Uporabnik:Larisatrdina

Pismenost

Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Danes nihče ne piše več na roko.

Pismenost kot dvojna sposobnost-sprejemnaje zapisanih info. in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja.

Pismenost ni ena sama, pismenosti (specialnih pismenosti) je več. Obvladovanje več sporazumevalnih kodov je prednost.

Novodobna elektronska pismenost je nujni sestavni del splošne pismenosti in bolj kot tradicionalna pismenost širi polje demokratičnega. Dokaz je že dejstvo, da je med pisci blogov prvič v zgodovini pisanja delež žensk enak deležu moških.

Čeprav se je pismenost izboljšala in so se možnosti objavljanja in pisanja povečale, še vedno premalo ljudi piše.

Informacijska družba

Informacijska družba (informacijska doba, digitalna doba, računalniška družba) je ime za socialno paradigmo, vzorec, primer današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo (industrial society).

Nostalgično in fetišistično razmerje do natisnjene knjige dokazuje, da se kultura tiskane knjige umika drugačnim informacijskim kanalom.

Žalostno je, da so najbolj proti digitalizaciji ljudje, ki živijo od tiskane knjige (knjigarji, založniki,..) Patetični boj za obstoj knjige ni sorazmeren z napredkom vsega modernega sveta in je zastarel in neodgovoren. Tudi izzum avtomobila ni uničil industrije koles in rolarjev, ampak je pomagal k napredku družbe.

Wikiji

Razlogi za predanost Wikipediji in sorodnim spletiščem so lahka dostopnost (z iskanjem informacij ne izgubljamo časa, ker se Wikipedija pojavi na vrhu zadetkov), voluntarizem (objavljanje ni povezano z mislijo na ekonomski profit, ampak zgolj s tešenjem radovednosti in pridobivanjem znanja), kooperativnost (ki ukinja prakso individualnih objav, globalne nepovezanosti, lokalne in strokovne samozadostnosti ter avtorskega napuha, ki bremenijo humanistične discipline) in tesnejši stik z realnostjo, ki vključuje upoštevanje sprejemnikove dojemljivosti in interesov in nagovarja k jasnemu in jedrnatemu, torej enciklopedičnemu izražanju. Zasuk v enciklopedični slog je za literarno vedo, ki jo teži tradicija dolgoveznega in neredko hermetičnega izražanja, blagodejen.

Wikimedijina spletišča zajemajo
spletno enciklopedijo Wikipedijo (za pojmovnik strok, popis leposlovnih in strokovnih avtorjev, inštitucij, dogodkov, besedil ipd.)
Wikivir (za stara besedila v javni lasti)
Wikiknjige (za naše knjige in priročnike)
Wikiverzo (za seminarje, projekte, predavanja)
Zbirko (za slikovno gradivo)
Wikislovar
in vrsto drugih špecialnih spletišč.

Ko govorimo o spletni enciklopediji Wikipediji, torej nimamo v prvem planu spletišča kot vira informacij, ampak možnost uporabnikovega (bralčevega) poseganja v spletišče. Wikipedija nas nagovarja k sodelovanju.

Kornaijeva kategorizacija (confort zone, vitalni jeziki (Slovenija), border line, mrtvi jeziki)

Vsak jezik po svoje gleda na svet in ga po svoje modelira. Večje ko je število jezikov, več je kulturnih izbir, večje so možnosti za preživetje v tem svetu. Z jeziki je skratka podobno kot z biotsko raznovrstnostjo, ki veča preživitvene možnosti. Ali pa vsaj dela življenje bolj pisano in zanimivo.

Slovenska Wikipedija od leta 2002 NAMEN: spodbujanje in ohranjanje kreativnosti in svobode

LICENCA CC - CREATIVE COMMONS (USTVARJALNA GMAJNA)zahteva priznavanje avtorstva

Wikipedija je zelo povečala dostopnost znanstvenih informacij, spremenila pa je tudi odnos skupnosti do strokovne verodostojnosti.

Wikipedija je nakopičila več zgodovinskega znanja kot kateri koli drugi medij, skoznjo se uveljavlja popularno razumevanje preteklosti, je »mesto spomina«, ki odslikava spremembe v razumevanju preteklosti. Pisci si prizadevajo za nevtralno stališče. NPOV - NEUTRAL POINT OF VIEW

copyright © stara avtorska zakonodaja

Wikipedija se razlikuje od drugih publikacijskih možnosti, ker

za njo ne stoji ne država ne mednarodne profitne družbe; slovenska Wikipedija nima nobenega zaposlenega

piscem ni za zaščito svojih avtorskih pravic

prispeva lahko vsakdo (emancipatornost, odgovornost)

uveljavlja sodelovanje (kooperacijo) namesto tekmovalnosti

so objave neposredno mednarodno primerljive (s kliki na drugojezična gesla, nanizana ob levem robu, se razkrije, v kolikšni meri je geslo nacionalno specifično)

je samorefleksivna, k čemur prispevajo pogovorne strani člankov in možnost ogleda historiata gesel

Wikiji in šola

Wikipedija, bolj pogosto pa Wikiverza, se velikokrat uporablja v pedagoške namene. Ob tem se nam kaj hitro poraja vprašanje ali ne bo študenstsko delo na Wikiverzi, kot obveznost, spodkopalo wikijevo načelo prostovoljnosti.

Prof. Hladnik pravi, da ne. To trditev zagovarja s tem, da se meja med delovno prisilo in prostočasnim hobijem zabriše. Poleg tega pa naj bi nas urejanje in oblikovanje člankov na Wikiverzi pripravilo na objavo na Wikipediji, ki ima večje zahteve.

Avtor

Do 60. let 20. stoletja je bila literarna veda usmerjena k avtorju. Avtorska biografija je bila zato eminenten literarnovedni žanr (primer: Levstikov duševni obraz, Anton Ocvirk). 2. generacija literarnih zgodovinarjev se je osredotočila na besedilo — pomembna je bila avtonomnost umetniškega besedila in ne sporočilo avtorja (primer: Lirika, epika, dramatika, Kmecl, Glušič, Zadravec in drugi) V 80. letih 20. stoletja pa so pozornost preusmerili k bralcu in njegovim interesom — od tod številne študije o trivialni literaturi, tj. literatura za bralca, ki je nasprotna elitni avtorski literaturi. Pomembno je kakšno razmerje ima besedilo do bralca, zgodovinskega in aktualnega. Poudariti pa moramo, da meje med fazami niso strogo začrtane, so večrat zabrisane.

Motivacija za pisanje

»Pisanja se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo, npr. za nacionalno skupnost ali, kot je temu rekel Ivan Cankar, »za narodov blagor«.« »V splošnem (da, tudi v leposlovju) velja, da je pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira, neprofesionalno in nepotrebno.« Teorija funkcijskih zvrsti jezika razlikuje med 4 vrstami pismenosti, in sicer splošno oziroma vsakdanjo, leposlovno, strokovno oziroma znanstveno ter publicistično. Težave se pojavijo pri razlikovanju med strokovnim in znanstvenim (npr. kam spada poljudnoznanstveni članek?). V revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij so znanstvene objave. Strokovne objave pa so tiste, ki znanstvena spoznanja delijo s širšo publiko (npr. učbeniki v šolah).

Izbira jezika

Poglavje govori o izbiri jezika znanstvenih objav. Glede na jezik namembnikov, se odločimo, v katerem jeziku bo objava zapisana. Če pišemo za širšo javnost, bomo verjetno pisali v angleščini, če pa pišemo za slovensko družbo, bo objava kajpada v uradnem jeziku naše države.

