Uporabnik:Lea Lešek Povšič

Iz Wikiverza

Sem študentka Slovenistike ter Primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Test 12. 2. 2021[uredi]

--Lea Lešek Povšič (pogovor) 08:08, 12. februar 2021 (CET) 1. Ta literarni zgodovinar je France Bernik. Drugi literarni zgodovinar je France Kidrič. 2. Jože Jurač. Kraj umira: Izdano ob 400-letnici jeklarstva v Mežiški dolini in 200-letnici premogovništva na Lešah. Prevalje: Občina, 2020. COBISS 3. 4. Zakon o varovanju osebnih podatkov.


Test za test[uredi]

--Lea Lešek Povšič (pogovor) 07:46, 15. januar 2021 (CET)

1. vprašanje: Aaron Swartz je prekopiral več milijonov avtorskih člankov, zaradi česar so ga tožili. Naredil je samomor.

--Lea Lešek Povšič (pogovor) 07:50, 15. januar 2021 (CET)

  • Urška Perenič. Beatin dnevnik Luize Pesjak: Dogajalni prostor romana. Slavistična revija 66/3 (2018). 251–263. COBISS


Domače naloge[uredi]

Slavistična revija[uredi]

Je osrednji slovenski znanstveni časopis za področje jezika in literarne vede. Poudarek je na raziskovanju slovenskega jezika in književnosti. Njen podnaslov je Časopis za jezikoslovje in literarne vede. Izhajati je začela leta 1948, njen prvi urednik pa je bil Anton Ocvirk. Danes je njen glavni in odgovorni urednik Miran Hladnik. Izhaja 4-krat letno. Izdaja jo Zveza društev Slavistično društvo Slovenije.

Literarnovedni članek iz Slavistične revije[uredi]

Gregor Kocijan: Kosmačeva kratka pripovedna proza med vojnama

Pisatelj Ciril Kosmač je svojo prvo pripoved Božična noč v ječi objavil v Našem narodu. Bila je kratka (640 besed), pripovedovana preprosto. Uporabil je tretjeosebni tip pripovedovalca. Nazornost pripovedovanja je dosegel s kratkim stavkom in odsekanostjo. Zgodba govori o nekom, ki so ga odpeljali v ječo, kjer je med drugim preživel tudi božič. Tako se je spominjal božiča v domačem okolju in začel peti božične pesmi, a so ga grobo prekinili. Posebnost so avtobiografski zasnutki (aretacija, spomini na dom …). Pozneje je objavil Božično pismo iz celice 589. Ta pripoved je daljša od prve in napisana v pismih, pisal je, kot da to zares doživlja. Uporabil je prvoosebni tip pripovedovalca. Prevladujejo kratki dialogi, zaključi pa optimistično: »še veliko napisati in še veliko živeti«. Pripovedi Študenta Petra povest o materi in Potepuh Najdù objavi v mladinski reviji Val. Poudarjena sta motiva matere in tolminske domovine. Pripoveduje praktično, kar se tiče izrazja, metaforičnosti in ekspresivnosti pa je blizu Cankarju. V Istri je objavil Veliko nedeljo. Piše je o jetniškem življenju, kaj je Vladimir doživlja v ječi, tip pripovedovalca je tretjeosebni. Podobna Veliki nedelji je Kraška simfonija, ki jo je prav tako objavil v Istri. Prisoten je izrazit zgodbeni trikotnik in vložena zgodba, s katero si je prizadeval, da bi pripoved odsevala resničnost takratnega časa. Cerkovnika Martina je objavil v Istri in Ljubljanskem zvonu. Martin v zadnjem delu svojega življenja prevzema veliko avtobiografskih lastnosti avtorja. Martin na koncu kljub optimizmu naredi samomor. Tloris pripovedi je zanimiv: sedanjost se nadaljuje v preteklost in ta nazaj v sedanjost. V letih 1934, 1935 in 1937 si izšle novele Hiša št. 14, Človek na zemlji in Življenje in delo Venca Poviškaja. Te pripovedi se oddaljujejo od pripovedne proze. Leto 1936 je bilo za Kosmača zelo pomembno, v reviji Sodobnost so izšle pripovedi Gosenica, Sreča in Kruh. Prešel je na kvalitetnejši nivo. Njegove kratke pripovedi od leta 1932 so pokazale, da je v njegovem pisanju veliko avtobiografskih sestavin in mladostnega doživljanja domačega vaškega okolja. Obse sestavini oblikujeta Kosmača kot pisatelja in tudi človeka. V pripovedi Gosenica veter odpihne gosenico in ostane le še en list, pripovedovalec opazuje ta neenak boj in ga označi s spoznanjem »življenje žre življenje«. Kosmač je ta bolj povzdignil na simbolno raven. Simbolizira človeška življenja. Pri kratki pripovedi Sreča je avtor prav tako vpeljal nekaj posebnosti. Prisotna je fragmentarizirana kompozicija. V njej je predstavil širše vaško dogajanje. Ciril Kosmač je v obdobju med vojnama s svojimi kratkimi pripovedmi in novelami razpet med lastnimi doživetji in mladostnimi spomini na vaško skupnost in njenimi ljudmi. S temi pripovedmi je pridobil pozornost in si utrl pot v slovensko literaturo.

