Uporabnik:Lara97

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Ob Novi pisariji[uredi]

Uvod in prvi vtisi ob branju[uredi]

Nova pisarija nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik. Ti so izhajali med letoma 1990 in 2002 ter skrbeli za standardiziranje strokovnega pisanja. Ker živimo v svetu, v katerem si življenja brez elektrike in s tem nove, modernejše informacijske tehnologije ne znamo več predstavljati, vlogo knjig čedalje bolj prevzema internet. Na to nas želi opozoriti avtor Miran Hladnik s svojo Novo pisarijo, ki je strokovno pisana na spletu in tako dostopna študentom, profesorjem, lektorjem in tudi mnogim drugim, ki čutijo simpatijo do našega domačega jezika. Preden sem začela študirati, sem bila pristašica tiskanih knjig, ki jih bereš tako, da jih fizično držiš v roki, ker se mi je zdel takšen stik bolj pristen. A začenjam se zavedati, da življenje brez interneta tako rekoč ni več življenje, torej moramo stopiti v korak s časom in dokazati, da slovenščina ni jezik "za pozabo", ampak jo moramo "negovati" tudi na digitalen način, kot to počnejo večje, močnejše, bogatejše države. Dejstvo je tudi, da se je pomen pismenosti do danes precej spremenil. Včasih je izraz pomenil "znanje branja in pisanja," danes pa pomeni "znanje, poznavanje česa sploh". Na ta način razlikujemo več vrst pismenosti, npr. medijska in informacijska pismenost. Če v današnjem svetu nisi informacijsko in medijsko pismen, nimaš v osnovni/srednji/visoki šoli kaj početi, ker je ogromno dela z računalnikom. Standardi so se skozi zgodovino pač spremenili, in na to nas opozarja avtor Hladnik, ki s pridevnikom "nova" v naslovu namigne na nove medije in s tem besedilih na zaslonu namesto na papirju.

Kam z avtorjem[uredi]

Odgovornost za knjigo ima glavni avtor Miran Hladnik. Sprva je bil v dilemi, kako vpisati odgovornost za knjigo nekam na začetek, a glede na to, da je knjiga natisnjena, mora biti avtor naveden na začetku. Avtor se sprašuje, ali je izpostavljanje avtorskega izdelka na javnem mestu nevarno, odgovarja pa, da v principu da (saj se lahko vanj vtakne vsakdo), v praksi pa ne, saj pričakuje konstruktivne posege in pripombe (ki so zaželene), kraja ali sovražni prevzem izdelka pa nista mogoča. Poleg avtorja so zadrego povzročali tudi drugi parametri knjižnega opisa, npr. leto izdaje. Prešernova Nova pisarija Naslov Hladnikove knjige parazitira na naslov Prešernove satirične pesnitve (Kranjska pisarija objavljena v Kranjski čbelici 1831.) V poezijah je bila leta 1847 objavljena Nova pisarija, tu gre za pogovor med učencem in učiteljem. Učenec sprašuje, učitelj (pisar) pa odgovarja.

Pismenost[uredi]

Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za pisno komunikacijo. Včasih je imela pismenost večji pomen, kot ga ima danes, saj je bilo le malo takih, ki so se znali izražati tudi pisno. Vse se je spremenilo, ko je bilo konec 18. stoletja uvedeno obvezno šolanje. Pismenost se je širila, in danes je biti pismen nekaj povsem samoumevnega, družba, kjer je veliko nepismenih ljudi, velja za nerazvito (pismenost določa prag civiliziranosti.) Pomen pismenosti se je skozi zgodovino močno spreminjal, to pa je pripeljalo do konfliktov med generacijami – starejši očitajo mlajšim, da se ne znajo izražati, mlajši pa se zavedamo pomena digitalne pismenosti. Starejši ne znajo iskati informacij na spletu, pisati e-pošte in klepetati po spletu. V današnjem času je brez znanja informacijske tehnologije težko dobiti službo. Pismenost razumemo kot dvojno sposobnost - sprejeti in razumeti informacije ter pridobljene informacije posredovati naprej. Za pismenost moramo biti aktivno udeleženi v komunikacijo. V medijih je bil kreativni del komunikacijskega razmerja precej omejen. Poslušalec, bralec ali gledalec so bili svobodni le toliko, da so po svoji volji vkljapljali in izklapljali naprave. To je pripeljalo do tega, da za pismenega označimo že vsakega, ki zna pritiskati tipke »naprej«, »enter« … Obstajajo določene vrste tvorjenja sporočila, ki dokazujejo, da nismo nazadnjaški (vklopiti mikrovalovno pečico, pritisniti gumb alarmnega sistema…) ampak to še ni dovolj za potrdilo splošne pismenosti. Avtor to zanimivo primerja z zgodovino – tudi včasih ni bilo dovolj le ošiliti svinčnik ali omočiti pero v titnik. Danes spada med samoumevna znanja da znamo vklopiti/izklopiti telefon, se znajti na računalnikih, napolniti baterije in se zaščititi pred virusi. Poznamo več vrst pismenosti (t.i.specialne pismenosti) – računalniška, glasbena, kartografska, urbana in strokovna. Vsaka znanstvena disciplina ima svoj jezik, religija izrazne formule, vsaka skupina komunicira po svoje (tatovi, vohuni, prostituti…) Samoumevna in obvezna je le splošna pismenost (spretnost za znajdenje v vsakdanji komunikaciji). Obstajajo tudi testi pismenosti. Slovenski šolarji so se slabo odrezali pri bralni oz. funkcijski pismenosti (pomeni, da smo izurjeni za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo), dobro pa v e-pismenosti. Komunikacija preko mobijev in računalnikov je že del splošne pismenosti