Kadar pišemo razprave o slovenskem jeziku, je nevtralni jezik slovenščina. Vendar se z njo ne smemo omejiti, temveč moramo poskušati prodreti onstran meje jezika. Slovenske inštitucije krijejo pripravo in natisk mnogih knjig z nacionalnofilološko temo v svetovnih jezikih, vendar pa je dejansko število kupljenih, izposojenih ali snetih knjig z interneta, precej majhno. Kljub vsemu pa je pretiran strah, da bi se slovenistična znanost razlagala v angleščini — tako kot se je nekoč v nemščini, povsem odveč.

»Izvlečki in povzetki v tujih jezikih so spremljali domače literarnovedne publikacije že od nekdaj, še preden je to postalo eden od kriterijev za državno financiranje.« Slavistična revija je od 1950 leta dalje objavljala najprej tujejezične povzetke, nato drugojezične izvlečke, kmalu je angleščina prevladala nad ruščino in nemščino. Vendar po 4 poskusnih letih v zbirki AHCI ni bilo večjega mednarodnega zanimanja, zato so opustili njeno spremljanje.

Viri in povezave, ki jih je uporabil Hladnik so povečini v angeščini, saj ga je splet pri iskanju različnih podatkov najprej pripeljal do angleških strani. Vzrok za to naj bi tičal v premajhni promociji objav in razprav v drugih jezikih. Če se želimo vključiti v mednarodno izmenjavo informacij lahko to storimo s povabilom tujih akterjev na slovenske konference in razprave ali pa se sami prijavimo na tuje konference in tam predstavimo svoje delo.

Objavljanje v dveh jezikih hkrati je naporno, dolgotrajno in drago. Dobra alternativa temu pa je slovenska Wikipedija, kjer je poleg razširjanja strokovnih spoznanj slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini, omogočena možnost primerjave tega znanja s tistim v tujih jezikih in medsebojnega poseganja. »Tuji študentje ob koncu semestra, ki ga preživijo v Sloveniji, namesto izpita dodajo v svoje nacionalne enciklopedije prgišče slovenističnih gesel.«

Izbira teme

Svet nam ponuja ogromno možnosti – izbir. Več možnosti, kot imamo, bolj kvalitetno naj bi bilo naše življenje. Ker nas s tem bombardirajo vsak dan, imamo občutek, kot da je večina teh izbir lažnih, zato se ne moremo oziroma nočemo odločiti, saj bi neprevilna izbira ogrozila naš obstoj.

Pedagogi nam narekujejo, da si izberemo temo, do katere gojimo čustven odnos, Hadnik pa pravi, da ni dobrih in slabih tem.

Vaje v pisanju

»Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti.« V letu 2013, ko je Hladnik začel pisati svoj priročnik, je dejal, da sta najpomembnejši orodji pisca tipkovnica in miška. Izpostavil je tudi dejstvo, da skoraj nihče in skoraj nikoli več ne piše na roke, zato naj bi bilo smiselno otroke v 1. razredu učiti tipkanja in osnovnih veščin računalniške pismenosti, namesto (lepo)pisja. Na koncu vendarle sklene, da pisanje z roko pomaga pomnenju črk bolj, kot pa tipkanje.

Kakor smo se pisanja učili s prepisovanjem besed iz učbenika v zvezek, bomo na Wikiverzi začeli s pretipkavanjem knjig in revij na zaslon. OCR nam je omogočil, da lahko besedila samo malo »popravimo«, ni pa nam potrebno celega pretipkavati. Z željo, da bi digitalizirali besedila, ki so pomembna za slovensko kulturno dediščino in, ki čez desetletja ne bi bila berljiva, ter kvalificirali čim več kompetentnih piscev, nam — študentom 1. letnika 1. stopnje slovenistike — je profesor dodelil podlistke Slovenskega naroda.

V tem poglavju da navodila, kako postaviti podlistek na splet. Ker sem to že naredila, vem kako gre.

Usoda avtorstva

Koncept avtorstva je še vedno živ. Vidimo lahko tudi vpliv avtorjev, ki je precej večji od bralčevega. Združujejo se namreč v različne skupnosti kot je npr. Društvo pisateljev.

Avtorji so včasih pripadali družbeni eliti, ki je bila bolj kreativna kot ostali »navadni smrtniki«, poleg tega pa je bila deležna velikega ugleda.

Danes ima veliko avtorjev zahteve, da se v njihova dela ne posega, saj jih dojemajo kot nedotakljive svetinje.

Nekateri avtorji v svoja dela in njihovo razširjanje posegajo še po tem, ko so prodali materialne pravice. Tak avtorski napuh bomo, kot pravi Hladnik, zatrli s tem, da ne bomo kupovali, ponatiskali ali propagirali predragih knjig, temveč bomo raje posegali po dostopnih delih, ali pa bomo taka celo sami napisali.

Soavtorstvo

Pisanje na wikijih, kot obliki kolektivnega pisanja, pripomore k zmanjšanju večkrat omenjenega avtorskega napuha ter spodbuja sodelovanje več avtorjev. Posegi v besedilo na wikijih se morajo razumeti kot pohvala in ne kritika.

Na Wikiknjigah se ne ubadajo z avtorsko lastnino, vendar so, ker je delo bolj obsežno, kot članki na Wikipediji, ponavadi najplodovitejši posamezniki zapisani na začetku.

Nekaj pravil, ki jih je dobro upoštevati v primeru soavtorstva: • vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj • bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov • zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvarí same • zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre • soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo • ni pomembno, kdo je posegel v delo, temveč ali je bila sprememba koristna

»Pisec, ki se zna uskladiti z drugimi, ne prakticira več pisanja za to, da bi tako potrdil in dokazal svojo odličnost, svojo večvrednost, temveč zato, ker bi s pisanjem rad prispeval k skupni dobrobiti.«

Objavljanje

Razen pri klasikih, kjer šteje tudi rokopis oziroma tisto, kar niso objavili, je danes pomembna samo objava. Bolj kot s pisanjem samim je torej koncept avtorstva povezan z objavljanjem.

Včasih so pisatelji morali vstopiti v skupino drugih pisatejev, mecenov itd., da so prišli do objave svojega dela. Danes je sicer situacija malce drugačna, princip pa je isti. Najboljši in najhitrejši način za objavo so poznanstva v tem socialnem krogu oziroma dobro finančno zaledje posameznika. Še lažje pa je objavljanje na spletu. Vendar postaviti na splet še ne pomeni tudi objaviti. Slednje pomeni, da je dostopno širši množici, če pa nekaj samo postavimo na splet, bodo to uporabniki interneta težko našli. Če pa si želimo nekaj postaviti na splet, tako, da ne bo nihče našel, ima Hladnik posebno formulo (ki je dostopna na COBISS).

Vendar to ni namen spleta, ravno obratno. Na splet postabljamo zato, da bi čim več ljudi naše delo videlo oziroma prebralo. Da bi bilo naše delo čim bolj vidno, ga je potrebno oglaševati, kar je najbolje narediti na pogosto obiskovanih mestih, kot je blog ali časopis.

Zaradi neprenehoma spreminjajoče tehnologije in zakonodaje smo večkrat v dilemi ali je stvar objavljena ali samo postavljena na splet. Predvsem se to dogaja zaradi socialnih omrežij, ki so v prvi vrsti zaprti komunikacijski krogi, vendar pa včasih kakšnemu piscu uspe pritegniti pozornost večje množice in presežejo mejo zasebnega.