Literarnovedni članek iz revije Primerjalna književnost[uredi]

Tomo Virk: Pirjevčevi nastavki za teorijo slovenskega romana

O Prirjevčevem razumevanju slovenskega romana je mogoče razpravljati na podlagi njegovih pogledov na evropski roman in na podlagi drobcev, ki jih je objavil. Dušan Pirjevec je izvedel provokativno predavanje "Problem slovenačkog romana". Izhodišče te razprave predstavlja njegova ugotovitev, da prvi slovenski roman Deseti brat in pa tudi ostali slovenski romani niso pravi umetniški romani. Slovenski roman ne ustreza merilom tistega, kar Pirjevec imenuje tradicionalni evropski roman. Bistveni razlog za to je, da se Deseti brat konča s srečnim koncem, namesto da bi se s katastrofo. Roman po njegovem mnenju izhaja iz identitete ideje in bistva, je »metafizična struktura«. V slovenskem romanu se ideja ne razvije v svoji resnici. Takšen roman v služni ideje ni umetnost, pač pa ideologija. Razlog za to najde Pirjevec v dejstvu, da se v pravem romanu ta resnica kaže v junakovi akciji, ki so je v slovenskem romanu premalo. Noče reči, da slovenska umetniška proza ni možna, pač pa pove, da je možna, a zunaj tradicionalnega evropskega romana, ko ni več opis akcije, temveč analiza ideje. Ko analizira Jurčičevega Desetega brata, Pirjevec izpostavi problematiko Lovra Kvasa kot subjekta romana: premalo je aktiven, da bi bil pravi subjekt. Pirjevec pravi, da ima v slovenski zgodovini literatura poseben pomen: predstavlja smisel in temelj nacionalnega obstoja. Ampak hkrati se dogaja nekaj nenavadnega: ta literatura doživlja tudi nenehno blokado. Tako pride do protislovne situacije, v kateri pomeni literatura slovenskemu narodu istočasno vse in nič.

Ko ciproš zacveti[uredi]

O avtorju in njegovem delu[uredi]

Avtor pesmi je Janko Glazer, literarni zgodovinar, učitelj, knjižničar in pesnik. Rodil se je 21. marca 1893 v Rušah. Študiral je slavistiko in germanistiko v več krajih, v Ljubljani pa je leta 1922 diplomiral. Šest let je poučeval na mariborski gimnaziji, nato je opravljal delo knjižničarja, kar 28 let pa je bil tudi ravnatelj knjižnice. Med vojno mu je umrl sin in zaradi te velike bolečine je objavil dve pesniški zbirki Ob jesenskem ekvinokciju (1946) in Pesmi in napisi (1953). Uredil je tudi več antologij. Prejel je tudi Prešernovo nagrado, in sicer leta 1968. Umrl je 2. februarja 1975 v Rušah.

