Uporabnik:Larisa Trdina

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Vsebina

NOVA PISARIJA[uredi]

V nadaljevanju sledi povzetek in ključni podatki iz priročnika Nova pisarija [1], avtorja Mirana Hladnika.

Pismenost[uredi]

Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Danes nihče ne piše več na roko.

Pismenost kot dvojna sposobnost-sprejemnaje zapisanih info. in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja.

Pismenost ni ena sama, pismenosti (specialnih pismenosti) je več. Obvladovanje več sporazumevalnih kodov je prednost.

Novodobna elektronska pismenost je nujni sestavni del splošne pismenosti in bolj kot tradicionalna pismenost širi polje demokratičnega. Dokaz je že dejstvo, da je med pisci blogov prvič v zgodovini pisanja delež žensk enak deležu moških.

Čeprav se je pismenost izboljšala in so se možnosti objavljanja in pisanja povečale, še vedno premalo ljudi piše.

Informacijska družba[uredi]

Informacijska družba (informacijska doba, digitalna doba, računalniška družba) je ime za socialno paradigmo, vzorec, primer današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo (industrial society).

Nostalgično in fetišistično razmerje do natisnjene knjige dokazuje, da se kultura tiskane knjige umika drugačnim informacijskim kanalom.

Žalostno je, da so najbolj proti digitalizaciji ljudje, ki živijo od tiskane knjige (knjigarji, založniki,..) Patetični boj za obstoj knjige ni sorazmeren z napredkom vsega modernega sveta in je zastarel in neodgovoren. Tudi izzum avtomobila ni uničil industrije koles in rolarjev, ampak je pomagal k napredku družbe.

Wikiji[uredi]

Razlogi za predanost Wikipediji in sorodnim spletiščem so lahka dostopnost (z iskanjem informacij ne izgubljamo časa, ker se Wikipedija pojavi na vrhu zadetkov), voluntarizem (objavljanje ni povezano z mislijo na ekonomski profit, ampak zgolj s tešenjem radovednosti in pridobivanjem znanja), kooperativnost (ki ukinja prakso individualnih objav, globalne nepovezanosti, lokalne in strokovne samozadostnosti ter avtorskega napuha, ki bremenijo humanistične discipline) in tesnejši stik z realnostjo, ki vključuje upoštevanje sprejemnikove dojemljivosti in interesov in nagovarja k jasnemu in jedrnatemu, torej enciklopedičnemu izražanju. Zasuk v enciklopedični slog je za literarno vedo, ki jo teži tradicija dolgoveznega in neredko hermetičnega izražanja, blagodejen.

Wikimedijina spletišča zajemajo Wikimedia-logo.png
spletno enciklopedijo Wikipedijo (za pojmovnik strok, popis
leposlovnih in strokovnih avtorjev, inštitucij, dogodkov, besedil ipd.)
Wikipedia-logo-sl.png
Wikivir (za stara besedila v javni lasti) Wikisource-logo-sl.svg
Wikiknjige (za naše knjige in priročnike) Wikibooks-logo-sl.svg
Wikiverzo (za seminarje, projekte, predavanja) Sl-wikiversity-org.png
Zbirko (za slikovno gradivo) Commons-logo-en.svg
Wikislovar Wiktionary-logo-en.svg
in vrsto drugih špecialnih spletišč.

Ko govorimo o spletni enciklopediji Wikipediji, torej nimamo v prvem planu spletišča kot vira informacij, ampak možnost uporabnikovega (bralčevega) poseganja v spletišče. Wikipedija nas nagovarja k sodelovanju.

Kornaijeva kategorizacija (confort zone, vitalni jeziki (Slovenija), border line, mrtvi jeziki)

Vsak jezik po svoje gleda na svet in ga po svoje modelira. Večje ko je število jezikov, več je kulturnih izbir, večje so možnosti za preživetje v tem svetu. Z jeziki je skratka podobno kot z biotsko raznovrstnostjo, ki veča preživitvene možnosti. Ali pa vsaj dela življenje bolj pisano in zanimivo.

Slovenska Wikipedija od leta 2002 NAMEN: spodbujanje in ohranjanje kreativnosti in svobode

LICENCA CC - CREATIVE COMMONS (USTVARJALNA GMAJNA)zahteva priznavanje avtorstva

Wikipedija je zelo povečala dostopnost znanstvenih informacij, spremenila pa je tudi odnos skupnosti do strokovne verodostojnosti.

Wikipedija je nakopičila več zgodovinskega znanja kot kateri koli drugi medij, skoznjo se uveljavlja popularno razumevanje preteklosti, je »mesto spomina«, ki odslikava spremembe v razumevanju preteklosti. Pisci si prizadevajo za nevtralno stališče. NPOV - NEUTRAL POINT OF VIEW

copyright © stara avtorska zakonodaja

Wikipedija se razlikuje od drugih publikacijskih možnosti, ker

za njo ne stoji ne država ne mednarodne profitne družbe; slovenska Wikipedija nima nobenega zaposlenega

piscem ni za zaščito svojih avtorskih pravic

prispeva lahko vsakdo (emancipatornost, odgovornost)

uveljavlja sodelovanje (kooperacijo) namesto tekmovalnosti

so objave neposredno mednarodno primerljive (s kliki na drugojezična gesla, nanizana ob levem robu, se razkrije, v kolikšni meri je geslo nacionalno specifično)

je samorefleksivna, k čemur prispevajo pogovorne strani člankov in možnost ogleda historiata gesel

Wikiji in šola[uredi]

Wikipedija, bolj pogosto pa Wikiverza, se velikokrat uporablja v pedagoške namene. Ob tem se nam kaj hitro poraja vprašanje ali ne bo študenstsko delo na Wikiverzi, kot obveznost, spodkopalo wikijevo načelo prostovoljnosti.

Prof. Hladnik pravi, da ne. To trditev zagovarja s tem, da se meja med delovno prisilo in prostočasnim hobijem zabriše. Poleg tega pa naj bi nas urejanje in oblikovanje člankov na Wikiverzi pripravilo na objavo na Wikipediji, ki ima večje zahteve.

Avtor[uredi]

Do 60. let 20. stoletja je bila literarna veda usmerjena k avtorju. Avtorska biografija je bila zato eminenten literarnovedni žanr (primer: Levstikov duševni obraz, Anton Ocvirk). 2. generacija literarnih zgodovinarjev se je osredotočila na besedilo — pomembna je bila avtonomnost umetniškega besedila in ne sporočilo avtorja (primer: Lirika, epika, dramatika, Kmecl, Glušič, Zadravec in drugi) V 80. letih 20. stoletja pa so pozornost preusmerili k bralcu in njegovim interesom — od tod številne študije o trivialni literaturi, tj. literatura za bralca, ki je nasprotna elitni avtorski literaturi. Pomembno je kakšno razmerje ima besedilo do bralca, zgodovinskega in aktualnega. Poudariti pa moramo, da meje med fazami niso strogo začrtane, so večrat zabrisane.

Motivacija za pisanje[uredi]

»Pisanja se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo, npr. za nacionalno skupnost ali, kot je temu rekel Ivan Cankar, »za narodov blagor«.« »V splošnem (da, tudi v leposlovju) velja, da je pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira, neprofesionalno in nepotrebno.« Teorija funkcijskih zvrsti jezika razlikuje med 4 vrstami pismenosti, in sicer splošno oziroma vsakdanjo, leposlovno, strokovno oziroma znanstveno ter publicistično. Težave se pojavijo pri razlikovanju med strokovnim in znanstvenim (npr. kam spada poljudnoznanstveni članek?). V revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij so znanstvene objave. Strokovne objave pa so tiste, ki znanstvena spoznanja delijo s širšo publiko (npr. učbeniki v šolah).

Izbira jezika[uredi]

Poglavje govori o izbiri jezika znanstvenih objav. Glede na jezik namembnikov, se odločimo, v katerem jeziku bo objava zapisana. Če pišemo za širšo javnost, bomo verjetno pisali v angleščini, če pa pišemo za slovensko družbo, bo objava kajpada v uradnem jeziku naše države.

Kadar pišemo razprave o slovenskem jeziku, je nevtralni jezik slovenščina. Vendar se z njo ne smemo omejiti, temveč moramo poskušati prodreti onstran meje jezika. Slovenske inštitucije krijejo pripravo in natisk mnogih knjig z nacionalnofilološko temo v svetovnih jezikih, vendar pa je dejansko število kupljenih, izposojenih ali snetih knjig z interneta, precej majhno. Kljub vsemu pa je pretiran strah, da bi se slovenistična znanost razlagala v angleščini — tako kot se je nekoč v nemščini, povsem odveč.

»Izvlečki in povzetki v tujih jezikih so spremljali domače literarnovedne publikacije že od nekdaj, še preden je to postalo eden od kriterijev za državno financiranje.« Slavistična revija je od 1950 leta dalje objavljala najprej tujejezične povzetke, nato drugojezične izvlečke, kmalu je angleščina prevladala nad ruščino in nemščino. Vendar po 4 poskusnih letih v zbirki AHCI ni bilo večjega mednarodnega zanimanja, zato so opustili njeno spremljanje.

Viri in povezave, ki jih je uporabil Hladnik so povečini v angeščini, saj ga je splet pri iskanju različnih podatkov najprej pripeljal do angleških strani. Vzrok za to naj bi tičal v premajhni promociji objav in razprav v drugih jezikih. Če se želimo vključiti v mednarodno izmenjavo informacij lahko to storimo s povabilom tujih akterjev na slovenske konference in razprave ali pa se sami prijavimo na tuje konference in tam predstavimo svoje delo.

Objavljanje v dveh jezikih hkrati je naporno, dolgotrajno in drago. Dobra alternativa temu pa je slovenska Wikipedija, kjer je poleg razširjanja strokovnih spoznanj slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini, omogočena možnost primerjave tega znanja s tistim v tujih jezikih in medsebojnega poseganja. »Tuji študentje ob koncu semestra, ki ga preživijo v Sloveniji, namesto izpita dodajo v svoje nacionalne enciklopedije prgišče slovenističnih gesel.«

Izbira teme[uredi]

Svet nam ponuja ogromno možnosti – izbir. Več možnosti, kot imamo, bolj kvalitetno naj bi bilo naše življenje. Ker nas s tem bombardirajo vsak dan, imamo občutek, kot da je večina teh izbir lažnih, zato se ne moremo oziroma nočemo odločiti, saj bi neprevilna izbira ogrozila naš obstoj.

Pedagogi nam narekujejo, da si izberemo temo, do katere gojimo čustven odnos, Hadnik pa pravi, da ni dobrih in slabih tem.

Vaje v pisanju[uredi]

»Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti.« V letu 2013, ko je Hladnik začel pisati svoj priročnik, je dejal, da sta najpomembnejši orodji pisca tipkovnica in miška. Izpostavil je tudi dejstvo, da skoraj nihče in skoraj nikoli več ne piše na roke, zato naj bi bilo smiselno otroke v 1. razredu učiti tipkanja in osnovnih veščin računalniške pismenosti, namesto (lepo)pisja. Na koncu vendarle sklene, da pisanje z roko pomaga pomnenju črk bolj, kot pa tipkanje.

Kakor smo se pisanja učili s prepisovanjem besed iz učbenika v zvezek, bomo na Wikiverzi začeli s pretipkavanjem knjig in revij na zaslon. OCR nam je omogočil, da lahko besedila samo malo »popravimo«, ni pa nam potrebno celega pretipkavati. Z željo, da bi digitalizirali besedila, ki so pomembna za slovensko kulturno dediščino in, ki čez desetletja ne bi bila berljiva, ter kvalificirali čim več kompetentnih piscev, nam — študentom 1. letnika 1. stopnje slovenistike — je profesor dodelil podlistke Slovenskega naroda.