Množični um ali pametna množica

Množični um ali pametna množica sta le dva izmed mnogih izrazov, ki pa vsi pomenijo isto. Gre za način organizacije znanja v informacijski družbi. Predvsem se ta izraz navezuje na Wikipedijo, kjer je znanje, ki je javno dostopno in ki se stalno izpopolnjuje akumulirano s strani neposvečenih in pogosto anonimnih uporabnikov. Cilj tega je korist za vsakega člana skupnosti.

Znanje mora biti, za razliko od javnih dobrin, zastonj. Wikipedija je po eni strani ena od sodobih tehnologij, po drugi strani pa je le zadnja v vrsti med rečmi, kot je npr. Aleksandrijska knjižnica, ki so poskušale v enciklopedični obliki zbrati vse človeško znanje.

Vsak dan slišimo, kako nepravična je na svetu porazdelitev materialnih dobrin, nihče pa se ne vpraša kako je z delitvijo znanja. Problem je namreč v tem, da je znanje na lestvici človekovih vrednot pod različnimi materialnimi dobrinami.

Enciklopedije so informacije razvrstile po abecedi, kar je bila osvoboditev od hierarhiziranja znanja in je asociirala na mozaik, na kar spominja tudi Wikipedijin logo. V člankih so pod besedno zvezo Glej tudi nanizana sorodna gesla — Wikipedija tako gradi znanje od spodaj navzgor in združuje izhodiščni lokalni interes z globalnim.

Avtorske licence

Besedilo je iz pravnega vidika inteektualna astnina, ki je urejena z zakonodajo, ki jo imenujemo »copyright« oziroma »avtorske pravice«. Zakonodaja je zadoščala, ko je knjiga obstajala le v tiskani verziji, danes, ko pa imamo vse več digitalnih knjig, filmov, fotografij, glasbe, pa je nastal problem, zato želijo uveljaviti alternativo s konceptom »creative commons«.

Creative commons

Creative commons oziroma »ustvarjalna gmajna« je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture. Bolj kot morebitnim zlorabam, je namenjena lažjemu dostopu do intelektualnih proizvodov. Označena je s »cc«, oprema del objavljenih na spletu s to licenco pa je dokaj enostavna.

Copyright

Avtorska zakonodaja ščiti dela v katerem koli mediju (npr. literarna, dramska, glasbena dela) pred zlorabo. Posamezniki lahko ravnajo z deli kakorkoli želijo, lahko jih tudi prekopirajo itd., dokler ostaja v sferi zasebnega. Če pa pride delo, ki je bilo nepoobaščeno razmnoženo v javnost, pa je to zloraba.

Cilj poglavja o copyrightu je v tem, da predstavi, zakaj ni več ustrezno za sodobna dela. Pri intelektualnih delih preveč poudarja avtorja, zaradi začetka v tiskani knjigi se ne prilagaja najbolje novejšim medijem kot je internet, poleg tega pa obravnava delo kot lastnino in ne kot javno dobrino.

Danes ni več tako pomembna materialna vrednost del, kot je bila nekoč. Včasih je namreč eno knjigo ahko bral samo en čovek naenkrat, danes pa je dostopnost širša, saj si lahko delo pridobimo na spletu, kjer lahko naenkrat bere več tisoč ljudi. Tu je največji problem copyrighta, saj ne upošteva nematerialno dimenzijo intelektualnih del. Zakonodaja se namreč bolj osredotoča na zlorabe, namesto, da bi zagotavljali nemoten dostop do informacij.

Vsi izdelki z najmanjšo kreativnostjo še niso zaščiteni z avtorsko licenco. Tisti, ki pa so pa njihova licenca traja za časa življenja avtorja ter še 70 let po njegovi smrti. Anonimna dela postanejo javna last 70 let po objavi.

Avtor zaščitenega intelektualnega dela ima do njega pravice dokler jih ne odstopi oziroma proda. Če je avtor nekaj ustvaril na željo podjetja, ima slednje pravico do dela, vendar pa to mora biti potrjeno oziroma sklenjeno v pogodbi. Kadar je avtorjev več, lahko vsak izmed njih s tem delom počne kar želi, vendar se morajo soavtorji strinjati.

Največji problem v zakonodajnem pravu se nanaša na filme, ki so posneti po knjigah, elektronske verzije knjig, prevodi itd. Izvedeno delo ima lahko status originalnega in avtorsko zaščitenega dela le in samo, če je nastalo z dovoljenjem avtorskega lastnika prvotnega dela. Ta dela so lahko v tem primeru legalno razmnoževana in razpečevana. Pomembno je poudariti pošteno uporabo, saj lahko tudi v primeru, da nismo lastniki avtorskih pravic, delo kjub temu tiskamo, fotokopiramo, citiramo, digitaliziramo, nalagamo s strežnika itd. Poštena raba je neprofitna raba.

Ločiti moramo med prodajo dela ter prodajo dela in avtorskih pravic, saj se s slednjim odrečejo pravici do odločanja o razmnoževanju in distribuciji.

Bralec, ki kupi knjigo nima skoraj nobene svobode razpolaganja z delom, saj ga ne sme razmnoževati ali celo vzeti del, ga preoblikovati in uporabiti po svojih željah. To lahko naredi samo z dovoljenjem avtorja (proti plačilu).

Avtorji, ki ne želijo objavljati svojih del pod avtorsko licenco creative commons, so izgubili stik s sodobnimi zahtevami družbe. Ti bodo slej kot prej izgubili svojo množico bralcev.

Vrste licenc cc so naslednje.

	Priznanje avtorstva (attribution – BY)	Delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja; dovoljena je izdelava izpeljanih (derivativnih) del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno.
	Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA)	Derivativno delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega dela (copyleft).
	Nekomercialno (non-commercial – NC)	Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave (derivacije) le za nekomercialni namen; Wikipedija takih del ne sprejema.
	Brez predelav (no derivative works – ND)	Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.

Licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco, s katero je opremil svoje delo, tudi spremeni.

Bralec

Prosti dostop

Kar zadeva bralca v povezavi z intelektualnimi deli, je bilo včasih pomembno smo vprašanje njegovega razumevanja prebranih informacij. Danes pa je pomembna tudi zahteva po prosti dostopnosti informacij iz najrazličnejših področij. Skupnost želi izobražene posameznike, ki pa naj bi se oblikovali v osnovnih, srednjih in višjih šolah. Zato meni Hladnik, da bi moralo biti obvezno čtivo zastonj. Izven šole pa skoraj nikje nimamo prostega dostopa do informacij. Za knjižnico, gledališče, naročnino revije je vedno potrebno odšteti nekaj denarja.

»Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti.« V tem smislu naša država ni imela prstov zraven, ko smo dobili npr. prost dostop do digitaliziranega zemljevida sveta in ostalih prelomnih dejanj.

Zahteva po digitalizaciji slovenščine je prišla od zunaj, slednjo celo google vključuje z različnimi logi. Do tuje informacijske družbe torej ne smemo biti nezaupljivi, saj že od Prešernovega Črtomirja dalje ugotavljamo, da ni vse tuje slabo. Kmalu bomo torej vsi raje postregali po prosto dostopnih vsebin, kot pa iskali domače.

»EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, in po tem zgledu se ravnajo tudi države, ki sestavljajo EU. Za promocijo proste dostopnosti umetnosti pa se EU ni odločila. Ker pripisuje umetnosti manjši pomen kot znanosti? Ker vidi umetnost po ameriško znotraj področja razvedrila, razvedrilo naj si pa plača državljan sam? Ker je znanost mednarodna, umetnost pa nacionalna?«

Prosta ali odprta dostopnost (OA — open access) je pojem, ki je uporabljen v revijalni, knjižni, zborniški obliki informacij, prav tako pa tudi v spletnih besedilih, podatkovnih zbirkah in večpredstavnemu gradivu. Prosti dostop ne dovoljuje poseganja v vsebino informaci, medtem ko lahko prosto vsebino urejamo in preoblikujemo po mili volji.

Open Access Slovenija se trudi razlikovati med izrazoma prost (free) in odprt (open). Prosti dostop (free OA) je tako definirala, da pomeni brezplačno dostopnost do besedila, čigar avtor je avtorske pravice (pro)dal založbi in ima licenco copyright, odprti dostop (open OA) pa pomeni brezplačno dostopnost na spletu, vendar ima pravice avtor, besedilo pa ima licenco creative commons.

Zlati prosti dostop zagotovi založnik in običajno vsebuje recenzirane revijalne članke, zeleni prosti dostop pa avtor sam oziroma njegov delodajalec, ki delo postavi v prosto dostopni repozitorij in vsebuje pred- ali poobjave. Pod imenom sivi prosti dostop pa najdemo težko dostopne publikacije, kot so diplomske naloge, konferenčna poročila itd. Hibridni dostop pomeni, da ima prosto dostopno delo še tiskano plačljivo verzijo. »Zakasnjeni prosti dostop je ime za objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga, recimo v zamiku enega leta po objavi.« Publikacije, ki so nastale na stroške nekoga tretjega, kot je npr. mecen ali država, in ne na avtorjeve stroške, pa uvrščamo med platinasti prosti dostop. Profesor želi, da bi bilo 2. desetletje 21. stoletja v znamenju zelenega in platinastega prostega dostopa.

Založbe

Sooblikovalci Wikipedije vejo, da vse kar je v njej objavljeno, takoj postane javna last. »Optimistično trdim (in s tem zaupanjem šele prav odpiram možnost), da v svetli bodočnosti problemov intelektualne kraje ne bo, ker znanje pač ne bo lastnina fizičnih ali pravnih oseb na enak način kot npr. nepremičnine, ampak zares javno dobro.«

Založbe in knjigarne obravnavajo knjige kot tržno blago, bralca pa kot potrošnika. Hladnik meni, da je informiranost ena izmed temeljnih pravic posameznika. Vsak bi torej moral imeti prost dostop do informacij.

Založniki ne želijo objavljati dela na splet, saj znajo sužiti denar samo s prodajanjem knjig. Njihova ciljna skupina so v današnjih časih torej otroci, ki še ne znajo uporabljati spleta, ter starejši.

Avtorji in inštitucije se, kljub temu, da založbe ne upravičujejo svojega prvotnega namena, tj. kreditacija publikacij, še vedno zanje odločajo, saj mislijo, da jim bodo pomagale do bralcev. To lahko naredijo pri popularni publicistiki in leposlovju, pri znanstvenem pisanju pa ne. Vendar se sednji vseeno odločijo za založbo, saj menijo, da jim bo žig založbe prinesel večji ugled.

Med založbami in knjižnicami je prišlo do »boja«, saj knjižnice »nasprotnikom«, z nižjimi cenami (predvsem pri učbenikih, slovarjih itd), odžirajo promet. Založbe se zagovarjajo, češ da želijo ohraniti delovna mesta — cehovski interes postavljajo pred javnega.

Znanstvenim piscem omogočajo »predatorske založbe« nove možnosti objavljanja. Ena takih založb je Science publishing group, ki deluje po principu zlatega prostega dostopa, o katerem smo že debatirali v poglavju prosti dostop. Ta založba je za avtorje vabljiva, ker člankom prinaša vidnost (z indeksiranjem pri desetih bibiografkih inštitucijah mdr. Googlov Učenjak), cene objave člankov pa niso pretirano visoke.

Dober primer, kako naj bi zgledale (slovenske) znanstvene revijalne objave, je spletna stran International Journal of Language and Linguistics. Vendar pa so se, kot vedno, našli kritiki, ki so popljuvali skoraj vse, kar je na spletni strani.

Repozitorji

Vplivnost neke znanstvene objave se kaže v številu o citiranosti. Pomembno je tudi število o branosti objave. Ti dva podatka se lahko med sabo zelo razlikujeta.

Repozitorji imajo že vgrajeno funkcijo štetja objav. V spletno stran lahko vgradimo enega od zastonjskih števcev, če pa smo bolj pedantni in moramo komu, npr. ministrstvu, dokazati, da je naše objavljanje pomembno in da potrebujemo finance, potem pa lahko vgradimo skript za Googlovo analizo.

Da je prosta dostopnost pomembna, so akterji že ugotovii, niso pa se še zmenili, kako si bodo razdelili stroške.

Prosti dostop omogoča volontersko prispevanje, nasprotuje pa profitnemu objavljanju.

Univerza v Ljubljani je bia zadnja, ki je dobila svoj repozitorij, v katerega pa še vedno ne morejo objavljati diplomskih nalog, magisterijev in doktoratov. Vsi slovenski akademski repozitorji pa so združeni na Nacionalnem portalu odprte znanosti.

Z objavljanjem na spletu se je spremenil tudi slog pisanja. Ker je med skupino ljudi, ki strokovne članke berejo na internetu, čedalje več laikov, se temu prilagajajo tudi pisci, ki uporabljajo poljudnejše izraze.

V Sloveniji imamo 3 literarnovedne revije — Slavistična revija, Jezik in slovstvo ter Primerjalna književnost. Vse so takoj po tisku tudi prosto dostopne na spletu.

SlovLit je spletni forum, ki zalaga z informacijami slovensko literarnovedno in jezikoslovno skupnost, ki zaradi zanimivosti seže izven meja države in vede uresničuje tudi koncepta internacionalnosti ter interdisciplinarnosti.

Varovanje zasebnosti

Razlogov za nezaupanje globalnim digitalnim podjetjem je ogromno. Kritiki najprej poudarjajo možnost zlorabe, ne vidijo pa cilje digitalizacije, ki primarno pomagajo lajšati življenje. Ne verjamejo besedičenju mednarodnih organizacij o človekoljubnih ciljih, marveč jim pripisujejo manipulativne motive. Res je, da se kdaj kak projekt sfiži, vendar pa zaradi tega ne smemo biti črnogledi in omejeni s svojim mnenjem.

Včasih je bila pomembna skupnost, kjer posamezniki niso izstopali. Literatura pa že ob 19. stoetja dalje gradi na ideal, tj. je ozaveščen in ustvarjalen posameznik. Zainteresiran naj bi bil za splošno blaginjo sveh ostalih in okolja.

Hladnik je z objavo v svojem blogu A day in the life of the digital humanities, s fotografijo članov senata brez glav, protestiral proti pretirani skrbi o varovanju zasebnosti.

»S prepovedjo iskanja po imenih in priimkih je urad pohabil besedilni korpus Nova beseda. Iskanje niza Fran Levec je preprečeno, da se ne bi razkrili morebitni zasebni podatki katerega od morebitnih danes živečih Franov Levcev. Pravice potencialno kriminalnega potencialnega današnjega Frana Levca so povozile kulturno zaslužnega Frana Levca, urednika Ljubljanskega zvona in literarnega zgodovinarja. In povozile so tudi pravico današnjih Slovencev do informacij iz svoje zgodovine.«

Kredibilnost

Preveriti moramo torej slednje: avtorja, medij, ki je objavil delo, starost dokumenta, odmev v javnosti, avtorje in tekste, na katere se je skliceval.