Odmev, uporaba[uredi]

Ko ciproš zacveti je naslov slovesnosti, ki je posvečena Janku Glazerju. Poteka v Rušah, njegovem rojstnem kraju.

Ozadje[uredi]

Pesem je nastala zaradi smrti Glazerjevega sina. Po njegovi smrti ni ostalo nič več – le srčna rana na očetovem srcu (le ciproš cvete rdeče: / kakor iz rane speče / pokaže kdaj se kri). Torej rdeči ciproš spominja na kri, ki simbolizira sinovo smrt.

Tema, interpretacija in značilnosti[uredi]

Glazer razloži svojo pesem v Planinskem vestniku (1962). Razkrije, da rastlina ciproš s svojim rdečim listjem spominja na kri, ta pa simbolizira sinovo smrt, ki je tudi tema pesmi. Sina ni več – ostala je le še boleča rana, kar ponazori z verzi, v katerih zapiše, da ciproš cveti na območju posekanega gozda in da je rdeč kot kri. Pesem ima štiri kitice – kvartine, rima pa je oklepajoča.

Viri[uredi]

SlovLit[uredi]

SlovLit je forum, ki je namenjen diskusijam slovenistov in slavistov o različnih -- s stroko povezanih -- temah. Idejni vodja je Miran Hladnik, nastal pa je septembra leta 1999. Forum se mi zdi zelo zanimiv in uporaben, saj na e-poštni naslov sporoča, kdaj in kje potekajo aktualni dogodki. Arhiv je zelo obsežen in zanimivo je, da lahko najdemo sporočilo, ki je bilo napisano točno na tisti dan, ki ga imamo v mislih.

2. aprila 2001 je Mateja Pezdirc Bartol posredovala uporabnikom foruma poročilo o dogodkih, povezanih s slovensko literaturo in kulturo, v Parizu. Prvi dogodek je izid romana Smrt slovenske primadone slovenske pisateljice Brine Švigelj Merat v francoščini pri založbi Gallimard. Predstavitev je potekala v galeriji Le Lys ob sproščenem pogovoru z avtorico, ki je predstavila nekaj zanimivosti o knjigi. Publiko je zanimal predvsem zapleten odnos med materjo in hčerjo v romanu. Delo je bilo precej odmevno in deležno kritiške pozornosti, o njem je poročal pariški časopis Le Figaro in belgijski Le Soir. Naslednji pomembni dogodek je bil izid literarne revije Remanences, ki je bila v celoti posvečena slovenski literaturi. Zastopana je bila zastopana proza, poezija, dramatika in esejistika različnih avtorjev iz različnih obdobij. Besedila je izbrala Antonija Bernard. V naslednjih dneh so priredili dva literarna večera, na katerih je Dane Zajc recitiral svoje pesmi, Janez Škof pa je zaigral in zapel nekatere uglasbitve avtorjevih pesmi. Nekatere pesmi je v francoskem prevodu prebral igralec Jean Phillippe Raymond. Mateja Pezdirc Bartol poroča tudi o učenju slovenščine kot tujega jezika. V Parizu je bilo v študijskem letu 2000/01 več kot petdeset učencev slovenskega jezika. Nekaj pove o prihodnjih kulturnih srečanjih, in sicer, da bo potekalo tretje srečanje v čast Francetu Prešerenu s pomenljivim naslovom Pesnik med cerkvijo in gostilno, med zgodovino in legendo. V skladu s tem bo dogodek najprej potekal v eni izmed pariških cerkva in se nato nadaljeval v bližnjem bistroju.