Usoda avtorstva[uredi]

Koncept avtorstva je še vedno živ. Vidimo lahko tudi vpliv avtorjev, ki je precej večji od bralčevega. Združujejo se namreč v različne skupnosti kot je npr. Društvo pisateljev.

Avtorji so včasih pripadali družbeni eliti, ki je bila bolj kreativna kot ostali »navadni smrtniki«, poleg tega pa je bila deležna velikega ugleda.

Danes ima veliko avtorjev zahteve, da se v njihova dela ne posega, saj jih dojemajo kot nedotakljive svetinje.

Nekateri avtorji v svoja dela in njihovo razširjanje posegajo še po tem, ko so prodali materialne pravice. Tak avtorski napuh bomo, kot pravi Hladnik, zatrli s tem, da ne bomo kupovali, ponatiskali ali propagirali predragih knjig, temveč bomo raje posegali po dostopnih delih, ali pa bomo taka celo sami napisali.

Soavtorstvo[uredi]

Pisanje na wikijih, kot obliki kolektivnega pisanja, pripomore k zmanjšanju večkrat omenjenega avtorskega napuha ter spodbuja sodelovanje več avtorjev. Posegi v besedilo na wikijih se morajo razumeti kot pohvala in ne kritika.

Na Wikiknjigah se ne ubadajo z avtorsko lastnino, vendar so, ker je delo bolj obsežno, kot članki na Wikipediji, ponavadi najplodovitejši posamezniki zapisani na začetku.

Nekaj pravil, ki jih je dobro upoštevati v primeru soavtorstva: • vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj • bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov • zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvarí same • zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre • soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo • ni pomembno, kdo je posegel v delo, temveč ali je bila sprememba koristna

»Pisec, ki se zna uskladiti z drugimi, ne prakticira več pisanja za to, da bi tako potrdil in dokazal svojo odličnost, svojo večvrednost, temveč zato, ker bi s pisanjem rad prispeval k skupni dobrobiti.«

Objavljanje[uredi]

Razen pri klasikih, kjer šteje tudi rokopis oziroma tisto, kar niso objavili, je danes pomembna samo objava. Bolj kot s pisanjem samim je torej koncept avtorstva povezan z objavljanjem.

Včasih so pisatelji morali vstopiti v skupino drugih pisatejev, mecenov itd., da so prišli do objave svojega dela. Danes je sicer situacija malce drugačna, princip pa je isti. Najboljši in najhitrejši način za objavo so poznanstva v tem socialnem krogu oziroma dobro finančno zaledje posameznika. Še lažje pa je objavljanje na spletu. Vendar postaviti na splet še ne pomeni tudi objaviti. Slednje pomeni, da je dostopno širši množici, če pa nekaj samo postavimo na splet, bodo to uporabniki interneta težko našli. Če pa si želimo nekaj postaviti na splet, tako, da ne bo nihče našel, ima Hladnik posebno formulo (ki je dostopna na (COBISS)).

Vendar to ni namen spleta, ravno obratno. Na splet postabljamo zato, da bi čim več ljudi naše delo videlo oziroma prebralo. Da bi bilo naše delo čim bolj vidno, ga je potrebno oglaševati, kar je najbolje narediti na pogosto obiskovanih mestih, kot je blog ali časopis.

Zaradi neprenehoma spreminjajoče tehnologije in zakonodaje smo večkrat v dilemi ali je stvar objavljena ali samo postavljena na splet. Predvsem se to dogaja zaradi socialnih omrežij, ki so v prvi vrsti zaprti komunikacijski krogi, vendar pa včasih kakšnemu piscu uspe pritegniti pozornost večje množice in presežejo mejo zasebnega.

Množični um ali pametna množica[uredi]

Množični um ali pametna množica sta le dva izmed mnogih izrazov, ki pa vsi pomenijo isto. Gre za način organizacije znanja v informacijski družbi. Predvsem se ta izraz navezuje na Wikipedijo, kjer je znanje, ki je javno dostopno in ki se stalno izpopolnjuje akumulirano s strani neposvečenih in pogosto anonimnih uporabnikov. Cilj tega je korist za vsakega člana skupnosti.

Znanje mora biti, za razliko od javnih dobrin, zastonj. Wikipedija je po eni strani ena od sodobih tehnologij, po drugi strani pa je le zadnja v vrsti med rečmi, kot je npr. Aleksandrijska knjižnica, ki so poskušale v enciklopedični obliki zbrati vse človeško znanje.

Vsak dan slišimo, kako nepravična je na svetu porazdelitev materialnih dobrin, nihče pa se ne vpraša kako je z delitvijo znanja. Problem je namreč v tem, da je znanje na lestvici človekovih vrednot pod različnimi materialnimi dobrinami.

Enciklopedije so informacije razvrstile po abecedi, kar je bila osvoboditev od hierarhiziranja znanja in je asociirala na mozaik, na kar spominja tudi Wikipedijin logo. V člankih so pod besedno zvezo Glej tudi nanizana sorodna gesla — Wikipedija tako gradi znanje od spodaj navzgor in združuje izhodiščni lokalni interes z globalnim.

Avtorske licence[uredi]

Besedilo je iz pravnega vidika inteektualna astnina, ki je urejena z zakonodajo, ki jo imenujemo »copyright« oziroma »avtorske pravice«. Zakonodaja je zadoščala, ko je knjiga obstajala le v tiskani verziji, danes, ko pa imamo vse več digitalnih knjig, filmov, fotografij, glasbe, pa je nastal problem, zato želijo uveljaviti alternativo s konceptom »creative commons«.

Creative commons[uredi]

Creative commons oziroma »ustvarjalna gmajna« je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture. Bolj kot morebitnim zlorabam, je namenjena lažjemu dostopu do intelektualnih proizvodov. Označena je s »cc«, oprema del objavljenih na spletu s to licenco pa je dokaj enostavna.

Copyright[uredi]

Avtorska zakonodaja ščiti dela v katerem koli mediju (npr. literarna, dramska, glasbena dela) pred zlorabo. Posamezniki lahko ravnajo z deli kakorkoli želijo, lahko jih tudi prekopirajo itd., dokler ostaja v sferi zasebnega. Če pa pride delo, ki je bilo nepoobaščeno razmnoženo v javnost, pa je to zloraba.

Cilj poglavja o copyrightu je v tem, da predstavi, zakaj ni več ustrezno za sodobna dela. Pri intelektualnih delih preveč poudarja avtorja, zaradi začetka v tiskani knjigi se ne prilagaja najbolje novejšim medijem kot je internet, poleg tega pa obravnava delo kot lastnino in ne kot javno dobrino.

Danes ni več tako pomembna materialna vrednost del, kot je bila nekoč. Včasih je namreč eno knjigo ahko bral samo en čovek naenkrat, danes pa je dostopnost širša, saj si lahko delo pridobimo na spletu, kjer lahko naenkrat bere več tisoč ljudi. Tu je največji problem copyrighta, saj ne upošteva nematerialno dimenzijo intelektualnih del. Zakonodaja se namreč bolj osredotoča na zlorabe, namesto, da bi zagotavljali nemoten dostop do informacij.

Vsi izdelki z najmanjšo kreativnostjo še niso zaščiteni z avtorsko licenco. Tisti, ki pa so pa njihova licenca traja za časa življenja avtorja ter še 70 let po njegovi smrti. Anonimna dela postanejo javna last 70 let po objavi.

Avtor zaščitenega intelektualnega dela ima do njega pravice dokler jih ne odstopi oziroma proda. Če je avtor nekaj ustvaril na željo podjetja, ima slednje pravico do dela, vendar pa to mora biti potrjeno oziroma sklenjeno v pogodbi. Kadar je avtorjev več, lahko vsak izmed njih s tem delom počne kar želi, vendar se morajo soavtorji strinjati.

Največji problem v zakonodajnem pravu se nanaša na filme, ki so posneti po knjigah, elektronske verzije knjig, prevodi itd. Izvedeno delo ima lahko status originalnega in avtorsko zaščitenega dela le in samo, če je nastalo z dovoljenjem avtorskega lastnika prvotnega dela. Ta dela so lahko v tem primeru legalno razmnoževana in razpečevana. Pomembno je poudariti pošteno uporabo, saj lahko tudi v primeru, da nismo lastniki avtorskih pravic, delo kjub temu tiskamo, fotokopiramo, citiramo, digitaliziramo, nalagamo s strežnika itd. Poštena raba je neprofitna raba.

Ločiti moramo med prodajo dela ter prodajo dela in avtorskih pravic, saj se s slednjim odrečejo pravici do odločanja o razmnoževanju in distribuciji.

Bralec, ki kupi knjigo nima skoraj nobene svobode razpolaganja z delom, saj ga ne sme razmnoževati ali celo vzeti del, ga preoblikovati in uporabiti po svojih željah. To lahko naredi samo z dovoljenjem avtorja (proti plačilu).

Avtorji, ki ne želijo objavljati svojih del pod avtorsko licenco creative commons, so izgubili stik s sodobnimi zahtevami družbe. Ti bodo slej kot prej izgubili svojo množico bralcev.

Vrste licenc cc so naslednje.

Attribution Priznanje avtorstva (attribution – BY) Delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja; dovoljena je izdelava izpeljanih (derivativnih) del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno.
Share-alike Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA) Derivativno delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega dela (copyleft).
Non-commercial
Non-commercial-euro
Nekomercialno (non-commercial – NC) Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave (derivacije) le za nekomercialni namen; Wikipedija takih del ne sprejema.
Non-derivative Brez predelav (no derivative works – ND) Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.

Licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco, s katero je opremil svoje delo, tudi spremeni.

Bralec[uredi]

Prosti dostop[uredi]

Kar zadeva bralca v povezavi z intelektualnimi deli, je bilo včasih pomembno smo vprašanje njegovega razumevanja prebranih informacij. Danes pa je pomembna tudi zahteva po prosti dostopnosti informacij iz najrazličnejših področij. Skupnost želi izobražene posameznike, ki pa naj bi se oblikovali v osnovnih, srednjih in višjih šolah. Zato meni Hladnik, da bi moralo biti obvezno čtivo zastonj. Izven šole pa skoraj nikje nimamo prostega dostopa do informacij. Za knjižnico, gledališče, naročnino revije je vedno potrebno odšteti nekaj denarja.

»Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti.« V tem smislu naša država ni imela prstov zraven, ko smo dobili npr. prost dostop do digitaliziranega zemljevida sveta in ostalih prelomnih dejanj.

Zahteva po digitalizaciji slovenščine je prišla od zunaj, slednjo celo google vključuje z različnimi logi. Do tuje informacijske družbe torej ne smemo biti nezaupljivi, saj že od Prešernovega Črtomirja dalje ugotavljamo, da ni vse tuje slabo. Kmalu bomo torej vsi raje postregali po prosto dostopnih vsebin, kot pa iskali domače.

»EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, in po tem zgledu se ravnajo tudi države, ki sestavljajo EU. Za promocijo proste dostopnosti umetnosti pa se EU ni odločila. Ker pripisuje umetnosti manjši pomen kot znanosti? Ker vidi umetnost po ameriško znotraj področja razvedrila, razvedrilo naj si pa plača državljan sam? Ker je znanost mednarodna, umetnost pa nacionalna?«

Prosta ali odprta dostopnost (OA — open access) je pojem, ki je uporabljen v revijalni, knjižni, zborniški obliki informacij, prav tako pa tudi v spletnih besedilih, podatkovnih zbirkah in večpredstavnemu gradivu. Prosti dostop ne dovoljuje poseganja v vsebino informaci, medtem ko lahko prosto vsebino urejamo in preoblikujemo po mili volji.

Open Access Slovenija se trudi razlikovati med izrazoma prost (free) in odprt (open). Prosti dostop (free OA) je tako definirala, da pomeni brezplačno dostopnost do besedila, čigar avtor je avtorske pravice (pro)dal založbi in ima licenco copyright, odprti dostop (open OA) pa pomeni brezplačno dostopnost na spletu, vendar ima pravice avtor, besedilo pa ima licenco creative commons.