SICRIS spletišče znanstvene skupnosti

Aktivizem

»Splošni pomen 'kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju' velja tudi za današnje aktiviste: feministične, ekološke, mirovnike, humanitarce, politične alternativce, lokalne skupnosti, ki nastopajo proti vsemu »od zunaj« in »od zgoraj« itd.« Z besedo aktivizem ne označujemo vedno napredna družbena gibanja.

Avtorstvo

SVOBODNA UNIVERZA- alternativno mesto objavljanja, kjer ni nobenih omejitev inštitucij

Strokovno recenziranje

PEER REVIEWING Selekcija kredibilnih informacij od nekredibilnih.

Cilj je preprečiti objavljanje nepreverjenih informacij, ki ne upoštevajo strokovnih standardov.

Pravopis

Dvom o kredibilnosti se nam pojavi takoj, ko vidimo slovnične napake.

Ločila

vezaj (-), pomišljaj (–) in dolgi pomišljaj (—)

pomišljaj pa dobimo na zaslon s kombinacijo tipk <Ctrl> in <-> na numeričnem delu tipkovnice. Dolgi pomišljaj dobimo s kombinacijo tipk <Ctrl> + <Alt> + <-> na numeričnem delu tipkovnice.

Nestični dolgi pomišljaj stoji torej samo med povedmi, ne pa znotraj povedi.

Pišemo torej Breznik-Ramovšev slovar, Občina Miren - Kostanjevica ter dihotomija domače – tuje, Anton Umek – Okiški, Ada Vidovič-Muha

(„unarekovajena beseda“)

(t. i. »smejkoti« > t. i. smejkoti)

(Med filologije spadajo npr. italijanistika, slovenistika, bohemistika itd. > Med filologije spadajo npr. italijanistika, slovenistika, bohemistika)

Velike začetnice

Nereflektirano krši pravopis pisava filozofskih terminov z veliko začetnico, npr. živalski Drugi; nič nismo popravili, če smo termin dali v narekovaje (živalski »drugi«), raje ga uporabimo pravopisno sprejemljivi obliki z malo: živalski drugi.

Drugo

Kjer je bil osrednja figura moški : Kjer je bila osrednja figura moški Komentar. Spol se po pravilu veže na osebek, tu pa je določitev osebka dvoumna. Če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka: To mesto so Jesenice. V dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša.

Digitalna pismenost

Danes mora znati besedilo do konca pripraviti avtor sam. To pomeni, da brez računalnika ne bo šlo.

Formati besedil

Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil. Prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov:

txt pomeni golo besedilo

doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo

htm ali html je spletno besedilo

pdf je natisljivo besedilo

besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic

Besedilo v wikijih

Vedeti je treba, da

• za odstavek pustimo eno vrsto prazno
• enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)
• naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.)
• ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’
• povezave napravimo z oglatimi oklepaji Ljubljana; modre povezave pripeljejo na že obstoječa gesla, v rdečem so takrat, ko gesla še ni, in kličejo k pisanju; kadar beseda, ki jo želimo polinkati, ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, kar bo prišlo prav računalniku, in drugič, za navpičnico, v ustrezni skladenjski obliki: Pesnik se je rodil v Ljubljani.
• sliko vstavimo preko menija
• oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#)
• presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom

Vaje v wikijih

Pazimo na napake, čimbolj aktivno prispevamo k širjenju Wikijev.

Sporočanje popravkov in komentarjev

Avtorji in uredniki, ne uporabljajte za vnos popravkov formata pdf! Ta format namreč ne omogoča udobnega popravljanja besedil (razen če nimamo kupljive profesionalne verzije pdf-urejevalnika) in tudi možnosti samodejnega upoštevanja popravkov nima.

V wikibesedila popravke vnašamo neposredno, za komentiranje pa so naslednje možnosti:

• na pogovorni strani besedila
• na pogovorni strani avtorja
• če gre za besedilo, ki nastaja v univerzitetnem seminarju, lahko za diskusijo o njem odpremo na Wikiverzi samostojno stran
• znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden; take pripombe damo med lomljene oklepaje takole:
• s predlogo: beseda s popravljeno napako

Navajanje

Čemu sploh citiramo

Citiramo z namenom narediti besedilo čim prepričljivejše. Ponavadi navajamo izjave splošno znanih in ugednih avtoritet. S tem dobi pisec krog zaupnikov, ki ga tvorijo ugledne osebe, katere v svojih delih navaja ter bralci, v katerih vzbudi občudovanje. Ti krogi se razikujejo glede na stroko, temo, starost itd.

Neko besedilo dobi oznako znanstveno, če prinaša neko novo znanje. Zato je sklicevanje pomembno, saj večja razumljivost informacij. Je tudi ena od glavnih komponent, po katerih prepoznamo znanstven tekst. Navajanje je že standardizirano, viri pa so urejeni po abecednem vrstnem redu.

»Vedno jasneje stopa v zavest spoznanje [ ... ], da človeški napredek ni stvar genialnih posameznikov, ampak podobno kot pri mravljah ali čebelah, ki se z njimi vsaj Slovenci tako radi primerjajo, stvar zavzetih množic oziroma bolj ali manj anonimnih posameznikov iz množic.«

Priznavanje avtorstva posameznikom je ena delikatnejših zadev v današnji družbi. V opoziciji množici, ki čedalje bolj pogosto »podarja« svoje znanje javnosti s prostim dostopom, so posamezni avtorji, katerim se gre poleg financ tudi za družbeni ugled. »Namesto za skupnost, ki jo vzpostavlja le taka ali drugačna voditeljska ikona, se zavzemamo za skupnost, ki identiteto gradi iz svojih lastnih dejanj.«

Odnos do avtorskih proizvodov bi nam morala narekovati zdrava kmečka pamet, saj je avtorsko delo v javnosti zato, da je na razpolago morebitnim intresentom.

Preveč ali premalo navajanja virov je lahko škodljivo, saj v enem primeru izpademo nekredibilni, po drugi strani pa preveč samozavestni. Pri pisanju moramo najti pravo mero citiranja in sklicevanja na druge avtorje.

Prepisovanje

Plagiat je uporaba tujega znanja kot lastnega, brez navedbe koga smo citirai oziroma povzemali. Tako dejanje ni moralno, vendar pa po večini nima pravnih posledic. Sankcije so le v primerih plagiata še ne javnih besedil. Za profesorje je vsakršna zloraba, tudi če ji ne sledijo pravne gonje, nesprejemljiva.

Mogoče se bo v prihodnosti potreba po konstantnem sklicevanju in navajanju virov malo zmanjšala. Kritiki pred tem svarijo in krivijo Wikipedijo, saj naj bi bilo tam skupno znanje brez avtorja in se nekaterim ne zdi pomembno, da je navedejo kot vir.

»Ker je plagiatorstvo težko dokazljivo, se očitki razširjajo v obliki govoric namesto v argumentirani razpravi.«

Citatna industrija

Citatni indeksi

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih.