Dejstvo, da v Parizu poteka toliko dogodkov, povezanih s slovensko literaturo, me je presenetilo, pa tudi to, da se slovenskega jezika uči več kot petdeset Francozov. Potek srečanja v čast Francetu Prešernu je iznajdljiv in duhovit.

Literarni zgodovinar Ivan Lah[uredi]

Življenje[uredi]

Ivan Lah je bil slovenski pisatelj, prevajalec in publicist. Napisal je tudi literarnozgodovinsko razpravo. Rodil se je 9. decembra 1881 v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Kmalu se je s starši preselil v Šmarje na Dol. Obiskoval je gimnazijo v Ljubljani in bil gojenec Alojzevišča. V Pragi je študiral slavistiko, klasično filologijo, filozofijo in pedagogiko. Kruh si je služil s poučevanjem. Pri svojih 29 letih je doktoriral. Po doktoratu je potoval na Poljsko, v Rusijo in na Balkan. Tri leta je opravljal delo časnikarja pri liberalnih časopisih Jutro in Dan. Ker je bil naprednih nazorov, so ga med prvo svetovno vojno zaprli in internirali. Pozneje je bil vojak na ruski fronti. Po koncu vojne je opravljal poklic profesorja na mestni ženski gimnaziji v Ljubljani. Umrl je 18. maja 1938 v Ljubljani.

Delo[uredi]

Pisati je začel v Alojzevišču kot tretješolec. Objavljal je v listih Večernica in Domače vaje, kot petošolec je napisal zgodovinsko povest Uporniki.

V javnost je stopil leta 1900. Uporabljal je tri psevdonime, in sicer: I. S., Rubin I. E. in Ivanovič Ivan.

Pisal je slike in krajše novele, ki kažejo dolenjske tipe in so vsebinsko nekakšen cikel »izgubljenih duš«: Stepni kralj, Lovec Roman, Življenje, Voz z oslicami, Slovo, Spomini na Ljubljansko barje, Umetnik, Kovač Peregrin — pri vseh se kaže vpliv ruskih romantikov in realistov, predvsem Gogolja in Turgenjeva.

Pozneje je napisal cikel Dolenjskih povesti: Čarovnica, Zavožen voz, Zadnji ribič, Historija hiše, Muzikantje, Zgodba o kovačih, Tepežnika. Napisal je tudi več črtic, ki razodevajo vpliv slovenske impresionistične in subjektivistične smeri, v stilu se čuti tudi vpliv Ivana Cankarja: Krištof in Magdalena, Klara, Signora Bianca, Intermezzo, Prijateljica Lelja, Popotnik Nič, Romantiki, Spoznanje, V kraljestvu desetega brata, Povest mrliča, Bajka maja, Izpoved slepca, Sato, Olga, Mojster Roba, Srečanje.

Zgodaj je začel pisati zgodovinske povesti, snov je jemal iz ljudske tradicije. Tako je nadaljeval je Jurčičevo povest, zgodbe o turških časih, Vlahih in poznejših francoskih časih. Za Uporniki, ki opisujejo življenje in boj dolenjskega kmeta v predmarčni dobi, je prišla leta 1903 epska pesnitev Gospod Ravbar in Vaška kronika, slike iz reformacije Iz časov romantike, roman v dveh delih Brambovci, drama Noč na Hmeljniku, noveleta Primo vere, roman Roman o gospe Ani in študentu Avreliju, Angelar Hidar, roman v verzih Gabrijan in Šembilja in povest o turških bojih Sigmovo maščevanje. Napisal je tudi mladinsko povest Dore, pravljično igro Pepeluh, tri mladinske prizore Miklavž prihaja in štiri slavnostne prizore Na narodni praznik.