Zlati prosti dostop zagotovi založnik in običajno vsebuje recenzirane revijalne članke, zeleni prosti dostop pa avtor sam oziroma njegov delodajalec, ki delo postavi v prosto dostopni repozitorij in vsebuje pred- ali poobjave. Pod imenom sivi prosti dostop pa najdemo težko dostopne publikacije, kot so diplomske naloge, konferenčna poročila itd. Hibridni dostop pomeni, da ima prosto dostopno delo še tiskano plačljivo verzijo. »Zakasnjeni prosti dostop je ime za objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga, recimo v zamiku enega leta po objavi.« Publikacije, ki so nastale na stroške nekoga tretjega, kot je npr. mecen ali država, in ne na avtorjeve stroške, pa uvrščamo med platinasti prosti dostop. Profesor želi, da bi bilo 2. desetletje 21. stoletja v znamenju zelenega in platinastega prostega dostopa.


Založbe[uredi]

Sooblikovalci Wikipedije vejo, da vse kar je v njej objavljeno, takoj postane javna last. »Optimistično trdim (in s tem zaupanjem šele prav odpiram možnost), da v svetli bodočnosti problemov intelektualne kraje ne bo, ker znanje pač ne bo lastnina fizičnih ali pravnih oseb na enak način kot npr. nepremičnine, ampak zares javno dobro.«

Založbe in knjigarne obravnavajo knjige kot tržno blago, bralca pa kot potrošnika. Hladnik meni, da je informiranost ena izmed temeljnih pravic posameznika. Vsak bi torej moral imeti prost dostop do informacij.

Založniki ne želijo objavljati dela na splet, saj znajo sužiti denar samo s prodajanjem knjig. Njihova ciljna skupina so v današnjih časih torej otroci, ki še ne znajo uporabljati spleta, ter starejši.

Avtorji in inštitucije se, kljub temu, da založbe ne upravičujejo svojega prvotnega namena, tj. kreditacija publikacij, še vedno zanje odločajo, saj mislijo, da jim bodo pomagale do bralcev. To lahko naredijo pri popularni publicistiki in leposlovju, pri znanstvenem pisanju pa ne. Vendar se sednji vseeno odločijo za založbo, saj menijo, da jim bo žig založbe prinesel večji ugled.

Med založbami in knjižnicami je prišlo do »boja«, saj knjižnice »nasprotnikom«, z nižjimi cenami (predvsem pri učbenikih, slovarjih itd), odžirajo promet. Založbe se zagovarjajo, češ da želijo ohraniti delovna mesta — cehovski interes postavljajo pred javnega.

Znanstvenim piscem omogočajo »predatorske založbe« nove možnosti objavljanja. Ena takih založb je Science publishing group, ki deluje po principu zlatega prostega dostopa, o katerem smo že debatirali v poglavju prosti dostop. Ta založba je za avtorje vabljiva, ker člankom prinaša vidnost (z indeksiranjem pri desetih bibiografkih inštitucijah mdr. Googlov Učenjak), cene objave člankov pa niso pretirano visoke.

Dober primer, kako naj bi zgledale (slovenske) znanstvene revijalne objave, je spletna stran International Journal of Language and Linguistics. Vendar pa so se, kot vedno, našli kritiki, ki so popljuvali skoraj vse, kar je na spletni strani.

Repozitorji[uredi]

Vplivnost neke znanstvene objave se kaže v številu o citiranosti. Pomembno je tudi število o branosti objave. Ti dva podatka se lahko med sabo zelo razlikujeta.

Repozitorji imajo že vgrajeno funkcijo štetja objav. V spletno stran lahko vgradimo enega od zastonjskih števcev, če pa smo bolj pedantni in moramo komu, npr. ministrstvu, dokazati, da je naše objavljanje pomembno in da potrebujemo finance, potem pa lahko vgradimo skript za Googlovo analizo.

Da je prosta dostopnost pomembna, so akterji že ugotovii, niso pa se še zmenili, kako si bodo razdelili stroške.

Prosti dostop omogoča volontersko prispevanje, nasprotuje pa profitnemu objavljanju.

Univerza v Ljubljani je bia zadnja, ki je dobila svoj repozitorij, v katerega pa še vedno ne morejo objavljati diplomskih nalog, magisterijev in doktoratov. Vsi slovenski akademski repozitorji pa so združeni na Nacionalnem portalu odprte znanosti.

Z objavljanjem na spletu se je spremenil tudi slog pisanja. Ker je med skupino ljudi, ki strokovne članke berejo na internetu, čedalje več laikov, se temu prilagajajo tudi pisci, ki uporabljajo poljudnejše izraze.

V Sloveniji imamo 3 literarnovedne revije — Slavistična revija, Jezik in slovstvo ter Primerjalna književnost. Vse so takoj po tisku tudi prosto dostopne na spletu.

SlovLit je spletni forum, ki zalaga z informacijami slovensko literarnovedno in jezikoslovno skupnost, ki zaradi zanimivosti seže izven meja države in vede uresničuje tudi koncepta internacionalnosti ter interdisciplinarnosti.

Varovanje zasebnosti[uredi]

Razlogov za nezaupanje globalnim digitalnim podjetjem je ogromno. Kritiki najprej poudarjajo možnost zlorabe, ne vidijo pa cilje digitalizacije, ki primarno pomagajo lajšati življenje. Ne verjamejo besedičenju mednarodnih organizacij o človekoljubnih ciljih, marveč jim pripisujejo manipulativne motive. Res je, da se kdaj kak projekt sfiži, vendar pa zaradi tega ne smemo biti črnogledi in omejeni s svojim mnenjem.

Včasih je bila pomembna skupnost, kjer posamezniki niso izstopali. Literatura pa že ob 19. stoetja dalje gradi na ideal, tj. je ozaveščen in ustvarjalen posameznik. Zainteresiran naj bi bil za splošno blaginjo sveh ostalih in okolja.

Hladnik je z objavo v svojem blogu A day in the life of the digital humanities, s fotografijo članov senata brez glav, protestiral proti pretirani skrbi o varovanju zasebnosti.

»S prepovedjo iskanja po imenih in priimkih je urad pohabil besedilni korpus Nova beseda. Iskanje niza Fran Levec je preprečeno, da se ne bi razkrili morebitni zasebni podatki katerega od morebitnih danes živečih Franov Levcev. Pravice potencialno kriminalnega potencialnega današnjega Frana Levca so povozile kulturno zaslužnega Frana Levca, urednika Ljubljanskega zvona in literarnega zgodovinarja. In povozile so tudi pravico današnjih Slovencev do informacij iz svoje zgodovine.«

Kredibilnost[uredi]

Preveriti moramo torej slednje: avtorja, medij, ki je objavil delo, starost dokumenta, odmev v javnosti, avtorje in tekste, na katere se je skliceval.

SICRIS spletišče znanstvene skupnosti

Aktivizem[uredi]

»Splošni pomen 'kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju' velja tudi za današnje aktiviste: feministične, ekološke, mirovnike, humanitarce, politične alternativce, lokalne skupnosti, ki nastopajo proti vsemu »od zunaj« in »od zgoraj« itd.« Z besedo aktivizem ne označujemo vedno napredna družbena gibanja.

Avtorstvo[uredi]

SVOBODNA UNIVERZA- alternativno mesto objavljanja, kjer ni nobenih omejitev inštitucij

Strokovno recenziranje[uredi]

PEER REVIEWING Selekcija kredibilnih informacij od nekredibilnih.

Cilj je preprečiti objavljanje nepreverjenih informacij, ki ne upoštevajo strokovnih standardov.


Pravopis[uredi]

Dvom o kredibilnosti se nam pojavi takoj, ko vidimo slovnične napake.


Ločila[uredi]

vezaj (-), pomišljaj (–) in dolgi pomišljaj (—)

pomišljaj pa dobimo na zaslon s kombinacijo tipk <Ctrl> in <-> na numeričnem delu tipkovnice. Dolgi pomišljaj dobimo s kombinacijo tipk <Ctrl> + <Alt> + <-> na numeričnem delu tipkovnice.

Nestični dolgi pomišljaj stoji torej samo med povedmi, ne pa znotraj povedi.

Pišemo torej Breznik-Ramovšev slovar, Občina Miren - Kostanjevica ter dihotomija domače – tuje, Anton Umek – Okiški, Ada Vidovič-Muha

(„unarekovajena beseda“)

(t. i. »smejkoti« > t. i. smejkoti)

(Med filologije spadajo npr. italijanistika, slovenistika, bohemistika itd. > Med filologije spadajo npr. italijanistika, slovenistika, bohemistika)


Velike začetnice[uredi]

Nereflektirano krši pravopis pisava filozofskih terminov z veliko začetnico, npr. živalski Drugi; nič nismo popravili, če smo termin dali v narekovaje (živalski »drugi«), raje ga uporabimo pravopisno sprejemljivi obliki z malo: živalski drugi.


Drugo[uredi]

Kjer je bil osrednja figura moški : Kjer je bila osrednja figura moški Komentar. Spol se po pravilu veže na osebek, tu pa je določitev osebka dvoumna. Če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka: To mesto so Jesenice. V dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša.


Digitalna pismenost[uredi]

Danes mora znati besedilo do konca pripraviti avtor sam. To pomeni, da brez računalnika ne bo šlo.


Formati besedil[uredi]

Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil. Prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov:

txt pomeni golo besedilo

doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo

htm ali html je spletno besedilo

pdf je natisljivo besedilo

besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic


Besedilo v wikijih[uredi]

Vedeti je treba, da

  • za odstavek pustimo eno vrsto prazno
  • enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)
  • naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.)
  • ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’
  • povezave napravimo z oglatimi oklepaji Ljubljana; modre povezave pripeljejo na že obstoječa gesla, v rdečem so takrat, ko gesla še ni, in kličejo k pisanju; kadar beseda, ki jo želimo polinkati, ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, kar bo prišlo prav računalniku, in drugič, za navpičnico, v ustrezni skladenjski obliki: Pesnik se je rodil v Ljubljani.
  • sliko vstavimo preko menija
  • oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#)
  • presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom


Vaje v wikijih[uredi]

Pazimo na napake, čimbolj aktivno prispevamo k širjenju Wikijev.

Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

Avtorji in uredniki, ne uporabljajte za vnos popravkov formata pdf! Ta format namreč ne omogoča udobnega popravljanja besedil (razen če nimamo kupljive profesionalne verzije pdf-urejevalnika) in tudi možnosti samodejnega upoštevanja popravkov nima.

V wikibesedila popravke vnašamo neposredno, za komentiranje pa so naslednje možnosti:

  • na pogovorni strani besedila
  • na pogovorni strani avtorja
  • če gre za besedilo, ki nastaja v univerzitetnem seminarju, lahko za diskusijo o njem odpremo na Wikiverzi samostojno stran
  • znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden; take pripombe damo med lomljene oklepaje takole:
  • s predlogo: beseda s popravljeno napako


Navajanje[uredi]

Čemu sploh citiramo[uredi]

Citiramo z namenom narediti besedilo čim prepričljivejše. Ponavadi navajamo izjave splošno znanih in ugednih avtoritet. S tem dobi pisec krog zaupnikov, ki ga tvorijo ugledne osebe, katere v svojih delih navaja ter bralci, v katerih vzbudi občudovanje. Ti krogi se razikujejo glede na stroko, temo, starost itd.

Neko besedilo dobi oznako znanstveno, če prinaša neko novo znanje. Zato je sklicevanje pomembno, saj večja razumljivost informacij. Je tudi ena od glavnih komponent, po katerih prepoznamo znanstven tekst. Navajanje je že standardizirano, viri pa so urejeni po abecednem vrstnem redu.

