Uporabnik:Laramarn

Iz Wikiverza

Uvod v študij slovenske književnosti 2021/22[uredi]

Domače naloge[uredi]

RKD in Wikimedijina zbirka[uredi]

Arihv SlovLita[uredi]

22. 4. 2002 je bilo na forumu SlovLIt razposlano obvestilo z naslovom Študijske reforme in spletni dodatek. Tvorec je Miran Hladnik, ki v sporočilu najprej povzame poročilo s senata FF o stanju vpisa na Filozofsko fakulteto. Zabeležili so namreč, da se jih je tako na dvo- kot na enosmerni študij slovenistike ter na ruščino prijavilo več kandidatov, kot je razpisanih mest. Še veliko večji (od več kot 300 do 200 odstotni vpis) so beležili študiji pedagogike, anglistike, etnologije in psihologije. Manj se jih je vpisalo na srbohrvaščino, najmanj na primerjalno slovansko jezikoslovje ter splošno in primerjalno jezikoslovje, helenizem, muzikologijo ...


Miran Hladnik. Študijske reforme in spletni dodatek. SlovLit 22. 4. 2002.

Lektura: Leto brez poletja[uredi]

Geopedija[uredi]

Občina Logatec:

- Sloj dogajališč zgodovinskega romana:

  • Listje v vetru in Goljufive sanje: 5. in 6. del romana Lipa zelenela je Bogdana Novaka. Roman obsega 12 knjig in prikazuje zgodovino Slovencev tja od leta 1879, prvi del je bil prvič izdan l. 1995 zadnji pa leta 2000. Je prva slovenska leposlovna saga.
  • Antična povest Pod rimskim orlom Petra Bohinjca je izšla leta 1900 v mesečniku Dom in Svet. Pripoveduje o uporu rimskih vojakov v Emoni.
  • Krka pa teče naprej, ki jo je napisal Jože Dular in je izšla leta 1983, je kmečki in domačijski roman. Pisatelj se je pri pisanju o štirih zapovrstnih rodovih opiral tudi na podatke iz družinskega arhiva. Dogajalni čas sega tja v Napoleonov čas in do konca 20. stoletja.

- Sloj rojstnih krajev slovenskih pesnikov in pisateljev:

  • Ivan Albreht (1893, Hotedršica–1955, Ljubljana)

- Sloj literarnih spomenikov oz. poti:

Slovenski literarni zgodovinar: Josip Marn[uredi]

Josip Marn
  • Josip Marn (*13. 3. 1832, Štanga nad Litijo †27. 1. 1893, Ljubljana)

Njegova stran precej obširna tako v slovenskem kot angleškem jeziku.

– Slovstveni zgodovinar, duhovnik, časnikar, šolnik, konzistorialni svetnik

– Pri sedmih letih začel obiskovati normalko, leta 1851 zaključil gimnazijo kot odličnjak, bil sprejet v bogislužje in l. 1855 postal kaplan v Horjulu. Tam je na lastne stroške ustanovil zasilno šolo in otroke učil krščnskega nauka, branja in pisanja. Metelko ga je leta 1857 predlagal kot svojo zamenjavo (začasni učitelj za verouk in slovenščino), leta 1860 pri Miklošiču na Dunaju naredil izpit iz slovenščine (pravi gimnazijski učitelj), naziv profesorja: december 1966.

– Od 1882 načelnik knjižnega odseka in 1886–93 predsednik Slovenske matice (velik vpliv na njen program).

– Viteški križec Franc-Jožefovskega reda za vestno delo na šolskem področju.

– Dela: Kopitarjeva spomenica, Kratka staroslovenska slovnica, Jezičnik

→ Jezičnik je izhajal enkrat letno, in sicer med letoma 1963 in 1892. Prvotno je bil zbirka razpravljanj o slovenskem jeziku, zapisanih kot pogovori med Tovarišem in Učencem, s katerimi je v takratni pravopisni zmešnjavi ljudstvo želel seznaniti z raznimi slovniškimi oblikami in stalnimi kritičnimi pravopisnimi pravili. Sčasoma je njegova vsebina postala bolj literarnozgodovinska.

Članek iz Slavistične revije: Pripovedni svet Brede Smolnikar (Marko Juvan)[uredi]

Marko Juvan
- Slovenski literarni zgodovinar in teoretik.
- Oddelek za slovenistiko FF UL.
- Znanstveni svetnik na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.

Članek, objavljen v Slavistični reviji 15. 2. 2016, sestoji iz povzetkov in teh štirih poglavij:

Poetika spomina in kraja

Tu avtor predstavi pisateljičin slog pisanja in snov njenih pripovedi. Čeprav piše Breda Smolnikar v tretji osebi, njene pripovedi temeljijo na osebnih izkušnjah in osebnem ter kokektivnem spominu. Jezik, ki ga uporablja, je poetski. Zato je resnica predrugačena, singularna. Pripovedi so tako prostorsko kot zgodovinsko pogosto vezane na njeno domače okolje Kamniško-Domžalskega polja, gosto poseljenega obrobja Ljubljanske kotline.

Med ustno zgodovino in poetičnim

Tu je podrobneje predstavljen časovni okvir življenjskih pripovedi v prozi Brede Smolnikar. Razteza se od začetkov 20. stoletja do časa samostojne Slovenije. S pregledom njenih del avtor ugotavlja kakšnim ljudem in izkušnjam se posveča pisateljica. Veliko pozornosti posveča obrništvu, ki je le redko ,,predmet pozornosti slovenskih književnikov’’.

V risu ženskega pisanja Predstavljeni so pojem ženskega pisanja in njegove značilnosti, specifične teme in postopki, ki zaznamujejo tudi pisanje Brede Smolnikar.