Publicistično se je udejstvoval kot literarni esejist in poljudni zgodovinar. Napisal je K dvestoletnici Petrograda, Potovanje v Belgrad, zgodovinsko podobo Šmarski šolmašter in njegova doba. S to poljudno razpravo se začenja njegovo zanimanje za zgodovino slovenskega šolstva in kulture: Šolstvo za časa reformacije, Uvod v jožefinsko šolstvo, Reformacija, Valentin Vodnik, Josipina Turnograjska, Janez Nepomuk Primic, Vodniki in preroki, Začetki Slovenske matice, V borbi za Jugoslavijo. Osebnega značaja pa je Knjiga spominov I. del. Pisal je razprave in članke o Dositeju Obradoviću, Franu Drtini in Rousseauju.

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev[uredi]

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je osrednja znanstvenokritično urejena knjižna zbirka, v kateri so zbrane slovenske leposlovne klasike. Glavno merilo za uvrstitev v zbirko je kanoniziranost avtorja.

Zbirka je začela izhajati pod vodstvom Antona Ocvirka leta 1946. Do danes je bilo natisnjenih skoraj 250 knjig 39 avtorjev in 12 monografij. Pobudnik za nastanek zbirke je bil Ivan Prijatelj. Na začetku 80. let je urejanje prevzel France Bernik. Po osamosvojitvi Slovenije je zbirka doživela velik upad naklade, znižalo pa se je tudi založniško zanimanje zanjo. Danes je pod Inštitutom za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Po raznih debatah in dogovarjanjih bo imel po novem glavni urednik ob sebi še uredniški odbor, ki mu bo svetoval in imel recenzentsko vlogo, saj je to, da bi imel en sam človek dovolj velik znanstven pregled nad celotno slovensko literaturo, zelo težko izvedljivo.

Zbirko sestavljajo dela vseh pomembnih slovenskih pesnikov in pisateljev od Valentina Vodnika naprej. Poleg leposlovja zajema tudi članke, študije, podlistke in korespondenco. Značilno je, da avtorji besedilu dodajo opombe in ne uvodov. Tako laže spremljamo genezo del, vire in dokumente, ki so bili potrebni za nastanek del, variante besedil in njihovo recepcijo. Nekatere avtorske opuse dopolnjujejo monografije o avtorjih, ki opisujejo avtorjevo življenje, značaj, razvoj, dobo, v kateri je avtor živel, in avtorjev odnos do nje.

Moški delež avtorjev je precej večji kot ženski. V zbirki je med avtoricami Zofka Kveder, njeno monografijo je napisala Katja Mihurko Poniž, urednica opusov Antona Aškerca in Ivana Tavčarja pa je Marja Boršnik.

Literarni leksikon[uredi]

Literarni leksikon je zbirka literarnovednih študij. Izhajal je 22 let, od leta 1979 do 2001, v okviru zbirke Studia litteraria. Izdajal jo je Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU. Pobudo za nastanek je dal Anton Ocvirk. Zamislil si ga je po vzoru nemškega Reallexikon der deutschen Literaturwissenschaft kot znanstveno delo namenjeno širši obravnavi osrednjih literarnovednih vprašanj. Zbirko sestavljajo samostojne študije, ki so izhajale v tematsko zaokroženih zvezkih, ki jih je 46. So značilne rumene barve. Avtorji in avtorice so bili specializirani vsak za svoje področje, a kljub temu je nastanek enega zvezka zahteval več let dela.

Pojmi so prikazani z mednarodnih zgodovinskorazvojnih vidikov. Poudarek je na njihovem sprejemu, preobrazbi in vlogi v slovenski literaturi. Študije se delijo v več tematskih skupin:

  • splošni literarni pojmi,
  • metode; dobe, gibanja,
  • smeri; vrste, zvrsti, oblike,
  • področja; poetika, stil, verz.

V vsakem zvezku so dodani še: bibliografija, stvarno kazalo (navaja omenjene termine) in imensko kazalo (zajema imena avtorjev, ki so navedena v posameznem zvezku).

Seznam zvezkov[uredi]

Zvezkov je 46, avtorjev pa 24 (18 avtorjev in 6 avtoric).