»Vedno jasneje stopa v zavest spoznanje [ ... ], da človeški napredek ni stvar genialnih posameznikov, ampak podobno kot pri mravljah ali čebelah, ki se z njimi vsaj Slovenci tako radi primerjajo, stvar zavzetih množic oziroma bolj ali manj anonimnih posameznikov iz množic.«

Priznavanje avtorstva posameznikom je ena delikatnejših zadev v današnji družbi. V opoziciji množici, ki čedalje bolj pogosto »podarja« svoje znanje javnosti s prostim dostopom, so posamezni avtorji, katerim se gre poleg financ tudi za družbeni ugled. »Namesto za skupnost, ki jo vzpostavlja le taka ali drugačna voditeljska ikona, se zavzemamo za skupnost, ki identiteto gradi iz svojih lastnih dejanj.«

Odnos do avtorskih proizvodov bi nam morala narekovati zdrava kmečka pamet, saj je avtorsko delo v javnosti zato, da je na razpolago morebitnim intresentom.

Preveč ali premalo navajanja virov je lahko škodljivo, saj v enem primeru izpademo nekredibilni, po drugi strani pa preveč samozavestni. Pri pisanju moramo najti pravo mero citiranja in sklicevanja na druge avtorje.

Prepisovanje[uredi]

Plagiat je uporaba tujega znanja kot lastnega, brez navedbe koga smo citirai oziroma povzemali. Tako dejanje ni moralno, vendar pa po večini nima pravnih posledic. Sankcije so le v primerih plagiata še ne javnih besedil. Za profesorje je vsakršna zloraba, tudi če ji ne sledijo pravne gonje, nesprejemljiva.

Mogoče se bo v prihodnosti potreba po konstantnem sklicevanju in navajanju virov malo zmanjšala. Kritiki pred tem svarijo in krivijo Wikipedijo, saj naj bi bilo tam skupno znanje brez avtorja in se nekaterim ne zdi pomembno, da je navedejo kot vir.

»Ker je plagiatorstvo težko dokazljivo, se očitki razširjajo v obliki govoric namesto v argumentirani razpravi.«

Citatna industrija[uredi]

Citatni indeksi[uredi]

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih.

Na Slovenskem upoštevajo splošna citatna indeksa Scopus (ki pokriva več kot 20.000 akademskih časopisov, se pohvali s 50 milijoni člankov obsežno zbirko in z njim preko naročnin knjižnicam služi mednarodna založniška hiša Elsevier s centrom v Amsterdamu) in Web of Science (WoS), ki ga trži multinacionalna korporacija Thomson Reuters s sedežem v New Yorku in se poleg indeksiranja objav z dobičkom ukvarja še z marsičim drugim.

Zastonj je na spletu na razpolago citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka (Google Scholar), ki zajema iz veliko več virov, vendar zbirki, ki tako kot prvi dve nastaja avtomatsko, očitajo nekonsistentnost in upoštevanje obskurnih objav.

Slavistična revija je zaradi necitiranosti (beri: nezanimanja anglocentrične humanistike za probleme slovenskega jezika in literature) izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI, in s tem nezasluženo izgubila na svojem strokovnem ugledu.

Faktor vpliva[uredi]

Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije.

Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske: skoraj vse revije, ki jih zajema, so z angleškega govornega območja, iz Severne Amerike, Evrope in Avstralije. Povrhu ne razlikuje med izvirnimi znanstvenimi članki in znanstvenimi recenzijami; pri slednjih gre lahko za kritiko citiranih objav, kar je daleč od vplivnosti, pa se kljub temu razume kot citat in kritiziranemu članku priskrbi višji status.


Slovenske znanstvene revije[uredi]

S seznamov slovenskih znanstvenih revij, ki so jih domači strokovnjaki navedli kot najkvalitetnejše, prepisujem tiste, v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji:

  • Primerjalna književnost
  • Slavistična revija
  • Dve domovini
  • Jezik in slovstvo
  • Razprave SAZU
  • Studia mythologica Slavica
  • Knjižnica
  • Phainomena
  • Acta Neophilologica
  • Traditiones
  • Slavia Centralis (Maribor)
  • Verba Hispanica

Citatni slogi[uredi]

Znanstvene discipline po svetu uporabljajo različne citatne standarde, tudi humanistika nima samo enega. Glavni citatni stili naj bi bili:

  • APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
  • MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
  • AMA (medicina, biologija)
  • čikaški (naravoslovje, splošno)
  • wikipedijski
MLA-slog Čikaški slog
Perenič, Urška in Miran Hladnik. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55.3–4 (2010): 5–15. Tisk. Perenič, Urška in Miran Hladnik. 2010. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55 (3–4): 5–15.

V besedilu se kratki sklic loči takole:

MLA-slog Čikaški slog
(Perenič in Hladnik, »Branje Jamnice« 7) (Perenič in Hladnik 2010, 7)


Tehnika citiranja[uredi]

Citat je sestavljen iz dveh delov:

  1. Dobesedni navedek tujega besedila znotraj narekovajev
  2. Vir citata, ki je lahko v celoti naveden – na koncu dobesednega navedka – znotraj oklepaja, ali pa je tam samo kazalka v obliki opombe, kratkega sklica ali neposredne povezave na vir.
Opombe[uredi]

»V opombah so navedena samo tista dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave, v seznamu referenc pa tista dela, ki so za predmetno področje, ki ga članek obravnava, sicer pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano.«

Kratki sklici[uredi]

V praksi pa se je uveljavilo izpuščanje končne pike znotraj oklepaja:

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)

Nekdaj so se pisci izogibali ponavljanju imena avtorja, na katerega so se sklicevali, z besedami kot so prav tam, n.d., ker pa se zaradi potreb citatnih indeksov sklici avtomatsko preštevajo, priimek, letnico in stran ponovimo.

Označevanje navedkov[uredi]

Prešernovo besedilo:

De zdéj – ko že na Kranjskem vsak pisari, že bukve vsak šušmar daje med ljúdi, ta v prozi, úni v verzih se slepari –

Citat Prešernovega besedila:

»... ko že na Kranjskem vsak pisari ...«, naj tudi mene muza z inspiracijo obdari. > »[K]o že na Kranjskem vsak pisari,« naj tudi mene muza z inspiracijo obdari.

Od kod vse citiramo[uredi]

Kadar je mogoče med viri izbirati, posežemo po izvirnikih, prvih objavah ali kritičnih izdajah. Navedemo tisto izdajo oz. digitalno verzijo, iz katere smo prekopirali besedilo.


Viri in literatura[uredi]

Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke (orodja) za raziskavo.

S konkretnim primerom: v razpravi o Prešernovi Novi pisariji bomo med viri navedli vse variante te pesmi (cenzurni rokopis, tiskarski rokopis, natis v Poezijah 1847 in morebiti tudi poznejše redakcije), med literaturo pa dosedanje razprave na to temo in druge razprave, ki so nam prišle prav pri delu, npr. Kidričeve, Slodnjakove, Paternujeve študije.

Zaslon in papir[uredi]

Trenutno slovenski literarni zgodovinar piše večinoma na zaslon, vendar z mislijo na tiskano objavo. Drugače tudi ne more početi, ker šele za natisnjeno objavo lahko pričakuje točke, od katerih je odvisna njegova profesionalna usoda. Drugače se obnaša le, kadar prispeva informacije ali stališča za spletni strokovni forum, v zasebni strokovni korespondenci in kadar piše za časopise in leksikone, ki obstajajo samo na spletu.

Nova pisarija spodbuja pisanje, ki bo prebirano na zaslonu.

ukaz išči (<Ctrl> + <f>)


Zgledi[uredi]

Knjiga[uredi]

SVETINA, Tone

Volčiči / Tone Svetina. - Ljubljana : Borec, 1980 (v Ljubljani : Ljudska pravica). - 465 str., [1] f. pril. ; 21 cm

3.000 izv.
821.163.6-311.6
COBISS.SI-ID 21824512

Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.

Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.

Knjiga na bralniku[uredi]

Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle

Janez Jalen. Bobri, 1–3. Ljubljana: Konzorcij »Slovenca«, 1942–1943 (Slovenčeva knjižnica, 26, 57, 71). Uporabljena je bila izdaja na Kindlu, pripravljena verjetno po izdaji Celje: Mohorjeva družba, 2006.

Članek v zborniku[uredi]

Kadar je naš vir članek v zborniku, moramo v Cobissu ospreti dva zapisa, in sicer o članku in o zborniku (do zbornika pridemo s povezavo Glej publikacijo na dnu zapisa o članku).

Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

Povezavo na spletno objavo članka v zborniku bi bilo mogoče dodati tudi na koncu, tako kot smo to storili pri knjigi v predhodnem poglavju, vendar je prejšnja rešitev ustreznejša, ker je v skladu z dogovorom na Wikipediji.

Poglavje[uredi]

Kadar je avtorjev knjige več, nastopi potreba po citiranju poglavja knjige. Takrat za naslovom knjige naredimo vejico ter napišemo številko in naslov poglavja po zgledu:

Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Spremna beseda[uredi]

Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. (COBISS)

Razprava v reviji[uredi]

Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. Tudi na spletu.

Članek v časniku[uredi]

Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. (COBISS)

Članek na dLibu[uredi]

Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92. Tudi na spletu.

Enciklopedijsko geslo[uredi]

Planinska povest. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 10. jan. 2012.

Forum[uredi]

Na prikazano SlovLitovo sporočilo se sklicujemo takole:

Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013.

Spletni tečaj[uredi]

J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

Blog[uredi]

Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

Članek na spletišču[uredi]
  • Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007.
  • Barbara Leban. Srečna, ker sem ženska. Poskus narobne kritike: Kliči me po imenu. Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric. Ur. Silvija Borovnik. Ljubljana: Študentska založba, 2013. LUD Literatura 23. jan. 2014.
  • ANKA. [Komentar k članku Barbare Leban Srečna, ker sem ženska]. LUD Literatura 28. jan. 2014.
  • Andrej Mrak. S Prešernom po »hudičevih« hišah v Ljubljani: Peterica ljubljanskih zabavišč, ki jih je »vzel hudič«. Razglednice preteklosti. MMC RTV Slovenija 5. jan. 2014.
Zapis v podatkovni zbirki[uredi]

Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

Diplomska naloga[uredi]

Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Ljubljana, 1992.


Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

Prosojnice, video predavanja, animacija[uredi]

Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx

Zemljevid[uredi]

Zemljevidi vsebujejo podatke o viru neposredno pod zemljevidom – tako kot slika. Včasih so jih izdelovali posamezniki, danes pa različne inštitucije, zato navajanje avtorjev in/ali urednikov ni potrebno.

Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.

Fotografija[uredi]

Za razliko od navedb običajnih bibliografskih podatkov v seznamu literature vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1:, Slika 2: itd., v natisnjenih monografijah pa je na koncu neredko objavljen še seznam fotografij s podatkom o strani v knjigi.

Slika 4: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012.

Slika 4: Miran Hladnik. Srne pa jelen. Fotoalbum 171. 9. jun. 2012.

Če je fotografije objavil nekdo, ki jih ni sam posnel, je najbolje, da navajanje začnemo z naslovom spletišča, kjer so bile objavljene.

Slika 5: Pred 55 leti: Iz fotografskega arhiva študenta slavistike Silva Faturja. Miran Hladnik. Fotoalbum 207 15. okt. 2013. Kadar objavimo fotografijo nekega izvirnega dela, kot je kip, pr navajanju najprej zapišemo podatke o originalu in nato o sliki.