Boj za avtonomijo in prostost ustvarjanja

Breda Smolnikar si prizadeva za »avtonomijo ustvarjalnosti [tako] na ravni intelektualnega dela [kot] na materialni ravni literarne proizvodnje in posredništva« (Juvan 2016: 161).

Marko Juvan. Pripovedni svet Brede Smolnikar. Slavistična revija 64/2 (2016). 151–164.

Slavistična revija: Časopis za jezikoslovje in literarne vede[uredi]

Podarjeni izvod Slavistične revije je 2. številka štiriinšestdesetega letnika, izšel je leta 2016. Revija že na otip obljublja prijetno branje, platnice so papirnate in nekoliko hrapave, zato je že samo listanje v užitek. Vsebinsko je izdaja precej široka, vsebuje tako jezikoslovne kot literarnovedne članke, snov zajema pojave tja od 16. stoletja, avtorji so domači in tuji. Jezik ni samo slovenski in tudi angleščina očitno ni preveč obvezna; nekateri povzetki so zapisani v cirilici. Všeč mi je, da so med podatki o avtorjih člankov navedeni elektronski naslovi, zdi se, da mogoče s tem spodbujajo razpravo, sporočajo, da so vprašanja dobrodošla. Revija se mi zdi zelo pregledna, pri tem se nanašam na vrstico s ključnimi besedami pred posameznimi članki, ki je v veliko pomoč pri izbiri čtiva, kot tudi pri sprejemanju informacij med branjem.

Popravljalci/popravljavci sveta[uredi]

Danes lahko skoraj vsak podatek preverimo na spletu. Teh je zelo veliko, zato jih ljudje kategoriziramo (spol, starost, politična opredelitev itd.). Ena od delitev je delitev na ljudi, ki so z življenjem zadovoljni in bi ga zgolj radi čim bolj užili, drugo polovico pa sestavljajo nezadovoljneži, ki si venomer želijo še boljšega sveta, t. i. ("nergači" in lepše;) popravljalci sveta. Slednje je večina predavateljev.
Načini izboljševanja sveta: vojna (nasprotne želje in cilji), Prešerenov pristop je spodbujal preoblikovanje tujega in njegova prilagoditev domačemu ... Danes je kakovost življenja/sveta najbolje višati skozi kulturo, jezik je pri tem pomembno orodje (slovenščina spada v skupino le 85 vitalnih jezikov). Preživetvene sposobnosti jezikov; eden od pokazateljev jezikovne razvitosti je število objavljenih (kvalitetnih) člankov ... na primer na Wikipediji. Ta ne predstavlja zgolj prostora kamor hodimo po informacije, temveč prostor kamor jih tudi posredujemo. Torej nam Wikipedija ponuja možnost za kreativno poseganje v (podatkovni/kulturni) svet. Prvič v zgodovini.
Wikipedija zgodovinska prelomnica - metafora novega sveta? V nasprotju s pričakovanji je Wikipedija prostor, kjer se informacije izmenjujejo, ni odvisna od ideologij, držav, inštitucij, a vendar živi. Tudi zastonj je; članke pišemo preprosto, da so tam, piše jih lahko kdorkoli. In to ni nevarno, neprimerno poseganje v članke omejujejo ostali uporabniki. Teh je veliko in z naraščanjem njihovega števila, narašča tudi kakovost prispevkov. Na Wikipediji so informacije mednarodno takoj primerljive, stopnja samorefleksije je na strani velika (pogovorna stran, historiat: viden razvoj, dogovarjanje za optimalne rešitve). Zelo je transparentna, vse je dokumentirano (vse spremembe, napake), zato je nasprotovanje Wikipediji odveč. Podatki so preverljivi, marsikateri članki so vredni citiranja, najbolj pa je priporočljivo, da se vsakdo loti pisanja, dopolnjevanja ali popravljanja wikipedičnih člankov. Tako je (virtualni) svet že z nekaj kliki lahko nekoliko boljši.

Družba in utopija[uredi]

Utopija Thomasa Mora je od njene prve objave spodbudila nastanek nešteto literarnih in drugih umetniških del in zvrsti. Zdi se, da se v popularni kulturi današnjega časa skorajda ne moremo izogniti antiutopijskim oziroma distopijskim zgodbam. Te v znanstveno-fantastičnih knjigah in filmih že desetletja ostajajo med najpriljubljenejšimi. Kmalu po letu 2010 so v Hollywoodu doživele ponoven vzpon v obliki pustolovskih distopijskih mladinskih filmov (v anglosaškem svetu/na socialnih omrežjih to obdobje včasih označujejo kot 'YA dystopia craze') kot so Igre lakote, Labirint, Razcepljeni ipd. Priljubljenost te specifične kombinacije – najstnikov in postapokaliptičnega distopičnega sveta, je trajala nekje do polovice prejšnjega desetletja, v tem času so nastale tudi številne mladinske nadaljevanke s podobnim ozadjem. Čeprav je ta podzvrst zdaj v zatonu, pa njeno mesto zdaj zasedajo predelave in nadaljevanja kultnih distopičnih filmov iz 80. in 90. let 20. stoletja.

Korekture podlistkov[uredi]

Zapiski po Novi pisariji[uredi]

Na novo spoznane besede[uredi]

  • A
  • B
  • C
  • Č
  • D
  • E

- etabliran

  • F

- floskula

  • G
  • H
  • I
  • J
  • K
  • L
  • M
  • N
  • O
  • P

- pleonazem

- prozaično

  • R
  • S

- sovisnost

  • Š
  • T
  • U
  • V
  • Z
  • Ž