Wikimedijina zbirka (Wikimedia Commons)[uredi]

V Wikimedijino zbirko sem naložila fotografijo spominske plošče Ignaciju Orožnu. Nahaja se na njegovi rojstni hiši na Orožnovem trgu v Laškem. Nahaja se na tej povezavi.

Ignacij Orožen je bil slovenski zgodovinar, pisatelj in duhovnik. Rodil se je 30. januarja 1819 v Laškem. V Gradcu je študiral filozofijo, v Celovcu pa bogoslovje. Služboval je kot duhovnik, bil je tudi ravnatelj semenišča in ravnatelj škofijskega ordinariata. Bil je navdušen nad zgodovino, preučil je krajevno zgodovino 14 od 28 dekanij lavantinske škofije in tako prispeval veliko k razvoju slovenskega zgodovinopisja. Umrl je 11. aprila 1900 v Mariboru.

Dodatno delo[uredi]

Tipkanje[uredi]

V okviru projekta Wikivir sem pretipkala novelo Bič zemlje, ki jo je napisal Zmago Švajger. S tipkanjem pa nadaljujem po izpitnem obdobju.

Jezikoslovka Anja Zorman[uredi]

Ustvarila sem wikipedijsko stran o slovenski jezikoslovki Anji Zorman, kar je moj mali prispevek k vsemu znanju na Wikipediji.

Tipkanje[uredi]

O Novi pisariji[uredi]

Avtor knjige Nova pisarija je Miran Hladnik.

Uvod[uredi]

Pismenost ni imela od nekdaj današnjega pomena, ampak je -- na primer v naslovih Vodnikovih knjig -- pomenila slovnico. Danes pa načeloma pomeni znanje branja in pisanja, a se tudi to počasi umika pomenu 'poznavanja česa sploh'. Poznamo več vrst pismenosti (digitalna, informacijska, medijska, ekološka, prometna, plavalna, finančna, čustvena, kulturna, politična …).

Prešernova Nova pisarija[uredi]

Naslov Nova pisarija se povezuje s Prešernovo satirično pesnitvijo Kranjska Pisarija. Ima kar 47 tercin. Z njo je avtor ironiziral Jerneja Kopitarja in ostale, ki so bili proti njegovem ustvarjanju.

Pismenost[uredi]

Pod pojmom pismenost lahko razumemo marsikaj. Sprva so bili pismeni tisti, ki so znali razložiti religiozne tekste. Z uvedbo javnega šolanja v 18. stoletju je pismenost začela pridobivati na svoji pomembnosti. Danes je biti nepismen družbeno nesprejemljivo. Poznamo vrsto t. i. specialnih pismenosti (glasbena, kartografska, računalniška, urbana …). Nujna za kvalitetno življenje je splošna pismenost, ki omogoča dobro vsakdanjo komunikacijo.

Informacijska družba[uredi]

Tudi informacijska doba, digitalna doba, računalniška doba. Njena predhodnica je industrijska družba. Pomen natisnjene knjige je danes postavljen na rob, ker so nam na voljo drugačni informacijski kanali, kot so elektronske knjige.

Wikiji[uredi]

So spletišča neprofitne organizacije Wikimedia. Zajemajo Wikipedijo, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverzo, Zbirko, Wikislovar idr. Skupne lastnosti teh strani so lahka uporaba in dostopnost, volontarizem, kooperativnost ...

Avtor[uredi]

Literarni zgodovinarji pozornost namenjajo ali avtorju ali besedilu ali bralcu. V 60. letih 20. stoletja so jo načeloma namenjali avtorjem, naslednja generacija pa že besedilom. V 80. letih 20. stoletja se je ta obrnila k bralcem.