Slika 6: France Gorše: Karel Mauser [19??]. Podbrezje 2007. Foto Miran Hladnik 2011. Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. »Splošno priporočilo je, da navedemo čim več dostopnih informacij in da jih, kadar smo v zadregi, oblikujemo kar opisno.«

Na Wikipediji je ogromno fotografij, ki pa jih ne smemo citirati neposredno iz gesla, kjer smo jih našli, temveč iz centralnega skladišča – Wikimedijine Zbirke

Risba[uredi]

»Oprema kliparta z datumom postavitve ali datumom dostopa je odveč, ker se ne sklicujemo na podatke; če spletišče zamre, link preprosto ne deluje več in takrat referenco zbrišemo.

Glasbeno delo[uredi]

Navajanje gasbenih del naj bo tako, kot je na radiu:

Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen. Naslove glasbene klasike slovenimo.

Radijska, televizijska oddaja in film[uredi]

Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.


Film pa citiramo tako, da na začetku zapišemo režiserjevo ime. Kadar iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za enigmatičnimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar ipd.

Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

Napake pri citiranju[uredi]
  • nepoznavanje temeljnih referenc
  • poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
  • vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni
  • nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
  • samocitiranje
  • citiranje zaradi citiranja samega – Dragica Haramija (2003: 113) piše, da na leto izide okrog sto slovenskih romanov. > Na leto izide okrog 100 *slovenskih romanov. — Sklicevanje je nepotrebno, ker ne gre za avtorsko izjavo oz. odkritje citiranega avtorja, ampak za javno dostopne podatke. Če domnevamo, da bralcem ne bo jasno, od kod smo jih vzeli, dodamo vir, npr. Cobiss pokaže, da na leto izide okrog 100 slovenskih romanov.
  • navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
  • še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
  • za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
  • navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča
Navajanje na Wikipediji[uredi]

Wikipedija si poleg splošnih zahtev po citiranju prizadeva tudi za to, da se med viri ne pojavljajo druga Wikipedijska gesla ter da se znotraj enega članka uporablja en način citiranja.

Žanri[uredi]

Kadar pa odpade listje,
in nad mestom zrak spet čist je,
zberejo se tujci z referati
(kdo med njimi tudi prazno slamo mlati),
ne pogrešajo domačega udobja,
vsi za znanost tu gorijo,
o slovenstvu blago govorijo
na simpoziju z imenom .....obdobja.........

Kadar ga uporabimo v pomenu 'disciplina' (npr. ta in ta znanstvena stroka), poimenuje posamezna znanstvena področja. V akademskem svetu pa se izraz strokovni uporablja večinoma v vrednostno razlikovalnem smislu: strokovno je tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega.

Status strokovnega pisanja imajo naslednji žanri:[144]

  • podatkovna zbirka
  • poročilo o dogodku
  • povzetek
  • članek (nagovor, spremna beseda, jubilejni zapis, komentar, glosa, intervju, dnevniški zapis, (pismo), forumski in novičarski prispevek, blog)
  • kritika (polemika, strokovna ocena)
  • enciklopedijsko geslo
  • esej
  • predavanje (prosojnice)
  • kritična izdaja (uredništvo, redakcija)
  • učbenik
  • priročnik
  • navodila (tutorial)
  • razprava
  1. znanstvena razprava
  2. izvirna znanstvena razprava
  3. strokovna recenzija (gl. poglavje Strokovno recenziranje)


Šolsko pisanje[uredi]

  • referat
  • esej
  • diplomska naloga

Šolsko ali akademsko pisanje se od »zaresnega« razlikujejo v tem, da je njegov prvi namen izpolniti študijske obveznosti, za oceno in za dosego naziva, kar prepoznavno usmerja piščevo obnašanje: zelo je zainteresiran, da ugodi mentorjevim pričakovanjem, držati se mora njegovih navodil.


Popravljanje[uredi]

Najbližji prevod v angleščino, copy editing, namreč poimenuje dejavnost uredníka, ki v besedilo ne namerava več vsebinsko posegati, ampak ga samo pripravlja za objavo, kar danes pomeni skrb za njegov format, členjenje, oblikovanje naslovov, poenotenje opomb itd., skratka tehnične opravke z besedilom, medtem ko si pod slovenskim lektorjem predstavljamo poseben poklic, slovenista jezikoslovca, ki skrbi za pravopisno ustreznost besedila. Ali angleško pišoči take inštance ne potrebujejo, ker pravopis vsi obvladajo, ker je tako zelo enostaven, ali pa pravopisna plat v angleških besedilih sploh ni tako zelo važna?

Korektura ali korigiranje (proofreading) je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje. Korigirajo se besedila, pripravljena za objavo.

OCR-program

Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi. Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Sprejme lahko takega, kot je bilo oddano, lahko pa avtorju za objavo postavi pogoje: skrajšanje, kompozicijsko preureditev, vsebinske spremembe, upoštevanje slogovnih, pravopisnih in tehničnih pripomb. Šele potem da besedilo naprej lektorju in nazadnje korektorju


Komunikacija v stroki[uredi]

E-pošta[uredi]

  • neodzivanje na pošto je nedopustno
  • nevljudno je, če se na odgovor, ki smo ga prejeli, ne zahvalimo
  • ker je poštne komunikacije toliko, da se včasih kakšno sporočilo spregleda, se izognemo nesporazumom tako, da pošiljatelju potrdimo prejem pomembne pošte
  • na pošto je priporočljivo odgovarjati takoj, ker se v nasprotnem primeru začne dogajati, da se neodgovorjena sporočila pomaknejo pod spodnji rob zaslona oz. na naslednje strani in na odgovor počasi pozabimo
  • za strokovno komunikacijo bomo uporabljali standardno slovenščino in ne slenga ali narečja in držali se bomo pravopisa
  • v manj formalnih položajih si mogoče lahko privoščimo, da v besedilu ostanejo zatipkanine ali da ne uporabljamo velikih začetnic
  • uporaba samih velikih črk je nezaželena, ker ustreza v govoru kričanju, pa še neestetska je
  • poštni programi imajo privzeto, da pri odgovoru vgradijo besedilo pisma, na katero odgovarjamo
  • pisemski pregledovalniki predhodna pisma, na katera odgovarjamo, skrijejo za tri pike; pri menjavi naslovnikov v glavi se utegne zgoditi, da kdo v tej skriti vlečki najde besedilo, ki ni bilo namenjeno njemu, torej pred klikom na Pošlji pozorno preverimo tako naslovnike kot vsebino citirane korespondence
  • več svojih poštnih naslovov (npr. pri Arnesu, Siolu, Gmailu) je racionalno urediti tako, da se z vseh pošta preusmerja samo na eno mesto
  • izogibajmo se obsežnim priponkam tako, da jih raje postavimo na splet (recimo na Google Drive) in v pismu navedemo samo njihov spletni naslov
  • datoteke v priponkah naj bodo v splošno poznanih in razširjenih formatih (doc, jpg, pdf, xlsx ipd.)


V vrstico Za: (To:) v glavi pošte vnesemo naslovnikov poštni naslov, v vrstico Kp: ('kopija', angl. Cc: 'carbon copy' ) vse tiste, ki jih v pismu ne nagovarjamo neposredno, ampak jim pošiljamo samo v vednost, v vrstico Skp: ('skrita kopija', angl. Bcc: 'blind carbon copy' ) pa prejemnike, ki jih želimo obvestiti tako, da jih drugi ne vidijo na seznamu prejemnikov. 

Socialna omrežja[uredi]

Socialna omrežja[148] je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma, tj. informacijska družba s svojo participativno kulturo.


Socialna omrežja se razlikujejo v funkcijah: Facebook in LinkedIn služita zasebni komunikaciji in vzdrževanju skupnosti, YouTube spada v skupino spletišč za izmenjavo vsebin, Blogspot in WordPress sta za pisanje dnevnikov, wikiji za tiste, ki bi radi prispevali k skupnemu znanju. 
Aktualno slovensko literarno vedo oblikuje okrog 150 akterjev (učiteljev in raziskovalcev, ki objavljajo v strokovnem tisku), kar slučajno in posrečeno ustreza Dunbarjevemu številu (Dunbar's number), tj. maksimalnemu številu stabilnih socialnih odnosov, ki jih lahko vzdržuje posameznik. 


Tvit[uredi]
Tvit (angl. tweet 'čivk') je sporočilo v socialnem omrežju Twitter (Čivkač), ki je zaživelo leta 2006.
Drugo[uredi]

Daljša strokovna sporočila najdemo na družabnem omrežju LinkedIn. Ker so tam objavljeni razpisi za akademske službe in projekte, je za raziskovalce vpis na LinkedIn skoraj neizogiben.

Zagovor[uredi]

Med »dramske« oblike strokovnega pogovarjanja spadajo zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov, ki imajo status iniciacijskega obreda, ki spremlja strokovnjakov vstop v stanovsko družbo, v strokovni ceh, in mu podeli licenco za opravljanje ustreznih strokovnih dejavnosti.

Literarna kritika[uredi]

Poudariti velja razliko med literarno in strokovno kritiko. Predmet prve je literarno delo (pesniška zbirka, roman), predmet druge pa strokovno ali znanstveno delo (npr. literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije)

Enciklopedični članek[uredi]

ENCIKLOPEDIČNA JEDRNATOST

Biografski članek[uredi]

Članek o knjigi[uredi]

Učbenik[uredi]

Strokovni blog[uredi]

Blog (spletnik) je skrajšana oblika angleške besede weblog 'spletni dnevnik'. Programi za spletne dnevnike so primerni tudi za oblikovanje osebnega spletnega profila oz. za osebno spletno stran ali za spletno stran šolskega predmeta. Od številnih vsebinskih možnosti so za strokovni namen vabljivi področni blog (npr. o slovenski literarni zgodovini), blog na določeno temo (npr. o zgodovinskem romanu), lahko pa tudi osebni blog humanista, raziskovalca ali pedagoga, ki svoje izkušnje in nasvete sporoča strokovni skupnosti.

Spletni forum[uredi]

Spletni forumi (internet forum) na strokovno ali znanstveno tematiko so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti. Člani skupnosti na forumu objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje, ugovore, polemike, vabila, oglase itd.

Slog[uredi]

Tisk je razporejen po aktualnosti.

Optimalna dolžina vrstice je 66 (50–75) znakov

Sestavni deli[uredi]

oimenujmo kompozicijske elemente strokovnih besedil, recimo z mislijo na kakšen članek v Slavistični reviji:

  • avtorjevo ime
  • naslov
  • izvleček
  • ključne besede
  • povezave
  • kazalo
  • telo besedila
  • uvod
  • teorija/metoda
  • gradivo
  • analiza
  • sklep
  • literatura
  • priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Za lažje pomnjenje kompozicije znanstvenega prispevka je po svetu v uporabi kratica IMRAD (introduction, methods, results and discussion), ki bi jo za naše potrebe lahko prevedli z UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep).

Naslov[uredi]

Naslov je prva točka stika strokovne informacije z bralcem in zato dokaj občutljiva točka. V bistvu gre za najbolj radikalni povzetek teksta, poskus skrčenja celotne vsebine na nekaj besed. Podobno jedrnat želi biti seznam ključnih besed, vendar se naslov od seznama ključnih besed razlikuje v tem, da so besede v njem med seboj povezane v sklenjeno sporočilo, medtem ko so ključne besede le nanizane druga zraven druge.


Naslov naj

  • izraža temo natančno in jedrnato; priporočena dolžina je *največ deset besed s terminološko težo
  • je pravopisno brezhiben
  • ne vsebuje krajšav
  • ni v obliki stavka ali vprašanja
  • stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim
  • ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena
  • ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami
  • če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z *dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico
  • podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova


Izvleček[uredi]

Izvleček (tudi sinopsis ali abstrakt, angl. abstract) v glavi članka je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo. Revije, posebej tiste, ki niso v prostem dostopu, bralcem ponudijo na spletnih straneh izvlečke razprav, ob katerih naj ta presodi, če ga razprava res zanima in se mu jo splača naročiti in plačati.

