr. Slavinistična revija)

Prosti dostop

Prosti dostop informacij, podatkov in del pripomore k razvoju družbe, saj se tako ustvari več kritično mislečih in izobraženih posameznikov
Veliko vlogo ima internet
Založbe lobirajo v svoj interes
Projekt Open Accses Slovenija ima težave pri razlikovanje med izrazoma prost (free) in odprt (open), prvi pomeni brezplačno dostopnost do besedila, čigar avtor je avtorske pravice (pro)dal založbi in ima licenco copyright, drugi (open OA) pa pomeni brezplačno dostopnost na spletu, vendar ima pravice avtor, besedilo pa obdrži licenco cc
poznamo: vrste prostega dostopa: zlati, zeleni, sivi, hibridni, zakasnjeni, platinasti

Založbe

Kapitalističen pogled na knjigo
Lobirajo za svoje interese, ki pa niso nujno najboljši za razvoj družbe in širjenje znanja
Avtorji ostajajo mnenja, da jim bo objavljenost pri založbah prinesla večji ugled
Za znanstvene pisce so lukrativne t.i predatorske založbe

Repozitorij

odmevnost in težo znanstvenih objav kaže število referenc nanjo in branost, katero lahko spremljamo na vsaki spletni strani
Univerza v Ljubljani je z postavitvijo repozitorija močno zamujala za ostalimi univerzami
Objave na repozitoriju so po dlicenco cc
vse tri slovenske strokovne literarne in slovenistične revije, torej Savistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost so v odprtem dostopu
omembe vreden pa je forum Slovlit

Kredibilnost

odgovornost za preverjanje kredibilnosti se je od založnikov in publikacij prenesla na nas - bralce
Preden zaupamo objavljenim informacijam moramo preveriti: Avtorja, inštitucijo/medij, starost dokumenta, odmev, dejstva in sklice

Aktivizem

kritika aktivizma citat "Za človeka, ki mu gre v prvi vrsti za objektivno spoznanje, je aktivizem neuporaben, ker egoistično sledi samo svojemu parcialnemu interesu in je gluh in slep za pomisleke in nasprotne argumente. Kompleksno problematiko reducira na preproste, manihejske opozicije in namesto na racio apelira na čustva. Aktivizem pograbi posamezen fakt, ga posploši in izpusti vsa tista dejstva, ki ne ustrezajo njegovi intenci (ker »to bi pa našemu interesu škodovalo«). Aktivizem ne mara statističnih podatkov, češ da je statistiko vedno mogoče zlorabiti. V resnici statistike ne mara zato, ker ta vnaša v črno-belo aktivistično podobo sveta zoprne sivine, ki odslikavajo svet v njegovi kompleksnosti, in hromijo akcijo."

Avtorstvo

Avtorjeva vezanost na inštitucijo je dvorezen meč, saj avtorjem po eni strani zagotavlja in daje legitimnost, po drugi pa lahko omejuje objavljanje del, ki bi nanjo metala slabo luč.
Če je strokovno delo samozaloženo ( na tak ali drugačen način) je pametno informacije dobro preveriti. Podobno velja za starejša dela, za katere pogosto verjamemo, da so že bila pod posegom 'peer reviewa'
letnica objave usmerja bralčevo razumevanje besedila
Samozaložništvo pri strokovnih delih ni tako priljubljeno kot pri leposlovnih, a to se s pojavom interneta počasi spreminja