Motivacija za pisanje[uredi]

Pisati začnemo zaradi samih sebe, samega predmeta, o katerem pišemo, družbenih pričakovanj in zahtev ipd. Nekateri pišejo zgolj zaradi samopromocije, kar pa ni etično. Problem je t. i. avtorski napuh. V leposlovju nekateri avtorji nalašč pišejo nerazumljivo, ker tako močno verjamejo v svojo veličino. A to ni v redu, saj je upoštevanje bralcev ena izmed glavnih zahtev pisanja. Pismeni smo lahko na štirih področjih: v vsakodnevnem življenju, leposlovno, strokovno in znanstveno.

Izbira jezika[uredi]

Izbiro jezika, v katerem pišemo znanstvene objave, moramo prilagoditi glede na prejemnika. Angleščino bomo tako uporabili, ko bomo pisali za globalno javnost, slovenščino pa takrat, ko bo šlo za domačo publiko.

Izbira teme[uredi]

Za ideal velja, da si izberemo temo, do katere gojimo pozitiven odnos. A to se dobro obnese le pri radovednih ljudeh. Publicistično izbiranje tem naj nam ne bo zgled, saj izbirajo tiste, za katere vedo, da bodo v javnosti pereče, ostale, ki so dejansko pomembne, pa puščajo ob strani.

Vaje v pisanju[uredi]

Pisanje je veščina, ki se je je treba naučiti. Mi bomo za vajo prepisovali tekste iz revij in knjig na zaslon -- Wikivir. Besedil nam ne bo treba več v celoti pretipkavati, saj poznamo OCR (optično prepoznavanje črk).

Soavtorstvo[uredi]

Korekture naših besedil ne smemo razumeti kot kritiko, pač pa kot sodelovanje. Soavtorstvo zmanjšuje t. i. avtorski napuh.

Objavljanje[uredi]

Včasih je pomenilo "postaviti besedilo", da so v tiskarni besedilo pretipkali in ga dali v tisk. Danes pomeni, da besedilo naložimo na določen strežnik oz. spletno mesto. Če je to mesto na voljo več bralcem pomeni, da smo besedilo objavili. To, ali je besedilo objava, določa avtorjev namen, ki ga želi doseči z besedilom, in ustrezna opremljenost besedila.

Množični um[uredi]

Tudi množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest, množična zavest. Gre za način organizacije znanja v digitalni dobi. To, da lahko praktično vsak, ki zna uporabljati splet, piše na -- na primer -- Wikipedijo, je tudi slabo, saj lahko navaja nepotrebne, nepreverljive informacije, se norčuje iz pravih znanstvenikov itd. Ampak Wikipedija z vsakim prispevkom, ki je objavljen na njej, deluje v korist skupnosti.

Avtorske licence[uredi]

S pravnega zornega kota je besedilo intelektualna lastnina, za katero velja specifična zakonodaja, imenovana copyright oz. avtorske pravice.

Creative Commons[uredi]

Je alternativni pravni koncept za obravnavo besedil v digitalni dobi. Je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture. Poznamo naslednje vrste cc licenc: priznanje avtorstva, deljenje pod istimi pogoji, nekomercialno in brez predelav.

Copyright[uredi]

Zakonodaja, ki ščiti avtorska dela pred zlorabo. Njena problematičnost je ta, da preveč poudarja samo avtorstvo besedila, je še iz časov tiskanih objav in se ne ujema dobro z informacijsko družno ter intelektualne proizvode obravnava kot lastnino in ne kot javno dobrino. Ne upošteva lastnosti človeškega uma, in sicer nematerialne dimenzije. Lastnik avtorskih pravic je lastnik, dokler jih ne proda ali odstopi.

Slovarček neznanih besed[uredi]

  • eklatanten -- očiten, jasen, prepričljiv
  • analfabet -- kdor ne zna brati, pisati
  • impresum -- podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige
  • marginalizirati -- odrivati, potiskati na rob, obrobje družbenega dogajanja, življenja
  • kataklizma -- dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju
Pridobljeno iz »https://sl.wikiversity.org/w/index.php?title=Uporabnik:Lea_Lešek_Povšič&oldid=60665«