Naštevajo štiri sestavne dele izvlečkov, ki v grobem ustrezajo kompozicijskim enotam članka:

  • predmet raziskave
  • metode
  • rezultati
  • sklep oz. implikacije


Ključne besede[uredi]

Pri izbiri ključnih besed nismo svobodni. Paziti je treba, da so izrazi frekventni in da imajo terminološko težo. Večinoma gre za utrjene têrmine, v redkem primeru novih metodoloških pristopov pa je med ključnimi besedami lahko tudi kak neologizem. Utrjenost terminov bomo preverili v enciklopedijah in leksikonih, v Novi besedi ali v Gigafidi in v stvarnih kazalih strokovnih knjig.

Kazalo vsebine[uredi]

  • naslovi in podnaslovi poglavij naj bodo kratki
  • pri standardiziranih žanrih, kot so npr. biografska gesla, naj se ravnajo po vzorcu
  • kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja; *poglavje iz ene same povedi ali alineje ni smiselno
  • dolga poglavja naj bodo razčlenjena v podpoglavja

Povezave[uredi]

Povezave (klikljivi deli besedila) so tisti ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu oz. tekst od hiperteksta


Napake[uredi]

Poglavitne hibe humanističnega pisanja so

  • gostobesednost (dolgoveznost, epskost, ponavljanje, tavtološko izražanje)
  • nerazumljivost (zapletenost, enigmatičnost sporočila)
  • pomanjkanje konteksta
  • slogovni manierizem (uporaba arhaizmov, literarno markiranje sloga, duhovičenje, demonstracija »dobrega sloga«)
  • slogovna puščobnost
  • pristranskost (pretirano poudarjanje svojega stališča, *odvisnost od jezika obravnavanega literata, ideologizacija sporočila)
  • nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca
  • skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom
  • mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost


Gostobesednost[uredi]

Brez škode lahko črtamo besede

tudi, še, pa, lahko, svoj, prim., takratni, prav tako, poleg tega, potem, nato
izpostaviti, poudariti, naglasiti
predvsem, večinoma, v glavnem, največkrat, običajno,  praviloma, načeloma
prav gotovo, nedvomno, zagotovo, brez vsakega dvoma,  seveda, pravzaprav, za ta del
nedoločne količine: razmeroma, relativno, dokaj, precej,  malo, bolj ali manj, povsem, približno, okrog, okoli
določen, specifičen, posamezen, sam, razni, različni (Pavle          Zidar je objavljal v različnih revijah in knjižno. > Pavle Zidar je objavljal v revijah in knjižno.)

Nerazumljivost[uredi]

zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka. 

Pomanjkanje konteksta[uredi]

že in šele lahko izpustimo


Manierizem[uredi]

. Rešitev iz zagat je ponovno kritično branje besedila po nekaj dneh uležavanja ali branje dovolj predrznega lektorja, ki si upa poseči v slog in odpraviti pretirano rabo besed in besednih zvez lahko, različni, sam, pravzaprav, in sicer, posamezni itd. Pri korekturah tegale učbenika sem opazil pretirano rabo besede svojčas in besedne zveze še kako in ju reduciral.

Slogovna ubornost[uredi]

Nasprotna skrajnost, ki utegne vanjo pasti pisec začetnik, je pretirano ponavljanje posameznih izrazov. To se zgodi pri povzemanju prebranih strokovnih del, kjer bodejo v oči formulacije, da avtor ugotavlja, poudarja, opozarja, trdi, navaja, citira, vztraja. Pomaga variiranje naštetih izrazov, še bolj pa sprememba stavčne skladnje tako, da ti izrazi niso več potrebni, npr. namesto V pričujočem delu avtor ugotavlja, da se subvencionirane knjige tiskajo za skladišča, zapišemo raje neposredno: Subvencionirane knjige se tiskajo za skladišča (Breznik 2005: 69). Z direktnim poimenovanjem avtorja izjave se zmanjša možnost napačnega pripisovanja izjav, kadar so v enem odstavku nanizane ugotovitve več piscev.

Pristranskost[uredi]

Benigne vrste je pristranskost, ki ima izvor v piščevi zaljubljenosti v temo. Bolj ko se poglabljamo v strokovno témo, bolj domača nam postaja, bolj nam prirašča k srcu in nenadoma namesto Josip Jurčič literarni zgodovinar zapiše naš Jurčič ali postane z njim familiaren do te mere, da ga začne nagovarjati kar po imenu: Voranc namesto Prežihov Voranc, Svetlana namesto Svetlana Makarovič, naša Manca namesto Manca Košir.

Terminologizacija[uredi]

Hudo je, kadar terminologizacija doseže osnovnošolske učbenike, ki tako namesto razumljive razlage ponujajo zapletene definicije. Tako kor moti pretirana uporaba terminologije tam, kjer ne bi bila potrebna, moti tudi ignorantnost pisca do (pravilne) uporabe. Tudi če med različnimi izrazi, ki naj bi opisovali isto stvar, ni velike razlike, nepoenotenje teh vodi do nezaupljivost bralcev.


Spol in število[uredi]

Izražanju spola se lahko izognimo z množino ali sedanjiško obliko.

Do takih zadreg prihaja tudi v drugih jezikih, ki pa menda malo lažje opuščajo tradicionalno rabo v korist spolne korektnosti.

Mentalno brambovstvo in servilnost[uredi]

Razmerje med domačim in tujim (prevzetim) je zelo občutljivo, nobena od obeh skrajnostnih drž pa ni produktivna. Odvisno je od virov in literature, ki smo jih uporabili. V slovenistiki je samoumevno bolj poudarjanje domačega, vendar ne smemo iti predaleč in besedila spreminjati v domovinsko vzgojo.

Govorna prezentacija[uredi]

Govorna prezentacija je lahko neprimerna, saj lahko poslušalec hitro presliši kakšen naslov, letnico knjige ali pa ne ve kako se zapiše ime avtorja. Da do takih stvari ne prihaja, je najbolje, če predavatelj prpravi prosojnice, na katerih so zapisani ključni podatki, za popestritev so lahko dodane tudi slike.

Prosojnice[uredi]

Prosojnice pomagajo tudi predavatelju samemu, saj z njimi prevede objavljeni članek v predavanje, povzame glavne točke, hkrati pa mu pomaga pri oblikovanju predavanja in ostajanju pri temi – če malo zaide, s pogledom na prosojnico takoj ve, kje je ostal. Sinonim za prosojnice je PowerPoint, druga orodja za oblikovanje pa so Google Slides, Prezi itd.

PEČAKUČA

Vizualizacija[uredi]

Vizualizacijo strokovnih objav dosežemo s prosojnicami, ki se od spletnih in tiskanih objav močno razlikujejo in so eden od alternativnih oblik prezentacije informacij v stroki.

Fotografije[uredi]

Fotografije so, tako kot va času pred obveznim šolanjem, zopet preplavile sporočanje. Vendar pa ob prevladi slikovne informacije obstaja nevarnost duhovne pasivizacije in odvisnosti posameznika, saj se ob razumevanju mentalno ne naprezajo.

Programska oprema in fotografski objektiv razkrivata detajle, ki jih človeško oko ne bi zaznalo, zato trditev, da fotografije niso primerno znanstveno orodje, več ne drži. Fotografije so, v primerjavi z gesli, ki jih je spisalo več avtorjev, delo enega avtorja in opremljene z licenco. Ztao moramo ob vsakršni delitvi fotografij, ki niso prosto dostopne, navesti njihovega avtorja (npr. Foto Branko Meglič).

Največ fotografij je v publicistiki (reportaže, fotoreportaže), v leposlovju pa jih večinoma najdemo samo na naslovnih straneh

Licenciranje fotografij[uredi]

Pravna regulativa komplicira uporabnost fotografij na spletu, na Wikimedijinih spletiščih toliko bolj kot kje drugje, ker mora objava ustrezati tako slovenski zakonodaji kot, zaradi lokacije strežnikov v ZDA, tudi ameriški. Ne dovoli nam (vsaj v slovenskem primeru ne) objave kiparskih in slikarskih upodobitev avtorjev niti knjižnih ilustracij, razen v redkih primerih, ko je od smrti ilustratorja, kiparja ali slikarja minilo že 70 let. Prepovedana je tudi objava fotografij stavb ali kamnoseško obdelanih nagrobnikov, katerih avtorji (arhitekti oz. kamnoseki) še niso 70 let pod rušo. V državah z zadrto avtorsko zakonodajo (mednje spada tudi Slovenija) velja embargo celo za kipe na javnih mestih.

Fotografije kulturne dediščine[uredi]

Brez komentarja nad neumnimi zakoni.

Nalaganje na wikije[uredi]

Slabo dokumentirane slike administratorji označijo s predlogo Predloga:Ovl, ki pomeni opis, viri, licenca, in jih, če se pomanjkljivosti ne popravijo, zbrišejo.

Infografika[uredi]

Informacijska grafika (infographic) je oblika vizualizacije podatkov, tj. vizualna prezentacija podatkov, informacij in znanja sploh, ki izrablja sposobnosti človeškega vida za hitro in jasnejše dojetje vzorcev ali trendov v kompleksnih podatkovnih nizih. Zanimanje za infografiko so spodbudila popularna prostodostopna računalniška orodja, ta pa so nastala zaradi strmega naraščanja števila podatkov, ki jih drugače ne bi bilo mogoče obvladati. Navadili smo se uporabljati spletne zemljevide (Geopedija, Google Earth, Google Maps, Street View – spletišča spadajo v skupino programskih orodij GIS geografski informacijski sistemi) in jih prilagajati svojim potrebam, razpredelnice nam lajšajo risanje grafov, med osnove spretnosti elektronsko pismenih spada postavljanje fotografij in njihovo obdelovanje, socialna omrežja, iskalniki in inštitucionalna spletišča in socialna omrežja vgrajujejo grafične prikaze rabe (Sicris, Slovenska biografija, Ngram Viewer, Academia.edu, LinkedIn, Wikipedija ...).

Tabele[uredi]

podatki razporejeni po celicah na preseku Med stolpci in vrsticami. Čeprav tabelo zna napraviti že običajni besedilni urejevalnik, obstaja za oblikovanje tabel posebna vrsta računalniškega programja, razpredelnice (v MS-Pisarni Spreadsheet). Z nekaj truda se naučimo tudi ukazov za tabele v html-kodi in v wikijih.

Grafikoni[uredi]

Da bi grafično predstavitev razumeli, je potrebna legenda, kjer je razloženo, kaj pomeni posamezna barva, črta ali lik. Od vseh človeških čutov (vid, tip, sluh, voh, okus) prinaša vid največ informacij. Polovica možganov se ukvarja z njimi in slike možgani procesirajo hitreje kot besedila. Nekateri ljudje so dojemljivejši za slušne, drugi za kinestetične informacije, največ ljudi pa je vizualnih, kar lepo potrjuje pregovor, da ena slika pove več kot tisoč besed.

Zemljevidi[uredi]

V slovenski literarni vedi je menda prva začutila potrebo po zemljevidu Marja Boršnik.

Besedni oblak[uredi]

Omrežno orodje Wordle na zaslon izriše besedni oblak teksta, ki smo mu ga dali v obdelavo, Voyant tools pa zraven oblaka besed, ki očitno vsebuje tudi klitike, pove o besedilu še marsikaj drugega statistično zanimivega.

Iskanje[uredi]

ORCID prostodostopni sitem, ki omogoča, da se avtorji sami izločijo iz seznama del, ki so jim ga pripisali.