Na Slovenskem upoštevajo splošna citatna indeksa Scopus (ki pokriva več kot 20.000 akademskih časopisov, se pohvali s 50 milijoni člankov obsežno zbirko in z njim preko naročnin knjižnicam služi mednarodna založniška hiša Elsevier s centrom v Amsterdamu) in Web of Science (WoS), ki ga trži multinacionalna korporacija Thomson Reuters s sedežem v New Yorku in se poleg indeksiranja objav z dobičkom ukvarja še z marsičim drugim.

Zastonj je na spletu na razpolago citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka (Google Scholar), ki zajema iz veliko več virov, vendar zbirki, ki tako kot prvi dve nastaja avtomatsko, očitajo nekonsistentnost in upoštevanje obskurnih objav.

Slavistična revija je zaradi necitiranosti (beri: nezanimanja anglocentrične humanistike za probleme slovenskega jezika in literature) izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI, in s tem nezasluženo izgubila na svojem strokovnem ugledu.

Faktor vpliva

Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije.

Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske: skoraj vse revije, ki jih zajema, so z angleškega govornega območja, iz Severne Amerike, Evrope in Avstralije. Povrhu ne razlikuje med izvirnimi znanstvenimi članki in znanstvenimi recenzijami; pri slednjih gre lahko za kritiko citiranih objav, kar je daleč od vplivnosti, pa se kljub temu razume kot citat in kritiziranemu članku priskrbi višji status.

Slovenske znanstvene revije

S seznamov slovenskih znanstvenih revij, ki so jih domači strokovnjaki navedli kot najkvalitetnejše, prepisujem tiste, v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji:

• Primerjalna književnost
• Slavistična revija
• Dve domovini
• Jezik in slovstvo
• Razprave SAZU
• Studia mythologica Slavica
• Knjižnica
• Phainomena
• Acta Neophilologica
• Traditiones
• Slavia Centralis (Maribor)
• Verba Hispanica

Citatni slogi

Znanstvene discipline po svetu uporabljajo različne citatne standarde, tudi humanistika nima samo enega. Glavni citatni stili naj bi bili:

• APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
• MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
• AMA (medicina, biologija)
• čikaški (naravoslovje, splošno)
• wikipedijski

MLA-slog	Čikaški slog
Perenič, Urška in Miran Hladnik. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55.3–4 (2010): 5–15. Tisk.	Perenič, Urška in Miran Hladnik. 2010. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55 (3–4): 5–15.

V besedilu se kratki sklic loči takole:

MLA-slog	Čikaški slog
(Perenič in Hladnik, »Branje Jamnice« 7)	(Perenič in Hladnik 2010, 7)

Tehnika citiranja

Citat je sestavljen iz dveh delov:

1. Dobesedni navedek tujega besedila znotraj narekovajev
2. Vir citata, ki je lahko v celoti naveden – na koncu dobesednega navedka – znotraj oklepaja, ali pa je tam samo kazalka v obliki opombe, kratkega sklica ali neposredne povezave na vir.

Opombe

»V opombah so navedena samo tista dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave, v seznamu referenc pa tista dela, ki so za predmetno področje, ki ga članek obravnava, sicer pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano.«

Kratki sklici

V praksi pa se je uveljavilo izpuščanje končne pike znotraj oklepaja:

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)

Nekdaj so se pisci izogibali ponavljanju imena avtorja, na katerega so se sklicevali, z besedami kot so prav tam, n.d., ker pa se zaradi potreb citatnih indeksov sklici avtomatsko preštevajo, priimek, letnico in stran ponovimo.

Označevanje navedkov

Prešernovo besedilo:

De zdéj – ko že na Kranjskem vsak pisari, že bukve vsak šušmar daje med ljúdi, ta v prozi, úni v verzih se slepari –

Citat Prešernovega besedila:

»... ko že na Kranjskem vsak pisari ...«, naj tudi mene muza z inspiracijo obdari. > »[K]o že na Kranjskem vsak pisari,« naj tudi mene muza z inspiracijo obdari.

Od kod vse citiramo

Kadar je mogoče med viri izbirati, posežemo po izvirnikih, prvih objavah ali kritičnih izdajah. Navedemo tisto izdajo oz. digitalno verzijo, iz katere smo prekopirali besedilo.

Viri in literatura

Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke (orodja) za raziskavo.

S konkretnim primerom: v razpravi o Prešernovi Novi pisariji bomo med viri navedli vse variante te pesmi (cenzurni rokopis, tiskarski rokopis, natis v Poezijah 1847 in morebiti tudi poznejše redakcije), med literaturo pa dosedanje razprave na to temo in druge razprave, ki so nam prišle prav pri delu, npr. Kidričeve, Slodnjakove, Paternujeve študije.

Zaslon in papir

Trenutno slovenski literarni zgodovinar piše večinoma na zaslon, vendar z mislijo na tiskano objavo. Drugače tudi ne more početi, ker šele za natisnjeno objavo lahko pričakuje točke, od katerih je odvisna njegova profesionalna usoda. Drugače se obnaša le, kadar prispeva informacije ali stališča za spletni strokovni forum, v zasebni strokovni korespondenci in kadar piše za časopise in leksikone, ki obstajajo samo na spletu.

Nova pisarija spodbuja pisanje, ki bo prebirano na zaslonu.

ukaz išči (<Ctrl> + <f>)

Zgledi

Knjiga

SVETINA, Tone Volčiči / Tone Svetina. - Ljubljana : Borec, 1980 (v Ljubljani : Ljudska pravica). - 465 str., [1] f. pril. ; 21 cm 3.000 izv. 821.163.6-311.6 COBISS.SI-ID 21824512

Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.

Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.

Knjiga na bralniku

Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle

Janez Jalen. Bobri, 1–3. Ljubljana: Konzorcij »Slovenca«, 1942–1943 (Slovenčeva knjižnica, 26, 57, 71). Uporabljena je bila izdaja na Kindlu, pripravljena verjetno po izdaji Celje: Mohorjeva družba, 2006.

Članek v zborniku

Kadar je naš vir članek v zborniku, moramo v Cobissu ospreti dva zapisa, in sicer o članku in o zborniku (do zbornika pridemo s povezavo Glej publikacijo na dnu zapisa o članku).

Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

Povezavo na spletno objavo članka v zborniku bi bilo mogoče dodati tudi na koncu, tako kot smo to storili pri knjigi v predhodnem poglavju, vendar je prejšnja rešitev ustreznejša, ker je v skladu z dogovorom na Wikipediji.

Poglavje

Kadar je avtorjev knjige več, nastopi potreba po citiranju poglavja knjige. Takrat za naslovom knjige naredimo vejico ter napišemo številko in naslov poglavja po zgledu:

Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Spremna beseda

Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. (COBISS)

Razprava v reviji

Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. Tudi na spletu.

Članek v časniku

Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. (COBISS)

Članek na dLibu

Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92. Tudi na spletu.

Enciklopedijsko geslo

Planinska povest. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 10. jan. 2012.

Forum

Na prikazano SlovLitovo sporočilo se sklicujemo takole:

Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013.

Spletni tečaj

J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

Blog

Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

Članek na spletišču

• Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007.

• Barbara Leban. Srečna, ker sem ženska. Poskus narobne kritike: Kliči me po imenu. Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric. Ur. Silvija Borovnik. Ljubljana: Študentska založba, 2013. LUD Literatura 23. jan. 2014.

• ANKA. [Komentar k članku Barbare Leban Srečna, ker sem ženska]. LUD Literatura 28. jan. 2014.

• Andrej Mrak. S Prešernom po »hudičevih« hišah v Ljubljani: Peterica ljubljanskih zabavišč, ki jih je »vzel hudič«. Razglednice preteklosti. MMC RTV Slovenija 5. jan. 2014.