ISBN indetifikacija knjižnih objav 13-mestna(slovenske knjige 961, znanstvena založba FF 237)

ISSN idetifikacija periodike 8-mestna

DOI identifikacija spletnih objav

EAN mednarodna številka artikla

COBISS ID spletna identifikacija, ki olajša iskanje

UDK[uredi]

(univerzalna decimalna klasifikacija) poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti


0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije

1 Filozofija. Psihologija

2 Teologija. Verstva

3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje

5 Matematika. Naravoslovje

6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika

7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport

8 Jezik. Književnost

9 Geografija. Biografija. Zgodovina

Literarne vede imajo znotraj humanistike šifro 6.07.

Slovenski Statistični urad uporablja za izobraževanje in usposabljanje klasifikacijski sistem KLASIUS. Humanistične discipline imajo tu karakteristično kodo 22: slovenski jezik s književnostjo npr. 2231, primerjalna književnost 2253.

Preglednejša je klasifikacija FOS 2007 s 47 področji

Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti (CERIF - CERCS) postavlja med petimi področji humanistične vede na prvo mesto

DOI[uredi]

DOI (Digital Object Identifier 'digitalni identifikator objekta') je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti. URL-ji (spletni naslovi, ki se običajno začenjajo s http://) dokumentov se pogosto spreminjajo, pridobitev registracijske kode DOI pa poskrbi za sledljivost dokumenta, ki mu ob spremembi lokacije samodejno zamenja URL med metapodatki. Do tako opremljenega dokumenta lahko dostopa vsakdo. Kdor naleti na kodo DOI, lahko tudi zastonj poizve, na kateri dokument se nanaša, pridobitev kode pa ni zastonj, saj jih lahko izdajajo samo pooblaščene organizacije (t. i. registracijske agencije), ki so za to plačale članarino in za svoj servis tudi zaračunavajo.

Koda DOI je takele oblike: doi:10.7771/1481-4374.2064. Številka pred poševnico pomeni založnika, številka za poševnico pa je številka publikacije.


COBISS ID[uredi]

Na Slovenskem je za identifikacijo publikacij uporabna številka COBISS, s katero je opremljena vsaka pri nas registrirana objava, ne glede na medij, tudi tiste pred nastopom kodirnega sistema ISBN. Citatni standardi ne predvidevajo navajanja teh številk (z izjemo DOI), praksa objavljanja na wikijih pa identifikacijsko številko COBISS zelo ceni, saj klik nanjo bralca pripelje neposredno na Cobissov bibliografski zapis o publikaciji. Bibliografske enote v seznamih literature in v opombah na Wikipediji se tako zaključujejo z nizom (COBISS), medtem ko se na tem mestu drugod po svetu pojavi povezava na ISBN ali na kataložni zapis v nacionalni knjižnici.

Podatki in podatkovne zbirke[uredi]

Iskanje po dLibu[uredi]

Za zgled vzemimo iskanje Malovrhovega feljtonskega romana Opatov praporščak. 255 zadetkov dobimo, potem ko med navednice vpišemo v iskalno polje naslov in odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu. Zdaj kliknemo na opcijo razširi pod naslovom časopisje in članki – naslov v levem stolpcu, da dobimo vsa mesta, kjer se pojavi iskani niz. Večje število zadetkov je le pri treh časopisih: v Enakopravnosti in Glasu svobode iz ZDA in v Slovenskem narodu. Zatremo dvom, da gre za golo navajanje naslova knjige v reklami, ki se ponavlja iz številke v številko, in zaupljivo izberemo samo po enega od teh časopisov. Zdaj že obvladljivo selekcijo zadetkov kronološko razporedimo (Razvrsti po: datumu naraščajoče) in si odpremo prvega s klikom na njegov naslov. Na zaslon dobimo podatke o skenirani številki, med katerimi sta najbolj zanimiva dva: pod URN: je povezava na to skenirano številko (prekopiramo jo tako, da nanjo kliknemo z desno miškino tipko iz izberemo Kopiraj mesto povezave ali kaj podobnega) in pa linka na predogled in na sliko številke v formatu pdf. Odpremo pdf-dokument in se prepričamo, da je bilo v tej številki res objavljeno prvo poglavje romana. In tako klikamo naprej, dokler nimamo na zaslonu vseh njegovih nadaljevanj. Pri označevanju stolpcev za kopiranje na Wikivir ali kam drugam moramo paziti, ker se radi pritaknejo zraven še deli drugih besedil; tedaj besedilo prekopiramo po manjših kosih.

Seznami[uredi]

Možnost za členitev besedila, lahko z ločili ali brez, če je dajši stavek mu postavimo vel. začetnico in končno ločilo.

Digitalna humanistika[uredi]

SLOVAR[uredi]

ad hóc in ad hòc [adhok] prisl. (ọ̑; ȍ) knjiž. posebej za ta primer, v ta namen: ad hoc imenovana komisija; neskl. pril.: ad hoc sestanek

analfabét -a m (ẹ̑) kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek: njegov ded je analfabet; število analfabetov pada // slabš. kdor se na kako stroko slabo spozna, nevednež: v politiki je popoln analfabet; tehnični analfabet

aspirácija -e ž (á) nav. mn., knjiž. prizadevanje za kaj; težnja, želja: uresničili so svoje politične aspiracije; visoke aspiracije; imperialistične, nacionalistične aspiracije; kulturne, umetniške aspiracije; tuje aspiracije po naši zemlji ♦ lingv. izgovor zapornikov z močnim izdihom, pridih; med. izsesavanje; vsesavanje; teh. izsesavanje vlažnega, prašnega zraka iz strojev

Back=vračalka

bibliofíl -a m (ȋ) ljubitelj in zbiralec knjig, zlasti starih in dragocenih: ta knjiga je za bibliofile prava poslastica

Creative commons CC=ustvarjalna gmajna

Delete=brisalka

eklatánten -tna -o prid. (ȃ) očiten, jasen, prepričljiv: eklatanten dokaz, primer / položaj v kolonialnih področjih je eklatanten izraz preživelega sistema

emancipácija -e ž (á) pridobitev enakopravnega položaja: boj nerazvitih držav za ekonomsko emancipacijo; nacionalna, politična, rasna emancipacija; težnja po emancipaciji / ženska emancipacija pridobitev enakopravnega položaja žensk z moškimi; gibanje za emancipacijo žene v družbi / duhovna emancipacija

Enter=vnašalka

habilitácija -e ž (á) 1. pridobitev pravice predavati na visoki šoli: doseči habilitacijo; uvesti postopek za habilitacijo / priznati habilitacijo // pog. habilitacijsko delo: ta razprava je njegova habilitacija 2. ped. usposabljanje duševno ali telesno prizadetih, zlasti mladine: zavod za habilitacijo invalidov; habilitacija prizadetih otrok


konduktêr -ja m (ȇ) raba peša uslužbenec, ki pregleduje ali prodaja vozovnice v železniškem ali cestnem prevoznem sredstvu; sprevodnik: kondukter na avtobusu, vlaku

kooperácija -e ž (á) organizacija proizvodnje, navadno z delitvijo dela, pri kateri nastopa več članov, podjetij, poslovno sodelovanje: širjenje kooperacije / individualno proizvodnjo je zamenjala kooperacija / industrijska, kmetijska kooperacija / delati v kooperaciji ♦ ekon. enostavna kooperacija organizacija proizvodnje, pri kateri sodeluje večje število ljudi brez notranje delitve dela // knjiž. sodelovanje sploh: kooperacija med vodstvom in delavci / kooperacija na kulturnem področju

kredibílnost -i ž (ȋ) dejstvo, da je kdo kredibilen: izgubiti kredibilnost; politična kredibilnost; kredibilnost države; Dvignili sta se nam kredibilnost in prepoznavnost, kar je močno vplivalo na prodajo v Sloveniji E ↑kredibílni

legalízem -zma m (ī) dosledno, strogo upoštevanje pravne zakonodaje: fanatični legalizem; Togost in dlakocepski legalizem, ki nam v začetku devetdesetih nista bila všeč, zdaj pomenita vsaj nekakšno jamstvo E ← agl. legalism, nem. Legalismus iz (↑)legálen

Disambvigacija=ločitev pomenov


ludíst -a m (ȋ) zgod., v Angliji pripadnik gibanja, ki se je v začetku 19. stoletja z uničevanjem tovarniških strojev borilo proti uvajanju strojnega dela: zmota ludistov

mántra -e ž (ȃ) 1. v hinduizmu in budizmu zlog, beseda, več besed, ki se ponavljajoče izgovarjajo pri meditaciji: tibetanske mantre; Žebrali so svoje mantre in peli iz dna duše 2. kratko izražena programska misel ali izjava, ki se pogosto ponavlja: V nekdanjem vzhodnem bloku so dolgo ponavljali mantro o svojih posebnostih, nazadnje pa doživeli upor univerzalnih vrednot gospodarske, politične in verske svobode lačnega ljudstva 3. kar določa ravnanje koga glede na cilj, ki ga želi doseči; vodiloSSKJ: Mantra podjetja je zadovoljiti potrebe potrošnikov E ← stind. mantra- iz manyate 'misliti'

Open access=prosti dostop

Open data=odprti podatki

paradígma -e ž (ȋ) knjiž. vzorec, primer: paradigme za rekonstrukcijo dogodka / ekspr. njegova literatura je paradigma natančnosti

pismoúštvo -a s (ȗ) slabš. učenjaštvo, znanost: literarno pismouštvo

publicíst -a m (ȋ) kdor ustvarja besedila, dela, katerih namen je obveščati, seznanjati javnost s čim, navadno v časopisju, na radiu, televiziji: izšla je knjiga znanega pisatelja in publicista / politični publicist

recenzíja tudi recénzija -e ž (ȋ; ẹ́) prikaz strokovnega mnenja, sodbe o (novem) znanstvenem ali umetniškem delu, zlasti glede na kakovost, ocena: pisati recenzije; recenzija razprave, učbenika / filmska, gledališka recenzija / dati, poslati, prejeti v recenzijo

simptomátičen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na simptom: simptomatičen pojav; grizenje nohtov je simptomatična razvada

sképsa -e ž (ẹ̑) odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa; dvom

Wikiwiki=res hitro (havajsko)

Windows=operacijski sistem Okna

eminénten -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan; znamenit, odličen: eminenten voditelj; eminenten znanstvenik

kurzív -a m (ȋ) publ. tiskana pisava s postrani oblikovanimi črkami; kurziva: za naslov je uporabil kurziv

egalitáren -rna -o prid. (ȃ) soc. osnovan na enakosti, enakopravnosti: egalitarna družba / egalitarna tendenca v delitvi osebnih dohodkov

srénja -e ž (ẹ̑) 1. nekdaj skupnost upravičencev do skupnega premoženja ene ali več vasi: srenja je kajžarjem razdelila nekaj srenjskega sveta; zborovanje srenje / planinska srenja // sestanek te skupnosti: napovedati srenjo; razglasiti, kaj so sklenili na srenji 2. star. prebivalci kakega kraja in bližnjih krajev, ki so med seboj povezani: vsa srenja je šla na svatbo; govoriti zbrani srenji / vaška srenja 3. ekspr., s prilastkom ljudje, ki jih povezujejo skupni interesi, dejavnost, družbeni položaj: to je bil velik dogodek za našo kulturno srenjo; ob tem se je zganila vsa slovenska srenja vsi Slovenci; učiteljska srenja učitelji, učiteljstvo ● če boš umrl, bodo otroci prišli na srenjo nekdaj bo morala zanje skrbeti srenja; star. najbogatejša hiša v srenji v soseski

interpúnkcija -e ž (ú) lingv. uporabljanje, postavljanje ločil: pravila interpunkcije / ne postavlja nobenih interpunkcij ločil

tavtologíja -e ž (ȋ) 1. lit. opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena, istorečje: uporabljati tavtologije; stilna vrednost tavtologij; navesti za primer tavtologijo: globoko seči do srca 2. filoz. sodba, v kateri ima predikat isti pomen kot subjekt: osnovna načela logike so tavtologije manierízem -zma m (ī) um. umetnostni slog med renesanso in barokom: raziskovati manierizem; manierizem v slikarstvu; obdobje manierizma // likovno izražanje z elementi tega sloga: pri tem slikarju lahko govorimo o manierizmu; manierizem obdonavskega slikarstva

servílnost -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost servilnega človeka: zaradi servilnosti pri sodelavcih ni bil priljubljen / servilnost do nadrejenih

malígen -gna -o prid. (ȋ) med. nevaren, škodljiv, poguben, ant. benigen: maligna bula; maligna novotvorba / maligna bolezen

parafráza -e ž (á) 1. knjiž. nova, drugačna predstavitev ali razlaga že znane teme: moderna parafraza antičnega motiva / delo je šaljiva parafraza malomeščanstva / biblijske parafraze 2. muz. svobodna instrumentalna obdelava skladbe, dela skladbe: poslušati parafraze na klavirju

diseminácija -e ž (á) med. razširjenje bolezenskih klic po telesu

embárgo -a m (ȃ) 1. ekon. prepoved ali omejitev trgovine s kako državo, trgovinska zapora 2. jur. prisilno zadrževanje ladje tuje države v pristanišču

kolonialízem -zma m (ī) v kapitalizmu politika gospodarsko močnejših držav, ki temlji na osvajanju, gospodarskem izkoriščanju in političnem zatiranju drugih dežel: boj proti kolonializmu / angleški, lasični kolonializem

inêrcija -e ž (é) 1. knjiž. stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost: boriti se proti inerciji; družbena, duhovna inercija 2. fiz. lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti; vztrajnost: zakon inercije; pren., knjiž. inercija stare miselnosti; njuna zveza je trajala samo še po zakonu inercije

elaborát -a m (ȃ) izčrpen, strokovno dokumentiran spis o kaki stvari: izdelati elaborat o gospodarski pomoči; pripraviti elaborate za graditev novih elektrarn / ureditveni elaborat načrt // redko učenke so oddale svoje elaborate pismene izdelke, naloge

ekspertíza -e ž (ȋ) knjiž. izvedensko mnenje, poročilo: izdelati ekspertizo za obnovo umetnostnega spomenika; objaviti ekspertizo znanstvenikov o atomskih poskusih // izvedensko proučevanje kake stvari: opraviti grafološko, kriminološko ekspertizo; poslati v ekspertizo

koncízen -zna -o prid. (ȋ) knjiž. • jasen, natančno izoblikovan: koncizen in dobro premišljen nauk; koncizno obdelovanje problemov 2. jedrnat, zgoščen: pisateljev slog je zelo koncizen koncízno prisl.: koncizno pisana knjiga; sposobnost jezika, da izraža pojme koncizno

korigírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. ugotavljati in odpravljati jezikovne, stilistične napake v tekstu, popravljati: korigirati članek; korigira šolske naloge

nivelizirati-am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. izenačevati: nivelizirati dohodke; sodobna umetnost se nivelizira nivelizíran -a -o: nivelizirana miselnost tehnične civilizacije

frankírati -am dov. in nedov. (ȋ) nalepiti znamko na poštno pošiljko kot dokaz plačane poštnine: frankirati pisma frankíran -a -o: pošiljka je bila nepravilno frankirana

eskalácija -e ž (á) publ. načrtno, postopno širjenje vojne na omejenem področju, stopnjevanje vojne: mnogi opozarjajo, da lahko eskalacija pripelje do totalne vojne; teorija eskalacije

konotácija -e ž (á) lit. pojav, da dobi beseda drug, zlasti čustveno, osebnostno obarvan pomen

Slavistična revija[uredi]

Prvi vtisi[uredi]

Na prvi pogled tanka, močno obarvana knjižica me zagotovo ni spomnila, na tako zelo opevano in temeljno revijo meni tako ljube stroke. Vendar kljub svoji majhnosti v sebi skriva ogromno člankov. Malo prelistam, pridem do kazala in z očmi preletim besede, natiskane na snežno bel gladek papir. Nobeno ime ne pritegne moje pozornosti, zato preletavam dalje. "Hladnik, no to ime mi je pa poznano", si rečem v mislih in se počutim kar za en debel odstotek bolj pametna in izobražena. Na hitro preletim še članke in nato knjižico odložim na dokaj vidno mesto, da jo bom podrobneje prebrala kdaj drugič, ko bom imela več časa in več koncetracije. Moja pobožna želja preden grem dokončno stran je, da bo nekoč, nekje, v taki rdeči knjižici objavljen tudi moj članek.


Izbrani članek[uredi]

SLOVENISTIKA V OCENJEVALNEM PRIMEŽU AGENCIJE ZA RAZISKOVALNO DEJAVNOST RS

Avtorica: Ada Vidovič Muha

ARRS (Agencija za raziskovalno dejavnost RS), je glavna financerka Slavistične revije. Vendar pa je v zadnjem času, začela sama določati vrednost teh znanstvenih objav in ji zmanjševati proračun. S tem je tako rekoč Slavistično revijo, ki je "osrednja znanstvena revija za slovenski jezik in književnost ter slovanske jezike in književnosti" (Hladnik, Slavistična revija, letnik 63/2015), postisnila v obrobje. Vidovič Muha se v članku psrašuje kakšne so posledice tovrstnega odmika in ugotavlja, da je potrebno pomisliti tudi na razaumevanje statusa sloenistike in drugih humanostičnih ved, ter samega pomena slovenskih univerz.

S tem ukrepom, so vsa dela večkrat recenzirana in je tako pristna objava avtorjev nemogoča. Pomen samega študija je pod vprašajem, saj so oddelki povabljeni k sodelovanju za širjenje slovenističnih besedil in raziskovanje, sedaj nemočni in z zavezanimi rokami. S tem slovenistika izpade iz konkurenčnosti, in je avtomatsko postavljena v obrobje znanosti.

Medialnost in literatura, mednarodna konferenca[uredi]

Zapiski in vtisi[uredi]

V petek, 25. novembra 2016 sem se udeležila drugega zasedanja konference, ki je potekalo v Modri sobi. V tem času so potekali trije referati in sicer referat Klemensa Gruberja, profesorja na Oddelku za gledališče, film in medijske študije na Univerzi na Dunaju, referat Igorja Koršiča, profesorja zgodovine in teorije filma na AGRFT ter referat Gabrijele Lučke Gruden, ki je urednica in producentka na RTV Slovenija.

Klemens Gruber: Kinofikacija umetnosti[uredi]

Klemens Gruber se nam je na zasedanju pridružil virtualno in sicer prek Skypa, ki pa je gostiteljici Urški Perenič povzročal kar nekaj tehničnih težav. Referat je potekal v nemščini, kar mi je delalo precej težav, vendar pa smo dobili povzetek referata, ki je omogočal lažje sledenje. Tema mi je bila dokaj tuja, še nikoli prej se nisem spraševala o posledicah filma na literaturo in na samo gledališko umetnost. Strinjam se s tem, da je pojav filma postal nekakšna konkurenca tradicionalnem gledališču.

Igor Koršič: Železo in sanje: Medij in umetnost v filmu[uredi]

Igor Koršič je začel s stavkom, da lahko etične in estetske sodbe izreka samo v prvi osebi ednine. V svojem referatu je omenil Morisa Merlota Pontija, ki je definiral primat percepcije- da film zaznavamo in ne mislimo, Koršič dodaja, da najprej zaznavamo in potem tudi mislimo.

Film je še na začetku svojega razvoja, manjka mu še veliko izboljšav, meje raziskovanja so odprte. Pri filmskem ustvarjanju se klešeta dva pola: železo in sanje, kar je razložil kot tehnologijo na eni strani in filmsko umetnost, ustvarjalnost na drugi strani. Pomembno je ta dva pola čimbolj enotno združiti in ju razviti do konca.

Gabrijela Lučka Gruden: Radijski jezik: Intimni dialog z nevidnim[uredi]

Urednico Gabrijelo Lučko Gruden zanimajo predvsem meje, preizkušanje mej medija. Glede radija Ars pravi, da je dober radijo, da ima po večini dobro vsebino, a slab program. Manjka mu neke povezanosti in kritičnosti. Zavrtela nam je nekaj radijskih iger, s katerimi se še posebno ukvarja, kjer je bilo zaznati po mojem mnenju dvoje. Z radijskimi igrami želijo ljudi izobraževati in jih hkrati zabavati s smešno vsebino. Posebej je poudarila tudi to, da mora biti radijska igra v iluziji sočasnosti, sicer je publika ne sprejme. Opozarja tudi na velik problem in sicer prenatrpanost radijskih programov, branja in vseh aktivnosti, saj je vedno zraven neka glasba ali podlaga. Izrazila se je, da se na radiju “bojijo tišine”, kar pa je povsem napačno razmišljanje, saj so vsi dodatni elementi nepotrebni in odvračajo od same vsebine.


Besedilna analiza[uredi]

1. PRED ANALIZO

Za besedilno analizo, s programom Voyant Tools, sem izbrala Cankarjevo dramo "Kralj na Betajnovi". Besedilo sem si izbrala z namenom, da še empirično poskušam odgovoriti na vprašanje, kdo je "kralj na Betajnovi", v Cankarjevi istoimenski drami. NIkoli nisem bila povsem prepričana ali je ta kralj mišljen dobesedno, torej Kantorja, ki predstavlja oblast in avtoriteto v tem mestecu, ali gre za moralno, etično oblast, filozofskega junaka Maksa, ki s svojo ideologijo in željo po spremembah na bolje predstavlja grožnjo Kantorju in ga nekako ideološko izrine s prestola. Sama se bolj nagibam sicer k prvi možnosti, torej da je "kralj" mišljen kot Kantor, vendar v nekoliko ironičnem smislu, saj namreč ni bil dejansko kralj po statusu, stanu ipd. ampak kot "kralj" nasilja, etične nemoralnosti in pohlepa.

2. ANALIZA


Vnos celotnega Kralja na Betajnovi je pokazal naslednjo razporeditev: »Kantor« se je v besedilu pojavil 295-krat, na drugem mestu je »Francka«, na tretjem pa »Maks« (175-krat). Po tej strukturi sodeč je Kantor večkrat omenjen poimensko v drami kot Maks.


  • FREKVENČNA ANALIZA (BESEDILNI OBLAK)
Prikazuje besedilni oblak, trend in kontekstualno analizo

Zgornja dva besedilna oblaka prikazujeta katere besede se največkrat pojavljajo v drami še shematsko. Na drugi sliki je prikazanih samo prvih 25 besed, ki se najpogosteje pojavljajo.

  • TREND

Analiza trenda je pokazala v katerih segmentih se dločene besede pojavljajo. Nas zanimata dve ključni osebi in sicer »Kantor« in »Maks« za potrditev naše prvotne teze. Na drugi sliki sem izpostavila samu njiju, z modro barvo je prikazan »Kantor«, z zeleno pa »Maks«. V več segmentih se prikazujeta obe osebi, vendar z različno frekvenco.

Prikazuje povezave med literarnimi liki, trend in kontekstualno analizo

Zgornja shema prikazuje kako se literarne osebe med seboj povezujejo. Opazimo, da se »Kantor« povezuje z vsemi glavnimi osebami, najmočnejša povezava pa je med njim in »župnikom«.

  • KONTEKSTUALNA ANALIZA

Kontekstualna analiza nam pove v kakšnem kontekstu se pojavljajo določene literarne osebe. Vidimo, da se pojavljajo tudi z osebnimi zaimki, ki pa smo jih pri analizi odvzeli zaradi preglednosti rezultatov.

3. KONČNO MNENJE

Po analizi besedila lahko sklepamo, da se »Kantor« kot oseba, kot ideološki subjekt dobesedno omenja največkrat. Z gotovostjo še vedno ne moremo trditi, a po analizi sodeč je torej »Kantor« glavna oseba.