Zapis v podatkovni zbirki

Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

Diplomska naloga

Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Ljubljana, 1992.

Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

Prosojnice, video predavanja, animacija

Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx

Zemljevid

Zemljevidi vsebujejo podatke o viru neposredno pod zemljevidom – tako kot slika. Včasih so jih izdelovali posamezniki, danes pa različne inštitucije, zato navajanje avtorjev in/ali urednikov ni potrebno.

Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.

Fotografija

Za razliko od navedb običajnih bibliografskih podatkov v seznamu literature vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1:, Slika 2: itd., v natisnjenih monografijah pa je na koncu neredko objavljen še seznam fotografij s podatkom o strani v knjigi.

Slika 4: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012.

Slika 4: Miran Hladnik. Srne pa jelen. Fotoalbum 171. 9. jun. 2012.

Če je fotografije objavil nekdo, ki jih ni sam posnel, je najbolje, da navajanje začnemo z naslovom spletišča, kjer so bile objavljene.

Slika 5: Pred 55 leti: Iz fotografskega arhiva študenta slavistike Silva Faturja. Miran Hladnik. Fotoalbum 207 15. okt. 2013. Kadar objavimo fotografijo nekega izvirnega dela, kot je kip, pr navajanju najprej zapišemo podatke o originalu in nato o sliki.

Slika 6: France Gorše: Karel Mauser [19??]. Podbrezje 2007. Foto Miran Hladnik 2011. Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. »Splošno priporočilo je, da navedemo čim več dostopnih informacij in da jih, kadar smo v zadregi, oblikujemo kar opisno.«

Na Wikipediji je ogromno fotografij, ki pa jih ne smemo citirati neposredno iz gesla, kjer smo jih našli, temveč iz centralnega skladišča – Wikimedijine Zbirke

Risba

»Oprema kliparta z datumom postavitve ali datumom dostopa je odveč, ker se ne sklicujemo na podatke; če spletišče zamre, link preprosto ne deluje več in takrat referenco zbrišemo.

Glasbeno delo

Navajanje gasbenih del naj bo tako, kot je na radiu:

Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen. Naslove glasbene klasike slovenimo.

Radijska, televizijska oddaja in film

Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.

Film pa citiramo tako, da na začetku zapišemo režiserjevo ime. Kadar iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za enigmatičnimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar ipd.

Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

Napake pri citiranju

• nepoznavanje temeljnih referenc
• poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
• vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni
• nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
• samocitiranje
• citiranje zaradi citiranja samega – Dragica Haramija (2003: 113) piše, da na leto izide okrog sto slovenskih romanov. > Na leto izide okrog 100 *slovenskih romanov. — Sklicevanje je nepotrebno, ker ne gre za avtorsko izjavo oz. odkritje citiranega avtorja, ampak za javno dostopne podatke. Če domnevamo, da bralcem ne bo jasno, od kod smo jih vzeli, dodamo vir, npr. Cobiss pokaže, da na leto izide okrog 100 slovenskih romanov.
• navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
• še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
• za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
• navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča

Navajanje na Wikipediji

Wikipedija si poleg splošnih zahtev po citiranju prizadeva tudi za to, da se med viri ne pojavljajo druga Wikipedijska gesla ter da se znotraj enega članka uporablja en način citiranja.

Iskanje

ORCID prostodostopni sitem, ki omogoča, da se avtorji sami izločijo iz seznama del, ki so jim ga pripisali.

ISBN indetifikacija knjižnih objav 13-mestna(slovenske knjige 961, znanstvena založba FF 237)

ISSN idetifikacija periodike 8-mestna

DOI identifikacija spletnih objav

EAN mednarodna številka artikla

COBISS ID spletna identifikacija, ki olajša iskanje

UDK

(univerzalna decimalna klasifikacija) poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije

1 Filozofija. Psihologija

2 Teologija. Verstva

3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje

5 Matematika. Naravoslovje

6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika

7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport

8 Jezik. Književnost

9 Geografija. Biografija. Zgodovina

Literarne vede imajo znotraj humanistike šifro 6.07.

Slovenski Statistični urad uporablja za izobraževanje in usposabljanje klasifikacijski sistem KLASIUS. Humanistične discipline imajo tu karakteristično kodo 22: slovenski jezik s književnostjo npr. 2231, primerjalna književnost 2253.

Preglednejša je klasifikacija FOS 2007 s 47 področji

Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti (CERIF - CERCS) postavlja med petimi področji humanistične vede na prvo mesto

DOI

DOI (Digital Object Identifier 'digitalni identifikator objekta') je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti. URL-ji (spletni naslovi, ki se običajno začenjajo s http://) dokumentov se pogosto spreminjajo, pridobitev registracijske kode DOI pa poskrbi za sledljivost dokumenta, ki mu ob spremembi lokacije samodejno zamenja URL med metapodatki. Do tako opremljenega dokumenta lahko dostopa vsakdo. Kdor naleti na kodo DOI, lahko tudi zastonj poizve, na kateri dokument se nanaša, pridobitev kode pa ni zastonj, saj jih lahko izdajajo samo pooblaščene organizacije (t. i. registracijske agencije), ki so za to plačale članarino in za svoj servis tudi zaračunavajo.

Koda DOI je takele oblike: doi:10.7771/1481-4374.2064. Številka pred poševnico pomeni založnika, številka za poševnico pa je številka publikacije.

COBISS ID

Na Slovenskem je za identifikacijo publikacij uporabna številka COBISS, s katero je opremljena vsaka pri nas registrirana objava, ne glede na medij, tudi tiste pred nastopom kodirnega sistema ISBN. Citatni standardi ne predvidevajo navajanja teh številk (z izjemo DOI), praksa objavljanja na wikijih pa identifikacijsko številko COBISS zelo ceni, saj klik nanjo bralca pripelje neposredno na Cobissov bibliografski zapis o publikaciji. Bibliografske enote v seznamih literature in v opombah na Wikipediji se tako zaključujejo z nizom COBISS, medtem ko se na tem mestu drugod po svetu pojavi povezava na ISBN ali na kataložni zapis v nacionalni knjižnici.

Podatki in podatkovne zbirke

Iskanje po dLibu

Za zgled vzemimo iskanje Malovrhovega feljtonskega romana Opatov praporščak. 255 zadetkov dobimo, potem ko med navednice vpišemo v iskalno polje naslov in odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu. Zdaj kliknemo na opcijo razširi pod naslovom časopisje in članki – naslov v levem stolpcu, da dobimo vsa mesta, kjer se pojavi iskani niz. Večje število zadetkov je le pri treh časopisih: v Enakopravnosti in Glasu svobode iz ZDA in v Slovenskem narodu. Zatremo dvom, da gre za golo navajanje naslova knjige v reklami, ki se ponavlja iz številke v številko, in zaupljivo izberemo samo po enega od teh časopisov. Zdaj že obvladljivo selekcijo zadetkov kronološko razporedimo (Razvrsti po: datumu naraščajoče) in si odpremo prvega s klikom na njegov naslov. Na zaslon dobimo podatke o skenirani številki, med katerimi sta najbolj zanimiva dva: pod URN: je povezava na to skenirano številko (prekopiramo jo tako, da nanjo kliknemo z desno miškino tipko iz izberemo Kopiraj mesto povezave ali kaj podobnega) in pa linka na predogled in na sliko številke v formatu pdf. Odpremo pdf-dokument in se prepričamo, da je bilo v tej številki res objavljeno prvo poglavje romana. In tako klikamo naprej, dokler nimamo na zaslonu vseh njegovih nadaljevanj. Pri označevanju stolpcev za kopiranje na Wikivir ali kam drugam moramo paziti, ker se radi pritaknejo zraven še deli drugih besedil; tedaj besedilo prekopiramo po manjših kosih.

Seznami

Možnost za členitev besedila, lahko z ločili ali brez, če je dajši stavek mu postavimo vel. začetnico in končno ločilo.

SLOVAR

Ad hoc ๔ čez palec

Analfabet ๔ nepismen človek

Aspiracija ๔ prizadevanje, težnja, želja

Back ๔ vračalka

Bibliofil ๔ ljubitelj knjig

Creative commons CC ๔ ustvarjalna gmajna

Delete ๔ brisalka

Eklatanten ๔ očiten, jasen, prepričljiv

Emancipacija ๔ pridobitev enakopravnega položaja

Enter ๔ vnašalka

Habilitacija ๔ pridobiti pravice za učenje na visoki šoli

Kondukter ๕ sprevodnik

Kooperacija ๔ sodelovanje

Kredibilnost ๔ verodostojnost, zanesljivost

Legalizem ๔ dosledno, strogo upoštevanje zakonov

Disambvigacija ๔ ločitev pomenov

Ludist ๕ pripadnik gibanja, ki se je v začetku 19. stoletja z uničevanjem tovarniških strojev borilo proti uvajanju strojnega dela

Mantra ๔ ponavljajoča misel

Open access ๔ prosti dostop

Open data ๔ odprti podatki

Paradigma ๔ vzorec, primer

Pismouštvo ๔ slabš. učenjaštvo

Publicist ๔ kdor ustvarja besedila, dela, katerih namen je obveščati, seznanjati javnost s čim, navadno v časopisju, na radiu, televiziji

Recenzija ๔ prikaz strokovnega mnenja, sodbe o (novem) znanstvenem ali umetniškem delu, zlasti glede na kakovost, ocena

Simptomatičen ๔ značilen, tipičen

Skepsa ๔ dvom

Wikiwiki ๔ res hitro (havajsko)

Windows ๔ operacijski sistem Okna

Eminenten ๔ zaradi izrednih sposobnosti zelo cenjen

Slavistična revija

Prvi vtisi

Na prvi pogled tanka, močno obarvana knjižica me zagotovo ni spomnila, na tako zelo opevano in temeljno revijo meni tako ljube stroke. Vendar kljub svoji majhnosti v sebi skriva ogromno člankov. Malo prelistam, pridem do kazala in z očmi preletim besede, natiskane na snežno bel gladek papir. Nobeno ime ne pritegne moje pozornosti, zato preletavam dalje. "Hladnik, no to ime mi je pa poznano", si rečem v mislih in se počutim kar za en debel odstotek bolj pametna in izobražena. Na hitro preletim še članke in nato knjižico odložim na dokaj vidno mesto, da jo bom podrobneje prebrala kdaj drugič, ko bom imela več časa in več koncetracije. Moja pobožna želja preden grem dokončno stran je, da bo nekoč, nekje, v taki rdeči knjižici objavljen tudi moj članek.

Izbrani članek

SLOVENISTIKA V OCENJEVALNEM PRIMEŽU AGENCIJE ZA RAZISKOVALNO DEJAVNOST RS

Avtorica: Ada Vidovič Muha

ARRS (Agencija za raziskovalno dejavnost RS), je glavna financerka Slavistične revije. Vendar pa je v zadnjem času, začela sama določati vrednost teh znanstvenih objav in ji zmanjševati proračun. S tem je tako rekoč Slavistično revijo, ki je "osrednja znanstvena revija za slovenski jezik in književnost ter slovanske jezike in književnosti" (Hladnik, Slavistična revija, letnik 63/2015), postisnila v obrobje. Vidovič Muha se v članku psrašuje kakšne so posledice tovrstnega odmika in ugotavlja, da je potrebno pomisliti tudi na razaumevanje statusa sloenistike in drugih humanostičnih ved, ter samega pomena slovenskih univerz.

S tem ukrepom, so vsa dela večkrat recenzirana in je tako pristna objava avtorjev nemogoča. Pomen samega študija je pod vprašajem, saj so oddelki povabljeni k sodelovanju za širjenje slovenističnih besedil in raziskovanje, sedaj nemočni in z zavezanimi rokami. S tem slovenistika izpade iz konkurenčnosti, in je avtomatsko postavljena v obrobje znanosti.

Medialnost in literatura, mednarodna konferenca

Zapiski in vtisi

V petek, 25. novembra 2016 sem se udeležila drugega zasedanja konference, ki je potekalo v Modri sobi. V tem času so potekali trije referati in sicer referat Klemensa Gruberja, profesorja na Oddelku za gledališče, film in medijske študije na Univerzi na Dunaju, referat Igorja Koršiča, profesorja zgodovine in teorije filma na AGRFT ter referat Gabrijele Lučke Gruden, ki je urednica in producentka na RTV Slovenija.

Klemens Gruber: Kinofikacija umetnosti

Klemens Gruber se nam je na zasedanju pridružil virtualno in sicer prek Skypa, ki pa je gostiteljici Urški Perenič povzročal kar nekaj tehničnih težav. Referat je potekal v nemščini, kar mi je delalo precej težav, vendar pa smo dobili povzetek referata, ki je omogočal lažje sledenje. Tema mi je bila dokaj tuja, še nikoli prej se nisem spraševala o posledicah filma na literaturo in na samo gledališko umetnost. Strinjam se s tem, da je pojav filma postal nekakšna konkurenca tradicionalnem gledališču.

Igor Koršič: Železo in sanje: Medij in umetnost v filmu

Igor Koršič je začel s stavkom, da lahko etične in estetske sodbe izreka samo v prvi osebi ednine. V svojem referatu je omenil Morisa Merlota Pontija, ki je definiral primat percepcije- da film zaznavamo in ne mislimo, Koršič dodaja, da najprej zaznavamo in potem tudi mislimo.

Film je še na začetku svojega razvoja, manjka mu še veliko izboljšav, meje raziskovanja so odprte. Pri filmskem ustvarjanju se klešeta dva pola: železo in sanje, kar je razložil kot tehnologijo na eni strani in filmsko umetnost, ustvarjalnost na drugi strani. Pomembno je ta dva pola čimbolj enotno združiti in ju razviti do konca.

Gabrijela Lučka Gruden: Radijski jezik: Intimni dialog z nevidnim

Urednico Gabrijelo Lučko Gruden zanimajo predvsem meje, preizkušanje mej medija. Glede radija Ars pravi, da je dober radijo, da ima po večini dobro vsebino, a slab program. Manjka mu neke povezanosti in kritičnosti. Zavrtela nam je nekaj radijskih iger, s katerimi se še posebno ukvarja, kjer je bilo zaznati po mojem mnenju dvoje. Z radijskimi igrami želijo ljudi izobraževati in jih hkrati zabavati s smešno vsebino. Posebej je poudarila tudi to, da mora biti radijska igra v iluziji sočasnosti, sicer je publika ne sprejme. Opozarja tudi na velik problem in sicer prenatrpanost radijskih programov, branja in vseh aktivnosti, saj je vedno zraven neka glasba ali podlaga. Izrazila se je, da se na radiju “bojijo tišine”, kar pa je povsem napačno razmišljanje, saj so vsi dodatni elementi nepotrebni in odvračajo od same vsebine.